-----    286    -----
Šolske reči.
Dalje   pre^Iedovaje  šolake   letnike   uahajamo prog;ram ljubljanske nižje realke,   ki   obseiS^a  gospod Lesarjev bIo- . venski spis   in  pa nemški ,,Jahre8bericht^ ,   ki ga  je zložil vodja realke ^osp. R.. Schnedar.
Poglejmo najpred „Jahre8bericht". V ujera vidimo, da itevilo ucencov, ker jih je med letom izostalo 16, je konec leta znašalo le 131, med kterimi je bilo 87 Slovanov (menda Sloveucov), Nemcov 45 in Italijanov 5. Kako je toliko število Nemcev skresano, radi bi vedili. Kakor kazalo preteklih 9 let kaže, se število ucencov v realki zmanjšuje; vendar je za našo deželo, v kteri obertnijstvo stoji dosti za kmetijstvom, to število zdaj še zmiraj zadostno. Nauki so bili kot prejšne leta; v slovenskem jeziku, čeravno je Slovencev velika večina, se ni celo nič učilo, še celo slovenski jezik BO je učil po nemški. Oj ravnopravnost, da se Bogu smili! Ne vemo, zakaj je vodja pridnim učencem letos iz pratike izbrisal najveselejši dan, da ni po stari navadi bila delitev premij slovesna kakor v gimnazii , čeravno je mestni odbor to zahteval. Gosp. Schnedar, kterega izverstno vednost v tehničnih predmetih pristojno cenimo in od ktere^a le še to zahtevamo, da bi se slovenski jezik kmali kmali naučil in bi tako mogel vsem svojim opravilom kot vodja in učitelj popolnoma zadostiti, je žalibog! poslednji čas, kakor je bravcom „Novic'' znano , in tudi v svojem spisu ^kro-nike^ realkine neko pot nastopil, ktera od njega in nas za-željeno višo realko bolj podira kot zida, ter zgrešil celo Usti takt, ki se spodobi do vseh odbornikov mestne županije, v ktere rokah je ta zadeva, ktera pa se ne pospešuje a strastno filipiko zlasti na takem nepravšnem me^tu kakor je šolski program, kteri nikakor ni za to, da bi se v Djem zveral pretres   pomenkov   in  sklepov mestne županije.
Al pustimo te neugodnosti, in podajmo se raje k vese-lejšemu predmetu, namreč k drugemu sostavku, ki daje letošnjemu programu veliko ceno in zastran kterega bi bili le želeli, da bi bil ves prišel na svetlo, kakor ga je gosp. pisavec spisal in bi se mu ne bil, kakor smo slišali, od-strigel čisto nedolžni uvod^ ker je znano, da Nemci pišejo
*) Dan-rišnje  ^Novice''  pod  naslovom:  ^Slovenščini  v bran zoper njene protivnike^ začenjajo oni eostavek.                       VreJ.
o svojem nemškem jeziku kar koli jim je drago . in nihče jim ne očita ^pangermanizma^, nam Slovanom pa se povsod podmetava ^panslavizem''. Vendar, kar je bilo po 8ol!*keni vodstvu ^programu" zabranjeno, bojo svojim bravcom prineslo jjNovice'*, ki so gosp. Lesarja prosile, naj jim da, kar tam ni moglo priti na svetlo. *)
V programu ravno omenjenem razklada verli naš domorodec gosp. Anton Lesar, učitelj verozakona in slovenskega jezika, „GIasoslovje slovenskega jezika^^, posnemši ga po gosp. dr. Miklošičevi ^Primerjajoči slovnici slovanskih narečij." V treh razdelkih pokazuje gosp. pisatelj % vednim ozirom na staro slovenščino, kake glasove ima slovenski jezik, kako jih znamenujemo, in kako se ti glasovi pri razraščanju jezičnih korenik v besede, pri sklanjanja in sprezanju preminjajo. Celi sestavek je pisan ne le temeljito in s popohiim zuanstvum predmeta, teinuč tudi v tako čistem, gladkem in prijetnem jeziku, da ga je res pravo veselje brati. Dopada se nam tudi to, da gosp. pisatelj polglasnik predloga s (cum), kadar stoji pred dvema soglasnicama ali pred eno šumečo, piše z e namesto o, na primer, ^sestaviti'', ^segnati", ..^sešiti'', ^^sežgati", namesto „soslaviti'^ itd. To bi utegnilo naši slovnici, ki za p<>lg!a9nilc sploh e piše, pa tudi ustmenemu izgovoru primerneje biti. Samo v takih besedah, kjer v stari slovenščini stoji son (CiK), naj bi se pisalo so, na pr., ^sosed", „8okrovica% ^,8oplemenik", ^sovražnik" itd.
Ker gosp. pisatelj meni, da mi med Cirilovim II in 'hI (i) ne delamo več razločka, spominjamo tukaj izreko kranjskih Gorcncov glede soglasnice 1 v prilo«:ih. Beli kruh izgovarja Gorenec v enojniku (ta) bevi (bevB) kruh, v množniku pa beli kruh i. Ker je pa v slovanskem jeziku pravilo, ki pri Rusih, Poljakih in kranjskih Gorencih nepremakljivo velja, da se I samo pred terdimi glasnicami a, O, 11, H9 'h potlej na koncu in pred soglasnico terdo, to je, kakor ^ ali v, pred mehkimi e in i pa čisto iziri»varja, tak je misliti, da je omenjeni i v enojniku bel-i ter«li i a i ti. — To stvar bi bilo dobro zrelo preiskati in pretresli, ker se bo iz narave tega terdega 1 morebiti še kaka dru^ra stran našega jezikoslovja pojasniti dala. Tako na pr. sklanja Gorenec taisti prilog v 2. in 3. sklonu: bev-'Bira, bev-^Btno. Ako se na ta prikazek oberne povedano pravilo o terdem i, bi bilo misliti, da po izgovoru Gorencov tukaj ne velja pisava ne ega, emu, ne i ga, i mu, ampak da imajo prav tisti Slovani, ki pišejo ali govore oga, o rn u, namreč Rusi, Serbi, Hervati, ogerski in hervaski Slovenci. Vsa-kakor je ta okoliščina vredna dobrega premisiika, ter jo zato blagovoljnim našim jezikoslovcem priporočamo.