8TIM

revija za tehniko
in znanstveno
dejavnost mladine

• april 1987

• 25. letnik

• cena 300 din

poštnina plačana v gotovini -

V

Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredni¬
ški odbor: Jože Čuden, Vukadin Ivkovič, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Amand
Papotnik, Matej Pavlič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Matjaž Zupan, Tončka
Zupančič • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja de¬
setkrat letno • Naročnina za drugo polletje je 1500 din, posamezen izvod 300
din, celoletna naročnina 2500 din • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana,
Lepi pot 6, p.p. 541/x, tel. 213-733 • Tekoči račun: 50101-603-50480 • Tisk:
Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo: Raziskovalna skupnost,
Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slo¬
venije.

TIMOVE

ČIRE-ČARE

Čarovniški

cilinder

Čarovnik položi na mizo kolobarje iz lesa — dva rdeča in dva
bela. Premer vsakega kolobarja je 90mm, višina pa 20mm.
Zraven postavi kovinski cilinder, pobarvan s sivim emajlom.
Premer valja je 94 mm, visok pa je 82mm. Nato začne čarati.
Kolobarje položi drugega na drugega v stolp, kot vidite na prvi
sliki. Pokrije jih s tanko svileno ruto. Čez piramido in ruto spusti
cilinder. Nato ga sname. Vsi vidijo, da stojita dva kolobarja na
ruti. Ponovno pokrije kolobarje s cilindrom. Nato ga še enkrat
sname. Glej — sedaj se vsa piramida iz kolobarjev nahaja na
ruti! Še tretjič pokrije kolobarje s cilindrom. Ko ga tretjič sname,

je vse tako kot na začetku čarovnije — stolp iz kolobarjev je po¬
novno pokrit z ruto. Čarovnik samo še sname ruto in razloži ko¬
lobarje po mizi.

Skrivnost čarovnije je v cilindru. V njem sta skrita še dva cilindra.
Prvi je tako visok kot stolp, v njem pa se nahaja drugi, ki je tako
visok kot dva kolobarja. Za razliko od zunanjega, ki je pokrit s
sivim emajlom, so na obeh notranjih čarovniških cilindrih nari¬
sane rdeče in bele proge v natančno takem zaporedju, po kate¬
rem boste zložili rdeče in bele kolobarje v piramido. Znotraj so
vsi cilindri pobarvani s črno barvo. Črni krogi na sliki so luknje, ki
jih morate izvrtati v cilindre. Ko vstavljate cilindre drugega v dru¬
gega, morajo biti luknje ena na drugi. Gledalci teh lukenj ne vidi¬
jo.

Kako poteka čarovnija? Tako da gledalci tega ne vidijo, vstavite
palec v spodnjo luknjo in stisnite spodnji, manjši cilinder. Ves
čas, dokler ne postavite vseh treh cilindrov na kolobarje, ga
trdno držite, da ne pade iz ostalih dveh cilindrov. Ko cilindre
dvignete, oslabite prijem in cilinder bo ostal na ruti. Nato preme¬
stite prijem na srednjo luknjo. Ponovite gibe prejšnjega čaranja.
Tokrat bo na ruti ostal tudi večji notranji cilinder. Ko dvigujete ci¬
linder tretjič, vstavite palec v vrhnjo luknjo, stisnite notranji cilin¬
der in dvignite vse tri cilindre hkrati. Čarovniški cilinder morate
dvigovati in spuščati zelo natančno in strogo navpično, da se ne
bi rob rute zavihal.

TIM 8 • 281  • 86/87

Padalstvo je v svetu zelo razširjen tehnični
šport. Padalci tekmujejo med drugim tudi v
skokih na cilj. Nova padala s posebno obli¬
kovano kupolo jim omogočajo lažje mane-
vrirartje v zraku in veliko natančnost pri
doskoku. Takšna padala izdelujejo tudi pri
nas.

Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana,
Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jože Čuden, Vuka-
din Ivkovič, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Amand Papotnik,
Matej Pavlič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Matjaž
Zupan, Tončka Zupančič • Odgovorni in tehnični ured¬
nik: Božidar Grabnar • TIM izhaja desetkrat letno •
Naročnina za drugo polletje je 1500 din, posamezen
izvod 300 din, celoletna naročnina 2500 din • Revijo
naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p.
541/x, tel. 213-733 • tekoči račun: 50101 -603-50480 •
Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo: Razi¬
skovalna skupnost, Kulturna skupnost, Izobraževalna
skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slovenije •

NAS

POGOVOR

Kdo med vami ni bral znamenitega potopisa Frana
Levstika Od Litije do Čateža. V njem so imenitni opisi
pokrajine in še bolj slikovito upodobljeni tamkajšnji lju¬
dje.

Če vas je tale uvod zbegal, vas moram takoj potolažiti:
nikakršnih literarnih ambicij nimam, pa tudi moji popot¬
niški apetiti so bili tokrat dosti bolj skromni. Popotoval
sem le do Litije, na obisk KMT na osnovni šoli Dušan
Kveder-Tomaž. Žilica mi ne da miru, da bi ne vrinil
drobne misli, ki pa žal nima nič skupnega z Levstikovo
umetnino. Ko sem tistega mrzlega marčnega dne po
ozki soteski Save prispel v Litijo, je bilo nebo nad kra¬
jem prekrito z dimom vseh mogočih barv in odtenkov.
In kot nalašč je tisti dan v Delu izšel članek, v katerem
se Litijani pridušajo, da je treba temu onesnaževanju
enkrat za vselej napraviti konec. Za pogovor sem se
dogovoril s tovarišem Janezom Kobalom, mentorjem
KMT, pričakala pa me je kar cela ekipa. Poleg tov. Ko¬
bala še njegovi sodelavci Anton Kovič, ki prav tako
poučuje tehniški pouk, tov. Vinko Logaj, fizik, pa Marjan
Planinšek iz 8. e, predsednik KMT. Za začetek so me
tovariši zasuli s pravim plazom podatkov. Mlade fizike,
elektronike in računalničarje vodi tov. Logaj (asistira mu
Minka Savšek), modelarji, ki jim ni tuje ne letalsko, ne
brodarsko in ne raketarsko modelarstvo, pa tudi kakš -.
nega zmaja kdaj pa kdaj ukrote, pa še fotografi, ki
skrbno ovekovečijo vse pomembnejše dogodke iz živ¬
ljenja kluba, ustvarjajo pod taktirko tov. Kobala, bram¬
bovce, prometnike in radioamaterje vodi tov. Kovič,
veščine v delu s Klip-Klap orodjem, v sestavljanju Fis-
herjevih in Mehanotehnikinih sestavljank vodi kmtjevce
tov. Igor Parkelj, elemente Lesko modelarja posprav¬
ljajo po receptih tov. Marije Bregar. Pa to še ni vse. Za
piko na i so tu mladi kemiki, ki svoje alkimistične čarov¬
nije počno pod budnim očesom tov. Ivice Slabe. Kar
takoj naj povem, da so svoje milo lani na republiškem
tekmovanju KMT v Celju drago prodali, bili so prvi med
mladimi kemiki.

Naštevanje njihovih uspehov bi preseglo okvire na¬
šega zapisa, saj jih je v resnici za cel almanah. Pa ven¬
dar naj naštejem nekaj vidnejših na lanskem republi¬
škem srečanju: tri prva mesta (Lesko, SLO in kemiki),
drugo mesto v spoznavanju proizvodnega procesa,
tretje v sestavljanju Fisher, dve peti mesti (jadralni mo¬
deli in fiziki) in šesto mesto v računalništvu. S tem pa
seveda seznam njihovih uspehov še zdaleč ni izčrpan.

TIM 8 • 282  • 86/87

O deluKMTje obširneje spregovoril tov. Kobal. Nikakor
se ne nameravajo zadovoljiti z doseženim. Trenutno
nimajo stalnega sponzorja, čeprav so doslej vedno na¬
leteli na razumevanje domačih delovnih organizacij.
Lani, ko so bili organizatorji srečanja KMTzasavske re¬
gije, jih je podprla Predilnica iz Litije, ki ta čas praznuje
stoletnico. Tudi v ostalih kolektivih jim radi priskočijo na
pomoč, predvsem z gradivi. Letos so spet organizatorji
srečanja v regiji, to pa pomeni kar precej napornega
dela, da bo organizacija stekla tako kot je treba.

Moji sogovorniki so menili, da bo treba poskrbeti tudi za
tiste, ki zapuste osnovno šolo in se še vedno žele ukvar¬
jati s to dejavnostjo. V ta namen si prizadevajo najti pri¬
merne prostore, v katerih bi se srečevali modelarji in vsi
ostali  — starejše generacije. Med njimi naj bi kasneje
iskali tudi mentorje, ki bi pomagali pri delu KMT. (Eden
takih je na primer Brane Rozman, ki je izšel iz njihovih
vrst in je zdaj mentor jadralnih modelarjev.)  I/ litijskem
Aeroklubu so aktivni bivši člani KMT Gašper Juvan,
Toni Nečemer, Sebastijan Dimeč, Gregor Mavrič in
Marko Pirc. Če bo ideja o nadaljevanju na srednji stop¬
nji zaživela, bo kasneje mogoče prodreti tudi v vrh, kar
zdaj zaradi premajhnega znanja mentorjev ni možno. V
raketnem modelarstvu, na primer, bi bilo potrebno
poleg vrhunskega znanja obvladovati tudi uporabo
najnovejših znanj in postopkov, saj na zahtevnejših
tekmovanjih prav ti elementi ločijo soliden model od
zmagovalnega. Tovariši so menili, da bi se bilo treba v
ta namen ožje specializirati, kar pa je s tako mentorsko
zasedbo kakršna je zdaj, nemogoče, saj delajo v klubu
poleg rednega pedagoškega dela, ki je po njihovih be¬
sedah v okviru šole  vse premalo ovrednoteno, tako mo¬
ralno kot materialno, čeprav pomeni pomemben del
vzgoje in animacije mladih v kraju.

No, iz pogovora sem razbral, da bodo slej ko prej
vztrajali pri svojih načrtih in da jim bo to tudi uspelo. Še
in še bi lahko zapisoval misli, ki so se utrinjale mojim
sogovornikom. Tokrat res nisem bil v zadregi o čem pi¬
sati, prej sem bil prisiljen marsikaj opustiti. Prav je, da
se pomudimo tudi pri članih kluba, ki sem jih omenil na
začetku. Naj bo prvi Marjan Planinšek iz 8. e, predsed¬
nik kluba. Njegov konjiček je raketarstvo, vtejpanogije
dvakrat dosegel tretje mesto na regijskem srečanju.
Ker sam ni bil kaj prida zgovoren, kar velja tudi za ostala
dva, ga je tov. Kobal hudomušno izdal, da je obenem
tudi občinski prvak v šahu, tako da niha med modelar¬
stvom in šahom. Trdno pa je odločen, da bo po končani
osemletki nadaljeval šolanje na elektrotehniški šoli.
Jaka Konjar je lani nanizal vrsto uspehov, ki zaslužijo,
da jih naštejemo: v ekipi SLO je dosegel kar po vrsti
prvo mesto v regiji, republiki in za povrh še na jugoslo¬
vanskem srečanju. V ekipi je skrbel za topografijo in
orientacijo, ukvarja pa se tudi z raketarstvom. Na vpra¬
šanje, kam po osemletki, je odločno izjavil: v vojaško
gimnazijo. In spet pripomba s strani, češ da je tako tudi
prav, saj je v družini to že tradicija. Njegov oče je na¬
mreč rezervni vojaški starešina.

Marko Djukič je računalničar. Sodeluje pri pripravi pro¬
grama za prikaz električnega kroga. To je tekmovalna
naloga letošnjih srečanj KMT. Doslej še ni tekmoval,
letos pa se bo prvič pomeril na tem torišču. Kam in kako
naprej, se pa še ni čisto odločil.

S tem pa našega pogovora še zdaleč ni bilo konec.
Ogledali smo si računalniški kabinet, ki so ga postavili
letos in ki nudi zares dobre pogoje za delo petdesetim
članom te sekpije.

Svojim sogovornikom nisem hotel ukrasti preveč časa,
ki so si ga ljubeznivo odtegnili od svojega rednega
dela, čeprav me je nadebudnež ob prihodu poprosil:
hej, stric, stori, da nam čim  več odpade. Storil sem, kar
sem mogel, pretiravati pa le ne kaže. Potem ko sem si v
spremstvu tov. Kobala ogledal zares lepe nove pro¬
store v stari šoti, sem se poslovil in se odpravil poln vti¬
sov proti domu. Medtem je sonce že zdavnaj popilo ju¬
tranjo meglo, dimniki pa so še vedno puhali pod nebo,
prav kot kakšni zasvojeni kadilci.

V dokaz, daje KMT na OŠ Dušan Kveder-Tomaž zares
vsestransko aktiven, priobčujem še nekaj fotografij iz
njihove bogate fototeke. Od zgoraj navzdol so oveko¬
večeni: raketarji, maketarji, jadralni modelarji, člana fo-
tokrožka, modelarska sekcija, obrambni dan, spozna¬
vanje proizvodnega procesa in mladi kemiki pri kuha¬
nju mila.

TIM 8 • 283  • 86/87

TIM 8 • 284  • 86/87

Tone Pavlovčič KllŽa »Bofcj«

Pri spoznavanju z rezbarsko žagico je najvažnejše, da jo čimveč praktično uporabljamo. Potrebno je
žagati po ravnih in krivih črtah in pri tem paziti, da žagate res po črtah. Zgrešeno je mnenje, da je treba
žagati poleg črte in nato spiliti les do črte. Pravilno je žagati po črti! Kajti tako kot se že v začetku nau¬
čiš, tako ti to ostane v navadi. Zato žagajte vedno po črti! In za vajo v žaganju je ta psiček kot nalašč s
svojimi črtami, ki so okrogle, zavite in deloma ravne.

Kuža BOBI je igrača, za katero lahko rečem, da ne sodi med zahtevna modelarska dela, ki pa mla¬
demu začetniku daje osnovo za kasnejše delo z zahtevnimi modeli.

TIM 8 • 285  • 86/87

Kuža BOBI je ves iz vezanega lesa debeline 5 mm in tako tudi kolesa, ki jih izžagate toliko kosov kot
piše v kosovnici in jih zlepite med seboj. Vrstni red označitve posameznih kosov je tudi vrstni red se¬
stavljanja. Tako vsaj je vedno pri mojih načrtih in prav bi bilo, ko bi tudi vsem drugim, ki rišejo za TIM,
prešlo to  i/ navado.

Ob kos označen s št. 1 prilepite z vsake strani po en kos št. 2 in ob to še uho označeno s št. 3, ter ob
nogah še distančno kolesce št. 4. Za lepljenje uporabite lepilo MEKOL in ko bo suho, psa lepo zgladite
in prebarvajte po lastnem okusu kar s tempera barvicami. Ne pozabite mu pri tem vrisati oči. Ko bo vse
suho, vstavite v vsako nogo os in nanjo nabijte kolesa.

In če vam prvi kužek ne bo najlepše uspeh, se z več potrpljenja lotite novega. To je namreč igrača, ki
naj bi vas naučila točnosti pri vašem delu.

TIM 8 • 286  • 86/87

K, Kuma rov

MOJ PRVI
MODEL

Delo na zaslonu
računalnika

Najprimernejša enota, preko katere računalnik sporoča
rezultate uporabniku, je zaslon. Za delo z zaslonom ima
računalnik rezerviran poseben del delovnega pomnilni¬
ka, ki mu rečemo video pomnilnik. Vsakaspominska ce¬
lica v video pomnilniku ustreza določenemu polju na za¬
slonu. Karkoli vpišemo v video pomnilnik, se takoj pre¬
slika na zaslon. Čim več polj na zaslonu želimo kontroli¬
rati, tem več spomina bomo za to potrebovali.

Nova 64 ima 4 načine prikaza na zaslonu. Ti so:

— TEXT

— LORES 0

— LORES 1 in

— HIRES

V prvih treh načinih je zaslon razdeljen na 28 vrstic s po
40 znaki, ki se vpisujejo v matriko 8x8 pik. Kontroliramo
lahko le posamezen znak, posamezne pike pa ne. Za
kontrolo takšne oblike prikaza računalnik porabi 1120
lokacij video pomnilnika. Vsaka od njih ustreza točno
določenemu mestu na zaslonu. Seveda se v video po¬
mnilnik ne vpisujejo oblike znakov, ampak le njihove
ASCII kode. Obliko znaka, ki ustreza prebrani ASCII
kodi, računalnik poišče v tistem delu pomnilnika, kjer je
shranjen nabor znakov. Kot vemo, znaki nosijo ASCII
kode od 32 do 127. Števila od 0 do 23, če so vpisana v
video pomnilnik, imajo pomen tako imenovanih »atribu¬
tov«. Z njimi določamo barve znakov in ozadja ter po¬
samezne tipe znakov. Učinek posameznih atributov
kaže priložena tabela. Učinek atributa velja od tistega
mesta na zaslonu, na katerem je bil vpisan, pa vse do
konca vrstice.

Atribute in na splošno znake lahko direktno vpisujemo
na zaslon tako, da z ukazom POKE spreminjamo vse¬
bino video pomnilnika. Drugi način je uporaba ubežnih
zaporedij. Ubežno zaporedje dobimo s pritiskom na
tipko ESC, ki jo potem spustimo in pritisnemo neko
drugo ustrezno tipko. Učinek kombinacije bo tak, da se
bo na mestu kazalca vpisal določen atribut in bo vplival
na prikaz do konca vrstice. S tem opisom želimo poja¬
sniti mehanizem kontrole zaslona. V praksi se z direkt¬
nim postavljanjem atributov v video pomnilnik ne bomo
kaj dosti ukvarjali. Raje bomo to delo prepustili vgraje¬
nemu prevajalniku za BASIC, mi pa bomo svoje zahteve
sporočali računalniku kar v BAŠIČU.

Način prikaza HIRES omogoča delo z grafiko. V Hl-
RESU je možno kontrolirati 200x200 pik zaslona, kar
pomeni celih 48.000 baytov. Ker si takega razkošja pri
računalniku, ki ima le 64 KB delovnega pomnilnika, ne
moremo privoščiti, naredimo kompromis. Posamezni
bayt video pomnilnika namreč ne kontrolira ene same
točke na zaslonu, marveč bloke, sestavljene iz 6 točk v
posamezni točkovni vrstici. Tako za kontrolo HIRES za¬
slona porabimo zgolj 200x (240/6) oziroma 8000 bay-
tov. Kako to, da ena spominska lokacija kontrolira 6 in
ne 8 točk, ko pa vemo, da je v njej prostora za 8 bitov?
Toje zato, ker sta preostala dva bita porabljena za dolo¬
čanje statusa točke, toje: točka ima barvo ozadja, točka
ima barvo črnila, točka ima inverzno barvo in točka je
ugasnjena.

V prihodnjih številkah bomo opisali praktično uporabo
posameznih režimov zaslonskega prikaza.

Tone Pavlovčič

KB-6 Matajur

Tudi Slovenci smo imeli svojo letalsko tovarno, ki se je
prvotno imenovala LETOV (LE-talska TOV-arna), ki se
je kasneje preimenovala v LIBIS (Letalska Industrija
Branko Ivanuš Slovenija).

Tovarna Letov je bila tesno povezana s KB (Konstruk¬
torski Biro), ki je deloval pri glavnem odboru letalske
zveze Slovenije. Matajur je nastal iz potreb domačih ae¬
roklubov po lahkem športnem letalu, ki bi bil uporaben
za športno letenje, vleko jadralnih letal, akrobatsko le¬
tenje, padalstvo itd. Dušan Cener, modelar, tudi eden
od ustanoviteljev Konstrukcijskega Biroja je s svojo
konstrukcijo zadovoljil vse te potrebe. 4. junija 1952 je
že poletel njegov lahki dvosed, imenovali KB-6 Matajur.
Letalo popolnoma lesene konstrukcije z neuvlačljivimi
kolesi je imelo sedeža enega poleg drugega. Dolgo
vsega 8.36 m z razponom kril 10,60 m, je imelo vgrajen
motor Regnier z vsega 136KM. Kasneje, ko so bili na
razpolago močnejši motorji, je imel KB-6 vgrajen motor
Valter Minor z močjo 160 KM in zaradi večje moči je
dobil še tretji sedež. Tako je poleg šolskega letenja dobil
prostor še za potnika ali pa za padalca. Kasneje je letalo
dobilo še četrti sedež in postalo tako tipično štirisedno
letalo.

Matajur je bilo letalo, ki je zmoglo vse: od vleke jadralnih
letal pa do akrobatskega letenja. Zgrajenih je bilo preko
20 letal tega tipa. Letalo je bilo slonokoščene barve z
rdeče obrobljenimi krili, prav tako obrobljenim vodorav¬
nim in navpičnim repom. Preko boka sta po vsej dolžini
potekali dve rdeči črti.

Če boste tako pobarvali vaš model, ki je prav tako kot
ostali doslej risan v merilu 1:40, boste imeli že kar lepo
zbirko maket.

Material, ki je potreben za izdelavo modela, je le vezan
les debeline 5 milimetrov, nekaj lepila, dve buciki za pri¬
trditev koles in ena za pritrditev propelerja.


TIM 8 • 287  • 86/87

T!M 8 • 288  • 86/87

DALJINSKO

VODENJE

Jan Lokovšek

Polnilec tim LIX

Na začetku nas čaka odločitev. Koliko polnilnih mest
potrebujemo? DV sprejemnik, ki ima navadno 4,8 V ba¬
terijo, oddajnik z 9,6 ali 12V, morda imate še startni
akumulator z 12V in baterijo za žarilno svečko z 2V.
Poglejmo si najprej, kako ta reč sploh deluje.

Opis delovanja

Načrt za eno polnilno mesto je narisan na sliki 4.

Sl. 4 Shema enega polnilnega mesta polnilca TIM
LIX

Bistvena sestavna dela polnilca sta v grobem: tokovi
generator in napetostni komparator.

Tokovi generator generira tok stalne vrednosti. Tvori ga
vezje okoli transistorjev T1 in T2, svetlečih diod D1, D 2
in D 3 ter uporov R1 in R 3. Velikost toka določa vezava
svetlečih diod in vrednost upora R1. Svetleče diode
imajo tu dvojno nalogo: signalizirajo, v katerem načinu
dela tokovi generator, t. j., ali polni s celotnim tokom ali
le še dopolnjuje, odvisno od položaja kontakta releja
a 1. Ker ima svetleča dioda karakteristiko podobno ze-
nerjevi, jo obenem uporabljamo tudi za stabilizacijo na¬
petosti oziroma s tem posredno toka tokovega genera¬
torja. Vezava na sliki 4 omogoča polnjenje baterije dveh
različnih kapacitet. S stiskalom S1 namreč vežemo k
uporu R1 vzporedno še upor R1 ’ in tako povečamo tok
polnjenja. Vezava našega tokovega generatorja je ro¬
bustna; brez težav prenese tudi kratek stik! Taka last¬
nost je pri »spretnih« modelarjih še kako potrebna.

Kot smo dejali. je velikost toka odvisna od položaja kon¬
takta releja a 1. Ta rele pa krmili operacijski ojačevalnik,
ki igra vlogo napetostnega komparatorja. To je vezje, ki
primerja (s tujko — komparira) napetost baterije, ki jo
polnimo, z neko drugo, stalno (referenčno) napetostjo.
Referenčna napetost mora biti zelo stabilna, zato sem v
ta namen uporabil integrirano vezje—stabilizator 7805.
Slednji daje na svojem izhodu zelo stabilno napetost
5V, Komparatorju jo posredujemo preko uporovnega
delilnika R5/R7. Napetost akumulatorčka, ki ga polni¬
mo, pa pride na drug vhod operacijskega ojačevalnika
preko uporovnega delilnika R8/R9.

Polnilec deluje takole: ko priključimo prazno baterijo,
začne takoj teči manjši tok; tisti, ki lahko teče neome¬
jeno dolgo. Takrat je namreč kontakt releja a 1 v v polo¬
žaju, kot je narisan na sliki 4 (sveti svetleča dioda D3).
Pritisnemo na tipko 11 in preko upora R 2 steče tok tudi
preko releja A1, ki premakne svoj kontakt a 1. Kontakt
a1 sklene tipko t1 in rele se odslej drži sam. Svetleča
dioda D 3 je v zraku in zato svetita svetleči diodi D1 in
D 2. Zaradi tega naraste napetost na uporu R1, kar po¬
meni, da teče iz tokovega generatorja večji tok.

Ker je dioda D 3 rdeča, diodi D1 in D 2 pa zaporedna ve¬
zava rdeče in zelene svetleče diode to pomeni, daje ra¬
zmerje tokov v razmerju približno 1:3,5. Na čelni plošči
bomo imeli D1 in D3 in tako vedeli ves čas, ali polnilec
polni z nazivnim (večjim) ali manjšim tokom. No, baterija
se sedaj počasi polni in napetost na njej počasi narašča.
Ko doseže tisto vrednost, ki ustreza napolnjeni bateriji,
reagira napetostni komparator. To vrednost napetosti
določajo vrednosti uporov v takoimenovanem mostičku
R6, R7. R8in R 9. Takrat začne prevajati transistorT3,
ki kratko sklene navitja releja A1. Relejev kontakt a 1 se
vrne v lego, kot je narisana na sliki 4. Takrat zasveti
svetleča dioda D3 (D 1 in D2 ugasneta) in tok polnjenja
se zmanjša na tisto vrednost, ki sme teči ves čas.
Natančnost delovanja polnilca je odvisna od natančno¬
sti referenčnega izvora in kvalitete uporov v mostičku.
Pri tem smo predpostavili, da je operacijski ojačevalnik
brezhiben. Vrednosti uporov v mostičku so za različne
napetosti akumulatorjev seveda različne. Drug ele¬
ment, ki ga določimo glede na kapaciteto akumulatorč-
kov, je upor R1.

To je bil načrt za eno polnilno mesto. Vezje moramo toli¬
kokrat ponoviti, kolikor akumulatorčkov želimo hkrati
polniti. Pri tem seveda uporabimo le en referenčni izvor.

Izbira materiala

Polnilec napajamo z 18 V, če polnimo baterije do 9,6V
oziroma 24 V, če je napetost akumulatorčka 12 V. Ta del
sem prepustil vam, ni pa nič posebnega. Sam sem kupil
20 VA transformatorček ELMA s sekundarnim navitjem
2x12V, mostični usmernik B40C1500 in elektrolitski
kondenzator 4700/4740 V.

Stabilizator je 7805 ali 78L05. Transistor T1 je za naj¬
večje tokove kar 2N3055 ali podoben, T2 je BD 136 ali
BD138 (PNPI), T3 je univerzalni BC237B. Operacijski
ojačevalnik je LM358 ali TL082. Svetleče diode so
premera 3 mm in sicer sta D 2 in D 3 rdeči, D1 pa zelena.
Releje TRM 2712 ali kak drug 12 V rele z enim preklop¬
nim kontaktom, ki ne »vleče« večjega toka od 60mA.
Upori so moči 1/4 ali 1/8W razen tistih, ki jih bomo ka¬
sneje navedli v tabeli. Ker so za različne baterije vred¬
nosti nekaterih uporov različne, poglejmo tabeli I in II.

TIM 8 • 289  • 86/87

TABELA I

Navadno težko zadenemo pravo razmerje uporov
R 8/R 9, zato sem predvidel možnost, da k uporu R 8 ve¬
žemo vzporedno še drugi upor, tako da nam dš kombi¬
nacija pravo vrednost. Ce želite polniti baterijo iste na¬
petosti, toda večje kapacitete, lahko s stikalom S1 ve¬
žete k uporu R1 še en upor, s pomočjo katerega tako
povečate tok polnjenja,

V nadaljevanju se bomo posvetili polnilcu z dvema pol¬
nilnima mestoma in sicer za baterijo sprejemnika
4,8V/ 500 mAh in baterijo oddajnika 9,6v/500mAh ter
predvideli tudi možnost polnjenja baterij kapacitete 1 do
1,2 Ah.

Sl 5 Slika ploščice tiskanega vezja TIM LIX v merilu
1:1

Gradnja

Gradimo v tehniki tiskanega vezja na ploščici enostran¬
sko kaširanega vitroplasta velikosti 70x 90 mm. V merilu
1:1 jo prikazuje slika 5.

Ploščica je konstruirana dokaj razkošno, saj vsi se¬
stavni deli ležijo. Na sliki 5 so tudi že oštevilčene spon¬
ke. Na ploščici so predvideni releji TRM 2712. Če imate
drugačne releje, si morate najprej popraviti razpored na
ploščici.

Kot sem dejal poprej, gradimo polnilec za dve polnilni
mesti. Vrednosti prvega sem označil po vrsti z R1, R 2
itd., drugega pa z R101, R102 itd., zaradi lažjega razu¬
mevanja. To seveda ne pomeni, daje na vezju 109 upo¬
rov!

Vse, kar ima številko, večjo od 100, spada k drugemu
polnilnemu mestu. Na vezju imamo en referenčni izvor
tj. integrirano vezje 7805 in eno integrirano vezje
LM 358. ki pa vsebuje dva operacijska ojačevalnika. Na
ploščico bomo montirali vse elemente razen svetlečih
diod. tipk in močnostnih transistorjev. Montažo podaja
tabela lil.

TABELA lil

TIM 8 • 290  • 86/87

Montažo začnemo z največjimi sestavnimi deli, t.j. z re¬
leji. Prepričajte se, ali zares ustrezajo razporedu, pre¬
den odjedkate ploščico! Vrstni red montaže ostalih
delov hi posebno važen, pazite le na pravilno orientacijo
t.j., kje so sponke »1« integriranih vezij, katodediodin +
sponka elektrolitskega kondenzatorja. Vsi sestavni deli
so na ploščico montirani v vodoravni legi.

Nekaj sestavnih delov ni na ploščici, temveč jih monti¬
ramo na čelno ploščo polnilca. To so tipke, stikala,
izhodna priključka in svetleče diode. Prav tako ni na
ploščici močnostnega transistorja T1 oziroma T101. Za
tokove do 100mA ga ni potrebno niti hladiti, če pa na¬
meravate polnilec »nagnati« do 1 A, mu le privoščite
montažo na hladilno rebro. Če resnično ne nameravate
preseči tokov do 100 mA, potem je za T1 dovolj dober
tudi kak BD135 ali podoben, čeprav cena ni bistveno
manjša.

Preizkus

Polnilec mora delovati takoj, razen če ga niste nekje
hudo polomili. Kako ga preizkusimo? Za to potrebujemo
poleg našega polnilca še dober V-meter in drug stabili¬
ziran usmernik. V sili nadomestimo ta usmernik kar s
potenciometrom, ki ga vežemo kot delilnik napetosti kar
na naš izvor 18 (24) V. Za preizkus ločimo kolektor tran¬
sistorja T1 od upora R8. Stabilizirani usmernik sedaj
priključimo tako, da sta minus sponki (masa) skupni, +
sponko pa vežemo na upor R8. To napetost merimo.
Če pa imate potenciometer, ga vežite preko napajanja
+ 18 V, drsnik pa naj gre na upor R 8. Tudi tu merimo to
napetost.

Priključimo polnilnik, pri čemer polnimo baterijo 4,8 V.
Za začetek naj bo napetost usmernika majhna. Ko prik¬
ljučimo baterijo, začne svetiti dioda D 3. Malo sveti lahko
tudi že prej, predno smo priključili baterijo na emiter
transistorja T1. Pritisnemo tipko 11 in rele mora preklo¬
piti. D3 ugasne, zasvetiti pa morata D1 in D2. Zdaj že
teče nazivni polnilni tok. Počasi dvigujemo napetost na
ločenem usmerniku oziroma vrtimo os potenciometra
tako, da napetost počasi, zelo zelo počasi (!) narašča in
opazujemo kazalec V-metra. Ko le-ta doseže približno
5,6 V, mora rele preklopiti, D1 in D 2 ugasneta in zasveti
spet D 3. Če sedaj ponovno pritiskamo na tipko 11, rele
le zabrenči in »noče« več »prijeti«. Če je tako, potem je
vse v redu. Če pa je ta napetost, ko rele odpade, večja
od 5,8V, potem morate povečati vrednost upora R8 in
če je manjša od 5,4 V, je postopek obraten. Na izhodu
:9,6V se mora to dogajati med 10,8 in 11,6 V. Če je tako,
povežite sponko R8 (82) z emiterjem T1. Enako velja
tudi za drugi izhod in polnilec mora v redu delovati.

Na koncu še opozorilo. Tak polnilec dobro deluje le, če
so baterije kolikor toliko v redu. Če so ostarele, bo nape¬
tost na njih hitreje narastla in polnilec bo zelo kratek čas
polnil z večjim tokom. Toje pravzaprav tudi prav, saj nas
opozori, da nekaj ni v redu z baterijo. Napolniti pa jo se¬
veda ne moremo. Za take baterije so namreč posebni
postopki »oživljanja« in polnjenja kakor da so dobre, vse
skušaj še poslabša.

Prihodnjič si ogledamo še »pametnejši« polnilec, na¬
menjen predvsem hitremu polnjenju!

Društvo modelarjev Ljubljana je dobilo od MZOTK Ljubljana tri prostore v MTC na Rimski
c. 13. Glede na interes članov Društva bodo v teh prostorih in v prostorih v Mostah organi¬
zirali nadaljevalne tečaje s področja modelarstva in nudili strokovne nasvete. Osnovno
izobraževanje v modelarstvu bo še vedno naloga MTC, kdor pa bo želel nadaljevati v
RC modelarstvu ali izdelavi posebnih modelov, mu bo Društvo modelarjev Ljubljane
nudilo vsestransko pomoč.

Prav tako bo Društvo organiziralo tudi tekmovanja z RCE avtomobili, modeli letal in zmajev
itd.

Zato Društvo vabi v svoje vrste sedanje in bodoče modelarje, ki jih zanima ta lepa zvrst.
Članarina za zaposlene je 5000 din letno, za nezaposlene pa 1000 din. Vsi bodoči in sedanji
člani lahko plačajo članarino vsak dan od ponedeljka do četrtka, od 15. do 18. ure v prosto¬
rih Mladinskega tehničnega centra na Rimski 13 v Ljubljani.

TIM 8 • 291  • 86/87

MODELARSTVO

Jože Čuden

Rekordni

model

kategorije S3

Model, ki vam ga predstavljamo, je klasičen
model v kategoriji raket s padalom. Prirejen je za
standardne modelarke raketne motorje premera
18mm, ki jih izdelujejo tudi domači proizvajalci.
Model se odlikuje s stabilnostjo v letu, zaneslji¬
vostjo in enostavno izdelavo. Kljub preprosti kon¬
strukciji pa lahko dosega vrhunske rezultate.
Dokaz za to je nov državni rekord v kategoriji S 3 A
(40 min. 51 sek.), ki gaje postavil član ARK V. M.
Komarov Vasja Urbanc na republiškem prven¬
stvu leta 1985 v Ljubljani. Rezultat je bil celo boljši
od dotlej veljavnega svetovnega rekorda. Re¬
kordni model je imel padalo premera 700 mm, iz
tanke polietilenske folije, startal pa je z domačim
motorjem TG A7-3 premera 17,5mm.



Izdelava modela

Preden se odločimo za gradnjo tekmovalnega
modela, si velja zapomniti, da je pri modelu na¬
menjenem za tekmovanje še posebej pomembna
natančna izdelava, simetričnost, trdnost, fina po¬
vršinska obdelava modela ter pozornost na vse
odvečne grame, ki nastanejo pri pretiranem na¬
našanju lepila ali laka in nedoslednem struženju.

m,5

250

TIM 8 • 292  • 86/87

Glava

Glavo izstružimo iz kosa balse ali samb.e s po¬
močjo električnega ročnega vrtalnika. Za to opra¬
vilo ne potrebujemo cele lesne stružnice, saj za¬
došča že vodoravno stojalo in naslon oz. vodilo za
stružno dleto. Obdelovanec vpnemo v vrtalno
glavo s pomočjo lesnega vijaka, ki mu pred tem
odžagamo glavo. Tako prirejen vijak s kleščami
privijemo natanko v sredino obdelovanca, kjer
smo že prej izvrtali manjšo luknjico. Glavo obliku¬
jemo s stružnim dletom, dokončno pa jo obde¬
lamo najprej z grobim, nato pa še s finim brusnim
papirjem. Med struženjem večkrat kontroliramo
zunanji in notranji premer glave s pomičnim meri¬
lom.

Izgotovljeno glavo še izvotlimo, da je čim lažja. To je
pomembno predvsem pri glavi iz sambe ali težje
balse.

Trup

Za izdelavo trupa potrebujemo kalup s premerom
18 mm. Najprimernejša je aluminijasta cev. na ka¬
tero spiralno v treh slojih navijemo rjav lepilni trak
z vodotopnim lepilom. Posamezne sloje navijamo
tako, da se križno prepletajo. Prvi sloj mora biti z
lepljivo stranjo obrnjen navzven, druga dva pa

navznoter. Ko navijamo drugi oz. tretji sloj, isto¬
časno rahlo vlažimo lepljivo stran z vodo, ter pa¬
zimo, da se robovi traku med seboj le dotikajo, ne
smejo pa se prekrivati. Prav tako ni priporočljivo
puščati prevelikih presledkov, zlasti pri tretjem
zadnjem sloju. Trup pustimo na kalupu, da se
osuši, nato ga prebrusimo s finim vodobrusnim
papirjem (360—400) ter 2- do 3-krat prelakiramo z
razredčenim modelarskim kitom (mešanica ena¬
kih delov brezbarvnega nitro laka in smukca za

osebno nego ali pudra). Med posameznimi laki¬
ranji površino brusimo s finim vodobrusnim papir¬
jem. Dokončno obdelan trup odrežemo na obeh
straneh, da dobimo točno dolžino in ga pustimo
vsaj še en dan na kalupu.

Če pa nameravamo izdelati trup s perforirnim tra¬
kom, zadoščata samo dva sloja, vendar pa je
treba naviti na kalup najprej zaščitni trak, ki pre¬
prečuje, da bi se trup zalepil na kalup. V ta namen
je najprimernejši trak iz povoskanega papirja, ka¬
kršen ostane od samolepilnih tapet, nalepk ali eti¬
ket. Na zaščitni trak spiralno navijemo v nasprotni
smeri perforirni trak, ki ga na konceh prilepimo na
kalup s selotejpom. Lepimo šele zadnji, tretji sloj,
tako da sproti nanašamo lepilo na perforirni trak.
Najprimernejše je dvokomponentno epoksidno
lepilo (donipox), ki ga v tankem sloju mažemo na
trak. Če je lepilo pregosto, ga lahko razredčimo z
nekaj kapljicami metanola. Epoksidno lepilo se pri
sobni temperaturi strjuje okoli 12 ur, zato tudi
zadnji ovoj traku na obeh koncih prilepimo s selo¬
tejpom, da se ne odvije. Ko se lepilo strdi, odre¬
žemo trup na točno dolžino, odstranimo odpadna
konca, kjer je bil trup prilepljen s selotejpom ter ga
snamemo s kalupa. S pinceto izvlečemo iz trupa
zaščitni trak in trup ponovno nataknemo na kalup.
Površino obdelamo na enak način kot pri prejš¬
njem načinu.

Stabilizatorji

Izrežemo jih iz trše balse debeline 1,5 mm, pri
čemer pazimo na smer letnic, kot je označeno na
načrtu. Samo tako bodo stabilizatorji lahko pre¬
nesli obremenitve med letom. Stabilizatorje na¬
tančno profiliramo s finim brusnim papirjem ter jih
2 do 3-krat prelakiramo z razredčenim modelar¬
skim kitom. Istočasno lahko na enak način prela-

TIM 8 • 293  • 86/87

Trud je bil poplačan po več kot enournem zasledo¬
vanju modela. Štoparice so se ustavile v času no¬
vega državnega rekorda.

Rekordni model po končanem poletu.

kiramo tudi glavo. Stabilizatorje prilepimo na trup
z acetonskim celuloznim lepilom natanko na vsa¬
kih 120°. Položaj stabilizatorjev na trupu si lahko
označimo s pomočjo papirnate šablone. Ko se le¬
pilo osuši, spoj dodatno ojačamo z acetonskim
lepilom.

Padalo

Padalo premera 700 mm izrežemo iz tanke polie¬
tilenske folije. Najboljša je luščena s plastificira-
nega ovojnega papirja ali pa od embalaže za ba¬
nane, ki je običajno tanjša, a manj elastična.

Na folijo, izrezano v obliki šestnajsterokotnika,
prilepimo s selotejpom niti dolžine 1,2 do 1,5 pre¬
mera padala, za kar je najprimernejši močnejši,
tanek bombažni sukanec. Nit mora biti pod selo¬
tejpom zalepljena v obliki zanke, da je spoj dovolj
trden. Nato vse vrvice poravnamo na enako dol¬
žino ter jih zavežemo v vozel. Zaradi boljše vidlji¬
vosti lahko kupolo padala pobarvamo z rdečim ali
črnim alkoholnim flomastrom. Preden zložimo
padalo v trup rakete, folijo dobro natremo s smuk¬
cem ali pudrom. Pred vročimi plini odbojnega pol¬
njenja ga zaščitimo s kosmičem vate.

Na izgotovljen model nalepimo vodili, ki ju zvi¬
jemo iz tanke jeklene žice, lahko pa uporabimo
tudi cekas ali bakreno žico.

Za navezavo vseh sestavnih delov potrebujemo
nekoliko močnejšo najlonsko vrvico (0,5 do 1 mm)
dolžine okoli 70cm, katere en konec prilepimo v
glavo, drugega pa ob rob enega od stabilizator¬
jev. Lepimo z acetonskim lepilom. Padalo prive¬
žemo na vrvico tik pod glavo, vozel pa učvrstimo s
kapljico acetonskega lepila.

Za pogon uporabimo lahko kakršenkoli modelar¬
ski raketni motorček s totalnim impulzom do
2,5Ns in standardnim premerom 18mm. Motor¬
ček vstavimo dovolj trdno, da ne izpade iz modela
v trenutku izmetavanja padala.

Sašo Krašovec

Valmet L — 70 vinka

Danes je na vrsti zadnje nadaljevanje.

Celoten model sestavite in popravite še morebitne »na¬
pake« (spoj krila s trupom). V model vlepite nosilce za
servo motorja in pripravite vse komandne povezave.
Servo motor za pogon nagibnih krilc je v krilu—do spre¬
jemnika se uporablja podaljšek. Ostala DV naprava
(servomotor za plin, za smer in višino, sprejemnik in
akumulator) je vgrajena med rebra 3 do 5. Za pogon se
uporablja 6,5ccm letalski motorček. Privit je na nosilca
med prvima dvema rebroma. Na motor pride ustrezna
elisa in spiner 0 50 mm.

Vse površine gladko zbrusite in model prekrijte s folijo
za prekrivanje. Barvna shema vam ponuja letalo — pro¬
totip. Osnova za prekrivanje je srebrna folija. Napis na
trupu je črn. Nacionalne oznake (bela, modra, bela —
krog) prav tako odrežete iz folije in nalikate na osnovno
folijo. Krogi na krilu so 0 120mm, na trupu 0 90mm,
napis pa je visok 40 mm. Na krilo, kjer je sestop iz kabi¬
ne, nalepite vodobrusni papir (črna hrapava površina).

Spuščanje

Težišče modela mora biti na pravem mestu (glej načrt),
prav tako mora tudi motor brezhibno delovati v različnih
legah in tudi komande se morajo brezhibno premikati.
Pri izdelavi in spuščanju vam želim obilo uspeha!

TIM 8 • 294  • 86/87

TIM 8 • 295  • 86/87

TIM 8 • 296  • 86/87

TIM 8 • 297  • 86/87

vijak 0 3
privito v 13.

ODPRTINA ZA
NOGO PREDNJEGA
KOLESA

PRILEPLJENO NA 14.

vijak 0) 3
privito v 14.

MP4

NOSILEC
PliEl)i\,IEG;
KOLESA

JEKLENA ŽICA 05

GUMI CEV
SILIKON CEV

UTEŽ

PLOČEVINA
CEVKE-.MEDENINA 03

TIM 8 • 298  • 86/87

in

• •
r-
i

E

o

TIM 8 • 299  • 86/87

IZDELEK

ŽADOM

1

n

E

- 0 —

Stenski pano
za orodje
in drobni
material

Pred nami (učenci in učitelji —
mentorji) je Program in propozicije
za XI. republiško srečanje mladih
tehnikov Slovenije.

Moj namen je, da vas animiran za
6. točko:

RAZPISI DELOVNIH ORGANI¬
ZACIJ; podrobneje o stenskem
panoju za orodje in drobni material.
Pokrovitelj tega razpisa je delovna
organizacija UNIOR ZREČE.

Iz analize lanskoletnih (orodnih
kaset) tovrstnih projektov, ki so bili
razstavljeni v Celju, lahko povza¬
mem, da jih ni bilo preveč in zato
vabimo k sodelovanju vse klube
mladih tehnikov.

Ustvarjalna vnema in delo ne bo
zastonj!

V tem prispevku bom le nanizal
nekaj napotkov, vaše delo in iz¬
najdljivost pa bosta ubrali svojo
pot, ki vas bo uspešno privedla k
zastavljenemu cilju.

Celotnemu delu je osnova razisko¬
valno delo, ki lahko poteka takole:

1. Načrtovanje vsebine razisko¬
valnega dela

2. Vsebina dela

3. Metode dela

4. Uporabljena sredstva in poma¬
gala

5. Oblike organiziranja dela

6. Vloga učencev — članov KMT
in

7. Vloga učitelja — mentorja

Iz opisane strukture poteka izhaja:..

1. Izbira projekta (namen, oblika,
material, postopki, uporabljena
orodja in pripomočki)

2. Načrtovanje in razvoj ideje
(skice projekta in detajlov)

3. Konstruiranje — izdelava teh¬
nične risbe

4. Izdelava

5. Preverjanje funkcionalnosti

6. Dopolnjevanje (montaža orodja
in drobnegr materiala)

Moje pobude se nanašajo le na
videz tehniške dokumentacije za
pladnje, ki so lahko sestavni del
stenskega panoja za orodje in
drobni material.

Pri tem upoštevajte:

1. Projekt je stenski

2. Notranjost je lahko opremljena
s pladnji za orodje (merilno in zari-
sovalno, obdelovalno), električno
orodje in naprave ter za shranjeva¬
nje materialov (papir, les, žica, plo¬
čevina, obstoječi deli tid.)

3. Projekt je namenjen razredni
stopnji, tehnični vzgoji, hoby de¬
javnosti itd.

Pri delu pazite na izbiro:

1. Primernega gradiva

2. Orodja, strojev in naprav

3. Delovnih postopkov (priporo¬
čam projektno nalogo)

4. Načinov za preverjanje

Posebno pozornost posvetite teh¬
nološkim rešitvam, zato si oglejte
načine spajanja lesnih delov v

TIM 8 • 300  • 86/87

DNEVNIK DELA

Naziv dejavnost i__

Skica-risba in kratek opis dela

List št.

Dan,mesec

Opombe učitelja

TIM 8 • 301  • 86/87

Evidenca planiranih in realiziranih nalog

/

TIM 8 • 302  • 86/87

učbeniku Tehnika in delo za 5. ra¬
zred. Za spremljanje dela upora¬
bite prilogo, ki sem jo imenoval
dnevnik dela. V to vpišite naziv de¬
javnosti (npr. mladi konstruktorji), v
prostor za risbo in kratek opis dela
vnesite ta izrazna sredstva, kar je
lahko tudi priloga na razstavi.

Ob tem pa imate še preglednico:
evidenca planiranih in realiziranih
nalog, v katero vpišete potrebne
podatke. To je namenjeno sprem¬
ljanju celotne ustvarjalne dejavno¬
sti.

Želim vam, da bi z veseljem in
ustvarjalno vnemo dosegli zastav¬
ljene cilje (izdelek in predstavljanje
na srečanju). ,

Aleksander Stojanovič

Večstopenjski modeli raket

Večstopenjski modeli raket sodijo sami po sebi v po¬
sebno skupino letečih modelov raket, predvsem zaradi
konstrukcije in gradnje, še posebej pa zaradi tega, ker
imajo v sebi dva ali več raketnih motorjev. V tem se¬
stavku ne bomo toliko govorili o njihovi konstrukciji,
temveč bomo predvsem opisali tehniko gradnje, kako
se spajajo motorji in kako opravimo reglažo modela.

Po konstru kciji deli mo te rakete na tiste s prečni m in one
z vzdolžnim deljenjem stopenj.

V modelarstvu se najpogosteje uporablja prečna delitev
stopenj, pri čemer je število stopenj omejeno na največ
tri. Za prvo stopnjo se uporablja motor z največjim poti¬
skom, za drugo in tretjo stopnjo pa motor z zmernejšim
in enakomernejšim potiskom.

Obliko stabilizatorjev pri večstopenjskih modelih raket
moramo izbrati tako, da se spodnji robovi stabilizatorja
izravnajo z dnom motorčka. Površina stabilizatorjev
prve stopnje je sorazmerno večja od površine nasled¬
njih stopenj. Tako stopnjevanje zagotavlja celotnemu
sestavu potrebno stabilnost.

TIM 8 • 303  • 86/87

TIM 8 • 304  • 86/87

TIM 8 • 305  • 86/87

Na slikah od 1 do 3 je prikazano nekaj konstrukcij več¬
stopenjskih raketnih modelov. O gradnji ne bomo govo¬
rili na široko, temveč le toliko, da opozorimo na najvaž¬
nejše detajle.

Na sliki 1 je prikazan dvostopenjski model. Mere so pri¬
bližne, odvisne so predvsem od premera motorčka in
velikosti padala. Vžig se tu opravi s pomočjo vžigalne
vrvice (še bolje paličice). Tristopenjski model je prika¬
zan na sliki 2. Posebnost tega modela je, da stabiliza¬
torji tvorijo neprekinjen niz, tako da dajejo videz ene
same neprekinjene površine. Posebno pozornost po¬
svetite črtam, ki pomenijo rob razdvajanja oziroma spa¬
janja prejšnjega z robom naslednjega stabilizatorja.
Poizkusni model rakete je prikazan na sliki 3. Prva stop¬
nja modela ima vgrajene štiri motorje. Pri tej konstrukciji
so stabilizatorji v isti ravnini, čeprav se njihovi robovi ne
stikajo. Izdelava tega modela je istovetna gradnji eno¬
stopenjskega modela.

Vstavljanje motorja

Pri večstopenjskih modelih je potrebna posebna teh¬
nika vstavljanja motorjev. Na slikah 4 in 5 je prikazan
eden od možnih načinov. Na sliki 4 je narisan modelar¬
ski raketni motor (A), motor med delovanjem (B) in delo¬
vanje dveh spojenih motorjev (C). Motorja sta spojena s
selotejpom. Če so stopnje rakete zelo skupaj, potem se

motorji vstavljajo tako, kot kaže slika 5. Črta, ki razdvaja
stopnji, je tudi črta spajanja dveh motorjev.

Na sliki 6 je prikazana priprava spoja dveh motorjev,
obenem pa ilustrira trenutek razdvajanja motorjev pri
oddvajanju stopenj. Trak, ki spaja oba motorja, ima na¬
logo, da ju drži skupaj vse dokler ne pride do vžiga dru¬
gega motorja. Prvi je vedno buster motor. Tega spoz-
namopo tem, ker nima traserja niti odbojnega polnjenja.
Njegova oznaka je običajno B-6-0 ali C-4-0. Ničla na
koncu označuje, da motor nima traserja.

Uravnoteženje modela

Vsak model rakete je treba pred startom regulirati, kot je
pokazano na sliki 7 A. Namesto, ki ustreza težišču rake¬
te, prilepimo nitko. Potem se sučemo okoli svoje osi,
tako da model leti po krožnici, pri čemer mora biti v vo¬
doravni legi. Kako preverimo stabilnost dvo in tristo¬
penjskih raket, nam prikazujeta sliki 7C in D.

S tem drobnim prispevkom sem želel spodbuditi mlade
raketarje, da bi pogosteje gradili modele večstopenjskih
raket.

Slika 5

TIM 8 • 306  • 86/87

ELEKTRO

NIKA

Miha Zorec

Avtoradio NF — ojače¬
valnik

Avtoradio prežene dolgočasje in zaspanost, tako na
dolgih utrudljivih vožnjah kot pri vožnji skozi gost mestni
promet. Na žalost pa so naši avtomobili še vedno tako
hrupni, da se glasba komaj prebije do ušes. Da je repro¬
dukcija kvalitetna, moramo imeti kvaliteten radiospre-
jemnik in dovolj močan NF-ojačevalnik, sicer slišimo le
hreščanje.

Z malo truda lahko naredite svoj avtoradio ojačevalnik.
Edina težava je izbira materiala. Saj mora biti ojačeval¬
nik primerno kvaliteten in močan, obenem pa mora de¬
lovati pri napetosti avtomobilskega akumulatorja, ki je
12 V. Pri tako nizki napetosti pa le redke končne stopnje
delujejo brez popačenj. Tako odpadejo skoraj vse
končne stopnje s transistorji, prav tako tudi z integrira¬
nimi vezji, saj potrebujemo za dosego željene moči ve¬
liko večji tok kot sicer. Ta tok pa je veliko večji kot do¬
pustni tok teh močnostnih stopenj.

Za te pogoje delovanja so najbolj primerna specialna in¬
tegrirana vezja, ki so namenoma projektirana za delo¬
vanje na nizkih napajalnih napetostih. Eno od teh je li¬
nearno integrirano vezje TDA 2002 ali TDA 2002A.

Opis vezja TDA2002; TDA2002A

Integrirano vezje TDA2002 (TDA2002A) je močnostni
ojačevalnik, ki deluje v B razredu in pri razmeroma niz¬

kih napajalnih napetostih. Vezje zagotavlja visok
izhodni kratkostični tok (3,5A) in moč 15 W pri tempera¬
turi ohišja 90°C. Pri napajalni napetosti 14.4V (poln
akumulator) je maksimalna izhodna moč na štiriohm-
skem zvočniku okoli 5W, pri obremenitvi z dvoohmskim
zvočnikom pa je maksimalna izhodna moč 8 W, pri teh
izhodnih močeh pa je tipično distorzijsko popačenje pod
0.2%. Integrirano vezje TDA2002 (TDA2002A) je po¬
trebno primerno hladiti. Hladilno telo naredimo iz alu-
munija površine 45 cm 2  in debeline 3 mm ali pa upora¬
bimo komercialno hladilno telo s temperaturno upor¬
nostjo najmanj 8°C/W. Integrirano vezje je v ohišju tipa
Pentawatt, ki ga srečamo v dveh izvedbah, razlika je le v
ukrivljenosti nožič. Obe vrsti ohišij sta na sliki 2a, razpo¬
red nožič pa na sliki 2b.

Pomembne lastnosti:

— nizke vrednosti zunanjih komponent

— majhne dimenzije in lahka montaža

— velika zanesljivost delovanja

— zelo fleksibilna uporaba

— nizka cena

— popolna zaščita pred:

kratkim stikom, inverzno napetostjo in pred pregreva¬
njem (temperaturno kontroliranje ojačanja vezja)

Opis vezja

Na sliki 1 je električna shema za NF-ojačevalnik z inte¬
griranim vezjem TDA 2002. Vezje je izredno enostavno
in poceni.

Vhodni signal oziroma signal iz predojačevalnika vo¬
dimo preko kondenzatorja C1, ki ločuje enosmerno
komponento od izmenične komponente vhodnega sig¬
nala, na nožico 1 integriranega vezja, ki ta signal ojači.
Stopnjo ojačanja (Gv) nastavimo z razmerjem uporov
R 1 in R 2. Čim večji je upor Ri in tem manjši je upor R 2 ,
tem večje je ojačanje. Optimalno razmerje je sto proti
ena, pri čemer je ojačanje približno stokratno.

R 1

Formula za izračun ojačanja: Gv = — + 1

n2

Ojačan signal nato vodimo preko elektrolitskega kon¬
denzatorja Č 4  na zvočnik. Kondenzator C 4  preprečuje
dostop enosmerne napetosti, ki je na nožiči 6  (izhod in¬
tegriranega vezja), na zvočnik. Vrednosti kondenza¬
torja C 4  ne smemo manjšati, ker bi s tem omejevali pre¬
hod višjih frekvenc. Vzporedno z zvočnikom sta vezana
zaporedno upor R3 in kondenzator C5, ki zagotavljata
frekvenčno stabilnost NF-ojačevalnika.

Izmenično povratno zvezo zagotavlja kondenzator C2.
Zaporedna vezava upora Rx in kondenzatorja Cx dolo¬
čata zgornjo mejno frekvenco fv. Upor Rx ima optimalno
vrednost 20xR2. Če je večji, je ojačanje visokih frek¬
venc manjše, če je manjši, pa lahko ojačevalnik zaosci-
lira. S kondenzatorjem Cx omejujemo pasovno širino
ojačevalnika (B). Pasovna širina ojačevalnika je frek¬
venčni pas, ki ga vezje ojačuje. Mejni frekvenci (fn, f v)
sta frekvenci, pri katerih pade ojačanje za 3dB. Slika 8
prikazuje idealizirano karakteristiko pasovne širine oja¬
čevalnika. Vpliv kondenzatorja Cx na pasovno širino
ojačevalnika vidimo na sliki 6.

Formula za izračun kondenzatorja Cx glede na želeno
pasovno širino ojačevalnika:

1

Cx =

TDA2002V

TDA2002AV Slika 2a

1 2 34 5 Slika 2b

2.7T.B.R1

TIM 8 • 307  • 86/87

MONO IZVEDBA
ploščica montaže elementov

tiskano vezje

I®

O I t - HB

+ !

C4

R2

-o o

Slika 3

o vhod

ir ^ O masa

l® Mi ®j 1«

STEREO IZVEDBA

Slika 4

Vezje ima že vgrajeno frekvenčno omejitev, zato lahko
upor Rx in kondenzator Cx tudi izpustimo.

Za gladitev napajalne napetosti rabita kondenzatorja
C3 in C5. Čeprav napajamo ojačevalnik iz akumulator¬
ja, sta ta dva kondenzatorja potrebna, saj slabita vpliv
motenj, ki jih povzročajo razna iskrenja (npr. motor za
brisalce...).

Uporaba in priključitev

NF-ojačevalnik z integriranim vezjem TDA2002 lahko
uporabimo tudi za druge namene, kot so kitarske
končne stopnje, gramofonski ojačevalniki, univerzalne
močnostne stopnje...

Pri uporabi v avtu, ojačevalnik priključimo kar direktno
na akumulator ali pa kje drugje, vendar moramo paziti,
da je napajalna napetost zagotovljena kljub izključe¬
nemu kontaktu. Pri napajanju z omrežno napetostjo po¬
trebujemo — transformator vsaj 30 W, gretz 2,5A in
stabiliziran usmernik.

Izdelava

Ojačevalnik lahko izdelamo kot mono ojačevalnik ali kot
stereo. Ploščico tiskanega vezja za mono izvedbo pri¬
kazuje slika 3b, poleg nje je montažna shema (slika 3a).
Ploščico tiskanega vezja za stereo izvedbo imamo na
sliki 4, to sta v bistvu dve ploščici mono izvedbe, zdru¬
ženi v eno celoto. Ker se razpored elementov ne razli¬
kuje od mono izvedbe, stereo ojačevalnik sestavimo
glede na montažno shemo s slike 3b.

Seznam materiala
C1 = 10^F/4V
C2 = 470^/4 V
C3 =100nF
C4 = 1000;uF/16V
C5= 100nF
C6 = 100/iF/25 V

Cx = 39nF (glej tekst)
R1 = 220 E
R2 = 2,2 E
R3 = 1 E

Rx = 39 E (glej tekst)
IC = TDA2002

TIM 8 • 308  • 86/87

tabela električnih karakteristik

b: B=15kHz

C : B=20kHz Slika 6 Slika 7 Slika 8

Elektronski " aZor “
potenciometer

Veliko je ljubiteljev akustične opreme, ki so navdušeni
nad senzorji (stikali na dotik). Radi bi, da bi bilo na njiho¬
vih napravah čimveč senzorjev (za vklop naprave, za
razne regulacije in kontrole.,Tako tudi za regulacijo
glasnosti.

Vezje, ki bi v celoti nadomestilo potenciometer, je sora¬
zmerno težko narediti, saj mora izpolnjevati veliko za¬

htev, n.pr.: morajo imeti malo lastnega šuma, popače¬
nja..., kljub zelo strogim zahtevam pa obstaja veliko
izvedb teh elektronskih potenciometrov in ena od teh je
tudi z integriranim vezjem CD 4007, ki v lepi meri zadosti
vsem zahtevam, hkrati pa je vezje tudi zelo enostavno in
še integrirano vezje se dobi v domačih prodajalnah,
integrirano vezje CD 4007 vsebuje 3 N — kanalne in 3 P
— kanalne MOSFET transistorje. kar daje vezju zelo vi¬
soko vhodno impedanco, poleg tega pa ima zanemar¬
ljivo majhen šum.

Blok shemo in shematični prikaz integriranega vezja
vezanega v elektronski potenciometer prikazuje slika 2.

TIM 3 • 309  • 86/87

Ko napetost na kontrolnem vhodu narašča, se upornost
med A in C manjša, upornost med A in B pa se veča. Če
napetost pada, je ravno obratno. Transistorji med toč¬
kami A in B oz. A in C so vezani tako, da prevajajo izme¬
nični signal v obe smeri in tako ne pride do popačenja,
pri tem pa vhodni signal ne sme preseči napajalne na¬
petosti.

Za večanje oz. manjšanje napetosti na kontrolnem
vhodu uporabimo napetost pri polnjenju kondenzatorja.

To dosežemo s senzorjem. Senzor za odpiranje oz. za¬
piranje tega elektronskega potenciometra naredimo kar
z RC členom. Ker je impedanca na kontrolni nožiči inte¬
griranega vezja tako visoka, se kondenzator ne more
preko nje prazniti in zadržati vrednost do katere ga
preko upora napolnimo oz. spraznimo. Čas polnjenja
oz. praznjenja kondenzatorja pa podaja tudi čas odpira¬
nja oz. zapiranja elektronskega potenciometra.

Ta čaš je podan z enačbo: ir = RC (sek.).

Seznam materiala

Kondenzatorji C = 470 nF
Upori R = 500 k
Integrirano vezje CD4007

TIM 8 • 310  • 86/87

Ali postaja vaša dejavnost vse bolj obsežna in zahtevna?
Ali vas preganjajo kratki roki?

ISKRA DELTA vam nudi:

- sodobno računalniško opremo

- specifične sistemske in aplikativne rešitve za vse vrste
dejavnosti

- razvejano prodajno in servisno mrežo

- šolanje v izobraževalnih centrih Delta

Vaš nadaljnji razvoj bo uspešen tudi s pomočjo
Iskre Delte!

Zato smo vso računalniško strojno in program¬
sko opremo zasnovali tako, da bo vaš zanesljiv
in učinkovit sodelavec.

Iskra Dalta

proizvodnja računalniških siatamov in Inženiring, p.o.

61000 Ljubljana, Parmova 41
telefon: (061) 312-988
telex: 31366 YU DELTA

TIM 8 • 311  • 86/87

OB

LETNICE...

Matej Pavlič

Charles
R. Darvvin —
utemeljitelj
razvojne
teorije

»Zanimivo je opazovati, kako na tej
ali oni vzpetini raste mnogo razno¬
vrstnih rastlin, v grmovju prepevajo
ptički, različne žuželke letajo nao¬
koli in črvi rijejo po vlažni zemlji, pri
tem pa razmišljati, da so vse te do¬
vršene oblike, med seboj tako ra¬
zlične in na tako zamotan način
druga od druge odvisne, nastale po
zakonih, ki še vedno delujejo okoli
nas. Ti zakoni v najširšem pomenu
besede so rast z razmnoževanjem,
dedovanje, ki je že skoraj všteto v
razmnoževanje, spremenljivost
spričo posrednega in neposred¬
nega delovanja zunanjih življenj¬
skih razmer ter rabe in nerabe
delov, izredno velik prirastek, ki
neti boj za obstanek in povzroča
naravni izbor, katerega posledica
sta divergenca znakov in izumira¬
nje slabše prilagojenih oblik. Ne¬
posredna posledica borbe v naravi,
lakota in smrt, vodnik višjemu cilju,
nastajanju višjih živali. Veličastna
je misel, da je bilo življenje s svojimi
različnimi silami vdihnjeno prvotno
le v nekaj oblik, nemara le v eno
samo, in da so se iz tako prepro¬
stega začetka razvijale prelepe in
prečudovite oblike, medtem ko se
je naš planet vrtel dalje po trdnem

Charles Robert Damin (12. 2.
1809—19. 4.1882) na sliki iz leta
1853

zakonu težnosti. In te oblike se še
vedno razvijajo.«

(Charles Darvvin)

Takšen je zadnji odstavek Darvvi-
nove knjige »O izvoru vrst«, ki je
izšla leta 1859- Čeprav avtor sam v
tej knjigi nikjer ni uporabil besede
»evolucija«, kljub vsemu imenu¬
jemo njegova spoznanja »teorija
evolucije (razvojnega nauka) ob
pomoči naravnega izbora.« Danes
drži mnenje, daje bila to najrevolu-
cionarnejša teorija vseh časov.
Kljub temu da za večino med vami,
bralci, zgornje vrstice niso nič no¬
vega, saj vsak osnovnošolski uč¬
benik biologije Darvvina omenja
vsaj desetkrat, pa bo gotovo za vse
zanimivo nadaljevanje, v katerem
bomo opisali avtorjevo življenje.

Charles Robert Darvvin se je rodil
12. februarja 1809 v Shropshiru v
Angliji kot sin premožnega zdrav¬
nika. Slaven zdravniK in pesnik je
bil tudi njegov ded Erasmus Dar¬
vvin, stari oče po materini strani,
Josiah Edgevvood, pa je bil slaven
po porcelanski obrti. Darvvin v mla¬
dosti ni kaj prida obetal — zanimal
se je za vse in za nič. Ko se je vpisal
na medicino, je že kaj kmalu ugo¬
tovil, da — v nasprotju z očetom in
dedom — za to nima pravega ve¬
selja. Ko se je čez nekaj časa
enako zgodilo še s študijem teolo¬
gije, je oče jezen in razočaran ugo¬
tovil, da njegov sin »dela sramoto
celi družini.«

No, prav takrat pa se je v mladem
Charlesu začelo prebujati zanima¬
nje za čisto drugo področje in nara¬
voslovje je kmalu postalo njegov

največji konjiček. V to ga je poteg¬
nila prebrana knjiga nemškega pri-
rodoslovca. F. N. von Humboldta
(1769—1859), ki je natančno opi¬
sal svoje, leta 1799 začeto petletno
potovanje po obeh ameriških kon¬
tinentih. Med bivanjem v Cambrid¬
geu pa se je Darvvin za vse skupaj
začel še bolj zanimati in njegovo
prvo znanstveno delo je bila geolo¬
ška odprava oziroma delovna ek¬
skurzija, ki jo je po severnem Wa-
lesu vodil angleški geolog, začet¬
nik moderne geologije, Adam
Sedgvvick (1785—1873). Ta je
hitro spoznal genialnost mladega
moža, ki so mu le nekoliko kasneje
ponudili mesto naravoslovca na
ladji Njenega veličanstva »Beagle«
(angl. »beagle« pomeni pes sled¬
nik), ki je leta 1831 odplula na pet
let trajajočo znanstveno odpravo.
Na poti je Darvvin zaradi morske
bolezni, tripanosomiaze in tudi
sicer bolj šibkega zdravja preživljal
težke čase. Zaradi nenehnih težav
in pritoževanj nad počutjem so ga
dolgo imeli za hipohondra (namiš¬
ljenega bolnika) in mu zato ne¬
redko delali precejšnjo krivico.

Že pred odhodom na dolgo poto¬
vanje je Darvvin prebral nekaj del
škotskega geologa Charlesa
Lyella (1797—1875), ki je prvi poi¬
menoval nekatera geološka ob¬
dobja (eocen, miocen, pliocen) in
ocenil tudi starosti nekaterih naj¬
starejših kamenin na tedaj nezasli¬
šanih 240 milijonov let! Ne glede
na to, da je danes ocenjena starost
taistih kamenin več kot dvakrat
večja, so se mu njegovi sodobniki
smejali, Darvvinu pa je knjiga
»Osnove geologije« dala misliti in
jasno se je zavedel starodavnosti
Zemlje ter ogromnih časovnih raz¬
dobij, v katerih se je lahko razvilo
življenje. Na ladji Beagle je imel
med potovanjem dovolj priložnosti
o vsem tem še globlje razmišljati,
vseskozi pa so ga na to usmerjala
tudi spreminjanja enih in istih vrst
živali vzdolž južnoameriške obale.
Sklepal je, da se vrste živali v zgo¬
dovini razvoja vežejo druga na
drugo.

Okoli 900 km zahodno od Ekva¬
dorja leži na Pacifiku skupina dva¬
najstih osamljenih galapaških oto¬
kov. Tam so bila Darwinova od¬
kritja med pettedenskim postan¬
kom najbolj presenetljiva. Prouče¬
val je živalstvo otokov in ugotovil,
da se kuščarji, želve in druge živali
razlikujejo od otoka do otoka. Naj-

TIM 8 • 312  • 86/87

bolj pa ga je zanimala skupina ptic,
ki jih danes imenujemo »Darvvinovi
ščinkavci.« Ti ščinkavci so si bili
sicer v mnogočem zelo podobni,
vendar jih je bilo vsaj štirinajst vrst
in nobena izmed njih ni živela tudi
na obali ali kjerkoli drugje na celini!
Ker se je zdelo neverjetno, da bi
vseh štinajst vrst nastalo čisto po
naključju le na teh otokih in nikjer
drugje na svetu, je bil Darwin pre¬
pričan, da se je vrsta semenojedih
ščinkavcev, ki živi na bližnji celini in
ki je nekoliko podobna otoškim pti¬
cam, naselila na otok ter da so se
potomci počasi razvijali v drugačne
oblike. Nekateri so začeli jesti se¬
mena ene vrste rastlin, drugi
druge, spet tretji so postali žužko¬
jedi. Na vsako obliko hranjenja se
je posamezna vrsta prilagodila s
posebno obliko kljuna, z velikostjo
ter posebno obliko organiziranosti.
Ščinkavec na celini tega ni storil,
ker se je moral za svoj obstoj boriti
z drugimi pticami, medtem ko so
ščinkavci na otočju Galapagos
našli razmeroma nenaseljeno
zemljo.

Ko se je Darvvin leta 1836 vrnil v
Anglijo, še vedno ni našel pravega
odgovora na vprašanje, kaj je
lahko sprožilo te evolucijske (ra¬
zvojne) spremembe. Izvolili so ga v
Geološko društvo, precej pa je bil
zaposlen tudi s pripravo številnih
knjig o opravljenem potovanju in
opazovanjih. Prva teh knjig, ki jo je
objavil leta 1839 in je nosila naslov
»Potovanje naravoslovca na ladji
Beagle«, je imela velik uspeh —
precej tudi zaradi jasnega in pre-

»Darvvinovi ščinkavci« z otočja
Galapagos, ki je vulkanskega
izvora in torej nikoli ni bilo pove¬
zano s celino. Razvojno drevo
kaže verjetno sorodstvo med
posameznimi vrstami.

prostega sloga pisanja. V njej je
objavil teorijo o nastanku koralnih
grebenov, ki so jo ostali naravo¬
slovci sprejeli z navdušenjem, uga¬
jala pa je celo Lyellu, s katerim sta
postala dobra prijatelja. Ko se je še
istega leta poročil s svojo sestrično
Emmo Wedgewood ter prevzel
mesto tajnika pri Geološki družbi v
Londonu; sta z Lyellom pogosto
govorila o evoluciji — in tako se je
Darwinu nekoč nenadoma posveti¬
lo. Podobno kot angleški ekono¬
mist Thomas Robert Malthus
(1766—1834), kije trdil, da človeš¬
tvo ves čas hitreje narašča, kot za¬
loge hrane in da bo verjetno pro¬
padlo zaradi stradanja, bolezni in
vojn, je Darvvin pomislil, da mora
vse to veljati tudi za ostale oblike
življenja — da najprej propadejo
tisti, ki so v najneugodnejšem po¬
ložaju v boju in tekmi za hrano. Po
njegovih opažanjih žirata ni dobila
dolgega vratu, ker bi si prizadevala
za to (kot je to razlagal Lamarck),
temveč zato, ker so se nekatere ži¬
rafe rodile z daljšimi vratovi in te so
dobile več listja, skratka živele so
bolje, zapustile več potomcev, ki so
podedovali daljše vratove. Zaradi
naravnih različkov in naravnega
izbora so se vratovi prav počasi
začeli daljšati. Žirafa ima namreč
prav tako sedem vratnih vretenc

kot npr. človek! Darvvin je razložil
med drugim tudi to, zakaj ima žirafa
lisasto kožo. Žirafa, ki je po nak¬
ljučju postala bolj lisasta, je bila
dosti bolje skrita v gozdni podrasti
in je imela več možnosti, da je ušla
plena željnim zverem, Ta je tudi
zapustila več potomcev, ki so po¬
dedovali njeno lisasto kožo.

Pri svojem delu je bi! Darvvin
izredno natančen in je brez konca
in kraja zbiral ter razvrščal dokaze.
Ko je leta 1844 začel pisati novo
knjigo, jo je prav zaradi tega kon¬
čal šele štirinajst let kasneje — in
z objavo evolucijske ideje ga
je (na podlagi njegovih izsledkov)
prehitel mladi angleški naravo¬
slovec Alfred Russel VVallace
(1823—1913). Ker sta bila oba
prava gentlemana in znanstvenika,
si nista šla »v zelje«, pač pa sta leta
1858 v »Glasniku Linneyeve druž¬
be« uspešno objavila svoje skupno
delo. Prihodnje leto je Darvvin izdal
precej obsežno knjigo, ki pa je ob¬
segala le petino tistega, kar je
sprva nameraval objaviti! Nosila je
naslov »O izvoru vrst s pomočjo
naravnega izbora, oziroma o ohra¬
nitvi prednostnih ras v boju za ob¬
stanek.« Bolj znana je pod skrajša¬
nim imenom »O izvoru vrst«, vseh
1250 natiskanih izvodov pa so do¬
besedno razgrabili že prvi dan,
zato so sledili vedno novi ponatisi
(kar se dogaja še danes). Knjiga pa
je sprožila tudi ostre polemike, saj
so v njegovi teoriji mnogi videli
napad na religijo in nasprotovanje
nauku, ki ga je učila biblija. Po¬
sebno jih je motilo dejstvo, da bi
lahko opisana teorija veljala tudi za
človeka, zato je Darvvin leta 1871
objavil delo »Poreklo človeka«, v
katerem je razpravljal o dokazih,
da se je človek razvil iz nižje razvi¬
tih prednikov. Nasprotniki so se¬
veda še vedno ostali in bojevali boj,
ki je polnil časopisne stolpce, ven¬
dar pa ni vplival na napredek biolo¬
ške znanosti.

Charles Darvvin je umrl pred 105
leti, 19. aprila 1882, pokopali pašo
ga v Londonsko VVestminstrsko
kapelo med angleške junake in v
bližino Nevvtona, Faradaya ter pri¬
jatelja Lyella. Vsekakor je bil ta po¬
greb edina čast, ki mu jo je tedanja
vlada Velike Britanije pod kraljico
Viktorijo sploh kdaj naklonila, saj
sta bila oba prva ministra W. Glad-
stone in B. Disraeli zagrizena na¬
sprotnika Darvvina iri darvvinizma
nasploh.

TIM 8 • 313  • 86/87

Vlado Zupan

Potok, reka in slap

V prejšnji številki Tima smo si ogledali, kako se na ma¬
keti naredi jezero in obljubil sem, da bomo nadaljevali s
»tekočimi vodami«. Čeprav za širšo reko na manjši ma¬
keti ne bo prostora, se za potoček ali hudournik, pa kak¬
šen slap vedno najde. Če strugo potoka malo zavijemo,
bo pot potoka daljša in bo zanimivo popestril videz naše
makete. Pri tem naletimo na problem. Voda mora od
nekod priteči in tudi nekam odteči. Ne moremo kar tako
od ene do druge strani makete speljati široko reko,
kakor je na skici št. 1. Voda mora nekam izginiti in tudi
makete ne sme razdeliti na dve polovici. Boljša je razpo¬
reditev na skici št. 2, kjer vsaj en konec potoka izgine za
hribom. To je bolje tudi zaradi tega, ker potoka ne vidimo
v vsej njegovi dolžini, kar bi lahko napačno prikazovalo
merilo. Najbolj primerno je posnemati potok, ki se pojavi
vrh hriba, teče po pobočju in se nekje v ravnini razširi v
mlako ali jezerce in nato zopet odteče naprej, kakor
kaže skica št. 3. Če hočemo narediti na maketi breg ši¬
roke reke ali obalo morja s pristaniškimi napravami, na¬
pravimo to najbolje ob robu makete, kakor kaže skica št.
4. Zaradi boljšega optičnega učinka pa mora biti raven
vode kake 3 mm pod površino ostale makete.

Preden se lotimo dela, se zopet malo ozrimo po naravi!
Potoček teče navadno po rahlo položnem bregu na
nižje mesto. Dno ima poraslo, ima travnat breg, ob
bregu so vrbe, prečka pa ga lahko lesena brv. Hudour¬
nik teče z višjega mesta po strmem bregu. Dno ima iz
velikih skal, prav taka je njegova bližnja okolica. Med
tokom naredi več tolmunov, ki so bolj temne barve. Po¬
vršina je razburkana in jo bomo morali, če jo bomo delali
iz umetne smole, vliti v več plasteh. Tudi slapovi so sredi
strmih bregov, padajo bolj ali manj navpično in tvorijo
tolmune. Nekateri so kaskadni, padajo v več stopnjah. V
knjigi dr. Ramovša SLAPOVI V SLOVENIJI je opisanih
okoli 180 slapov, mnogo je fotografij, najbolj značilni
slapovi pa so narisani v prerezu, tako da lahko v njej
najdemo veliko koristnega za izdelavo slapu. Reke te¬
čejo navadno že v ravnini. Široke so in njihova površina
je dokaj mirna. Čez reko lahko pelje most za cesto ali
železnico.

Način izdelave tekočih voda na maketi je zelo podoben,
kot pri izdelavi jezer. Lahko delamo bolj preprosto, kar
pa ne bo dalo tako lepega videza, kot ono, kar je bolj za¬

htevno, pa tudi nekaj dražje. Razlika je v tem, da je pri
jezeru nivo vodoraven, pri tekoči vodi pa navadno teče
voda z višjega mesta na nižje, kar nam zna nagajati pri
vlivanju laka ali smole.

Že pri izdelavi hriba pustimo po pobočju zavit jarek,
širok kake 3 centimetre in 2cm globok. Lahko seveda
jarek tudi naknadno izrežemo iz pobočja ali izžgemo iz
stiropora. Pripravimo si gosto testo iz plastofila in vode,
oblikujemo svaljke, jih polagamo v jarek, dobro priti-

Slika 1. Če bi reka tekla kar poprek čez maketo, ne bi
bilo videti naravno.

Slika 2. Bolje je, če potok napravi nekaj ovinkov in
izgine za hribom.

Slika 3. Še lepše je videti, če potoček priteče s hriba,
naredi v ravnini mlako ali jezerce In nato odteče.

Slika 4. Obalo morja naredimo ob robu makete.


r

□ pleksi steklo

VM/////A  osnovna plošča iz lesa

j nanos iz plastofila

plošče iz stiropora
ali iverlce

Slika 5. Izdelava potoka
v ravnini (v prerezu).

TIM 8*314« 86/87

Slika 6. Potok, narejen s pleksl steklom, učinkuje
zelo naravno.

Slika 7. Poliestrsko smolo vlijemo v »banjico« In
izrežemo trakove za slap.


snemo ob površino in s prsti skrbno oblikujemo strugo
potoka in oba bregova. Struga naj ne bo gladka, ampak
rahlo valovita, sem pa tja napravimo nekaj vzdolžnih
zarez. Ponekod vtisnemo v še mehko maso nekaj
majhnih ostrih kamenčkov, saj tudi v naravi kdaj štrli iz
potoka skalna čer. Del brega, ki gleda iz vode, obde¬
lamo enako kot vso travno površino na pobočju hriba.
Pobarvamo ga rjavo, namažemo z lepilom in potresemo
z zelenimi vlakenci za travo.

Ko se je struga dobro posušila, jo pobarvamo s tempera
barvo. Barva naj bo bolj svetlo modra, ker bo vse še pre¬
lito z nitrolakom. Prav na sredi potegnemo s čopičem
vzdolž struge s temno modro. Sem pa tja nanesemo
malo bele, posebno tam ob kamenčkih, da bo videti kot
peneča voda. Ko se tempera posuši, namažemo strugo
nekajkrat z gostim brezbarvnim nitrolakom (delajte pri
odprtem oknu — hlapi so zelo vnetljivi!), seveda mo¬
ramo počakati, da se vsak namaz posuši, preden na¬

slika 8. Ob obali jezera je urejeno kopališče s čolni.

mažemo ponovno. Če hočemo, da bo videz lepši, mo¬
ramo lak nanesti precej na debelo, če je potoček zelo
nagnjen, bo to malo težko, ker bo lak odtekel »v dolino«.
Mnogo boljše od nitrolaka je brezbarvno univerzalno le¬
pilo (OHO), ki ga kar iz tube v debelih curkih iztiskamo
na strugo. Seveda pa bomo porabili kar nekaj tub lepila!
Zelo lep potok naredimo lahko tudi v ravnini. Na
osnovno ploščo makete postavimo v obliki struge po¬
toka kak centimeter debele plošče za bregove, tako da
bo razdalja med bregovoma 2 cm. Rečico oblikujemo v
zaviti obliki. Površina plošč mora biti ravna, ker bomo
nanje prilepili ploščo iz pleksi stekla. S testom iz plasto-
fila oblikujemo dno in oba bregova. Kot pri jezeru, tudi tu
vtisnemo v dno koščke zelene penaste mase, island¬
skega lišaja in manjše ostre kamenčke. Nato dno reke
pobarvamo, na sredini temneje kot pri bregovih. Ko je

TIM 8 • 315  • 86/87

vse dodobra suho, prilepimo na plošče pleksi steklo, ki
smo ga že prej obliki primerno izžagali. Nato s testom iz
plastofila oblikujemo breg nad vodo, tako da pokrijemo
pleksi steklo do brega, ki je pod vodo. Zunanji breg in
pokrajino oblikujemo, kot smo že povedali. Na koncu
potaknemo v breg nekaj vrbovih grmov, speljemo pot in
nekje naredimo čez vodo most ali brv.

Nazadnje bomo poizkusili pričarati še gorski hudournik
s slapom. V strm visok breg bomo izdolbli nekaj širši in
globlji jarek kot prej. Strmina naj bo oblikovana tako, da
bo v začetku tekla poševno, nato pa skoraj navpično,
kjer bo iz hudournika nastal slap. Tudi sedaj oblikujemo
iz plastofila dno in bregova. Maso moramo nanesti bolj
na debelo in povsod, sicer bi nam pozneje ob vlivanju
umetna smola stiropor razkrojila. V še mehko maso vti¬
kamo veliko ostrih kamenčkov, tudi ob bregovih, tu ne
bo trave, ampak skale. Zato s kamenčki ne bomo varče¬
vali. Stiropor ob bregovih moramo ustrezno obrezati, da
nastanejo ostre »skalne stene«. Okolico primerno po¬
barvamo, tu pa tam potresemo kak konček s travo in po¬
taknemo kak grm ali smreko. Dno hudournika in slapu
pobarvamo tokrat sivo do črno, včasih malo zelenkasto
zaradi mahov, ki raste po mokrih skalah. Ko je vse suho,
zlijemo del pripravljene poliestrske vlivne smole po
strugi in pustimo, da sama odteče vzdolž struge. Tu in
tam si pomagamo s paličico, da se smola razlije tudi k
bregovoma.

Ostalo smolo vlijemo v plitvo banjico, ki smo jo pripravili
tako, da smo na gladko pločevino ali steklo naredili iz
plastelina ali steklarskega kita kake.tri centimetre visok

Slika 9. Železnica, cesta In rečica, v katero se zliva
potok, ki priteče izpod hriba. Zraven pa še dva mo¬
stova in videti je pisano ter živahno.

rob v velikosti banjice kakih 5x20 centimetrov. Kit mo¬
ramo seveda dobro pritisniti ob podlagi, da nam smola
ne bo ušla iz te »banjice«. Sedaj vlijemo smolo kake tri
milimetre na debelo in počakamo, da prične želirati.
Torej ne sme biti trda, vendar tudi ne več tekoča, temveč
napol trdna in še elastična. Z ostrim nožem narežemo 3
do 5 mm široke trakove, jih dvignemo s pinceto in priti¬
snemo na slap. To bo dalo zelo resničen videz padajoče
vode! Res zahteva to delo precej potrpljenja, ker so tra¬
kovi zelo lepljivi, pa tudi zaradi lastne teže radi zlezejo
navzdol, če jih nismo dovolj močno pritisnili. Trakove
nanašamo drug na drugega. Ko se je strdilo in posušilo,
ponovno zmešamo nekaj smole in še enkrat vlijemo
preko slapu, če hočemo, da bo izdelek zares »super«.
Namesto poliestrske smole, ki jo je težko zmešati v pra¬
vem razmerju in ki razvija hud smrad, uporabljajo zad¬
nje čase v isti namen epoksidno smolo, ki se meša iz
dveh enakih delov. Nemška tovarna UHU prodaja na¬
lašč za modelarje UHU EPOXID HARZ. Izdelava hu¬
dournika in slapu iz vlivne smole je bolj zahtevno opravi¬
lo, zato je koristno prej poskusiti na kakšnem hribu zunaj
makete, šele potem pa se lotiti dela na maketi. Marsi¬
komu se bo zdelo to nemara preveč zapleteno, a splača
se poskusiti, saj bosta videti hudournik in slap kot prava.
In naša maketa bo zopet bogatejša za posnetek iz naše
prelepe narave.

TIM 8 • 316  • 86/87

ZA KANČEK
KEMIJE

Mehurčki
v mineralni
vodi

Plin, ki dela mehurčke v mineralni
vodi, je ogljikov dvokis, CO 2 . V valj
vržemo drobec kristalne sode,
Na2CC>3.10 H 2 O in dolijemo ra¬
zredčene klorove (solne) kisline.
HCI. Soda se prične takoj močno
peniti. Plin, ki pri tem nastaja, ima
dve značilni lastnosti: prvič — uga¬
sne gorečo vžigalico ali svečo.
Druga lastnost se pojavlja pri zida¬
nju vsake hiše z apneno malto —
malta, ki vsebuje vezivo Ca(OH) 2 ,
se strdi v kamen CaCO.i, ker se ve¬
zivo veže z ogljikovim dvokisom, ki
je v zraku. Da ta proces v laborato¬
riju dokažemo, stresamo plin CO 2 ,
ogljikov dvokis z bistro apneno
vodo, CA(OH) 2 , ki smo jo prej pre¬
filtrirali. Bistra raztopina postane
po stresanju motna, mlečno bela.
Če dolijemo nekaj kapljic klorove
kisline, se HCI spet zbistri.
Naredimo še drugi poskus. V dru¬
gem valju si pripravimo spet plin
CO 2  iz sode in klorove kisline. CO 2
je težji od zraka in bo zato ostal v
valju. Od tu ga »pretočimo«, tako
kot pretakamo tekočine, v drug
valj, kjer imamo bistro raztopino
Ca(OH) 2 . Pretočiti moramo seveda
le plin CO 2  in ne tekočine na dnu

valja. Sedaj ta valj s Ca(OH )2  pokri¬
jemo s steklom in stresemo. Tudi tu
bomo dobili mlečno belo raztopino.
Ogljikov dvokis moremo pripraviti
tudi iz marmorjevega prahu,
CaCOs, če nanj nalijemo razred¬
čene žveplove kisline, H2SO4. Da
dobimo ogljikov dvokis, potrebu¬
jemo vedno spojino, ki je karbonat,
ker se skupina CO 3  te spojine s ki¬
slino razkroji v plin CO 2 .

S CO 2  lahko naredimo še en po¬
skus. Na tehtnico postavimo
prazno čašo in tehtnico uravnote¬
žimo. Nato iz valja, kjer smo si prej
pripravili ogljikov dvokis, CO 2 , »na¬
lijemo« plin iz valja v čašo. Ne da bi
se tehtnice dotaknili, se bo preve¬
sila na stran, kjer je čaša. Dokaz,
da je CO 2  težji od zraka.

Reagenti

Klorova (solna) kislina, HCI. Ki¬
slina, ki se kadi in se prodaja v spe¬
cialnih trgovinah, je38% raztopina
plina klorovodika v vodi. Razred¬
čena je nekako 25%. Za vse naše
poskuse moramo to 25 % kislino še
razredčiti s 4—5-kratno množino
vode. Klorova kislina je hud strup,
vendar so zastrupitve z njo redke,
ker je dražečega vonja in neprijet¬
nega okusa. Ce pride na bomba-
ževinasto tkanino ali nogavice iz
umetnih vlaken, naredi luknjo, ki se
pokaže včasih šele čez teden, ali
ko oblačilo operemo. Kislino hra¬
nimo vedno v steklenicah s stekle¬
nim zamaškom.

Natrijev karbonat, Na2CO3l0

H 2 O (soda). Kristalna soda ima 10
molekul vode. Kristali so beli in ve¬
liki. Brezvodna soda pa je bel prah.
Kristalno sodo lahko sami spreme¬
nimo v brezvodno, če počasi se¬
grevamo kristale v porcelanski
skodelici in med segrevanjem me¬
šamo. Ko je v skodelici le še prah,
je odstranjevanje vode iz kristalov
— kalciniranje — končano. Hra¬
nimo jo v steklenih posodah, za¬
mašenih s plutovinastim zama¬
škom.

Žveplova kislina, H 2 SO 4 . Kon¬
centrirana kislina je brezbarvna,

oljnata tekočina, ki vsebuje 93%
H2SO4 v 100 delih vode. Kemično
čista žveplova kislina je 98%.
Koncentrirana kislina je zelo ne¬
varna. Če kane na les, papir ali
tkanino, povzroči pravo poogleni-
tev snovi. Zato moramo madež ki¬
sline takoj obrisati in nato madež
izprati z mnogo vode. Če kane ki¬
slina na kolo, naredimo prav tako.
Ko kislino razredčujemo, moramo
delati zelo previdno. Vedno vli¬
vamo v majhnih količinah kislino
v veliko vode! Po vsakem dodatku
premešamo in šele, ko je raztopina
enotna, vlivamo kislino naprej. Če
bi vlili vso kislino naenkrat v vodo,
bi se voda na enem mestu pregrela
in nato silovito brizgnila iz posode,
kar je nevarno za oči! Če pustimo
koncentrirano kislino nezamašeno
na zraku, postaja vse bolj razred¬
čena, ker vsrkava iz zraka vlago,
ter rjave barve, ker v njej pooglene
delci prahu, ki padajo vanjo. V la¬
boratoriju hranimo le majhne koli¬
čine koncentrirane žveplove kisli¬
ne. Steklenica, kjer jo hranimo,
mora biti zamašena s steklenim
zamaškom, ker plutovinastega
hlapi kisline razžro.

indikatorji

Fenolftalein. Je bel prah, ki ga ku¬
pimo in raztopimo 1g v 100 ml
96% alkohola. Lužnate raztopine
obarva kapljica tega indikatorja
rdeče, v kislih raztopinah pa je brez¬
barven.

Lakmus. Lakmusova raztopina je
vodna raztopina različnih barvil. V
kislinah je rdeča, v lugih modra.
Najbolj enostavno je, da za posku¬
se, pri katerih hočemo vedeti, ali
potekajo v kislem ali lužnatem
sredstvu, kupimo lakmusov papir,
ki ga pomočimo v raztopino. Ker je
vsak košček papirja le za enkratno
določitev, odtrgamo vedno čisto
majhen košček, 1 cm 2 . Kupimo si
lahko tudi raztopino, sami je še ne
bomo pripravljali.

Pravilno s paličico in desno ne¬
pravilno prelivanje kisline

TIM 8 • 317  • 86/87

NA

KRATKO

f^f;

Bojan Rambaher

Informacijski

sistem

prihodnosti

Današnji ritem življenja zahteva,
da smo obveščeni o dogajanju po
vsem svetu, tako da je hiter pretok
informacij nepogrešljiva nuja.
Poleg obvestil iz časopisov, revij in
knjig dobimo najbolj sveže infor¬
macije še zlasti prek televizijskega
in radijskega programa. Vse te in¬
formacije pa so samo enosmerne,
to je, informacija pride do nas, mi
pa ne moremo dati povratne infor¬
macije. Od sodobnih komunikacij¬
skih sredstev je izjema le telefon, ki
že več kot sto let omogoča oboje¬
stransko povezavo: dva sogovor¬
nika se lahko v vsakem trenutku
dogovorita o čemerkoli.

Nekatere informacijske službe so
danes že avtomatizirane, Če na te--

lefonu zavrtimo številko 95, se
oglasi avtomat in nam pove točen
čas. Če pokličemo številko (061)
982, nam avtomat pove podatke o
vremenu in vremensko napoved.
Vendar, če nismo dovolj pozorni ali
pa nimamo pri roki svinčnika in pa¬
pirja, se nam lahko zgodi, da nam
bo šlo obvestilo »pri enem ušesu
noter in pri drugem ven«, skratka,
prav lahko se nam zgodi, da bomo
pozabili na obvestilo, ki smo ga
pravkar dobili.

Če bi hoteli popolnoma zadovoljiti
našo potrebo po informacijah, bi
morali na katerokoli vprašanje, ki bi
si ga zastavili, dobiti kar se da na¬
tančen odgovor. Toda komu za¬
stavljati takšna vprašanja? Televi¬
zijskim gledalcem? To je seveda
nemogoče, toda zavedamo se, da
ima naš televizijski program naj¬
manj deset milijonov gledalcev, ki
gotovo marsikaj vedo. Predvide¬
vamo lahko, da bo po zaslugi na¬
predka elektronike, razvoja apara¬
tov in posebnega kabelskega
omrežja nekoč možno tudi to, da se
bomo prek televizorja sporazume¬
vali s prijatelji in poljubnimi sogo¬
vorniki. Z moderno tehniko bo ver¬
jetno mogoče skoraj vse!

Danes ponekod že preizkušajo,
ponekod pa celo že uvajajo tri ra¬
zlične javne informacijske sisteme,
ki temeljijo na dveh osnovnih ko¬
munikacijskih sredstvih — na
barvnem televizorju in na telefon¬
skem aparatu.

Tako imenovani teletekst je neko¬
liko podoben televizijskemu časo¬
pisu. Poljubni program teleteksta si
lahko izberete sami s pritiskom na
gumb. Pri tem kljub vsemu osta¬
nete samo gledalec. Nasprotno
temu pa vam videotekst z besedo
in sliko natančno odgovori na kate¬
rokoli vprašanje, ki ga postavite si¬
stemu prek telefona. Vrhunec ko¬
munikacijskih servisov naj bi postal
bigfon. Medsebojna povezava
vseh ljudi — z besedo, sliko in tek¬
stom. Sistem bo omogočal pove¬
zave z banko, postajami in letališči,
trgovinami, knjižnicami itd. Vseka¬
kor pa je za uporabo tega sistema
treba zgraditi posebno kabelsko
omrežje.

Teletekst

Na prvo mesto smo postavili tele¬
tekst, ker ga dobro poznamo že
tudi pri nas, oziroma vsaj gledalci z
novejšimi televizijskimi aparati.
Tekstovno in slikovno sporočilo na
ekranu vašega televizorja se pre¬

naša po neuporabljenih, tako ime¬
novanih nevidnih oziroma črnih vr¬
sticah normalnega televizijskega
slikovnega snopa. V vsaki polovici
televizijske slike (zaradi večje
ostrine je televizijska slika namreč
sestavljena iz dveh polovic) je pe¬
tindvajset vrstic, ki niso nosilci sli¬
kovnega signala, ampak so nevid¬
ne, očesu skrite v sliki.

V nekaterih državah redakcija tele¬
teksta deluje neprekinjeno noč in
dan in pripravlja novice na več sto
straneh elektronskega časopisa.
Delovanje teleteksta je prikazano
na sliki A. Novica preskoči z rekor¬
derja (1) na krožni spominski trak
(2). Spominski trak se zavrti, sne¬
malnik (3) spremeni zapis v oddajni
signal in prevodnik (4) opremljen s
števcem ga »vtakne« v nevidne vr¬
stice normalnega televizijskega
slikovnega snopa, ki prihaja iz stu¬
dia (6). Prenos ene strani traja 0,24
sekund, tako da je sto strani poročil
odposlano v 24 sekundah. Nato se
krožni sistem znova zavrti na zače¬
tek. Televizijski signal skupaj z no¬
vicami teleteksta se z antene
oddajnika (5) prenese do antene
porabnika, oziroma do vašega te¬
levizorja (7). Če je televizor oprem¬
ljen z dekoderjem (8), zadostuje,
da na pripadajočem daljinskem
upravljalcu (9) s pritiskom na gumb
določite številko strani, ki vas za¬
nima. S tem odklopite normalni te¬
levizijski program, dekoder izpiše
iz signala novico teleteksta, ta pa
se nato pojavi v barvah na ekranu
kot ilustriran tekst.

S teleksom so pred petnajstimi leti
začeli Angleži. Ker so povezali
vsako vrstico besedila z eno sli¬
kovno vrstico, je bil obseg novic
dokaj skop. Francozi so imeli s te¬
letekstom nekoliko težav. Ker je
francoščina bogatejši jezik, so ga
morali predelati, tako da so opustili
vrstični sistem. Obvestila po njiho¬
vem sistemu, ki se imenuje antio-
pe, potujejo v blokih po štirideset
oblikovnih znakov. Zaradi navede¬
nih značilnosti se je ta način udo¬
mačil tudi v Sovjetski zvezi, hkrati
pa so ga uvedli tudi na Madžar¬
skem. Kanadčani so ga dopolnili z
novim načinom »risanja« slik. Za¬
radi tega slike niso tako grobo zr¬
nate kot pri teletekstu ali sistemu
antiope. Njihov sistem telidon ob¬
vlada tudi kitajska in arabska zna¬
menja. Po zelo težkih in dolgotraj¬
nih pogajanjih je Mednarodni kon¬
ferenci za komunikacije pred krat¬
kim uspelo, da so se na medna-

TIM 8 • 318  • 86/87

rodni ravni dogovorili o enotnem
teletekstovnem informacijskem si¬
stemu — Evropskem sistemu tek¬
stovnih informacij.

Interaktivni videotekst

Če si poleg televizije in telefona
omislite še osebnemu računalniku

podobno tastaturo in telefonski
priključek BTX ter si v televizor
montirate posebni dekoder (v
novih televizorjih bo ta dekoder že

Teletekst

kultura

Interaktivni

videotekst

■■■■■Hi

železniški

računalnik

daljinski ,
lupravljalec ,astatura


“V

1  r * *

Ht meteorologija
~| _ 1E ■ I barvni tele-
■nm vizor z deko- :
faksimile, igre, derjem BTX *
videomagnetofon

redakcija avtomatska
videoteksta telefonska
centrala

priključek

BTX

HMHI

elementi posebnega
kabelskega omrežja

4

TIM 8 • 319  • 86/87

vstavljen v aparat), potem se boste
lahko povezali s katerokoli banko
podatkov, knjižnico, denarno
banko, veleblagovnico ali informa¬
cijskimi centri. Zadostuje, da na ta-
staturi odtipkate naslov ustanove.
Rezultat je podoben kot pri teleksu,
vendar slika pride do televizorja po
telefonskem omrežju, tako da je
torej odgovor namenjen samo
vam.

Tudi s tem sistemom so najprej za¬
čeli Angleži in to pod nazivom
nevvdata in prestel. Francozi so ga
dopolnili s prvinami iz svojega si¬
stema antiope, tako da je nastal si¬
stem antiope — titan. Japonci so
zgradili svoj sistem captain, v Za¬
hodni Nemčiji pa se zelo hitro širi
Bildschirmtext (B). Kadar k televi¬
zorju priključite še videomagneto-
fon, televizijske igre in tiskalnik
faksimilov (ta nam dostavlja v sta¬
novanje dopise, zmožen pa je tudi
odtiskati časopis), potem lahko re¬
čemo, da ta sistem predstavlja
bodoči hišni informacijski sistem.
Vloga tastature je namenjena kar
hišnemu računalniku. Na ta način
lahko tudi študirate — program se
odvija s kasete videomagnetofona,
informacije pa študent dobi tudi na¬
ravnost iz knjigarn in informacijskih
centrov, pri tem pa sedi lepo
doma...

Bigfon

Bigfon je najpopolnejši in najmlajši
sistem interaktivnih informacij. Po¬
vemo pa naj, da ga bodo lahko za¬
čeli uvajati šele tedaj, ko bo zanj v
celoti zgrajeno posebno kabelsko
omrežje. Iz imena tega omrežja je
vzeta tudi nazivna kratica bigfon.
Vsakdo, ki se bo na to omrežje
priključil s telefonom in barvnim te¬
levizorjem (priključke in kabel pri¬
kazuje slika C), bo postal član ka¬
belskega informativnega sistema.
Ekran bo uporaben tudi kot video-
telefon. Z njim bodo lahko stopili v
stik z vsemi informacijskimi servisi
kot sta na primer teletekst in video-
tekst. Po načrtu naj bi nanj pozneje
priključili tudi povezave z gasilci,
policijo in zdravstvenimi ustano¬
vami. elektrarne bodo po tem si¬
stemu uravnavale porabo energije
itd.

Pričakujemo lahko, da bodo v za¬
četku prihodnjega tisočletja prav
takšni sistemi omogočali vsestran¬
sko komunikacijo med različnimi
ustanovami in organizacijami ter
posamezniki, sam pretok informa¬
cij pa bo zelo hiter.

TIMOVI

OGLASI

PRODAM pa Time: 7273 št. 9/10,
letnik IX. št. 5, letnik XIV. št. 2, 4;
letnik XV. št. 4,8; letnikXIX. št. 3;
letnik XXII. št. 7. Cena po dogo¬
voru.

Blaž Dovžan
Carja Dušana 14
61000 Ljubljana

tel. 061/322-612 vsak torek in če¬
trtek do 11.30.

KUPIM čip STK050 ali pa ga za¬
menjam z VAA180 (priložim
načrt) za VU-meter s tem čipom.
Klemen Špehar
Britof 325
64000 Kranj

MODELARJI! Začetnik potre¬
buje raznovrstne načrte DV letal,
balso 1,2,3, 5, papir za prekriva¬
nje kril, DV napravo Simprom.
Damjan Barba
Sergeja M 7
66000 Koper
tel. 066/34-122

PRODAM nov motor SUPER
TIGRE 3,5ccm z izpušno cevjo.
Joško Fišer
Prešernova 21
61235 Radomlje

PRODAM digitalni unimer tuje
izdelave. Možnost merjenja
vrednosti diod in transistorjev.
Iztok Pukšič
Vrazova 54
62000 Maribor

PRODAM dva telefona na bate¬
rije in avion HURRICANE MK. IIC
.v merilu 1:72, kupim pa polnilec.
Jure Lazar
Žiri, Izgorje 3
64226 Žiri

PRODAM par dvosistemskih
zvočnih omaric 35 W/4 ohme.
Brane Kos
Latkova vas 151
63312 Prebold

PRODAM drsne potenciometre
25 k log (20 kosov) in okrogle po¬
tenciometre 5001 log (10 kosov).
Cena po dogovoru.

Igor Burja
Svetčeva pot 6
61240 Kamnik
tel. 061/832-066

PRODAM stare letnike Tima,
ojačevalnik, kitaro Hoffner ali pa
vse zamenjam za SPECTRUM
48 K.

IZDELUJEM pa kitarske kovčke,
efekte, stikala na zvok, voki-toki,
antiradar, vezje za električni vžig
motorjev...

Jože Cujec
Gradnikova 16
65213 Kanal

KUPIM 4 dobro ohranjene mo¬
torje SUPERTIGRE 6,5 ccm in
načrt za voki-toki z dometom do
30km.

Jernej Gomze
Celjska cesta 51
63212 Vojnik

PRODAM komplet načrtov iz
elektronike ali posamezno (od
vesoljskih, svetlobnih, zvočnih
efektov, kodiak in drugih siren
do oddajnikov, sprejemnikov,
mešalnikov, usmernikov, ojače¬
valnikov...) za spisek načrtov
pošljite 150 din. Načrte, ki so vr¬
hunske kvalitete, pošljem po
povzetju v najkrajšem času.
Jani Kodrič
Morje 135
62313 Fram

KUPIM načrte za gradnjo CB po¬
staj General Electric: CB mobil¬
na, tip 3-5806; CB mobilna, tip
3-5816; CB mobilna-ročna Help
I, tip 3-5908 in CB mobilna-ročna
Help II, tip 3-5910. Kupim tudi
načrt za usmernik 220 V/12 V, 3 A
in Time: 72/73, št. 1,2,3; 73/74 št.
1,4,5, 6, 7,9/10; 74/75 št. 1,2, 3,
6, 7, 8, 9/10; letnik XIV št. 6, 8,
9/10; letnik XV. št. 1, 6, 7, 9/10;
letnik XVI. št. 1, 2, 5; letnik XVII.
št. 1,2, 4, 5, 6, 7,; letnik XVIII. št.
1,2,4, 7; letnik XX. št. 1,5; letnik
XXI. št. 7.

TIM 8 • 320 • 86/87

ZANKE
IN UGANKE

Pavle
Gregorc

Križanka

Vodoravno:

1 prebivalec Grčije, 3 vsakokratno
stanje atmosfere na določenem
mestu, ki ga proučujejo meteorolo¬
gi, 7 tvorba na nebu, ki nastane za¬
radi zgoščevanja vodnih hlapov v
vodne kapljice, 9 ozek konec kop¬
nega, 11 prosti..., 12 množinski
osebni zaimek, 13 Hercegovec, 15
za življenje nujno potreben plin, 17
ime slovenskega pesnika Grafe¬
nauerja, 19 ponos, dostojanstvo,
20 angleški fizik, po katerem se
imenuje enota za energijo (James
Prescott, 1818—1889), 22 ptica
ujeda (brkati), 23 dvanajst mese¬
cev, 25 začetnici ilustratorke Lidije
Osterc, 26 avtomobilska oznaka
Sarajeva, 27 umetnost (latinsko),
30 Cigan, 32 enaki črki, 33 sogla¬
snika v besedi pes, 35 letni čas s
snegom, 38 bolezen, pri kateri se
izrojene celice nezadržno množi¬
jo, 40 bivališče umrlih, pokopališ¬
če, 42 pogreznjen predel, 44 trop¬
sko drevo, ki daje dragocen, temen
les, 45 vzgojno-varstvena ustano¬
va, 47 pripadnik zahodne skupine
starih Slovanov, 48 samoglasnika
v besedi pena, 49 srdita jeza, 51
znak za kemijsko prvino srebro, 52
s krznom podložen jopič, 54 zapor,
55 rastlinska bodica.

Navpično:

1 izginjanje v ognju, 2 avtomobil¬
ska oznaka za Kotor, 3kompozicija
lokomotive in vagonov, 4 prva
spomladanska solata, 5 začetnici
Edvarda Kardelja, 6 osnovni delec
z negativnim nabojem in lastno
maso, 8 medicinska oznaka, ki
pomeni »brez posebnosti«, 10
skupina treh glasbenikov, tercet,
12 najvišja umska dejavnost kot
izraz človekove zavesti, 14 objektiv

pri daljnogledu, 16 pripadnik Sa¬
sov, 18 vzklik pri bikoborbah, 21
lahko presojna tkanina za zavese,
24 oranje, 28 objekt, ki ima stene
in streho, 29 na enem koncu zapr¬
ta tankostenska steklena cevka, v
kateri izvajamo enostavne kemič¬
ne reakcije, 31 srednji del besede
koza, 34 mavec, 36 ime starejše
ameriške filmske igralke West, 37
rentgenski aparat, 39 pojem iz ge¬
ometrije, 41 mesto ob reki Saali
v Nemški demokratični republiki,
znano po steklarnah in tovarnah
optičnih aparatov, 43 slikovna
uganka, 46 stoti del dolarja, 50 so¬
glasnika v besedi soda, 52 ime
črke B, 53 prva in zadnja črka be¬
sede aparat.

Rešitev ugank
iz 7. številke

Križanka: Vodoravno: Irka, svat,
gips, pnevmatika, Škoti, Etna. Ko¬
rint, strn, Tatre, Lu, Kra, ug, ratar,
SD, storž, TZ, kap, I (van)T(avčar),
Adana, riba, zavora, Epir, njiva,
Radovljica, aker, klas, para.

Geslo nagradne slikovne kri¬
žanke št. 7: Josip Plemelj, slo¬
venski matematik

Knjižno nagrado prejmejo:

Jovita Stare, Grajski trg 2, 62327
Rače; Eman Helena, Vuhred 59,
62365 Vuhred; Pankracij Hrup,
Studnice 47, 62319 Poljčane

ZVEZk ORGANIZACIJ ZA TEHNIČNO KULTURO SIOVENUE

NAROČILNICA

Pri Zvezi organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 99, 61000 Ljub¬
ljana, nepreklicno naročam(o):

Datum naročila:

Naročnik; (natančen naslov)

Podpis