III I 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA GLAS CENTRA Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 Šolsko leto 2020/21 KAZALO KOLOFON I ŠOLSKO GLASILO 2021 1 BODOCIM DIJAKOM NA POT 2 DIJAŠKA SKUPNOST TŠC 3 PROJEKT ERASMUS+ 4 TŠC — MOJA IZBIRA 6 ŠOLANJE NA TŠC 10 DIJAKI TŠC 17 POUK NA DALJAVO 20 ŠPORTNI TŠC 26 KULTURNO-LITERARNI KOTICEK 37 NATECAJI, NAGRADE 47 TŠC ARGO, MEMSI, FACEBOOK, INSTAGRAM 50 STROKA 55 PRAKTICNO USPOSABLJANJE Z DELOM 68 MEDPODJETNIŠKI IZOBRAŽEVALNI CENTER 71 VIŠJA STROKOVNA ŠOLA 73 KOLOFON Šolsko glasilo Glas centra, TŠC Maribor, Zolajeva 12, 2000 Maribor Urednica: • Anka Jemenšek Uredniški odbor in racunalniška obdelava: • Renato Žaberl • Živa Brumec Zadravec Lektoriranje glasila: • Živa Brumec Zadravec • Anka Jemenšek Fotografije narave: • Aljoša Topolovec • Žiga Unger Likovni prispevki: • Dijaki TŠC Naslovnica: • Aleks Videcnik ŠOLSKO GLASILO 2021 Spoštovane dijakinje, dijaki, sodelavke, sodelavci, spoštovani starši! Za nami je še eno leto, ki ni bilo lahko, pred nami pa mnogo novih in lepih izzivov. Ne morem se izogniti letu, ki je minilo, letu, ki je pred nas postavilo veliko preizkušenj, pa tudi letu, ki nas je naucilo mnogo novega. Najprej verjamem, da nas je naucilo ponižnosti, pa ne mislim ponižnosti kot vdanosti v usodo, ampak ponižnosti, kako smo odvisni od narave, kako smo odvisni drug od drugega. Koronakriza, ki nas je prizadela, ni izbirala po socialnem statusu, po barvi kože, ni spoštovala meja … Hkrati pa sem preprican, da so nas ta nova spoznanja še utrdila, nam pokazala, da zmoremo tudi v težkih situacijah, da je cloveški um sposoben rešiti najtežje probleme. In reševali smo jih skupaj. Ce se ozrem na naše ožje okolje, na šolo, s ponosom ugotavljam, da smo opravili veliko Delo— da, delo z veliko zacetnico. Vsi, ki smo vkljuceni v delo na šoli, smo dali pomemben prispevek k temu, da bi se kljub nenavadni situaci-ji, ki je nismo bili navajeni, naucili cim vec. Vsak je dodal svoj prispevek, kakor je znal in zmogel. Pogoji so bili težki, pogosto smo izgubljali upanje in se spraševali o smislu našega pocetja, vendar nismo obupali. Pouk na daljavo ne more v celoti nadomestiti pravega pouka. Situacije so bile stresne za dijake, družine in seveda tudi za ucitelje. Preprican sem, da smo se vsi trudili po najboljših moceh. Seveda je vedno možno vec in bolje, imamo pa cisto vest, da smo storili, kar znamo in zmoremo. Še kar nekaj casa bomo cutili pri-manjkljaj, tako v znanju, še posebej pa v medcloveških odnosih. Odvadili smo se objemov, stiska rok, pri-jaznega druženja, ker ga pac ni bilo. Verjamem pa, da ob tem nismo pozabili na sošolce, prijatelje, ucitelje, sodelavce … V prihodnost stopamo z novimi izkušnjami in spoznanji. Verjamem, da jih bomo znali upora-biti, ko bo to potrebno. Imamo veliko, dobro opremljeno šolo, zanimive programe, spodbudno ucno oko-lje. Dober glas o šoli širijo predvsem dobri in uspešni dijaki, ki jim stojijo ob strani dobri in predani ucitelji. Imamo oboje, tako da ni razlogov, da ne bi uspeli. Na poti do bližnjih in bolj oddaljenih ciljev nas caka še mnogo ovir, a mi se jih ne bojimo. Naši dosedanji rezultati so najboljša popotnica za naprej. Imamo veliko uspešnih dijakov, ki se izkazujejo na mnogih podrocjih. Ucitelji in vodstvo šole se bomo trudili, da vam za-gotovimo pogoje in potrebno pomoc, vi pa pokažite svojo mladostno radovednost, zagnanost, energijo, pripadnost šoli. Caka nas še veliko uspehov, tako na podrocju raziskovalnih nalog in raznih tekmovanj, pri mednarodnih izmenjavah … Življenje se bo, upam, da kmalu, ponovno vrnilo v ustaljene tirnice, mi pa bomo z novim zagonom pokaza-li, da smo zmagovalci. Tudi glasilo, ki je pred vami, je drobna zmaga v nenavadnih casih, ki pa nas niso odvrnili od zastavljenega cilja. Hvala vsem dijakinjam, dijakom, njihovim staršem in seveda sodelavcem za vaš dosedanji trud in ve-selim se že novih izzivov, ki jih bomo premagali skupaj. Darko Kukovec, ravnatelj Srednje strojne šole in direktor TŠC Maribor BODOCIM DIJAKOM NA POT Kateri izobraževalni program, poklic, katero šolo izbrati? To ni enostavna odlocitev, prav tako ni trenutna muha, ki jo lahko spreminjaš, kakor se spreminja vreme. Na to odlocitev vpliva vec dejavnikov. Ce so to izrazite sposobnosti posameznika na posameznem podro-cju ali v stroki, ali velika želja po opravljanju tocno dolocenega poklica oziroma dela, pravi-loma ni težav. Ce pa izbiramo med dvema ali vec možnostmi, smo v dvomih, ali je trenut-na izbira prava. Vsaka možnost ima tako pozitivne kakor negativne vidike, ki jih tehtamo in se nagibamo zdaj v eno, zdaj v drugo ali tretjo stran. Ob tem ne smemo pozabiti na do-sedanje izkušnje z ucenjem, na želje in pricakovanja staršev in okolice ter vpliv sovrstni-kov. Najveckrat gre torej za splet okolišcin, znotraj katerih je potrebno krmariti in se odlo-citi. Toda odlocitev nikoli ni usodna. Napake in porazi so sestavni del življenja. Ce se iz njih ucimo, pomenijo naš osebni razvoj. Zagotovljenega uspeha ni, zato je potrebno razmišljati dolgorocno in sproti, delati nacr-te in se prilagajati. Odlocitev ni ena, enkrat in za vselej. Izobraževanje se vedno bolj odvija vse življenje, odlocati in prilagajati se moramo sproti in vedno pogosteje. Splošnega recepta za uspešno ucenje in delo ni. Zagotovo pa drži eno: ce se trudimo po najboljših moceh, se znova poberemo po padcu in smo priprav-ljeni prositi in sprejeti pomoc, potem tudi uspeh ne izostane. Izbira nadaljnjega izobraževanje je velika prelomnica. Na voljo je veliko možnosti, vendar do koncnega uspe-ha in zadovoljstva ne pelje nobena bližnjica. Dobri sopotniki so vztraj-nost, pogum, pripravljenost na nove izzive ter odprtost uma in duha. Ce se zavemo svojih prednosti in pozna-mo slabosti, lahko varno krmarimo po poti življenja. Si dovolite, želite, upate razprostreti krila in poleteti iz varnega zavetja doma in ustaljenega nacina de-la? Ce nenehno pocnete tisto, kar ste vedno poceli, boste vedno dobivali tisto, kar vedno dobivate. Francoski plemic in pisatelj v 17. stoletju, Francois de la Rochefoucauld, je zapisal: »Nic ni nemogoce; do vsake stvari vodijo poti, in ce imamo pravo voljo, bi morali najti tudi pot. Reci, da je nekaj nemogoce, je pogosto le izgovor.« Ana Kotnik Krajnc, svetovalna delavka DIJAŠKA SKUPNOST TŠC Dijaško skupnost naše šole predstavljajo dijaki in je samostojno organizirana skupnost, ki deluje na ravni šole in v oddelkih, v skladu s Šolskimi pravili, Pravilniki in drugimi akti TŠC, Srednje šole Maribor. Uveljavlja pravice dijakov, sodeluje pri zagotavljanju boljših pogojev za šolanje dijakov in pripravlja dijake na odgo-vorne ter suverene državljane Republike Slovenije in Evrope, organizira obšolsko življenje in delo ter obravnava vprašanja, povezana z vzgojno-izobraževalnim delom in upravljanjem, ter daje organom šole svoje predloge. To so le nekatere naloge, ki so zapisane v statutu Dijaške skupnosti; imenuje pa tudi enega dijaka, ki se povezuje v Parlament Dijaške organizacije Slovenije in tako postane tudi poslanec te organiza-cije. V letošnjem letu smo zapisali nekaj nalog, ki bi jih naj realizirali v tem šolskem letu, vendar nam je pouk na daljavo onemogocil aktivno delovanje. V zacetku letu smo izvolili predstavnike Dijaške skupnosti, in sicer je predsednik Max Horvat, dijak 3. a/1, podpredsednica Liza Kisilak, dijakinja 4. c/1, blagajnicarka pa Sanja Obrul, dijakinja 1. e/1. Predlagana sta bila tudi dva predstavnika za Svet šole, zato smo v septembru izve-dli volitve. Za clana v Svetu šole je bil izvoljen David Bratuša, dijak 3. b/1, tako da imamo dva predstavnika v Svetu šole, saj je predstavnik tudi lanskoletni izvoljeni Max Horvat. Izvolili in potrdili smo tudi predstav-nika Šolskega sklada, ki je postal Luka Majhenic, dijak 2. b/2 in dva predstavnika Komisije za kakovost, Aneja Krambergerja, dijaka 1. d/1, in Žana Zormana, dijaka 2. b/1. Nekateri dijaki so se udeležili tudi videokonference Dijaške organizacije Slovenije o spremembah in prila-goditvah letošnje mature. Upam, da se bomo kmalu vrnili v šolo in da bomo realizirali vsaj nekaj nalog, zapisanih v našem programu dela. Vsem dijakom želim v imenu predstavnikov Dijaške skupnosti uspešno šolsko leto, predvsem aktivnega sodelovanja, mnenj in predlogov, s katerimi bomo obogatili življenje in delo v šoli. Seveda pa ne pozabite na dolžnosti, saj so te predpogoj za uspeh. Tisti, ki pa se morda še odlocate za svoj poklic, vam sporocamo, da je vaša odlocitev dobro premišljena, naša šola pa prava izbira. Vlasta Marjanovic, mentorica Dijaške skupnosti PROJEKT ERASMUS+ Prakticno usposabljanje v tujini Srednješolsko strokovno in poklicno izobraževanja v delu svojega programa od dijakov zahteva obvez-no prakticno usposabljanje v šoli in pri delodajalcu. Postati dober delavec v sodobnem casu, ko se stro-kovne potrebe naglo spreminjajo in zahtevajo nenehno spopolnjevanje, za današnje dijake pravzaprav sploh ni lahka naloga. Kako jih pri tem podpirajo in na to pripravljajo srednje šole v slovenskem prosto-ru? Odgovor na to vprašanje se skriva tudi v opravljanju prakticnega usposabljanja pri delodajalcih v tujini, kar omogoca evropski program Erasmus+. Erasmus+ je akcijski program EU za realizacijo ciljev, zastavljenih na podrocju izobraževanja, usposablja-nja, mladine in športa za obdobje 2014–2020. Namenjen je izboljšanju spretnosti in zaposljivosti mladih ter primerjavi in posodabljanju izobraževanj in usposabljanj. V nadaljevanju podrobneje predstavljam iz-vajanje programa na podrocju sekundarnega izobraževanja, kjer je omogocena izmenjava dijakov in pri-dobivanje delovnih izkušenj v tujini. Tehniški šolski center Maribor je s pomocjo Zavoda za novodobno izobraževanje Maribor jeseni leta 2016 dal pobudo za ustanovitev konzorcija srednjih šol mariborske in pomurske regije. Naslednje leto smo uspešno prijavili projekt v vrednosti 234.901 EUR z naslovom VET Skills and Knowledge Exchange. S pro-jektom smo 100 dijakom šol, clanic konzorcija, omogocili tritedensko opravljanje delovne prakse v podje-tjih držav clanic EU. Ustvarili smo model delovanja konzorcija šol, ki s svojo vsebino in nacinom dela zago-tavlja, da mobilnost postane stalna priložnost dijakov za pridobivanja strokovnih ter splošnih znanj in iz-kušenj. S tem smo obstojeci model izobraževanja nadgradili z vpeljavo drugacnih metod dela ter tako omogocili širšo izmenjavo znanj in kompetenc znotraj EU. Za potrebe projekta smo preko italijanske socialne zadruge UNISER navezali stike s partnerskimi organiza-cijami v tujini. Z njihovo pomocjo smo izbrali najprimernejša podjetja z izkušnjami pri delu z dijaki. Orga-nizirali smo namestitev, prehrano in potrebne prevoze v casu mobilnosti ter nudili vso logisticno in orga-nizacijsko podporo dijakom in spremljevalcem na mobilnosti. Izbor dijakov je potekal na osnovi spletne prijave v angleškem jeziku, priloženega življenjepisa in motivacijskega videa. Koncni izbor pa je bil oprav-ljen na podlagi razgovora z dijaki preko video klica s tujim partnerjem v angleškem jeziku. Dijaki so s tritedensko mobilnostjo pridobili veliko novih znanj in izkušenj, ki so pomembno prispevali k njihovi strokovnosti, samostojnosti, zrelosti in odrašcanju. Postavljeni so bili pred izziv samostojnega živ-ljenja v novem kulturnem okolju ter vkljucitve v novo delovno okolje. Pridobili so nova prakticna znanja na svojem profesionalnem podrocju, razvili delovne navade, komunikacijske in socialne vešcine, pozitivno naravnanost, poglobili so zavedanje o kulturni raznolikosti ter spoznali pomembnost njenega sprejema-nja. Iz tujine so se vrnili bolje pripravljeni na izzive, ki jih cakajo v življenju na vseh podrocjih. Šole so s tem projektom dijakom ponudile možnost pridobitve dodatnih znanj in vešcin, ki jih pri klasicnem šol-skem pouku ni mogoce razvijati, ter tako prispevale k boljši zaposljivosti svojih maturantov. Projekt je bil zakljucen maja 2019. Zaradi njegove uspešne izvedbe in pozitivnih izkušenj, ki jih je prinesel vsem deležnikom, smo prijavili nov projekt s konzorcijem štirih mariborskih srednjih šol. Ta predstavlja vsebinsko nadaljevanje predhodnega projekta. Tako smo v mesecu oktobru 2019 uspešno izvedli 24-dnevno mobilnost 32 dijakov in 8 uciteljev v štiri države EU. Na žalost nam je izbruh pandemije virus SARS-Cov-2 preprecil izvedbo preostalih nacrtovanih mobilnosti v maju in oktobru 2020. V povezavi z nacional-no agencijo CMEPIUS nacrtujemo podaljšanje projekta do meseca maja 2022. Upamo, da se bodo razmere do takrat izboljšale in bomo lahko uspešno izvedli še preostalih 64 mobilnosti. Jeseni letos smo na šoli ustanovili ekipo štirih uciteljev, ki bo skrbela za internacionalizacijo TŠC Maribor. Pripravili smo vse potreb-no za pridobitev Erasmus akreditacije, ki nam bo v novi perspektivi 2021–2027 omogocala lažjo prijavo mednarodnih projektov za dijake in ucitelje ter s tem krepila mednarodno prepoznavnost in povezanost centra, dijakom in zaposlenim pa omogocila neprecenljivo izkušnjo izobraževanja na delovnem mestu v tujini. TŠC — MOJA IZBIRA Matic Adam, 3. a/1: TŠC Maribor je prava izbira, ce te zanima strojništvo in vse, povezano z njim. Profe-sorji imajo velik nabor znanja iz stroke, ki nam pomaga v nadaljnjem življenju. Gašper Križanec, 3. a/1: Imamo veliko prakticnega pouka in se pri tem veliko naucimo. Ce se šolaš na TŠC Maribor v smeri strojni tehnik, imaš možnosti za nadaljevanje šolanja na fakultetah. Domen Sulcer, 3. a/1: Službe v tej smeri so zelo iskane, profesorji so prijazni in pripravljeni pomagati, šola ponuja zelo dobro opremo za šolanje (racunalnike, CNC stroje, delavnice, telovadnico ...). Žiga Kaukler, 3. a/1: Ni mi žal, da sem se odlocil za TŠC Maribor, saj je lokacija šole glede na izbiro za mali-co odlicna, saj imaš poleg šole veliko trgovin in okrepcevalnic. Prav tako mi je fajn, da lahko opravljamo prakticno usposabljanje pri delodajalcu, kar nam v življenju pusti zelo pomembne izkušnje. Profesorji so pripravljeni pomagati in ponuditi priložnost vsakemu dijaku. Žiga Sagadin, 3. a/1: Po izobrazbi pridobiš poklic, kar ti zagotovi neko varnostno mrežo, ki je na gimnazij-skih smereh ne dobiš. Študij je raznolik, saj strojništvo obsega široko podrocje. Prakticno delo je dober vpogled v delo, ki ga lahko pricakuješ, vendar ga ni dovolj za pridobivanje obsežnejših znanj. Urban Frangež, 3. b/1: Delo je zelo iskano, zato je zaposlitev skoraj zagotovljena. Šola nima omejitev, zato se lahko vpišejo tudi slabši ucenci, katerim ucitelji vedno ponudijo priložnosti. Imamo kvalitetne in ciste delavnice, kjer se boš vsak teden ucil nekaj novega za realni svet. Šola je velika in prostorna, zato po hodnikih ni prevelike gnece. Šolska okolica, kjer se lahko v odmorih zbirajo ucenci, je velika. Poskrbljeno je za red na šoli, saj imamo varnostnika. Andraž Oblak, 3. b/1: Ko imaš prakso, pridobiš veliko izkušenj tako v šoli kot pri delodajalcu. Vedno dobra mal'ca. Matej Žitnik Slatinšek, 3. b/1: Super praksa, po šoli se zlahka najde poklic, priporoceno za punce – imamo dosti fantov tu … Žak Obrovnik, 3. b/1: Veliko dobrih smeri, šola je dobro organizirana. Vladimir Milošev, 1. b/2: Meni je šolanje na TŠC všec zato, ker že od malega obožujem motorna vozila, predvsem avtomobile. Profesorji so prijazni in znajo pomagati, ce kaj potrebujem, velikokrat so odprti za razlicne predloge in rešitve. Imam strica, ki se preživlja s tem poklicem. Ko sem bil še majhen, sem bil zelo veliko z njim in takrat mi je poklic avtoserviserja postal zelo všec. Našo šolo bi predlagal vsakomur, ki ima rad avtomehaniko in delo s stroji. Maja Raner, 1. b/2: Razlog, da sem izbrala poklic avtoserviserja, je, da me avti navdušujejo že od takrat, ko sem bila majhna. Tudi moj dedi je bil avtoserviser, zato se je moje zanimanje še povecalo. V otroštvu sem bila vedno okrog avtov, pomagala ocetu z zamenjavo gum in drugimi stvarmi, povezanimi z avti. Na šolo sem se vpisala zato, ker sem vedno hotela postati avtoserviser. Ta šola se mi že od 5. razreda zdi za to popolna. Ucitelji so zelo prijazni, pomagajo ti, ce kaj potrebuješ, in te naucijo vse, kar moraš vedeti, ce že-liš dobro opravljati svoj poklic. Tehniški šolski center se mi zdi odlicna izbira za vse, ki si želijo delati s stro-ji. David Štrajhar, 1. a/2: Na Tehniški šolski center Maribor sem se vpisal, ker me zanima popravljanje, obno-va ter nadgradnja avtomobilov in motorjev, predvsem pa mehanika. Šola me je pritegnila zaradi izgleda in velikosti. Delavnice so prostorne in polne opreme, tudi športna dvorana mi je všec, saj ima telovadnico in fitnes sobo. Za poklic avtoserviserja sem se odlocil tudi zato, ker imam doma mopede in motor. Obcasno popravljam, vcasih jih tudi po lasti želji predelujem. Trenutno obnavljam starejši motor Kawasaki KX250 za motokros. No photo description available. Image may contain: people sitting and indoor No photo description available. Savo Gašic, 1. d/1: Že od malih nog imam rad racunalnike in elektriko. Tudi moj oce je elektrikar. Ko sem bil nekoliko starejši, mi je oce razložil, kako se delajo osnovne stvari z elektriko. Zacel sem popravljati elektricne stroje in ugotovil, da me to delo veseli. Oce mi je bil v vsem velik vzornik in vedno sem si želel biti tak kot on in vedeti vse, kar ve on. Leta 2019 sem iskal šolo, ki se ukvarja z elektriko in racunalništvom. Na internetu sem prebral, da je mehatronika povezanost elektronike, strojništva in racunalništva. Prebral sem tudi, da imajo mehatroniki lepo placo in da je poklic iskan tudi v Nemciji in v Avstriji. V Bosni, od koder prihajam, šole ne izobražujejo za ta poklic, zato sem se odlocil, da se preselim v Slovenijo k ocetu in tu nadaljujem srednješolsko izobraževanje. Pobrskal sem po spletu in ugotovil, da v Mariboru obstaja moja šola prihodnosti, in to je Tehniški šolski center, katerega obiskujem v tem šolskem letu. Sem dijak 1. letnika, pa imam že obcutek, da je moja izbira dobra in da obiskujem dobro in kvalitetno šolo. Anej Ilic, 1. d/2: Mehatronika vodi do zelo zanimivega in perspektivnega poklica. Je zelo zanimiva veda, ker združuje tri razlicna podrocja: strojništvo, elektrotehniko in informatiko. Biti strokovnjak samo z enega podrocja velikokrat ni vec dovolj, saj se izdelki izdelujejo na cedalje bolj kompleksen nacin – na strojih, ki delujejo s pomocjo elektronskih krmilnih sistemov in so deloma ali v celoti avtomatizirani oz. racunalniško vodeni. Veliko lažje in ucinkoviteje je snovati in vzdrževati takšne sisteme, ce to pocno strokovnjaki, ki po-znajo vsa tri podrocja. Velikokrat je že samo komunikacija med strokovnjaki ozkih podrocij otežena, ker imajo drugacno terminologijo in predstave. Tudi zato je mehatronik zelo koristen za podjetja, saj ima bis-tveno vecjo strokovno širino. Inženir mehatronike ima znanja s podrocij strojništva, iz elektrotehnike, av-tomatike, informacijskih tehnologij, ekonomije, tujega jezika in še iz mnogih drugih podrocij. Zato je zelo zanimiv za delodajalce, saj je vsestransko izobražen strokovnjak, ki zna zaradi tega na nov nacin zasnovati in nacrtovati funkcionalno nove proizvode. Urban Šuster, 2. b/1: Star sem 16 let in se izobražujem v programu srednjega strokovnega izobraževanja za strojnega tehnika. Velik del mojega srednješolskega izobraževanja je potekal do zdaj na daljavo. Kot vsaka stvar na svetu ima tudi šola na daljavo svoje pozitivne in negativne strani. Pozitivno se mi zdi to, da mi ni treba zgodaj vstajati. Ko smo hodili v šolo, sem porabil približno tri ure, da sem prišel v šolo in do-mov. Zdaj, ko se šolamo na daljavo, imam torej vec prostega casa; to je super, sploh zdaj v zimskem let-nem casu, ko so dnevi zelo kratki. Ker imam popoldne zdaj vec casa, uspem iti na svež zrak še ob soncni svetlobi. Pozimi obicajno zamenjam kolo za tek, ceprav grem vmes tudi še na kolo, saj sem zelo vnet kole-sar. Med drugim je pozitivno tudi to, da si lahko delo za šolo do neke mere organiziram sam, negativne strani pa se zacnejo s tem, da profesorji veliko težje prenašajo znanje na dijake. Ko sem v šoli, se veliko lažje zberem in spremljam razlago profesorjev. Razlago snovi v casu pouka na daljavo dobimo deloma pre-ko videokonferenc. To je v redu, vendar naporno. Najstniki smo že nasploh prevec pred zasloni, v tem ca-su, zaradi 4 do 5 videokonferenc na dan, pa še veliko vec. Prav tako ne moremo ustrezno izvajati praktic-nega pouka, ki pa je za nas dijake strokovnih smeri izobraževanja zelo pomemben. Upam, da bomo cim prej preživeli to obdobje epidemije in se kmalu vrnili v šolske klopi. Z upoštevanjem ukrepov in zmanjša-njem stikov med ljudmi nam lahko uspe. ŠOLANJE NA TŠC Prvi šolski dan dijakov 1. d/1 Kai Borovic: Ko sem prvic stopil v razred srednje šole, me je bilo najprej strah, ker nisem vedel kakšni bo-do profesorji. Še bolj sem se pa zacel sekirati, ko je razrednicarka zacela razlagati, da nismo vec šoloob-vezni in da se moramo strogo držati pravil. Ko sem sproti zacel spoznavati profesorje, so se mi skoraj vsi zdeli zelo strogi, a sem že naslednji teden ugotovil, da ima naša razrednicarka prav in imamo na šoli naj-boljše profesorje. Tudi sošolci so idealni, lepo je tudi, da smo dokaj majhen razred (16 dijakov). Mislim, da sem se pravilno odlocil, ko sem se vpisal na TŠC. Ni je stvari, ki bi jo spremenil. Metod Horvat: Prvi šolski dan me je bilo malo strah, saj nikogar nisem poznal. Tudi razrednicarka se mi je zdela stroga. Drugi dan smo se pogovarjali in se že med sabo spoznali. Že prvi dan sem opazil, da je moj sošolec “slovenskobudalo” (youtuber SlovenskoBudalol). Na to šolo sem se vpisal, ker me zanimajo roboti in vse, kar spada zraven. Anej Kramberger: Na prvi šolski dan lahko recem, da sem bil bolj vznemirjen kot pa prestrašen. Težko se je seveda takoj spoznati, vendar mislim, da smo se s sošolci dobro ujeli. Celotna šola nasploh je bila odlic-na. Ko smo šli na obhod, sem videl, kako velika je šola in koliko nam ponuja. Razrednicarka nam je pove-dala vse, kar smo v tistem trenutku potrebovali. Mislim, da smo lahko vsi skupaj s sošolci srecni, da ima-mo za razrednicarko prof. Mojco Hanželj. Na šolo sem se vpisal, ker se rad ukvarjam z elektroniko na-sploh. Zelo pa me zanima tudi robotika. Matic Križancic: Moji obcutki prvi dan so bili mešani, saj me je bilo strah, obenem sem pa bil vesel, da zacenjam novo poglavje v življe-nju. Sošolci so mi bili že prvi dan všec, predvsem zaradi govorice, obnašanja, navad … Šola se mi je zdela zelo velika, saj sem iz manj-ših krajev in tega nisem vajen. Ko sem zagledal razrednicarko, se mi je zdela stroga. Cez cas sem spoznal, da je prav zabavna. Na to šolo sem se vpisal predvsem zato, ker je bil ta program v Novem mestu že poln. Enej Pintaric: Mi smo v Maribor prispeli že 31. avgusta, saj smo se morali namestiti v dijaškem domu. Tista prva noc v dijaškem domu je bila najhujša, saj sem celo noc raz-mišljal samo o tem, kako bo zjutraj v šoli, ce bodo stogi profesorji, problematicni sošolci in kakšna bo raz-rednicarka. Sošolci so se mi na prvi pogled zdeli v redu, še bolj pa potem, ko smo ugotovili, da imamo po-dobne interese. Na to šolo sem se vpisal zaradi tega, ker ti da ta program po koncanem šolanju vecji spekter znanja elektrotehnike, strojništva ter mehanike, kot pa ce bi šel v Mursko Soboto v program Strojni tehnik, kjer bi po koncu šolanja imel le znanje iz strojništva. Po nekaj mesecih druženja se vsi lepo razumemo, si pomagamo ter ob vecerih tudi kakšno recemo, zdaj seveda samo na daljavo. Image may contain: one or more people Cvetke 3. a razreda Smo 3. a/1, najboljši razred na šoli. Štejemo 29 dijakov. Od ostalih razredov se razlikujemo po znanju, ra-zen pri slovenšcini, tam nam gre bolj »bogo«, ampak nam profesorica Marjanovic vedno daje upanje, ceš da je še cas, da postanemo intelektualci … Vsak dijak pa je seveda »cvetka« zase. Jakob Šantelj ima že 2 leti zakljucene vse predmete odlicno 5. Le zadnjic je dobil slovenšcino tri, ker nam je prevec pomagal. Je naš razredni ata. Leon Gomolj vedno zamuja; ni ure, ki je ni zamudil. Tudi ce je ni bilo. Max Horvat je predsednik vseh možnih stvari na šoli. Dominik Lorencic Zorjan ima vsak dan novo po-škodbo. Luka Grahornik je edini, ki uživa ob pouku na daljavo, ker ga prespi. Nik Potocnik je ata Smrk, saj nas okoli vozi z avtom in ker je najstarejši. Sandi Motaln je podeželski latino, saj ni punce, ki je ne bi dobil, v šoli pa še ga sploh nobena ni opazila. Mahir Mumanovic: ni ure, pri kateri še ni zaspal. Nik Sakelšek je tisti, ki se vedno izmuzne s statusom ... Domen Sulcer je jecljar, ker ga besede prehitevajo, ko se hoce iz-ogniti ustnemu spraševanju. Nik Mesarec je naš Buco. Nik Rojko je edini resen za šolo in vedno sodeluje. Matic Adam je tisti, ki ti vse pove nazaj, potem pa pride pred tablo. Tim Dvoršak je naša Viola. Žiga Kaukler je razredni fajter. Dženan Jukic je tisti, ki vedno nekaj je med poukom. Štern Tilen je migrant iz 3. b razre-da. Aljaž Tišler v prvi klopi najbolj sodeluje. Pravimo mu Turk. Domen Vucina je dijak, ki se še edini vozi s kolesom v šolo, pa ceprav je –5 °C. Ensar Berisha ima vedno probleme s kamero pri pouku na daljavo. Žiga Sagadin je bodoci intelektualec. Ne ve pa, da bo tudi nam uspelo ... Žiga Muršec: ni posebnosti, razen da pri njih vedno elektrika izpada. Nejc Loncaric je »biznismen«. Kar pove, je samo biznis. Miha Kac je strastni ribic, ki ribari tudi pri pouku – redko pove pravilni odgovor. Armin Kunic je edini, ki še vedno sam dela do-mace naloge. Gašper Križanec je mladi kmet s kmecko pametjo. Tadej Rus – vecja šansa je, da bo Max Horvat predsednik države, kot pa Rus žogo trofil. Nejc Kaucic... On še hodi v šolo? Cvetke opazovala in zbrala: Domen Sulcer in Dominik Lorencic Zorjan, 3. a/1 4. c/1: Naša štiri leta na TŠC Maribor Tomaž Ulaga: Po slabih štirih letih obiskovanja Tehniškega šolskega centra Maribor - .strojne. sem doži-vel precej stvari. Spremenil se je svet, v katerem živim in spremenil sem se tudi jaz. Bili so lepi in manj lepi trenutki. Pa pustimo slajše za na konec. Skupna slaba tocka, ne samo zame, ampak tudi za druge dijake, je vrsta za cakanje na malico. Ko namišljeno zazvoni zvonec, ki naznanja konec 3. šolske ure, se zgodi nekaj, kar spominja na istocasno odpiranje vrat v celicah zapora. Vsi dijaki pridrvijo po vseh stopnicah in vsi želijo skozi ista vrata. Velika vecina 20-minutnega odmora predstavlja prerivanje, ki se vcasih konca kot obrok pod pricakovanji. Ob zacetku dneva po izstopu na postaji sledi kratek sprehod proti šoli. Ucilo nas je kar nekaj profesorjev. Ti so, oziroma so bili, povprecni, nekateri slabi drugi pa dobri. Kot zadnji izpostavljen manj lepi spomin bom predstavil stanje na stranišcih. Ta so dajala obcutek, da je stranišcni papir enako-vredna enota Bitcoinu (morda malo pretiravano …). Vonjave pa so poskrbele, da si hitro opravil posle. Do-volj pljuvanja po ustanovi, v kateri sem preživel lep del mojega življenja. Seveda je treba povedati, da je znanje najpomembnejše, kar ti lahko da šola. Najlepše spomine nisem tvoril sam. Na šoli je seveda vec kot 700 dijakov. Z menoj so bili moji sošolci, ki so polepšali vsak dan. Pri tem je treba povedati, da so bile sko-raj vse ure zanimive. Skupaj smo poceli marsikaj in ne samo v casu pouka. Šola je s strani infrastrukture dokaj dobro opremljena, sploh pa telovadnica. V primerjavi z drugimi šolami je lastna telovadnica prava redkost, sploh pa tako velika, kaj šele fitnes. Nogomet in odbojka sta še posebej polepšala moj dan. Ce potegnem crto, je bilo na TŠC Maribor zadnja štiri leta, dejansko bližje tri, in zaradi korona virusa eno leto samo z mislimi, lepo. Ta pomemben košcek sestavljanke, ki predstavlja moje odrašcanje, bo za vedno ostal v mojem spominu. Uroš Medved: Moji spomini na TŠC so vecinoma pozitivni in zabavni. V šoli imam dobre sošolce, ki me vsak dan spravijo v dobro voljo. Tudi profesorji se trudijo, da bi nam snov, ki jo morali predelati cimbolj razlocno razumeli. Pridobivamo znanje, ki ga bomo potrebovali v naši prihodnosti, ceprav se tega ne zave-damo. Najljubše ure na šoli so iz prakticnega pouka. Tu spoznamo, kaj nam leži in kaj ne. Malica je zares dobra in kuharice so res prijazne. Moti me edino premrzla pijaca. Šola se je za pouk na daljavo precej do-bro pripravila. Slabosti tega je to, da dijaki ne sledijo uri tako kot pri pouku in se posvecajo drugim stva-rem. In bistveno vec naredimo na daljavo kot pri pouku. Glede na to, da nas caka poklicna matura, si ver-jetno vsi želimo, da se vrnemo v šolo. Tim Marovt: Eden izmed mojih najlepših trenutkov na šoli TŠC se mi je zgodil že ob samem informativnem dnevu. Na informativnem dnevu sem videl, kakšen fitnes ima sama šola. Pri tem sem ugotovil, da bodo ure športne vzgoje najboljše ure od vseh. Zelo dobra izkušnja so sami sošolci, ker smo se res ujeli kot eki-pa, ki vedno drži skupaj. Krasi nas naša enotnost in timski duh. Zelo lep trenutek sem imel pri predmetu strojništvo pri gospodu Jakopicu. Pri njegovih urah smo se vedno kaj pohecali oziroma rekli kako šalo in ko smo zaceli z ucno snovjo, smo bili vsi zelo poslušni. Slaba izkušnja je, da je cas za malico bil prekratek, saj nisem mogel v miru pojesti obroka, ki mi je dal novo energijo za ure, ki so sledile. Pri nekaterih profesorjih smo dijaki morali vec casa porabiti za pisanje oziroma izpisovanje samih zapiskov iz ucne snovi, a šola kot sama me je veliko naucila. Spoznal sem veliko novih ljudi, ki si jih bom zapomnil za celo življenje. Jani Krautberger: Ob vstopu v prvo srednješolsko leto se nam je dijakom zelo spremenilo življenje. Na za-cetku smo nekateri bili bolj sramežljivi, nismo vedeli kaj pricakovati. Tekom casa smo se le navadili (novega) okolja. Podkovali smo se vsa štiri leta šolanja, tako fizicno, kot tudi mentalno. Spoznali smo nove ljudi, s katerimi smo skozi cas ustvarjali nepozabne trenutke. Profesorji so nas usmerjali ter pomagali, ko smo zašli že, v tako nam na pogled, slabo situacijo. Posamezniki so nam stali ob strani ter nas spodbujali takrat, ko smo to najbolj potrebovali. Ko je bilo potrebno, smo s sošolci stopili skupaj in si pomagali. V srednji šoli si je vsak posameznik ustvarjal svoj karakter, s katerim se je predstavljal ostalim. Z nekaterimi posamezniki smo ustvarili takšne "vezi", ki bodo ostale vecno. Žiga Janežic: Spomnim se zbiranja novih sošolcev v razredni ucilnici. Bil sem nervozen in hkrtai komaj ca-kal na nov list mojega življenja. Prvo šolsko leto mojega izobraževanja je bilo polno novih izkušenj in uži-vanj. Eni izmed takih spominov je, ko sem prvic spoznal Aleksandra. Na zacetku sva bila popolna tujca drug drugemu, ampak spotoma sva se zacela cim vec družiti. Do tega dneva sva še vedno zelo dobra prija-telja in se tudi prekomerno druživa v šoli in izven. Seveda to ni edini lep spomin od prvega šolskega leta. Takrat sem tudi spoznal druge sošolce in se še z njimi spoprijateljil. Eden izmed mojih dokaj slabih spomi-nov prvega letnika pa je, ko sem pomotoma med poukom Aleksandra picil s svincnikom. V tistem trenutku mu je kri zacela teci iz rane in hitro je odšel za umivalnik ter si skušal zaustaviti krvavenje. Medtem sem jaz pocistil kri, ki je kapljala na mizo in tla. Na sreco ni bilo nic hudega, ampak za tistih 5 minut sva oba pa-nicarila kot da bi on izgubil roko. V drugem šolskem letu ni bilo nic razburljivega razen takrat, ko smo s šo-lo odšli na izlet do Dunaja. Takrat sem z Aleksandrom, Ronjo, Markom in Lizo zamujal na avtobus in ustra-šil sem se, da bomo tam ostali. Aleksander je že gledal za vlake in avtobuse, ki bi nas lahko nazaj popeljali v Maribor. Za tretji letnik pa je seveda prispela korona in smo vsi bili pod karanteno. Med tem casom sem se skoraj vsak dan pogovarjal s kom preko racunalnika in telefona in vsi sošolci smo si med saboj pomaga-li. Oktobra istega leta pa sem koncno pridobil svoj vozniški izpit za B kategorijo in sem s prijatelji nazdravil na ta dosežek mojega življenja. Za prihodnost pa še ne vem, kaj mi bo prinesla, a zagotovo vem, da nekaj zelo lepega. Moji zacetki na TŠC Sem Domen Raušl, dijak 4. letnika izobraževalnega programa SSI - strojni tehnik. Ker sem v zadnjem letni-ku in se bližamo maturi in z njo tudi koncu šolanja v srednji šoli, sem se odlocil, da bom zapisal svoja opa-žanja in doživljaje v teh kratkih štirih letih. No, pa zacnimo. Moja pot v prvem letniku se je zacela na Srednji zdravstveni in kozmeticni šoli Maribor, kjer sem bil vpisan le tri mesece, saj sem kmalu ugotovil, da tista šola žal ni zame. Zato sem vstopil v stik s šolsko svetovalno delavko go. Kotnik Krajnc in se prepisal na Tehniški šolski center Maribor. Tako sem 1. 12. 2017 postal dijak TŠC-ja. Ker sem se prepisal, sem bil tri mesece v zaostanku, kar pomeni, da sem mo-ral nadoknaditi vso snov, pridobiti ocene ter narediti vse ure prakse za nazaj. Sliši se enostavno, vendar sem imel s tem kar nekaj dela. Kljub pomoci in prilagajanju posameznih uciteljev je bilo kar naporno. Novo okolje, novi profesorji, novi predmeti, novi sošolci, vse je bilo novo. Stroka pa ravno nasprotna prejšnji. Vendar mi je kljub vsemu uspelo, tako sem bil v dobrih dveh mesecih na tekocem z vsem. Zacel sem spoz-navati strojništvo v vsakem pomenu besede. Spoznal sem delovne stroje, sestavo materialov, tehniško risanje, oblikovanje in preoblikovanje kovin itd. Prvic v življenju sem odšel na prakticno usposabljanje k delodajalcu. Po opravljeni praksi se je prvi letnik bližal koncu. V drugem letniku se je stvar nadaljevala, vendar nekoliko bolj poglobljeno. Dobil sem kar nekaj novih predmetov, med njimi sta tudi racunalniško modeliranje ter mehanika, ki bi ju rad izpostavil. Oba predme-ta sta po svoje zanimiva, vendar mi je racunalniško modeliranje nekoliko bolj ležalo; všec mi je bilo, da sem lahko dejansko sam ustvaril nek izdelek, pa cetudi samo virtualen. Medtem ko sem užival v modelira-nju, pa sem imel nekoliko vec težav z mehaniko, ki mi je povzrocala kar nekaj preglavic. Stvari, ki smo jih racunali, so bile kar zahtevne in bilo si je potrebno vzeti nekaj casa in se v probleme malo bolj poglobiti. Vendar mi je uspelo tudi to. Drugi letnik mi je minil zelo hitro, nekaj ocen, nekaj težav ter par pocitnic in že smo bili pri koncu. Tako sem že cez dva meseca prišel v tretji letnik, ko je postalo vse skupaj malo bolj resno, saj se zacneš zavedati, da se že bližaš maturi in da se ti tocke štejejo tudi za fakulteto. Najvecja sprememba zame so bili novi predmeti. Kar naenkrat skorajda ni bilo vec splošnih predmetov, samo še strokovni. Tudi strokovni predmeti niso bili vec tako splošni, temvec že kar poglobljeni v posamezne smeri strojništva. To so pred-meti, ki bodo sestavljali predmet iz strojništva na maturi. Zato je bilo treba stvari vzeti v roke resno in biti zelo dosleden. Ravno smo dobro priceli z drugo konferenco in pridobivanjem novega znanja in ocen, pa se je zgodil prvi val novega korona virusa. Tako se je zgodila še ena zelo velika sprememba, morali smo se šolati na daljavo. To je vsem predstavljalo kar veliko težavo, tako ucencem kot tudi uciteljem, saj še nihce ni pred tem opravljal šolanja na daljavo. Z nekaj truda ter malo prilagajanja in spoznavanja posameznih racunalniških programov ter njihovih funkcij smo v doglednem casu vzpostavili komunikacijo in nadaljevali z delom, vendar zdaj na daljavo. Na tak nacin smo tudi tretji letnik zakljucili, v šolo smo odšli samo še po spricevala. Ta letnik je bil zelo zanimiv, bilo je veliko novih stvari, od predmetov do uciteljev, proti koncu pa je vse skupaj popestrilo še šolanje na daljavo zaradi korona virusa. Blizu konca srednješolske poti Pa smo vendarle prišli do cetrtega letnika; zdaj se resnicno pricneš zavedati, da si maturant, da je tu za-kljucni letnik in da matura že trka na vrata. Šolanje smo priceli normalno v šoli, podrobneje so nas poucili tudi o maturi. Vsak si je moral izbrati tudi mentorja in nalogo za cetrti predmet mature. Vendar se je zara-di poslabšanja epidemiološke slike zacel novi val korona virusa. Najprej smo morali imeti maske v šoli pri pouku, nato pa smo hitro ostali doma in šolanje nadaljevali na lanski nacin, torej na daljavo. Letos je stvar veliko bolj resna, vsaj za nas dijake zakljucnih letnikov, saj moramo letnik uspešno zakljuciti, poleg tega pa moramo pridobiti dovolj znanja, da bomo lahko opravili tudi poklicno maturo in zakljucili šolanje srednje-šolskega programa na Tehniškem šolskem centru. Smo v postopku najbolj intenzivnega pridobivanja ocen, znanja ter priprav na maturo, s katero nas tako strašijo. Prav tako pa moramo letos na daljavo z našimi mentorji pripraviti in narediti naloge za cetrti predmet poklicne mature; ker vse poteka na daljavo, je to zato še nekoliko vecji izziv kot sicer. Povedal bi še rad, da sem v teh slabih štirih letih na šoli preživel ogromno casa, doživel veliko lepih trenut-kov, pa tudi nekaj malce manj lepih. Spoznal sem strojništvo tako širše kot tudi malo bolj poglobljeno. Spoznal sem vse, od najosnovnejše stružnice in frezala pa vse do CNC stroja ter programiranje in upravlja-nje tega. Pridobil sem veliko novega znanja, izkušenj in prijateljev. Spoznal sem tudi nekaj profesorjev, ki so veliki mojstri na svojih podrocjih, od katerih sem lahko crpal veliko uporabnega znanja. Sodeloval sem tudi na športnih tekmovanjih iz rokometa in odbojke, na katerih smo bili kar uspešni. Za šolanje na TŠC-ju mi ni niti malo žal. Spremenil bi le to, da bi imel v teh štirih letih vec prakticnega usposabljanja tako v šoli kot pri delodajalcu. Šola ti ponuja veliko, ogromno imaš možnosti, da dobiš dobro in kvalitetno znanje od uciteljev, ki imajo veliko izkušenj. Prav tako lahko sodeluješ na veliko natecajih in razlicnih tekmovanjih, tako športnih kot tudi na tekmovanjih iz jezika ali pa strokovnih predmetov. Koliko energije boš vložil v šolo in koliko znanja boš odnesel, pa je odvisno le od tebe. Menim, da se lahko vsak dijak TŠC-ja v necem najde in postane stro-kovnjak na tistem podrocju. Domen Raušl, 4. b/1 4. a/1 v letu 2020 To leto je bilo po vecini mnenj slabo leto. Zacelo se je obetavno, nato nas je doletel virus. Pisalo se je veli-ko zgodb, slabih kot tudi dobrih. Prvic smo se spopadli s šolanjem in ucenjem od doma, ki je bilo prej sko-raj nekaj nemogocega in vsem nam v tem trenutku nekaj novega in seveda velik izziv. Kljub težkim razme-ram smo v poletju dobili nekaj upanja, se v zakljucni letnik vrnili pozitivno naravnani in v upanju, da osta-nemo skupaj kar se da dolgo. Po mesecu dni pouka v šoli smo morali nadaljevati šolo od doma, pa vendar je bilo veliko lažje kot prvic. Ampak tudi pozitivne energije ni manjkalo. To leto je bilo pomembno za nas, saj smo postali polnoletni. Veliko nas je pridobilo težko pricakovani vozniški izpit, ki je še en »simbol« od-raslosti in samostojnosti. Pri kakšni uri preko spleta smo kakšno tudi ušpicili, vendar vedno vse povezali s šalo in se pri tem dodobra nasmejali. Patrik Vogrin »Špricanje« testa v 4. a/1 Na koncu vsake zgodbe lahko izlušcimo nauk, ki nam daje poduk za vnaprej. Tudi ta zgodba je na nas pustila dobro lekcijo za nadaljnje življenje. Pri uri slovenšcine smo imeli napovedan test iz razvoja sloven-šcine. Ker je to snov, ki je pomembna na maturi, in mi mnenja »to je še dalec« ali pa »imamo še cas«, smo se odlocili, da bi z ucenjem še malo pocakali in raje test »špricali«. Naša ideja je bila uspešno izvedena, mi pa veseli, da nam je v timskem duhu uspeli izostati uro testa slovenšcine. Veselje ni trajalo dolgo, saj se je že naslednjo uro pri razredni uri prikazala vidno jezna profesorica slovenšcine. Takrat nam ni preostalo drugega, kot pa odpisati test kar pri razredni uri. Prej veselja polni obrazi so se naenkrat spremenili v po-vešene in molcece. Na koncu smo pisali le šolsko uro kasneje in vsi pridobili neopraviceno uro in pricako-vano »lepo« oceno v redovalnico. Nauk te zgodbe je, da je bolje dvakrat premisliti preden kaj storiti in da vsaka šola nekaj stane. Lahko še pripomnim, da pregovor »Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri.« res drži in to, da smo se krepko nasmejali naši prigodi in nam bo ostala (kljub vsemu slabem) v lepem spomi-nu. Upam, da nam bo profesorica odpustila, saj smo se pri slovenšcini velikokrat pogovarjali, da je delati napake cloveško, odpušcati božje. Patrik Vogrin 21 Books Highly Recommended by Successful Executives | Inc.com Home Study - Tips For Distance Learning Students | UKDLP DIJAKI TŠC Moj hobi, fotografiranje S hobijem se ukvarjam slabo leto. Spoznal sem veliko ljudi, ki se ukvarjajo s fotografiranjem. Vcasih grem s prijateljem posnet in fotografirat poroko ali obletnice. Zaenkrat je to še hobi, pricakujem pa, da bom en-krat dovolj dober, da se bom lahko s tem ukvarjal profesionalno. In da bom poleg službe lahko tudi posnel ali fotografiral kakšno poroko. Razen fotografiranja se ukvarjam tudi z modelarstvom, ki me zelo sprosti. Aleš Gracej, 3. c/1 Dijakovo popoldne Ko koncam s poukom (cim vec skušam za šolo opraviti med poukom, da imam soliden uspeh), se odpra-vim v fitnes, saj lahko tam pozabim na vse, kar se dogaja v mojem življenju. S tem športom se ukvarjam že dobra tri leta in je že postal del skoraj vsakega mojega dneva. Ko pridem tja, vedno zacnem z ogrevanjem, po navadi s tekom ali boksom. Pri boksu si s trakovi zašcitim zapestje, na roke pa nadenem rokavice. Potem zacnem s treningom z utežmi ali z lastno težo. Najbolj zani-mive so vaje z lastno težo, saj lahko vedno kaj spremeniš in cez cas pridobiš moc za zahtevnejše vaje, kot so npr. sklece v stoji in podobno. Pri vaji je vedno pomembna pravilna izvedba, da prepreciš poškodbe; s tem tudi dosežeš ves potencial vaje. Ko sem doma in koncam z vsemi šolskimi obveznostmi, grem veliko-krat za racunalnik. S prijatelji igram racunalniške igre ali pa z njimi preko racunalnika komuniciram s po-mocjo slušalk. Vedno vec je tudi tekmovanj iz igranja, pa tudi nagrade so vecje. Fitnes po mojem mnenju zelo dobro vpliva na vsakega cloveka, predvsem na zdravje, meni pa tudi poma-ga pri tem, da se kakega dela lotim hitreje in resneje. Vpliv iger na cloveka je tudi lahko dober, dokler ne vplivajo na vsakdanje življenje posameznika. Zato previdno pri tem! Benjamin Gungl, 2. b/1 Join The Movement Functional Training Gym Maroochydore Prostovoljni gasilec Moje mnenje je, da so ljudje, ki bi bili pripravljeni pomagati drugim, v trenutkih, ko to najbolj potrebujejo, zelo redki. Zato sem sam že 11 let prostovoljni gasilec v društvu PGD Korena. Najprej je bil to zame le hobi, a s tem sem odrašcal in me je to delo vedno bolj zanimalo. Zadnja leta prostovoljnih gasilcev mocno primanjku-je, predvsem mladega kadra, ki bi lahko naredil spremembe, ki so potrebne. Ob-cutek imam, da ljudje ne cenijo dela gasilcev, dokler jih ne potrebujejo sami, zara-di cesar se najbrž tudi ne vpisujejo v društva. Sam imam v letih 2019 in 2020 100% prisotnost na intervencijah, zaradi cesar sem tudi že veliko krat izpustil mnoge pomembne stvari, ampak po mojem mnenju ni nic pomembnejšega kot pomoc drugim v trenut-kih, ko to najbolj potrebujejo. Menim, da je prostovoljno gasilstvo najtežja stvar, v katero je clovek lahko vkljucen, saj je pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje in v zameno ne zahteva prav nicesar. Za zakljucek bi še le rad poudaril, da bi morali vsi, tako krajani kot tudi vodilni v državi veliko bolj ceniti delo prostovoljnih gasilcev in bi jim morali vsi skupaj pomagati, da se ne bi obremenjevali z vsakim cen-tom društvenega denarja, ampak bi jim morali nameniti nekoliko vec državnega denarja za nakup nove opreme. Tim Dvoršak, 3. a/1 Življenje v Sloveniji Leta 2014 smo se skupaj z družino odlocili, da se bomo preselili v Slovenijo. Preselili smo se zato, ker je imel oce službo v Mariboru, mama in jaz pa sva živela v Bosni. Oce je pred trinajstimi leti prišel v Slovenijo, zato ker v Bosni ni mogel najti dobro placane službe. Bratov in sester nimam. Prihajam iz Mrkonjic Grada, manjšega mesta v bližini Banja Luke. Po koncanem 4. razredu OŠ smo prišli v Maribor. Vpisal sem se na OŠ Slave Klavore Maribor. Tu sem jo tudi koncal. Na zacetku ni bilo enostavno. Drugi jezik, drugi ljudje, niko-gar ne poznaš. Imel sem sreco, da so me v razredu zelo hitro sprejeli in hitro sem spoznal nove prijatelje. Imel sem obcutek, kot da sem z njimi od prvega razreda. Veliko prijateljev sem spoznal tudi pri razlicnih športih kot npr. košarki, nogometu ... S sošolci sem veliko igral tudi racunalniške igrice. Na zacetku mi je bilo najbolj zanimivo spoznavati novo mesto in novo državo. V Mariboru sem najprej spoznal center in Glavni trg, nato pa sem obiskal Mariborsko Pohorje. Scasoma sem se navadil živeti v Sloveniji in izgubil sem željo, da bi se vrnil živet v Bosno. Navadil sem se prijateljev, ljudi, vsega. Petar Gataric, 2. b/1 Rezultat iskanja slik za gasilci 112 https://sublimesams.files.wordpress.com POUK NA DALJAVO Življenje v samoizolaciji Samoizolacija. Beseda, ki mi je bila pred nekaj tedni še velika neznanka, je danes skorajda naše življenje. Pridružile so se ji besede karantena, koronavirus, okužba, pljucnica, gripa in smrt. Kako me je prizadelo? Ce sem iskren, kljub strahu in negotovosti ima takšno življenje lahko tudi prednosti. Ker sem med tistimi, ki raje dlje poležim, to sedaj s pridom izkoristim. Med šolskim delom pridiši iz mami-ne kuhinje omamni vonj, delo lahko v hipu zapustim in se predam sladkim dobrotam. Kot motivacija za življenje … Naenkrat smo se znašli v svetu, ko smo morali ustaviti cas, odložiti neodložljive stvari, odpovedati tekme, zapreti podjetja, zapreti šole in vrtce. Nenazadnje pa smo kot družina veliko vec skupaj. To je velika prilož-nost, da poglobimo odnose, da delamo na potrpežljivosti, odpušcanju, popušcanju … Zaprti med štirimi stenami gradimo trdne družinske vezi. Je pa to tudi cas, ko se ozremo na soljudi, ki bijejo bitko preživetja, cas bolecin, solza, žalosti in izgube. Na trenutke se nam zdi, da ne bomo vec zmogli … Ko pa pridejo ti težki casi, nam je vedno ob strani družina. S prijatelji pa si pomagamo, se spodbujamo, bodrimo preko elektronskih omrežij in moramo pozabiti na pri-jateljev mocan stisk roke. Spomnimo se na cas, ko smo hiteli, nismo imeli toliko casa za družino, pogovora po kosilu, smeha in igranja družabnih iger. Prej smo te drobne trenutke izpustili, ker enostavno ni bilo do-volj casa v našem natrpanem urniku. Sam menim, da nam je bilo obdobje koronavirusa poslano od zgoraj, kot nekakšna preizkušnja. Bog hoce, da se iz te preizkušnje naucimo spoštovati ljudi okoli sebe in ne misliti samo nase. In da je življenje lahko le drobcen trenutek … Zelo hitro minljiv … Gašper Križanec, 3. b/1 https://culturalstoryweaver.com Spoprijemanje s stresno situacijo COVID-19 Ta cas, ko vsi govorijo le še o Covidu-19, ima na vse ljudi velik vpliv, saj nihce ne ve, kaj se bo zgodilo na-slednjega dne in v nas zbudijo nova vprašanja. Bodo spet sprejeli kakšne nove ukrepe? Kdaj bom lahko spet videl svoje prijatelje? Sem v tem okolju sploh še varen? S takšnimi in drugacnimi vprašanji se, vsaj jaz, obremenjujem znova in znova. V moji glavi je glede tega velika zmešnjava, saj ne vem vec, ce bi vsemu temu verjel ali ne. Vse to pa me tudi spreminja in nisem vec enaka oseba, kot bi bil, ce vsega tega ne bi bilo, saj smo vsi odrezani od stikov s svojimi vrstniki in sporazumevanje preko socialnih omrežij niti približ-no ni enako pogovoru v živo. Tako da sem sedaj razpet med tem, ali bi obiskal svoje prijatelje ali bi na prvo mesto postavil svoje zdravje in zdravje drugih. Lahko pa ta cas uporabim, da se še bolj zbližam s svojo dru-žino in z njimi poglobim svoj odnos. Ceprav so tudi oni pod neprestanim pritiskom, se poskušamo osredo-tociti na bolj vesele misli. Po drugi strani pa se obremenjujem tudi s šolo. Pouk na daljavo ima svoje pre-dnosti; k pouku lahko pridem v pižami, ne porabim casa z vožnjo in cas si lahko porazdelim tako, kot mi ustreza, a vendar pouk ni tako kakovosten in moja koncentracija je slabša kot v ucilnici. S stresom se spopadam tako, da se podam v naravo, obicajno na vožnjo z motorjem v gozd, kjer je vse mirno in si lahko zbistrim misli ter se sprostim vsaj za kakšno uro ali vec. Vedno mi pomaga tudi pogovor z družino ali prijatelji. Velikokrat pa preprosto odmislim vse slabo in pogledam na svet s pozitivnimi ocmi. Neham skrbeti za prihodnost in se osredotocam na svojo sedanjost in kako iz te situacije pridobiti le naj-vec dobrega. Tim Dvoršak, 3.a/1 Drugacno leto Letošnje leto je bilo za vse rahlo presenecenje, saj smo se prvic srecali z novim nacinom ucenja. Spoznali smo ucenje na daljavo, preko videokonferenc, v katerih je bil stik s profesorji in sošolci zgolj virtualen. Že lansko šolsko leto so se meseca marca zaprle šole. To je presenetilo tako nas ucence kot tudi ucitelje, zato je takrat glede pouka vladal kaos. Nekateri ucitelji so se hitro znašli, drugi malo kasneje. Težko je de-lati preko racunalnika, ce ti to nikoli ni bilo potrebno in nisi vajen, zato so težave imeli predvsem starejši ucitelji. Med ucenci pa je bilo malo drugace. Tisti “ta pridni” so se hitro ujeli ter spremljali dogajanje, od-dajali naloge in sodelovali. Ostali pa so ta cas namenili drugim opravkom ali pocitku. Na koncu šolskega leta se nas je vecina navadila sistema, prav tako smo ocene uspešno pridobili. Letošnje šolsko leto smo sicer zaceli v šolskih klopeh, vendar pa smo vsi pricakovali ponoven val ter po-novno zaprtje šol, zato smo bili malce bolj organizirani. Pripravili so spletno ucilnico Teams, v kateri ima-mo vse predmete zbrane na enem mestu. To je bila tudi ena izmed vecjih težav lanskega leta; razpršenost zadolžitev po vseh mogocih spletnih straneh. Letošnje leto je tako že od zacetka potekalo ustaljeno ter po nacrtih, z redkimi izjemami. Pouk na daljavo je lahko v enem pogledu super zadeva, najdejo pa se tudi pomanjkljivosti. Dobra plat ta-kega nacina ucenja je, da zjutraj prihraniš cas pri prevozu v šolo in enako popoldne za domov. Prihraniš tudi pri gorivu oz. avtobusni karti. Pouk poteka tudi malo bolj svobodno, saj ni nenapovedanih spraševanj, katera so nas v šoli pogosto doletela, ko smo razjezili profesorja. Tudi ocenjevanja potekajo manj stresno, saj se v domacem okolju pocutimo bolj lagodno. Žal pa je pri takem nacinu ucenja slabih plati vec kot pa dobrih, vsaj sam mislim tako. Ni tistega pristnega kontakta med profesorji in ucenci, ki naredi predavanje malo bolj “cloveško” in razumljivo. Mladostniki pa v takih letih potrebujemo tudi družbo svoje starosti za socialni razvoj, pogovore, posvetovanja, tudi po-moc s strani vrstnikov pri dolocenih predmetih. Seveda se s pomocjo današnje tehnologije to vse da, ven-dar pa vseeno ni pristno. Sam najbolj pogrešam družbo, v smislu nekih lastnih potreb po socializaciji; ne samo med poukom, ampak tudi po pouku, na poti domov ali ob kakšni pijaci. Problem pri delu od doma je tudi lahka distrakcija med poukom; mimogrede mi pred ocmi zasveti telefon, zadiši mi hrana, ucenje kak-šnega drugega predmeta, v glavnem, stvari, ki jih v šoli ne bi mogel poceti, doma pa so hitro na dosegu roke. Zato je doma potrebno veliko vec samodiscipline. Ce sam presodim, menim, da je slabosti vec in imajo tudi vecjo težo, zato si želim, da bi se vse vrnilo na stare tirnice. Obenem pa ne smemo pozabiti razloga, zakaj smo za nekatere stvari prikrajšani: da omilimo veliko hujše posledice virusa COVID-19. Mihael Verdnik, 4. a/1 Dogodivšcine šolanja na daljavo v 1. a/2 Poteka že nekajtedensko izobraževanje na daljavo. Na srednji šoli je to organizirano drugace, kot smo bili navajeni v osnovni šoli. Z ucitelji imamo redna video srecanja. To je skoraj isto, kot ce bi obiskovali pouk. V tem casu se nam je zgodilo marsikaj zanimivega. Ko smo pred nedavnim ocenjevanjem profesorja vpra-šali, ali bo test isti kot preverjanje, je ta najprej razmislil, nato pa nas vprašal, ce nam pove še odgovore. Odgovorili smo mu, da prosimo, ce se da. Potem smo se vsi skupaj nasmejali. Meni je šolanje na daljavo všec, saj delam in prepisujem v svojem tempu, ceprav vcasih zato »mickeno« zamudim rok oddaje . Ze-lo pogrešam prakso. Najbolj zanimive pa so razredne ure, pri katerih potekajo pogovori, ki niso za objavo. Tine Pecar, 1. a/2 Navaden dan med poukom na daljavo Zjutraj ob sedmih budilka zvoni, meni pa še za vstati se ni. Ko le vstanem, na WC še grem, umijem si zobe, pa nekaj pojem. »Oke« komaj narazen držim, poslušam profesorja, zraven pa spim. Ure bežijo, hitro cas gre, pride odmor, smeh zopet je. Med poukom s sošolci pogovarjamo se, se smejimo in igramo igrice. Ce-prav šola na daljavo je, nikjer ne piše, da dan brez zabave je. dijaka 1. a/2 Šolanje od doma Zaradi virusa COVID-19 smo to jesen ponovno prešli na šolanje od doma, kar pomeni, da so video-konference ter pravocasno oddajanje nalog postale naš vsakdan. Vsaj zame je bilo sprva šolanje od doma super stvar, saj dodaten spanec nikomur ne škodi, kaj šele meni, in ob rednem spremljanju pouka tudi znanje ni problem, a po vec tednih se le pricno kazati slabe lastnosti takšnega pouka, kot so porast leno-be, upad znanja, pomanjkanje razlage ter mnoge druge. Tudi prepoved preckanja obcinskih meja ne pomaga pri preganjanju dolgocasja doma, saj nekaterih dru-žinskih clanov nisem videl že vec tednov in zdaj v casu božica oz. družinskih praznikov, ki so znani po dru-ženju, je prav ta stik z najbližjimi zelo pogrešan. Ker se ne smemo družiti s prijatelji, sem zacel veliko bolj pogosto kolesariti, hoditi na sprehod v gozd in se posvecati opravkom, ki so bili »postavljeni v kot« že pred casom. V tem obdobju, ko so zaprti vsi fitnesi, nogometna igrišca in je prepovedano druženje, je bil po-poln cas, da sem postoril nekaj del tudi doma okoli hiše in se pripravil na zimo. Letos že zgodaj ni primanj-kovalo snega in to je bilo, hvala bogu, dodatno delo. Ker veliko casa presedim za racunalnikom in za mizo, sem zacel še teci in postal bolj fizicno aktiven, kar zelo pomaga pri »cišcenju« glave. Šolanje od doma pa se je scasoma kar spremenilo. Pridobivanje ocen pri razlicnih predmetih se je spreme-nilo s spraševanja v prakticno izdelavo raznih nalog in eksperimentalnih nalog. Pri nekaterih predmetih je delo od doma bolj prakticno kot v šoli, saj lahko uporabljamo programe, ki jih v šoli ne bi mogli, in lahko izdelamo naloge, ki bi jih morali narisati in napisati na roko, kar bi bilo bolj zamudno kot sedaj. Prav tako nam je tak nacin pouka pomagal pri poznavanju raznih programov ter izdelavah nalog s pomocjo racunal-nika. Kljub mnogim dobrim lastnostim pa šolanje od doma žal spremlja veliko slabih lastnosti, gotovo pa je najslabša stvar, da se ne moremo družiti z vrstniki. Torej jaz komaj cakam, da se vrnemo nazaj v šolo, saj nimamo prakticnega pouka, lepo pa bi bilo ponovno videti prijatelje. Žan Zorman, 2. b/1 »Profesorica, ali lahko grem pogledat špagete?« Žal se je tudi to šolsko leto na naši ucni poti pojavil COVID-19 in s tem tudi pouk na daljavo. Ucenci smo takoj resno poprijeli za delo in skupaj s profesorji »predebatirali« snov preko Microsoftovih Teamsov. Seveda se vsi zavedamo, da pouk na daljavo ni tako efektiven kot pouk v šoli, saj se je mogoce “mjutniti” in odmisliti na šolo in še malo posanjati. Ampak vseeno se vecina dijakov zavzema, da bi od vsake ure od-nesli cim vec znanja. Splošno mnenje med dijaki je, da bi bilo bolje imeti pouk v šoli, saj imamo zaradi vse-ga prepisovanja in dodelitev ogromno dela tudi popoldne. Vsi pogrešamo dogodivšcine med odmorom na hodniku in seveda tudi naše druženje. Zaradi obremenitev omrežja pride do težav, ki nam vcasih kar prija-jo, saj ni treba poslušati predavanja profesorja. Dijaki imamo tudi svoje muhe in je zato predvsem pri prvih jutranjih urah sodelovanje bolj “ena proti približno”, saj še marsikdo pred ekranom malo zatisne oci. Po-tem so seveda klici profesorja: “Halo? Kje si? Si še tukaj? Malo si zadremal.” Mi pa s težavo in z utrujenim glasom recemo: “Jaa …” Ampak se moramo nato vsi zbuditi in poskušati dati vse od sebe, da bi bil manko ucne snovi cim manjši, saj se zavedamo, da bomo posledice nosili sami. Ker pa pravijo, da prazna vreca ne stoji pokonci, si moramo nekateri dijaki, ki nimamo doma staršev ali starih staršev, tudi kaj skuhati. Pogo-sto se sliši: “Profesorica, lahko grem pogledat špagete?” ali “Lahko grem premešat?” Pa tudi za kurjavo v mrzlih dneh je treba poskrbeti, zato se zgodi, da tu in tam skocimo hitro od racunalnika in gremo “gor na-devat”. Vsi skupaj pa smo najbolj srecni, ko imamo kakšno prosto uro, ko nam ni treba imeti videokonfe-rence, saj jih imamo vcasih tudi do sedem ur na dan. Naši odmori po navadi izgledajo tako, da nam profe-sorji vzamejo kakšno minutko ali dve, potem se mi hitro prijavimo v nov video klic in si pripravimo vse stvari, pa je pet minut že mimo. Glavna odmora izkoristimo za malico, pa še dober izgovor imamo za mal-ce zamude k naslednji uri, ker je baje do hladilnika dolga pot … Dijaki pri pouku na daljavo si vzamemo malo vec prostega casa, ampak še vedno sodelujemo ter upamo, da se bomo spet srecali v šolskih klopeh. Jakob Šantl, 3. a/1 ŠPORTNI TŠC Image may contain: 1 person, standing, sky, cloud, mountain, crowd, outdoor and nature Image may contain: one or more people, tree, outdoor and nature Image may contain: one or more people, outdoor and nature Hokejsko življenje na Švedskem Zacel bom z zakljuckom 2. letnika. Res je, da sem bil vesel, da sem 19. junija zakljucil z vsemi obveznostmi za drugi letnik svojega izobraževanja. Priznati pa moram, da sem s tem presenetil predvsem starše, ki niso pricakovali, da mi bo prvo leto v tujini, ob vseh obveznostih, ki jih imam s športom, skrbi za lastno prežive-tje, uspelo pravocasno narediti še vse za šolo. Po zakljucku pouka smo si s starši privošcili en teden dopu-sta, ki smo ga aktivno preživeli ob Soci in precudovitih krajih Bovec, Tolmin,Trenta, Vršic in Kranjska Gora. Te pocitnice so se izjemno hitro zakljucile, saj smo vpijali nova znanja s podrocja zgodovine, geografije in seveda ogromno »športali«. Takoj po teh pocitnicah sem opravil 3 tedne prakse za tretji letnik. Zavedam se namrec, da bom 90 dni prakse težko opravil med letom, saj so športne obveznosti zelo velike, letos je namrec na koncu sezone prestop v višjo selekcijo, kar pa pomeni tudi boj za cim boljši klub. Delo v Avto Kamnici mi je bilo zelo všec, predvsem zato, ker so mentor in serviserji ugotovili, da mi lahko prepustijo samostojno servisiranje. Zju-traj smo se usedli, popili kavo, si razdelili delo in se lotili obveznosti. Vso delo je potekalo v izjemno spro-šcenem vzdušju in kljub obilici dela ni manjkalo številnih šal. Zato so mi dnevi noro hitro minevali in kar naenkrat je minilo teh 15 dni. V vsem tem casu nabiranja novih znanj v avto stroki pa ni zastalo moje športno življenje. Intenzivno sem delal na moci, koordinaciji, vzdržljivosti, eksplozivnosti … Sredi julija so se zacele aktivne priprave na ledu v Hali Tivoli, kjer je potekal Mednarodni hokejski kamp Rudi Hiti. Na njem sem pridobival nova znanja in utrjeval že usvojena. Na kampu pa nisem le vratar, ki na-bira znanja v obrambah, temvec se že tretje leto preizkušam kot animator za mlajše selekcije in pomocnik trenerja mlajših selekcij. Tudi to delo mi je zelo všec. Kampi, predvsem mednarodni, pa so tudi priložnost, da hokejisti pridobivamo nove prijatelje iz vseh koncev sveta. To je nekaj neprecenljivega. Nekateri se vi-devamo pet ali vec let na teh kampih in kako lepo je, ko se ponovno vidimo v živo, ne samo preko razlicnih sodobnih komunikacijskih sredstev. Priznati moram, da med sezono spodbujamo drug drugega, si svetuje-mo ali pa zgolj izmenjujemo številne izkušnje. Samo štiri dni po zakljucku kampa sem že pakiral za vrnitev na Švedsko, kjer me je cakala nova sezona v Skärgårdens SK. Ne znam cisto natancno pojasniti, lahko pa zagotovo recem, da se na Švedskem pocutim doma. Tu je moj svet, moje življenje, za katerega živim. Vsi v ekipi smo zelo povezani. Tu ni vzvišenosti trenerjev nad igralci. Zdi se mi, da smo partnerji, ki analiziramo lastno delo in delo celotne ekipe, išcemo izboljšave, pozitivne lastnosti in odpravljamo pomanjkljivosti. Ekipa diha kot eno v garderobi, na ledu, na peklenskih kondicij-skih treningih, v prostem casu. To se tudi pozna pri meni in rezultatih ekipe. Letos mi je uspelo, da sem trenutno drugi švedski vratar s 93% obrambo. Škoda je samo, da smo zaradi ukrepov covida prekinili s tek-mami. Žal vsaj do 24 januarja cakamo v nevednosti. Zna se zgoditi, da se bo zaradi tega sezona zavlekla kar v poletje, lahko pa, da bomo odigrali manj tekem. Kdo bi vedel? Vseeno pa sem srecen, da sem v teh cudnih casih na Švedskem, kjer se vsi trudijo, da lahko treniramo, da ostajamo v pogonu. Ukrepi so spremenili tudi ritem tekem NHL v Ameriki. Fantje, kot so Kevin Fiala, Rasmus Dahlin, John Kligberg, Anton Blidh … so zaradi zamika zacetka tekmovanj ostali v svoji domovini in s tem sem dobil pri-ložnost, da jih spoznam v živo. Sprva sem mislim, da so me iz Frölunde, kjer igra tudi moj rojak Jan Mur-šak, povabili na trening. Že ob 7.00 sem sedel na avtobus, nadaljeval pot s trajektom, pa zopet z avtobu-som in nato še s tramvajem. Vsa vožnja v eno smer je trajala uro in pol. Kar živcen nervozen sem vstopil v dvorano, vendar me je tam pricakal trener, ki ga že poznam. Hitro me je predstavil tem izjemnim fantom. Po uvodnem seznanjanju smo kar hitro zavihali rokave in za-celi najprej s temeljitim ogrevanjem, nato pa s treningom. Sprva so se mi njihovi paki zdeli nerealno hitri, vendar sem se po mnenju igralcev in trenerjev v Frölundi neverjetno hitro privadil na njihovo hitrost. Bilo je noro, nepopisno. Poln adrenalina sem se odpravil še na kosilo, nato pa na pot domov. Sploh nisem ve-del, da sem tako utrujen. Vendar sem doma želel samo za par minutk zaspati, spal pa sem do ure, ki mi je zvonila za vecerni trening v mojem domacem klubu. Nisem si mislil, da se trenerji toliko pogovarjajo med seboj, vendar mi je manager kluba takoj cestital in mi dejal, da sem njihovim NHL-ovcem zagrenil dan :). Misli so mi begale sem in tja in nisem vedel, kaj naj si mislim. Po treningu pa sem imel klic, ob katerem mi je zastal dih – osebni trener NHL-ovcev me je poklical in prosil, da se tudi naslednji dan udeležim trenin-gov. Tako se je dogajalo vse do konca decembra. Vmes pa sem imel še treninge z igralci iz Frolunde J18 in celo clani … Ne morem verjeti!!! Še toliko bolj sem vesel, saj sem pridobival na kvaliteti svojega dela iz ure v uro, iz dneva v dan. Noro!!! Za mano pa je obdobje osebne rasti, spoznavanja njihovega nacina življenja. Fantje so me povabili tudi na kosilo v prestižno Mercedezovo restavracijo, kjer smo prijetno klepetali o cisto vsakdanjih stvareh. Najbolj sva se povezala s Kevinom Fialo in lahko samo recem eno stvar – tako ve-lika oseba v svetu hokeja je, tako preprosta, spoštljiva, pozorna. Prav težko mi je bilo, ko se je 15. decem-bra poslovil, saj se vraca v Ameriko, kjer z januarjem koncno zacnejo z ligo NHL. Vendar ostajava v stiku, saj si preko socialnih omrežij piševa. Ja, res je lepo tukaj na Švedskem. Pa še nekaj o ljudeh, ki sem jih v teh dveh letih spoznal. Ljudje na Švedskem so zelo umirjeni, nekateri bi rekli, da so zaprti vase, vendar je to dalec od resnicnega. Zelo spoštljivi so, nevsiljivi, pripravljeni pomagati, hkrati pa zelo ponosni na svojo domovino. Ce se ti obnašaš spoštljivo do njih, ce spoznajo, da ti lahko zau-pajo, so ti odprta vsa vrata. Naš manager kluba, gospod Jörgen Karlsson, mi vedno rece, kar daješ, to do-biš. In mislim, da je to cista resnica. V tem klubu mi nudijo prav vse, opremo, dobre trenerje, fizioterapije. Ker se šolam na daljavo, si moram obcasno tudi kakšne stvari natisniti, saj se iz racunalnika težko ucim. V ta namen so mi zaupali tudi kljuce pisarne, kjer sem lahko kolikor dolgo želim in tam opravim želene aktiv-nosti. Res so skrbni. Ko napovem, da imam kakšen izpit, vsi držijo pesti zame, ko pa ga opravim, so tako veseli, kot da bi ga opravili sami. Pravi carji so. Ker sem dopoldan popolnoma zaseden, so mi za zadnji izpit rezervirali sejno sobo v Frölundi, kar takoj po treningu, da sem lahko tam v miru opravljal izpit. Izjemni so in za to sem jim zelo hvaležen. Prej sem omenil, da so mi pripravljeni pomagati na vsakem koraku. Naš manager kluba mi je uredil, da lahko tudi tukaj na Švedskem opravljam prakso. Tako kot lani, jo tudi letos opravljam v ALTiBILLi – pooblašcenem serviserju za Volvo, BMW, Peugeot. Delo opravljam od 7.00 do 16.30 ob torkih ali sredah, odvisno od urnika treningov. S tem pridobivam veliko znanja, saj mi mentor g. Daniel Lindqvist zaupa, zato lahko veliko servisov opravljam samostojno. In to ne na navadnih avtomobi-lih, temvec tudi na tako prestižnih, kot so Toyota MR2, Jaguar XK, Mercedes-Benz S-class, G-class …Pa ka-ko koristna in uporabna so moja znanja tudi v realnem življenju. Enkrat sem rešil trenerja, ki mi je peljal opremo v Gothenborg, saj se mu je prižgala lucka za olje, on pa ni vedel, kaj naj naredi. Preprosto sem v telefon vtipkal njegovo registrsko številko in preveril, katero olje potrebuje in na prvi crpalki sem mu teža-vo odpravil. Tudi igralcu clanov sem poservisiral avto. Soigralcu sem popravil motor, pa še bi se kaj našlo. V podjetju, ki ima kar sedem poslovalnic, se zelo dobro razumemo in res sem vesel, da imam možnost spoznavati delovne navade tudi v tujini. Zadovoljen sem, da moja prakticna znanja nekomu koristijo. To, da se spoznam na kar precej aparatur, so opazili tudi v klubu, kjer so me zelo hitro vpeljali tudi v servis in brušenje drsalk, kar znam sedaj popolno-ma sam. Žal v Sloveniji takšnih aparatur sploh nimamo, ali pa jih imajo zgolj v Olimpiji in Jesenicah clanske selekcije. V zahvalo pa tudi jaz tej hokejski skupnosti veliko vracam – sem pomocnik trenerja pri mlajših selekcijah – od starosti 8 do 16 let. Najbolj pa sem ponosen na to, da so spoznali moja vratarska znanja in lahko samo-stojno opravljam delo trenerja vratarjev in tudi vratark v dekliški ekipi. Res je zanimivo to delo. Ko še niso odpovedali tekem, sem obcasno opravljal tudi delo sodnika pri selekcijah od 8 do 16 let. Vse to pa je iz-jemna naložba v mojo prihodnost. Vedno moram razmišljati, da imam odprtih cim vec poti, saj vemo, kak-šna je pot športnikov. Lahko, da se ti vse poklopi in uspeš, lahko pa te samo ena majhna napaka ali po-škodba pahne dalec nazaj. In takrat je super, ce imaš tudi plan B ali plan C. Želim si, da se moja športna pot vzpenja, ceprav je to veliko garanje, vendar je to delo z ljubeznijo, zagna-nostjo in veliko željo, da mi uspe ... Morda tako, kot je mojemu vzorniku Henriku Lundqvistu? Kdo bi ve-del? Vem samo to, da si tega želim, za to pa sem pripravljen veliko žrtvovati. Kaj mi bo pa življenje prine-slo, pa bomo videli. Kaj vec boste izvedeli že v pomladanskem javljanju, ko bom vedel tudi to, kam me bo pot zanesla naslednjo sezono, ko prestopam iz selekcije J18 v J20. Pa še enkrat: hvala vodstvu šole in vsem profesorjem, ki mi omogocate, da opravljam svoje obveznosti za šolo na drugacen nacin, ki mi ugaja. Upam, da vam moje ocene dokazujejo, da tudi tu delo opravljam re-sno in odgovorno in da se na vsak izpit temeljito pripravljam. Res pa je, da potrebujem za vse nekoliko vec casa, saj ne poslušam vaših razlag, temvec se ucim iz literature in iz prakse. Žiga Verdonik, 3. a/2 Letenje, moja strast Sem Tia Vukan, dijakinja 2. letnika, programa tehnik mehatronike. Tehnika in vse, kar je z njo povezano, me je navduševala že kot majhno deklico. Prav tako me že od nekdaj zanimajo letala. Kot otrok sem vedno komaj cakala potovanja z letalom. Vso pot do letališca sem staršem zastavljala tisoc in eno vprašanje v zvezi z letalom in letom. Z leti se je navdušenje do letal in letenja samo še povecalo. Iz tega razloga mi je ati predstavil možnost opravljanja izpita za ultralahko letalo. To idejo sem z velikim navdušenjem seveda sprejela. Tako sem že lani novembra zacela s predavanji teorije. Predavanja sem imela dvakrat tedensko, vse do konca februarja. V mesecu marcu sem potem opravila interni izpit iz teorije, ki je bil pogoj, da sem 14. ju-nija 2020 prvic poletela v spremstvu inštruktorja. Ko sem opravila nekaj ur letenja, se je na žalost zgodila letalska nesreca, zato smo morali šolanje zacasno prekiniti. Letalski center Maribor je že sprožil postopek nabave novega letala in komaj cakam, da nadaljujemo s šo-lanjem. Ko bom imela dovolj ur letenja, me caka še izpit iz prakticnega letenja in izpit teorije pred komisijo agencije za civilno letalstvo. Na koncu pa bom morala položiti še izpit iz angleške frazeologije. Ko sem na mariborskem letališcu prvic sama z inštruktorjem vzletela s piste, me je preplavil neverjeten obcutek, letenje me je še bolj prevzelo. Moji cilji, moje sanje o prihodnosti so vsekakor povezane z letal-stvom. Tia Vukan, 2. d/1 Sladkovodni ribolov Spoznati sladkovodni ribolov pomeni, da je potrebno najprej vedeti, od kod in od kdaj izvira. Izhaja iz daljne zgodovine, ko se je clovek loteval ribolova, da bi preživel sebe in svojo družino. Vsa hrana, ki jo ponuja naš planet, ne izhaja sa-mo iz kopnega, zato se je clovek podal iskati hrano v vodo in jo tam tudi našel. Na tak nacin se je razvil ribolov. Ker pa je hrana skozi leta postala veliko bolj dostopna, se je clovek preusmeril k športnemu ribolovu. Za razliko od prvotnega ribolova se pri športnem ribolo-vu ribo spoštuje, kar pomeni, da se ribo, po tem ko je ujeta varno in s cim manj poškodbami, vrne v njen prvotni prostor. Sam sem clan ribiške družine Mura-Paloma, katere clan ustanovnih clanov je bil tudi moj praded. Na sliki je Timov najvecji ulov do sedaj, krap, teže 22,5 kg. Ribiška družina si s svojimi clani zavzema predvsem za športni ribolov, saj se bo le tako lahko življenje na reki Muri ohranilo. Športni ribolov se izvaja s predpisano opremo, ki skrbi za cim manj poškodb na ribi. Ustrezna ribiška oprema, naj bo nova ali rabljena, je za veliko ribicev najvecje bogastvo, zato smo po nava-di zelo previdni z njo. Poznamo tri vrte ribolova: talni ribolov, vijacenje ali muharjenje ter float ribanje s plovcem. Za vsako vrsto ribolova pa se seveda potrebuje razlicno opremo. H kljucni opremi za ribolov so-dijo ribiške palice, role, signalizatorji prijema, stoli, šotori ter škatle in razne drobnarije (trnki, plovci, svinci …). To je ribiška oprema, ki jo ribici kupujemo, da bi bil naš ribolov za vodo boljši, uspešnejši ter varnejši za ribe. Ko se omenja ribiška oprema, še posebej velja to za zacetnike, je potrebno omeniti en pregovor, ki ga ribici tako radi povemo : »NIKOLI NISTE TAKO BOGATI, DA BI LAHKO KUPOVALI POCENI!« Tim Harc, 4. a/1 Casa imaš le devet minut ... Ime mi je Djelon Januzaj in sem dijak 2. letnika, programa tehnik mehatronike. Za program sem izvedel od staršev, zanj sem se pa odlocil, saj mi je deloval zanimiv in mi bo v prihodnosti omogocil zaposlitev, saj je služb na tem podrocju ogromno. Ob šoli se v prostem casu ukvarjam z amaterskim boksom. Z njim se ukvarjam že vec kot 7 let, treninge imam vsak dan. Moji cilji v športu so visoki, saj želim nekoc postati profesionalni boksar, tako kot je bil moj trener. Boks mi predstavlja sprostitev in odklop od vsakdana ter me dodatno motivira, da lahko dosežem vse, kar si želim. Prvi stik z boksom sem imel prek starejšega brata, ki se je tudi ukvarjal z borilnimi vešcinami. Še zdaj se spomnim, ko sem bil še majhen fant in me je ucil, kako se pravilno izvede udarec. V tistem trenutku sem se zaljubil v šport, v njegovo eleganco, preciznost in lahkotnost. Boks je tako fizicni kot tudi mentalni šport, cesar se veliko ljudi ne zaveda. Ko enkrat stopiš v ring, si samo ti in tvoj nasprotnik, vse drugo okrog vaju izgine. Obcasno še slišiš napotke trenerja iz svojega kota, drugace pa so tvoje misli usmerjene na nas-protnika: ‘’Kaj bo naredil? Kakšna je njegova tehnika? Boksa agresivno ali defenzivno?’’ Casa imaš le devet minut, da prebereš nasprotnika, ga stisneš v kot in premagaš. Za sabo imam že nekaj borb, tako v Sloveniji kot tudi izven nje (Italija, Hrvaška ...). Boks je postal del mene. Danes si ne morem vec predstavljati dneva brez njega ali brez boksarskega kluba, ki mi je kot druga družina in mi vedno stoji ob strani, me podpira in motivira, da se še bolj potrudim in sledim svojim sanjam. HU-HA, ŽBK! Djelon Januzaj, 2. c/1 Najboljši mladi slovenski atlet leta 2020 Z atletiko sem se zacel ukvarjati v tretjem razredu osnovne šole, ko so me pritegnila tekmovanja preko televizije. Trenutno nastopam v skoku v daljino, tekih na 100 in 200 metrov ter v troskoku. Moji osebni rekordi trenutno znašajo 667 cm v skoku v daljino, 11,45 s v teku na 100 m, 23,90 s v teku na 200 m ter 13,06 m v troskoku. Treniram v Slovenski Bistrici, treninge imam petkrat na teden po uro in pol, so pa vsak dan drugacni. Ogre-vanje traja približno pol ure, nato izvedem trening, ki je tisti dan na vrsti. V vseh omenjenih disciplinah sem že veckrat osvojil naslov državnega prvaka, nastopil sem že tudi za slovensko reprezentanco. Kot svoj najvecji dosežek štejem letošnje državno prvenstvo, kjer sem osvojil 3 zlate medalje. Letos sem bil v svoji starostni kategoriji izbran tudi za najboljšega slovenskega atleta leta. Od mednarodnih tekem sem dvakrat nastopil na Evropskih otroških atletskih igrah, kjer sem osvojil 2. in 3. mesto. V prihodnosti bi rad dosegal cim boljše rezultate ter se udeležil kakšne vecje tekme, recimo evropskega ali svetovnega prvenstva, in zbral cim vec nastopov za slovensko reprezentanco. Klemen Modrijancic, 1. b/1 Bodybuilding in fitnes Za ta prispevek sem si postavil vprašanje, zakaj se vedno vec ljudi odpravlja v fitnes ali telovadi doma. Ali je res v našem casu zunanjost veliko pomembnejša od notranjosti? Za zacetek bi se osredotocil na bistvo, ali je zunanji izgled v našem casu res tako pomemben. Ta trditev drži za veliko ljudi, predvsem za mlajšo generacijo. Ampak to še vedno ne pojasni bistva, zakaj toliko ljudi hodi v fitnes. Pri obiskovanju fitnesa moramo razumeti, da je to povsem normalen šport, pri katerem ljudje uživajo, se sprošcajo in navsezadnje tudi tekmujejo, ker je cilj vseh športov zmagati. Izklesano telo ima vecina šport-nikov zaradi gibanja, kar je seveda tudi zdravo, ceprav so na tekmovanjih tudi ekstremi, ki škodujejo svoje-mu zdravju. Poznamo vec vrst tekmovanj oziroma športov, pri katerih je uporaba fitnesa skoraj nujna. To so: bodybuilding, strong man, calisthenic. Slike znanih oseb so dovolj zgovorne in prav zaradi teh osebnosti so ti športi postali zelo popularni in se zanje odloca vse vec ljudi. Lahko pa sami ocenite in se odlocite, ali jim želite biti podobni ali boste ostali podobni sebi in se spoštovali v naravni lepoti. Marko Zemljic, 2. a/2 Kegljanje S športom se ukvarja velika vecina otrok in odraslih. Velik odstotek se ukvarja s športi, kot so rokomet, nogomet, košarka, boks ... Vendar to ne velja za kegljanje. S kegljanjem se ukvarja veliko ljudi, ceprav je po mojem mnenju starostna razlika kegljacev prevelika, da bi kegljanje pridobilo na svojem pomenu, saj kegljajo tudi osebe, stare med 70 in 80 let in tekmujejo tudi proti 20-letnikom. V kegljanju ni veliko pravil, vendar so zelo stroga, ce jih prekršiš, si kmalu kaznovan. Tekmovalec ima svoj tekmovalni prostor, oznacen z belo crto, in ga ne sme zapustiti. Ce stori obratno, je kaznovan z rumenim kartonom. Na tekmi mora biti tišina (ne vkljucuje navijacev), kdor se oglasi, ga sodnik kaznuje s kartonom ali pa z izkljucitvijo, odvisno od situacije. Trenerju je dovoljeno priti v tekmovalni prostor samo enkrat na tekmo. Ko ga zapusti, ne sme nazaj. Kljub temu da je kegljanje neznan in podcenjen šport, imamo veliko tekmovanj. Ekipe so razdeljene na posamezne lige (1. a, 1. b, 2. vzhod, 2. zahod, 3. vzhod, 3. zahod). V vsaki ligi je 10 ekip. Jaz tekmujem za moško ekipo v 3. ligi, vzhod. Za starejše oziroma slabše kegljace je bila ustvarjena tako imenovana OTS liga. Ta liga je vec ali manj rekreativna liga. Zraven tega imamo kadeti tudi kadetska tekmovanja, mladinci pa mladinska. Za mlajše otroke obstaja liga deckov in liga deklic. Vsaki dve leti se odvija tudi svetovno pr-venstvo za kadete in svetovno prvenstvo za mladince. Kegljam že približno 7 let in v tem casu sem dosegel kar nekaj dosežkov. Ti se vrstijo vse od zacetka do sedaj. Zacelo se je z državnim prvakom v kategoriji dec-ki, nato sem postal državni prvak v kategoriji kadeti, prišel sem v 1. moško ekipo v klubu, predlani sem bil tudi v izboru za slovensko reprezentanco na kadetskem svetovnem prvenstvu, vendar se žal na tekmova-nje nisem uvrstil. Marko Topolšek, 2.a /1 No photo description available. Foto: KK Ceršak Kegljanje in bowling Gre za dva navidezno podobna dvoranska športa, vendar je nacin podiranja kegljev popolnoma razlicen. Vsem dobro poznan rekreativni nacin zabave in druženja je bowling sistem, saj je ta zelo dostopen širši populaciji. V Sloveniji je veliko bowling dvoran, kjer nudijo druženje in zabavo. Tudi sam sem se preizkusil v njem. V Sloveniji obstaja Bowling zveza Slovenije, ki združuje bowling klube, tam bowlajo v svojih ligah. Pravilni nacin oz. izmet bowling krogle je zelo zahte-ven, cesar tudi velika vecina ljudi, ki gre bowlat, ne ve, saj bowlajo za zaba-vo in ne za tekmovanje, kjer je potrebno upoštevati še veliko drugih pravil. Zanimive so tudi bowling krogle s 3 luknjami, bowling keglji pa so postavlje-ni v obliki trikotnika in skupno število kegljev je 10 (zato angleško poimenu-jemo to 10 PIN BOWLING). Ce podremo v enem metu vse keglje, potem temu recemo STRIKE. V Sloveniji pa imamo tudi Kegljaško zvezo Slovenije, ki združuje kegljaške klube, ki med seboj tekmujejo v državnih ligah. Kegljaške dvorane s kegljaškimi stezami so v prvi vrsti namenjene njihovim clanom, ekipam in igralcem, ki redno trenirajo ta šport, ki se meni zdi precej bolj zahteven kot sam rekreativni bowling. Sam sem se s kegljanjem srecal kot decek in takrat nastopal na vseh državnih prvenstvih po Sloveniji za decke, kasneje sem državna tekmovanja obiskoval kot kadet in z novo sezono bom za naslednja leta obi-skoval državna mladinska prvenstva. Pri kegljanju je skoraj vse drugace kot pri bowlanju. Pri kegljanju imamo športne dvoranske copate, naša krogla je manjša in nima lukenj ter nam leži v dlani. Naših kegljev je samo 9 (zato angleško poimenujemo to 9 PIN BOWLING), postavljeni so v obliki kara in so ožji. Ce v enem metu poderemo vse keglje, to imenu-jemo DEVETKA. Kot decek sem tekmoval na vse keglje, kar je veliko lažje kot pa zadevanje posameznih kegljev, na katere sem kasneje tudi moral zaceti igrati. In zato kegljanje zahteva trening, natancnost in koncentracijo, da lah-ko zadevamo tudi posamezne keglje. Naš kegljaški nastop traja približno 60 minut, kar pomeni, da izvedemo 120 metov krogle, število podrtih kegljev pa seštevamo, da dobimo koncni rezultat. Na državnih prvenstvih, ki se jih udeležujem kot zastop-nik kluba, kegljam le na svoj rezultat, ki me potem uvršca na doseženo mesto, v primerjavi z vsemi nasto-pajocimi. Ligaških državnih prvenstev pa se udeležujem kot clan ekipe kluba in nastopam na ekipni tekmi (6 igralcev), kar pomeni, da kegljam socasno proti nasprotniku druge ekipe, moj ali nasprotnikov boljši re-zultat pa prinese ekipi tocko. Tudi tukaj moj nastop zahteva 120 metov. Celotna tekma pa traja najmanj 3 ure. In vzdušje, ki ga ustvarjamo z navijanjem, je super. Posebnost kegljanja je, da si na stezi povsem sam. Odvisen si od svojih natancnih metov, koncentracije, umirjenosti in psihicne stabilnosti. Vcasih je tak dan, da imaš super obcutek in ti vse pada, vcasih pa pride tak dan, ko ne gre tako zlahka. Najboljši obcutek pa je, ko dosežeš rekordni rezultat ali najboljši rezultat tekme in s tem prineseš ekipi zmago. Za nami je »kovid« leto 2020, kar pomeni, da so v kegljanju odpadla svetovna prvenstva in nekatera dr-žavna prvenstva, da se je naša liga zaustavila in da so se kegljišca zaprla. Zato je pomembno, da kondicijo vzdržujemo kako drugace. Zgoraj je moja slika pred enim letom, ko sem postavil osebni rekord z najbolj-šim rezultatom na tekmi in zmagal. Matic Ferk, 4. a/1 KULTURNO-LITERARNI KOT Kulturni kot Kulturni TŠC Kultura je clovekova duhovna in materialna stvaritev. Je naš simbolni svet. Je naš nacin življenja. Je vsaka žlica juhe, nitka v obleki, crka v imenu, neizrecena beseda, nepopit kozarec vina, pravilo v šoli, mala crna macka, otroška ceckarija, struna na kitari ali pregret telefon. In … ni samoumevna. Je naucena in zaželena. Je pripomocek za prilagajanje. Se sprejema, prenaša in oddaja. Je dedišcina. Je odsev vseh nas in mi smo odsev nje. Je naš nacrt za življenje. Zato ne hodimo po poti življenja nepripravljeni: nacrtujmo pozitivno, spoštljivo in v dobrobit vseh. Željka Premzl, prof. Prevzetni in oholi Živimo v danih okolišcinah, ko je nastopil cas velike epidemije, ki ji strokovno recemo koronavirus COVID -19. To je cas, ko se lahko spomnimo številnih situacij, ki smo jih doživljali pri vsakdanjem pocetju v šoli ali doma. Tudi sam sem se prijetno pocutil v casu obiskovanja srednje šole v Tehniškem šolskem centru, saj sem tam sreceval in spoznaval razlicne posameznike, ki so mi predstavljali skupino sošolcev, prijateljev ali znancev iz višjih letnikov. Po koncanem pouku sem se vsakodnevno rad vracal domov v domace okolje, kjer sem se sreceval s prijatelji v okolici doma ali na športnem igrišcu. Nikoli nisem posebej razmišljal, ka-ko se vsi ti posamezniki vedejo in obnašajo do mene, moje družbe ali do drugih v moji bližini. Ko nam je profesorica podala nalogo, v kateri je bilo potrebno napisati spis in opredeliti besedi »prevzetni in oholi«, sem dojel, da ta dva izraza pomenita lastnosti, ki jih srecujemo vsak dan. S pomocjo sodobnih spletnih portalov sem hitro dojel, v cem je bistvo pomena obeh izrazov. Ko sem usvo-jil razlago pomena obeh izrazov, sem zacel razmišljati o tem, kako prepoznati prijatelje, znance, sošolce. Pozoren sem postal na njihovo vedenje in pri tem opazil tudi nekaj prevzetnosti. Zame je pomembno, da se dobro razumemo, da se medsebojno spoštujemo, si zaupamo in da smo si v pomoc, tako v dobrih kot tudi v slabih trenutkih. Prijatelj, ki je prevzeten, ni dober prijatelj. Med prijatelji se ta lastnost nikakor do-bro ne obnese, saj predstavlja prej oviro kot prednost. Ce bi ocenil sebe, bi rekel, da nisem prevzeten in da se v doloceni situaciji znajdem ali jo poskušam rešiti izkljucno na nacin, da ne postanem neprijazen in ne prizadenem drugih. Vcasih se je zgodilo, da so me prijatelji nagovarjali, da bi kaj »ušpicili«, vendar ni-sem hotel sodelovati. Se je pa našel kdo, z zanicevanjem do drugih, ki je uspel prepricati prijatelje v deja-nje, da so storili nekaj, kar meni in vecini sprva ni bilo po volji. Ob takem prevzetnežu sem dobil obcutek manjvrednosti, saj se je obnašal, kot da se svet vrti samo okrog njega. Med prijatelji je lastnost biti prevze-ten bolj tek na kratke proge, ker se ga prijatelji navelicajo in ga zapustijo. Biti prevzeten se v naših letih izkazuje predvsem med nami vrstniki, kjer opažam, da se nekateri zelo radi pohvalijo s svojimi oblacili, z nakitom ali osebnimi vozili. S tem dokazovanjem ali vzbujanjem pozornosti mislijo, da so nekaj vec in s tem postavljajo sebe na prvo mesto. Med sošolkami pa je mogoce opaziti, da se njihova prevzetnost pojavi, kadar zaradi svoje telesne lepote menijo, da so najlepše, imajo najlepša oblacila in urejene priceske ter da se vse vrti okrog njih. Vso to obnašanje pa prenašajo na razlicne spletne portale in objave. Najverjetneje se same ne zavedajo, da s svojo prevzetnostjo njihova lepota bledi. Vesel sem, da sem skozi ta spis uspel razmišljati o pomenu pravega prijateljstva. V prihodnjih dneh bom svojim prijateljem in sošolcem omenil vsebino in pomen teh dveh izrazov in jim predlagal, da se naj zami-slijo nad svojim vsakdanjim obnašanjem v družbi in doma. Kajti pravi prijatelji rastemo v zaupanju, spošto-vanju, ponižnosti in hvaležnosti. Kot je zapisal tudi Konfucij, je prijateljstvo tisto, kar prispeva k posame-znikovi osebnosti in rasti njegovih moralnih vrednot. Nik Sakelšek, 3. a/1 NIKOLI Nikoli slabše, praviš? Nikoli mi ne pove nicesar. Me pogleda, ne odvrne, zmiga z glavo, se obrne. Nikoli je cudna rec, vcasih zveni prazen, vcasih bojec. Nikoli ves cas obljublja, mi prisega, prav tako mu zlahka kdo naseda. Cemu pa takšni verzi? Prazni kot Nikoli. Nam povzroca le težave. Nikoli takšne je narave. Vid Leva, 4. a/1 PRIJATELJSTVO Prijateljstvo se kar tako ne zgodi, ampak se z leti rodi. Treba ga je negovati in nikoli izdati. Prijatelj je nekdo, ki v oporo bo, ko ti bo najbolj hudo. Zaupaš mu vse lahko in nikoli te izdal ne bo. S tabo bo držal in nikoli se te ne bo sramoval. Prijatelja je lepo imeti, se z njim veseliti in z njim vse lepo deliti. Se pa lahko zgodi, da te prijatelj zapusti. Takrat te pri srcu boli in jasno ti ni, da se lahko kaj takega zgodi. Nik Lunežnik, 3. c/1 PESEM O ŽIVLJENJU Ah življenje, si kakor lešnikova cokolada, od znotraj prelepo, homogeno kot svila, od zunaj pa trdo, heterogeno kot skala. Res ne vem, kaj skrivaš, res ne vem, kaj mi ponujaš, a eno stvar zagotovo vem, da skrivnostno, kakor temni ocean si. Carobno si bolj kot dežela Nije in sam Peter Pan, ki nad vodami leti. Carobno si bolj kot Harry Potter in njegova carobna palcka, ki mu vse izrecene misli in želje izpolni. A bolj od mene samega posebno nisi. Vem, da si to, kar star pregovor pravi, to, da si te sam v svojih mislih ustvarim, srecno in veselo ali pa nesrecno in ohromelo. Vendar vedi, da te ustvarjam vestno, tako da te jemljem kar se da resno. Vem, da posebno si in neukrotljivo, a te prosim, da mene in ostale ne utopiš v brezno. Ensar Berisha, 3. a/1 Literarni kot UPANJE Upanje popusti, misli napolnijo samo skrbi, strah pred prihodnostjo, ki je tako ne-predvidljiva, sedanjost, ki jo stalno prekriva. Vcasih stopiti korak nazaj je lažje, pogledati stvari z druge perspektive, morda reci le niso tako sive. Vsak svojo voljo ima, enaka si nista niti dva. Cisto vsak je unikat, v srcu nosi svoj zaklad. Ce pa ta svoj lesk in sijaj izgubi, se morda v srebro spremeni, ali pa v zarjavelo kovino, ki za seboj želi pustiti le praznino … Ines Korošec, 3. a/2 SNOWMAN WE LAY A SNOWBALL ON THE GROUND, LOOK, THE SNOWMAN ALREADY HAS FEET, STILL BELLY AND HEAD AND NOSE AND EYES AND THE SNOWMAN IS ALREADY LAUGHING HAPPILY. THE SUN IS STILL BEHIND THE CLOUDS, WITH THE WARM RAYS. SNOWMAN IS SCARED, SHOUTS LOUDLY: OY, SUN, LOVE, IT HURTS ME! THE SUN QUICKLY HIDES BEHIND THE CLOUD, IS AFRAID OF THE SNOW HERO, IF THE SUN TOUCHES HIM FRIENDLY, WHAT IS LEFT OF HIM IS ONLY A LARGE PIGEON. Tilen Trdic, 1. c/2 NAJ BO SPET TISTI DAN Naj bo spet TISTI dan, ko se v šolo hiti, ko dijak zamudi, ko profesor se smeji, ko nekdo pri uri spi. Naj bo spet TISTI dan, vcasih nagajiv, vcasih utrudljiv, vcasih nervozen, vcasih tudi grozen. Naj bo spet TISTI dan, dan z vsemi, dan z objemi, dan poln veselja, dan poln življenja. Anka Jemenšek, prof. Reason to stay alive, To wake up every morning not wanting to die Searching for it, so hard, Only to get more cut on its shard. Walking on the path to stars Where truth is nothing but lies, Everyone had ever told, A piece of their soul, they had sold. Looking up at the sky, Wondering, just why not to die, It wouldn’t hurt to take the leap, To lose the balance on your feet. Ines Korošec, 3. a/2 FINAL PATH Walking on the path to stars Where truth is nothing but lies, Sometimes you wonder why It didn’t seem hard until you tried. Believing in heaven or hell, Isn’t that important since not all is well Dreams are just staying dreams, As your fingers glide across the strings. Sometimes you just wonder why It didn’t seem so hard until you tried, Holding back your tears, When your mind is filled with silent screams. Yeah, sometimes you just wonder why, You keep looking up to the sky, Wishing upon a star, Knowing, it won’t get you far. PREKMURSKA Joj, že san tak dugo nej vö šal, ka me že vse nori ma. Poglente, kama je šou tej svejt, od vsega toga me že pece vejst. Na postele ležin pa v lüft gledan, kak naj od sebe to bre-me vkraj dan. Odspoda cüjen, kak se oca dere, mama nika ne povej, samo dale cote pere. Pride brat do mene, pa me pita: »Ka je zaj tou?« Moj odgovor je: »Ne ven, ka bou«. Cele dneve gledan v ekran, ka bi se ka zgodlo, cakan za-man. Dosadno, nika se ne dogaja, mislen, ka je konec toga raja. Nikdar vec nede takšneh fešt, ka bi se cüle do vgojdno, gda je vra šest. Gda s kolege po Sobote smo odile, vsi vküper smo enga kadile. Takšne casi so bili, vsi za enga smo stopile. Med bloki smo se vozile, pa komaj cakale, ka smo od babice pejneze dobile. Pri Belije smo si kebab küpüvali, pri Nikiji za sladoled prosile, pa na bazen vkup odile. Ka o Kamešnici sploj ne gucin, kelkokrat smo tan pili »puschkin«. Zdaj pa samo cakan, ka poce te lonec, ka de vsega vkup konec. Žan Prelog, 1. d/1 ŽE ZJUTRAJ REPAM… Zjutraj sem se s kavo polil in spekel, zadržal sem se, da ne bi grde besede rekel. V šolo sem ful hitel, vžgano muziko sem na ušesih imel. Ko zagazil sem že skoraj v šolo, me je skoraj becikl povozo. Bi sem slabe volje in sem si rekel: Ah, sej bo bolje … Ure so se vlekle, še par stvari smo si s sošolci rekli, profesor me je parkrat opozoril, ampak jaz res nisem nic naredil, normalno sem se obnašal, hrup profesorja sem celo uro prenašal. Dobil mocan sem glavobol in tako sem koncno pouk koncal, do doma sem divjal, doma sem si muziko prižgal, in sem lepo v miru zaspal. Žiga Ciglaric , 1. c/1 Vpliv sedanjosti na nas, mlade … in kar naenkrat je privid strahu glede prihodnosti postal resnicen. Realnost, ki smo jo poznali, pa le še upanje, da bo enkrat bolje … Na žalost so casi, skozi katere se trenutno prebijamo, katastrofalni. Glede na razmere in vse resnicne ali pa morda lažne izjave je pravzaprav škoda izgubljati cas in besede za razlago, kajti vsem je v tem casu že po-stalo jasno, da sta izkljucno moc in denar »vladarja« sveta in ne znanost, stroka, nenazadnje niti zdrava kmecka pamet niso dovolj, da bi se ta nesmisel že enkrat koncal. Ceprav pišem svoje mnenje o vplivu vsega dogajanja name in na vrstnike, upam, da je jasno, da zdalec ni-sem takega mnenja le jaz. Nemogoce je ostati v polni koncentraciji za štirimi stenami iz dneva v dan. Res je, da smo mladi v teh letih vecni uporniki, da se pac ne bomo strinjali z veliko stvarmi, prav tako bi prej našli vsaj milijon in pol izgovorov, preden bi naredili nalogo itd., pa vendar sem zdaj ugotovil, da ceprav se sliši nadvse prirocno zbuditi se deset minut pred zacetkom pouka in po možnosti opravljati »multitasking« med šolskimi urami, vsekakor znanje ni enako, motivacije skorajda ni vec in tudi zdolgocasenost se je moc-no povecala. Nenehno se opozarja, da mladi preživljamo grozno veliko casa pred ekrani. Ironicno je, kaj se je zgodilo zdaj. Cas, preživet pred ekrani, se je najmanj podvojil! Dnevi pa so enaki iz dneva v dan. Zvecer si utrujen skoraj bolj kot po kakršnem koli treningu. Najhujše pa je, ker utrujenost ni fizicna. Mladi smo, smo v letih, ko bi radi uživali, se zabavali, se kljub vsem norijam ucili iskati popolno odgovornost nad življe-njem in si zanj tudi nabirati izkušnje, vendar nam je bilo vse to odvzeto. Zdi se mi, da gre življenje mimo nas z nezadržno hitrostjo, dnevi minevajo, med njimi pa ni niti enega, ki bi si ga bilo vredno zapomniti. Nic cudnega, da vedno vec govorijo o stiskah mladih, saj smo vendar vpeti v nesmiselne ukrepe, ki nam bodo vzeli vse, kar je bilo prej samoumevno za ostale generacije v naših letih. Psihicno postajamo nestabilni in to nas neizmerno unicuje, saj smo ljudje družabna bitja. Kaj je namrec najvecja kazen za zlocinca? Da ga osamijo, odstranijo iz družbe … Tako nekako lahko definiramo zdajšnje razmere in pocutje ob njih. Loci nas le še korak od dejstva, da se popolnoma odtujimo drug od drugega, izgubimo empatijo in socutje do socloveka, kar smo se v vseh teh letih tako trudili nadgraditi. Iskreno upam, da bo teh casov koncno enkrat konec in bomo lahko ponovno zaživeli kar se da normalno življenje. Luka Vrecko, 1. f/1 Samoizolacijske misli S šolo na daljavo se je naš tempo življenja drasticno spremenil. Namesto da bi obiskovali ene in iste stole v šolskih klopeh, kjer bi »prfoksi v nas metali znanje«, ki bi ga mi vestno lovili ali pa se mu poskušali na vsak nacin izogniti, smo ostali priklenjeni na en in isti pisarniški stol v naši sobi. Mogoce malenkost pretiravam: vcasih nas premami kuhinjski stol, sedežna garnitura ali pa neznosno udobje naše tople postelje. Moja fi-lozofija je, da je do dvanajstih dopoldne jutro in od tega ne odstopam. Zakaj bi potem svojo zadnjico pre-stavil iz postelje sredi noci, ob pol osmih »ponoci«. Malenkost sem zašel … Ce se prav spomnim, sem omenil nekaj o metanju in izogibanju znanja. Bistvo, ki sem ga hotel izlušciti, govori o tem, da s šolo na daljavo pride tudi drugacen pristop k izobraževanju. To-krat se moramo iskalci znanja rahlo potruditi in ne le cakati, kdaj bo gospa profesorica v nas zacela metati pridige in kdaj bo gospod profesor nad nas vsul cel kup nalog. Verjemite mi, da vam zagotavljam iz prve roke, da se je dosti težje prepricati v poslušanje, ce imaš na voljo gumb, ki to enostavno onemogoci. Gumb za »mjut«! En preprost klik z miško ali ena simultana poteza kazalca po zaslonu na dotik in … Nic. Tišina. Mir. Ne zveni slabo. Ko bi le v resnicnem življenju imeli tak gumb. Osebno bi ga po vecini uporabil na svo-jih sošolcih, kadar jih »srbi jezik« in se jim iz ust uliva plaz besed, medtem ko profesor predava, seveda! Sam sem to fazo klepetanja že dal skozi in jo tudi prerastel. Le kako bi mi pa lahko dejansko verjeli, ce ne bi priznal, da pa vendar le ne bi vedno utišal svojih sošolcev. Tudi jaz sem samo clovek. Zaenkrat sem opisal le eno motnjo naše pozornosti, katero je težavno pridobiti že med lesenimi šolskimi klopmi, kaj šele v neoprijemljivih internetnih predavalnicah. Potrebno se je zavedati, da ko imaš pouk v udobju lastne sobe, je pozornost težko brzdati in jo osredotocati izkljucno na pouk. Kdo je rekel, da ni mo-goce »multitaskati«; osebno sem to slišal od vsake ženske, s katero sem imel pogovor na to temo, vendar ne bom vlekel crt in delal zakljuckov na podlagi lastnih izkušenj, še posebej, ko mi je vsaka od njih zatrdila, da so samo ženske zmožne takšnih opravil. Branje, risanje, igranje inštrumenta, poslušanje glasbe. Vse te aktivnosti imajo nekaj skupnega. Vse so neizmerno zanimivejše od pouka! Koga vlecem za nos … branje, risanje, glasba, umetnosti … Ce bi le na tak nacin zapolnjevali naš prosti cas, morda ne bi bilo tako slabo. Igranje igric, dopisovanje in listanje po socialnih omrežjih, ogled filmov in serij iz »izobraževalnih« razlogov in tako naprej. Ali to zveni resnicneje, verjetneje? Resnici je težko pogledati v oci, zato pogosto malce po-škilim, da je ne vidim tako bistro. Želim izpostaviti težavo, ki nas mlade bremeni iz dneva v dan, in huje in huje, iz generacije v generacijo, še posebej v teh »samoizolacijskih« trenutkih. Tudi sam sem žrtev navedene problematike, blagor tem, ki niso. Tehnologija nas zbližuje iz dneva v dan. Z enim klikom lahko kontaktiramo osebe dalec vstran, pa se kljub temu vedno bolj oddaljujemo od ljudi. Od realnosti. Kaj se zgodi, ko to postane naša realnost. Šola na daljavo, koncerti na daljavo, druženja na daljavo, življenje na daljavo. Žiga Sagadin, 3. a/1 Deseta Odprava Zapisi: ekipa Lovec Alfa Terenski dnevnik Poveljnik Oliver Štrosi 12. 5. 2045 Deseta odprava Lovca Alfa #Inženirji so sporocili, da je prišlo do izpada povezave z glavno racunalniško enoto v reaktorju Sol A1. Tak-šno dogajanje je zaskrbljujoce, saj je to že drugi izpad ta mesec. Poleg tega je izpad glavnega reaktorja eks-tremno neverjetna stvar. Ta reaktor sem videl in preuceval vsako odpravo do sedaj in v vseh shemah je razvidno, da je edini nacin za prekinitev sistemov za avtomatski ponovni zagon rocen izklop. Vsi inženirji razen Davida Gerpuša so prepricani, da to ni mogoce. Noben sistem ne more delovati kar sam od sebe. Predstavil sem jim tezo, da je to morda delo mutantov, vendar so kot vedno zatrdili, da je to nemogoce. ”Mutanti so tumasti. Nimajo inteligence in sposobnosti kognitivnega upravljanja s tehnologijo. Niso takšni kot mi in nimajo našega nivoja inteligence”. Seveda niso sprejeli moje prošnje za simultano mobilizacijo Lovca Alfa, Lovca Beta, Lovca Epsilon in Lovca Theta. Ti arogantni, v plašce odeti teoretiki nimajo pojma, v kakšno nevarnost spravljajo moje može. Sramoto delajo Redu Prvih Inženirjev. Sramoto spominu mojega oceta ter Davidovega oceta. Ampak ukazi so ukazi in naša skupnost potrebuje energijo tega reaktorja. Re-zerve bodo pošle v mesecu dni. Casa imamo na pretek. Celo prevec, ce mene vprašaš. Jutri se odpravimo do zidu. Cez 3 dni pa v Zagrajeno mesto Solberg.# 13. 5. 2045 Prihod na zid #Lovec Alfa prijavlja prisotnost na zidu. Prihodnja dneva sta namenjena pripravi za pohod do elektrarne. Tako kot vsako odpravo, imamo z ekipo seminar, kjer ponovimo nujne podatke o misiji. Seveda tudi po-datke, ki jih je zbrala Straža Zidu o raziskavi obnašanja mutantov. Naslednji podatki so najbolj vredni omembe: Spet se je povecala aktivnost krdel mutantov, ki krožijo po mestu in išcejo hrano. Prisotnost Tre-socih mutantov na hitrem vzponu, ti so tvoji vsakdanji zombiji, a so potencialno nevarni zaradi nestabilne genske kode mutacije. Ta se lahko razvija in posledicno ustvari razlicne variacije Tresocih. Opaženo je bilo nekaj Pegasov, krilatih mutantov z deformirano rastjo hrbtenice in ostrimi kremplji. Potrebna je tudi po-zornost za Golemi, ki so mutirali v ogromno maso, ki lahko podira zidove in preživi mnogo strelov. Semin-raju sledijo strelske vaje in nato jutri koordinacijske vaje. Jure Štrakl, 4. a/1 Is the Threat of Nuclear Terrorism Distracting Attention from More Realistic Threats? | RAND Ne vidim vec sprošcenih obrazov … Že nekaj casa se svet sooca s tako imenovanim virusom COVID-19, ki je mocno zaznamoval življenje ljudi, tako psihicno kot fizicno. Sam sem doživel korona obdobje na zelo žalosten nacin. V tem casu sem izgubil zelo drago babico, ki je pristala v bolnišnici, kamor nisem imel vstopa, da bi jo lahko obiskal in tako sem jo izgubil, ne da bi se do-stojno poslovil od nje. Doma imamo tudi bolnega dedka, na katerega moramo zelo paziti, da se ne prehla-di ali da ne pride pri njem do okužbe. Samemu strahu sem izpostavljen v veliki meri tudi sam, saj imam težave z zdravjem, zato sem omejen na vsakem koraku. Opažam, da ta moreci cas izolacije ne vpliva dobro name; izgubljam fizicno moc, pogrešam prijatelje, na-smeh ljudi in sprošcenost; vse, kar se nam je zdelo kot nekaj samo po sebi umevnega. Ne vidim vec sprošcenih obrazov, saj se vsi skrivajo pod masko, oci pa so vedno bolj uprte v tla. Ljudje ne zmorejo vec in to se odraža tudi v prepirih v družinah. Želim si, da se to obdobje konca in da nam se vrne življenje, kot smo ga poznali pred epidemijo in da bo-mo v življenje potem dodali še vec spoštovanja, vere in zaupanja. In predvsem prijazne besede, ki nam pomeni pomiritev in morda vcasih pogum. Žiga Trol, 2. a/1 NATECAJI, NAGRADE Nagrada za »Olimpijski plakat Rio 2016« Sem Aljoša Kaucic, dijak letnika 4. a/1. Kot zakljucni letniki imamo še zadnjo priložnost, da pišemo prispev-ke za šolsko glasilo. Sam sem zelo ponosen na prvo mesto, ki sem ga osvojil z Osnovno šolo Sv. Jurij ob Šcavnici, ki je sodelovala na likovnem natecaju »Olimpijski plakat Rio 2016« (olimpijski veleplakat, jumbo plakat), ki ga je razpisal Olimpijski komite Slovenije v sodelovanju z velikim sponzorjem olimpijske repre-zentance Slovenije, Europlakatom. Na tem natecaju sem bil izbran med petimi najboljšimi v kategoriji osnovnih šol, ki sem ga oblikoval sam, takrat še ucenec 8. razreda. Nadaljnjo usodo pa je žirija prepustila glasovanju splošne javnosti na FB profilu Europlakata. Naštel sem najvec glasov (685 všeckov) ter tako po-stal zmagovalec v kategoriji osnovnih šol. Najvecja nagrada in ponos zame pa se je zgodil takrat, ko sem lahko neposredno stopil pred svoj jumbo plakat. To cast so skupaj z menoj v Ljubljani delili vsi sošolci in sošolke, seveda pa ne smem pozabiti na mentorico Miro Petek in razrednicarko Matejo Krajnc. Te plakate smo lahko opazili še v številnih drugih krajih po Sloveniji, npr. v Ljutomeru, Tišini, Lenartu, Mariboru ... Organizatorji »Olimpijskega plakata Rio 2016« so nas sprejeli v novem Olimpijskem muzeju, kjer so nam pripravili slavnostni sprejem in uvodni nagovor. Tam nas je pricakal tudi olimpijec, dvakratni svetovni in štirikratni evropski prvak ter eden najuspešnejših slovenskih orodnih telovadcev, Mitja Petkovšek. To veselje do likovnega snovanja prenašam na podrocje strojništva in danes sem ponosen, da zakljucujem TŠC Maribor, saj mi je pot v prihodnost odprta. Aljoša Kaucic, 4. a/1 14. natecaj 100 ljudi 100 cudi - Življenje na kolesih Tudi v šolskem letu 2020/21 so dijaki TŠC sodelovali v natecaju Zveze prijateljev mladine. Tema 14. natecaja za najboljši slogan proti nestrpnosti “100 LJUDI 100 CUDI” je bila usmerjena k strpnosti do narave, s cimer so spodbujali k spremembi nakupovalnih navad in zmanjševanju uporabe plasticnih vreck za enkratno uporabo, pa tudi k smotrnejšemu nakupovanju oblacil in ponovni uporabi tekstilov. K sodelovanju so povabili tudi go. Katjo Sreš iz društva Ekologi brez meja, ki je na predavanjih preko spletnih medijev mlade ozavešcala o problemu onesnaževanja okolja, s poudarkom na prekomerni uporabi pla-stenk in vreck za enkratno uporabo ter prekomernem nakupovanju oblacil. Dijaki 2. e /1 in 2. f/1 progra-ma PTI so tako preko Zooma spremljali predavanje Ekologov brez meja in medtem ustvarili odlicne sloga-ne, ki dajo misliti: Kompostiraj in se ne nerviraj. Ekološki apel, da boš bolj vesel. Bodimo glas potrošnika, stop plastiki. To ni hec. Cloveška neumnost vcasih ne pozna meja. Mikroplastika ni fantastika. Plastika ne raste na drevesu. Zero waste in bodi fejst. Do 16. novembra, mednarodnega dneva strpnosti, je ZPM prejela kar 1.088 sloganov, kar je najvec doslej. Naši dijaki so jih ustvarili vec kot 400. Slogani, ki so jih prispevali, odražajo njihov strpen odnos do narave, okolja, ljudi. Letošnji natecaj je prinesel odlicen rezultat. Med prejetimi je dijak TŠC, Nejc Sadek iz 2.e/1, PTI, napisal zmagovalnega (mentorica J. Lep). .OKOLJE NAM PRIPOVEDUJE ZELENO ZGODBO, MI MU PIŠEMO CRNI SCENARIJ.. Veseli smo nagrade, cestitamo vsem dijakom in mentorjem, ki so sodelovali. Koordinatorica natecaja na TŠC, Jolanda Lep, prof. MOTIVACIJSKE MISLI TŠC TŠC ARGO, MEMSI, FACEBOOK, INSTAGRAM Argó je posebna, drugim ljudem nerazumljiva tipicna govorica. TŠC argo uporabljamo tudi v zgodbah na šolskem Instagramu. Ponosni smo, da so spontani utrinki šolskega vsakdana »po naše« všec tudi @stajerskiargo, ki nas je 31. 10. 2020 proglasil za »kralje storijev«. Argo slogani ob dnevu zemlje Ustvarjali so dijaki SPI in PTI v šol. letu 2019/20, mentorica: Jolanda Lep, prof. KAM JO TAK BRIŠEŠ? DE ZALAUFAJ ŽE TE TOTO MAŠINO. PA KA BI ŽE ZALUCAL TISTE KLEJŠE SEM? KA SI TE VSE POZELHAL S TOTIM AVTOM? PA KAK SI TE TI TO ZAŠVASAL? KA TE MAŠ TO NEKI HIN ŠUBLER? DE BOL ŽIVO, NA STROJNI SI! PRINESI HAMER, DA ZBIJEMO SKUP! DE ZADIHTAJ HITRO, MUDI SE. KEDA GREMO NA KAFE? DAJ MENJAJ AUSPUH LAGER! KA MAŠ BLINKER FLUID? KI JE TOTA 10 GEDORA ? POD 4000 OBRATOV NE ŠALTAM. PODAJ MI CVIKCANGE , DA CVIKNEM NEKA. DAJ TOTI POPNDEKL POD AVTO. ALO, RATKAPO SI POZABO GOR DAT. DE MI FAZNPREFER, DA ŠTROM PRECEKIRAM. V KEREM LADLI SO RORCANGE? DE MI ŠPANCIRCANGE , DA SI CINŠPULO NAŠTE-LAM. KAKI ŠRAUFŠTUK TE MAŠ? KA TI NA CAJGRI PIŠE? KI JE DROTPIRŠNA ? KA TE MAŠ TO NEKE SLOKE ŠRAUFE? NNA PALAMUDI, PA DEJLAJ! DE ZAKURBLAJ TOTI CNC MAŠIN. DE ZATEGNI TOTI KUMAD V DREJPANK. DROTA ZA ŠVASAT JE ZMENKALO. KA SI MI UNŠALTAL TROMBLIC ? SI DAL VODNO PUMPO NA CAJHNE? AVTO BREZHIBEN, LAUFA PO TREH CILINDRIH. KE SI TI GRIFKLEŠE NA AMORTIZERI POZABO? REMEN TI CVILI, DE GA Z WDJOM NAMAŽI. DA TI NEO ZOBATEGA FTRGALO! TOLKO KITA, PA ŠE VEDNO NIJE LINIJE. KA BI RAD DVODELNEGA MEL? CAJHNE SI SFALIL! VENTILI SO BATE KUŠNALI. PRINESI MI 5 LITROV KOMPRESIJE, DA DOLIJEM. LEJ KAK TI JE LAK STEKO. KA SO TI MIŠI GNEZDO NAREDLE POD HAUBO, DA TAK CVILI? KA TI GLAVO NA WASSERVAGO VUN ZRAV-NAM? TI SAMO DAJ, NIC ŠPARAT! KA TE JE V IBERA POGNALO? KONTRA MI PRIMI! AFTO SI SPUCI! DA TI NEOJO GETRIBI VKRAJ PALI! KE TI JE TURBINA ŠLA? OPTIKA PA V NULO! KA TE MAŠ ZUNANJE MAZANJE? PREMZO MI NAPUMPLI! BAT TI JE VUN POGLEDNO. KURNVELA JE ZVITA, ZAJ PA TI GA PAJTLA. TURBINA TI JE PIHNALA. ŠPURŠTANGA MA LUFTA. TUCEŠ TAK KADA URE POPRAVLAŠ. V IBERA TE MECE. AMORTIZERI SO ŠLI. NA IBERLAUF TE MECE. KA MAŠ TO NEKI FARACAJG POD HAUBO? VODO TI JE PREK VRGLO. DA TE NEO SKUP ZAKLEMALO. KA SI NOVE KVINTE VREZO? KA SO PREMZE ZNUCANE? MALO TI GA RJA PAPA! KA SI NALO ULE? PRINESI TA VLKI PAJSER ! CEKIC DAJ SEM! VLKI FLEKS MI PRNESI! VŽGI TOTO PLAZMO GOR! OLJE TI KURI. KA SI NAVOJE POŽRL? KA TI JE MOST POTEGNILO? KUPLONGA TI DRSI! PAZI DA TE NEBO COV POTEGNALO! KA TE MAŠ TO NEKO ZUNANJO MAZANJE? KA TI ULE TECE? DIHTMASO NA DEBELO, PA BO ŽE DIHTALO! VREJŽI BEK, BOMO ŽE ZAŠVASALI! KA SI AJNKLIFTO? KA BI RAD BATE VUN Z AUSPUHA POBIRO? AVTO JE SAMO POCEPNO! GA LAHKO NA PRAGE PODLOŽIM? PAJSNI VUN TOTO KUGLO. CVIKNI TOTO VAROVALKO BEK. MERKE KA NEOŠ VTRGO TOTIGA ŠRAUFA. MAŠINA JE ZARIBALA, KA JE BAT PIKNALO. OLJE JE BLO CERNO TAKAK, CE BI BILO PERVO. NAMAŽI DVERI, DA NE BOJO ŠKRIPALE. VLI TOTO KANGLO NOT, PA POGLEDNI NAH, CE JE ZADOSTA! MERKE, KER BOM AVTO VŽGO. Prispevke so delili dijaki SPI in PTI v šolskem letu 2019/20, mentorica: Jolanda Lep, prof. #tscmemes na @tsc_maribor Stories • Instagram TŠC Facebook in Instagram Na socialnih omrežjih redno objavljamo sveže novice o dogajanjih, povezanih z našo šolo. Dijaki prispevajo svoje »story-je«, ki prinašajo našim stranem svežino in nas dodobra nasmejijo. Sledite nam na: TŠC Maribor - uradna stran | Facebook Tehniški šolski center Maribor (@tsc_maribor) • Instagram photos and videos STROKA Poklic mehatronika Življenjske odlocitve, s katerimi se srecujemo na naši poti, od nas zahtevajo, da odgovorimo na vrsto vpra-šanj in se odlocimo. Kakšna bo moja prihodnost? Katero šolo naj izberem, da bom na svoji poklicni poti srecen, uspešen in zadovoljen? Kakšne so moje ambicije? Želje? V cem sem nadarjen? V cem imam pred-nost pred drugimi? In nenazadnje, kateri poklici so perspektivni in pomembni za družbeni razvoj? Iz vrtca sem bil zelo hitro primoran iti v osnovno šolo, kjer sem skozi leta pocasi zacel dobivati ideje, kaj naj bi pocel v svojem življenju, da bi bil uspešen, srecen, dosegal uspehe in si izbral poklic, ki mi bo nudil vse, kar si želim doseci. Osnovnošolska leta so minevala in hitro je napocil cas, ko sem si moral izbrati po-klic, katerega bi rad opravljal v svojem življenju. Iskal sem odgovore na vrsto vprašanj, kaj me zanima, za kaj sem nadarjen, kaj so moje sanje. Že od nekdaj so me zanimali avtomobili in mehanizacija, zato sem se zanimal predvsem za tehniške poklice, ki se ukvarjajo z mehanizacijo in avtomobilsko industrijo. Toda od-locitev vseeno ni bila samoumevna, saj sem cedalje bolj odkrival svojo nadarjenost v glasbi. V petem raz-redu sem na tekmovanju v Mariboru za perspektivnega mladega kitarista dosegel prvo mesto. Kasneje sem šel na mednarodno tekmovanje, ki se je odvijalo v Krškem in prav tako dosegel prvo mesto. Moj naj-vecji uspeh pa beležim leta 2018, ko sem se pripravljal za državno tekmovanje (TEMSIG). Tam sem dosegel prvo mesto in prvo nagrado ter sem postal državni prvak v kategoriji 1. b. Moja odlocitev je bila skoraj jasna, da bom svojo življenjsko pot nadaljeval v glasbi, se ukvarjal s poucevanjem kitare, igral pred velikimi množicami ljudi, ki me bodo radi poslušali. Prvic sem šel na informativne dneve že v sedmem razredu v Mursko Soboto, kjer so nam predstavili poklic strojnega tehnika. Ta poklic me ni povsem preprical. Hitro se je leto obrnilo in že sem bil v osmem razredu; trenutek odlocitve je bil vedno bližje, jaz pa sem imel še vedno prevec vprašanj. Tistega leta sem prvic obiskal TŠC v Mariboru, kjer sem z mamo in s stricem pogle-dal šolo in spoznal novi poklic: tehnik mehatronike. Poklic se mi je takoj zdel zelo primeren, saj so ga dijaki odlicno predstavili in me navdušili nad njim. Najbolj se mi je v spomin vtisnila robotska roka, ki jo je uprav-ljal srednješolec. Prav tako me zanimajo racunalniki in vse, povezano z racunalništvom. Istega dne smo obiskali še Konservatorij za glasbo in balet Maribor, kjer sem se zacel zavedati, da me po koncani srednji glasbeni šoli caka še študij glasbe, saj drugace ne bi imel zagotovljenega poklica, kot ga imam po koncani srednji tehniški šoli, ki mi prav tako nudi vecji sklop znanja, s katerim bom uresnicil svoje sanje. Takrat sem bil odlocen, da se bom izobraževal za tehnika mehatronike. V devetem razredu sem s ponovnim obi-skom informativnega dne le potrdil svojo odlocitev, kaj želim postati. Ceprav bo moja poklicna pot vodila po tehniški poti, glasba ostaja moja vsakodnevna inspiracija. Pomaga mi pregnati temne oblake, prinaša mi veselje, svobodo in mir. Strune kitare pa mi dajejo moc in upanje. Šolsko leto 2019/ 2020 se je zakljuci-lo zelo hitro in je napocil trenutek, ko sem prestopil prag TŠC Maribor. V prvem tednu sem spoznaval nove sošolce in prijatelje s podobnimi interesi. V novi šoli pa sem poleg novih sošolcev spoznal tudi nove prija-telje. Priznati moram, da sem pozitivno presenecen, saj nisem pricakoval, da bo njihova dostopnost in preprostost tako velika. Prav tako sem spoznal vecino dijakov v dijaškem domu, kjer smo se pogovarjali in družili cele dneve, vse do sredine oktobra, ko je nastopila spet epidemija koronavirusa, zaradi katerega se izobražujemo še vedno od doma. Upam, da se cim prej vrnemo v šolske klopi, kjer bom svoje znanje lahko spet poglobil. Preprican sem, da je moja izbira poklica pravilna in upam, da bom poklicno uspešen, zado-voljen in poln novih idej. Želim si ustvariti boljši jutri. Metod Horvat, 1. d/1 Tjan Kumer o racunalniškem projektiranju Predstavljena naloga se nanaša na projektiranje s pomocjo virtualne resnicnosti. Navidezna resnicnost je racunalniško generirana upodo-bitev realnega prostora. Dejstvo je, da tehnologija drasticno napreduje na vseh podrocjih. Za razumevanje prostora ni boljšega nacina, kot doživeti virtualno simu-lacijo realnosti. Doda obcutek merila, globine in zavedanja prostora. To tehnologijo so najprej uvedli v video igre in druge vrste zabavnih aktivnosti. Zasvojila je ogromno ljudi, vecinoma mladih in predvsem ti rastejo z njo. Zelo hitro so priceli uvajati to tehnologijo tudi v simulacijske namene za treninge (astronavti, reševalci itd.). Tehnologija VR (virtualna re-snicnost) postaja cenejša in dostopnejša publiki zaradi konkurence, kar omogoca razvijanje novih pripomockov za VR, ki zelo vplivajo na smer razvoja. S casom se je videl potencial te tehnologije za bolj tehnicne namene, kot je racunalniško projektiranje. VR nam omogoca nov pogled v 3D modeliranje. S sodobnimi VR napravami programske rešitve omogo-cajo dvig oblikovanja in razvoja na višjo raven in nove razsežnosti. S pomocjo ustrezne opreme in idej lahko pricnemo ustvarjati mode-le. Programi nam omogocajo veliko razlicnih orodij, s katerimi lahko modeliramo tudi najtežje oblike in komponente. VIRTUALNA RESNICNOST NA ŠOLI Naši dijaki bi se s to tehnologijo poglobili v svet strojništva, kakršne-ga še vecina ni videla. Ustvarjanje z virtualno resnicnostjo bi nas bolj povezalo s strojništvom in našim delom, saj smo v tem svetu v stiku s svojim delom na nepredstavljiv nacin. VR nam lahko prikaže velikost in detajle našega dela, kakršnega ne moremo videti druga-ce. Predstavljajte si, da skonstruirate mesto, letalo, jahto, sanjsko hišo ali kakšno vesoljsko plovilo iz vašega najljubšega filma. To je vse mogoce in s to tehnologijo lahko svoj izdelek obišcete in se po njemu tudi sprehajate. S pomocjo razlicnih programov in orodij lahko svoj izdelek spremenite v delujoco zadevo, katero lahko preizkusite. VR bi popestril pouk in prinesel nove projektne naloge za dijake ter jim popestril zabavo z igranjem raznih video iger. Posebej bi lahko navdušili potencialne bodoce dijake na in-formativnih dnevih. Prednosti so zelo velike, kadar lahko vidimo predmete v merilu 1 : 1 in jih po želji pre-mikamo. Prav tako lahko prej opazimo pomanjkljivosti in tako prihranimo cas in material pri izdelavi pro-totipov. Verjamem, da je VR prihodnost ustvarjanja na veliko podrocjih in tudi upam, da bodo dijaki lahko to preizkusili v prihodnosti. Tjan Kumar, 2. e/1 Delo v oddaljenem laboratoriju Marko Jeraj: S karanteno, ki se je pricela sredi oktobra, so prišli novi izzivi. V 4. letniku bi delali in se ucili v laboratoriju A015, kjer je odlicna oprema. Ker bo šo-la zaprta še vsaj nekaj tednov, nam je profesor predstavil novi nacin ucenja. S programom AnyDesk se sicer lahko po-vežemo na racunalnik, ki je prižgan v šoli in na njem delamo programe ter simula-cije. Sprva je ta nacin bil malo težji, saj je bila to za nas in za profesorja nova izkuš-nja, zahtevno je bilo razdeliti vse ucence pošteno, vcasih tudi povezava ni bila najboljša, ampak smo se kmalu navadili in se s pomocjo profesorja Marjana Bezjaka veliko naucili, nabrali kar nekaj izkušenj in povrhu še pridobili lepe ocene. Ta novi nacin mi je zelo všec, saj je zelo preprost, ampak vseeno efektiven in je odlicno nadomestilo tega, kar bi morali delati v živo na šoli. Liza Kisilak: Ko smo v sredini meseca oktobra spet zaceli s šolanjem na daljavo, smo takoj vedeli, da nam ta nacin ucenja pri strokovnih predmetih ne bo zadošcal za znanje, ki bi ga mogli usvojiti kot maturanti in tehniki mehatronike. Pri predmetu Industrijski krmilniki bi se morali ukvarjati s programiranjem v TIA-portalu, ampak do tega seveda nismo imeli dostopa. Profesor Marjan Bezjak je za ta problem našel dobro rešitev. Na šolskem racunalniku smo namestili program Factoy IO, ki simulira realno proizvodnjo. Ta pro-gram smo nato lahko povezali s TIA-portalom in se tako naucili programiranja. Sedaj nadaljujemo s tem programom pri predmetu Regulacije. Kljub zacetnim težavam in problemom menim, da je to bila zelo za-nimiva izkušnja. Domen Pivec: Laboratorijske vaje, ki jih delamo od doma, se mi zdijo zelo dobre za ucenje oz. za izvajanje prakticnega pouka. Imam obcutek, da se bomo s takšnim nacinom dela naucili veliko vec kot bi se pri va-jah v šoli. Razlog tega, da se bomo naucili vec, je po mojem mnenju, da od doma dela vsak sam in vsake-mu morajo biti nekatere osnovne stvari jasne, da sploh lahko dela. Ta nacin dela mi je zelo všec. Ronja Štampar: Pri predmetih Regulacije in Industrijski krmilniki smo zaceli z vajami v oddaljenem labora-toriju, kjer s programoma Factory IO in TIA Portalom z lestvicnim diagramom programiramo simulacijo tovarniškega projekta. Mislim, da smo delo vsi vzeli dokaj resno, saj so urniki za dostop vedno polni. Teh-nicne težave so presenetljivo minimalne in mislim, da smo lahko zelo zadovoljni z možnostmi, ki nam jih tako delo ponuja. Nekateri dijaki s svojimi projekti res presegajo vsa pricakovanja. Definitivno nam takšen nacin dela ponuja veliko uporabnega znanja ter nam omogoca najboljše možnosti za prakticno delo, ki se ga lahko izvede na daljavo. Dijaki 4. c/1 Univerzalno prijemalo Pri predmetu Robotika smo dijaki 4. c/1 izdelovali robote iz prirocnih materialov pod mentorstvom Iztoka Milošica. Vsak je naredil robota, za katerega je uporabil materiale, ki jih je imel pri roki, ali pa je kaj tudi kupil. Sam sem se tako lotil izdelave robota iz lesa. Naredil sem ogrodje in kontrolni del, krmiljenje pa je na principu hidravlike, in sicer z uporabo injekcij in cevk. Tako je nastal izdelek, viden na sliki. Veliko sem premišljeval o izbiri prijemala, saj bi rad s prijemalom prijemal veliko razlicnih predmetov razlicnih oblik. Tako sem se spomnil prijemala znamke FESTO, katerega sem videl na sejmu. Na podoben nacin sem tudi jaz naredil prijemalo, za katerega sem namesto silikonskega dela uporabil kar balon, namesto pravega cilindra pa injekcijo. Ker je pri prijemanju morala nastati sila, ki je balon silila stran od predmeta, ter tudi za potrebo fiksiranja, sem uporabil zgornji del plastenke, v katero je balon ob prijemanju tudi lepo sedel. Namesto vode pa je v balonu moka, ki se z lahkoto prilagodi raznim oblikam in je tako primerna za uporabo, drugace pa prijemalo deluje na isti nacin kot ta Flex shape gripper znamke FESTO, ampak je manj zanesljivo in nima tako velikega staticnega trenja kot njihovo prijemalo. Z delovanjem prijemala sem bil kar zadovoljen, so se pa seveda pojavili problemi, in sicer je imela ena veli-ka injekcija premalo »sesalno« moc, zato sem moral z njo izcrpati zrak vsaj dvakrat, da sem dosegel silo, katero sem potreboval, da sem predmet prijel. Težave so nastopile tudi pri prijemanju predmeta, ko sem moral s silo stisniti na predmet. Tako velike sile mi ni uspelo narediti z mojim principom delovanja robota, zato sem robotu moral pomagati z roko, da se je predmet stisnil v balon. Torej kljub vsem slabostim prije-mala in težavam, ki sem jih imel med samim prijemanjem, sem z delovanjem kar zadovoljen, izdelava tak-šnega prijemala pa je povzrocila, da sem pricel veliko razmišljati o delovanju drugih prijemal, ki tudi teme-ljijo na znacilnostih, vzetih iz narave ter posnemanju živali. Menim da imajo takšna prijemala, kot je to pri-jemalo znamke FESTO in njemu podobne, v primeru izboljšav in dodelav kar dobro prihodnost, saj mora proizvodnja biti hitra in ucinkovita, kar pa pomeni, da mora en robot delati vec nalog naenkrat, to pa nam lahko omogoci prav takšno prijemalo. Klemen Vrentuša, 4. c/1 Robocup lightweight robot Odlocila sva se udeležiti tekmovanja RoboCup. Na zacetku smo se dogovorili, da bomo tekmovali v lahki kategoriji, ki pa ima dolocena pravila. Cilji, ki sva si jih prizadevala za tekmovanje, so bili: orientacija v pro-storu, poiskati ter voditi žogo, sodelovati z robotom »soigralcem«, streljati na gol, pri vodenju žoge jo pri-držati pri sebi, zaznavati nasprotnika in se mu izogibati. V primeru, da bi morala upoštevati samo najine cilje, bi tekmovanje bilo prelahko, zato sva morala upoštevati tudi nekatera pravila. Ta pa so bila nekoliko bolj specificna, kot na primer: maksimalna dovoljena masa robota je 1,1 kg, maksimalni premer robota ne sme presegati 22 centimetrov, utor, narejen za lovljenje žoge, je lahko globok maksimalno 3 centimetre, maksimalna napetost baterije je lahko 12 V, roboti pa ne smejo oddajati IR signalov, saj bi s tem motili lo-vilno obmocje žoge. Robot tudi ne sme iti izven igrišca, saj se to smatra kot prekršek, žoge pa se ne sme pridržati pri robotu, lahko jo le vrtimo s pomocjo rolerja. Žoga, s katero se igra, je premera 7,5 cm in odda-ja IR signale, zato jo išcemo z IR senzorjem, ki posreduje robotu podatke o žogi. Poleg tega tekmovanja je robot uporaben tudi kot izdelek pri predmetu Industrijska omrežja, kjer pod vod-stvom prof. Marjana Bezjaka izdelujemo avtonomne vozicke. Te izdelujemo v skupinah, kjer je vsaka sku-pina naredila svojega robota s svojim lastnim znanjem in ustvarjalnostjo, tako da en vozicek ni enak druge-mu. Vsi se tudi trudimo doseci cilje, ki nam jih je postavil profesor in tudi tiste, ki smo si jih zastavili sami. Naredila sva robota, za katerega sva se odlocila, da bo celotno ogrodje natisnjeno 3D, zato sva robota naj-prej zmodelirala v programu Solidworks. Pri tem je bilo seveda potrebno upoštevati omejitve, ki jih ima tekmovanje ter mere posameznih elementov, ki bodo nanj pritrjeni. Ko sva imela vse narisano in sestavlje-no, sva se lotila tiskanja. Kot slicer je bil uporabljen Cura. Vse skupaj sva tiskala z malo hitrostjo – 25 mm/s, saj sva ciljala na cim vecjo natancnost tiska in lep izgled. Celotni sistem krmiliva z Arduino Mega razvojno plošco, ki nam omogoca veliko vhodov in izhodov, kamor sva prikljucila vse senzorje in aktuatorje. Kot glavni vir energije za robota je uporabljena 11,1 V baterija z 1550 mAh kapacitete. Ta je prikljucena na preklopno stikalo robota, med njima pa je zaradi varnosti uporabljena 2 A varovalka, ki nam v primeru kratkega stika obvaruje baterijo in ostali sistem. Za pogon robota se je tako uporabilo 3 DC motorje z re-duktorjem, katere krmiliva preko dveh dvojnih H-mostov Monster moto shield z PWM modulacijo, vse od nekje 70/255 PWM (27,45 %, kar je v najinem primeru okoli 3V), kadar hoceva najnižjo možno hitrost pre-mikanja robota, najvišjo hitrost pa razvije z maksimalnim PMW, ki je seveda 255, z napetostjo 11,1 V. Kot kolesa so uporabljena omniwheel kolesa, ki nam omogocajo gibanje na vse strani, saj je na vsako kolo pra-vokotno vpetih vec manjših koles, ki pa nam omogocajo, da glavno kolo potuje tudi pravokotno glede na svojo glavno smer premikanja. Na H-most je prikljucen tudi DC motor, ki je uporabljen za roller. Rol-ler nam pri igri omogoca, da žogo zadržimo pri sebi, kar pa drugace ni mogoce, saj žoge ne smemo prijeti ali pa je drugaci držati, ta pa žogo vrti v smer proti robotu, žoga pa zato sili nazaj k njemu. Meniva, da je to eden kljucnih dejavnikov za dobro igro, saj je za do-bro vodenje žoge in preigravanje nasprotnika pomembno, da je žoga v najini posesti in jo nasprotnik težko pridobi, sploh ce pri tem izve-deva kakšen manever. Za zaznavanje žoge je uporabljen 360° senzor, ki je priklopljen na GND in 3,3 V, kot izhod pa nam da dva analogna izhoda. Z enim analognim izhodom tako nadzorujemo smer, kjer se nahaja žoga, kar dobimo tako, da vrednost izhoda pretvorimo v vrednost med 0 in 360 °, z drugim pa vidimo oddaljenost žoge od robota, kar nam daje vedeti, ali je žoga blizu nas ali ne. Ta senzor je seveda kljucen za igranje nogometa, saj samo z njim vemo, kje se nahaja žoga. Ko pridemo z žogo do gola, to »ustrelimo« s kickerjem, ki je v pravzaprav solenoid JF-0826B, na katerega je namešcena 3D natisnjena plošca, ki nam udari žogo, kadar je ta vkljucen. Ker potrebujemo za kicker napetost iz baterije, ga krmiliva preko releja, na katerega pripeljemo izhod iz Arduina, na delovni kontakt releja pa + iz baterije, torej kadar nam da Arduino signal za strel, nam ta signal preklopi rele, ki pa pošlje napetost do solenoida, kjer se ustvari magnetno polje, ki pritegne jedro, ki je povezano s »strelno plo-šco«. Ker pa morava vedeti, v katero smer sva obrnjena in v kateri smeri je nasprotnikov gol, je na robotu upo-rabljen tudi žiroskop GY-521. Iz njega dobiva podatke o smeri robota, kar pa potem uporabiva za njegovo kontrolo. Ker mora robot vedeti za omejitve igrišca, ki so oznacena s crto, sta na robota spodaj namešce-na dva fotoupora in svetilne LED diode. S to kombinacijo dobimo v Arduinu analogni izhod iz fotoupora, ki ga uporabiva tako, da ob spremembi vrednosti vidiva, ce se nahajava pri crti ali pa na igrišcu. Za zaznava-nje nasprotnika bova uporabila 3 ultrazvocne senzorje HC-SR04 senzorje, iz katerih bova pridobila podat-ke, kje se nahaja nasprotnik, kar pa bova uporabila za pozicijo branilca in preigravanje v napadu. Teh sen-zorjev trenutno na samem robotu še ni, saj še nisva prišla tako dalec, ker trenutno potekajo testiranja za samo obnašanje robota in osnovno igranje. Trenutno se robot testira na razlicnih podrocjih, kot primarno seveda za igranje nogometa, poleg tega pa tudi za izdelek pri Industrijskih omrežjih. Res pa je, da se vse to zelo prepleta in kar narediva za šolo, po-tem tudi uporabiva za tekmovanje in obratno. Pri samem testiranju se opazijo vse slabosti robota, ki se tudi sproti rešujejo, na primer težave s konstrukcijo so kar hitro rešljive in jih sedaj na trenutni stopnji vec ni tako veliko, saj se je robot že toliko dodelal, da ta verzija konstrukcije kar ustreza, vec je pa urejanja in dopolnjevanja razlicnih programov, ki so napisani za vodenje robota. Tako se na robotu še vedno delajo dodelave in se išcejo nove rešitve za probleme, ki nastanejo in jih ni malo, v najvecji meri pa išceva dobro razmerje med mocjo in težo same izdelave, ki pa mora biti cim manjša, ce želiva uporabiti vec senzorjev in akterjev. Veliko je tudi dela s samim programiranjem robota, saj ce želiva, da robot igra dobro igro, mora biti tudi program dobro napisan, kar pa ni tako enostavno, kadar morava vkljuciti in si zamisliti vecje števi-lo scenarijev, ki se lahko pripetijo med igro. Veliko razmišljava v tej smeri in sva sedaj že veliko mase tudi zmanjšala, tako da misliva, da sva trenutno na zelo dobri poti. Bova videla ... Klemen Vrentuša in Tim Mandl, 4. c/1 RoboCup in robot nogometaš RoboCupJunior je tekmovanje, na katerem se srecajo dijaki iz vsega sveta in tekmujejo v robotiki. Obstajajo 3 razlicne kategorije teh tek-movanj: Rescue, Soccer in Onstage. Vsaka kategorija ima še svoje pod-kategorije. Lani smo imeli poleg pouka še krožek, pri katerem sva se s sošolcem odlocila, da bi rada sestavila robota, ki bi igral nogomet in z njim šla tekmovat na RoboCupJunior, v kategoriji Soccer Lightweight. V tej kategoriji igrajo roboti nogomet 2 na 2. Namen tega tekmovanja je, da robot zadene cim vec golov nasprotnikovi ekipi in da jih tudi cim manj dobi. V tem krožku sva se odlocila, da bova s sošolcem sestavila robota za igranje nogometa, ker imamo na šoli dva profesorja, ki sta že bila na svetovnem prvenstvu iz te kategorije in bi nama lahko dala veliko dobrih nasvetov. Lani smo torej zaceli delati na tem projektu in najprej je bilo potrebno izdelati konstrukcijo za robota. Ker smo lani pri pouku zaceli uporabljati program za risanje konstrukcij (SolidWorks), sem to znanje uporabil in v njem narisal mere robota. Vse komponente, ki sem jih narisal, sem sestavil med seboj, da sem prišel do izdelka na sliki. Ko sem narisal to konstrukcijo, sem jo poslal pro-fesorju, da jo pregleda in jo poskusi natisniti s 3D tiskalnikom. Seveda sem ob zacetku risanja konstrukcije potreboval pomoc profesorja. Ker je potem nastopil cas COVIDA, se je ta projekt malo ustavil. Ko pa smo prišli nazaj v šolo, smo zaceli z nadaljevanjem tega, kar smo zaceli. Letos je bilo potrebno robota sestaviti, zvezati elektroniko in zaceti s programiranjem. Zdaj sem robota sprogramiral tako, da se premika naprej in se delno tudi umika oviram. Do igranja na RoboCupJunior bo potrebno še vložiti kar nekaj casa, da bo to delovalo, kot bi moralo. Upam, da se bodo te zadeve s koronavirusom cim prej koncale in da se bo letos mogoce tekmovanja udeležiti. Aljaž Lorber, 4. c/1 Robot iz recikliranih materialov Pri predmetu Robotika smo morali za oceno izdelati robota iz recikliranih materialov. Profesor je najprej objavil navodila za izdelavo in podal nekaj idej, kako bi to lahko izdelali. Jaz sem se domislila izdelave robota za igro na sreco. Na tako idejo sem po-mislila, ker sem si ogledala zelo zanimiv video, kjer je nekdo izdelal nekaj podobnega. Po ogledu sem razmišljala, iz kakšnih materialov bi izdelala ro-bota. Odlocila sem za karton in volneno vrvico. Po izrezu in sestavi sem na-letela na težave. Volnena vrvica ni dovolj drsela in tudi upravljani sistem ni dobro deloval. To sem hitro odpravila. Vrvico sem zamenjala z najlonsko vrvico, upravljani sistem iz kartona pa sem nadomestila s posebnimi izolacij-skimi vložki. Na koncu sem robota še pobarvala z akrilno barvo. Liza Kisilak, 4. c/1 Pouk na daljavo pri strokovnem modulu AVR Sem Domen Mlinar in obiskujem 2. letnik PTI programa na TŠC Maribor. V prvem in drugem letniku se srecamo s predmetom Avtomatizacija in robotizacija, ki ga poucuje profesor Iztok Milošic. Predmet ima dva sklopa, teorijo in prakticni del. V prvem letniku smo se vecinoma ukvarjali s teorijo, vendar smo imeli tudi prakso na šolskem robotu, pri teoreticnem delu pa smo se ucili o varnosti pri delu z robotom, sestav-nih delih robota in dolocanju koordinatnega sistema ter programov na robotu. Pri prakticnem delu se ob pomoci profesorja napiše program, ki se ga tudi preizkusi na napravi. Ob uspešno koncani vaji pa se je iz-delalo še porocilo. Projektna naloga pri predmetu je bila izdelava robotske roke iz vsakodnevnih materialov, najdenih doma, nato pa je sledila predstavitev. Ta projekt mi je bil zelo všec, saj nam je predstavljal izziv, uporaba kreativ-nosti pa je bila glavna tocka za uspešen zakljucek naloge. Dobili smo raznolike in tudi izredno zanimive re-zultate. Proti koncu prvega letnika se je uveljavilo ucenje na daljavo zaradi izbruha epidemije. Novi nacin ucenja, ki je zahteval veliko vloženega casa in truda. Kljub pouku na daljavo se je snov nadaljevala, prepi-sali smo si jo iz predhodno sestavljene prezentacije ucitelja ter odgovorili na njegova vprašanja. Na koncu je sledilo tudi preverjanje znanje, ki smo ga pa opravili preko šolske spletne strani. V drugem letniku smo se vrnili v šolo, kjer smo nadaljevali s prakticnim delom. Sestavljali smo programe in po koncanih vajah na robotu pisali porocila. Obravnavali smo program Roboguide, kjer smo vpisali program in vse ukaze kot na pravem robotu, ki ga imamo v šoli. Vaje potekajo tako, da ucitelj najprej vajo razloži, nato pa pomaga prvemu dijaku, potem pa si dijaki pomagamo med seboj, dokler vsi ne opravimo vaj. Vendar ni minilo veliko casa, razmere z viru-som so se poslabšale in smo se vrnili domov, kjer imamo sedaj pouk spet na daljavo. Sedaj ponavljamo ter nadgrajujemo lansko snov, saj je pomembna v nadaljevanju predmeta. Pouk izgleda tako, da ucitelj pri teoreticnem delu prikaže predstavitev, na koncu pa dobimo domaco nalogo, kjer se odgovarja na postav-ljena vprašanja. Pri prakticnem delu predmeta nam ucitelj deli zaslon ter razlaga snov, ki smo se jo že ucili v teoreticnem delu, vendar nam pokaže, kako to poteka na robotu preko programa Roboguide. Ocene se pridobijo s pisanjem porocil in z zagovorom. Sedaj se bližajo pocitnice. Vse potrebne ocene smo že pridobili, upamo pa, da se v novem letu lahko vrnemo v šolo. Predmet robotika je sam po sebi zelo za-nimiv, prav zato sem se tudi odlocil, da bom iz njega opravljal 4. predmet poklicne mature. Projekt Monowheel Radi bi se predstavili s projektom »Monowheel«, ki ga konstruiramo, di-menzioniramo in detajliramo. Ta projekt nam je sprva predlagal profesor Matej Mihelak ob koncu 2. letnika. Sedaj trije dijaki iz 3. b/1 delamo tehnic-no dokumentacijo in skice »monocikla«, ki bo pripravljen za izdelavo, ko bodo težki casi za nami. Primer nekaj delov tega »monowheela«, ki smo jih že zmodelirali. Tukaj lahko vidite le 4 izmed 20+ delov, ki jih imamo namen narediti rocno. Edina stvar, ki se ne zgradi, je pogon »monowheela« (motor), zato za vsak del delamo tudi konstrukcijske risbe. V konstrukciji je prav tako celoten model »monocikla«, tako da pocasi dobiva svojo podobo. Ce želite izvedeti, kako bo to na koncu izgledalo v delovanju, si lahko na youtubeu ogledate posnetek vož-nje »monowheela«. Dijaki: Urban Frangež, Tin Hasicic in Marcel Ekerl Baumhakl, 3. b/1 Programski paket za racunalniško podprto konstruiranje AutoCAD AutoCAD je programsko orodje za 2D nacrtovanje in 3D modeliranje. AutoCAD se lahko uporablja za 2D nacrtovanje ali 3D modeliranje na prakticno vseh podrocjih projektiranja. Z njim je možno risanje, poprav-ljanje in tiskanje risb. Pri nacrtovanju uporablja razlicne knjižnice, ki jih lahko naložimo s spleta. Je najbolj razširjen programski paket za projektiranje na osebnih racunalnikih. Tako kot pri vseh programskih orodjih si je najprej potrebno definirati osnovne parametre, ki jih bomo uporabili pri risanju. Sem spada definira-nje merskih enot (dolžinske mere, koti …), nacina risanja (3D – Model space ali 2D – Layout), koordinatne-ga sistema, nivojev (layerjev) risanja … V okviru nivojev risanja lahko definiramo vrste crt in njihove barve, ki jih bomo uporabljali pri risanju. Za lažje risanje lahko uporabimo koordinatno mrežo in funkcijo Snap, ki nam avtomatsko oznaci dolocene tocke (konce crt, sredino, pravokotno ali vzporedno na crto ipd.), ko se jim z miško približamo. Samo risa-nje temelji na osnovi uporabe osnovnih geometrijskih likov (crta, krog, kvadrat, mnogokotnik, elipsa …), ki jih je možno podaljševati (Extend), rezati in prekinjati (Trim) ter z medsebojnim povezovanjem tvoriti 2D like. Možna je tudi uporaba funkcij kopiranja, izrezovanja in lepljenja. S pomocjo funkcij 3D modeliranja (Extrude, Revolve …) in funkcij združevanja, odštevanja ali preseka teles je možno enostavno tvoriti 3D modele iz 2D likov. Možna je uporaba želenih meril, glav risb ter prikazov (naris, tloris, stranski ris, 3D model …). Prav tako je možno izvesti kotiranje. Programsko orodje AutoCAD je v osnovi eno izmed najbolj uporabljanih orodij za risanje. Vsebovana pravila in logika risanja so podob-na kot pri drugih programskih orodjih (SolidWorks, GStarCAD, Creo, Catia …). Zahteve glede HW opreme za optimalno delovanje omenjenega orodja so na nivoju osebnega racunalnika, kar omogoca enostavno uporabo. Jan Jancic, 3. c/1 Razlika med CNC in NC strojem in najsodobnejši CNC stroj Sem Aljoša Topolovec Potocnik, dijak 3. letnika programa tehnik mehatronike. Za to smer sem se odlocil, saj bo vedno vec robotov in vedno vec avtomatizacije, zato sem se tudi odlocil napisati prispevek o razliki med CNC in NC stroji, ker je v nekaj letih viden kar velik napredek tehnologije pri obdelovanju materialov. Pri CNC krmiljenju smo spoznavali NC in CNC stroje, sedaj smo zaceli s programi za upravljanje CNC stro-jev. Uporabljali pa bomo tudi aplikacijo, kjer bomo te programe tudi uporabili. Predmet CNK se navezuje na CNC, NC stroje in tudi na 3D tiskalnike, ki so v zadnjih letih kar precej popularni. NC IN CNC STROJI Kratici NC in CNC izhajata iz anglešcine in pomenita Numerical Control (numericno krmiljenje) in Computer Numerically Controlled (racunalniško numericno krmiljenje). NC je predhodnik CNC krmilje-nja. Glavni razlogi, vodilo in cilji pri razvoju CNC strojev so bili naslednji: – povecati produktivnost, – izboljšati kvaliteto in natancnost izdelkov, – zmanjšati stroške v proizvodnji. Nekaj osnovnih prednosti CNC obdelovalnih strojev pred klasicnimi NC stroji je: – program vnesemo v stroj in ga shranimo, – enostavno popravljanje že shranjenega programa, – vecja produktivnost strojev, – velika kvaliteta in natancnost izdelave izdelka, – vecja izkorišcenost stroja, – visoka prilagodljivost pri obdelavi. NAJSODOBNEJŠI CNC STROJI Najsodobnejši CNC stroji se razlikujejo od predhodnih CNC strojev po upravljanju in delu z njimi. Sodobni stroji imajo vse vecinoma avtomatsko, clovek zraven le nadzira delovanje, kot so programi in parametri. Predhodno jih vnesemo na racunalnik in potem stroj deluje po tistem programu. V sodobnih casih so zelo priljubljeni 3D tiskalniki, v veliki meri se pojavljajo na trgu in so konkurenca obdelovalnim strojem. Slabost teh je, da trdota materiala ni najboljša, v primerjavi s kovinami, ki jih uporabljamo pri obdelavi na CNC strojih. Aljoša Topolovec Potocnik, 3. c/1 Orodja za struženje Pri predmetu CNC krmiljenje sem se odlocil, da bom napisal prispevek o stružnih orodjih. Opisal bom, kako so sestavljena stružna orodja, iz katerih materialov so narejena, kako delimo stružne nože, katere pritrjevalne sisteme poznamo, kaj mo-ramo upoštevati pri izbiri optimalnega stružnega orodja ter kako merimo orodja. Kako so sestavljena orodja za struženje? Orodja za struženje so sestavljena iz treh delov. To so: rezalni del, ki služi odrezo-vanju materiala, držalo orodja, ki služi za pricvrstitev rezalnega dela, in povezovalni del, ki služi za povezavo z vpenjalom za orodja. Za struženje na CNC strojih uporab-ljamo sodobna rezalna orodja. Sestavljena so iz držala in menjalnih plošc razlicnih oblik. Delitev stružnih orodij Glede na nacin uporabe stružne nože delimo na: nože za vzdolžno struženje, nože za precno struženje, nože za notranje struženje in nože za zunanje struženje. Glede na obliko stružne nože delimo na: desne, leve, nevtralne, nože za utore, nože za navoje ter odrezil-ne nože. Pritrjevalni sistemi za rezalne plošcice Rezalna plošcica mora biti na držalo togo vpeta. To omogoca stabilnost in s tem kvalitetno obdelavo. Pritr-jevalni sistem mora onemogociti vse morebitne premike rezalne plošcice. To je zelo pomembno pri grobi obdelavi, kjer nastopajo velike rezalne sile. Stabilnost pritrjevanja je zelo pomembna za keramicne rezalne plošcice. Pritrjevalni sistem mora biti konstruiran tako, da omogoca ustrezno zašcito pred odrezki. Pritrje-valni sistemi se v primeru zloma rezalne plošcice ne smejo poškodovati. Meritve orodja Orodje lahko izmerimo na vec nacinov: naredimo dotik z orodjem na obdelovanec, ki ima natancno izmer-jene dimenzije, s celne ali vzdolžne strani ter s pomocjo opticne priprave, ki je bolj natancna. Nik Lunežnik, 3. c/1 Obnavljanje starodobnikov Teo Butolen iz 2. f/1 je v 8. razredu osnovne šole v ocetovi delavnici zacel z obnovo starodobnikov. Svoje avtoservisne vešcine je pridobival najprej v programu avtoserviser, nato pa v programu avtoservisni teh-nik. Obnovil je že vec kot 30 avtomobilov in 40 motorjev. Najstarejši je letnik 1959. V Sloveniji je eden iz-med redkih, zagotovo pa najmlajši, ki se s tem ukvarja. Dejaven je v Klubu ljubiteljev klasicnih in športnih vozil Kidricevo in Kult classic. Trenutno ima v svojem avtoparku vec kot 15 »oldtimerjev«. Utrinki iz delavnic Amadej Vigec, 1. f/1 PRAKTICNO USPOSABLJANJE Z DELOM Prakticno izobraževanje v poklicnem in strokovnem izobraževanju se izva-ja kot prakticni pouk (PRA) in kot prakticno usposabljanje z delom (PUD). Obseg prakticnega pouka in prakticnega usposabljanja z delom je dolocen z izobraževalnim programom. V šoli se izvaja prakticni pouk, pri delodajal-cu v podjetju pa se pod vodstvom mentorjev izvaja prakticno usposablja-nje z delom. Na prakticnem usposabljanju se dijaki in dijakinje vkljucijo v neposredni delovni proces in se prakticno usposabljajo z delom. Sistem deluje po sistemu, da vaja dela mojstra, mojster pa vajo, ce jo seveda zna. Na podlagi mentorjevega pisnega mnenja oziroma ovrednotenja uspešnosti dijaka lahko dijak zakljuci obveznosti. Na Tehniškem šolskem centru Maribor zadnja tri leta izobražujemo v programu OBLIKOVALEC KOVIN – ORODJAR tudi po vajeniškem sistemu. Tako je sicer v vsaki generaciji vecina dijakov vpisana po šolskem sistemu, nekaj dijakov pa se je odlocilo tudi za vajeniški sistem. Razlika med šolskim in vajeniškim siste-mom je predvsem v prakticnem izobraževanju, ki se v skladu z zakonom skoraj v celoti opravlja v podje-tjih. Ce se želi dijak izobraževati po vajeniškem sistemu, morajo starši in dijak skleniti najprej VAJENIŠKO POGODBO s podjetjem, ki so si ga izbrali in izpolnjuje pogoje za izvajanje prakticnega pouka (verificirano ucno mesto). V podjetju dijaki/dijakinje preživijo vec kot 50 % vseh ur, ki so predvidene v treh letih izobra-ževanja. Na TŠC-ju v tem šolskem letu po dolgih letih zakljucuje prva generacija vajencev. Prakticni del zakljucnega izpita bodo dijaki vajenci opravili v podjetju, zagovor pa v skladu s šolskim koledarjem skupaj z ostalimi dijaki v šoli. V preteklem šolskem letu so opravljali prakticno usposabljanje dijaki Srednje strojne šole v vec kot 200 razlicnih podjetjih. Vseh podjetij zaradi prostorske stiske ne morem našteti, moram pa se vsem zahvaliti za enkratno sodelovanje. Tako skupaj s podjetji vzgajamo in usposabljamo dobre nove sodelavce. Sandi Vudler, organizator prakticnega usposabljanja No photo description available. Izvajanje prakticnega pouka na daljavo Na Tehniškem šolskem centru Maribor izobra-žujemo dijake in študente na podrocju strojniš-tva, avtostroke in mehatronike. Zaradi epidemi-je COVID-19 smo po slabih dveh mesecih pouka v šoli zaceli s poukom na daljavo. Ker smo tehni-ška šola in med drugim izobražujemo dijake za tehniški poklic z izvajanjem prakticnega pouka v šolskih delavnicah, smo bili prisiljeni tudi ta del izobraževanja prilagoditi in izpeljati na daljavo. Za izvajanje prakticnega pouka na daljavo nismo dobili nobenih priporocil, ampak smo morali sami poiskati nacin, kako se najbolj približati dijakom, da bodo razumeli podano snov in jo lahko tudi upo-rabili. Znotraj kolektiva uciteljev prakticnega pouka smo se odlocili, da bomo dijakom prikazali vaje, ki bi jih v normalnih pogojih pouka izvajali v šoli, v obliki video posnetkov. Video posnetkov ne bi uporabljali s spleta, ampak bi jih posneli kar ucitelji v šolskih delavnicah. Tako smo se prvi teden pouka na daljavo v manjših parih sestali na šoli, dolocili smernice za posamezne module in zaceli pripravljati gradiva. Posnetki imajo slikovni in zvocni zapis, kjer smo pri vsaki vaji sproti razlagali tudi ucno snov. Ko smo posneli neka-jurna šolska gradiva, se nam je postavilo vprašanje, ali bodo dijaki te posnetke pogledali in jih razumeli. Zato smo se dogovorili, da bomo vajo posneli še enkrat, vendar z napakami (nepravilnim postopkom de-la), ki se iz izkušenj pri tem delu veliko krat zgodijo zaradi neznanja ali nerazumevanja. Ker ima vec ucite-ljev v razlicnih oddelkih enake vsebine, smo preko aplikacije Teams naredili kanal, pri katerem imamo vsi ucitelji prakticnega pouka dostop do izbire video vsebin. Pri pouku na daljavo video vsebino preko spletne ucilnice posredujemo dijakom, snov in temo vaje razložimo in pustimo video na ogled za nekaj dni. Nato video vsebino odstranimo in jo nadomestimo s posnetkom, ki vsebuje napake. Ko dijaki pogledajo še vi-deo z napakami, nam morajo v dolocenem casu odgovoriti, katere napake so bile narejene in koliko je bilo teh napak. Tako lahko na nek nacin preverimo, ali so dijaki razumeli razlago in izvedbo vaje. S tem lahko preverimo petdeset odstotkov znanja in razumevanja, drugih petdeset odstotkov pa je motorika, ki pa jo lahko dijaki dobijo izkljucno pri fizicnem stiku z napravami in orodjem. Zavedamo se, da ima vsako podjetje svoj nacin dela in za delo uporablja razlicna orodja. Ce bodo naši dija-ki po koncanem šolanju vsaj približno pripravljeni in usposobljeni za delo na podrocju strojništva, avtos-troke in mehatronike, s tem, da bodo poznali orodje in stroje in delovanje teh, smo naredili veliko. Bodoci strokovnjaki pa se bodo tako ali tako ucili skozi vso svojo delovno dobo. Branko Gregorc, vodja šolskih delavnic Moje prakticno usposabljanje Za šolsko glasilo bom opisal, kako je potekalo moje prakticno usposabljanje pri delodajalcu v prvem letni-ku. PUD sem opravljal pri podjetju Mastnak - ograjni sistemi. Opisal bom, kako sem se spoznaval z novimi stroji in nacinom dela. Prvi dan PUD-a me je mentor seznanil s pravili o varnosti pri delu in raznimi nesrecami, ki se ti lahko zgodi-jo med opravljanjem dela. Razkazal mi je podjetje in stroje, razložil, s cim se ukvarjajo, na hitro tudi, kaj se na katerem oddelku pocne, in predstavil sodelavce. Nato me je ucil sestavljati ograje in me opozoril, na kaj moram biti pozoren, da cesa ne poškodujem. Sam sem moral sestavljati ograjo, a pod strogim nadzo-rom. Videl je, da mi to gre kar od rok, zato sem naprej sestavljal skoraj popolnoma samostojno, samo tu in tam me je preveril. Približno na polovici usposabljanje je rekel, da bi rad, da se naucim še kaj vec, in mi je napovedal, da bom šel delat na CNC stroj. Tam me je ucil starejši delavec. Sprva sem opravljal zelo lahka dela (majhne komade, ki so se delali na zalogo), da sem se malo privadil, hkrati pa sem tudi delal na radi-alnem vrtalnem stroju, kjer si lahko vrtal ali pa frezal. Tam sem v te komade, ki sem jih na CNC-ju naredil, izdelal še luknje in navoje. Slab teden sem delal to, ko so videli, da bi lahko delal kaj bolj zahtevnega, sem se pocasi zacel uciti še drugih stvari. Do konca prakse sem se kar veliko naucil, od najmanj zahtevnih stvari do že kar zahtevnih. V glavnem, na koncu sem delal že bolj ali manj vecinoma samostojno. Tako je izgledalo moje prakticno usposabljanje pri delodajalcu, pri katerem sem se zelo veliko naucil, in to že v prvem letniku. Komaj cakam, da grem v drugem letniku ponovno na PUD. David Fercec, 2. b/1 Kako sem se imel na PUD-u? Na PUD-u sem se imel lepo, naucil sem se veliko novih stvari o mehaniki. Ko sem prišel prvi dan v podjetje, me je presenetilo to, da so poleg znamk Audi in VW dodali še znamki Citroen in Peugeot. Ker sem že tretje leto v istem podjetju, sem mislil, da ne bom vec mogel delati na mojih najljubših znam-kah. Ko sem prišel, sem ugotovil, da je delavnica razdeljena na dva dela, prvi del na Citroen in Peugeot, drugi na Audi in VW. Nato sem se spoznal z vsemi novimi delavci in kmalu smo priceli z delom. Novih delavcev je bilo kar veliko in ugotovil sem, da so stari delavci, ki so me ucili v prvem in dru-gem letniku, odšli. Na zacetku sem »skakal« med deloma delavnice in bil malo pri enem, malo pri drugem mojstru. Nato je šel moj stalni mojster v pokoj, zato me je sprejel drugi, pri katerem sem se naucil zelo veliko, saj mi je vse lepo razložil; kam kaj gre, kako se kaj naredi in kaj narediti, da bo po-tek dela lažji. Vsak dan, ko sem prihajal, smo se bolj in bolj spoprijateljili in zdaj se vsak dan šalimo in smejimo. Upam, da ostanemo v dobrih odnosih še po koncanem PUD-u in da bo znanje, ki so mi ga dali, vedno z menoj. Matej Stupan, 3. b/2 MEDPODJETNIŠKI IZOBRAŽEVALNI CENTER Izobraževanje poteka po javnoveljavnih programih za pridobitev naslednjih poklicev: pomocnik v tehnoloških procesih (NPI), avtoserviser, avtokaroserist, oblikovalec kovin— orodjar, izdelovalec kovinskih konstrukcij, inštalater strojnih inštalacij in mehatronik operater (SPI), strojni tehnik in tehnik mehatronike (SSI), avtoservisni tehnik in strojni tehnik (PTI). Vkljuceni udeleženci želijo zakljuciti nedokoncano izobraževanje ali se želijo prekvalificirati, saj že delajo v katerem od strojniških poklicev, ali pa vidijo na trgu dela boljšo možnost zaposlitve. Udeleženci izobraževanja odraslih za šolanje placajo šolnino. Višina šolnine je odvisna od programa izo-braževanja, pri prekvalifikaciji pa tudi od števila priznanih izpitov iz predhodnega izobraževanja. V tem šolskem letu smo bili tudi pri izobraževanju odraslih oseb v javnoveljavnih programih postavljeni pred izzive šolanja na daljavo. Predavanja potekajo preko videokonferencnih klicev in samostojnega dela na daljavo. Komunikacija pote-ka preko spletnih orodij, elektronske pošte in telefona. V okviru projekta ATENA promoviramo pomen nadaljnjega izobraževanja in nadgrajevanja pridobljene izobrazbe in nudimo udeležencem izobraževanja odraslih 16 ur brezplacne ucne pomoci. Projekt izvajamo v sodelovanju s srednjimi šolami in ljudskimi univerzami v podravski regiji. V obdobju 2019 do 2021 imamo z Zavodom RS za zaposlovanje sklenjene pogodbe za usposabljanje v naslednjih programih, in sicer: Tehnolog – programer CNC strojev za odrezovanje kovin Usposabljanje na podrocju strojništva in metalurgije Oblikovalec kovin Usposabljanje za delo kljucavnicarja Osnove mehatronskih sistemov Robotika – zacetni nivo Licar MIG/MAG varilec s certificiranjem usposobljenosti varilca TIG varilec s certificiranjem usposobljenosti varilca Projekt MUNERA 3 nudi zaposlenim osebam možnost brezplacnih usposabljanj na podrocju strojništva v trenutno osmih potrjenih programih. V projektu PRIDOBIVANJE TEMELJNIH POKLICNIH KOMPETENC 2018–2022 si lahko odrasli, ki so starejši od 45 let in imajo najvec srednješolsko izobrazbo, pridobivajo brezplacno znanje iz racunalništva in tujih jezikov (anglešcine in nemšcine). Vse prijave in vkljucitev brezposelnih oseb v programe usposabljanja poteka preko Zavoda RS za zaposlo-vanje, Obmocna služba Maribor. PROJEKTI USPOSABLJANJE BREZPOSELNIH OSEB KONTAKT Srecko Vidovic, vodja MIC-a srecko.vidovi@tscmb.si 040 304 868 Metka Kodrin, organizatorka izobraževanja odraslih in koordinatorka na projektih metka.kodrin@tscmb.si 02 229 57 63 VIŠJA STROKOVNA ŠOLA V študijskem letu 2020/2021 Višja strokovna šola TŠC Maribor praznuje deseto leto delovanja, hkrati je šolo zapustil že naš 200. diplomant. V tem casu si je izborila svoje prepoznavno mesto v regiji in na stro-kovnih podrocjih, povezanih s strojništvom in z avtostroko. S kakovostnim izobraževanjem v programih formalnega in neformalnega izobraževanja ter svetovanja, s sodelovanjem z gospodarstvom in predvsem s kvaliteto naših diplomantov smo pripomogli k prepoznavnosti šole in utrditvi naše pozicije na zemljevidu višjega strokovnega izobraževanja. Višja strokovna šola izvaja dva višješolska študijska programa: Strojništvo in Avtoservisni menedžment, katerih bistvo je prepletanje teoreticnega študija s prakticnim izobraževanjem v podjetjih, ki predstavlja kar 40 % casa organiziranega izobraževanja v posameznem programu. Naše temeljne naloge, ki nam jih nalaga naše poslanstvo, so kakovostno izobraževanje študentov po vseh razpisanih višješolskih programih (ob skrbi za visok in mednarodno primerljiv nivo znanja diplomantov ter njihov uspešen vstop na trg dela) in razvijanje novih delovnih mest. Pri tem želimo izkorišcati prednosti naše prilagodljivosti, strokovnosti in indivi-dualnega pristopa do študenta. Z lokalnim okoljem moramo sodelova-ti preko aktivnosti s podrocja študij-skih programov ter prepoznavati po-trebe v razlicnih delovnih okoljih in izvedbo študijskih programov na apli-kativen nacin. Sodelovati moramo v izobraževalnih, razvojnih, gospodar-skih in drugih regionalnih in mednaro-dnih projektih. Predavateljem mora-mo nuditi razlicne oblike usposabljanj in sodelovanj pri realnih projektih in jim omogociti osebno rast in razvoj. Širiti moramo mednarodno sodelova-nje in internacionalizacijo študija, s poudarkom vkljucevanja Erasmus aktivnosti v svoje delo (EPS). Študentom želimo omogociti študijske iz-menjave in obiskovanje strokovnih institucij in prireditev doma in v tujini. Razvijati moramo razlicne oblike izobraževanja za druge zainteresirane skupine in prenos znanja v stroke, ki jih obsegajo študijski programi. Spodbujati želimo vseživljenjsko ucenje in medgeneracijsko komunikacijo. Vzdrževati in razvijati moramo kakovostno študijsko in študentsko okolje. Zagotavljati moramo novo tehnicno opremo, informacijsko tehnologijo, e-okolja in hiter prenos kljucnih informacij do študentov in zaposlenih. Šola je bila v preteklem obdobju v nacionalnem in mednarodnem prostoru prepoznana po strokovnosti, visokem nivoju znanja diplomantov, kakovostnih pedagoških metodah in visokih eticnih nacelih. Na podla-gi dosežkov preteklega dela, definiranih vrednot in poslanstvu šole ter ob upoštevanju analize nastalih raz-mer za delovanje šole smo oblikovali novo vizijo šole, ki želi postati inkubator (zibelka) izobraževanja, us-posabljanja in razvoja odlicnih strokovnjakov praktikov, zaposljivih na podrocju strojništva, elektrotehnike in avtostroke. Naše vrednote so: znanje in ucenje, ustvarjalnost, poštenost, odgovornost, zaupanje, vztraj-nost, doslednost, varnost, pozitivnost, komunikativnost, inovativnost, kompetencnost, eticnost, ažurnost, spoštovanje socloveka (ne glede na njegovo starost, sposobnosti in druge razlicnosti), upoštevanje temelj-nih dolocil vljudnostnega obnašanja. V sodelovanju s Srednjo strojno šolo Maribor in z Medpodjetniškim izobraževalnim centrom imajo naši študenti dostop do najsodobneje opremljenih predavalnic in laboratorijev, kot so ucilnica za CNC tehnolo-gije (vertikalni 3-osni CNC obdelovalni stroj Doosan DNM 4500 z dodatno 4. osjo in FANUC krmiljem, 17 delovnih postaj s Siemens Sinumeric in Fanuc NC Guide), ucilnica za racunalniško podprte tehnologije (delovne postaje s programsko opremo PTC Creo Parametric 7.0, DS Solidworks 2021, Lantek Expert, 3D SLA tiskalnik Form2, vecbarvni 3D FDM tiskalnik Cubex Trio, 3D skener Artec Spider), ucilnica za mehatro-niko in robotiko (robotske roke ABB in 2x Fanuc, programska oprema RobotStudio, RoboGuide, FluidSim, hidravlika, krmilna tehnika), sodobno opremljene racunalniške ucilnice z vec kot 100 racunalniki, ucilnica za varilne tehnologije z Varstroj opremo, najsodobneje opremljene delavnice za avtrostroko (diagnostika podvozij, diagnostika motorjev, popravilo vozil, avtoelektrika, avtokleparstvo, avtolicarstvo …). Ce vas zanima študij strojništva in avtoservisnega menedžmenta, vas vabimo, da se vpišete k nam. Zadnji rok za vpis v redni študij je konec avgusta 2021, za izredni študij konec oktobra 2021. Vse informacije o študiju najdete na http://www.tscmb.si/visja-strokovna-sola/studijski-programi/. mag. Samo Cretnik, ravnatelj VSŠ »Znanstvenik odkrije tisto, kar že obstaja. Mehatronik ustvari tisto, cesar še ni bilo.« (Theodore von Karman) TEHNIŠKI ŠOLSKI CENTER MARIBOR