62
Politične pridige.
Spisuje Fr. Jaroslav.
n.
Slovenec in sploh Slovan je zaradi svoje klete ne-edinosti obsojen v trpljenje. Za bedaka ga ima vsak, komur se poljubi. „Močni, nepremagljivi bodete — dejal je starček Svatopluk svojima sinovoma — ako bodete edini; nihče vas ne bode mogel politično pogu-biti; ako pa .ne bodete poslušali mojega nauka in svar-jenja mojega, prišle bodo vse nadloge in nesreče nad Slovane: zasmehovanje, zaničevanje, zatiranje, preganjanje, ječa, pa politična in narodna smrt! Tujcem bodete robovali, njihovej deci pa bodete za svarilo, kajti reklo se bode: „Gledite, tako se je zgodilo s Slovani, ker so bili nesložni!"
Zlata resnica, ki si jo povedal v preroškem duhu, čestiti starček Svatopluk! Oj, da bi nikdar ne zabili tvoje butarice palic!
S svojo neslogo smo izgubili tudi svojo slovstveno edinost, kterej sta položila tako krepek, tako zastaven temelj naša blagovestnika Ciril in Metod. Kedaj se bo-demo dokopali do slovstvene edinosti? Pred vsem drugim treba je zatreti needinost, tega gada, tega modrosa, ki nas smrtno  pika;   njemu je  treba  na  glavo  stopiti.
Bog, ki nas je vstvaril kot Slovence, noče, da bi kterikoli narod poginil. Vsakemu je dal sposobnosti, vsacemu pravico, da se po svoje razvija, in da doseže svojo srečo na zemlji. Kako velika dobrota je to! Oj, da bi spoznali jo! Zato je vsak rojen Slovenec dolžan svojo duševno in telesno moč obračati v napredek in razvoj svojega zanemarjenega naroda.
Res je, da so drugi narodi številnejši, vendar pa tudi mi po svojem pičlem številu lahko vse storimo, česar je treba narodu našemu, in hvaležen nam bode. Nikar ne zagrebajmo narodnosti svoje v tujščino ! To bi bil greh! Zato je vsak Slovenec dolžan delati za narod svoj, vsak brez razločka, naj je gospod ali kmet, premožen ali ubožen. Vsak se mora truditi, če hoče svojo dolžnost do matere svoje Slovenije izpolniti.
Al koliko lenobe, koliko zanikernosti je še v Sloveniji!
Zanikarni Slovenci in Slovenke po mojih mislih so vsi oni, ki skoraj nobenega slovenskega lista ne na-roče, nego k večemu na posodo ber6. Pač res zaslužijo taki, kakor veli „Brencelj", da bi se ostro kaznovali. Taki delajo krivico svojemu bližnjemu, kajti oni zastonj ber6 ono, kar drugi, včasih s trdo zasluženimi krajcarji naročujejo. Taki Slovenci in Slovenke kradejo denar slovenskemu narodu, ker ga, mesto da ga obračajo za domače slovstvene izdelke, rajši izdajajo za tuje jezične knjige in časnike; drugim privoščijo zaslužek, domačim pa ne. Ali ni to velika napaka? Pa kaj velim: napaka? — velika krivica je!
Zanikarni so tudi vsi tisti Slovenci in Slovenke, ki samo prepevajo in popivajo „za narod", kakor pravijo. Njih kratkočasje je lenoba; ono nič ne koristi slovenskemu narodu, nego mu cel6 škoduje.   Takih, ki
radi pojo, ima Slovenija, žalibog, že tako preveč. Koliko zlega dela žganje, vzlasti po gornjem Kranjskem! Kakor lesni črv nam izjeda krepki narod. Preganjajmo-tega črva, zamorimo ga! Kdor tedaj samo poje in pije „za Slovenijo", tak ni pravi rodoljub; on ne bode nič koristil slovenskemu narodu.
Zanikarni Slovenci so, dejal bi, tudi tisti, ki imajo zmožnosti, da bi s peresom orali ledino slovensko, pa se še ne dotaknejo ga. Kako bodo odgovor dajali od svojih talentov, s kterimi bi lehko neizmerno koristili, pa so preleni, da bi kaj storili.
Pa tudi tiste slovenske pisatelje prištevam zanikar-nim, ki si ne izvolijo pravega, njim najprikladnejšega področja, v kterem bi mogli vspešno delati za razvoj svojega naroda. Nikamor ne kaže, ako „ob polni luni" pesmarijo, ob deževnem, grdem vremenu pa besede grizejo ali slovničarijo; ako o postu trcijalke dražijo, o volitvah pa jalovo politiko uganjajo, namesti da bi delali, ako spomladi in jeseni kmetujejo, pozimi pa godejo in plešejo. To ne gre. Devet rokodelcev ali pa deset stradalcev. Zapomnite si, mladi nadepolni sinovi modric, da, ako si ne izvolite pravega stališča na slovenskem slovstvenem polji, da bodete, kakor čas nanese, enkrat lačni pesniki, enkrat pa strgani prozaiki!
Ali kaj pomaga, če Slovenec še toliko skrbi in dela za svoj zanemarjeni narod, ako pa meni, z „december-skim brezvernim liberalizmom" osrečiti ga! Ali se vam res nič ne smili ubogi narod? Z brezvernim liberalizmom ga nikdar ne povzdignete k pravi stalni sreči in zadovoljnosti. Slovenski narod je veren in pobožen, takovega moramo ohraniti, če ga hočemo res osrečiti, oblažiti, olikati. Omika ljudstev obstajala je in morala bi še danes obstajati v tem, da se jim daje, česar potrebujejo v vedah in znanstvih, a ne v tem, da se jim jemlje, kar človeka dela za človeka, ki ne vzame konca kakor živina.
S ki ep.
Kdo, ljubi Slovenci in Slovenke, kdo bi mogel preračuniti, koliko ur, dni in let smo že izgubili brez prave koristi za Slovenijo? Pomislite; petdeset do šestdeset let človek živi; polovico teh let prespimo, kakih 16 let pa zasedimo v ponemčevalnih šolah. Koliko še ostane za Slovenijo? Oj malo, krvavo malo! In še teh let ne obračamo na blagor narodu svojemu. Kako krvavo malo je to za narod, čegar sinovi in hčere smo, ki nas je odgojil, ki nas živi, in ki nam hrani prostor za grob! Slavljeni France Prešeren, povedi nam ti: kakova čutila so pojila tvoje srce? Prav lepo si razlil ta čutila v pesem, ktero si zapel v spomin Andreju Smoletu:
S srcem obupnim si prišel domii!
Mogla umreti ni stara Sibila, Da so prinesli jej z doma prsti;
Ena se tebi je želja spolnila; V zemlji domači ti truplo leži.
Zatoraj ljubimo, iskreno ljubimo milo Slovenijo, svojo dobro mater, ki skrbi za nas svoje sinove in hčere, skrbi do zadnjega trenotka. Nikari je ne žalimo, nikari jej ne delajmo sramote. Podučujmo slovenski narod, dokler se nam glasi, dokler ga kaj imamo, enkrat bi ga utegnili iskati, pa ga ne bode več. Ali se ne spominjate, ljubi bralci in bralke, kaj je bil izustil nek ošaben Nemec, rekši, da „v petdesetih letih ne bo več nobenega Slovenca in Slovenke!" Skrbimo, da se ne vresničijo te strahovite besede! Ako smo tedaj že veliko ur, dni in let izgubili za Slovenijo, odsl6 naprej ne  gubimo nobene ure več, nobene več, pravim -
Le recimo, kar so rekli Slovani  na razstavi v Moskvi: 3,Nobene bajtice več ne prepustimo tujcem!"
Res, da je težava delati za narod, pa kaj se hoče! Le trpimo, le delajmo, vsak po svojih okolnostih in po svojih zmožnostih, in hvaležnost potomcev nam ne odide. Zadovoljni se bodemo vlegli enkrat v hladni grob matere Slovenije, ako izpolnimo svoje dolžnosti do nje.
63