• -J--1
III
sil
Me hodi dalje, potnik, stoj! V soteski tam na rebri strmi Preži ti tolovaj pri grmi.
Ob glavo in denar boš svoj;
Ne hodi dalje, potnik moj!
A potnik stopa, nič sluteč, Po ozki stezi v nočni tmini, Tn že v soteske je ožini — Pa tolovaj zavzdigne meč — In zgrudi mož se krvaveč:
»Zakaj moriš me, oh, zakaj?« Pa v drugo ropar z jeklom mahne, In potnik dušo tu izdahne. — Pretiplje žepe tolovaj In hoče v goščo spet nazaj.
Pa čuj besede, groza, strah!
»Umoril si me in oplenil,
Zdaj glej, da bodeš v grob me denil, Sicer te strem kot solnčni prah!« Trepeče ropar zbegan, plah.
In tolovaj spusti se v breg. Pa kot nekdo noge bi vezal In bi život mu k tlem natezal, Kot bi primrznil v led in sneg, Zaman poskuša ropar beg.
In skloni se do črnih tal In z mečem reže grude zemlje, Z rokami jih iz jame jemlje. In meni že, da posihmal Grob truplu bo prostora dal.
Dovolj je dolg, dovolj širok, Morilec vanj polaga truplo. Pa kar zavpije mu osuplo: »Tako mi grebi grob globok, Morilec, kot si sam visok!«
Poklekne ropar spet plašno, In koplje, meč ob skale krha, Z rokami zemljo venkaj prha: Strahu trepeče mu telo, Duh zbegan, čelo je potno. —
In koplje, da zazna se dan; Že zadnjo prst iz jame prha, Kar truplo nanj zbobni od vrha — Za njim se vtrga groba stran — K pogrebu poje — nočni vran . .
A. H.
-**LL&—
„DOM IN SVET" 1891, štev. 8.
23