Dr. Anton Medved: Fra Angelico.                                                   469
Tako se je tudi zgodilo. Pomladi — dneva zgodovina ne pove — 1. 145 5. je umrl Angelico. Pokopali so

Slikal Fra Angelico.
Angel z  bobenčkom. (V galeriji v Florenciji.)
ga v cerkvi, poleg katere je v Rimu vedno, vseh 10 let, stanoval, katero je tudi okrasil s plodovi svoje umetnosti; pravijo ji Santa
Maria sopra Minerva, Marijina cerkev, sezidana na razvalinah nekdanjega svetišča boginje Minerve, od tod njeno ime. Krasna je, najlepša v gotskem zlogu v Rimu. (Naša podoba na str. 408. kaže njeno notranjščino.) Blizu velikega oltarja, pod katerim počiva truplo učene in čudodelne dominikanke, svete Katarine Sijenske, je grob brata Ivana. Tukaj počiva veliki umetnik.
Okrog po cerkvi je mnogo grobov slavnih mož, katerih imena so z zlatimi črkami zapisana v svetovni zgodovini, posebej še v povestnici lepih umetnostij. Poleg Ivana ležita oba velika, nedosežna Mecena lepih umetnostij, papeža LeonX. in Klement VII. iz prešlavne medicejske rodovine; blizu sta Urban VII. in Benedikt XIII.; nadalje ognjeviti govornik Janez Turrecremata in „ čudež učenosti", Viljem Durandus.
Med njimi torej uživa v smrtnem snu mirni pokoj blaženi Angelico, angelski Ivan. A duh njegov radosti se brezdvomno v sinjih visočinah, katerih odsev se nam tako dražestno zrcali iz mnogih njegovih slik. Vsaj so mu že sovrstniki vsi pridejali priimek „beato", blaženi! Da, da:
Telo ti sladko spalo bo
Globoko pod zemljo,
A duh visoko vrh zvezda Z duhovi rajskimi ti biva;
V objetju večnega Boga,
Tam blaženstvo neskončno vživa, Visoko vrh zvezda . . .
Šele čez več tednov po njegovi smrti je Rim zvedel, koga je izgubil. Žalost je bila splošna. Papež Nikolaj sam je ves potrt zajokal, ko je zvedel, da je njegov najdražji ljubljenec umrl. Zaukazal je, da se mu postavi dostojen spominik v cerkvi S. Maria sopra Minerva. Na levi strani, v zadnji steber, poleg velikih vrat je vzidan spominik iz ble-stečega marmora. V dominikanski obleki je izklesan kot mrlič Fra Angelico; gotovo je to delo kakega kiparja, ki je Ivana dobro poznal. To je jedina podoba, ki se je od brata Ivana ohranila do današnjih dnij. On je bil preskromen, da bi bil svojo sliko zapustil potomcem. Na spominiku je sledeči, zelo  preprosti napis:  „Hic  iacet  vene-