ANTON MEDVED:
MRTVIH SPOMIN.
647
Nocoj kraljica smrt svečan obhaja god. Na nje prostrani vrt hiti Zemljanov rod.
1.
V visokem stolpu zvon za godca je izbran. Plamenčkov milijon ponoči dela dan.
Tu stari in mladi povešajo obraz, in solza govori več kot bi mogel glas.
Ne teče vino tu, ne streže tu se jed, ni videti plesu, ni slišati besed.
Joka nebo in veter tuli, zvon zamolklo odmeva z lin, rožam cvetovi so se osuli, krili nad zemljo mrtvih spomin.
Duše v neznanem svetu zbrane, kaj tako se mi smilite? Solze, na dnu srca pokopane, kaj iz oči mi silite?
Ali je bedno življenje vredno strastnih bojev, morečih skrbi ? Ali ni konec življenja vedno vir življenske nove moči ?
Kdo je v dolini solzni pokojen ? Koga brezdanja želja ne žge: ali ne biti nikoli rojen, ali živeti na veke vse ?
Solze, zamrite !  Morda je srečno ondi kraljestvo  pozemskih otrok. Ako pa mrtvi so,  mrtvi za večno, vsujte se v glasen, obupen jok!
Pusti, pusti me nocoj, hrupnega življenja skrb! Tihi mrak, naj grem s teboj v hladni kraj cipres in vrb!
Naj raztrosim vrh grobov mrtvim za spomin iskren šopek višnjevih cvetov, zadnjih, ki jih da jesen!
Naj pokleknem v rosni mah, angelov poljubim kip . . . Človek, človek, kaj si? — Prah. Kaj življenje tvoje ? — Hip.
Tvoji vsi načrti? — Nič. Za teboj spomin?— Megla. Zadnji dom tvoj? — Nizek grič. Tvoja postelj ? — Črna tla.