Junij Palmotič.
(Spisal Božidar Flegerič.)
Dne 29. vel. travna 1. 1453. je vzel turški sultan Mahomed II. cesarju Konstantinu XII. Paleologu Carigrad terje s tem zadal vshodno-rimskemu cesarstvu smrtni udarec. Po tem dogodku se je izselilo nekaj ondašnjih učenjakov v Italijo, kjer so začeli širiti znanosti in umetnosti. Iz Italije so prodrle znanosti in umetnosti v kršno Dalmacijo. Središče jim je bilo mesto Dubrovnik, jugoslovanske Atene. Dubrovnik je bil svobodno mesto, in v takem se znanosti in umetnosti povzdigujejo naj lože.
Prvi dalmatinski pesnik je bil Marko Marulič (živel 1450 do 1524). Za njim se je porodilo večinoma v Dubrovniku več bolj ali manj slavnih pesnikov, a med njimi so najsijajnejše zvezde na nebu pesništva jugoslovanskega I.Gun-dulič (1588 — 1638), Junij Palmotič (1607 do 1657) in Ignacij Gjorgjič (1675-1736).
Junij Palmotič se je porodil v Dubrovniku od starodavnega kolena, proslavljenega med dubrovniškimi boljarji, ki so tedaj jedini imeli pravico opravljati državo in uživati časti. Oče, katerega je izgubil že za malih nog, imenoval se je Jurij in je bil mož ostroumen in marljiv. Mati se mu je imenovala Uršula Gradič, ki je bila tudi iz „Dom in svet" 1898, št. 11.
Junij P
boljarske rodovine. Tedaj je namreč veljala v Dubrovniku postava, da so si boljarski sinovi smeli jemati žene samo iz boljarskih rodovin, ker se inače niso mogli njih otroci povspeti do višjih častij in na dostojanstvo očetovo. Toda ta postava, ki se protivi zdravemu razumu in sreči naroda, odstranila se
je potlej popolnoma. Junij Palmotič je imel že kot otrok veliko veselje do naukov, a posebej do pesništva. V njem je bila z ljubeznijo do naukov združena velika marljivost in redka vstrp-ljivost, a najbolj ga je na to vspodbadal njegov ujec Mihael Gradič ? katerega je naš pesnik spoštoval in ljubil kakor očeta. Mihael Gradič je bil jako naobražen mož, zaradi poštenja in razumnosti so ga someščani zelo čislali. i                     Palmotič je bil vedno
prisoten, kadar je nje-almotic.                          gov   ujec  svoji  deci
in njihovim vrstnikom z veliko zgovornostjo in jasnostjo razlagal pravila zgovornosti ali jih poučeval o naravoslovju, o dolžnostih človeka in o ostalih modrih naukih. Od njega se je učil tudi nekaj iz pravo-slovja, posebej pa ono, kar se je dotikalo domačih zakonov in običajev. Najbolj je pa napotoval Gradič svojega ujčnika na pesništvo, s katerim si je potlej pridobil veliko
21