policijsko ravnateljstvo, da to omejitev odpravi in tako olajša njegovo trdo usodo. Ako pa bi ne mogli tega sami storiti, naj predložijo njegovo prošnjo z blagohotnim poročilom višji oblasti, on pa se hoče točno pokoriti vsaki odredbi .v tej zadevi.
"policijski direktor Sicard je z ozirom na to, da je bila poleti 1837 slična prošnja odbita, predložil nanj naslovljeno vlogo dež. guvernerju odn. Sedlnitzkemu, poudarjajoč, da se je prosilec doslej vedno točno in voljno uklonil vsem odredbam in se je v vsakem oziru obnašal tako, da mu ni kaj očitati. Sedlnitzkv je na Korytkovo prošnjo odgovoril 9. julija 1838. Guvernerju Schmidburgu sporoča ta, da v zadevi pomiloščenja iz že sporočenih razlogov kljub ugodnemu poročilu policije o zglednem konfinirančeveni vedenju nikakor ne more provocirati nove cesarjeve odločbe. Kar pa tiče manjših ekskurzij iz Ljubljane. mu te z ozirom na ubogljivost prosilca in na guvernejevo priprošnjo dovoljuje v maksimalnem obsegu 6 milj od Ljubljane pod pogojem, da se mu vedno sproti določa ne preobsežen termin za vrnitev, da vedno označi kraje, ki jih želi obiskati ter da se skrbno kontrolira njegovo občevanje in sploh vse njegovo delovanje. Korvtka naj o tem obvestijo s pozivom, da se bo tudi v bodoče z neoporečnim političnim zadržanjem izkazal vrednega gornje olajšave. Sedlnitzkv je želel, da ga informirajo tudi o rezultatih Korvtkovega nadzorovanja ob času, ko bo bival izven Ljubljane.
ivj a   ponovno   prošnjo,   da   se   mu   dovoli   14   do
^ ^ 20 dnevna odsotnost, je Sedlnitzkv dne 14. julija 1838 dovolil Korvtku, da sme radi potrebne spremembe zraka in z ozirom na zdravniško priporočilo obiskati kopališča Bled in Belo, ker je mislil, da kraja nista nad 6 milj od Ljubljane oddaljena.15 Toda dolgotrajna ječa, duševno trpljenje, neutešljivo domotožjo in drugačne podnebne razmere so glodale na njegovem že itak šibkem zdravju ter mu končno zadnjega januarja 1839 izpodjedle korenino njegovega  življenja.
T7~ o je prosil Leopold Kordeš, da mu dovolijo izdajati časopis »C a r n i o 1 i a«, je po Schmid-burgovem naročilu poročala tudi o njem ljubljanska policijska direkcija (2. marca 1838). Iz poročila izvemo, da je bil Kordeš 28 let star. katoliške vere, neoženjen, rojen v Kamnigorici kot nezakonski  sin  Frančiške  Kordeš, hčerke
ir, prjm za vse to: Muzejski arhiv v Ljubljani, predsedstveni spisi Ilir. gub., št. 1670, 2164 ter 2651 de a. 1837; št. 6, 835, 1744, 1799 ter 2811 de a. 1838: št. 659 in št. 1864 de a. 1839. — Spis o konfinaciji gl. sub No. 2981 de a. 1836.
Leopold Sicard
nekega fužinarskega solastnika. Njegova mati ga je poslala v Novo mesto v šole, kjer je absolviral gimnazijo ter 1. 1831 dokončal v Celovcu filozofske študije. Še pred zadnjim filozofskim izpitom pa je bil v Celovcu na račun svojega okraja potrjen kot prostak k 4. artilerijskemu polku; vendar pa je dobil dopust, da je mogel svoje izpite dokončati. Pri topni-čarjih je služil do januarja 1. 1854, potem pa je bil na lastno prošnjo prestavljen k peš-polku Langenau, kjer je bil ves čas v polkovni avditoriatski pisarni za aktuarja, dokler ni dobil meseca septembra 1837 kot invalid odpustni ce.
olicija pravi, da je cula, da je Kordeš dovršil gimnazijo z odličnim, filozofijo pa z dobrini uspehom ter da se je bil kot dijak vedno v vsakem oziru lepega vedenja: njegovih spričeval in vojaške konduitne liste pa ni mogla videti, ker je Kordeš te dokumente priložil svoji prošnji za mesto aktuarja v okraju Boštanj (Savenstein). Ko je prišel od vojakov, je potoval Kordeš na Dunaj in potem v Trst ter se je vrnil šele ob novem letu 1838 v Ljubljano. Policija trdi, da v teh dveh mesecih ni na njem v verskem in političnem oziru opazila nič neugodnega, le to je mogla ugotoviti, da se je Kordeš pajdaši! samo z manj izobraženimi osebami in da je obiskoval gostilne nižje vrste.
njegovem nasledniku v uredništvu Carniolije. o upokojenem kameralnem tajniku F r. Her-mann-u p L H e r m a n n s t h a 1 - u izvemo iz policijskega poročila (29. febr. 1840), da je bil upokojen s tretjino svoje plače in  da stanuje
299