PLANINSKI VESTNIK
plazi šče, plazov i na. osoja, ozebnik opornik, osip, opast, sneg, led, slana, srež, zaledenitev, zastrugl, zatega, zatič ipd. To dejstvo kaže na to, da se Slovenci najbrž že od naselitve sem gibljemo po gorah In da smo vseskozi tudi pazili na pravilnost, t. j. slovenskost poimenovanj. Četudi je kako poimenovanje tujeizvorno zelo pogosto obstaja tudi slovenska sopomenka, kar je v slovarju nakazano s kazalko. Bolj kot npr.: alpinist, anticiklon, atest: labirint, responder, poskus reanimacije se uporabljajo gornik, območje visokega zračnega pritiska, izvedensko mnenje, blodnjak, poskus oživljanja, kar je v slovarju pokazano s tipom geselskega članka, saj je poimenovanje samo navedeno, besedica glej pa vodi k ustrezni slovenski pomenki.
Večina tujih poimenovanj je grško-latinskega izvora in so mednarodno uporabljana ter prilagojena slovenščini (se sklanjajo, spregajo, izgovarjajo s slovenskimi glasovi, zapisujejo s slovenskimi črkami). Ta poimenovanja, če jih seveda nI preveč, ne ogrožajo jezika. Po osamosvojitvi so Slovenijo preplavila anglo-ameriš-ka poimenovanja podjetij, trgovin, izdelkov, kar je
svetovni pojav, pa zato nič manj sprejemljiv. Zaradi izrednega razvoja nekaterih strok na anglo-ameriškem jezikovnem področju z novimi dognanji, stroji Ipd. prihajajo k nam tudi anglo-ameriške besede, kijih nekatere stroke kar uspešno Slovenijo (računalništvo), druge pa manj. Zanimivo je, da na besedje, prikazano v slovarju Sneg in plazovi, angleščina (skorajda) ni vplivala. Da je to besedje slovensko, so gotovo zaslužni tisti, ki so vse, kar je v zvezi s snegom, slovensko poimenovali in ta poimenovanja uporabljali. V tem besedju se kažeta slovenska poimenovalna volja in odpor proti tujemu, vendar ne nevrotičen odnos do tujega besedja, saj se to tudi uporablja, vendar prilagojeno slovenščini. Ena od zanimivih besed pa je ančka (\utka odraslega človeka za učenje in vadenje umetnega dihanja in zunanje masaže srca), ki je slovenska iznajdba, saj drugod to napravo poimenujejo z veliko manj humorja: p upa, maneken, fantom ipd.
Slovar Sneg in plazovi je odlično delo. Z njim na tem področju nismo le stopili v Evropo, ampak jo prehiteli. Upajmo, da bo kmalu doživel tudi elektronsko izdajo.
CVETKE IZ GORSKEGA SVETA V NAGRAJENEM TURISTIČNEM VODNIKU SLOVENIJE
LEPA NAŠA DOMOVINA...
STANKO KLINAR
...ali kako nas jo uči ljubiti najbolj reprezentančen priročnik Slovenija, turistični vodnik. Mladinska knjiga, Ljubljana 1995. Druga Izdaja 1996. s ponosnim žigom načelni platnici: "Evropska zveza za turistični tisk, 1. Nagrada«. (Nisem se zmotil, "Nagrada« je napisana z veliko začetnico.) Prva izdaja si je namreč prislužila to laskavo mednarodno priznanje, s katerim ostane vodnik trajno ovenčan skozi vse prihodnje izdaje, v vseh jezikih. (Obetajo se namreč angleška, nemška, italijanska... izdaja) Naj izpišem nekaj odlomkov s komentarjem za »utemeljitev«:
OKOLICA LJUBLJANE IN GORENJSKA
— O Polhograjskem hribovju na str 143: >■.,. so vrhovi ostro zašiljeni in grebenasti, stene pa strme (najvišji vrh Tošč, 1021 m).« Če je to res, potem so tamkajšnji kmetje skrajno neprevidni. Krave pasejo po »ostrih vrhovih«, po »stenah« in »grebenastih« zadevah postavljajo hiše in cerkve, zraven pa še orjejo in sejejo, in to celo s traktorji. Treba jih bo posvariti, naj tega več ne delajo, je prenevarno, — Na str. 269 znova: •>... močno priostreni vrhovi...« in iz sobesedila ponovni namig, da bi najvišji utegnil biti Tošč (1021 m), ki seveda niti od daleč ni »močno priostren«, in tudi ni najvišji, saj ga za 8 m poseka Pasja ravan (1029 m, kot piše na zemljevidu), in ta je sploh razvaljena kot zleknjen slon, o kaki do lom itn i prlostrenosti (doldmit kot pomembna sestavina tal naj bi namreč omogočal to lastnost) niti od daleč ni govora. Naš vodnik (v nadaljevanju STV) za Pasjo ravan, žal, sploh ne ve Resnici na ljubo bodi povedano, da ima Grmada, ki je še najbolj priostrena, a še daleč od dolo-
mitskega špika, na zahodni strani lepo belo dolomitsko pečino (sicer komaj opazno) s težko petnajstmetrsko plezalno smerjo, {Glej Pavle Kozjek. 39 in pol.) Toda to skalco, 2a katero STV seveda tudi ne ve, in še katero, posplošiti na nevemkoliko kvadratnih kilometrov najbolj pohlevnega in prisrčno obljudenega gričevja na svetu pomeni ustvarjati v bralcih popolnoma napačen vtis. (Za božjo voljo, ali ste tisto izjavo o vrhovih, grebenih in stenah prepisali iz opisa italijanskih Dolomitov?)
—	Na isti strani (143) zvem, da je »Mazijeva steza (ki pelje na šmarnogorsko Grmado, op. S. K.) na začetku zavarovana plezalna pot«. {Zavarovana je seveda Pogačnikova pot.) In zemljevidu na str. 127 v brk trdi STV. da »Vegova ulica pripelje na Novi trg« in da je »med Gosposko in Emonsko ulico ter Zoisovo cesto na Trgu francoske revolucije kompleks Križank« (str. 137). (Gosposka ulica se v resnici tik pred kompleksom neha). In »Mestni trg se proti zahodu zoži...« (str. 132). Po navedenem zemljevidu sodeč se zoži proti jugu. In kje je Ljubljana? Na Balkanskem polotoku (str. 142)? Še zmeraj? Ampak zemljepisno menda ni bila nikoli. Učili so nas, da je zemljepisna meja med Balkanom in ostalo Evropo na Kolpi, Savi in Donavi. Menda se svet v zadnjih letih kljub vojnam ni toliko spremenil, da bi to več ne držalo? (Res pa je, da so vsi očitki iz tega odstavka v drugi izdaji popravljeni. In zakaj jih je vseeno vredno navesti? Ker ima večina kupcev zazdaj prvo izdajo In ker bi se take napake branil napisati tudi popolni zemljepisni laik.)
—	Pa pojdimo nazaj k smerem neba! Na str. 88 berem: »Tunjice... vas vzhodno od Kamnika (prav zahodno)
(in da gremo tja »po lokalni cesti Kamnik—Tunjiška 253
PLANINSKI VESTNIK
Mlaka«; kaj ima tu »Mlaka«, za katera se nobeden ne meni, in zakaj je v Kamniku potem kažipot »Tunjice«, brez »Mlake«?) Na str. 353 berem: »Od doline Soče se pri vasi Na Logu zajeda globoko proti zahodu (prav proti vzhodu) v osrčje Triglavskega pogorja doline Zadnjice.« (Verjetno bi »Triglavsko pogorje« morali pisati z malo začetnico, ker ni zemljepisno lastno ime.) Na str. 249 berem: »Dostop (v Srednji Vrh iz Gozd—Martuljka, op. S.K.), po cesti 3 km v severno karavanško pobočje...« Jaz sem zmeraj mislil, da se severna karavanška pobočja spuščajo na koroško stran in da pripadajo avstrijskemu državnemu ozemlju (STV ne omenja, da je za tiste pičle 3 km, ki pa jih je v resnici malo manj, pametno imeti s seboj potni list.) Na str. 348 »se na široko odpre zahodno ostenje Prisojnika, kjer se pokaže Veliko Prisojnikovo okno...« To je seveda severno ostenje, res pa njegov zahodni del. (2. izdaja je pristala pri »severozahodnem ostanju«.) Na str. 265 piše: «Kranj ima severni (pri Polici) in vzhodni priključek na avtocesto." Pri »severnem« je na terenu osem kažipotov, na katerih piše "Kranj-zahod".
—	Str. 257; »[Karavanke] se vzhodno od Golice cepijjo] v severno (v celoti v Avstriji) in južno verigo...« Da je severna veriga v celoti v Avstriji??? Peca in Urška že ne!!! In stavek se naprej glasi: «... med njima so vzdolžne doline...« Vzdolžnih je malo, pomembnejše so številne prečne, ki so severno verigo razrezale na posamezne kope, najodličnejše med temi so Obir, Peca in Urška — in polovica teh treh ni v Avstriji.
—	Str. 245: »... po ledinah južno od Rateč poteka razvodje med Jadranskim in Črnim morjem.« Nimam besed. In jih tudi ni treba — za tiste, ki znajo brati zemljevid. (Ali naj po osnovnošolsko napišem, kje to razvodje v resnici poteka? Ne boste verjeli: med drugim tudi počez čez Kanalsko dolino v Žabnicah/Camporosso pri hotelu Spartiacqua (nomen est omen!).
POHORJE V ALPAH
— O Pohorju berem: »Geografsko sodi Pohorje k Centralnim Alpam... Kot prehodno ozemlje med Alpami, Dinarskim gorstvom in Panonsko nižino ima značilnosti vseh treh območij« (sir. 183). — Zakaj «geografsko«? Mislim, da predvsem geološko. Geografsko bi lahko spadalo h Karavankam, h katerim je menda sicer mogoče prišteti Boč in Donačko goro (257, samo da se po tisti izjavi nekoliko šemasto nehajo pri Žetalah v Halozah, kot da vas pomeni geografsko mejo in da polovica Haloz spada h Karavankam, druga polovica pa sami sebi ali kam?). (Nenavadno je tudi, da ima Pohorje, po rangu četrto slovensko pogorje, v vodniku svoje poglavje, 183—188, Julijske Alpe, Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke pa ne.) — Če je Pohorje prehodno ozemlje med Alpami in Panonsko nižino, ali potem spada k Alpam ali ne? (Mislim, da bi morali napisati »Kot prehodno ozemlje med visokimi Alpami in...«) — Nisem vedel, da ima Pohorje značilnosti Panonske nižine. (Katere pa? Je tam kak donavski veletok, kaka kilometrska panonska vas, kaka (nepregledna) ravnina, 254 posejana s pšenico?) In da ima značilnosti Dinarskega
gorstva? (Bodo odkrili tam kako (vsaj miniaturno) Postojnsko jamo, kak osnutek cerkniškega presihača, pa kako fejst ponikalnico, četudi nemara malo bolj švoh od Ljubljanice, reke s sedmimi imeni — glej istoimensko brošuro Franceta Šušteršiča — še prej pa seveda zamenjali tonalit z apnencem?) In daje prehodno ozemlje med Alpami in Dinarskim gorstvom? Če se mislijo gospodje resno pogovarjati, naj priznajo, daje med Pohorjem in Dinarskim gorstvom zajeten tampon spodnješta-jerskega (glede na str. 257 karavanškega!) in posavskega gričevja, tako da je od P. do D. g. salamensko daleč čez čisto »tuj« svet, ki ne pripada ne P. ne D. g., in že zato P. ne more biti zadevno prehodno ozemlje; 2 D. g. je toliko v žlahti kot z Grand Canyonom v Arizoni.
PREGORELA ČASOVNA VAROVALKA
—	Str. 169: »...reka Trebuša ,.« Na zemljevidu »Trebuščica«.
—	Str. 169: »...do planinske koče na Čavnu (1242 m) ... vrh Čaven (1185 m)« — Aii ima lahko planinska koča večjo nadmorsko višino kot gora, na kateri stoji?
—	Vem, kaj bodo rekli gospodje avtorji, In njihovo zavrnitev sprejmem pod pogojem, da gredo na Čavnu uredit stvari, kot so jih na isti strani uredili z Golaki, V vsej slovenski literaturi velja, da je Mali Golak višji od Velikega (to je ena od znamenitih uveljavljenih zemljepisnih zmot), v STV so Malega samovoljno (dosledno pri vseh omembah) prekrstili v Velikega — kar je naravno logično in upravičeno, le da brez tradicije. Če so si to dovolili in uvajajo novo tradicijo, naj isto higie-nično čistilo uporabijo še za Čaven. Ali vsaj napišejo pojasnilo, in to za oba, za Čaven in Golake, (V jeziku domačinov se večinoma uporablja množinske oblika Golaki brez pridevnikov Mali, Srednji in Veliki.)
Popusti pri prenočevanju v tujih planinskih kočah _^^
Planinske organizacije svojim članom ponavadi priznavajo popuste pri prenočevanju v planinskih kočah, ki so v njihovi lasti. Popusti so različni za različne vrste članov (mladina, družine, reševalci, vodniki itd.), v različnih državah so višine popustov različne, od 10 do 60 odstotkov. Nekatere planinske organizacije priznavajo članom nekaterih tujih planinskih zvez enake popuste kot svojim lastnim članom. Ponavadi je priznavanje popustov urejeno recipročno — dve planinski zvezi skleneta dogovor o medsebojnem priznavanju popustov. Takšne dogovore imajo npr. sklenjene OeAV in DAV, SAC in CAF in še drugi. PZS je sklenila, da članom tujih planinskih zvez, ki so članice UIAA, prizna enake popuste pri prenočevanju kot svojim lastnim članom, čeravno nima sklenjenih dvostranskih recipročnih sporazumov. Članom PZS priznavajo enake popuste kot domačim članom v kočah OeAV In DAV v Avstriji, drugod pa našim članom večinoma priznavajo
PLANINSKI VESTNIK
— Slomšek naj bi bil prvi lavantinski škof (str. 152; v drugi izdaji popravljeno v »prvi škof mariborsko-la-vantinske škofije«) in Aljaž naj bi bil 1895 postavil kočo v Vratih (251) in Društvo Triglavskih prijateljev in Triglavski narodni park naj bi v Mojstrani uredila Triglavsko muzejsko zbirko (250)? Zdi se, da je pregorela neka posebna časovna In krajevna varovalka: Lavantinska škofija je bila ustanovljena šeststo let pred Slomškovim rojstvom, Aljaž je 1895 postavil stolp na Triglavu, 1896. pa koči v Vratih in na Kredarici, Društvo Triglavskih prijateljev se je imenovala skupina kaplana Žana v Bohinju pred več kot sto leti, bila je predhodnica SPD in je leta 1871 postavila skromno kočico "Triglavski tempelj« na Ledinah (tam je danes Planika). Uradni ustanovitelj Triglavske muzejske zbirke je Kulturna skupnost Jesenice, dejanski pa PD Dovje-Mojstrana ob strokovni pomoči Gorenjskega muzeja iz Kranja in uprave TNP. To je zgodovinska resnica. (Ker so spoštovani avtorji iz kolo-fona tudi sodelavci Enciklopedije Slovenije, se lahko nadejamo njihovih veselih podatkov - ali odsotnosti pravilnih - tudi v tej osrednji slovenski podatkovni knjigi. »Our life is most jolly!« /Shakespeare/.)
MLADINSKI CENTER POD BUKOVCEM
—	Lepa je omemba starožitnih imen, le da Gozd-Mar-tuljk ni po domače "Rut« (248), pač pa Rute: in -Pri-sojnik«, neštetokrat naveden v tej obliki, je v resnici Prisank, in »Kalškl greben« (90) je ljubljanska pogruntavščina za Kalški Greben; Svetino (81 in 82), Zaprice (88) In Begunje (259, 260) naj bi takole opremili z naglasi za pravilno branje.
—	Nedokazani Berginc in njegova (?) Slovenska smer sta zapisana kot zgodovinsko dejstvo (252), o dokaza-
nem/nespornem In visoko pismenem Turni pa niti sence. {Sploh je opis Triglavske stene — 251 In 252 — na meji naivnega kriminala.)
—	Str. 246: »Dolino [Planico] obdajajo do 2500 m visoke gore...« NI res. Nobena (najmanj pa tam naštete) ne dosega niti 2400 m, Jalovec pa presega 2600 m. In tisto, kar imajo gospodje za Veliko Dnino, je v resnici Rob Velike dnine, še raje pa Šite.
—	Str. 357: «... pod planino Bukovec je Mladinski center PZS.« Ali je mogoče napisati to reč bolj nesmiselno? Kaj za božjo voljo ima opraviti z Mladinskim centrom (višina 700 m) nepomembna in pozabljena planina Bukovec (višina 1350 m), do katere je od M, c. dve uri (v danem kontekstu brezveznega) napornega vzpona po odljud-nem svetu? Jo bo kdo jemal kot orientacijsko točko za dostop do M. c., do koder se sicer iz druge smeri pripelje z avtom? Smiselno je reči le: V skrajnem dolinskem sklepu Bavšice stoji M. c. PZS. (Če že mora biti M. c, pod nečim, je tam marsikaj Čisto drugače visokega in Impresivnega kot dejansko nevidna planina Bukovec!)
—	Podobno nesrečno in celo mojstrsko zamešano je napisan odstavek Gorjanci (176). Namesto tistega si drznem predlagati tega:
Gorjanci, Dostop: z avtom po cesti proti Metliki do prelaza Vahta (13 km) (izhodišča ni treba navesti, ker je ta odstavek v poglavju NOVO MESTO in se razume, da je izhodišče Novo mesto), nato po gozdni cesti še 10 km do Planinskega doma Vinka Paderšiča (828 m) pri Gospodični. (Gospodična je studenec, ki je postal znamenit po Trdinovih bajkah in povestih.) — Planinski dom je dostopen tudi iz vasi Gabrje po gozdni cesti mimo Krvavega kamna. — Od tod na Trdinov vrh (brv. Sv. Gera), 1178 m, najvišji vrh Gorjancev, z avtom 5 km, peš po markirani stezi 1n 15'. (Ta odstavek je v
nekoliko manjši popust kot domačim članom Zgodi se, da v kakšni koči v Italiji ali v Franciji na višku sezone naš član ne dobi nobenega popusta. V vsakem primeru je priporočljivo, da si pred odhodom v tuje gore prenočišča pravočasno vnaprej telefonsko rezerviramo (posebno še, če gre za skupino) in da že pri rezervaciji opozorimo, da gre za skupino planinskega društva. V takem primeru boste skoraj zanesljivo povsod dobili popust pri prenočevanju.
Ker se težave z recipročnostjo pojavljajo vsepovsod, je mednarodna gorniška zveza UIAA že pred desetletjem začela v soglasju z vsemi planinskimi zvezami — članicami UIAA izdajati posebno recipročno znamko To znamko z veljavnostjo enega leta prilepimo na planinsko izkaznico s plačano članarino nacionalne planinske zveze in Imetniku v tekočem letu omogoča, da v vseh kočah, ki so last katerekoli članice UIAA, uživa enake popuste kot člani domače planinske zveze. Recipročno znamko UIAA je mogoče naročiti tudi pri Planinski zvezi Slovenije, Ljubljana, Dvoržakova 9, Komisija za mednarodne stike. Cena recipročne znamke je v letu
1996 45 Str, dobavnik rok pa okoli dva tedna. Glede na ceno recipročne znamke njen nakup priporočamo vsem tistim, ki se nameravajo poleti individualno odpraviti v Zahodne Alpe in pri tem vsaj nekajkrat prenočevati v kočah, ki so last članic UIAA. Kontingente znamk UIAA bomo naročali konec vsakega meseca za znane naročnike. Opozorili bi. da so poleg koč planinskih zvez v Alpah (udi koče drugih lastnikov (npr. vodniških združenj, družinski penzloni, smučarske koče itd.). TI ponavadi niso člani UIAA in niso dolžni planincem. čeravo Imajo izkaznico in recipročno znamko. dajati nobenih popustov. Vsakršen popust, ki ga dobite v takšnih kočah, je le komercialne narave in ga boste ponavadi dobili, če se kot skupina najavite naprej in plačate ustrezen predujem: ponavadi se dobi okoli 10 odstotkov komercialnega popusta (ali pa vodnik dobi brezplačno spanje). Od znanih koč. ki niso v lasti članic UIAA, omenjam kočo Adlersruhe pod Grossglocknerjem, kočo Cosmiques na Col du Midi nad Chamonixom, Lac Blanc nad Chamonixom, Monchhutte na Obers Monch Jochu in hotel na Jungtraujochu.
3 1	dr Tomaž Vrhovec
PLANINSKI VESTNIK
STV napisan tako; da bralec skače od »P1. doma Vinka P.« na Trdinov vrh pa spet nazaj na »planinski dom na Gospodični« in ne ve, ali je to isti planinski dom ali ni, nato zve. da je "Dom V. P. stalno oskrbovan" (kar najbrž ni čisto res, res pa je, cfa je že tretjič naveden v šestih vrsticah besedila!) in potem gre še enkrat od tod na Trdinov vrh — z nekaterimi dodatki naravnost mojstrska cigumigarska dezorientacija!).
NAIVNOSTI IN ZAVOZLANOSTI
Motijo slogovne naivnosti in zavozlanostl:
—	Str, 250: »... s pokopališčem, kjer počivajo mnogi, ki jih je premaga! Triglav.« (250) Tako se ne piše v resen vodnik. To spada v pravljice ali kako specializirano revijo za dobrosrčne stare mame.
—	Str. 85: ».,. Kamnik... je stičišče cest med Ljubljansko In Celjsko kotlino skozi Tuhinjsko dolino ter Zgornjo Savinjsko dolino čez prelaz Črnivec.« To je tako učeno povedano, da avtorji najbrž sami sebe ne razumejo (Je Črnivec v Tuhinjski dolini? Je v Zgornji Savinjski dolini?) Kot preprost človek bi raje prebral nekaj takega: »Dve cesti ve žeta Kamnik s Štajersko: ena pelje po Tuhinjski dolini In čez prelaz Kozjak na Vransko, druga, nekoliko severneje In s to vzporedna, pelje iz Stahovice po dolini Črne in čez prelaz Črnivec v Gornji Grad." Toda to je gotovo preveč preprosto in prehitro razumljivo. Avreola znanosti je izgubljena.
—	Str. 257: »Stol spada med lažje ture v Karavankah, hkrati pa je izredno razgleden vrh,« Zakaj ne krajše:
■■Razgledni Stol spada med lažje ture v K.«? (Seveda pa to ni čisto res.) In naprej: »Spodaj ležijo Gorenjska, Ljubljanska kotlina in Koroška.« Bo držalo. Niso zgoraj. Tam jih tudi nihče ne pričakuje Tiskovnim napakam se po vsem videzu ni mogoče izogniti v nobeni knjigi.
—	Sveta gora/S kal niča (str. 164), ki se dviga dobrih 500 m nad Novo Gorico, naj bt bila visoka 68 m, NG pa 98 m. (V resnici ima Sveta gora 681 m). Podobno Livek 69 m (str. 368), v resnici 695 m. (Oboje je v2. izdaji popravljeno.)
—	»Radovljica« na str. 256 bo pač Žirovnica. Glej Pot kulturne dediščine na str. 678.
Uspešneje bi !ahko krotili pravopis: '"Visoki rokav« (str. 28, kljub zemljevidu na str. 251, kjer je pravilno »V. Rokav«) in '«Velika kopa« (str. 183), ki mora biti »Velika Kopa«, kot je na zemljevidu; za ravnotežje (?) pa *>» Vrba nova Spica« (str. 252, pravilno V. špica). In '»triglavska Severna stena« (str. 346 in 251, kljub zemljevidu na tej isti strani, kje je »Triglavska severna stena« izpisana kot pravo zemljepisno ime za samostojni zemljepisni (reliefni) element. »Kranjska GoraTgora — zdaj tako (str. 109, itd.), zdaj tako (str. 114, 658, itd.). Itd. Tako se bodo torej izobraževale o Sloveniji domorodne in tujske množice, nedolžne mlade duše si bodo vtiskovale te podatke v svoje tabule rase in jih prepisovale v svoje šolske referate, za srečo in čudenje svojih učiteljev Kdaj se nam vendar rodi spet kak France Planina, kije znal stvari didaktično poenostaviti, jasno, razumljivo in preverjeno napisati?
VSE SKUPAJ JE BILO TAKO POPOLNO. DA BOLJ NE BI MOGLO BIT!
SEA OF DREAMS, MORJE SANJ
MIHA PRAPROTNIK
Morje sanj. Morje rjavega granita s črnimi lisami, ogromna previsna stena El Capa, gladke plošče, plitve poči, žgoče sonce, presušena usta, ožgani obrazi, udr-ta lica, pekoča bolečina za nohti, krči v mečih, smeh, od napora spačen obraz, mantra: '»Just for fun and just go.« Pojdi, visi v neštetih copperheadlh in krempljih, povzpni se nad strah in pusti sanjam, da se uresničijo!
»Koliko dni se pleza Sea of dreams?« vprašam Kevina v Yosemitski vasi. »Od pet in pol do štirinajst.« Pomislim: to je pa res koristna informacija! Nato doda še podatke o različnih copperheadih, o posebno zbrušenih krempljih in ostali tehnični opremi. Navrže še, v katerem raztežaju si ob padcu zlomiš nogo in koliko poletiš v ostalih, če se ti kaj spull, Že v trgovini Marmot v San Franciscu sva pokupila vse uporabne copperheade: ko izprazniva še trgovino v Yosemitih, nama jih še vedno manjka dvajset. Zveva, da je v Suny side kampu Rawen, ki je pred kratkim preplezal Sea of dreams. Od njega bi lahko Izvedela mar-256 sikaj koristnega, toda ravno sedaj bingtja v smeri Jolly
Roger. Cele dneve hodiva po različnih avtomobilskih delavnicah, da nama zbrusijo krempeljce, brskava po smeteh za plastenkami za vodo, kupujeva opremo, hrano...
GROZLJIVE NAPOVEDI
Že štiri dni sva v Yosemitski dolini, pa El Capitana še videla nisva. Nimava ne časa, ne volje, da bi se odpeljala za ovinek na turistični ogled stene. Zvečer, ko se vračam k šotoru, zaslištm: »O, Rawen, si že nazaj iz Jollyja!« Pristopim k skupinici plezalcev in po nekaj minutah poslušanja zvem, zakaj sta s soplezalcem obrnila na začetku šestega raztežaja. Oba skupaj povabim na pijačo in za mizo z Johanom zveva, da sta Sea of dreams plezala devet dni, da sta počistila skoraj vse copperheade in da potrebujeva samo malo od tiste opreme, ki nama jo je svetoval Kevin, Zopet sllšiva povest o tem, kje so res dolgi Tun outl', kje si zlomiš nogo, kje se ubiješ. Vse skupaj vzameva z veliko rezerve.
Odločitev je zelo preprosta: plezalno opremo, pijačo in hrano bova vzela po lastni presoji. Tako naslednji dan nabaševa transportni vreči in popoldne odd ¡deva pod