Čudna podoknica
fakor so skopuhoni prošuje noprijetne, ker raje vzprejemajo nego dajejo, ftako so radodarnim prošnje prijetne, ker radi dajejo, kolikor in kadar Irnorejo.
To resnico nam potrjuje dogodba iz življenja pobožne Marjete, nad-vojvodinje avstrijske, žene španjskega kralja Filipa III. Ta plemenita gospa je bila izvanredno usmiljena do siromakov in največje veselje jej je bilo, pomagati ubožniin ljudem. Nekoč je dobrotljiva kraljica zbolela. Lotila se je je neka otožaost.   Vse jej je bilo neprijetno in uadležno ter  ui hotela z nikomur
občevati; sedela je v sobi ter premišljevala to in ono. Nihče ni vedel, kaj je kraljici in tudi si nihče ni upal vprašati jo, zakaj da žaluje. Jeden njenih dvornikov, grof Luca, ki je dobro poznal njeno usmiljeno srce, izmislil si je pa nekaj posebnega, s čimur je hotel kraljičino žalost pregnati in kraljico zopet razveseliti.
Pred godom svitle kraljice izprosil si je bil dovoljenje, da jej sme za god prirediti veliko serenado ali podoknico, ki jo bode izvestno razveselila in jej njeno žalost pregnala.
Ko mu je bila kraljica to dovolila, sklical je grof Luca vse prosjake, hrome, slepe, gluhe, sploh vse, kolikor jih je rnogel v mestu Madridu najti. Na dan kralji-činega godii je vse te siromake na kraljevem dvoru v red postavil ter jim naročil, da morajo vsi svoje nadloge in težave glasno potožiti in pomoči prositi, kadar bode kraljica pri oknu pogledala. Ko je bilo vse tako pripravljeno. nazuani grof kraljiei, da so naročeni godci in pevci vže pripravljeni, naj se le svitla kraljica pri oknu pokaže, da bodo vedeli, kdaj smejo zaeeti.
Komaj je kraljica okno odprla, zaslišal se je iz tisoe grl prečuden zbor, ki je odmeval daleč od zidovja kraljevega gradii; vsak je narureč iz vsega grla tožil svoje nadloge ia prosil kraljieo milosti. Ta je prosil kruha, drugi denarja, tretji obleke. četrti zdravila itd. V tem zboru so se slišali vsi glasovi: bas, tenor, alt in sopran. Po krepkem zboru se je zaslišal kak solo, kak dvo- ali čveterospev, veeinoma se je pa slišal veličasten raešani zbor s potrebno izpremembo. Vsi so svoje siromaštvo opevali, z beraškimi palicami takt dajali in tako se je brez po-greška vsa serenada vršila, niti da bi se bili prej kaj pripravljali nato.
Kraljica je nekaj časa osupela poslušala to komedijo, potem pa očito pove-dala, da jej grofLuca za god ne bi bil raogel lepše serenade napraviti. To rekši, ukazala je, naj se vsem tukaj zbranim ubožcem po mogofosti poniaga. Ker je tudi kraljica sama pomagala siromakom deliti in jih tolažiti, pozabila je popolnoma na svojo žalost, ter postala zopet vesela, kakor je bila poprej.
A zdaj pomislimo ini: ako je ta dobrotljiva kraljica imela toliko veselja nad skupno pi-ošnjo siromakov in jihje vsled njihove prošnje bogato obdarovala. kotiko vecje veselje iraa še le neskončno usmiljeni kralj nobes in zemlje nad sknpno prošnjo in molitevjo svojih otrok? Koliko raje nam bode Bog poraagal v nasih nadlogali in težavah, ako z zaupnim sreem kličemo k njemu; saj nas sam k teinu spodbuja, rokoč: »Pridite k meui vsi, ki ste žalostui in nadložni, in jaz vas bodem okrepčal" (Mat. 11, 28.). In božji ueitelj je svoje učence še ceI6 opominal, ker ga niso prosili, dejal jvm je: nDo zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu; prosite in bote prejeli, da bodo vase veselje popolnoma." (Jan. 16, 24.). Izvestno bode neskončno dobvotljivi Bog nas uboge siroinake še raje poslušal in bogateje obdaroval, nego kraljiea Marjeta svoje siroraake, ki so jej tako uenavadno podoknico naredili.                                                                                                     J.S-a