M RODNA ■ (¿itn» januar 1969 jjf"1 revija Slovenske izseljenske matice ■1 '■ —— '* i 1A Bil nij Slika aa naslovni Mirani: /.tinsko reNeljr. Mekinje. Foto: .lože Ptičar Slike spodaj i /linski motiv le llibnlce na Dolenjskem. Foto: Rado Vouk S »Kraike oheetl« : svatje aa dvorišč ženinove hiše. Rerite zapla h kraške okeetl na Ntrani 7! RODNO GRUDO urejuje uredniški odbor: Tone Gošnik, Mile Klopčič, Stane Lenardič, Ernest Petrin, Jože Prešeren, Zdenko Roter, Ina Slokan, Aca Stanovnik, Franc Šebjanič, Franc Šetinc, Zima Vrščaj. Glavna urednica: Zima Vrščaj. Urednika: Jože Prešeren in ina Slokan. Oblikovalka: Judita Skalar. Uredništvo: Ljubljana, Cankarjeva l/II, tel. 23-102. Uprava: Ljubljana, Cankarjeva l/II, tel. 21-234. Revijo izdaja Slovenska izseljenska matica. Izhaja dvanajstkrat na leto. V poletnem času izideta dve številki skupno. Letna naročnina za prekomorske dežele je 5 ZDA dolarjev. Za plačila iz inozemstva: Banque de Crédit et Caisse d’Epargnc, Ljubljana, 501-620-7-32002-10-575; za dinarska plačila 501-8-51. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo. Tisk tiskarne »-Toneta Tomšiča« v Ljubljani. RODIKA «HUDA revija Slovenske izseljenske matice Januar XVI. leto Št. 1 IZ VSEBINE: Zima Vršeaj: Naša anketa Stane Kavčič: Kaj dela in kam gre Slovenija Igor Gruden: Ugodnejši vetrovi izpod dvignjenih mejnih zapornic O dilemah slovenske manjšine Kraška ohcet Janez Zrnec: V Mengeš in okolico »z Tržiča na Zelenico Vzpon slovenske industrije Delež Slovenije v jugoslovanski proizvodnji »Jugoslavija je svetla cona, ne siva« Jugoslavija in vseljudska obramba Franc Šetinc: Za hitrejši razvoj Slovenije Z Mahkoviči med našimi po Evropi F. Šetinc: AFS »France Marolt« v Švici Janez Zrnec: Ribničan iz Kanade NEWS - LES NOUVELLES - NOTICIAS NASA BESEDA Peter Breščak: Imeniten zbor muzicirajočih angelov Prireditve ob 50. obletnici smrti Ivana Cankarja J. P.: Ivan Potrč Sandi Sitar: Goriško gledališče je malokdaj doma Filatelija Kaši po sveta Vprašanja in odgovori Kaši pomenki Otroei berite Frank Česen: Koline Marjan Tomšič: Sreča Dve pesmi Hermana Vogla Ivan Potrč: Med mašami Slovenski izseljenski koledar 1969 Razveselite svojce in prijatelje z lepim DARILOM! Kupite jim zanimivo, vsebinsko in slikovno bogato knjigo SLOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR 1969! Izpolnite čimprej naročilnico in jo pošljite na naslov: SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA LJUBLJANA, Cankarjeva l/II Jugoslavija Rojaki v ZDA pa dobijo koledar tudi pri PROSVETA Publications Slovene National Benefit Society 2657-58 So. Lawndale Avenue CHICAGO, Illinois 60623 ali: TIVOLI ENTERPRISES, INC. 6407 St. Clair Avenue CLEVELAND, Ohio 44103 POHITITE Z NAROČILI, KER BO KOLEDAR KMALU RAZPRODAN! DRAGI ROJAKI! Ali ne bi bilo lepo, ko bi vas vsak teden obiskal prijatelj iz domovine in vam povedal, kaj je novega, kakšne uspehe so dosegli delovni ljudje in kaj jih tare? Vse to in še mnogo drugega zanimivega boste izvedeli, če vpišete svoje ime in naslov v spodnjo naročilnico in jo pošljete na naslov slovenske ilustrirane revije »Tovariš«, Ljubljana, Tomšičeva 3. V kratkem bo prišel vsak teden k vam na obisk. S/ ki a n n r a u ilustrirano NAROČAM revijo ■ i n i% w v* n ivi TOVARIŠ Ime: „Tovariš“ Ulica : Ljubljana Mesto: Tomšičeva 3 Država: Jugoslavija Letna naročnina je 9,6 USA dolarjev, 3odpis: trimesečna 2,4 USA dol., plačljivo vna- prej na Kreditno banko, Ljubljana, Šubičeva 1, tek. rač. 501-620-7-32000-160 s pripisom »Za revijo Tovariš« Čitljivo izpolni in odpošlji v pismu Slikovna križanka Skupinska potovanja v Ljubljano z JET avionom Ce želite prihraniti, potujte s skupino, saj vas bo potovanje stalo za 278 dolarjev manj kot sicer: 1. MONTREAL—LJUBLJANA—MONTREAL od 26. junija do 26. avgusta 2. MONTREAL—LJUBLJANA—MONTREAL od 7. julija do 6. avgusta 3. MONTREAL—LJUBLJANA—MONTREAL od 21. julija do 11. avgusta Do Montreala odlične letalske zveze iz vseh ameriških mest: iz Clevelanda, Chicaga, Detroita, Toronta, Los Angelesa, Vancouverja itd. Najemnina za avtomobil v Ljubljani za en, dva ali tri mesece 180 S s 4500 km proste kilometrine. V zvezi z vašim potovanjem v Slovenijo v letu 1969 pišite takoj na naslov: V NOVEM LETU 1969 VAM ŽELIMO MNOGO USPEHOV SREČE IN OSEBNEGA ZADOVOLJSTVA! Priporočamo se za cenjeni obisk! HOTEL UNION LJUBLJANA ¿OLLaia medalja NA 14. MEDNARODNEM VINSKEM SEJMU V LJUBLJANI MK W* ' 1 n 1 n t ' . SI o v i n ADRIA TRAVEL SERVICE 4159 St. Lawrence Blvd. MONTREAL 131 CANADA Telefoni: 844 5292, 844 5662 ELEKTRO CELJE, poslovna enota Slovenj Gradec oskrbuje z električno energijo območja občin Dravograd, Velenje, Ravne na Koroškem, Radlje ob Dravi in Slovenj Gradec, Projektiramo, gradimo in vzdržujemo električne naprave, opravljamo inštalacije in servisne usluge. Mestna galerija v Ljubljani TOVARNA USNJA SLOVENJ GRADEC Mestni trg 5, poleg Magistrata ima v svojih prostorih tudi razstavno-prodajni prostor, v katerem so naprodaj umetniška dela vseh živečih slovenskih likovnih umetnikov. odlična kvaliteta velika izbira solidne cene Priporočamo svoje izdelke! mali oglasi VSEM SLOVENCEM PO SVETU NAJLEPŠI POZDRAV! KMETIJSKA ZADRUGA SLOVENJ GRADEC PRODAM dvostanovanjsko, solidno zidano hišo s 300 m2 dvorišča-vrta, v mirnem sončnem kraju, 5 minut od centra Ljubljane. Pritlično komfortno stanovanje vseljivo po dogovoru. — Istotam prodam krasno stavbno parcelo 600 m2. Franc LOVŠE, Ljubljana, Jadranska ulica 7. V centru BLEDA prodam eno stanovanjsko hišo s trgovskimi lokali in dvema garažama kupcu, ki plača v Avstraliji z dolarji. Rojak iz Avstralije. Naslov v upravi RODNE GRUDE. Jugoslovani zaposleni v inozemstvu naročite se na časopis »NOVOSTI IZ JUGOSLAVIJE Živim v Jugoslaviji. Stara sem 36 let. Imam sina in hčer. Želim spoznati dobrosrčnega moškega, nad štirideset let. Po možnosti v Torontu, Kanada. Moj naslov: Angelika, Post Restant, Pošta Kranj, Slovenija Jugoslavija To je list jugoslovanske službe za zaposlovanje, namenjen našim delavcem v tujini. Izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu. Naslov: Novinska ustanova »NOVOSTI IZ JUGOSLAVIJE«, Beograd, Zmaj-Jovina 21. KAŠA AKKETA V oktobrski številki Rodne grude minulega leta smo vam poslali nekaj vprašanj z željo, da bi dobili od vas za naš uredniški program v letu 1969 nove pobude, predloge in pripombe. Zelja, da sodelujete z nami, je stara kakor Rodna gruda; saj je revija namenjena vam. Vprašanja smo si prizadevali sestaviti v takšnem smislu in obsegu, da bi zajeli bistvene vsebinske in oblikovne elemente revije. Razen odgovorov na vprašanja pa ste lahko povedali še kaj več; teh možnosti ste se mnogi izmed vas poslužili, česar smo še posebej veseli. Kaj kaže anketa? Uvodoma povejmo, da so vsi anketiranci, razen dveh, treh izjem napisali, da jim je Rodna gruda v celoti všeč in da ni potrebna večjih sprememb. »Rodna gruda mi je zelo všeč takšna, kakršna je,« piše Rudolf Sega iz Francije. »Želimo si le malo več jugoslovanske zgodovine.« »V reviji ne pogrešam zaenkrat nič drugega kakor to, da je mesec predolg, ko pride spet Rodna gruda naokrog,i< piše iz Švice Janez Peternel. Dolje Magdič iz ZR Nemčije pa piše: »Revija Rodna gruda je vsebinsko zelo zanimiva in njena zunanjost in oblika lepa, zato je mora biti vesel vsak Slovenec.-« Dare Košorok iz Švice nam poleg izredno koristnih pobud in nasvetov, za katere se mu lepo zahvaljujemo, piše: »Rodna gruda mi je zelo všeč. Ce jo nameravate spreminjati, je ni treba preveč.« Marija Pirih iz Anglije pa nam piše, da ji je Rodna gruda »zelo, zelo všeč. Komaj čakam, da jo dobim in jo do zadnje črke preberem.« Prosimo naše anketirance, naj nam ne zamerijo, da smo njihove besede zapisali v tem poročilu. Zapisali smo jih zato, ker tako odkrito govore o tem, kaj pomeni slovenska beseda našim ljudem v tujini. Seveda pa smo do dne, ko oddajamo ta rokopis v tiskarno, prejeli le odgovore bralcev iz evropskih držav. Odgovore na anketne liste iz prekmor-skih držav bomo obdelali posebej, upoštevali pa bomo seveda vse. Zdaj pa o vaših pobudah, nasvetih in pripombah. V uredništvu smo z največjim zanimanjem pričakovali vaše odgovore na vprašanja o tem, česa v reviji pogrešate, kakšnemu čtivu naj posvetimo več prostora in kaj je treba uvesti novega. Vsi, ki so nam pisali, so odgovorili, da želijo še več novic iz Slovenije; mnogi so izrazili tudi željo, da bi brali kaj več o njihovem rojstnem kraju in širšem okolišu, o Prekmurju, Primorski, Beli krajini itd. Večina anketirancev je odgovorila, da bi bilo prav, da bi še več pisali o vašem življenju in delovanju v raznih državah, o vaših društvih, klubih in organizacijah, da bi Rodna gruda obveščala bralce, kdaj so vaše prireditve itd. Mnogi pripominjajo, da je potrebno v reviji še več nasvetov, da bi se laže znašli v težavah. Skoraj vsi se zavzemajo za večje število potopisov po Sloveniji, opisov zanimivih in lepih krajev, tako v sliki kakor v besedi. Zanimajo se za zgodovino slovenskega naroda in za jugoslovansko zgodovino v celoti. Mnogi si želijo starih običajev, tradicije. Med temami, ki si jih nekateri želijo v večjem obsegu, so teme o naših narodnih manjšinah v Avstriji, Italiji in Madžarski. Dali ste nam tudi pobudo, da bi razširili rubriko, kjer daje uredništvo razne nasvete iz pravnega, psihološkega in sociološkega vidika. Velika večina bralcev se strinja s tem, da bi nadaljevali pouk slovenščine in z rubriko za otroke. Anketa je pokazala, da bere Rodno grudo tudi mlajša generacija, zlasti tisti, ki se danes zaposlujejo v tujini, pa tudi tisti, ki so se izselili iz Jugoslavije v prvem desetletju po vojni. Tudi ti mladi bralci so nam pisali, da so z revijo zadovoljni. Na naše vprašanje, če si želijo več sestavkov o mladih in za mlade, so nam odgovorili pritrdilno. Prejeli pa smo tudi kritično pripombo, ki smo je bili prav tako veseli. Sluban Slavica nam iz Pariza med drugim piše, da je pred leti, ko je prelistavala Rodno grudo pri znancih, dobila vtis, da je namenjena samo starejšim izseljencem, kakor da smo pozabili, da so med izseljenci tudi mlajši ljudje. Slubanova piše tudi, da si želi v Rodni grudi več novic o politiki, gospodarstvu, prosveti, zdravstvu v Jugoslaviji, kakor to poročajo drugi jugoslovanski časopisi. Mi se trudimo, da v reviji redno obveščamo bralce o naši politiki, gospodarstvu, kulturi, kolikor je to mogoče v mesečni-k u. Dogodki prehitevajo čas in gotovo je mnogo ustrezneje poročati o politiki v dnevniku kakor v mesečnikih. Vendar pa bomo razmišljali o tem, kako bi bralcem ustregli s celovitejšimi prikazi posameznih področij našega družbenega razvoja. Tudi glede oblikovne plati so nam vsi pisali, da je revija lepa, zlasti da ugaja naslovna stran, da pa si želijo še več slik iz domačih krajev. Nekateri si želijo več ilustracij in tudi karikatur ter reprodukcij slovenskih slikarjev, kar je Rodna gruda pred leti že gojila. Nekdo nas lepo opozarja, da je treba upoštevati, da imajo naši bralci iz Slovenije še druge časopise in revije in da je zato prav, da je Rodna gruda urejevana nekoliko drugače. Nekateri priporočajo — po pravici! — več humorja v reviji, kako križanko in drugega zabavnega gradiva. In bilo je še in še lepih pobud, pa jih zaradi pomanjkanja prostora ne moremo vseh omeniti. In ko smo konec leta sedli k okvirnemu programiranju naslednjega letnika Rodne grude, smo v celoti upoštevali vaše pobude, za katere se vam najlepše zahvaljujemo. Odločili smo se, da bomo tudi v letniku 1969 urejevali Rodno grudo tako, da bomo obveščali naše bralce o najpomembnejših političnih dogodkih v Jugoslaviji, o stikih Slovenije in Jugoslavije s svetom, o kulturnem in gospodarskem razvoju Slovenije v Jugoslaviji, o splošnem družbenem napredku naše dežele. Se posebej bomo obravnavali teme, ki zanimajo naše ljudi v tujini kot izseljence in začasno zaposlene v tujih državah. Pisali bomo o konvencijah in sporazumih ter drugih dokumentih med Jugoslavijo in državami, kjer delajo in žive naši ljudje, o naših in mednarodnih zakonih in predpisih, ki uravnavajo pravice in obveznosti delovnih ljudi; o držav- ljanstvu, carini, deviznih in bančnih predpisih. Pisali bomo o življenju in uspehih naših ljudi, ki delajo v raznih deželah kot strokov-naki. Objavili bomo nekaj prispevkov iz zgodovine izseljenstva in obravnavali nove pojave izseljevanja v današnjem času ter probleme generacij v emigraciji. Za spoznavanje kulturnih razmer v Sloveniji bomo objavili več prispevkov iz naše ljudske kulture. Ugodili bomo pobudam bralcev in bomo večkrat objavili reprodukcije uglednih slovenskih slikarjev. Tudi ilustracije bomo poživili. Glede slovenske književnosti smo se odločili, da bomo objavljali daljše novele v več številkah v nadaljevanju. Prvi daljši tekst, ki ga objavljamo, je povest Ivana Potrča Med mašami. Poleg daljšega teksta bomo v vsaki številki objavljali odlomke najnovejših proznih del ali pesmi iz najnovejše pesniške zbirke ter ob tem predstavili avtorja pesniške zbirke oziroma proznega dela. Ker je želja večine, da bi pouk slovenskega jezika ostal, bomo s tem nadaljevali. Po vaši želji bo ostala tudi rubrika Otroci berite. Po možnosti bomo objavljali tudi nekaj najzanimivejših poglavij iz zgodovine slovenskega naroda in jugoslovanske zgodovine. Razvijali bomo reportaže in potopise ter prikazovali v sliki lepote slovenskih krajev. Tudi zabavno stran bomo poživili. Odločili smo se za križanko in za nekatera druga zabavna gradiva. Morda kljub naši najboljši volji ne bomo povsem uspeli. Morda tudi ne bomo zmogli vsega, kar obljubljamo, uresničiti, ker bo zmanjkalo prostora in ker bo življenje prineslo nove probleme, o katerih bo treba spregovoriti v reviji. Zato vas že vnaprej prosimo potrpljenja; česar ne bomo mogli uresničiti letos, bomo uresničili v naslednjih letih. Bistveno pa je, da urejamo revijo vo vaših zamislih in da v veliki večini ustreza vašim željam in potrebam. Anketa je bila koristna. Odprla nam je marsikatero novo stran vaših potreb in želja; povedala nam je nekaj o vaših pogledih na življenje, razkrila je pomanjkljivosti v našem delu; pa tudi zbližala nas je. Zato je nikar ne zaključimo. Nadaljujte z njo. Pišite nam ne glede na vprašanja. Pišite nam odkrito, kar mislite. Pišite, kaj se vam ne zdi prav in kaj je dobro. Predvsem pa dajte novih pobud v zvezi z vašim življenjem, ki je vendarle drugačno od našega ... Vsem skupaj, ki ste sodelovali, iskrena hvala. Anketo smo te dni zaključili in kmalu bomo izžrebali tudi nagrade. KAJ DELA IX KAM GRE SLOVENIJA STANU KAVČIČ Velika večina naših bralcev se zelo zanima za dogajanja v Sloveniji in Jugoslaviji, nimajo pa vsi priložnosti teh dogajanj stalno spremljati prek dnevnega časopisja. S to mislijo in s to željo smo se obrnili na predsednika slovenske vlade Staneta Kavčiča in ga naprosili, naj bi za bralce Rodne grude napisal nekaj besed o gospodarskem in družbenem razvoju Slovenije v prihodnjih letih. Predsednik Kavčič se je z veseljem odzval naši prošnji. Slovenci smo majhen narod na izpostavljeni geopolitični legi, obkroženi od večjih in velikih nacionalnih, gospodarskih in državnih tvorb, v večnem boju za svoj gospodarski, kulturni in nacionalni obstanek. Vedno smo bili le figura v evropski politični igri. Ko smo pred petdesetimi leti prvič prišli v okvir nove države, je velik del naših rojakov ostal zunaj njenih meja. Ta del slovenskega naroda je bil še posebej žrtev raznarodovalnega pritiska, posebno v dobi fašizma. Ob nastanku Jugoslavije leta 1918 se niso uresničila mnoga naša prizadevanja. Slovenci smo v stari Jugoslaviji sicer doživeli določen gospodarski in kulturni napredek, ki pa je bil pod pečatom tujega kapitala, izkoriščanja delavcev in velike politične razdvojenosti. Za mnoge naše ljudi je bilo izseljevanje v tujino edina rešitev. Emigracija, krvni davek, ki ga Slovenci plačujemo že sto let, pa je začela že davno poprej ter je nepretrgoma trajala do prve svetovne vojne in tudi po njej. Sele pridobitve narodnoosvobodilne borbe in socialistična ureditev so ustvarile pogoje, da dobi slovenski delovni človek zaposlitev na svojih domačih tleh. Prizadevamo si popolnoma uresničiti ta cilj, tako da bi morebitna migracijska gibanja dobila in že dobivajo drugačen pomen od tistega, ki so ga imela nekoč. Že danes se pretežni del naših ljudi, ki se zaposlujejo v tujini, odloča za ta korak v stremljenju za strokovnim izpopolnjevanjem, v želji, da spozna tuje dežele, njihove ljudi in navade, vabi jih višja življenjska raven, še zlasti pa želja po hitrejši pridobitvi nekaterih dobrin višjega standarda. Postali smo vsestransko odprta družbena skupnost, ki se čedalje intenzivneje povezuje z drugimi deželami in narodi v gospodarskem, kulturnem in političnem pogledu, kar normalno sproža tudi določen obseg emigracijskih tokov. Vendar pa želimo in tudi delamo na tem, da se vsi ti naši ljudje vračajo in vrnejo obogateni z izkušnjami, katere bi koristno uporabljali tudi pri našem napredku. Mi namreč želimo v pospešenem tempu dohitevati tudi že industrijsko in gospodarsko zelo razvite dežele, narode in države. Za to imamo pogoje, med katere štejemo zlasti moč našega gospodarstva, znanje in voljo delovnega človeka ob njegovem spoznanju in zavesti, da dela za sebe. V ta namen se zdaj slovenska vlada loteva velikega načrta dolgoročnega razvoja Slovenije, ki že v svoji osnovi izhaja iz hotenja, da stalno in hitreje izboljšujemo življenjsko raven delovnih ljudi, da dosežemo take pogoje življenja in dela, kot jih imajo visoko razvite evropske dežele. Poglavitno vprašanje je torej: ali imamo Slovenci v sedanjem obdobju objektivne možnosti in perspektivo zasnovati si tako dolgoročno razvojno politiko, ki ne bi reševala samo vprašanja zaposlitve, temveč tudi druge zahteve sodobnega časa, kot so visoka produktivnost, vključevanje v svetovno gospodarsko strukturo, visok življenjski standard? Da, imamo! V preteklih dveh desetletjih smo v Jugoslaviji doživeli velik razvoj in korenite spremembe v socialno ekonomski strukturi. Tako Slovenija ni več agrarno industrijska republika, ampak tipična industrijska, saj od kmetijstva živi le 25'%, medtem ko jih je leta 1948 še 49%, v mestih pa živi že nad 35 % vseh prebivalcev. Ne samo to: val industrializacije je zajel vso našo deželo, saj imamo nad 220 industrijskih krajev, odprto pot na morje, odprte meje in poudarjeno politično ekonomsko vlogo v okviru Jugoslavije. Naša ustava omogoča veliko samostojnost ekonomsko političnega odločanja in lahko trdimo, da imamo Slovenci prvič v svoji zgodovini svojo republiko v okviru federativne Jugoslavije. Še prav poseben člen, v katerem se uveljavljajo elementi slovenske državnosti in družbenega odločanja, je sistem samoupravljanja, ki omogoča neposredno sodelovanje delavcev pri vodenju in upravljanju na vseh področjih gospodarskega in družbenega življenja. Ne želimo prikazovati našega položaja v Jugoslaviji in naše politike samo v rožnatih barvah; otepamo se z mnogimi težava- mi; sedaj na primer s tistimi, ki so prišle do svojega resničnega izraza po gospodarski in družbeni reformi leta 1965, ki so bile pogojene s preteklim administrativnim sistemom in drugimi njegovimi usedlinami. Vendar v nas ni dvomov, da jih bomo uspešno premagovali in premagali. Tako kot doslej se bomo tudi poslej naslanjali na svoje sile. Navdaja nas zaupanje v lastno moč in sposobnost, čutimo, da smo postali polnoletni in korakamo vštric z drugimi narodi Evrope. Smo odprta dežela, na leto nas obišče ali potuje prek našega ozemlja desetkrat več turistov, kot pa je Slovencev (menda edinstven primer na svetu), in ob vsem tem utrjujemo vsestransko gospodarsko, finančno, kulturno in politično sodelovanje z našimi sosedi, z narodi Evrope in vsega sveta, ter imamo pri tem nenehno pred očmi borbo za mir in vsestranski napredek delovnega človečka. Osnutek bodočega razvoja Slovenije nam odkriva, da Slovenci vendarle imamo dovolj vitalnosti in sposobnosti izkoristiti mnogotere naravne in druge pogoje za uveljavljanje in veliko ekspanzijo gospodarstva, ki nam bo nedvomno prinesla boljši jutrišnji dan, kot je današnji. Slovenci se že danes vse intenzivneje ukvarjamo s turizmom, trgovino, storitvenimi dejavnostmi, v industriji dosegamo v jugoslovanskih razmerah nadpovprečno produktivnost dela, postopoma uvajamo svetovno tehnologijo, sodobno organizacijo dela in že smo dosegli življenjsko raven, ki se lahko meri s sosedno Avstrijo in Italijo. Tako se je na primer narodni dohodek na prebivalca v dvajsetih povojnih letih povečal za tri in pol krat in znaša približno toliko, kot ga imata obe omenjeni sosedni deželi. V istem obdobju se je tudi skupno število zaposlenih povečalo za dvakrat, udeležba žena v skupnem številu zaposlenih pa se je povzpela od okoli 30 na 42 °/o. Ravno tako smo se glede oseb-n;h dohodkov in udeležbe osebne porabe v delitvi družbenega proizvoda že približali ravni, ki je značilna za razvitejše dežele. Se zlasti pomembno je pri tem, da dobivajo v družinskih izdatkih vse pomembnejše mesto izdatki za nabavo trajnih dobrin: stanovanja, televizijski sprejemniki, gospodinjski stroji, avtomobili itd., kar vse pomeni hitro rast življenjske ravni našega prebivalstva. Velik razvoj smo dosegli tudi na področju socialnega in zdravstvenega varstva. Praktično so vsi Slovenci zdravstveno zavarovani. Število bolniških postelj se je v zadnjih dvajsetih letih več kot podvojilo, še hitreje pa je poraslo število zdravnikov ter višjega in srednjega medicinskega osebja. Kot pomemben dokaz rasti življenjske ravni naj še omenimo, da se je stanovanjska površina na prebivalca zaradi hitre stanovanjske gradnje predvsem v industrijskih središčih in na podeželju povečala za več kot 50 %>, in sicer na preko 13 m2 na prebivalca, hkrati pa se je zmanjšalo število oseb na eno stanovanje. Pri teh in drugih pomembnih primerih nad vse burnega in intenzivnega razvoja, ki smo ga dosegli v povojnem obdobju v Sloveniji, pa se zavedamo, da še nismo izkoristili vseh prednosti, ki nam jih nudi naš geopolitčni položaj, naravnih lepot in bogastva, delovnih sposobnosti in industrijske tradicije ter vrste drugih okoliščin, ki nam dajejo stvarne materialne temelje za še hitrejši razvoj. Ne ustvarjamo si nikakršnih iluzij, da bodo naša prizadevanja za hitrejši razvoj lahka — zavedamo se velikih težav, ki jih moramo še prebroditi. Čakajo nas ogromne investicije za gradnjo in modernizacijo sodobnih avtomobilskih cest in železnic, sodobne luke Koper, rekonstrukcije obstoječih in izgradnje novih tovarn, za mnoge probleme vzgoje in izobraževanja, zlasti pri usmeritvi na tehnično izobraževanje; prizadevamo si vključiti v ta napredek tudi delovnega kmeta, ki naj napreduje na podlagi svojega dela, kot enakopraven član naše slovenske družbe. Ob vseh teh načrtih in naporih se čutimo zelo povezane z našimi rojaki onstran meja naše ožje domovine. Ob vsem tem napredku in burnem razvoju, ki ga doživljamo v Sloveniji, se mnogokrat spominjamo naše preteklosti, ko smo se kot neznaten in hlapčevski narod borili za svoj prostor pod soncem in za skorjo kruha. Spominjamo se naših rojakov — izseljencev, ki so kot hlapec Jernej vzeli v roko popotno palico in šli v svet za kruhom. Domovina ni pozabila nanje in zna ceniti vse tisto, kar so s trdim garanjem dosegli v tujini. Ponosna je nanje tembolj tudi zato, ker ve in čuti, da tudi vi niste pozabili na svoj domači kraj, na svojo mater — Slovenijo. Zato vas, dragi rojaki, vedno sprejema z odprtimi rokami, kadar se vračate za stalno ali začasno domov. Sprejema vas kot sestavni del naše preteklosti, sedanjosti in tudi prihodnosti. Trudimo se odgovoriti na vsako vašo iniciativo in razmišljamo, kako bi še bolj okrepili naše stike in vezi, naše sodelovanje na vseh področjih žitja in bitja, od gospodarskega do kulturnega, od tistega, kar je bilo včeraj in danes, do tistega, kar bo jutri in pojutrišnjem. UGODNEJŠI VETROVI IZPOD DVIGNJENIH MEJNIH ZAPORNIC IG O H GREDEH Še v času, ko je bila »železna zavesa« eden temeljnih pojmov evropskega političnega besednjaka, je prozorna tančica meje med dvema sosednima deželama — Italijo in Jugoslavijo — že začela počasi izgubljati svoj klasični smisel. Deželi s povsem različnima družbene političnima sistemoma sta začeli v praksi korak za korakom dokazovati, kje je pot do sožitja in za mir zavzetega sosedskega sodelovanja. V realnost usmerjena politika, ki smo jo Jugoslovani izpisali kot svoj mednarodni delovni program, je prav na vedno bolj dvignjene mejne zapornice vtisnila načela svoje principialne politike: svetovni mir in mednarodno razumevanje je treba graditi od temeljev, od dobrih in razumnih odnosov s svojimi sosedi. Težke prve brazde so v prvih povojnih letih v zamrznjeno ledino v drugi polovici petdesetih in predvsem v šestdesetih letih utrle spodbudne trase sodelovanja. Mnogi splošni in obmejni sporazumi so utrli pot živahnejšemu gospodarskemu sodelovanju. Italija je v seznamu najboljših gospodarskih partnerjev Jugoslavije prav na vrhu. Ob koncu minulega leta in v letošnjem letu so zaradi uvajanja dodatnih zaščitnih carin za uvoz mesa iz Jugoslavije nastale motnje v medsebojni blagovni izmenjavi, vendar pa kaže sedanja podpora Italije k naši kandidaturi za sporazum z Evropskim gospodarskim trgom in na zadnjih zasedanjih izražene napovedi, da bo gospodarsko sodelovanje spet steklo po dobro utečenih kolesnicah. Med obema deželama je sklenjen tudi sporazum o tehničnem sodelovanju in industrijski kooperaciji. Obmejni sporazumi in do kraja liberalizirani režimi na mejnih prehodih, pa omogočajo stalne dnevne blagovne in človeške migracije v obe smeri. Prek mejnih prehodov je na primer v letu 1967 prešlo v obe smeri 52 milijonov ljudi, od tega 44 milijonov Italijanov in Jugoslovanov. Dinamiko tega prelivanja najlepše ilustrira podatek, da je še leto pred tem prešlo ju-goslovansko-italijanske mejne prehode 32 milijonov državljanov obeh dežel. V stalnem vzponu je tudi izmenjava »duhovnih dobrin«! Medsebojna gostovanja gledaliških hiš, glasbenih skupin in likovnih umetnikov. Kot ena zadnjih takšnih manifestacij je bilo uspešno gostovanje ljubljanske Drame v De Filippovem gledališču v Rimu! In pobratenja mest! Samo Ljubljana je razvila vsestranske prijateljske vezi z več italijanskimi mesti. Uradna potrditev ustvarjenih vezi in privrženosti nadaljnjemu utrjevanju prijateljskega sodelovania pa sta bila obiska predsednika italijanske vlade Mora v Beogradu in predsednika jugoslovanske vlade Mike Špiljka v Italiji. V tem procesu oblikovanja novih odnosov med dvema sosednima državama na eni in predvsem med deželami Slovenijo, Hrvat-sko ter Furlanijo-Julijsko krajino na drugi strani pa je ves čas in bo še tudi v prihodnje odigravala pomembno vlogo prisotnost narodnostnih manjšin v obeh deželah. Živeč dobro leto med slovensko manjšino v Italiji, si upam povzeti nekaj značilnosti te vloge predvsem za slovensko manjšino v Italiji, čeprav bi bilo treba za popolno podobo te pomembnosti vloge manjšine obdelati tudi vlogo italijanske manjšine na jugoslovanskih tleh. Slovenska manjšina v Italiji, naseljena dokaj strnjeno v vseh treh pokrajinah pred petimi leti ustanovljene avtonomne dežele Furlani j e-Julijske krajine, ima v tem procesu zbliževanja dveh narodov dvoje značilnosti: manjšina in njeni iskreni napori za uresničitev njenega enakopravnega položaja v drugonarodnostni državi pozitivno vplivajo na oblikovanje odnosov med Jugoslavijo in Italijo, ti odnosi pa vzvratno ustvarjajo ozračje večje pripravljenosti uveljavljanja manjšinskih pravic in predvsem vrednotenja naroda, katerega del movine. Tako označena vloga manjšine oziroma od-živi s politično mejo ločen od matične do-sev meddržavnih odnosov na njen položaj pa seveda še ne pomeni, da je zaradi vse boljših gospodarskih, kulturnih in seveda državniho dnosov v celoti urejen tudi položaj slovenske manjšine. Nekatere stvari se v zadnjem času hitreje razvijajo, v celoti pa je v lokalnem in še posebej v vsedržavnem merilu manj ugodnega razpoloženja, ki se tu in tam uresniči tudi v praktičnih ukrepih. Osrednja značilnost uradne državne politike do manjšine je predvsem nesprejemljiva delitev Slovencev na tri kategorije: na Slovence v tržaški, v goriški in v videm- ski pokrajini. Kategorizacija namreč pomeni različnost njihovih pravic: tržaški Slovenci naj bi bili mimo notranje italijanske zakonodaje zaščiteni tudi s posebnim statutom Londonske spomenice o zaščiti etničnih skupin, za goriške Slovence velja v formuliranju manjšinskih pravic le načelna temeljna italijanska zakonodaja, medtem ko Beneški Slovenci še vedno niso priznani kot etnična skupnost. Doslej je rimski parlament v zadostitev svojstvenih pravic Slovencev v tržaški in goriški pokrajini sprejel samo dva zakonska dokumenta: zakon o slovenskih šolah v Italiji in zakon o krstnih imenih. Po prvem so Slovenci v obeh pokrajinah dobili primemo število osnovnih nižjih in višjih srednjih šol. Kljub temu, da je od objave zakona minilo že celih sedem let, pa še niso urejene mnoge sistemske stvari, zaradi katerih šole, šolniki in dijaki niso povsem izenačeni s šolami večinskega naroda. Najbolj pereče je vprašanje slovenskega strokovnega šolstva, ki ga je odpravila zadnja šolska reforma. Toda pred dobrim mesecem se je nekajletni boj na Goriškem končal z otvoritvijo slovenske trgovske srednje šole v Gorici, medtem ko je bilo prav na nedavnem zasedanju italijansko-jugoslovanskega mešanega odbora za izvajanje Londonske spomenice in k njemu dodanega statuta izraženo upanje, da bo pred prihodnjo jesenjo odprt tako nujni industrijski strokovni zavod v Trstu. Po zakonu o krstnih imenih se odpira Slovencem možnost, da se jim vrnejo njihova izvirna krstna imena, ki so jih izgubili v času fašizma. Izredno pereč pa je položaj slovenskega jezika. Čeprav o tem za vse področje deklarativno govori ustava, za tržaško pokrajino pa še posebej londonski mednarodni dokument, se slovenski jezik v javnosti le s težavo uveljavlja. Čeprav je v javnosti slovenski jezik dopuščen, se to dogaja redno in sistematično le v občinskih upravah in v zadevah lokalne pristojnosti in še to le v krajih, kjer so občinski sveti večinsko slovenski. Skoraj praviloma pa se načelo dvojezičnosti v javnih napisih tudi v teh občinah ne spoštuje. Slovenski jezik na sodiščih še nima zakonske veljave in je še vedno v veljavi zakon, ki ne dopušča uporabe slovenskega jezika na sodiščih. Na tržaškem sodišču so zadnji čas nastavili pet tolmačev za slovenski in hrvatski jezik, vendar predvsem zaradi obravnavanja deliktov slovensko in hrvat-sko govorečih tujih državljanov. Še vedno se namreč lahko zgodi, kot se je pred kratkim zgodilo predsedniku Slovenske kulturno gospodarske zveze, ko mu občinski funkcionar v Trstu ni hotel overoviti v slovenščini napisanega dokumenta o sodelovanju v NOB, ker je bil to zanj v tujem jeziku napisan dokument. Tudi vsi poskusi v tržaškem, pokrajinskem in deželnem svetu, da bi slovenski izvoljeni predstavniki spregovorili po slovensko, so bili vse do letos preprečeni. Uveljavljanje slovenskega jezika v javnosti pa bo seveda v mnogočem odvisno tudi od števila slovenskih prebivalcev in slovensko govorečih uslužbencev in funkcionarjev. Številke le-teh pa so še izredno skromne. Na Goriškem se le toliko govori slovensko v javnem življenju in v stiku z javno upravo, kolikor to dopuščajo posamezni primeri z ničemer zagotovljene prakse, ki je včasih vendarle pred formalnimi predpisi. Slovenski jezik pa prodira vse pogosteje skozi špranje komercialnih interesov. Tako se dogaja, da trgovci v Trstu in Gorici dajejo prednost slovensko govorečim prodajalcem, ker del tržaške trgovine živi od slovenskih kupcev. Ta vstop pri stranskih vratih, ki je posledica vse bolj odprtih meja in dnevnega prelivanja prek meje, bo prav tako imel svoj učinek in priznanje, da je to hkrati jezik, ki ga govore tudi njihovi sodržavljani. Največ nestrpnosti, izvirajoče iz polpretekle dobe, pa je prav v mnogih tržaških gospodarskih krogih. Na Tržaškem nudijo malce večjo materialno pomoč slovenskim organizacijam in ustanovam, vendar so v materialnem pogledu v še zelo neenakopravnem položaju v primerjavi z ustreznimi ustanovami večinskega naroda. Odnosi med Italijo in Jugoslavijo ter odnos uradne italijanske politike do manjšine sta odvisna od istega činitelja: od hitrejšega ali bolj počasnega uveljavljanja demokratičnih sil v Italiji. To pa je proces, v katerem je razpoloženje v mnogočem, predvsem v odnosu do manjšine, pred ukrepi, ki bi enakopravnost slovenske manjšine ne samo dopuščali od prime- ra do primera, ampak jo z zakonsko zaščito tudi zagotavljali. Seveda pa to ne velja za Slovence v Benečiji, kjer sta si teorija in praksa skoraj istovetna. Manjšina še vedno ni priznana v Videmski pokrajini. Ni pa tudi več povsem demantirana. Vsaj v deželni skupščini so razen levičarskih skupin in slovenske skupnosti tudi nekateri nosilci koalicijske večine začeli priznavati, da bi veljalo to vprašanje postaviti na dnevni red. Ce se ob koncu vnovič vrnemo na medsebojno odvisnost položaja manjšine in meddržavnih odnosov, pa seveda ne moremo mimo druge pomembne posledice izboljšanja teh odnosov v prid ohranitve slovenstva v teh krajih. Seveda se s tem odpira novo obsežno poglavje, ki bi ga veljalo enkrat posebej obdelati. Z vse večjo odprtostjo mej, dnevnim preseljevanjem v obeh smereh in z usihanjem nacionalne nestrpnosti se odpirajo tudi nove možnosti za bogatejšo in stalno duhovno povezanost med tukajšnjimi Slovenci in matičnim narodom. Ti stiki morajo postati še v mnogo večji meri stalen vir pobud in svežine v narodnoobrambnih naporih tukaj živeče veje slovenskega naroda. Tržaška knjigama Slovenska Tržaška knjigama v ulici sv. Frančiška v Trstu je v trinajstih letih svojega obstoja priljubljeno shajališče slovenskih kulturnih delavcev. Pred kratkim so preuredili njene prostore. Novo ureditev in opremo je zasnoval arh. Mitja Race. Celotna površina knjigarne vključno z galerijo zavzema 110 kvadratnih metrov. V omarah in na policah je okrog 7000 knjig. V nadstropju je galerija, ki je namenjena kupcem. Tržaška knjigarna ima vedno na voljo vse slovenske novosti, ki prihajajo na knjižni trg in po katerih Slovenci v zamejstvu radi segajo. S!oTen»hi kulturni klub 2e dobro desetletje deluje v Trstu med dijaki slovenskih višjih šol in slovenskimi akademiki slovenski kulturni klub. Zelo priljubljeni in dobro obiskani so pri njih tako imenovani sobotni večeri, na katerih je razen predavanj tudi kulturni program, filmske predstave, razni nastopi, likovne in glasbene prireditve ter družabna sre- čanja. Letos se je slovenski kulturni klub povezal s SKAD v Gorici in s koroško dijaško zvezo. O dilemah slovenske manjšine Na zasedanju generalnega sveta Slovenske kulturno gospodarske zveze sredi decembra v Trstu so razpravljali o vseh poglavitnih dilemah, ki jih slovenski človek srečuje v boju za uveljavitev in nacionalno ohranitev. Po besedah iz uvodnega poročila, ki ga je podal predsednik SKGZ Boris Race, gre predvsem za to, da morajo slovenske manjšinske organizacije predvsem izvajati kakovostni pritisk za to, da se splošno ozračje, kjer že prevladujeta strpnost in večje razumevanje, hitreje spreminja v dejstva. Vse skupine, ki jih zanimajo slovenska narodnostna vprašanja, bi se morale bolj povezati med seboj. Slovenske kulturne, gospodarske in prosvetne organizacije, ki so včlanjene v omenjeno zvezo, so v preteklih dveh letih opravile izredno dragoceno delo. V vzdušju boljšega razumevanja med različno usmerjenimi skupinami so slovenske organizacije bolj zaživele. To pa je spodbuda tudi za reševanje druge velike naloge — utrjevanja slovenstva ob hkratnem utiranju poti k iskrenemu sožitju z večinskim narodom. V razpravi so pokazali tudi večje razumevanje za potrebe mlade generacije Slovencev, ob katere pljuskajo valovi nemira mladine po vsem svetu. Dotaknili so se tudi nevarnosti, da bi slovenstvo oslabelo, ker se ljudje s slovenskega podeželja odseljujejo v prevladujoče italijanske mestne okoliše, svojo zemljo pa prodajajo. Zasedanja so se udeležili predstavniki 21 organizacij, ki so včlanjene v zvezi, navzoč pa je bil tudi dr. Franc Zwitter, predstavnik zveze slovenskih organizacij na Koroškem, predstavniki iz matične domovine, Italijanske unije za Istro in Reko ter precejšnje število drugih gostov. Vsi govorniki so posebej poudarjali zahteve slovenske manjšine glede pravic, ki so jim zagotovljene po italijanski ustavi, in glede uporabe slovenskega jezika v javnem življenju in na sodiščih. Po obširni in plodni razpravi so izvolili tudi nov izvršni odbor. Za novega predsednika Zveze je bil izvoljen Gorazd Vesel, novinar Primorskega dnevnika, i. G. Še nekaj fotografij s »-kraške ohceti-« v Velikem Repnu pri Trstu. Od zgoraj navzdol: Ženinova sestra pripenja pušeljc svatom. — Nevesta zapušča svojo domačijo v spremstvu botra. — Nevesta ponuja tastu kolač. — Pred ženinovo hišo: staro, grdo nevesto predstavljajo materi, ki pa jo odkloni. — Sprevod pod slavolokom v Repnu. — Poročni obred v cerkvi na Tabru: Foto: Primorski dnevnik, Trst We present you some pictures of »-Kraška ohcet-« (The Karst Marriage). From up down: The future husband’s sister is buckling on the bunch of flowers to wedding-guests. — The bride is leaving her home accompanying by godfather. — The bride is offering the cake to the father-in-law. — In front of bride-groom’s house: the old, ugly bride is introduced to mother who refuses her. — The marriage procession under the triumphal march in Re-peii. - • Tne marriage in the church of Tabor. Photo: Primorski dnevnik, Triest KRAŠKA OHCET V septembru preteklega leta so v Velikem Repnu na Krasu (o tem smo na kratko že poročali) odprli edinstven muzej Kraševcev in s tem tudi vseh Slovencev v Italiji — staro kraško hišo. Obnovitev te hiše in običaji stare kraške ohceti, ki so med domačini še vedno živi, so spodbuda in vzgled našim ljudem v vseh kraških in drugih slovenskih vaseh, naj ohranjajo značilnosti domače pokrajine in stare običaje. Slovenci v Italiji bodo prav z oživljanjem starih običajev in z ohranitvijo naravnega okolja, v katerem so se ti običaji porajali in postali del njihovega življenja, znali še bolj ceniti lastne kulturne dobrine. V ljudstvu je še vedno ohranjen spomin na bogate kraške ohceti, katerih tradicija je bila obnovljena v lanskem septembru v Velikem Repnu. Gotovo marsikoga zanima, kako je ta ohcet potekala in koliko se razlikuje od bolj znane gorenjske kmečke ohceti. Zato bomo na kratko opisali njen potek v preteklosti. Poroke so bile navadno o pustu ali pa ob sv. Martinu na soboto. Sam praznik se je začel že v četrtek s prevozom bale, kar je bila ena izmed naj lepših predstav v celotni ohceti. V balo je nevesta prinesla posteljo »lubenco« (žimnica iz lubja), blazino, rjuhe, skrinjo, šentiž, šušte, omaro, plahte, žito, ki so ji ga darovali vaščani, ko je raznašala po vasi konfete in krušne kolače. Razen tega je prinesla tudi razno kmečko orodje ter metlo in podobno. Zvečer, ko se je stemnilo, so fantje, balarji, skrbno naložili balo na voz in jo prepeljali na ženinov dom. Seveda ni šlo vse tako enostavno, saj so se morali braniti pred številnimi radovedneži in odgovarjati na številna vprašanja radovednih vaščanov. Ob četrtkih zvečer pa je bila vedno tudi fantovska (ali fantovščina), ko so se fantje zbrali pod lipo pri vodnjaku sredi vasi in peli pozno v noč. V soboto zjutraj je prišel ženin s svati na nevestin dom. Tu so se vsi pozdravili, tudi ženin in nevesta. Zadržali so se le malo, toliko, da so prigriznili, popili kozarec terana in kakšno zapeli. Nevestina družica pa je medtem vsem ohcetarjem pripela pušeljce z belim robcem. Matere in očetje niso hodili v cerkev s svati. Zato je mati pred odhodom pozdravila ženina in hčerko, katero je klečečo na blazini blagoslovila z žegnano vodo. Seveda je prilezla kaka solza, pa tudi priporočila, kako naj ženin skrbi za hčerko, niso manjkala. Na čelu svatovske povorke je bil godec, za njim pa se je uvrstila nevesta s svojo pričo. Vsak je moral držati za vogal belega robca. Potem je stopal ženin s pričo in vsi ostali ohcetarji, ki so se hrupno pomikali po vasi. Medtem ko je godec z vso vnemo nategoval harmoniko, so svatje razposajeno vriskali in peli: »Jo pjelemo, jo pjele-mo, nazaj je več ne damo.« Nasmejana ženin in nevesta sta se po cerkvenem obredu pokazala svatom, ki so ju čakali pred cerkvijo. Pod »tumom« sta si dala roko in se poljubila, ohcetarji pa so ju obsuli s konfeti. Po obredu so se ohcetarji ustavili v bližnji gostilni, nato pa so se okrepčani napotili na nov nevestin dom. »Kaluonja« je bila zaklenjena. Čakali so zunaj in se hrupno pogovarjali. Ko je zaslišal živ-žav, se je oče oglasil z dvorišča in vprašal: »Kaj so tu zaane ledje? Jest ne uodprem.« Ohcetar pravi: »Smo vam prpelale n’ve-sto!« in je pripeljal pred očeta prvo lažno nevesto. Navadno je bila zelo stara in sključena. Nato je vprašal: »Kaj je ta, uače?« Oče: »O jej, kakšna je! Ne, nej ta!« Nato je ohcetar pripeljal drugo: »Kaj je morda ta?« Oče: »Ta pej še m’nj. Ta je slabša ku una, ma ki se jo nejdou? Muoraš nejt ano, da bo z’n’s.« Pripeljal je še tretjo: »Pej ta, kaj je ta prava, ta?« Oče: »Ne, n’nka ta, ta nej z’n’s.« Končno je pripeljal pravo nevesto: »Ma ta bo, je rej s?« Oče: »Ja, tu zahvalemo, ta je t’prava.« In vpraša nevesto: »Kaj se pmesla?« Ona: »Mir in žjegn božje.« Tedaj je nevesta tastu in tašči izročila darove, kmalu nato pa so lahko prišli v hišo tudi svatje. Začela se je obilna pojedina. Praznično razpoloženje je trajalo še celo nedeljo. Nevesta pa je morala še isti dan privezati predpasnik in se lotiti vsakega dela. Seveda je bil to le bežen, površen zapis običajev kraške ohceti, ki je bila preteklo jesen ponovno oživljena tudi v Velikem Repnu pri Trstu. Vsi najvažnejši do- godki so se dogajali pred »Kraško hišo«, kjer se je zbrala množica radovednežev, ki so opazovali prikazane ohcetrfe običaje. Seveda sta bila ženin in nevesta tudi ta »prava«, poročila sta se Mira Piščanc in Angel Krmec. Ob tej priliki pa so kulturna društva pripravila bogat kulturni program ter ustvarila prijetno domače vzdušje. Prepričani smo, da se bo tradicija teh lepih prireditev med tržaškimi Slovenci še utrdila in obdržala. j. p. 80 let Ciril -Metodovih gol V Trstu so v nedeljo 8. decembra lepo počastili 80-letnico ustanovitve Ciril-Meto-dovih šol. V dvorani na stadionu pri sv. Ivanu se je zbralo izredno veliko nekdanjih učiteljev in učencev teh šol ter njihovih prijateljev in znancev. Mnogi nekdanji sošolci, katere je življenje razteplo na vse strani, so se ob tej priliki po dolgih letih spet srečali. Ciril-Metodova družba je bila ustanovljena ob tisočletnici Metodove smrti, leta 1885 v Ljubljani in je imela narodnoobrambni značaj. Družba naj bi reševala naš narod nasproti potuj čevalnim namenom nemškega Schulvereina in podobnih organizacij. Sredstva so zbirali sami — krajcar na krajcar, na domoljubnih prireditvah, s prigodnimi razglednicami itd. Eno izmed prvih domačih ognjišč Ciril-Metodove družbe je bila slovenska osnovna šola v Trstu. Prva je bila pred osmimi desetletji odprta zasebna osnovna šola pri sv. Jakobu, ker sta imeli tržaška občina in državna oblast gluha ušesa, da bi se odprla slovenska šola v mestu samem. Leta 1907 je Ciril-Metodova družba odprla šolo na Akvedotu, deset let kasneje pa še pri sv. Vidu. V šolskem letu 1918/19 je bilo v te šole vpisanih 2524 otrok, največ jih je obiskovalo šolo pri sv. Jakobu, in sicer kar 1513. Ko so leta 1930 fašisti šolo zaprli, je kljub vsemu preganjanju ostalo še 725 šolarjev. Nekaj let pred prvo svetovno vojno je zrasla na prostoru stare šole v ulici Giuliani nova, za takratne razmere najmodernejša šolska stavba v Trstu. Zanjo je Ciril-Metodova družba plačala 300.000 kron, kar je bil ogromen znesek. Leta 1912 je družbo stalo vzdrževanje slovenskih šol v Trstu 83.000 kron, kar bi v današnji vrednosti zneslo okrog sto milijonov lir. V MENGEŠ IN OKOLICO javi;/, zrnec V poletnih mesecih derejo kolone Ljubljančanov na Ježico, da se ohladijo v Savi, ki je vedno hladna. Za ta namen so na Ježici pri gostilni »Štern«, kjer je tudi prostor za taborjenje, uredili kopališče, vendar je dovolj prostora za kopanje tudi zunaj tega objekta. Ljubljančani to vedo in poleg sebe kopajo še svoje avtomobile in to zastonj. Most prek Save pri Črnučah so zgradili že na začetku osemnajstega stoletja. Seveda ne sedanjega, prvotni je bil lesen in ga je nekajkrat odnesla Sava, današnji, po katerem teče ves promet na Štajersko, pa je novejši. Takoj za mostom se odcepi asfaltirana cesta v Gameljne, od tod pa malo pred krajem makadamska cesta na Rašico, prvo vas, ki so jo na Slovenskem požgali Nemci. Ker je Rašica že stara izletniška postojanka, kamor je lep sprehod peš, so si pešci utrli po gozdovih cel labirint stezic, ki se vse nekako primotajo do gostilne. Rašica je danes obnovljena, 1941. leta pa bila požgana, prebivalstvo pa izseljeno, ker je bil na slemenu nad vasjo ustanovljen Kamniški bataljon. Na hrib je treba peš, pot pa je široka in za nikogar prestrma. V spomin na ustanovitev enega izmed prvih partizanskih oddelkov, so po vojni na vrhu postavili 17 metrov visok razgledni stolp, s katerega je prelep razgled na vse strani. Od tu tudi vodi peš pot na Dobeno, kjer je gostilna in naprej na Gobavico, kjer je planinska koča, ki jo bomo posebej omenili pri Mengšu. Iz Domžal vodi v Mengeš slaba makadamska cesta, zato se bomo raje vrnili do odcepa pri Trzinu, skozi katerega pelje asfaltirana cesta v Mengeš in naprej v Kamnik. Trzin ima dokaj čudno slavo, baje so se tu radi tepli. Veljal je pregovor, da si bil v Trzinu tepen, pa če si to hotel ali ne, zjutraj s količkom, zvečer pa celo s sekiro. No, danes v Trzinu ne natepejo nikogar, obiskovalce celo prijazno sprejmejo. Na poti najprej dospemo v Mengeš. Kot Domžale tudi Mengeš nima mestnega centra, ampak je razvlečen ob cesti prav tam, kjer se odrastek rašiškega hribovja Goba-vica najdlje zajeda v ravnino. Kraj je bil naseljen že v prazgodovinski dobi, izkopali pa so tudi precej predmetov iz rimske dobe in celo slovansko grobišče. Nad naseljem je nekoč gospodoval grad gospodov mengeških, o katerem pripoveduje legenda, da ga je porušila eksplozija smodnika. Ob nekem obleganju so Turki vdrli v grad in ker grajski niso imeli več upanja na rešitev, je grajska hči zažgala smodnišnico. Sedanji grad, ki stoji pod hribom, je bil postavljen v sedemnajstem stoletju. V Mengšu se je 1930. leta rodil pisatelj Janez Trdina, ki je nato kot profesor služboval na Reki, nato pa upokojen živel v Novem mestu. Napisal je precej knjig, najbolj znane so njegove »Bajke in povesti o Gorjancih«. Dandanašnji mu stoji v spomin spomenik na trgu. Najbolj znana tovarna v Mengšu je »Melodija«, kjer izdelujejo glasbila, ki jih tudi izvažajo. Poleg te pa je tu tudi tovarna filca, trakov in peči. Slamnikarsko tradicijo teh krajev je prevzela obrtniška zadruga »Slamnik«. W Mengšu opozarja smerokaz na Mengeško kočo na Gobavici, ki jo oskrbujejo mengeški planinci. Izpred koče je lep razgled na Kamniško ravnino in nazaj proti Rašici. Prav do koče je speljana cesta, vendar je tako strma, da marsikdo raje pusti vozilo v dolini in gre peš. Malo proč stoji na konglomeratni terasi Komenda, naselje, ki se je v srednjem veku razvilo okrog posestva viteškega reda. Včasih so tu prirejali procesije na konjih, ki so se jih udeleževali bogati kmetje od blizu in daleč. Te procesije so bile nekakšna »revija« kmečkega bogastva. Po procesijah je bil konjski sejem in seveda tudi veselica ... V bližini Komende je vas Križ, nad katero samevajo razvaline kriške graščine, ki je bila zbirališče kamniških protestantov. Lastnik tega gradu grof Thurn je dal protestantom postaviti kapelo, ki pa jo je protireformacijska komisija razstrelila. Na gradu je delovalo tudi deželno krvno sodišče, ki je lahko izreklo smrtne kazni, za gradom pa so bile »gavge«, kjer so zločince obešali. Če se že mudite na tem koncu, naj omenim še eno, ogleda vredno znamenitost. Smerokazi opozarjajo na arboretum Volčji potok, gojeni park z najrazličnejšimi primerki drevja, grmovja in drugega rastlinja. Sicer pa že samo ime, ki je latinsko, arboretum, po naše bi se reklo drevesnica, pove kaj boste tu videli. Tu lahko samo gledate, bognasvaruj, da bi kaj trgali! Park v Volčjem potoku — Arboretumu. — Mengeška koča. Glavna ulica v Mengšu. Foto: Janez Zrnec IX TRŽIČA NA ZELENICO Dva grba tržiških eehov Glavna ulica v Tržiču Proti Zelenici Listina, s katero je kralj Aleksander povzdignil trg Tržič v mesto. Foto: Janez Zrnec Ko se jutranja megla razkadi, opazimo, da se vozimo po obširnem polju, ki se vleče tja do vznožja Storžiča in Tolstega vrha. V daljavi se v soncu blestijo Julijske Alpe, nad katerimi kraljuje mogočni masiv Triglava. Peljemo se v Tržič, po stari cesti, ki se zvija skozi vasice, nekje na levi strani pa hiti proti Tržiču moderna, pred leti zgrajena avto cesta. Avtobus se rahlo spusti po pobočju in zavije izza ovinka. Takrat se nam odpre pogled na globel, majhno razčlenjeno dolinico, v kateri se med gorami stiska mestece Tržič. Star je že Tržič, tja v rimske čase sega njegov nastanek, ko so rimske legije v dolini pod Ljubeljem postavile karavansko — vojaško naselje Forum Lubellinum. To je bila vojaška postojanka, v njej so se ustavljale trgovske in vojaške karavane, ki so potovale prek prelaza Ljubelj na avstrijsko stran. Podrobnosti o mestu nam niso znane, vemo le, da ga je še v rimskih časih zasul plaz, ki se je utrgal z najbližjega pobočja. Razvaline so nato stoletja samevale, saj so bili kraji slabo naseljeni, mimo njih so čez prelaz hiteli le redki popotniki. Današnji Tržič se je razbohotil v srednjem veku, zlasti je cvetel v »furmanskih časih«, ko so redili živino za pripreganje in, ko so bila tu skladišča blaga namenjenega v Celovec ali v Trst. Tudi vodna sila, saj je deroče vode tu na pretek, je botrovala tržiškemu razcvetu, poganjala je fužine, služila je usnjarnam. Mesto je bilo v fevdalni dobi razdeljeno na dve polovici, spodnji je gospodarila graščina Gutenberg, zgornji pa Neuhaus. Grad Gutenberg se je porušil enkrat v šestnajstem stoletju in ga niso več obnavljali, Neuhaus pa so obnovili po požaru, ki je leta 1811 opusto-šil mesto. Čevljarska tradicija Precej truda je stalo, da so mesto spet obnovili, takrat je dobil sedanjo podobo tudi Glavni trg, središče mesta. Zaradi pomanjkanja prostora so ulice ozke, hiše se stiskajo druga k drugi, pa tudi višje kot drugje so. Sčasoma je promet prevzela železnica, zato se je mesto gospodarsko preusmerilo. Postalo je naselbina obrtnikov, največ usnjarjev in čevljarjev, katerih izdelki so sloveli daleč naokrog. Tudi tkanje je imelo pomembno mesto pa tudi kovaška obrt je cvetela. Nič čudnega ni, da se je iz teh obrti razvila industrija. Danes obratuje v Tržiču tovarna čevljev Peko, Tržiška tkalnica in predilnica, nekdanji kovači pa so se specializirali, tako da danes obstaja tovarna pil in podobnega orodja. Naslov mesta so Tržičani dobili šele 1926. leta, osemnajst let pred tem pa je bila dograjena železnica, ki je danes ni več med živimi. Spet je ves prevoz prevzela cesta, ki pa se je mestu za dober kilometer izognila. Mesto vse bolj pridobiva na turističnem pomenu, saj k temu pripomore že sama slikovita lega med gorami. Od tod so izhodišča za planinske ture na Tolsti vrh, na Storžič, v dolino pod Storžičem, pa tudi na karavanško stran. V samem mestu je zanimiv muzej, kjer so razstavljene etnografske krajevne znamenitosti, pa tudi oddelek iz NOB. V župni cerkvi so znamenite Layerjeve,' Langusove, Mežanove in Pirnatove slike. Pustimo zdaj mesto in se napotimo proti Ljubelju, po novi avto cesti. Cesta je zaradi plazovitega terena na mnogih mestih zavarovana z betonskimi zidovi in predori. Sem ter tja se na jasah pod strmimi gozdovi, iznad katerih se dvigajo skalni vrhovi, stiskajo samotne domačije s skromnimi kozolčki, sem ter tja ob stranski cesti križ ali znamenje spominjata na dogodek v davni preteklosti. Tako pridemo v vas Podljubelj, prijetno vasico z znano gostilno in prenočišči, Pri Ankeletu se reče. Tu je doline konec, cesta se še tri kilometre dviga, zavije nekajkrat sem, nekajkrat tja, nato pa izgine v predor pod Ljubeljem. Še prej je ob njej spomenik umrlim francoskim internirancem, med visokimi klesanimi kamni, skelet, ki dviguje roki. Na oni strani predora je že Avstrija, zato je ob vhodu carinarnica, kjer je poleti živahen promet, zdajle pozimi pa vrste ni. Včasih se je cesta dvigala visoko na prelaz Ljubelj, težave s prevozom so bile zlasti pozimi. No, potem so spodaj zvrtali predor in prehod v Avstrijo je postal enostaven po vedno pluženi asfaltirani cesti. Zelenica je raj za smučarje V tem kotu je več poslopij. Poleg carinarnice je restavracija, nad njo pa je spodnja postaja žičnice na Zelenico. Nekoliko vstran stoji na melišču nov hotel, velika %\ riljmx'NDÎ-'R.f VpO Mil OSII HOZ|l IS VOI-M NAttOOA I ! «N MOV IS sum Sl LA Si A PbLM (X. SASI i A MINI srn A / \ Ninuvsii /aocvi; 1*1*0« I1M 'Vil ii>i mm i n ru (VSSI3 o hi ssri m S ¡O N>/1C . Î iAVUl / OLtftt Ki IÔNIIM «SBK V V lil 110« vw St tiaif r <«•!■>! ISi u ISS! VSI Uk>V|t\Nl OHilNI MtviSIl K /\so!PAN|l /-MUSI . :,,, « s i ns\> . OKO! IS SSi St IVloiMi vsi sjÀgfti'SI I v UKA/ SSISiSIl i> ZSVOlUVNjl > VI I k'S\\I>1 K no/ /\\M sivvov H «. t- si. JV vAiri sik' wmmMÊM. zgradba, ki spominja na planinske koče v švicarskih gorah. Žičnica zdajle pozimi obratuje s polno paro, saj se smučarji z obeh strani meje kar vrstijo. Na vrhu je planinski hotel, ob njem pa še dve smučarski vlečnici, da smučarjem navkreber hi treba peš. Zelenica je že stoletja nazaj znana kot planšarij a, kamor so nekoč čez poletje vodili krave na pašo. No, danes tega v tolikšnem številu ne počnejo več, vendar planinec, ki pride poleti občudovat lepoto gora, še sreča kako kravico. V dolini je že mračno, le še zasneženi vrhovi žarijo v svetlobi zahajočega sonca. Po hišah se že prižigajo luči. Na obmejni prehod vsakih nekaj minut pripelje avtomobil. Cariniki kar hitro opravijo, saj jih upravičeno zebe. Tema je, ko se spet spuščam po cesti navzdol, nazaj v Tržič, ki je že kakor izumrl. Ž mrakom je pritisnil zimski mraz in ljudje se raje zadržujejo v toplih prostorih. Janez Zrnec Vzpon slovenske Industrije V dveh desetletjih po osvoboditvi smo v proizvodnji slovenske industrije zabeležili ne le velik vzpon, ampak tudi znatno povečanje produktivnosti in hkrati precejšnje spremembe v njeni strukturi. Ti premiki se še nadaljujejo zlasti pod vplivom gospodarske reforme. Od leta 1950 se je fizični obseg industrijske proizvodnje v Sloveniji povečal skoraj štirikrat. Hkrati se je število v industriji zaposlenih povečalo za 82 %, od 128.000 leta 1950 na 232.000 v letu 1967. Štirikrat večjo proizvodnjo kakor leta 1950 je ustvarilo manj kot dvakratno število delavcev. Z drugimi besedami, produktivnost dela se je povečala za 115 %>, kar je omogočilo naraščanje življenjske ravni delavcev. Če ocenjujemo gibanja znotraj industrije po številu v posameznih panogah zaposlenih delavcev, tedaj se nam pokaže tudi precej spremenjena struktura proizvodnje. Nekatere industrijske panoge so se hitreje spreminjale, druge počasneje. Zelo pomembne so postale nekatere nove industrije, druge so stagnirale. Ob hitrem razvoju v povojnih letih se je kovinska industrija med vsemi industrij- skimi panogami postavila na prvo mesto. Zdaj zaposluje blizu 21% vseh industrijskih delavcev v Sloveniji. Na drugem in tretjem mestu sta tekstilna in lesna industrija, ki zaposlujeta sicer za polovico več delavcev kakor leta 1950, vendar sta počasneje napredovali. Posebno mesto zaseda elektro industrija, ki se je po drugi vojni pojavila kot nova industrijska panoga v Sloveniji. Leta 1950 je zaposlovala le 2900 delavcev, lani pa 21.580, kar je za sedem in polkrat več. Nadpoprečno je napredovala živilska industrija, črna meta-surgija, ki zaposluje le za četrtino več delavcev kakor leta 1950, pa je zdrknila s četrtega na šesto mesto. Edina panoga, ki zaposluje manj delavcev, je premogovna industrija, zdaj zaposluje le še 4,9 % vseh industrijskih delavcev nasproti 11% leta 1950. Vendar je to zmanjšanje le rezultat močno povečane produktivnosti dela v premogovnikih. Lani je na enega delavca odpadlo 2,3-krat več nakopanega premoga kakor leta 1950, skupna proizvodnja pa je narasla od 2,3 na 5,2 miijona ton. Nekoliko manjši kakor leta 1950 je tudi delež usnjarsko obutvene industrije in barvaste metalurgije kljub povečanju proizvodnje in števila zaposlenih. Med panoge, ki so se najbolj razmahnile, sodi poleg elektro industrije tudi kemična industrija, ki zaposluje zdaj triinpolkrat več delavcev, kakor v prvih letih po vojni. Delrž Slovenije v jugoslovanski proizvodnji Slovenija ima le 8,4 % vsega prebivalstva Jugoslavije, daje pa 15,8 % vsega družbenega proizvoda. Čeprav predstavlja Slovenija z 1,700.000 prebivalci komaj 8,4 vsega prebivalstva Jugoslavije in po površini obsega le 7,9 % celotne površine Jugoslavije, je njen delež v jugoslovanskem gospodarstvu neprimerno večji in se tudi s hitrejšim razvojem na vseh ostalih območjih ni bistveno zmanjšal. Po skromni površini obdelovalne zemlje, ki je sicer intenzivno izkoriščena, ima naša republika razmeroma majhne možnosti razvoja v kmetijstvu. Zato pa se je tembolj razvila industrija skupaj z drugimi gospodarskimi dejavnostmi. Lani je Slovenija dosegla 15,8% celotnega družbenega proizvoda Jugoslavije, to je skoraj še enkrat več, kot znaša njen delež po številu prebivalcev. V jugoslovanski proizvodnji je Slovenija zlasti na nekaterih področjih industrije visoko udeležena. Od celotne jugoslovanske industrije odpade na Slovenijo blizu 20 Vo. Čeprav so se nekatere panoge industrije tudi v drugih območjih Jugoslavije močno razvile, pa ima Slovenija tudi v teh panogah še vedno velik delež. Nofn elektrarna v Trbovljah Konec novembra je začela obratovati v Trbovljah nova termoelektrarna, ki bo s svojo zmogljivostjo 125 megavatov dajala na leto približno 150 milijonov kWh električne energije, porabila pa bo okrog 600.000 ton premoga. Za gradnjo, ki je bila dokončana v 37 mesecih, je bilo porabljenih več kot 200 milijonov dinarjev. Z dograditvijo te nove elektrarne se je preskrba z električno energijo v Sloveniji znatno izboljšala. Slatina Radenci V okviru posebnega tekmovanja za najbolj priljubljeni turistični kraj v Sloveniji je zmagalo zdravilišče Slatina Radenci. Visoko priznanje je prejel omenjeni kraj ravno ob svojem 99-letnem jubileju, odkar točijo zdravilno vodo. Samo v preteklem letu so v Radencih napolnili 72 milijonov steklenic radenske zdravilne vode. V desetih mesecih preteklega leta so v svojem kraju našteli 55.000 turističnih nočitev, od tega 35.000 domačih gostov. Zmogljivosti v zdravilišču so postale že pretesne, zato pripravljalo gradnjo novega kopališča in novega hotela. Tovorni promet na Rrnikn Letališče Ljubljana na Brniku igra vse pomembnejšo vlogo tudi v tovornem zračnem prometu. Ob sodelovanju JAT in Intereurope so uvedli dvakrat tedensko stalne transportne linije s Ztirichom in Münchnom. Zveza prek Züricha je vsak ponedeljek povezana z Bombayem, Buenos Airesom, Djakarto, Hongkongom in New Yorkom, zveza prek Münchna pa vsak četrtek z Montevideom, Sydneyem in Tokiom. Doslej največja tiskovna konferenca predsednika Tita, ki je bila ob proslavah 25-letnice AVNOJ v Jajcu i>Jiigoilavija je svetla cona, ne siva«( Tako je dejal med drugim predsednik Tito na doslej največji tiskovni konferenci, ki je bila v Jajcu po proslavi 25-letnice AVNOJ. Udeležilo se je je 114 tujih in 107 domačih uglednih novinarjev. Postavljali so mu predvsem vprašanja o miru in vojni, o odnosih med narodi, o trenutnem mednarodnem položaju na svetu. »Jugoslavija je svetla cona, ne siva,« je dejal. »Mislim, da veste, kaj mislim: naj napad pride od koderkoli, na pomoč ne bomo klicali nikogar. Imamo sredstvo in ljudstvo, ki je enotno v volji, da brani svojo neodvisnost. To smo povedali tudi ameriškim državnikom, ki so bili nedavno pri nas (obisk Katzenbacha in Mansfielda). Povedali smo jim, da želimo v odnosih z njimi le enakopravnost in dobre gospodarske in kulturne odnose in to je bilo vse.« Titova tiskovna konferenca v Jajcu je imela v svetu velik odmev tako zaradi obšir-nosti vprašanj, ki so bila obravnavana, kakor zaradi odkritega vzdušja na sami konferenci in širine Titovih odgovorov. Izredna pozornost, ki jo je svetovni tisk posvečal njegovim izjavam, pa je vsekakor tudi odraz vse večjega uveljavljanja naše dežele v mednarodni javnosti. JugoNlnvija in vseljudska obramba Jugoslovanski narodi so za svojo svobodo žrtvovali v drugi svetovni vojni toliko kot le malokdo na svetu. Milijon 700 tisoč življenj, porušena mesta in vasi, pa trpljenje, ki ga ne izkazuje nobena statistika ■— to je bilanca štirih let, ko so na jugoslovanskem ozemlju vladali sila, krivica in zločin. In če kdo, potem Jugoslovani najbolje vedo, kaj pomeni živeti in ustvarjati v miru ter biti gospodar na svoji zemlji. Dogodki, ki že nekaj let pretresajo svet in ko si, zlasti v zadnjem času, pravica močnejšega spet bolj in bolj utira pot v mednarodne odnose, narekujejo, da je treba biti pripravljen tudi za morebiten napad. In prav pripravljenost majhnih dežel, da se z orožjem v rokah ubranijo napadalca, je edini činitelj, ki lahko vnese določeno ravnotežje v načrte velikih sil. Zato je tudi Jugoslavija storila vse, da bi bila pripravljena na morebiten napad od koderkoli. Eden izmed važnih členov v tej pripravljenosti je tudi predlog zakona o ljudski obrambi, ki so ga nedavno dali v javno razpravo. Predlog zakona obravnava ljudsko obrambo na povsem nov način. To se predvsem kaže v tem, da postaja ljudska obramba, ki izhaja iz samoupravne družbe »enoten sistem organiziranja in priprav oboroženih sil, družbeno-političnih skupnosti, delovnih in drugih organizacij ter občanov za obrambo dežele in njihovo sodelovanje v oboroženem boju«. Z drugimi besedami to pomeni, da so odgovorni za obrambo dežele vsak občan in vsi družbeni dejavniki, od krajevne skupnosti, občine in podjetja do federacije, armada pa je pri tem samo del oboroženega ljudstva. Tak sistem obrambe zanika klasične vojaške kalkulacije, ki temelje na številčnem razmerju bojujočih se armad ter omogoča, da se morebitnemu napadalcu postavijo v bran milijoni oboroženih borcev ali praktično ves narod. To pa daje odporu malega ljudstva, ki se bori na svojih tleh, velikansko moč in realno možnost, da se uspešno upre vsaki agresiji, pa čeprav bi bili napadalci velike in močne države. Neizprosen boj proti napadalcu poudarja tudi predlog zakona o ljudski obrambi: »Nihče nima pravice priznati ali podpisati kapitulacije dežele, kapitulacije oboroženih sil ali dela oboroženih sil. Nihče tudi nima pravice sprejeti ali priznati okupacije dežele ali njenega dela. Če sovražnik začasno zavzame ozemlje ali njegov del, organizirajo organi družbeno-političnih skupnosti vseljudski odpor. Občani ter delovne in druge organizacije, ki so na ozemlju, katerega je začasno zasedel sovražnik, so dolžni nadaljevati oborožen boj in nuditi odpor napadalcu . ..« Pripravljenost jugoslovanskih narodov za primer vojne ima odločno obrambni značaj. Jugoslavija kot socialistična dežela nima in ne bo imela nobenih napadalnih namenov do nikogar, ampak želi sama živeti v miru ter tako ustvarjati pogoje za nenehen napredek. Ali drugače, kot pravi uvodni člen predloga zakona o ljudski obrambi: »Globoko se zavedajoč in v prepričanju, da lahko samo kot suverena in svobodna skupnost enakopravnih narodov in narodnosti zagotavlja svoj obstoj in nadaljnji nemoteni socialistični razvoj na temelju samoupravljanja in neposredne demokracije, izraža socialistična Jugoslavija svojo odločnost in pripravljenost z vsemi silami in sredstvi upreti se vsakomur, ki bi jo poskušal ogroziti in bi napadel njeno neodvisnost, suverenost in ozemeljsko nedotakljivost.« E. Petrin ZA HITREJŠI RAZVOJ SLOVENIJE 1*0 kongresu slovenskih komunistov V dneh od 9. do 12. decembra je bil v Ljubljani VI. kongres Zveze komunistov Slovenije. Kongres je bil ogledalo, ki je odsevalo doseženo stopnjo demokratizacije tako v Zvezi komunistov' kot v širši družbi. Ves čas ga je napolnjevalo delovno, demokratično vzdušje. V razpravi je sodelovala skoraj polovica delegatov. Močno je izstopala polemična, živahna, a ustvarjalna razprava. Razpravljavci so večkrat vztrajali, da se delegati z glasovanjem opredelijo do njihovih stališč in predlogov. Ob zaključku je kongres sprejel resolucijo o stališčih in nalogah v naslednjih štirih letih. V njej je med drugim rečeno, da je cilj socializma družba, osvobojena razrednih protislovij in nasprotij, kulturno, ekonomsko in tehnično napredna, demokratično organizirana, z uveljavljenimi moralnimi načeli, ki temelje na solidarnosti delovnih ljudi. Pot, ki skozi več generacij vodi v tako družbo, je samoupravljanje, ki pa ga je treba še dograjevati in izpopolnjevati, predvsem pa ga razvijati na vseh ravneh, od delovne enote do federacije. Komunisti se bodo zavzemali za to, da bi bila slovenska družba s samoupravljanjem vsak dan bolje organizirana, sodobnejša, bolj produktivna in odprta svetu. Slovenski komunisti so se z resolucijo obvezali, da se bodo zavzemali za program dolgoročnega razvoja Slovenije, ki bo mobiliziral vse zmožne in ustvarjalne moči, posameznike, strokovnjake, vse delovne ljudi v večjo smelost in podjetnost za hitrejši gospodarski in družbeni napredek. Programi razvoja morajo določiti načine, sredstva, nosilce in faze uresničevanja poglavitnega cilja: to je visoka raven ekonomske razvitosti, ki odseva v čim višjem narodnem dohodku na prebivalca, v dinamični rasti gospodarstva, ekonomičnosti gospodarjenja, višji družbeni storilnosti in stopnji samoupravnih odnosov. Resolucija se zavzema za razvoj takšnih odnosov v skupnosti jugoslovanskih narodov, ki bodo krepili svobodo in enakopravnost vsakega naroda posebej, s tem pa utrjevali enotnost cele skupnosti. Republika naj bi samostojneje urejala stvari na vseh tistih področjih, kjer ni nujno, da se stvari urejajo enotno za vso Jugoslavijo. Obenem si je treba prizadevati za organsko povezanost vseh organizmov in oblik neposredne demokracije ter predstavniških organov, torej za razvoj samoupravljanja na višjih ravneh. O mestu in vlogi slovenskega naroda v Jugoslaviji in širšem svetu pravi resolucija takole: »Nadaljnji razvoj Socialistične republike Slovenije bo uspešen, le če bo slovenski narod vsestransko dostopen za ustvarjalno sodelovanje z drugimi narodi v svetu. Taka široka odprtost in povezanost s svetovnimi družbenimi in ekonomskimi tokovi hkrati tudi krepi individualnost in povezanost slovenskega naroda z narodi in narodnostmi, s katerimi živi v jugoslovanski državni skupnosti in s katerimi ga povezujejo medsebojne odgovornosti, interesi in pravice. Perspektiva v sodobnem svetu ni osamljena državnost, niti niso to samo zveze med državami. Težiti je treba, da se stalno izboljšujejo razmere, v katerih bodo delovni ljudje in njihove samoupravne skupnosti imeli možnosti za čim širše neposredne gospodarske, znanstvene in kulturne povezave v svetu.« Potem ko govori resolucija o vseljudski obrambi kot integralni komponenti samoupravljanja, poudarja, da je boj za pre-moščanje neenakosti sodobnega sveta in za premagovanje blokovske razdeljenosti sveta sestavni del boja proti imperializmu, hegemonizmu in vojni. Resolucija odločno obsoja vse vrste vojaških intervencij in drugih pritiskov, najsi gre za vojno v Vietnamu, krizo na Bližnjem vzhodu ali intervencijo v Češkoslovaški. Slovenski komunisti vlivajo slovenskim delovnim množicam samozavest in prepričanje, da ni sile, ki bi mogla premagati ljudstvo v boju za napredek in nove socialistične odnose med ljudmi in narodi, ljudstvo, ki je pripravljeno braniti samoupravljanje, humanizem, svobodo človekove osebnosti, boj za mir kot najvišje vrednote človeštva. Novost, ki jo je prinesel kongres, je statut Zveze komunistov Slovenije. Doslej je obstajal en sam statut, ki je veljal za komuniste v vseh republikah in ki zato ni mogel upoštevati posebnosti republiških zvez. Poslej bo zvezni statut le najsplošnejši okvir, v katerem bodo republiški statuti samostojno urejali odnose med komunisti v posameznih republikah. Statut Zveze komunistov Slovenije naj bi omogočil takšno sodobno organizacijo, ki bo sposobna zajeti vso ustvarjalno energijo in možnosti slovenskega delavskega razreda in delovnih ljudi za vse plodnejši razvoj slovenskega naroda v okviru svobodne, demokratične jugoslovanske skupnosti narodov. Novo vodstvo Zveze komunistov Slovenije je v celoti pomlajeno, saj je v njem skoraj tri četrtine takih, ki doslej niso bili člani republiških vodstev. Franc Šetinc Ekipa €BS snemala ir Ljubljani »Želeli bi pokazati Američanom, kako živijo sedaj v neodvisni Jugoslaviji« je dejal Mr. Frank Keams, ki je vodil ekipo CBS (Columbia Broadcasting System) v zvezi z snemanjem dokumentarnega filma. V Ljubliani so snemali v Supermarketu in drug'h trgovinah, posneli so precej scen po ulicah, delavce Litostroja in mnogo drugih motivov. Posebna ekipa CBS je prišla v Jugoslavijo snemat tiskovno konferenco predsednika Tita v Jajcu, hkrati pa je posnela še barvni dokumentarni film o Ljubljani. Pismo fiz Kemčij« Nase delo In življenje S ponovnim gospodarskim vzponom po letu 1966 se je letos v Nemčiji pojavilo dokajšnje pomanjkanje delovne sile. Kljub pravočasnemu in smotrnemu prekvalificiranju ob krizi odpuščenih rudarjev in drugih nezaposlenih sami ne morejo zasesti vseh razpoložljivih delovnih mest. Zato je Nemčija danes vsekakor najmočnejši delovni trg v Evropi in vlada sama se trudi, da pridobi industrija delovno silo iz tujine. Tudi sama podjetja poskušajo na razne načine pridobiti potrebne ljudi predvsem iz dežel Evropske gospodarske skupnosti, Turčije, Grčije in Jugoslavije. Jugoslovanski delavci so raztreseni po vsej deželi, predvsem pa se zadržujejo v južni Nemčiji, ker so tako blizu domu, in pa v Vestfaliji, v centru nemške industrije, kjer so dohodki najboljši. Večinoma so naši delavci zaposleni v kovinski stroki in so tu izmed vseh tujih delavcev najbolj iskani, ker njihova strokovna izobrazba najbolj ustreza nemškim zahtevam. Težave nastopijo pri delu takrat, če tuji delavci ne obvladajo nemškega jezika. Večja podjetja si pomagajo z večjezičnimi brošurami, organizacijo tečajev itd. Industrijski koncern DEMAG je eno izmed mnogih podjetij, ki zaposluje tuje delavce in ki daje Jugoslovanom dokajšnjo prednost. Tu se je v zadnjem času zaposlilo večje število naših delavcev, ker se le-ti po besedah personalnega vodje v obratu v Diisseldor-fu, najlaže in najhitreje prilagodijo delovnemu procesu in tudi jezik obvladajo. Podjetje nudi samskim delavcem dobro opremljene samske sobe, poročenim pa v kratkem času nudi tudi družinska stanovanja. Za premostitev težav je uprava na našo pobudo organizirala tečaj nemškega jezika, ki je dobro obiskan in od katerega si vsi obiskovalci precej obetajo, saj so oni sami prizadeti in jim je ta način najhitrejša in tudi najenostavnejša možnost naučiti se nemškega jezika. Program tega tečaja je prilagojen življenjskim in delovnim okolnostim in po enem mesecu pouka je uspeh že zelo zadovoljiv in viden, saj večina prisotnih svoje znanje že naslednji dan uporabi v praksi na svojem delovnem mestu. Predvidoma bo tečaj trajal 3 mesece in v tem času bodo tečajniki ra- zen vsakdanjih uporabnih besedil pridobili tudi osnovno znanje nemške slovnice, ker le ta omogoča nadaljnje učenje jezika. Tudi vodstvo podjetja si od tega tečaja mnogo obeta, saj bodo> ob ustrezajočem znanju jezika naši delavci lahko samostojno izvajali dane naloge. Do zdaj je bilo to precej oteženo, ker je sporazumevanje na delovnem mestu nezadovoljivo. Jugoslovanski delavci so povečini zadovoljni z delovnimi in življenjskimi pogoji, za rešitev nastajajočih problemov pa imajo v delovnem sindikatu že dva predstavnika, ki poleg svojega dela rešujeta tudi vsa mogoča vprašanja in nesporazume na delovnem mestu. Prav te dni pripravljamo nov sestanek jugoslovanskih delavcev s predstavniki podjetja, na katerem bomo osvetlili nekatera vprašanja glede dela in delovnih odnosov, kot glavna tema pa bo naša zahteva, da v podjetju organizirajo delovne kolone samo iz jugoslovanskih delavcev kot samostojne enote in da uprava imenuje in postavi našega predstavnika v sindikat ter da bo ta redno zaposlen kot tolmač. O tem sestanku bom podrobneje poročal. Rudolf Zorjan Slovenščina v diplomatskih predstavništvih V novembrski številki Rodne grude smo poročali o pismu ustavnega sodišča republiški skupščini, kjer je bila poudarjena zahteva po popolni enakopravnosti jezikov vseh jugoslovanskih narodov pri delu državnega sekretariata za zunanje zadeve in v diplomatsko-konzulami službi. O omenjenem pismu je slovenska skupščina razpravljala v prvih dneh preteklega decembra in menila, da »enakopravnost vseh jezikov jugoslovanskih narodov ni pereč problem le v državnem sekretariatu za zunanje zadeve, temveč tudi v vseh drugih zveznih ustanovah, ki se ukvarjajo z mednarodnimi odnosi, kot so zvezni sekretariat za zunanjo trgovino, zavod za mednarodno tehnično sodelovanje s tujino, kulturna komisija za zveze s tujino in druge.« Pri delu državnega sekretariata za zunanje zadeve je v zadnjem času opaziti pozitivna prizadevanja, da bi uveljavili večjo enakopravnost vseh jezikov jugoslovanskih narodov in da bi dosegli tudi ustreznejšo nacionalno kadrovsko zasedbo. Nova delovna mesta (z zahtevo po znanju vseh jezikov jugoslovanskih narodov) so bila že razpisana. Skupščina SR Slovenije je ponovno poudarila, da bo Slovenija dala na razpolago ustrezno število kvalificiranih ljudi, ki ustrezajo zahtevanim pogojem, če jih državni sekretariat za zunanje zadeve nima, pripravljena pa je tudi pomagati pri usposabljanju uslužbencev za poslovanje v slovenskem jeziku. * V Na Žirovskem vrhu blizu Škofje Loke končujejo strokovnjaki sedemletno raziskovanje, ki naj ugotovi, ali je v tamkajšnji sivi peščeni prsti dovolj uranove rude za donosno izkoriščanje. Po nekaterih cenitvah bi letna proizvodnja uranove rude na Žirovskem vrhu lahko krila potrebe za tri do štiri jedrske električne centrale, od katerih bi vsaka imela po 400 megawatov. Ce bodo rezultati raziskav ugodni, bi v nekaj letih lahko začeli na Žirovskem vrhu kopati uranovo rudo. Na Mirni. Tovarna sadnih sokov in žganih pijač DANA lepo napreduje. Zdaj ima zaposlenih 160 delavcev in uslužbencev. Vrednost letne proizvodnje se je v 16 letih povečala od prvotnih 8 milijonov starih dinarjev na tri mili jarde v preteklem letu. Nedavno je kolektiv tovarne DANA na Mirni praznoval dve novi pomembni delovni zmagi: dograditev novega vodovoda in novega obrata — polnilnice osvežujočih pijač. V Mirni peči na Dolenjskem so preteklo jesen dogradili novo šolo, ki ima osem navadnih in eno specialno učilnico. Poleg so tudi upravni prostori in šolska knjiž niča. V Ribnici se radi ustavljajo domači in tuji turisti. To je zlasti očito v prodajalni ribniških spominkov, za katere so v preteklem letu iztržili že za okrog petnajst milijonov starih dinarjev. Med kupci ribniških spominkov iz tujine je največ Tržačanov, Avstrijcev, Nemcev in Cehov. * 11A H K O VI Čl MED VAŠIM 8 PO EVROPI Ansambel Janeza Mahkoviča iz Zagorja (na kratko smo o tem poročali že v prejšnji številki Rodne grude) je na povabilo nekaterih izseljenskih društev in v organizaciji Slovenske izseljenske matice sredi novembra preteklega leta gostoval med Slovenci v Franciji, Belgiji in Holandiji. To turnejo je podprla tudi Kreditna banka in hranilnica Ljubljana, katere predstavnik je prav tako obiskal naselbine naših izseli encev. Predstavnik Slovenske izseljenske matice Stane Češarek je imel s seboj tudi nekaj slovenskih kratkometraž-nih in en celovečerni film. Prvi nastop je bil v Marlebachu, kjer je prireditev organiziralo društvo »Jadran«. Udeležilo se je okrog 200 rojakov, članov vseh treh društev na tem področju. Sicer pa je društveno življenje v tem kraju vse bolj stvar starejših rojakov; mladi se iz bogve katerega razloga za delo v društvih po večini ne zanimajo. Vsi pa si želijo, da bi iz domovine prišel k njim učitelj, ki bi pomagal poživiti delo v društvih, predvsem pa vodil tamkajšnje pevske zbore. Zares bo treba ponovno pregledati možnosti, da bi se jim ta želja uresničila. No, tudi tokratna prireditev v Marlebachu je v zadovoljstvo vseh zelo uspela in društva so že začela pripravljati vse potrebno za proslavo dneva republike, ki so jo pripravili 1. decembra preteklega leta. Slovensko delavsko društvo v Aumetzu je tudi letos pripravilo tradicionalno vinsko trgatev in tudi tokrat je bila rudniška dvorana nabito polna — še ob štirih zjutraj je bilo v njej kakih 800 ljudi. Brez dvoma se je to poznalo tudi v društveni blagajni in bo, upajmo, pomagalo tudi premostiti nekatere težave pri organizaciji društvenega življenja. Njihov pevski zbor je zaradi smrti dveh članov začasno prekinil delo, vendar pa obljubljajo, da bodo kmalu spet začeli z vajami. Tudi tu je prireditev odlično uspela, v programu pa je razen Mahkovičev nastopila tudi folklorna skupina iz Aumetza. Tudi Slovenci v Heerlenu v Holandiji so gostoljubno sprejeli tako ansambel kot spremljevalce in prav tako se je potrudil organizator — pevski zbor »Zvon«. Tudi tu je bila prireditev dobro obiskana in prav tako predstava filmov v gostilni Grošelj. Obeh prireditev so se udeležili tudi nekateri jugoslovanski delavci, ki so zaposleni v tem kraju. Zbor »Zvon« se že zdaj pripravlja na proslavo 40-letnice obstoja, kar bodo še posebej slovesno proslavili. V Charleroiju v Belgiji se je prireditev pričela z miklavževanjem, nato je bila filmska predstava, za tem koncert in zabava. Prireditev je pripravil pevski zbor »Jadran«, vodil pa jo je izseljenski duhovnik Kazimir Gaberc. Vsi so bili tako s filmsko predstavo kot z glasbo zelo zadovoljni, navdušil pa je tudi domači oktet »Jadran«, ki ga vodi rojak Kodeh. Čeprav so že skoraj vsi pevci rojeni v Belgiji, imajo izreden občutek za podajanje slovenskih pesmi. Ansambel Janeza Mahkoviča v Charleroiju že poznajo, zato so ga sprejeli s toliko večjo gostoljubnostjo. Tudi v Bruslju so si delavci gradbenega podjetja Tehnika iz Ljubljane, ki tam gradijo stanovanjske bloke, ogledali vrsto slovenskih kratkometražnih filmov. Na predstavi se je zbralo kakih 70 delavcev, med njimi pa je bilo tudi nekaj izseljencev, ki živijo v tem mestu. Vsi so bili zadovoljni, želijo si le, da bi imeli podobne prireditve večkrat. V Eisdenu so bili ansambel in spremljevalci gostje Jugoslovanskega društva sv. Barbare, ki slavi letos 40-letnico obstoja. Ob začetku prireditve je prisotne pozdravil predsednik društva Franc Gostišar, nato pa je nastopil otroški pevski zbor, ki ga vodi Angelca Polavder. Člani ansambla Mahkovič pa so igrali vse do jutranjih ur. Prireditve v Eisdenu so se udeležili tudi člani ostalih dveh društev, ki delujeta v tej okolici — »Slomška« in »Slovenske skupnosti«. V Sallaumines so se glasbeniki in spremljevalci odpravili takoj po večeru v Eisdenu. O sami prireditvi, oziroma proslavah dneva republike poročamo posebej (v rubriki Naši po svetu), omenimo naj le, da je tudi tu gostovanje Mahkovičev ponovno izredno uspelo in prav tako uspešna je bila tudi proslava jugoslovanskega narodnega praznika. Ob tem, zadnjem gostovanju med našimi rojaki po Evropi smo opazili, da so izredno uspele tudi predstave slovenskih kratkometražnih in celovečernih filmov, zato bomo to morali vsekakor upoštevati tudi v prihodnje. Zelo lepo pa so vsi rojaki spreieli tudi predstavnika Kreditne banke in hranilnice iz Ljubljane. nmi Slika levo: Na prireditvi v Heerlenu, ki jo je pripravil slovenski pevski zbor Zvon, je tajnik zbora Jože Drenovec takole pripravljal čevapčiče. Tisti, ki so jih pokusili, so pripovedovali, da so bili odlični. — Udeleženci prireditve v Charleroiju, Belgija (levo spodaj). — V Charleroiju smo srečali tudi tele otroke. Tudi predstavili so se nam: Alojz, Jean Jacqes, Ivan in Pierre (zgoraj). Na »•vinski trgatvi-« v Aumetzu je nastopila tudi mladinska folklorna skupina iz tega kraja (spodaj). — V rudarski restavraciji v Aumetzu smo ujeli na filmski trak tudi tele člane društva: (od leve proti desni) Simon Jean Cloude, Jože Peternel, Veronika Peršolja, Janez Saletel in Anica Marin, ki je v rudarski restavraciji v Aumetzu glavna kuharica (zgoraj desno). — Pogled v dvorano med prireditvijo v Charleroiju (desno). — Oktet slovenskega pevskega društva Jadran je pod vodstvom rojaka Kodeha lepo zapel nekaj slovenskih narodnih pesmi (desno spodaj). Foto: Stane Češarek Nekaj plesalk Akademske folklorne skupine »France Marolt-« med nastopom v Amrisvvilu. Foto: F. Šetinc AF8 »France Marolt« v Švici Akademska folklorna skupina »France Marolt« iz Ljubljane je bila od 26. novembra do 2. decembra preteklega leta v gosteh pri naših delavcih in izseljencih v Švici. To so bila nepozabna srečanja, pravo pravcato poslanstvo prijateljstva. Slovenska izseljenska matica in Jugoslovanska banka za zunanjo trgovino, ki sta omogočili obisk, sta si s to gesto pridobili mnogo novih prijateljev. Ples se je začel že v Gardu v Italiji. Ko smo se zvečer sprehajali po mestu, je skupina zaplesala slavonski ples kar na ulici. Naključni »avditorij« je bil vesel spontanega plesa. Pokazalo se je, da je skupina »France Marolt« že stari znanec tega mesteca. Prvi »uradni« nastop je bil v Yverdonu v francoskem delu Švice. Gostitelj je bilo Društvo slovenskih izseljencev Beneške Slovenije. Ta večer mi je bil najdražji, dolgo ne bom pozabil nanj. Fantje iz Beneške Slovenije so se zvečine prvič srečali z narodnim blagom svojih prednikov. Bili so zelo ponosni, ko so videli, kakšno bo- gastvo premore narod, ki mu pripadajo, a se tega mnogi komaj zavedajo. Najbolj me je ganil pogovor o tem, kako bo odbor društva pokril primankljaj tega večera. Sklenili so, da bodo delali po urah in tako zaslužili za prazno blagajno društva, pa za tečaj slovenskega jezika in še za kaj. V Bernu je skupina plesala v nabito polni dvorani, pred gledalci, ki so v malem predstavljali vse jugoslovanske narode. Enako je bilo dan kasneje v Baslu. Tam sem srečal fanta, Prekmurca, ki si je vzel dva dni dopusta, ker se je bal, da bi zamudil priložnost. Rekel je, da smo mu prinesli košček domovine, topel dah rodnega kraja. Klub jugoslovanskih delavcev je tudi zanj varen pristan, kamor se zateče, kadar ga utesnjuje domotožje in bi rad med svojimi ljudmi prisluhnil odmevu iz svoje domovine. Sprejem ob dnevu republike na našem veleposlaništvu v Bernu je bil nadvse prisrčen. Visokim gostom, diplomatom in predstavnikom švicarskega javnega in kulturnega življenja ne bi mogel nihče tako zvesto predstaviti bogastva Jugosla- vije, njenih narodov, kultur in navad, kakor so to storili naši plesalci v narodnih nošah skoraj vseh jugoslovanskih narodov. Tudi kongožanskega veleposlanika je zamikal nastop naše skupine. Po predstavi je ostal med našimi delavci dolgo v noč. V Ziirichu smo si ogledali nove prostore osrednjega kluba naših delavcev, ki jih vzdržuje Jugobanka z nekaterimi drugimi gospodarskimi organizacijami. Nekdo je lepo rekel, da sta se z roko v roki srečala dinar in kulturno poslanstvo. Oba interesa — varčevanje tuje valute v prid naše plačilne bilance in kulturno poslanstvo klubov jugoslovanskih delavcev — sta nadvse pomembna. V Amriswilu smo obiskali kolonijo slovenskih ljudi, predvsem delavk v tekstilni industriji. Nastop folklorne skupine in zabava po njem sta minevala v prisrčnem, intimnem razpoloženju. Na prireditev so prišli tudi švicarski delodajalci z županom, ki je imel lep govor, v katerem je pohvalil pridnost naših ljudi. Čestital nam je k prazniku in k državniški modrosti našega predsednika Tita. Sploh nam je naklonil veliko pozornosti. Pozdravil nas je tudi ob odhodu, čeprav smo se podali na pot, še preden se je zdanilo. Bilo je očitno, da so naši delavci v 'Amriswilu uspešni ambasadorji svoje domovine. Ne bi bil zvest resnici, če ne bi zapisal tudi katerega izmed drugih, manj lepih vtisov. Nekateri naši strokovnjaki so s pelinom v duši pripovedovali o razočaranju, ker doma ni bilo dovolj razumevanja za njihovo delo, načrte, strokovne rešitve. Sele v tujini so lahko uveljavili svoje znanje, uresničili svoje poklicne ambicije Mnogi ne morejo razumeti, kako to, da v času naj večjega, drznega vzpona znanstve-no-tehnične revolucije v svetu, naša industrija ne kaže zanimanja za to, da bi se vsaj najboljši strokovnjaki vrnili domov. Ali da bi jim dali vsaj obete! Vsepovsod, koder smo potovali, smo videli sledove požrtvovalnega dela našega konzula v Ziirichu, Slovenca Antona Rupnika. Razgibano klubsko življenje naših delavcev, razmeroma dobri odnosi s švicarskimi oblastmi in delodajalci pa še marsikaj drugega je tudi njegovo delo. PRIHODNJIČ: Fotoreportaža o obisku Akademske folklorne skupine »France Marolt« v Švici. Franc Šetinc Carmen Klavžar Eli in Jacob Zupan Ribničan iz Kanade Prav v središču Ribnice sem stopil v gostilno, katere lastnik je znani kanadski izseljenec — povratnik Stane Mihelič. Zmotil sem ga pri počitku po obedu, a je bil takoj pripravljen na razgovor. Dobrih dvajset let je preživel v Kanadi, po vojni pa se je vrnil domov in zdaj živi v Ribnici, kjer sodeluje tudi pri delu podružnice Slovenske izseljenske matice. »V Kanado sem odšel 1929. leta in se tam zaposlil na neki farmi. Ker pa sem imel težave z jezikom, govoriti bi moral namreč angleško, sem se podal na gradbišče v Durando, kjer smo gradili cesto do rudnikov zlata, Granada imenovanih. Firma, za katero smo gradili, nam je že na začetku obljubila stalno delo v rudnikih, ko bo cesta dograjena. Takrat pa se je začela zlata mrzlica, cene zlata so padle in nas je uprava odslovila, saj se rudniku ni več splačalo obratovati. Graditelji smo kar na lastno pest ostali tam še nekaj mesecev. Ker pa zaposlitve nikakor ni bilo mogoče dobiti, sem odšel v Lucksure Gold Mine, kjer sem nato delal tri leta. Ko je spet nastopila kriza, so najprej vrgli na cesto priseljence iz Evrope, zlasti iz Jugoslavije, zato sem spet moral na lov za zaslužkom. Dobil sem ga v petdeset milj oddaljenem Holinger-Mine, vendar sem moral plačati 300 dolarjev, da so me sploh vzeli v služ- bo. Takrat je bilo podkupovanje tako razširjeno, da brez sploh ni bilo mogoče priti do dela.« Stane se je 1938. leta vrnil v domovino, kjer je doma nameraval prevzeti gospodarstvo, a doma ni ostal dolgo. S kanadskega konzulata so mu sporočili, naj se takoj vrne v Kanado, kjer je bil državljan, saj je bila druga svetovna vojna pred vrati. »V Angliji sem moral čakati na prevoz cele tri mesece, ker je na Atlantiku mrgolelo nemških podmornic in je bila plovba nevarna. Tri leta sem bil spet rudar, nato pa sem bil vpoklican v kanadsko vojsko, ki sem jo odslužil, ko se je končala vojna.« Se tri leta nato je bil Stane v Kanadi, kjer je delal v neki veliki mesariji. Vpisal se je v slovensko organizacijo, ki je delala propagando za povratek v domovino, ki je bila potrebna pomoči. Leta 1948 se je za stalno vrnil v domovino. Danes pa skoraj ni tujca, ki bi potoval skozi Ribnico, ne da bi se oglasil v Miheličevi gostilni. Vsakega tujca napotijo kar k njemu, z veseljem sprejme Francoze in Angleže, saj se je obeh jezikov naučil v tujini in jim pomaga pri sporazumevanju, dokler se mudijo v Ribnici. janez zrnec Carmen Klavžar V Jugoslavijo je prišla sredi septembra preteklega leta. Slovenko se je počutila že prej, zdaj pa se počuti še Ljubljančanko, saj v Ljubljani s štipendijo Slovenske izseljenske matice študira kemijo na fa- kulteti za naravoslovje in tehnologijo. Stanuje v Študentskem naselju pod Rožnikom in sama pravi, da je življenje v tako pisani študentovski druščini povsem nekaj novega. Takoj je pričela z resnim študijem in že po nekaj mesecih, kar je v Ljubljani, je uspešno opravila nekaj preizkusnih izpitov. Starši Karmen Klavžar j eve so doma iz Grahovega ob Bači pri Tolminu, kjer še živijo njihovi sorodniki. Tudi Karmen jih večkrat obišče. »Tako lepe pokrajine kot je tam,« pravi, »nisem še nikoli videla!« V Ljubljani se je priključila tudi študentovski folklorni skupini »France Marolt«, kjer se z velikim veseljem uči plesati slovenske in druge jugoslovanske plese. Ali ji je v Ljubljani dolgčas? Malo že, vendar pa bo tudi to kmalu prešlo. Lepo pozdravlja tudi vse sorodnike, prijatelje in znance v Argentini. Pozdravi Antona Ntipanica Po vrnitvi iz ZDA se je oglasil v našem uredništvu Anton Stipanič, dosedanji generalni konzul Jugoslavije v Pittsburghu, Penna., in nam prinesel pozdrave številnih naših naročnikov, prijateljev in znancev. Ob tej priliki nas je tudi prosil, naj sporočimo tople pozdrave številnim njegovim prijateljem in znancem v Zahodni Penn-sylvaniji, v Clevelandu in v vseh ostalih slovenskih naselbinah v okolici. Uredništvo Rodne grude pa se vam za poslane pozdrave najlepše zahvaljuje. Tudi Zupanova sta na« obiskala V septembru 1968 sta obiskala Slovenijo Jacob Zupan in hčerka Elica por. Madison iz Los Gatosa v Kaliforniji. Ob tej priložnosti sta se oglasila tudi pri Slovenski iz- seljenski matici, od koder je tudi posne- tek. Kratek tritedenski dopust sta dobro izkoristila, saj sta si ogledala vse pomembnejše turistične kraje Gorenjske, Notranjske, Primorske, Dolenjske in njune rodne Bele krajine. Tu je bila rojena tudi njuna žena oz. mati pok. Katka Zupančičeva, znana kulturna in društvena delavka ameriške Slovenije, ki je 8. sept. 1967 umrla v Los Gatosu. Izpolnila se jima je želja, da sta se udeležila tudi trgatve v belokranjskih vinogradih. Trije tedni pa so vse prehitro minili in lepote Slovenije so ju tako navdušile, da sta sklenila v letu 1969 spet obiskati Slovenijo. Jacob Zupan je bil nad 25 let član glavnega odbora Slovenske narodne podporne jednote v Chicagu, nekaj let je bil pomožni urednik njenega glasila »Prosvete«, in prvi urednik jednotinega »Mladinskega lista«, dalje urednik »Glasa svobode« in 25 let ravnatelj Jugoslovanskega hranilnega in posojilnega društva v Chicagu. Vsa leta pa je neutrudno dopisoval v slovenske napredne liste in revije. Rojaku Zupanu in hčerki Mrs. Elici kličemo — na veselo svidenje v poletju 1969! M. S. ¡Kovinar iz Chicaga Konec novembra se je na našem uredništvu oglasil tudi Fred Orehek, novinar lista Chicago’s AMERICAN. Službeno se je zadrževal v Parizu, mimogrede pa se je še oglasil pri sorodnikih v Sloveniji. To je bil njegov prvi obisk v domovini njegovih staršev, ki so bili doma iz Vač pri Litiji. V novinarstvu je zaposlen že več kot dve desetletji. Pripovedoval nam je o svojem novinarskem delu, o Slovencih v Chicagu, omenil pa nam je tudi nekatere druge naše rojake, ki so zaposleni pri časopisih v ZDA. Ob koncu nam je obljubil, da ta njegov prvi obisk v Sloveniji ne bo tudi zadnji. To vsekakor želimo tudi mi. Pri ameriških rojakih na obisku Letos poleti sem imel izredno priložnost obiskati Združene države Amerike. Sorodniki, katerim sem dolžan zahvalo za čudovite počitnice, so bili izredni gostitelji. Vozili so me naokoli: od Seattla na skrajnem severozahodu, skozi gozdove Washingtona, mimo ledenikov Mt. Reiner, ob čudovitih gorskih jezerih in ob tihomorski obali Oregona. Videl sem hazardni center Reno v Nevadi, iz filmov ovekovečeno Virginia City in prerijo »Far Westa«. V Kaliforniji sem občudoval tisočletne gozdove orjaških sekvoj in znamenitosti San Francisca. Nisem prezrl lepot slapov Niagare niti muzejev in znamenitosti Washingtona. Vse to je bilo čudovito, enkratno. Med bivanjem v ZDA pa nisem občudoval le naravnih lepot. Srečeval sem mnogo ljudi, Slovencev, ki so pred nekaj desetletji s težkim srcem zapuščali domači kraj in odhajali v neznano. V novo domovino so prinesli s pridnostjo tudi stare slovenske navade in običaje, h katerim nedvomno sodijo pevski zbori in druge družabne prireditve. Na sestanku upokojencev v Euclidu me je prijetno presenetil način, kako vestno so pripravili sestanek, ga vodili in razpravljali na njem. V dvorani, ki ima nad dvesto sedežev, so mnogi celo stali, toliko jih je bilo; pa naj povem, da je bil to le navaden, reden mesečni zbor. Nič manj nisem bil presenečen 15. septembra, ko so članice ženskega odseka SNPJ farme v Clevelandu priredile kosilo za skoraj tristo ljudi. Dvaindvajset žensk tega odseka je vso nedeljo delalo zastonj, nekatere celo od štirih zjutraj — samo zato, da sta slovenska farma in ženska sekcija s tem nekaj zaslužili. Ob koncu bi se rad vsem skupaj zahvalil za topel sprejem, ki sem ga bil deležen. Želim, da bi se še dolgo shajali in ohranjali slovenski jezik in običaje, ki v tuji deželi nudijo še več topline kot doma. Milko Primc Dvojno veselje Jakova Petkoviča Neizmerno je bilo veselje izseljenca Jakova Petkoviča. Spregledal ]e po dolgih letih teme in prvi prizor, ki ga je videl, je bil košček njegove domovine, kamor je prišel iz daljne Avstralije, da bi si zadnjikrat poskušal rešiti vid. Uspelo je in on je bil zaradi tega, kot je sam rekel, dvakrat srečen: »Vsak izseljenec ima rad svojo domovino in hrepeni po njej. Ljubi jo kot svoje oči. Jaz pa nisem niti videl, niti nisem imel domovine. Obiskoval sem znane svetovne strokovnjake, pa mi niso mogli pomagati. Mnogi izmed njih so mi po svojem neuspehu govorih, da nimam nobenega upanja več. Obvestili pa so me tudi, da v Jugoslaviji dr. Cavka ,dela čudeže“ in da je eden izmed najbolj znanih svetovnih strokovnjakov,« je pripovedoval Jakov Petkovič izseljenec iz Blata na Korčuli, ki si je prišel zdravit oči na sarajevsko kliniko. Svojo pripoved je nadaljeval: »Profesor Cavka je naredil nekaj kirurških posegov in spregledal sem Okoli sebe sem videl naše ljudi, naše medicinske sestre, zdravnike in prijatelje. Moja sreča je bila v tem trenutku v resnici dvakratna. Takoj sem pomislil, kako bom kasneje, ko se vrnem v Avstralijo, tam pripovedoval o uspehih naše medicine. Moja družina se bo skupaj z menoj veselila tudi zaradi tega,. ker bom z njimi v bodoče lahko sodeloval pri delu našega kluba Dalmatinac, ki smo ga Bla-čani ustanovili v Spervvoodu pred petimi leti.« Jakov Petkovič bo ostal v domovini še dve leti; obiskoval bo razna folklorna društva in zbiral gradivo, s katerim bo naše bogato folklorno gradivo lahko posredoval našim rojakom v Avstraliji. Sindikalisti iz Vorarlberga v Sloveniji V prvih dneh novembra je obiskala Slovenijo sindikalna delegacija iz Vorarlberga, ki jo je vodil Heinrich Gassner predsednik deželnega vodstva avstrijskih sindikatov za Vorarlberg, v delegaciji pa so bili še dr. Karl Erschen, direktor delavske zbornice v Feldkirchu, Artur Fischer, sekretar deželnega vodstva sindikata tekstilnih delavcev in Franz Lanik, referent delavske zbornice za gostujoče delavce v Feldkirchu. Avstrijske goste, ki so se mudili v Sloveniji na povabilo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, je spremljal vicekonzul jugoslovanskega generalnega konzulata v Celovcu Sreten Draži č. Na pogovorih v Ljubljani so se gostje iz Vorarlberga seznanili z družbenoekonomskim položajem v naši državi in z nekaterimi problemi, ki jim slovenski sindikati posvečaj o posebno pozornost. Sindikalni predstavniki iz Vorarlberga pa so poudarili pripravljenost, da kar najbolj pomagajo urejati probleme naših delavcev, ki so zaposleni na Vorarlberškem. Winter in Ljubljana LETTERS TO THE EDITOR THE RECORD »SLOVENEC SEM« Thank you very much for mailing the music books to me. As of last week I have received everything, including the records. We had a surprise visit in Cleveland by G. Matija Tome. I had a chance to see him for only a few minutes. However, he did make some very nice comments on the radio about the children’s concert in Kam-nik, which he attended. I am enclosing two photographs taken recently (one in color and one in black--and-white). We had this picture of the Circle taken so that we can have it on the cover of the record album, which is in process. After we came home, everyone was in favor of going ahead with producing a record. After I received the tape from Ljubljana, we had Rudy Menart record the entire chorus here and match the sound, so that we would have enough songs for a long-play album. We are not publicizing it yet because it is being manufactured and one never knows how long it will be before the record is actually available. When we get it, I will be sure to forward a copy to SIM. The title is »Slovenec sem«. We are very busy rehearsing for our Fall Concert, which will be in a few weeks. All the songs have never been done at our concerts previously, except for a few songs to be performed by the children who were in Slovenia. Otherwise we will feature music about the different regions in Slovenia, such as Gorenjsko, Dolenjsko and Ribnica. Cecilia Valenčič »WE SHALL COME BACK SOMEDAY. .« Just a feh lines to let you know that we arrived home in good old U.S.A. safe and sound and on time. The trip will always be a fond memory to us. The reason our trip was such a success is because of the many nice people who went out of there way to help make it such a wonderful experience for us. The credit goes to people like you, Brosic, Bri-cel, the two Vera’s, Pecnikars (the food was excellent). Narodna Nosa Entertainers, the welcoming committees on the five-day Polka Tour. A special thanks to Alojz Slak and his ensemble for allowing me to join them. A very special thanks to Tony Petkovšek and John Pestotnik for making this Polka Tour to Slovenija a big success. With the help of Izseljenska Matica we finally got our Air Express packages, October 18th, thanks again. In closing, my wife and I would like to express our grateful thanks and appreciation to all you good-hearted friendly people and hope that we can see each and everyone of you again someday and show you the beautiful pictures that were taken on both tours, especially of Bled, Mt. Vogel, Postojna Jama, the castles, churches and museums, each of which are worth a trip in itself to see. Again, many thanks to everyone... Very truly yours, Ann and Frank R. Novak »I WOULD LIKE TO WRITE IN SLOVENIAN .. .« I regret very much that I am so far behind with my remittance and promise that I will try to keep up to date in the future. Please be informed that my mother, cousin and I really enjoy reading the Rodna gruda and look forward to it each month. I would struggle and try to write to you in Slovenian, but being born in the USA and so few Slovenes in this section of the country I seldom ever hear the language and find it difficult to write as well as I would like to, however I do read and speak Slovenian and with the Rodna gruda, I have been able to improve my reading very much. Thank you for being so patient with me. With kindest regards and every good wish to all that make this wonderful magazine for us, I remain. Respectfully yours, Louisa Ann Mankoch THIS YEAR — ONE THOUSAND NINE HUNDRED YEARS OF THE TOWN OF PTUJ One of our oldest Slovene towns, Ptuj, will celebrate its one thousand nine hun-dreth anniversary this year. The jubilee commemorations will begin early in spring. Besides the one thousand nine hun-dreth anniversary there will be yet another anniversary celebration — the centenary of the Ptuj Gymnasium. On the 19th of April the memorial tablet in front of the gymnasium’s facade will be unveiled in memory of the students who died in the National Liberation War. From the 23rd to the end of April will be the Week of Friendship and Brotherhood, organized by the “Občinski sindikalni svet” of Ptuj in collaboration with five other syndicate organizations from Croatica and Slovenia. Slovene theaters from Ljubljana, Maribor and Celje are invited to the celebrations. During the time of the anniversary many art exhibitions will be organized, as for instance the exhibition of Franc Mihelic’s paintings. The archeological exhibition will also be very inter sting; it is intended to show the town Ptuj in the first century. The international symposium to which historians, archeologists and etnologists from different countries are invited will take place in autumn. The principal celebrations of the anniversary will take place at the end of September and the beginning of October at the Titov trg in Ptuj. The whole of the town of Ptuj is looking forward to the celebrations. The preparation work has been in full swing for a long time. A great attention is paid especially to the outlook of the old part of the town and especially to the castle with its surrounding. A NEW BORDER PASSAGE HAS BEEN OPENED On the 25th of October two government delegations — from Austria with the Go-verner General, Mr. Theodor Kery and from Yugoslavia with our President of the Executive Council, Mr. Stane Kavčič finished their three day visit to Gradiščanska in Austria. The head of the country of Jennersdorf, Dr. Anton Stifter, underlined the importance of this international border crossing in his introductory speech. The opening of the passage has been a wish of the people of both countries for years. He also said in his speech that this dicision was the consequence of the increasing traffic using this shortest way from the eastern parts of Austria to Yugoslavia. The Governer General of the Gradiščanska said in his speech that there are a great number of borders in the world but too few border possages. According to him, the border passage in Kuzma is a border place that brings about reconciliation between the people of Austria and Yugoslavia, and clearly shows their cordial friendship and mutual confidence. The openiing of the border passage will be also of great importance in the economy for border parts on both sides of the frontier. ANDERSEN’S KINDERGARTEN IN LJUBLJANA The architects of the new flat settlement at Zgornja Šiška in Ljubljana have not forgotten to make a plan also for a kindergarten near the flats. Now the kindergarten is finished and has recently been opened to receive its little inhabitants. The kindergarten is called after the famous Danish fairy tale writer, Christian Andersen. At the festive opening of the kindergarten a delegation from Copenhagen and Aahus was also present. The communities of Zgornja Šiška and Copenhagen as well as of Aahus have been exchanging their children during the holidays for many years. On the facade of the kindergarten they put a tablet with the following title: »Vzgojno varstveni zavod Hansa Christiana Andersena«. The tablet was unvailed by the Mayor of Copenhagen, Borge Jensen, who said in his inaugural speech: “I am very happy you decided to open a kindergarten for your children before the flats are completely occupied, as is the habit in Denmark.” The new kindergarten has eight bright modern furnished rooms and four rooms for babies. 17 girls dressed like Little Snow-White, 12 governesses and 5 nurses will look after about 300 children. All the rooms, including the kitchen, dining-room, toilet etc., are furnished like in the wonderland of dwarfs. The Danish Mayor said at the opening of the kindergarten: “I wish this kinder- garten, named after the Danish writer, the friend of all children, to be their warm and pleasant home, not only for all of your children but as well for children who will be happy to be invited to this lovely nursery from other countries to spend their holidays there.” SLOVENE PEOPLE LIVING IN ITALY In the times when the »iron curtain« was one of the most important concepts in the European political dictionary, the transparent veil of the border between two neighbouring countries — Italy and Yugoslavia — slowly began to lose its classical meaning. The two countries with completely different social and political systems began to make step after step to show the way to harmony and peace and good neighbourly collaboration. The application of our realistic politics in the international sphere leads to a programme of more and more open frontiers; the world’s peace and international comunications are to be built from this basis, from the good neighbourly relations between the two neighbouring countries. Many general and border agreements led the way to a better economic collaboration between the two countries. Italy is one of the best economic partners of Yugoslavia. The liberalized border regulations enable constant migrations to both countries. We have to mention as well that there is also a rising cultural exchange. In the process of forming the new political climate between the two neighbours the question of the national minority in both countries was and will be most important. The Slovene minority in Italy is settled in three counties of the autonomous county Furlanija — Julijska Krajina. Good international relations do not necessarily mean that the situation of the Slovene minority in Italy is also properly regulated. Here we have to mention the question of the Slovene language, though this question has been declared in the Italian Constitution, and for the Province of Trieste especially in the international arrangement in London. The principal of the use of two languages is seldom respected, and the Slovene minority is not completely recognized in the province of Vi-dem (Udine). Good international relations can help in many ways to improve the situation of the Slovene minority in Italy. Arising from the good international relations, the Slovene people living in Italy feel a greater connection with the Yugosav people, from which they scoop new strength and refreshemt for their work — and which sustains their national identity. NEW SHIPS In Pula recently a partly automatic motor ship has been launched; the »Kras« of 14.500 tons and it has been sold to the Splošna plovba in Piran. The enterprise Splošna plovba, Piran, will get another two ships next year, which will be built in Spain. The names one, which will be finished in June 1969, will be named after the town Litija, and the second one, which will be handed over in September, will be named Logatec. The enterprise Splošna plovba, Piran, ordered the ships with a help of a comercial credit which it got abroad. MILLIONS OF FOREIGN PEOPLE PASS THE SLOVENE FRONTIER 3,239.470 foreign and 669.968 local travellers entered our country till the end of September last year. 10 percent less vehicles crossed our frontier than in the same time last year. The majority of tourists spending their holidays in Yugoslavia are those from Italy followed by tourists from Austria and Germany and then follow France, Switzerland, Holland and others. At the end of November last year another border crossing near Škofije was opened. The crossing has been enlarged and modernized and lies half way between Koper and Trieste. Millions of travellers and motor cars cross this crossing every year. In the first place are those travellers living along the frontier on the both sides, as well as a great number of tourists coming mostly from Italy as well as other countries. With the renovation of the border crossing Škofije became one of the greatest frontier crossing in Europe. The traffic between Yugoslavia and neighbouring Italy especially is very havy. The modernized crossing will enable a much quicker passage from one country to the other. All border formalities have been simpli- fied and will be done quicker. All the other services people need when travelling trough the border will also be quicker. A DICTIONARY OF SLOVENE LANGUAGE The Slovenska akademija znanosti in umetnosti and the Državna založba Slovenije are going to issue the first volume of the extensive dictionary of the Slovene literary language. This will be the first work of such kind for 70 years. The dictionary will contain the whole of the Slovene language. Over three million extracts, collected by the Institut za Slovenski jezik, are contained in the dictionary. The whole dictionary will be printed in five books, 800 pages each. The dictionary will contain all Slovene words and phrases from 1900 up to present day. CARAVANS FOR HOLLAND Recently the Industrija motornih vozil, Novo mesto, collaborating with the British Company BMC, signed a contract for about 1000 caravans to be exported to a Dutch firm this year. The above mentioned factory is going to export over 12.000 caravans this year. The caravans will be exported mostly to Western countries like West Germany, Denmark, Sweden etc. Such a great number of caravans exported to foreign countries is surely a consequence of the good quality of the factory, which is only just making its way in the world’s markets. 25th ANNIVERSARY OF THE AVNOJ The 25th anniversary of the AVNOJ foundation in Jajce has been commemorated with great celebrations. The 29th of November 1943 is the birthday of the new Yugoslavia. The date is also the beginning of the real renaissance of the whole Yugoslav nation, who on that occasion chose for themselves socialism and a federal state. The Yugoslav peoples decided for a federal republic before the end of the II World War and with it founded the firm basis of a strong Yugoslav country. Celebrations of this important jubilee were held all over the country. The central celebration was of course in Jajce, where a new House of Culture was opened in honour of the anniversary. Also at the opening celebration Marshal Tito made a speech. In the House of Culture is a theatre hall, cinema, library and a hall used for exhibitions etc. For this occasion a public school as also opened and the building of the bridge over the river Vrbas was finished. In other Yugoslav towns too the jubilee was honoured with similar celebrations. A NEW SKI JUMP IN PLANICA Planica — the cradle of ski jumps will get another new jump — a gigant ski jump for this year’s winter season. Recently, a three member board of the International Ski Committe made an official survey and had no objections to the new ski jump. Jumps made on the new jump are officially recognized. The first official ski jumps on the new jump will take place in March this year. It is expected that on the new jump, jumps of about 160 meters will be possible and thus perhaps a new world record. SLOVENE SHARE IN YUGOSLAV PRODUCTION Slovenia has only 8,4 percent of the population of the whole of Yugoslavia, but it gives 15,8 percent of the Yugoslav production. Although Slovenia with its 1.700.000 inhabitants represents only 8,4 percent of Yugoslav inhabitants and occupies only 7,9 percent of the whole of the Yugoslav surface area, its share in the Yugoslav economy is unproportionately high. Also it does not change with the quicker development in other Yugoslav republics. According to the very small surface area worth cultivating, which is otherwise intensively cultivated our Republic has rather small possibilities for agricultural development. Therefore the development in other fields of economy is much stronger. Last year the Republic of Slovenia produced 15,8 percent of the whole Yugoslavian production; that is, about twice as much as is its inhabitant percentage. Slovenia is contributing a great deal to Yugoslav production, especially in some of the industrial fields. Out of the whole of Yugoslav industry, Slovenia produces about 20 percent. Although some of the industrial branches are also highly developed in the other republics, Slovenia’s share in it is still very high. KAŠA BESEDA THE SLOVENE LANGUAGE What does one actually characterise with the word Slovenščina? The dialect we brought with us from our home, the language with which we talk to each other, or perhaps we take it only as a bare word printed on the paper — the language of our books? All those three forms of the Slovenian language live along with each other and affect each other. In every day use we call it by one word: Slovenian language or »slovenščina«, in tehnical language we distinguish between the dialect, colloquial language and literary tongue. Todays article speaks about our Slovene language, about the relation between the three terms and their mutual influence. Try and read the article in the Slovene language, it will be useful to you. LA PAROLE SLOVÈNE Que désignons-nous à vrai dire par le terme de «Slovène»? Le dialecte que nous avons apporté de chez nous, le langage par lequel nous nous entendons entre nous, ou peut-être cette parole la plus saisissable, captée sur le papier — la langue de nos livres? Toutes ces trois formes de la langue Slovène vivent aujourd’hui l’une à côté de l’autre et influent l’une sur l’autre. Dans l’usage quotidien, nous les nommons ordinairement du même nom: la langue Slovène ou le Slovène, tandis que dans la langue professionnelle nous les divisons en dialecte, langue parlée et langue littéraire. C’est de cela que parle l’article d’aujourd’hui sur notre parole Slovène, sur le rapport entre les trois notions, sur les influences réciproques. Essayez de lire l’article en slovène, il vous sera utile. NAREČJE, POGOVORI IN KNJIŽNI JEZIK Kaj pravzaprav označujemo z besedo slovenščina? Narečje, ki smo ga prinesli od doma, govorico, s katero se sporazumevamo med seboj, ali pa morda tisto najbolj oprijemljivo besedo, ujeto na papir — jezik naših knjig? Vse te tri oblike slovenskega jezika žive danes druga ob drugi in druga na drugo vplivajo. V vsakdanji rabi jih navadno poimenujemo z istim imenom: slovenski jezik ali slovenščina, v strokovnem jeziku pa jih ločimo v narečje (dialekt), pogovorni jezik in knjižni jezik. Najstarejša od teh oblik je narečje. Prvotno enotni slovenski jezik se je zaradi zemljepisnih in zgodovinskih razmer, v katerih so se razvijale posamezne pokrajine, začel cepiti v narečja. Danes imamo na slovenskem ozemlju (delno tudi zunaj naših meja) kar sedem narečnih skupin: gorenjsko, dolenjsko, štajersko, koroško, primorsko, rovtarsko in panonsko. Te se delijo v številna narečja in podnarečja, večkrat se razlikuje celo govor dveh sosednjih vasi. Razlika med narečjem dveh različnih narečnih skupin je lahko tako velika, da se bosta npr. Korošec iz Roža in Belokranjec, govoreča vsak v svojem narečju, le slabo razumela ali pa sploh ne. Pri tem pa Belokranjcu pogovor s Hrvatom onkraj Sotle ne povzroča posebnih težav. Preobširna bi bila razlaga jezikovnih zakonitosti, ki odločajo o tem, da je belokranjščina enako kot rožanščina slovensko in ne hrvaško narečje. Oglejmo si raje pot, ki jo bosta ubrala pripadnika dveh različnih narečnih skupin, da bi se med seboj sporazumela. V pogovoru se bosta približala knjižnemu jeziku, uporabila bosta nekakšno vmesno stopnjo med narečjem in knjižnim jezikom — pogovorni jezik. Med pogovornim jezikom enega in drugega bo razlika veliko manjša kot med njunima narečjema, še vedno pa bo dovolj velika, da bosta drug za drugega lahko vsaj približno ugotovila, od kod sta doma. Po krajevno obarvanem besednem zakladu in po načinu izgovarjave posameznih glasov, predvsem samoglasnikov, pa še po mnogih drugih značilnostih se loči npr. pogovorni jezik Maribora in njegove okolice od knjižnega jezika, hkrati pa tudi od celjskega, ljubljanskega, novomeškega ali koprskega pogovornega jezika. Pogovorni jezik se namreč oblikuje predvsem v industrijskih in upravnih središčih, kjer je stik med narečji in knjižnim jezikom najbolj tesen in neposreden. Vedno bolj prodira tudi na podeželje in izpodriva oziroma zamenjuje narečja. Za razliko od narečja in pogovornega jezika je knjižni jezik danes en sam, enoten za vse slovensko ozemlje. Nastal je v 16. stoletju, ko mu je Trubar za osnovo izbral ljubljansko narečje (ne pa narečja svojega rojstnega kraja Raščice, kot smo dolgo mislih), stoletja sprejemal besede in oblike iz vseh slovenskih narečij, v novejšem času pa prodirajo vanj tudi prvine pogovornega jezika. Enotnost knjižne slovenščine omogočajo slovnična in pravopisna pravila. Tisti, ki hoče knjižno govoriti in pisati, mora ta pravila ne samo poznati, znati jih mora uporabljati. Ker pa se jezik neprestano razvija, se spreminjajo tudi pravila, čeprav je njihovo prilagajanje živi rabi počasnejše od jezikovnega razvoja. Ta pravila torej niso nespremenljiva in sama sebi namen — so predvsem opora in pomoč pri govorjenju in pisanju. Bistveni nalogi vsakega jezika sta izražanje misli in sporazumevanje. Z narečjem in pogovornim jezikom se sporazumevamo in izražamo misli predvsem ustno, knjižni jezik pa nastopa v govorjeni in pisani obliki. Kadar pišemo, torej vedno uporabljamo knjižni jezik, v govoru pa je njegova uporaba odvisna od okolja, v katerem ga uporabljamo, in od snovi, o kateri govorimo. Prisiljeno in nenaravno zveni, če nekdo govori knjižno v družbi, kjer vsi drugi uporabljajo pogovorno slovenščino. Prav tako bi nas pa motilo, če bi učitelj v šoli ali pa predavatelj na televiziji govoril v pogovornem jeziku, morda celo v čudni mešanici pogovornega jezika in narečja. Samo ime knjižni jezik označuje prvotno in še danes najmočnejše področje njegove uporabe, slovensko knjigo oziroma književnost, ne pove pa ničesar o drugih nalogah, ki jih knjižna slovenščina danes opravlja. To je jezik vse naše kulture, znanosti, uprave, jezik naših časopisov, radia in televizije. Vsa ta področja tudi prispevajo svoj delež k njegovemu razvoju. Sodobnega knjižnega jezika si ne moremo predstavljati npr. brez strokovnega in znanstvenega izrazja. Vsak dan nastajajo nove besede in izrazi za poimenovanje novih dosežkov tehnike in civilizacije, druge besede izginjajo, zamenjujejo jih nove, primernejše. Prav to neprestano spreminjanje, »rojevanje, življenje in umiranje« besed in besednih zvez priča o življenjski sili slovenskega jezika. Hermina jug OTOK ŽUPANČIČ I# MII (odlomek) 3MEDITATIOX KV OTON ŽUPANČIČ (A Fragment) Pa so ramena in pleča kot skale, tilnik — naloži mu breme nasilnik — nosil ga bo in ne bo se skrivil; pa so srca tiha in močna — njihov ponos je brez besed; p a so možje — kot da se niso rodili iz matere, kot da goram se iz bokov izvili so: morajo v svet, in tujina se diči z deli njihovih rok; tamkaj v Ameriki, tamkaj v Vestfaliji so nam izginili — več ne doseže jih naše oko ... Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Se pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko morja? In ni ti meja? Hotel nekdaj sem, da bi se razširila, da bi razpela svoj krog čez zemljo — glej, in zdaj vidim: silna, brezmejna si, v daljo kot seme razsipaš svoj plod. Boš jih kot lastovke k sebi priklicala? Kakor golobe prizvala na krov? Ali jih tuja bo slava premamila in jih nikoli več k tebi ne bo? Their back and shoulders strong as cliffs: their necks (a load, O tyrant, you can place thereon) will carry all and will not bend. Their hearts love peace, but they are stout; their proud is without words: as if they were not bom of mothers but from mountain crags had issued forth. Into the world they go, and foreign lands may boast of their hands’ work and of their skill. There — in America, there — in Westphalia they’re lost to us, beyond the reach of sight. Where are you, native land? Here in the fields beneath Triglav? Among the Karavanks? Among the furnaces and in the mines beyond the seas — you who know no bounds? There was a time I wished you’d broaden forth, expand and spread across the world, but now it’s plain that boundless you have grown: like seeds you scatter into distance all you breed. Will you, like swallows, tempt them home again? . Will they, like doves, unite beneath the roof? Or will they, once beguiled by might and glory of foreign lands, no more return to you? Kje, domovina si? Ali na poljih teh? Se pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko morja? In ni ti meja? Slutim te, čutim te. Sanja poetova letala dolgo je let nad teboj, gledala, slušala, plakala, upala, izpraševala za tvojo skrivnost. Školjka na morskem se dnu razbolela je, v biser je stisnila svojo vso bol — srce poeta —- kaj v tebi se zbralo je? Srce poeta — od nje si bolno. Where are you, native land? Here in the fields beneath Triglav? Among the Karavanks? Among the furnaces and in the mines beyond the seas — you who know no bounds? I understand and feell for you. The poet’s dream for many a year has hovered over you, watching, listening, weeping, hoping you secret do disclose. The oyster, deep within the sea, its pain intense into a gem has gathered. O poet’s heart what gathers now in you? O poet’s heart — it is your pain. LES KJOC ELLES LES SLOVENES EN ITALIE Au temps même où «le rideau de fer» était une des notions fondamentales du vocabulaire politique européen, le voile transparent de la frontière entre deux pays voisins — l’Italie et la Yougoslavie — commençait déjà à perdre lentement son sens classique. Ces deux pays aux systèmes socio-politiques tout à fait différents commençaient à prouver pas à pas dans la pratique où est la voie de la coexistence et d’une coopération de voisinage pour la paix. La politique d’orientation réaliste que nous Yougoslaves avons adoptée comme notre programme de travail international a imprimé aux barrières frontalières de plus en plus levées les principes, selon lesquels il faut édifier la paix mondiale et la compréhension internationale à partir des fondements, de bonnes relations avec ses voisins, fondées sur la raison. De nombreux accords généraux et frontaliers ont frayé la voie d’une coopération économique plus animée. L’Italie est sur la liste des meilleurs partenaires économiques de la Yougoslavie. Les régimes frontaliers libéralisés permettent des migrations humaines et de marchandises quotidiennes constantes dans les deux sens; l’échange des «biens spirituels» est aussi en ascension permanente. Dans ce processus de la formation de nouveaux rapports entre les deux pays voisins, surtout la présence des minorités nationales dans les deux pays joue tout le temps et jouera encore à l’avenir un rôle important. La minorité Slovène en Italie se trouve agglomérée dans trois régions de la province autonome du Frioul-Région Julienne, fondée il y a des années. Mais les bonnes relations interètatiques ne signifient pas encore que pour cela la situation de la minorité Slovène en Italie est aussi réglée. Mentionnons ici avant tout la situation critique de la langue Slovène, bien que la constitution italienne en parle d’une manière déclarative, et pour le territoire de Trieste particulièrement l’accord international de Londres. Le principe du bilinguisme n’est que rarement respecté en public. La minorité Slovène n’est toujours pas reconnue en entier dans la province d’Udine. Les bonnes relations entre les Etats peuvent à bien des points de vue aider à améliorer la situation de la minorité Slovène. Les Slovènes sentent ainsi une plus grande liaison avec leur nation mère; ils y puisent de nouvelles forces et de la fraîcheur pour leur travail, pour leurs efforts de défense nationale. LA PART DE LA SLOVÉNIE DANS LA PRODUCTION YOUGOSLAVE La Slovénie n’a que 8,4 °/o de toute la population de la Yougoslavie, mais elle donne 15,8 °/o de tout le produit social. Bien que la Slovénie représente avec 1,700.000 habitants à peine les 8,4 de la population entière de la Yougoslavie et que par sa superficie elle n’embrasse que 7.9 '% de la superficie entière de la Yougoslavie, sa part dans l’économie yougoslave est incomparablement plus grande et, par son développement plus rapide, dans tous les autres domaines elle ne s’est pas non plus essentiellement réduite. Par sa modeste superficie de terre cultivable, qui est certes intensivement exploitée, notre république a des possibilités relativement petites de développement dans l’agriculture. Par contre, l’industrie et les autres activités économiques se sont d’autant plus développées. L’an dernier, la Slovénie a atteint 15,8 %> du produit social entier de la Yougoslavie, c’est-à-dire presque une fois plus que comporte sa part d’après le nombre d’habitants. La Slovénie a une forte participation dans la production yougoslave, surtout dans certains domaines de l’industrie. Près de 20 «/o de l’industrie yougoslave entière échoient à la Slovénie. Bien que certaines branches de l’industrie se soient fortement développées aussi en d’autres régions de la Yougoslavie, la Slovénie y a toujours une part importante. DES REMORQUES AUTOMOBILES POUR LES PAYS-BAS L’Industrie des véhicules à moteur de Novo mesto, qui coopère aussi avec la société britannique BMC, a dernièrement conclu un contrat avec une société néerlandaise, aux termes duquel elle exportera aux Pays-Bas cette année 1000 remorques automobiles. Cette usine exportera au cours de cette année plus de 12.000 remor- ques automobiles, avant tout dans les pays de l’Europe de l’Ouest: la RFA, le Danemark, la Suède et d’autres. Cela est bien sûr un beau succès des zélés travailleurs de Noyo mesto qui, par leur travail persévérant et appliqué, s’ouvrent là voie aussi vers les marchés étrangers.. UN NOUVEAU TREMPLIN A PLANICA Planica, berceau des vols à skis, aura au cours de la saison des sports d’hiver de cette année une nouvelle acquisition: un tremplin de ski géant. Une commission de trois membres de la Fédération Internationale du Ski a effectué récemment les mesures officielles et elle n’exprime aucun doute sur l’opportunité d‘y organiser des compétitions. La première compétition officielle aura lieu sur le nouveau tremplin au mois de mars prochain. UNE NOUVELLE CENTRALE ÉLECTRIQUE À TRBOVLJE Fin novembre, à Trbovlje a commencé à fonctionner une nouvelle centrale thermoélectrique qui, avec sa capacité de 125 mégawatts, donnera par an environ 150 millions de kwh d’énergie électrique et consommera environ 600.000 tonnes de charbon. La construction, qui a été terminée en 37 mois, a coûté plus de 200 millions de dinars. Par la construction de cette nouvelle centrale électrique, l’alimentation en énergie électrique s’est considérablement améliorée en Slovénie. SLATINA RADENCI Dans le cadre d’un concours spécial pour le lieu touristique le plus populaire en Slovénie, c’est la station thermale de Sla-tina Radenci qui l’a emporté. Cette haute reconnaissance a été décernée à ce lieu précisément pour son 99e anniversaire, depuis qu’on y débite l’eau minérale. Au cours de l’année dernière seulement, on a empli à Radenci 72 millions de bouteilles d’eau minérale du lieu. Dans les dix premiers mois de l’an dernier, il y eut 55.000 nuitées touristiques, dont 35.000 hôtes du pays. Les capacités de la station sont devenues trop petites, c’est pourquoi on prépare la construction d’une nouvelle piscine et d’un nouvel hôtel. DE NOUVEAUX BATEAUX Dans le port de Pula, on a lancé dernièrement le bateau à moteur semi-automatique «Kras» d’un tonnage de 14.500 tonnes, que les chantiers navals de Pula ont construit pour la Navigation Générale de Piran. Dès l’année prochaine, la Navigation Générale recevra encore deux bateaux qui sont construits en Espagne. On leur a choisi des noms de lieux Slovènes. Le premier bateau qui sera pris en charge déjà en juin 1969, sera nommé «Litija», le second, qui sera livré en septembre, «Logatec». La Navigation Générale a commandé ces bateaux avec l’aide d’un crédit commercial obtenu à l’étranger. DES MILLIONS DE PERSONNES AUX FRONTIÈRES SLOVÈNES Jusqu’en septembre de l’an dernier, à travers les passages frontaliers Slovènes, 3,239.470 voyageurs, dont 669.968 du pays, sont venus dans notre pays au cours de l’année dernière, 10 °/o de moins de voitu- res ont franchi la frontière que l’année précédente. Parmi les étrangers qui sont venus dans notre pays, les plus nombreux ont été les Italiens, puis les Autrichiens, les Allemands, suivis des habitants de la France, de la Suisse, des Pays-Bas, etc. A la fin novembre de l’an dernier, on a ouvert aussi le passage frontière restauré et agrandi de Skofije, à mi-chemin entre Koper et Trieste. Plusieurs millions de personnes et de voitures franchissent ce passage tous les ans. En premier lieu ce sont là les habitants des deux provinces frontalières, et aussi un grand nombre de touristes de l’Italie et d’autres pays. C’est le passage où le trafic est le plus grand entre la Yougoslavie et l’Italie. Ce passage rénové permettra de passer beaucoup plus facilement d’un pays à l’autre, les formalités seront accomplies plus vite, ainsi que les services dont les gens ont besoin. Le passage frontière de Skofije est maintenant un des plus grands d’Europe. LE DICTIONNAIRE DE LA LANGUE SLOVÈNE L’Académie Slovène des Sciences et des Arts et la Maison d’édition d’Etat de Slovénie publieront au cours du printemps le premier tome du vaste Dictionnaire de la langue littéraire Slovène. Ce dictionnaire sera, après 70 bonnes années, la première oeuvre du genre qui présentera le vocabulaire entier de la langue slovène. Le dictionnaire a été fait à partir de près de trois millions d’extraits, recueillis par l’Institut de langue slovène auprès de l’Académie mentionnée. Le dictionnaire entier comprendra 5 tomes volumineux d’environ 800 pages. Il embrassera le vocabulaire slovène entier utilisé depuis 1900 à nos jours. Il présentera aussi toute la richesse de la langue slovène contemporaine. L’AGROCOMBINAT EMONA CONSTRUIT A MADAGASCAR Les experts de l’Agrocombinat Emona de Ljubljana sont déjà depuis un certain temps en contact étroit avec les fonctionnaires compétents de la République de Madagascar pour négocier avec eux un contrat d’aide au développement de l’économie de cette île. Deux experts de Ljubljana sont déjà allés à Madagascar et ils ont constaté que toutes les conditions sont données pour le développement de la production de la viande d’une mapière industrielle. A la mi-juillet, deux représentants de la République de Madagascar, mandatés pour la conclusion du contrat, sont venus à Ljubljana. Pour l’Agrocombinat de Ljubljana, cette affaire est une bonne affirmation, du fait que l’offre est très grande et elle amènera à l’entreprise des ressources financières considérables et aux spécialistes Slovènes de la considération dans le monde. CETTE ANNÉE, LA VILLE DE PTUJ AURA MILLE DEUX CENTS ANS Cette année, une des plus anciennes villes Slovènes — Ptuj — célébrera son mille deux centième anniversaire. Les manifestations du jubilé commenceront déjà au printemps. On célébrera entre autre le centenaire du lycée de Ptuj. Le 19 avril, on découvrira sur la façade de l’école une plaque commémorative aux lycéens tombés au cours de la Lutte de Libération Nationale. Du 23 avril à la fin du mois se déroulera la semaine de l’amitié et de la fraternité, organisée par le Conseil des syndicats de la commune avec les organisations syndicales de cinq commîmes Slovènes et croates. Les théâtres dramatiques de Celje, Ljubljana et Maribor se produiront alors à Ptuj. Il y aura aussi plusieurs expositions des arts plastiques de qualité, dont l’exposition des oeuvres picturales de France Mihelič. Une exposition archéologique présentera Ptuj au premier siècle de notre ère. En automne, les historiens, archéologues et ethnologues auront un symposium international à Ptuj. Mais la solennité jubilaire principale aura lieu fin septembre ou début octobre sur la Place Tito à Ptuj. La ville se prépare déjà à ces festivités : ses habitants consacrent une grande attention à l’aménagement de l’ancienne partie urbaine, surtout du château de Ptuj avec ses alentours. NOTICIAS ESLOVENOS EN ITALIA Ya en los tiempos cuando »cortina de hierro« era una de las ideas básicas del vocabulario político europeo, la frontera entre dos países vecinos, Italia y Yugoslavia, comenzó a perder su significado clásico. Estos dos países con diferentes sistemas socio-politicos, comenzaron a demostrar donde está el camino hacia la colaboración pacífica. La política yugoslava y, especialmente su programa internacional, ha impreso en las siempres mas elevadas barrera fronterizas, su principio: la paz mundial y la comprensión internacional se deben construir desde los fundamentos, buenas relaciones con los vecinos. Muchos acuerdos fronterizos han fortificado el camino hacia una mayor colaboración económica. Italia es uno de los mejores colaboradores económicos de Yugoslavia. El sistema de fronteras abiertas permite el tránsito diario de productos y pobladores en ambas direcciones y el intercambio de »bienes espirituales«. En el proceso de establecimiento de nuevas relaciones entre dos países vecinos tuvo y, tendrá en el futuro, un importante papel, la existencia de minorías nacionales en ambos países. La minoría eslovena en Italia vive en tres regiones de la Furlanija—Julijska Krajina. Las buenas relaciones entre ambos países aún no significan que esté solucionada la situación de la minoría eslovena en Italia. Debemos mencionar especialmente la situación quemante de la lengua eslovena si bien sobre esto habla la constitución italiana y para la (región de Trieste, el acuerdo internacional de Londres. El principio de bilenguas se respeta muy poco. La minoría eslovena en Udina no esta reconocida. Las buenas relaciones internacionales entre ambos países pueden ayudar en mucho a mejorar la situación de la minoría eslovena. De esta manera los eslovenos se sienten mucho mas ligados con la nacionalidad de origen, reciben nue vas fuerzas para su trabajo. ELEVACION DE LA INDUSTRIA ESLOVENA En los últimos veinte años hemos registrado en la producción industrial eslovena un gran crecimiento de la producción y, al mismo tiempo, grandes cambios en su estructura. Estos cambios continúan aún especialmente por influencia de la reforma económica. Desde el año 1950 el alcance de la producción industrial en Eslovenia aumentó casi cuatro veces. Al mismo tiempo el número de los obreros de la industria ha aumentado en un 82 fl/o, de 128.000 en el año 1950 a 232.000 en el año 1967. Cuatro veces mayor poducción como en el año 1950 ha logrado menos del doble de obreros. Con otras palabras, la producción aumentó en un 115 fl/o lo que ha permitido un gran mejoramiento en el nivel de vida de los obreros. Si observamos distintos sectores de la industria y el número de obreros ocupados en ellos, encontraremos también bastantes cambios. Algunos de estos sectores han prograsado rápidamente, otros lentamente. Algunas nuevas industrias se han vuelto sumamente importantes, otras están estacionadas. Debido al gran desarrollo en los años de post-guerra, la industria metalúrgica se ha colocado en el primer lugar. Actualmente ocupa alrededor del 21 fl/o de todos los obreros de la industria en Eslovenia. En el segundo y tercer lugar están la industris textil y la industria de la mádera que ocupan mas trabajadores que en el año 1950 pero han progresado mas lentamente. Un lugar especial ocupa la industria eléctrica nuevo sector industrial aparecido en Eslovenia luego de la segunda guerra mundial. En el año 1950 ocupaba solamente 2900 obreros el pasado año 21580, siete veces y medio mas. Algo ha progresado también la industria alimenticia. El único sector que ocupa menos obreros es la industria del carbón que actualmente ocupa solamente el 4,9 °/» de los obreros industriales y en el año 1950 ocupaba el 11 %. Sin embargo este decrecimiento se debe al aumento de la productivad en las minas de carbón. El pasado año se obtuvieron 2,3 veces mas carbón por obrero como en el año 1950. La producción aumentó de 2,3 a 5,32 millones de toneladas. Entre los sectores que han progresado está también la industria química que ocupa ahora 3 veces y medio mas de obreros como en los primeros años de post-guerra. ESLOVENIA EN LA PRODUCCION YUGOSLAVA Eslovenia tiene solamente el 8,4 °/o de la población yugoslava y participa con el 15,8 % en la producción del país. Si bien representa Eslovenia con sus 1.700.000 habitantes solamente el 8,4 fl/o de la población de Yugoslavia, es su participación en la economía yugoslava incomparablemente mayor y, a pesar del rápido desarrollo de las restantes regiones, no ha decrecido. Debido a la pequeña superficie de tierra fértil, que sin embargo es intensamente aprovechada, tiene nuestra república pocas posibilidades de desarrollo en la agricultura. Por esta causa se ha desarrollado más la industria. El pasado año, Eslovenia alcanzó el 15,8 °/o de toda la producción yugoslava o sea casi el doble en comparación a sus habitantes. Si bien algunos sectores industriales se han desarrollado fuertemente en otras regiones yugoslavas, mantiene Eslovenia, también en estos sectores, una gran participación. MILLONES DE PASAJEROS EN LAS FRONTERAS ESLOVENAS A través de los pasos fronterizos eslovenos hasta setiembre del año transcurrido, llegaron a nuestro país, 3.239.470 pasajeros, de ellos 669.968 compatriotas. Entre los extranjeros que llegaron a nuestro país se encuentran en primer lugar, italianos, luego austríacos y alemanes, después franceses, suizos, holandeses, etc. A fines de noviembre inauguraron, renovado y agrandado, el paso fronterizo en Skofije, a mitad de camino entre Koper y Trieste. Atraviesan este paso, cada año, millones de turistas. En primer lugar los habitantes de los lugares vecinos y también gran número de turistas procedentes de Italia y otros países. En este paso se registra el mayor tránsito entre Yugoslavia e Italia. El renovado paso fronterizo facilitará el cruce de un país a otro y el cumplimiento de las formalidades y servicios necesarios. El paso fronterizo de Skofije es ahora uno de los mas grandes en Europa. Akademska slikarja Izidor Mole in Viktor Snoj pred fresko, ki sta jo restavrirala v cerkvi na Mirni. — Eden izmed mirenskih angelov z doslej neznanim glasbilom Imeniten «bor muzicirajočih angelov Kulturno bogastvo Slovenije se kaže v številnih, s freskami poslikanih cerkvicah, na nek poseben način: dokaz ljudske tvornosti v stoletjih, ki so prekrita s temo odmaknjenosti, so barvne poslikane ploskve, ujete med gotska rebra. Z njimi se nam razodeva predstavni svet največkrat neznanega freskanta. Naenkrat zaživi pred nami galerija ljudi, ponavadi odetih v svetniške plašče, in prizorov, s katerimi je freskant predstavil ljudi in svet svoje dobe. V Mirni na Dolenjskem so pred tremi leti začeli odkrivati freske, ki se od marsikaterih ločijo po kar nenavadni tematiki. Na svodu prezbiterija gotske cerkvice so odkrili zbor muzicirajočih angelov. Angeli imajo v rokah glasbila iz druge polovice 15. stoletja. Cela galerija instrumentov se je odkrila zvedavim restavratorjem. Pred tremi leti se je delavcu, ki je imel naročilo, da še pred beljenjem ugotovi, če se morda pod debelim slojem pleskarij le ne skriva kakšna podoba, prikazal kanček modrine. Bilo je angelovo oko. Šestnajst ali celo več plasti ga je varovalo več stoletij. Restavratorjevo orodje je odkrilo še njegov obraz. Prvi muzicirajoči angel je z očmi, uprtimi v nasprotni obok, obudil še drugega in tretjega. Slutnja izpred treh let, da gre na Mirni za izredno lepe freske visoke gotike na Slovenskem, je bila letos že prvi teden dela potrjena. Visoka gotika mirenskih fresk, v katerih je neznani mojster v poljih med gotskimi rebri tako razdajal svojo umetniško svobodo, čeprav je delal po naročilu in ga je to vezalo v tematiki, se sedaj odkriva našim očem, da razmišljamo o njej in se ji čudimo: glasbila bi morala biti ujeta v predpisani prostor, na svodu mirenskega prezbiterija pa svobodno iščem pot zunaj predpisanih polj vse do poslikanega gotskega rebra, na katerem so odtenki barv s fresk. Restavratorja mirenskih fresk, akademska slikarja Viktor Snoj in Izidor Mole, sta delala več kot dva meseca. Freske v mirenski cerkvici prinašajo nove strani v slovensko iikovno zgodovino. Odkrivanje fresk, ki prinašajo strokovnjakom in nestrokovnjakom toliko novega, saj do sedaj še nikjer niso odkrili tako podrobnih podatkov o glasbenem življenju v davnini, je omogočil medobčinski zavod za spomeniško varstvo iz Ljubljane, sklad SR Slovenije za pospeševanje kulturnih dejavno- sti ter Mirenčani. V vseh petinštiridesetih poljih gotskega prezbiterija so freske. Fresk je kar 90 kvadratnih metrov. Restavratorja sta odkrila najmanj desettonsko barvno lestvico. Kako pester je svod mirenske cerkve zdaj, ko so postrgali centimeter debelo plast nekdanjih beležev! Freske se zde kot da bi bile narisane danes. Drug za drugim se vrste v imenitnih oblačilih angeli. Ta ima v rokah piščal, ta trobento, drugi citre in naslednji zvončke. Nekatere inštrumente je lahko takoj razpoznati: angel z žveglo, angel z inštrumentom, ki je podoben današnji pozavni, potem še angel z bobni; med naj zanimivejše gre tisti, ki igra na spinet, ki je nekakšen prednik današnjega klavirja, ter tisti z ročnimi orglami. Restavratorja, pa tudi strokovnjaki, ki so spremljali odkrivanje mirenskih fresk, so ugotavljali, da je delo izredno kvalitetno, da so nekatere freske pravzaprav portreti .. . Vsekakor gre za lepo delo iz dobe slovenske visoke gotike. Mojster mirenskih fresk ni znan. Umetnostni zgodovinarji bodo ugotavljali povezanost mirenskih fresk z nekaterimi drugimi. Ena izmed zanimivosti je vsekakor ta, da neznani mojster dela ni dokončal. Poslikan je samo svod prezbiterija in nekaj okenskih ostenj, nekatere ploskve pa so prazne. Menijo, da je bilo delo nasilno pretrgano, pa naj gre za nenaden upad Turkov ali pa je sredi dela zmanjkalo denarja. Pod krogovičevjem gotskih oken so na okenskih ostenjih obrazi, za katere menijo, da so bržkone portreti. Koga predstavljajo in zakaj? Osrednja freska sv. Magdalene je nesporno portret, saj obraz povsem jasno kaže, da je povzet po ženi ..., ki je kot plemkinja morda naročila mojstru, naj poslika notranjost cerkvice. Obrazi na okenskih ostenjih, postavljeni v je vzeta v obraze muzicirajočih angelov, okvirje, ki učinkujejo kot poglobljene, resnične niše, se nam zde kot vzeti iz ljudstva. Pri marsikaterem so portretne značilnosti prav očitne. In še vrsto fines sta odkrila restavratorja. Svetniški siji so reliefno poglobljeni in pozlačeni. .. Freske se nam zde, kot da bi bile naslikane na porcelanu, tako zglajena je njihova površina. Iskrenost, preprostost in nežnost, ki prekaša poslikane ploskve cerkvic med visoko gotiko na Slovenskem. Tako smo postali bogatejši za nov kulturni spomenik, zakaj neznani freskant je izpovedal veliko več, kot je bržčas od njega zahteval naročnik. Z zborom muzicirajočih angelov se nam je predstavil delček nekdanjega, glasbenega življenja in mozaik naših predstav o njem je zdaj mnogo popolnejši. Peter Breščak Prireditve ob 50. obletnici smrti Brana Cankarja Ob petdesetletnici smrti naj večjega slovenskega pisatelja je bila v vsej Sloveniji vrsta prireditev, ki so se vrstile več dni. Založba Slovenska matica je pripravila simpozij, vrsto predavanj, ki so bila posvečena Cankarjevemu spominu in ki so še bolj osvetlila Cankarjev odnos do družbe, do tedanje literature in literarne kritike. Na simpoziju so sodelovali: profesor France Koblar, France Vodnik, prof. Boris Ziherl, Dušan Pirjevec, Franc Petre, Franc Zadravec, Anton Slodnjak, Boris Paternu, France Bernik, Dušan Moravec in Marja Boršnikova. Osrednja proslava je bila 11. decembra v dvorani kina Union, kjer je o Cankarju govoril akademik Josip Vidmar, Modema galerija pa je ob tej priliki pripravila razstavo del slovenskih impresionistov. Spominski svečanosti sta bili tudi na ljubljanskih Zalah in na Cankarjevem vrhu, Rožniku. Narodna in univerzitetna knjižnica je pripravila razstavo vseh izdaj Cankarjevih del. Na Vrhniki, v rojstnem kraju Ivana Cankarja, je gostovala ljubljanska Drama z dramo »Hlapci«, priredili pa so tudi večer Cankarjeve umetniške besede. Ob tej priliki je bil na Vrhniki tudi obnovljen in razširjen muzej Ivana Cankarja. Dela Ivana Cankarja V praznovanja petdesetletnice Cankarjeve smrti so se dostojno vključile tudi vse slovenske založbe, ki so ob tej priložnosti izdale zanimiv izbor Cankarjevih del. Založba Mladinska knjiga je izdala izbor odlomkov iz Cankarjevih del pod naslovom »Beseda Ivana Cankarja«. Svojevrsten dogodek je bila tudi faksimilirana izdaja Cankarjeve pesniške zbirke Erotika. Znana je usoda te zbirke, katere celotna naklada je bila takoj ob izidu sežgana. Zdaj je Erotika ponovno izšla v prvotni obliki. Naj še omenimo, da je Mladinska knjiga v preteklih dveh letih izdala 47.000 izvodov Cankarjevih del, vsega skupaj pa je izdala 33 knjig Cankarja v skoraj 300 tisoč izvodih. Državna založba Slovenije se že nekaj časa ukvarja z daljnosežnim načrtom izdaje celotnega Cankarjevega dela v 30 knjigah. To bo zdaj najbolj obsežna pa tudi znanstveno najbolj skrbno dokumentirana izdaja Cankarjevega dela. Delo vodi prof. dr. Anton Ocvirk, pomagajo pa mu še drugi uredniki. Založba je doslej izdala šest knjig. Cankarjeva založba je počastila 50. obletnico smrti Ivana Cankarja z miniaturno izdajo izbora njegovih pesmi in Podob iz sanj. Za Podobe iz sanj v mnogočem drži oznaka, da »so najbolj bridka in hkrati najbolj svetla, upanja in zaupanja polna Cankarjeva knjiga«. Založba je izdala tudi zgodovinsko razpravo dr. Dušana Kermavnerja z naslovom Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918, ter razpravo dr. Dušana Pirjevca z naslovom Hlapci, heroji, ljudje, ki osvetljuje nekatere temeljne sestavine celotnega Cankarjevega dela, zlasti motiv matere, opira pa se na dramo Hlapci. Cankarjeva založba je ob tej priložnosti natisnila tudi originalno fotografijo Ivana Cankarja, ki jo je posnel Fr. Vesel leta 1915. Rojake iz evropskih dežel opozarjamo na oddajo RTV Ljubljana za naše izseljence in delavce, ki delajo na tujem. Oddaja je vsako soboto ob 22.10 na srednjem valu 327.1 m. Ivan Potrč V tej številki Rodne grude pričenjamo objavljati novelo Ivana Potrča z naslovom Med mašami, ki je prav tako kot večina njegovih del navezana na pisateljevo domačo pokrajino, na svet med Dravo in Pesnico. Zanimalo nas je, kaj meni o noveli pisatelj sam, posebej pa še o svojem odnosu do te pokrajine. »Novela Med mašami spada v vrsto novel iz zadnjih let, ki so spomini na mladost, na mladeniška doživetja s svetom. Čutiti je čas, ko se je mlademu človeku začelo življenje širje odpirati. To je napisano kot spomin, zato ima novela tudi neko svojsko patino, rahlo tragiko. Ta, kot tudi druge novele, ki so skupaj z njo izšle v knjigi Onkraj zarje, so resnične zgodbe, le po svoje napisane. To je mladost, kakršna je ostala v spominu.« Ivan Potrč je že več kot dvajset let glavni urednik založbe Mladinska knjiga. Pri svojem delu se srečuje tudi z mnogimi mlajšimi pisatelji. Kaj sodi o njih? »Včasih si je moral pisatelj sam ustvarjati svojo publiko, zdaj pa mladi opozarjajo nase drugače. Vendar pa literatura, ki bo obveljala, prihaja povsem zase; zato moramo imeti veliko potrpljenja. V umetnosti mora priti do izraza bit človeka, mora ga osvojiti in tudi pisatelj sam mora znati osvojiti ljudi.« Omenimo naj še, da bo v kratkem pri založbi Owen v Londonu izšel v angleškem prevodu Potrčev roman Na kmetih, ki je vsekakor eno izmed najboljših slovenskih del napisanih v letih po vojni. j. P. Člani Goriškega gledališča. Spominski posnetek po predstavi »Ce mutasti spregovori-« v sezoni 1967/68. Foto: Sandi Sitar Goriško gledališče je malokdaj doma Goriško gledališče je »doma« v skromni, že davno ne več primerni dvorani v Solkanu pri Novi Gorici. Toda tu se odvija le manjši del njegove dejavnosti. Tu imajo sestanke in vaje, večino svojih predstav pa odigra po okoliških krajih, po Goriškem, po Primorski in tudi prek državnih meja. Za Goriškim gledališčem je že dvajset let nepretrganega delovanja. Zraslo je iz amaterske igralske skupine »Jože Srebrnič« in je vsa leta doslej delovalo kot polprofesionalno. V zadnjih letih je imelo pet profesionalnih igralcev, vsaj trikrat toliko pa je imelo stalnih zunanjih sodelavcev. V nadaljnjih treh letih bo Goriško gledališče prešlo popolnoma na stopnjo profesionalizma. Kajti amaterska dejavnost v gledališču pogojem, v katerih Goriško gledališče deluje, nikakor ne ustreza več. Skozi vsa leta obstoja Goriškega gledališča je bilo to večkrat postavljeno pred vprašanje gole eksistence. Tedaj je bilo treba reševati predvsem finančno vprašanje, usmerjenost, kvaliteto, vzgojo publike, rast ansambla, vse to pa je bilo tedaj podrejene važnosti. V Goriškem gledališču se je v zadnjem času marsikaj spremenilo, zlasti od novembra 1968, ko je postal umetniški vodja in vršilec dolžnosti direktorja znani slovenski gledališki in filmski ustvarjalec in režiser Jože Babič. Novo dolžnost je prevzel obenem z zastavitvijo srednieročnega plana razvoja Goriškega gledališča. Ta predvideva delovanje gledališča na treh področjih: v mestu Nova Gorica in v vseh večjih centrih novogoriške občine, na širšem področju Primorske in v zamejstvu. Nova Gorica kot celota goriškega gledališča še ni sprejela kot svojega. Za novogoriško publiko igrajo na solkanskem odru le nekajkrat, večino predstav pa odigrajo na gostovanjih in turnejah. Zakaj Nova Gorica še ni sprejela gledališča za svojega, je mogoče pojasnjevati na več načinov. Najlažji je še ta, ki razlaga ta pojav z naselitvijo Novogoričanov od vsepovsod. Novi prebivalci mesta se še niso strnili, temveč žive še dokaj izolirano, vezani pa so še močno tudi na kraje, od koder so prišli. Vse te ugotovitve seveda veljajo in se odražajo tudi v Goriškem gledališču. To pa je spet vključeno v začarani krog, v katerem publiko tako potrebuje, kakor si jo vzgaja. Z drugimi besedami: ko bodo Novogoričani poštah pravi meščani svojega mesta, bo tudi njihovo gledališče bolj polno. In narobe: kolikor bolj polno bo Goriško gledališče, toliko hitrejši bo proces oblikovanja mladega mesta. Goriško gledališče ima predvsem značaj potujočega gledališča. Pri tem pa naletijo na težave povsem tehnične narave, saj marsikje ni osnovnih pogojev za gledališko prireditev — razen publike. Kjer pa je ta, tam je treba igrati, pa čeprav v še tako neprimernih pogojih. Da bi jih izboljšalo, je vodstvo Goriškega gledališča že pričelo z akcijo za obnovitev in rekonstrukcijo primorskih odrov. Kjer pa teh sploh ni, nameravajo v prihodnje gostovati s svojim zložljivim odrom. Ko bodo imeli takšen oder, praktično ne bo kraja, v katerem ne bi mogli nastopiti. Poleti bodo s tem odrom igrali lahko tudi na prostem. Tako se bodo lahko pogosteje podali tudi na gostovanja in turneje v zamejstvo. Z gledališko dejavnostjo pokriva italijansko zamejstvo predvsem Slovensko gledališče v Trstu. Vendar pa to gledališče ne zmore zadostiti vsem potrebam po gledališki kulturi svojega ožjega območja. Tržaško in Goriško gledališče pa na tem območju sodelujeta in prvi rezultat tega dogovora je turneja Goriškega gledališča po Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji. To gostovanje traja od konca novembra do januarja. Zaradi objektivnih in subjektivnih vzrokov doslej mnogokrat zanemarjeno repertoarno vprašnje prav tako doživlja korenite spremembe. Novi vodja gledališča zavrača dvojnost kulture; ne deli je več na kulturo, ki je namenjena širšemu ljudstvu in podeželju ter kulturo za zahtevnejšo publiko in mesta. Jože Babič meni, da je v vsakem dobrem delu za gledališče mnogo vabljivega tako za manj vzgojeno publiko, kakor za pogoste obiskovalce gledališča. Nova programska usmerjenost se že kaže v repertoarju za sezono 1968/69. V njej bo — poleg izrednih — še pet rednih premier: Goldonijeva komedija »Tast po sili«, Millerjeva protivojna drama »Vsi moji sinovi«, mladinska novoletna igra »Kralj Matjaž in Alenčica«, komedija »Naši ljubi angeli« in 0’Vassyjeva drama iz irske revolucije »Plug in zvezde«. Novo usmeritev Goriškega gledališča in spremenjeno repertoarno politiko spremljajo in sploh omogočajo tudi spremembe v kadrovski strukturi umetniškega in tehničnega osebja. Kolektiv Goriškega gledališča se bo nekoliko povečal, da bo kos novim nalogam, vendar pa bo ostal v okvi: rih malega, dinamičnega, potujočega ansambla, ki ga bodo občasno dopolnjevali kvalitetni zunanji sodelavci in gostje. Sandi Sitar S ceste Po cesti spel moj truden je korak in misli begal mi je siv oblak. Ko zadnje dni v spominih sem iskal, znenada nem kot soha sem obstal. Nasproti, prav nasproti so prišli — iz dalje že sem vse jih prepoznal. — Prijatelji še včeraj so bili in šli so razigrani v nove dni; jaz pa s potrtim srcem, ves majav sem dalje s prašno cesto se podal. Gornja pesem je iz zbirke Razpotja nemira našega rojaka Jožeta Klenovška-Zamejskega, ki živi v Južnoafriški republiki. Zbirka je te dni izšla v Ljubljani in jo lahko naročite tudi pri Slovenski izseljenski matici. SOV K K\JIGE Pesmi, ki nam jih je zapel »goriški slavček« Simon Gregorčič, so danes prav tako priljubljene kot nekoč. O tem pričajo novi in novi ponatisi in izbori njegovih poezij. Najnovejši izbor Gregorčičevih pesmi, ki je izšel v Prešernovi družbi, je sestavil Janez Logar. Njegova naloga ni bila lahka. Iz obširne Gregorčičeve pesniške zapuščine je izbral najboljše in najznamenitejše pesmi, v prvi vrsti tiste, ki so mu prinesle sloves pravega ljudskega pesnika. V izbor pa je uvrstil tudi tiste pesmi, katerih vrednote so bile odkrite šele pozneje. Tako bomo v najnovejši zbirki Gregorčičevih pesmi našli tudi trinajst takih, ki jih pesnik ni sprejel v nobeno zbirko, nekaterih od njih pa sploh ni objavil. Ta skoraj zbrana Gregorčičeva poezija, ki je izšla pod naslovom MOJO SRČNO KRI ŠKROPITE, bo prav gotovo razveselila vse tiste rojake, ki na svoji knjižni polici še nimajo pesmi »goriškega slavčka«. Pesniška zbirka ARGONAVTI — izšla je pri založbi Obzorja — je pesniški prvenec mladega slovenskega pesnika Jožeta Olaja. V knjigi je zbral nekaj nad trideset pesmi in jih razporedil v pet ciklov. Temeljna misel mladega pesnika je moralna stiska današnjega izobraženca, iti iskreno in prizadeto doživlja spopade med seboj in s svojim okoljem, išče »svoj obraz« in vrednote, ki se mu zde vredne teh spopadov in iskanja. Zbirka je zanimiva slika stisk in zank časa, ki v njem živimo. Izbor PARTIZANSKIH PESMI, ki ga je pripravil zavod Borec, se od podobnih izborov, ki smo jih dobili po vojni, loči po svoji dokumentarni pristnosti in prepričljivosti. Zakaj vsako objavljeno pesem dopolnjujejo razlage, ki so jih napisali še živeči avtorji in v njih spregovorili o tem, kdaj, kje, kako in in zakaj so nastale posamezne pesmi in kje so jih peli. Izbor je namenjen predvsem mladini. da bi jo spominjal na čase narodnoosvobodilne vojne, na ljudi, ki so žrtvovali svoje življenje za svobodo. Jurčičeva proza, priljubljena med slovenskimi bralci, doživlja zmerom nove izdaje. Tako je Državna založba Slovenije v svoji zbirki »Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev« ponatisnila šesto in osmo knjigo ZBRANA DELA JOSIPA JURClCA. gesta knjiga prinaša štiri daljše tekste: »Med dvema stoloma« — povest, v kateri je pisatelj s krepkim realizmom opisal življenje izobražencev na kmetih; potem zgodovinsko povest »Bojim se te« in zgodbo »Lepa Vida«, v kateri je Jurčič Prešernov motiv o Vidini možitvi zasnoval po svoje. Zadnje in najobsežnejše besedilo v šesti knjigi je roman »Cvet in sad«, ki oživlja mehko pokrajino naše Dolenjske in opisuje življenje izobražencev na deželi. Knjiga ima obširne literarnozgodovinske opombe, ki jih je sestavil pokojni profesor dr. Mirko Rupel. Novela Cirila Kosmača BALADA O TROBENTI IN OBLAKU, ki je pred več kot desetimi leti izšla v literarni reviji in sodi po svoji umetniški vrednosti med pomembnejša dela v slovenski povojni prozi, je šele zdaj prvič izšla kot samostojna knjiga v zbirki Kondor, ki jo izdaja založba Mladinska knjiga. Podobe človeškega trpljenja in odpovedi pa tudi sebičnosti in strahu, so se zgostile v pisateljevem spominu in se s pomočjo ustvarjalne moči njegove umetniške besede spet rodile kot živa resnica. JESENSKE DISONANCE Antona Ingoliča sestavljajo zaključni deseti zvezek Ingoličeve-ga izbranega dela, ki ga je založila mariborska založba Obzorja. Novele, zbrane v tem zvezku, pospremijo bralca skozi vso povojno Ingoličevo ustvarjalnost. Knjigi je dodan zapisek o pisateljevem življenjepisu in njegova bibliografija. Roman MRGOLENJE PRAHU je izšel pri Pomurski založbi. V njem je pesnik in pisatelj Evald Flisar vnesel v našo prozo novo, zanimivo in nenavadno okolje: življenje prekmurskih ciganov. Glavni junak romana je ciganski mladenič Janez Hudorovec, ki ga pisatelj popelje iz ciganskega sveta v šole in celo v pravni študij, tako da zmore v domačem okolju osvetliti marsikateri problem, vendar se s tem ne more rešiti iz stisk svojega ciganskega porekla. Roman Vitomila Zupana VRATA IZ MEGLENEGA MESTA je nastal že v prvih povojnih letih, natisnjen pa je bil šele zdaj pri mariborski založbi Obzorja. V tem delu — kritik ga je označil »zgodba o živi preteklosti« — so naslikane podobe, ki pripadajo malemu svetu človeškega občestva na robu meglenega mesta (Ljubljane): kovač, čevljar, ptičar, stražnik, čuvaj, želj ar, poštar, pek in še vrsta drugih. Kronika nam v prvem delu slika doživljaje teh malih ljudi, v drugem delu pa nas prenese v kruti čas vojne vihre, okupacije, nasilja, izdajstva in smrti. Kratki roman Marjana Krambergerja LJUBEZENSKA ZGODBA — tudi tega je izdala založba Obzorja — pripoveduje o študentovski dvojici, ki se počasi razhaja. Med vrsticami preproste, realistične, toda čiste in žive, večinoma v dialogu napisane zgodbe se oglaša izrazito moralen problem: kateri od obeh mladih ljudi je kriv, da se je razbilo mesece trajajoče sožitje med njima. Pisatelj Rudi Šeligo je v sodobni slovenski književnosti zanimiva, modema ustvarjalna osebnost. Njegovo prozo štejejo med svojevrstna eksperimentalna dela, ki bodo našla sicer izbran, a le manjši krog bralcev. Pii založbi Obzorja je izšlo šest novel pod naslovom KAMEN. Novele skrivajo v sebi prikaz modernega človeka, ki se čuti izgubljenega in nemočnega v sodobni družbi. Kot jubilejni, stoti zvezek zbirke Kondor pri založbi Mladinska knjiga je izšel izbor berila Janeza Vajkarda Valvasorja SLAVA VOJVODINE KRANJSKE. Valvasor je v tem delu opisal domačo zemljo in nam dal vsestransko podobo precejšnjega dela Slovenije v sedemnajstem stoletju, to je na prelomu dveh dob, ko so se končali nemirni časi verskih bojev in je bila odvrnjena turška nevarnost. Slava Vojvodine Kranjske ni samo zanimivo branje, temveč je svojevrsten dokument o deželi Kranjski 17. stoletja. Posebno vrednost dajejo knjigi izvirne ilustracije, delo Valvasorjevih risarjev in bakrorezcev. Petdeset let je minilo od časov, ko je na soški fronti tekla kri naših očetov za tuje interese, petdeset let je od dobrdobskih in rombon-skih bojev, zmeraj manj je neposrednih prič, ki so v teh bojih sodelovale. Toda dogodki tistih dni ne bodo utonili v pozabo. Veliko zaslugo pri tem ima Ivan Hmelak, avtor knjige SOŠKA FRONTA, ki jo je izdala koprska založba Lipa. V svoji knjigi je Hmelak zbral živopisano paleto spominov, pričevanj ter dokazov, jih povezal z neposrednim pričevanjem udeležencev soške fronte in z njihovimi doživetji osvetlil tragične usode posameznikov. Delo bodo z zanimanjem prebrali vsi, ki so posredno ali neposredno doživljali grozote soške fronte, mlajše generacije pa bodo našle v njej zanimive nadrobnosti, ki osvetljujejo nekatere zgodovinske dogodke iz prve svetovne vojne. Prijetno branje za mlade pa tudi za starejše bralce so razgibane pripovedke in pravljice, ki jih je iz živega vrelca ljudske domišljije med domačini zelenega Pohorja zajel in jih umetniško izoblikoval pisatelj Oskar Huda-les. V zajetni knjigi, ki nosi naslov ZLATI KROMPIR, je zbranih 27 pravljic in pripovedk, ki govore o skrivnostnih gozdnih možeh, o skritih zakladih, o zakletih deklicah, gadjih kraljicah in drugih pravljičnih bitjih. Mnoge zgodbe pojasnjujejo nastanek naravnih znamenitosti, čudežnih vrelcev itd. V zbirki, ki je namenjena našim najmlajšim, je izšel droben izbor mladinskih pesmi Nika Grafenauerja. Pesmi o PEDENJPEDU so natisnjene v obliki slikanic z lepimi ilustracijami Lidije Osterc in preprosto in neposredno govore o svetu otroka. S svojo melodičnostjo so kot nalašč za prvo malčkovo srečanje s pesniško besedo. Zbirka je izšla pri založbi Mladinska knjiga. Otrokom sta namenjeni tudi dve slikanici — otroške pesmi Daneta Zajca BELA MAClCA in dve zgodbi Ele Perocijeve KLOBUČEK, PETELIN IN ROŽA in povestica Tik-Tak. Obe slikanici sta obogateni z ilustracijami Lidije Osterc, obe napisani s tistim čarom, ki napolni otrokovo dušo s svetlobo in sproščenim veseljem. Obe sta izšli pri založbi Mladinska knjiga. VENO PILON, SLOVENSKI V PARIZU ŽIVEČI SLIKAR, je izdal v založbi Jeana Vo-daina (ki je tudi slovenskega rodu), domiselno opremljeno knjigo »L’oracle des peintres«. Knjiga je natisnjena na rjavem ovojnem papirju in vsebuje več kot 130 Pilonovih aforizmov in prispodob v verzih o prav tolikšnem številu slikarjev. Ob koncu te vsebinsko in oblikovno nenavadne knjige napoveduje rojak Veno Pilon francosko izdajo svoje avtobiografske knjige »Na robu«, ki je pred leti izšla v slovenščini, dalje zbirko slovenskih pesmi, ki jih je navdihnil Pariz (»Rdeči mak za Pariz«) in izbor slovenske poezije od začetkov do danes v knjigi »Même un petit peuple chante«. FILATELIJA Ne nove znamke v oktobru 1908 V oktobru so razen priložnostnih poštnih znamk o jugoslovanski umetnosti skozi stoletja izšle še priložnostne znamke ob 100-letnici rojstva hercegovskega pesnika Alekse Santiča, za otroški teden 68, ob 150-letnici rojstva Karla Marxa in prispevna znamkica za olimpijski teden 68. Aleksa Šantič je bil rojen leta 1868 v Mostarju v Hercegovini. Svoje življenje je posvetil poeziji in sploh umetnosti. Bil je eden izmed na jpriljubljenejših pesnikov nove srbske poezije. Pisal je romantično čustvene pesmi, polne ljubezni do narodno in socialno zatiranih. Umrl je leta 1924 v svojem rojstnem kraju. Znamka je izšla 5. oktobra v kobaltno modri barvi. Od 6. do 12. oktobra je bil otroški teden. Znamka za ta teden je izdelana po risbi Marine Cudove, učenke 2. razreda beograjske osnovne šole, v večbarvnem tisku. 11. oktobra je izšla posebna znamka za 150-letnico rojstva Karla Marxa. Na njej je njegova glava po kipu, ki ga je napravil beograjski akademski slikar Nebojša Mitrič. Vsake od teh treh znamk je bilo izdanih po dva milijona. Prvič pa smo letos dobili tudi obvezno prispevno znamkico za olimpijski teden, ki je bil od 13. do 19. oktobra. Na tej znamkici za 10 par je bil azteški ščit, znak letošnje olimpiade v Mehiki in pet vezanih krogov, ki so splošni olimpijski znak. Ta prispevek v korist olimpijskih športnikov je bil obvezen pri vseh poštnih pošiljkah v domačem prometu. Teh znamk je bilo 8 milijonov in sicer v malih polah po 20 znamk. Vse te znamke so tiskali v Zavodu za tiskanje bankovcev v Beogradu. Osnutke zanje je napravil beograjski slikar Andri-ja Milenkovič. Velike so 30 X 37 mm, brez belega roba pa 26 X 33 mm in grebenasto zobčane 12 1/2. Od 5. do 7. oktobra so v Ljutomeru slavili stoletnico I. slovenskega tabora, ki je bil pri njih 9. avgusta 1868. Pošta v Ljutomeru je v teh dneh uporabljala poseben spominski poštni žig. Filatelistično društvo PTT Slovenija pa je izdalo spominski filatelistični ovitek, na katerem sta obe strani spominske značke na ta tabor pred sto leti. Od 18. do 20. oktobra pa so v Novi Gorici PRI SENPASU 4*t l& «ktoitm im DA IMA TABOR I iti M CKfOB». I. t \n 96 i ptptttn T.bor t \»j v s« i%,„ »rt t r ai*m ina I, V i «»j *- »tl»«««»« '«»A* fsnrv» tvi*. J Sil «r »mA*)* tu ttmrmiem r* v«h »r%Anit»h 4uu i«*i «i in brrt - •/. ^ l» tuj v w-h- Amuna-m itrr& 'p *«•«,«. itt.4. tudi «.»««j »UnaUi knj/n 7*W vil• X i iir*4x)f ' * «fMt rrtiriK* ¡m re*i4. 4 \»j ar »»)-->< i;.. 1 wMi-rc tu » a| ■> ta pr>Anaj m» futrr*r«* fMkA » Umri!)«(»«, III. SLOVENSKEGA TABORA na Veliki Otavi PRI ŠEMPASU PIT Slhtcnito il.m in Šempasu pri Novi Gorici slavili stoletnico III. slovenskega tabora in prvega na Primorskem, ki je bil 18. oktobra 1868 na Veliki Otavi pri Šempasu. Pošta v Šempasu je 20. oktobra imela spominski poštni žig. Isto filatelistično društvo pa je izdalo tudi spominski ovitek z izvirnim besedilom vabila na šempaski tabor pred sto leti. Na teh taborih smo Slovenci zahtevali predvsem avtonomijo za vso Slovenijo v tedanji Avstro-Ogrski in polne pravice za svoj jezik. NAŠI SVETU FRANCIJA Proilava dneva republike v Snllanminegn Pošiljam vam kratko poročilo o proslavi jugoslovanskega državnega praznika 29. novembra v Sallauminesu. Najprej pa se Slovenski izseljenski matici v imenu našega društva zahvaljujemo za trud, saj je imel nastop ansambla Mahkovič iz Zagorja velik delež pri uspehu naše prireditve. Proslava dneva republike je bila v nedeljo dne 17. novembra v veliki občinski dvorani Epinette v Sallauminesu. Navzoči so bili tudi jugoslovanski veleposlanik iz Pariza Ivo Vejvoda, generalni konzul Hinko Lotrič, župan iz Sallauminesa, glavni občinski tajnik, delegat rudarjev Lefevre, zastopnik Slovenske izseljenske matice Stane Češarek in drugi. Že dopoldne je župan iz Sallauminesa za goste priredil sprejem v prostorih občine. Na sprejemu sta veleposlanik Vejvoda in župan iz Sallauminesa izmenjala zdravici, v katerih sta naglasila tradicionalno prijateljstvo med Francijo in Jugoslavijo med prvo in drugo svetovno vojno. Nato je župan povabil člane odbora Združenja Jugoslovanov iz Severne Francije in druge goste na skupno kosilo v Le " J $@g|| m