Zorica Mrševič POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPA NAMESTO UVODA Številni tipi zlorabe otrok se uvrščajo v ne- kaj kategorij: zloraba na področju prostitu- cije in kriminalnih dejanj nasploh, zloraba otrok v delovnem procesu (od institucij), v oboroženih spopadih in političnih krizah ter zloraba otrok v družini. Slednja se deli na fizično, psihično, spolno zlorabo in zane- marjanje. Za najbolj travmatsko izkušnjo (glede značaja in dolžine trajanja posledic), ki jo lahko doživi otrok, velja spolna zloraba incestnega tipa, o kateri bomo govorili tudi v tem besedilu. V času, ko je končevala doktorsko diser- tacijo, je Ines (Nova Zelandija), ki je imela 32 let, med delom za računalnikom vse pogosteje nebrzdano planila v jok. Sprva ni vedela, zakaj, postopoma pa so se začeli spo- minski utrinki. Počasi se je začela spominja- ti vsega, vseh podrobnosti, občutka krivde, še zlasti pa svojih strahov. Pogosto je jokala na fakulteti, v polni računalniški dvorani, med mnogimi neznanci ali, še huje, med znanci. Prijateljicam je povedala, da je bila kot otrok očitno spolno zlorabljena, in sve- tovale so ji, naj poišče terapevtsko pomoč. V tistem času pa ni ne mogla ne smela svoje zgodbe nikomur osebno povedati. Od tedaj je preskusila mnoge terapije, s katerimi je bila bolj ali manj zadovoljna. Toda od prvega stika pa vse do danes odkrito in redno »govori« o svojih težavah po elektronski pošti. Mnoge, ki so preživele incest, upora- bljajo to posredno obliko komunikacije, bodisi da so v stiku s konkretno osebo (pa vendar osebno neznano in celine oddalje- no), kakršna je na primer podpisana, ali pa svoje izkušnje uvrstijo na ustrezne sezname naslovnikov. Tukaj je nekaj odlomkov teh zgodb, ki na različne načine pričajo o dolgo- trajnosti posledic preživetega incesta. ZGODBE Z ELEKTRONSKE POŠTE Nekega poletnega dne sem tavala po dvo- rišču, kot navadno le v hlačkah. Prav nič še nisem bila razvita, prsi nisem imela, bila sem le suhljat, enajstleten in prav nič ženstven ali zapeljiv deklic. Moj sorodnik Veine je začel iz sosednjega dvorišča bolščati vame na zelo neprijeten in napadalen način, zato sem v strahu sklenila, da grem v hišo. Staršev ni bilo doma, moja mlajša brata, stara 6 in 8 let (ki sta se zelo bala nasilnega Veina), sta bila na drugem koncu hiše. Šla sem v sobo in zaprla vrata, vendar je Veine skočil noter skoz okno. Zavpila sem, naj odide, a se je le smejal in rekel, da sta ga povabila moja brata. Veine je imel 15 let, bil je veliko močnejši in višji od mene. Zelo grobo me je prijel za prsi in me začel stiskati in gnesti, pri tem pa govoril, »morala bi nositi modrček, mala« in »veš, kaj fantje počnejo s takšnimi kurbicami, kot si ti«. V popolnem šoku sem molčala, on pa je s svojimi umazanimi rokami še naprej grebel po mojem telesu, stiskal me je in ščipal. Kon- čno je brutalno potisnil roko za moje hlačke in mi v vagino grobo potisnil dva prsta, tako da me je razdevičil. Od bolečine sem začela kričati in pritekla sta brata. Veine je z zmago- slavnim izrazom na obrazu skočil skozi okno na piano, pred tem pa zagrozil, da »bo zažgal hišo, če samo pisnem«. Zares nisem nikomur nič povedala, tako zelo sem se bala njegovega maščevanja. Nikoli več nisem šla na dvorišče samo v hlačkah, niti oblečena, če zunaj ni bilo 23 ZORICA MRŠEVIČ nikogar drugega. Po dveh mesecih je Veine iz objestnosti zažgal našo hišo. Zgorel je zadnji del hiše, kjer sta bili lopa in kuhinja. Veinov oče je moral poravnati škodo in nato so se odselili. Jaz pa sem ves čas živela v strahu, da bo kdo požig povezal z menoj. Ves čas sem mislila, da sem jaz kriva in daje moje obnašanje nekako povzročilo škodo. I Ali ima še kdo to, kar jaz imenujem »sindrom poredne deklice«? To je, ko rada sedim v svojem malem kotu, ... ki je mračen in zelo zaprt. Težko mi je, kadar ga moram zapustiti. Tu je seveda tudi moj računalnik, a to je na drug način tudi... poseben kraj. Morda zato, ker se tu počutim varno. Pa saj ima vsak svoje gnezdo. Ali sploh lahko obstaja ptica brez njega? Borim se s toliko različnimi problemi. Sča- soma mi je bolje, a mi je težko, če pomislim na čas, ki mineva in na življenske obveznosti ... razmišljanje, da bo bolje, me spravlja v jok, razmišljanje o upanju me spravlja v jok. Vse se mi zdi strašno boleče, tako tisto, kar je lahko dobro, kot ono slabo. Do zlorabe je prišlo pred 15 leti, imam otroka in dobrega partnerja. Bom lahko kdaj spoznala svoje lastne želje in potrebe? Kako naj si povrnem ta del sebe? Ko sem bila minuli teden in teden poprej na terapiji, sem dojela, da se sploh ne počutim varno in da nikoli nikomur nisem verjela. To bi zares rada spremenila, a ne vem, kako naj začnem. Vsaj terapevtki bi morala zaupati — saj se videvava že leto in pol, a mi je tam še vedno zelo težko že samo govoriti. / Ena izmed stvari, ki jih zelo sovražim v zvezi z vplivom incesta, ki sem ga preživela, je, kako je porušil mojo sposobnost biti intimna s partnerjem. Moje telo se je tako navadilo na zlorabo, da je včasih edini način, da uživam v spolnosti, grobost, da me partner med spolnim odnosom muči, da čutim močno bolečino. Čez manj kot uro bo trinajsta obletnica mo- jega prvega resnega poskusa samomora. Ne- koč sem bila zelo samomorilsko razpoložena. Ko sem imela dvanajst let, sem vzela preve- liko dozo uspaval in še nekih drugih zdravil, nato pa so me odpeljali v bolnišnico. Takrat nisem mislila, da se bo to še kdaj ponovilo. Ne spominjam se niti enega posebnega razloga, zaradi katerega bi hotela umreti, vem le, da mi je to potrebno. Oče me je posiljeval od takrat, ko sem bila dojenček, pa do mojega 17, 18 leta. Odtlej je to počel le še, kadar je bil povsem pijan, drugače ne. Spolna zloraba se je začela, ko mi je bilo pet let in ko smo se preselili v novo hišo, v delu katere sta živela stric in teta z otroci. Stric je bil takrat še aktivni oficir, pozneje pa so ga zaradi različnih resnih incidentov iz vojske odpustili. Neprestano je nosil pištolo. Posilil me je takoj, ko smo prišli, še kovčkov nismo spraznili. Odtlej je to počel pogosto, pri tem pa uporabljal nabito pištolo, ki mi jo je prislanjal na čelo, potiskal v nos, usta, vagino, anus, mi grozil, da bo sprožil, v kar nisem prav nič dvomila. Nekoč me je skupaj s svojo hčerko odpeljal v kasarno, kjer je bil zapo- slen, kupil nama je sladoled in rekel, naj mir- no sediva na klopi pred vhodom in gledava, kako bo »nekoga ubil«. Mimo je šla skupina vojakov in dejansko je enega od njih ustrelil, ranil. Pozneje se je opravičeval, da je šlo za nesrečen slučaj, in verjeli so mu zlasti zaradi najine navzočnosti. Živela sem v stalnem strahu in prosila boga, naj eden izmed naju, vseeno kdo, umre. Z mano je spolno občeval in me zlorabljal tudi na druge načine, pri tem je pogosto nosil uniformo. Njegova hčerka, s katero je počel isto, mi je pokazala pot preživetja, to pa je bil bife njene mame, poln alkoholnih pijač. To mi je zares rešilo živ- ljenje. Pila sem vse, kar mi je prišlo pod roko in tako je življenje postalo znosnejše. Kako srečna sem, da nisem mrtva niti nora, ampak le alkoholičarka. Prestala sem zdravljenje in zdaj sem že 4 leta trezna. Moji starši so se ločili, ko mi je bilo 12 let, in od takrat očeta nisem več videla. Spominjam se, da je veliko kockal. Veliko je dobival, in 24 POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPAJ nekaj časa smo resnično živeli od tega denar- ja, kupili smo si celo stanovanje. Ko pa je izgubljal, je imel navado soigralcem dolg »vrniti« tako, da jim je dovolil, da so se zvrstili na meni in mojem mlajšem bratu. Ničesar se ne spominjam, ne bolečin, ne tega, kdo so bili ti ljudje, le vrstili so se, kakšnih pet, šest zaporedoma, spominjam se le, kako je moj brat jokal in kričal. Mama o vsem tem ni vedela nič. ■ POSLEDICE rf A V ČASU INCESTA ' Zaman ste prebili noči brez sna, ki bi vam jih zavidali tudi mučeniki — če te niso pustile sledi na vašem obrazu, vam nihče ne bo verjel. V pomanjkanju prič se boste še naprej zdeli kot komična figura, in s tem, ko se boste pretvarjali bolje ko vsi drugi, boste pravzaprav zarotnik s tistimi, ki vam ne verjamejo (Cioran 1995). Spolna zloraba otrok je redko osamljen, posamezen dogodek; najpogosteje gre za stanje, ki traja leta (Ville 1995). Tudi posle- dice niso kratkotrajne, celo kadar gre (v redkih primerih) za enkratne pojave spolne zlorabe otrok. Paradoksno so posledice pre- živetega incesta v času dogajanja ali nepo- sredno po njem manj očitne in manj in- dikativno karakteristične. Nekateri od vidnih znakov pa vendar lahko opozarjajo na spolno zlorabo: urinar- ne infekcije, venerične bolezni, trebušne težave, bolečine, krči, nezmožnost mirnega sedenja zaradi bolečin v spodnjem delu trebuha ali v genitalijah, nosečnost, modri- ce v predelu genitalij, kronične motje v prehrani (anoreksija, bulimija), depresija, poskusi samomora, samopoškodovanje, pomanjkanje samospoštovanja s samozane- marjanjem, nočne more/nespečnost, napa- di panike, kompulzivno umivanje (obse- sivna čistoča), hitre spremembe razpolo- ženja, begi od doma, izostajanje iz šole, strah pred moškimi aH določenim moškim, regresija k nižji starosti, neznačilno obnaša- nje, ki spominja na seksualno, podrobno poznavanje spolnosti, izraženo z besedami ali risbami. Težava je v tem, da se nekateri izmed teh znakov pojavljajo kot znaki vsake otrokove krize, ne le v primeru spolne zlorabe. Dejstvo je tudi, da mnogi spolno zlorabljeni otroci ne kažejo nobenega izmed naštetih simptomov. Otroci lahko med igro s punčkami prika- žejo nenavadne prizore, ki spominjajo na oralni seks ali druge spolne prakse. Tudi otroške risbe lahko izrazijo otrokove ob- čutke skoz simbole nevarnosti in strahu. Problem je tudi v tem, da otroci ne bodo usmerili svoje jeze neposredno na storilca. Izražanje jeze je za otroka nevarno čustvo, saj običajno prinese kazen. Otroci, ki so spolno zlorabljeni, pogosto verjamejo, da je izražanje jeze najnevarnejše, saj jih storilec ustrahuje in so primorani čutiti odgovornost in krivdo za vse, kar se jim dogaja. Bes, ki ga otroci nosijo v sebi zaradi spol- ne zlorabe, je pogosto preusmerjen na druge stike in ljudi. Izrazili ga bodo namreč le tam, kjer ga lahko, proti vzgojiteljici, živalim, manjšim otrokom. Nekateri otroci pa ne reagirajo z javnimi napadi jeze, ampak imajo težave pri sklepanju prijateljstev. Lahko imajo trajen občutek »drugačnosti« od drugih otrok, saj se počutijo umazane zaradi občutka krivde ali sramote kot posle- dic zlorabe. Skrajni primer umika je polo- žaj, ko otroci dobesedno onemijo, ko zavra- čajo govorjenje in komuniciranje z okolico. Treba je tudi upoštevati, da mnogi storilci otroke podkupijo, z darili ali tako, da ji/mu v družini zagotavljajo posvečeni status, jo/ga nagrajujejo s posebno pozor- nostjo. Spolno zlorabljano dete torej do storilca nima vedno nujno le negativnih čustev, nasprotno, lahko ima tudi pozitivne. Pozitiven odnos žrtve do storilca torej ni dokaz, da se spolna zloraba ni zgodila. POZNEJŠE POSLEDICE SPOLNE ZLORABE Posledice tipa »dosmrtna romanca« so red- ke, se pa zgodijo. V vlaku sedi ženska srednjih let in srednjega ugleda, njej nasproti pa očitno duševno 25 ZORICA MRŠEVIČ zaostal tip, njen sin, ki ima kakšnih trideset let, ki jo od časa do časa prime za roko, jo nanjo goreče poljubi, nato pa blaženo gleda. Ona je blestela od sreče in se nasmihala. Ni- sem vedel, kaj pomeni okamenelo koprne- nje. Zdaj vem, ker sem ga okusil v tem prizo- ru. Razkrila se mi je neka nova vrsta groze (Cioran 1995). Posledice incesta v otroštvu je treba v po- znejših življenskih obdobjih dešifrirati, dekodirati, pogosto mora to narediti tudi žrtev sama (Mrševič 1995). Ena najstrožjih zapovedi storilca incesta je molčati, tako da je treba mnogim ženskam, ki so preživele incest v otroštvu, vedno znova dopustiti, da govorijo, se spominjajo (saj je spominjanje »govor samemu sebi«). Po drugi strani so strokovnjaki ta doživetja nasilja predolgo umeščali v kraljestvo ženskih in dekliških fantazij. Veliko žensk se ni naučilo govoriti, niso se naučile izražati in se samopoja- snjevati. Pogosto sploh ne verjamejo svojim ugotovitvam. Redko najdejo sogovornike, ki jih zares želijo poslušati. Ponovno se naučiti govoriti, izstopiti iz nemosti, biti poslušan, je prvi korak k razkitju obstoja incesta v preteklosti. Kajti »zavest je zbir naših nelagodij od rojstva pa do danes; nelagodja so izginila, zavest ostaja — toda izgubila je svoje izvire ... zanje celo sploh ne ve« (Cioran 1995). Odkritje nekaterih postavk s seznama poznejših posledic spolne zlorabe je dober kazalec, da je do zlorab nekoč prišlo. Odkrivanje več ali skoraj vseh teh postavk pa je skoraj zanesljiv dokaz, da je oseba pretrpela neko obliko spolne zlorabe. Ne glede na to, s kakšnimi metodami smo »signale« nekdanje zlorabe odkrili (vsak- danje opazovanje otroka v vzgojnoizobra- ževalni ustanovi, šolski nadzor, psihotera- pevtsko diagonsticiranje), jih ne smemo zanemariti. Tak seznam je lahko tudi vodič v »sumljivih« primerih, ki bi jih bilo treba proučiti s kriminalističnimi metodami (Blume 1990). 1. Strah, da bi bila sama v temi, da bi sama spala v sobi; pojav nočnih mor (še zlasti preganjanja, grožnje, grabljenja). 2. Pretirana občutljivost na goltanje in dušenje; gnus do vode na obrazu, dušenje med kopanjem ali plavanjem. 3. Odtujenost od svojega telesa — odsot- nost občutka samega sebe v lastnem telesu; neposvečanje pozornosti signalom, ki jih daje telo, zanemarjanje telesa; zanemarjanje telesnega videza; manipulacija z obliko telesa, da bi se izognila spolni privlačnosti. 4. Gastro-intestinalne težave; ginekolo- ške motnje, tudi spontane vaginalne infek- cije; glavoboli, artritis ali bolečine v sklepih. 5. Nošenje pretiranega števila oblačil, celo poleti; nošenje vrečastih oblek; ohran- janje oblačil celo v primerih, ko se je treba sleči, na primer med plavanjem, kopanjem, spanjem; pretirana potreba po intimnosti med uporabo kopalnice. 6. Motnje v prehranjevanju, zloraba ma- mil ali alkohola (ali pa popolna odsotnost tega); druge vrste odvisnosti; prisilno (kompulzivno) obnašanje. 7. Avtodestrukcija; samopoškodovanje, zloraba same sebe. 8. Fobije. 9. Potreba biti nevidna, popolna ali po- polnoma slaba. 10. Samomorilske misli, suicidalni po- skusi, obsesije (tudi »pasivni« umor). 11. Depresija (včasih pripelje do popol- ne pasivnosti), jok, ki navidez nima razloga. 12. Težave z besom: nezmožnost prepo- znavanja besa, biti besna, izraziti bes; strah pred resničnim ali možnim besom; nepre- stana jeza; izrazito sovraštvo do celega rodu ali etnične skupine nasilnežev. 13. Razcep osebnosti (izguba osebnosti); bezanje v krize; psihična otopelost, fizična bolečina ali otopelost, povezana z določe- nimi spomini, občutki (jeza) ali situacijo (seks). 14. Strog nadzor nad procesom mišlje- nja; pomanjkanje smisla za humor ali pre- tirana resnost. 15. Pri otrocih skrivanje, pogosto zadrže- vanje in zbiranje po skrivnih krajih, kotih (iskanje varnosti); pri odraslih nelagodje, če so opazovani ali če jih kdo preseneti; občutek, da jih kdo gleda, zbadanje. 16. Težave z zaupanjem: nezmožnost, da bi komurkoli verjeli (verjeti ni varno); popolno zaupanje; nekritično zaupanje. 17. Prevzemanje velikih tveganj (»izzi- vanje usode«); nesposobnost, da bi se spu- 26 POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPA Stili V kakršnokoli tveganje. 18. Težave z omejevanjem; nadzor, moč, teritorialnost; strah pred izgubo nadzora; obsesivno vedenje (poskus, da bi nadzirali nebistvene stvari, samo da bi imeH nad čim nadzor). 19. Občutek krivde in sramu; šibko samospoštovanje, občutek ničvrednosti, pretirano cenjenje čisto majhnih uslug. 20. Samoobtoževanje; odsotnost občut- ka lastne moči ali svojih pravic, nezmožnost postaviti mejo ali reči »ne«; nagnjenost k odnosom z veliko starejšimi osebami (ki se navadno začne v puberteti). 21. Občutek imperativa, da bi bila »korist- na in ljubljena«, instinktivna »vednost«, kaj druga oseba potrebuje in temu primerna pripravljenost ustreči; odnos je trgovina (ljubezen se jemlje, ne pa daje). -,a 22. Problemi z zavračanjem. 23. Izključevanje, pozaba določenih ob- dobij v otroštvu (še zlasti od prvega do 12 leta) ali nekaterih ljudi in krajev. 24. Občutek, da hranimo strašno skriv- nost; potreba, da bi jo vendarle razkrili, in strah, da bi prišla na dan; prepričanje, da nihče ne bo poslušal; v glavnem skrivnost- no obnašanje, skrivanje vsega pred vsako- mer, tudi tistega, kar ne sodi v ožje področje zasebnega; občutek zaznamovanosti (da je na primer »kurba«). 25. Občutek norosti; občutek različnosti, drugosti; občutek nestvarnosti; ustvarjanje namišljenega sveta, odnosov ali identitete (še zlasti pri ženskah predstava, da so mo- škega spola). 26. Oporekanje; popolno nezavedanje obstoja zlorabe; zatiranje svojih spominov; pretvarjanje; minimaliziranje (»saj ni bilo tako hudo«); pojavljajo se spomini in sanje (»morda je to le moja domišljija«); močne in globoko negativne »neustrezne« reakcije na neko osebo, kraj ali dogodek; kratki in močni čutni občutki (luč, kraj, fizični občutek) brez razloga in brez poznavanja njihovega pomena; spomin na ambient, ne pa tudi na dogodke. 27. Težave s spolnostjo: mnenje, da je spolnost »umazana«, odpor do dotikov, še zlasti pri ginekološkem pregledu; močan odpor (ah potreba po) določenem spolnem delovanju; občutek, da nas je izdalo naše lastno telo; težave z usklajevanjem spolnosti in emocionalnosti; zmedenost ali preklap- ljanje občutkov, spolnosti, prevlade, napa- dalnosti in nasilja; občutek potrebe po moči v spolni areni, kar je v resnici spolna igra (pretvarjanje), zloraba samega sebe in manipulacija — še zlasti pri ženskah; prisilna »zapeljivost« ali prisilna aseksualnost; občutek, da je treba biti nasilen ali pa nič; brezosebni, »promiskuitetni« spolni odnosi z neznanci in hkrati nezmožnost spolnih odnosov s tistimi, s katerimi dejansko občutijo bližino (nasprotje med spolnostjo in »ljubeznijo«); ukvarjanje s prostitucijo, striptizom, sprejemanje vloge »seksualnega simbola« v pornografskih filmih; seksualne igre, da bi se ohladila jeza aH potreba po maščevanju; odvisnost od spolnosti; izogi- banje; izključevanje; jok po orgazmu; stalna preganjavica zaradi občutka, da smo nekaj naredili narobe; vnos spolnosti v odnose povsem druge vrste; spolno sanjarjenje o prevladi in posilstvu. 28. Model ambivalentnih ali stalno ko- nfliktnih odnosov (bHžina je problem); tudi usmerjanje pozornosti na problem incesta. 29. Izogibanje ogledalu, povezano z ne- vidnostjo, sramom, samospoštovanjem, vznemirjenost ob podobi telesa. 30. Želja po spremembni imena, simbo- lična ločitev od nasilneža, ali želja po nadzoru nad imenovanjem samega sebe. 31. Omejena strpnost do sreče; izrazito odvračanje od sreče, zavračanje vere v srečo. 32. Odpor do proizvajanja glasnih zvokov (vključno z zvoki med spolnimi odnosi), joka, smeha ali drugih telesnih funkcij; pretirana verbalna previdnost, pazljivo spremljanje besed, tih glas. 33. Kraja (odrasli); kraja in podtikanje ognja (otroci). 34. Multiple osebnosti. Seznam posledic incesta ni in nikoli ne bo končan. Bolj ko raste zavest o problemu, bolj se bo dopolnjeval. Končno se bodo ta spoznanja povezala in povečala naše razumevanje izkušenj tistih, ki so preživele incest, in tako bo moč bolje opisati tudi post-incestni sindrom. Mnoge od tistih, ki so v otroštvu doživele spolno zlorabo, so v poznejšem življenju 27 ZORICA MRŠEVIČ tihe, mirne in malo govorijo. Navadile so se truditi, da jih ne bi slišali (tudi če so pozabile razlog), in zato se tudi odrasle tako obnašajo. Tiste, pri katerih se kaže ta naknadni učinek, to počnejo zato, ker se počutijo ničvredne, ker menijo, da ne zaslužijo pozornosti in ne verjamejo, da bi taka pozornost, če bi jim jo posvečali, lahko bila pozitivna. Neslišna je lahko, ko se smeje ali kadar izraža drugačna čustva, kot je na primer jeza. Med obedom skuša biti kar najmanj vidna in kar najhitreje in tiho konča obrok, nato pa pedantno pospravi vsako drobtinico in pomije z največjo pozornostjo. Tudi hoja po ulicah, obnašanje v javnosti ali v prijateljskih krogih je dis- kretno in pretirano nevsiljivo. Nič nima povedati, nemo se z vsemi strinja, je pasivni opazovalec dogajanja. Že davno se je na- učila, da ne kriči zaradi bolečine ob vsiljeni spolnosti. Glasno ne izraža več niti zadovolj- stva (še zlasti ne zadovoljstva), saj čuti, da sta njeno zadovoljstvo in njena seksualnost sramotni in se ju sramuje. Za tako osebo gla- sno izražanje radosti ne bi imelo nobenega smisla. Ko privre na dan spomin, se stari strahovi pojavijo skupaj z željo po mašče- vanju. Še vedno obstaja prepoved pripove- dovanja, spomin pa je govorjenje samemu sebi. Temu se pridruži primarni občutek nevarnosti. Bolj ko se zares približuje govorjenju, na primer prijatelju, terapevtu, skupini — močnejši je ta občutek, ki se povezuje z občutkom krivde zaradi kršenja zaukazanega molka. Oseba, ki je preživela spolno zlorabo, lahko, da bi izbrisala nezaželene spomine, blokira neko obdobje svojih mladih let, najverjetneje prav obdob- je, ko je do zlorabe prišlo. Mnoge take osebe »izgubijo« leta svojega otroštva, najpogoste- je od 1. do 12. leta. Prvo resnejše opozorilo je prav, kadar se bolnik ne more spomniti dovolj stvari iz svojega otroštva. Ta za žrtve incesta običajen pojav opozarja na resno fizično ali psihično mučenje ali emocional- no zlorabo, kakršna je incest. Nekatere osebe, ki so preživele spolno zlorabo, se spominjajo mnogih podrobno- sti tega mučenja, vendar s tem ne povezu- jejo nikakršnga čustvenega odgovora. Morda so nekatera čustv^a blokirana, druga pa se morda zdijo le kot spomin, na primer. če se kdo nikoli ne more razjeziti, vedno pa lahko joče. Ali nasprotno: jeza je lahko edino čustvo, ki ga doživlja, celo kadar se zdi, da je žalost edini razumni odgovor. Za nekatere osebe, ki so preživele incest, je travma prehuda. To so tiste ženske, ki »znorijo« — zapustijo stvarnost in doživljajo nekontrolirane halucinacije in privide. Postanejo shizofrenične. Močna travma lahko resno vpliva na kemijo možgan; zato tudi druge oblike ekstremnih mentalnih motenj, npr. manična depresija, verjetno pogosto izhajajo iz travme otroške spolne zlorabe. Mnoge osebe, ki so v otroštvu pre- živele spolno zlorabo, so danes hospitalizi- rane na psihiatričnih klinikah, ker se jim nikoli ni posrečilo pobegniti iz svojega osebnega pekla. V teh ustanovah so zato, ker so jih vanje zaprli člani njihove družine ali psihiatri, ki so narobe razumeli post- incestni sindrom. Nekatere osebe, ki so v otroštvu preživele incest, se zdijo v odrasli dobi shizofrene, a to v resnici niso. Pri tveganju napačne diagnoze so osebe, ki so preživele spolno zlorabo, še zlasti ranljive, ko ponovno preživljajo te dogodke; neka- tere imajo blage halucinacije, ki so skrajno specifične, to je, omejene in se nanašajo le na njihove izkušnje. Nekatere si celo po- gosto domišljajo, da jih kdo kliče po imenu, da se jih dotika ali opazuje, kadar ni nikogar v bližini. To je povezano z zanikanjem meja, ki jih predstavlja incest, ki taki osebi ne pušča zasebnosti, nikakršnega osebnega prostora. Toda to ni norost, četudi pogosto tako izgleda. Take osebe pogosto napačno diagnosticirajo kot shizofrenične. Če se kdo res mora soočiti z bolečimi spomini ali z neprijetno stvarnostjo, potem jih skuša nekako opravičiti ali reducirati. To se imenuje proces »racionalizacije«. Če ose- ba, ki je doživela incest, reče sama sebi: »to je storil, ker je bil pijan« ali »saj je imel tudi sam težko otroštvo«, potem zloraba, ki jo je pretrpela, morda ne bo videti tako strašno. Ali pa »prečisti« spomine, tako da so manj zastrašujoči. Lahko misli, da je tisto, kar se ji je zgodilo, le »žgečkanje«. Lahko se spo- minja le manj travmatičnih dogodkov ali zlorabe kakšne manj pomembne osebe, ne pa dogodka ali osebe, ki jo bolj vznemirja. Lahko se na primer spominja dotikanja, ne 28 POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPA i pa tudi penetracije, zlorabe polbrata ali očetovega prijatelja, ne pa očetovega napa- da. Lahko se spominja prizora zlorabe, ne pa tudi obraza storilca, spominja se lahko poznejših zlorab v puberteti, ne pa onih iz ranega otroštva. Odrasle osebe pogosto doživljajo hro- mečo depresijo, ko se začnejo spominjati, oziroma, ko se neizogibno soočijo z dejst- vom obstoja spolne zlorabe v svojem otro- štvu. Če komu vsilimo neprijetne spomine, se pojavi depresija, za katero se zdi, da nima prave osnove. V svojem zavračanju ali ne- zmožnosti, da bi v spolni zlorabi v otroštvu videli vzrok težav, nepoučeni zdravniki splošne prakse in psihiatri predpisujejo zdravila proti depresiji, obravnavajo ta sin- drom simptomatično, ne da bi razkrili prave vzroke. Ko žrtev incesta joče »brez razloga« (vprašanje je, ali kaj takega sploh obstaja, ali pa je bolje reči »iz razloga, s katerim se še ni soočila«), resno tvega, da jo razglasijo za »noro«. Za depresijo tudi pravijo, da je »bes, obr- njen proti samemu sebi«. To se nanaša tudi na osebo, ki je doživela spolno zlorabo v otroštvu. Njen bes je pogosto ujet, saj brez spomina, na koga ali kaj naj bo jezna, in ker iskreno verjame, da bo umrla, če se s svojo jezo sooči, svoj bes obrne proti sebi — sovra- ži samo sebe zaradi tega, kar so ji naredili drugi. Depresija je upravičen in potreben od- govor na določene dogodke. Po izgubi je zdravo žalovati. Oseba, ki je preživela otro- ško spolno zlorabo, mora veliko žalovati in ima veliko razlogov za obup, tudi če jih ne pozna. Utrpela je veliko izgubo, tudi samega otroštva in nedolžnosti. Objokovati izgubo pomeni priznati bolečino notra- njega otroka, oceniti sebe na način, na katerega te ni nihče. Bolj ko protestira, se upira, praska, bolj je zdrava. To, kar lahko to depresijo naredi neproduktivno, je njena zgodnja nemoč in pasivno prepuščanje, kar pripelje do tega, da naslednja leta preživlja v vdanosti. Aktivno žalovanje s svojimi fa- zami šoka/zavračanja, prizadetosti, občutka krivde, besa, žalosti in sprejemanja dejstva so boljša možnost kot neproduktivna depresija. Ni presenetljivo, da so mnoge osebe, ki so preživele zlorabo, na robu samomora, in vse kaže, da se je več kot tretjina tudi dejansko poskušala ubiti. Nekatere osebe razvijejo progresivni odnos do samomora. Lahko so aktivno ali pasivno samouničeval- ske. Samomor lahko poskušajo pogosto ali občasno. S samomorom lahko doživijo celo neke vrste romanco. Samomor je stalni spremljevalec; nikoli ga ne zapustijo in njihova privrženost samomoru raste v času krize. Ko tak človek pride v fazo poskusa, mu je potrebna podpora, dokler kriza ne mine. Pri nekaterih ljudeh pa samomor ni povezan z depresijo, ampak s povrnitvijo moči s pomočjo izvršenega dejanja. To je način zaustavitve zlorabe, potem ko so bili preizkušeni že vsi drugi načini. To je drug primer duha preživetja, četudi skrajno paradoksen. Življenje za žensko, katere mlada leta so bila izpolnjena s strahom, grozo, popolnim zanemarjanjem njenih potreb in občutkov, pogosto ne pomeni veliko. Zlorabljeno zaupanje pušča globoko bolečino. Kaj lahko pomeni za otroka, če njegov roditelj, ljubljeni starejši brat ali najljubši stric, ki mu zaupa, prezre njegove prošnje in ga rani? Pogosto prikrita manifestacija tega post- travmatskega stanja je kraja: drobna kraja po trgovinah — kleptomanija, prisilno, kom- pulzivno odvzemanje stvari, ki so pogosto brez vrednosti. Njeno pojasnjevanje je smi- selno v okviru post-incestnega sindroma. Najprej, kraja je zelo tvegano ravnanje. Drugič, gre za potrebo po nadzoru: »To si želim — to bom tudi vzela. Nisem vprašala, niti plačala. Enostavno, vzamem, ker to hočem.« Seveda ve, da bi ji kdo tudi kupil/ podaril tako malenkost, če bi zanjo prosila. Psihološko pa je kraja varnejša od preje- manja daril — kazen je sprejemljivejša od hvaležnosti. Preživeta spolna zloraba emocionalno in fizično pripelje do strahu pred izgubo nadzora. Ta strah je značilen za mnoge ljudi, ki se zatekajo v terapijo. Toda žensko, ki je preživela incest, čaka na drugi strani nje- nega strahu temen duh, strah, da se ji bo zgodila ena mnogih stvari, ki se nanašajo na posttravmatski sindrom incesta: 29 ZORICA MRŠEVIČ Bojim se, da bom izgubila nadzor; bojim se, da bom znorela (in me nihče ne bo mogel sestaviti); bojim se, da bom začela jokati in ne bom mogla več nehati; bojim se, da bom hotela vstati in se prebuditi, a ne bom mogla spregovoriti; bojim se, da bom koga ubila, če bom izživela vso svojo jezo; bojim se, da me bo kdo ubil, če bom rekla NE; bojim se, da me bodo spomini, če jim bom dovolila, da pridejo na dan, preplavili. HOMOSEKSUALNOST NI POSLEDICA INCESTA Zelo razširjeno mnenje celo med poklic- nimi terapevti je, da spolna zloraba otroka pripelje v homoseksualnost. Predsodki do tistih, ki so drugačni, zme- raj obstajajo, tisti proti spolnim manjšinam pa se ohranjajo, če ne celo spodbujajo, četudi se druge, na primer rasistične ali antisemitistične, obsoja. Eden od načinov izražanja predsodkov do homoseksualnosti je vztrajno iskanje vzroka za ta pojav, v poskusu razložiti, »zakaj je nekdo tak«. Ta »vzrok« je treba zaradi predpostavke, da je homoseksualnost »nenormalna«, torej iskati med travmatičnimi dogodki iz otroštva. Teorija, po kateri je homoseksualnost posledica slabih, travmatičnih doživetij v otroštvu, le podpihuje predsodke proti ho- moseksualcem. Toda generacije raziskoval- cev so bile vse doslej neuspešne v iskanju dokaza, da so homoseksualci manj zdravi ali srečni od heteroseksualcev (Chesler 1972: 184). Incest prinaša zanesljivo zatočišče za predsodke, ki so jih izražali in dopuščali mnogi terapevti, ki o sebi verjamejo, da so brez predsodkov. Tako mnenje je lahko tenkovestno, a nič manj škodljivo. »Incest provzroča zmedo v spolni identiteti,« piše v takih člankih. »Ko uspeš razrešiti svoj problem z incestom, boš hkrati osvobojena te zmede, t. j., rešila boš problem svoje homoseksualnosti.« Težnja, da bi obsodiU homoseksualnost, češ da je le negativna posledica nečesa, česarkoli, je tako močna, da je prilagojena skupinskemu razglabljanju, po katerem je mogoče brez jasnega in univerzalnega dokaza verjeti, da incest povzroča homo- seksualnost, da torej homoseksualnost izvira iz incesta. Bistvena netočnost tega argumenta pa je, da homoseksualen ne postaneš pomo- toma; kot tudi ne drži, da je mogoče tistega, ki človek ljubi, definirati z onim, ki ga mrzi. Homoseksualci to dobro vedo iz lastne izkušnje, a jim pogosto ne verjamejo dovolj: Imela sem lepo otroštvo. Bila sem prvi otrok in tako so me razvajali in mi posvečali vso pozornost. Ne potrjujem teorije, po kateri sem taka, kot sem, zaradi česa v otroštvu. Nisem bila ogrožena in deležna sem bila več kot dovolj ljubezni. Ne mislim, da je TO kakorkoli povezano z otroštvom in vzgojo, po moje gre za neko predispozicijo, s katero se rodiš. Vprašanje je le, ali se bo kdaj razkrila. Odkar pomnim svoja čustva, so mi bolj všeč ženske. Ali je tako od mojega rojstva, ali pa je na to vplivalo kaj v mojem otroštvu, ne vem. Ne spominjam se. Otroštvo s TEM nima zveze. Mislim, da je to genetsko pogojeno. Pri nas so geji običajno ljudje drugega reda in kot take jih razvrščajo v problem, ki se seveda vedno pojasni z ne- srečnimi družinami. Ne izviram iz nesrečne družine, niti v mojem življenju ni bilo nikakršnih nesrečnih okoliščin. Vse je bilo lepo in skladno. Malo ljudi se strinja z mojo teorijo, da je to posledica genov in hormo- nov. Le malo ljudi se s tem sploh ukvarja. Celo geji se ne vprašajo, od kod njihova usmeritev, četudi mislim, da bi jim bilo lažje, ko bi ugotovili, zakaj je do tega prišlo. Menim, da je to nekakšna podedovanost, vendar ne bi primerjala zaostalosti in homoseksualnosti. Ženska, ki sovraži moške, ker so jo zlo- rabljali, samo zaradi tega sovraštva nikakor ne more pridobiti sposobnosti, da bi jo vzburjala druga ženska, še manj, da bi z njo ali nasploh z ženskami uživala v spolnosti. Mit o incestu kot vzroku homoseksualnosti torej odpade, tudi ko gre za lezbijke, v otroštvu zlorabljene od moških, kaj šele v primeru drugih variant, pri dečkih, ki so jih zlorabljali moški, pri od žensk zlorab- ljenih deklicah idr. (Blue 1990: 224-227). Logika iskanja incestne izkušnje kot 30 POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPA vzroka za homoseksualnost se v mnogih primerih ne pokaže konsistentna. Mnoge lezbijke in homoseksualci poznajo svojo spolno usmerjenost, še preden se zgodi zloraba; mnogi znanstveniki menijo, da se celotna spolna usmerjenost določi v ranem otroštvu, celo pred petim letom. Nikakršnih dokazov ni, da je homose- ksualnost posledica česarkoli slabega v življenju posameznika. Dekleta, ki jih ni nihče zlorabil ali prizadel, prav tako lahko odrastejo v lezbijke (Mrševič, 1994: 140). Družba sicer neprestano vzdržuje predpo- stavko, da homoseksualnost povzročajo razne slabe izkušnje, mi pa še vedno ne vemo ničesar več o vzrokih za homose- ksualnost, kot vemo o vzrokih za hetero- seksualnost. Vse namreč kaže, da sta ena in druga spolna usmerjenost pojava, primer- ljiva z levičarstvom, barvo oči ali las, potezami obraza, višino in telesno zgradbo (Hoagland 1990: 199). Za tiste, ki menijo, da je raziskovalni postopek možnost odkritja pravega odgo- vora na vprašanje, Judit Herman na temelju svojih raziskav, »ki ne potrjujejo predpo- stavljene zveze med incestom in homo- seksualnostjo«, poroča, da je prevladujoča velika večina tistih, ki so preživele incest, prepričanih, celo zelo zavzetih heterose- ksualk. Tiste, ki so preživele incest in o kate- rih obstaja poročilo o najresnejših poškod- bah, imajo po izsedkih Raselkine študije naj- več izgledov za poroko. Njene hetroseksu- alne anketiranke ji neprestano sporočajo, da jih je incest naredil do moških nezauplji- ve, da pa vsekakor ostajajo heteroseksualne. Incest zares lahko vpliva na spolno usmerjenost tistih, ki so ga preživeli. To je ravno tisto, česar vas niso učili. Lahko povzroči, da se deček vpraša, ali ni gej; lahko povzroči, da se deklice obrnejo k lezbištvu. Dečkom lahko incest sproži vprašanje nji- hove seksualnosti z različnimi odgovori, na primer: »Zakaj je izbral ravno mene? Sem v resnici, ne da bi to vedel, gej?« Toda pred- postaviti, da deček postane homoseksualec le zato, ker ga je v otroštvu spolno zlorabil moški, nima nikakršnega smisla — in kot kažejo dokazi, se to tudi v resnici ne dogaja. Homoseksualnost in pedofilija nista ista stvar in nista povezani. Tisti, ki so preživeli incest, lahko doživijo obdobje spolnega eksperimetiranja, kar je običajen pojav med moškimi in ženskami, pa naj so homo- ali heteroseksualno usmer- jeni, pa naj so preživeli incest ali ne. Ženske, ki so preživele incest, lahko namerno po- skušajo živeti lezbično življenje, ker čutijo, da jih to lahko zaščiti pred post-incestnim sindromom, ker s tem bežijo pred spolom, ki mu je pripadal obraz, ki jih je spolno zlorabil. Toda nekaj poskušati ne pomeni to tudi postati. Smo, kar smo. Za heteroseksualne žen- ske je spolna ali romantična zveza z ženska- mi ravno tako prazna in nerazburljiva kot bi bih občutki lezbijke v heteroseksulanem odnosu. Biti zdrava pomeni možnost obeh, tako heteroseksualne ženske kot lezbijke, da se dobro počutita s svojim statusom. Tiste, ki so preživele incest, niso obvezno obsedene z razmišljanjem, ali naj po vsem tem postanejo lezbijke. Zmeda spolne iden- titete je isto kot inhibirana sposobnost, da dojamemo in sprejememo lastne občutke in nagnjenja, kakršnakoli že so. Morda niti ne ve, ali je homoseksualna ali ne. Lahko je heteroseksualna ženska, ki se sprašuje, ali je homoseksualna ali pa misli, da bi to lahko bila. Lahko je tudi lezbijka, ki morda raz- mišlja o tem, ali je heteroseksualna, ali pa celo misli, da je. Zaradi številnih družbenih pritiskov, ki prepovedujejo homoseksual- nost, veliko lezbijk doživi to fazo — pogosto zelo dolgotrajno, ki lahko prinese tudi poro- ko in rojstvo otrok. Ženska, ki je preživela incest, se lahko večkrat oprime in odvrne od homoseksualne identitete, njeno zmedo pa lahko še poveča terapevt, ki meni, da je ena spolna identiteta pravilna, druga ne. Obstaja veliko nevarnosti »homofobič- nih« in »heteroseksističnih« predsodkov. Lezbijke, ki so preživele incest, včasih te predsodke privzamejo; o sebi govorijo, da so homoseksualne zaradi vsega, kar so pre- živele. Če ima tudi terapevt enak predso- dek, ga ženska še lažje sprejme. Ali pa se lezbijke, ki so preživele incest, bojijo, da jih bodo napačno sodili — da bo terapevt nji- hovo homoseksualnost razlagal kot posle- dico preživete zlorabe. Strah, da bi bile dvojno zlorabljene, zato mnoge odvrača od iskanja pomoči, ki bi je bile potrebne. 31 ZORICA MRŠEVIČ Četudi incest ne povzroča homoseksual- nosti, ne gre prezreti, da ima določen vpliv na lezbijke. Kot možen dodaten sum v sa- mega sebe, v sovraštvu do samega sebe in v zmedenosti lezbijke, ki so preživele incest, ponovno doživljajo izkušnjo, povezano z mnogimi incestnimi temami. Lezbični življenjski stil zajema stigmo in za nekatere sramoto. To lahko poveča občutek krivde zaradi lastnih spolnih občutkov ali izkušenj. Toda življenju, polnem skrivalnic (celo naj- pogumnejše in najsrečnejše se morajo vsaj kdaj pa kdaj pretvarjati, da so heteroseksu- alne), lezbijke, ki so preživele incest, dodajo še eno skrivnost v svojem spolnem življe- nju. Incest v resnici lahko (na največje začu- denje lezbijk) zaplete prav njihov odnos z ženskami, morda še bolj kot z moškimi. SKLEP: ZAKAJ JE INCEST »ŽENSKO« VPRAŠANJE? Problematika incesta ni postajala aktualna tedaj, ko se je v družbi domnevno razširila zavest o pomenu otroka kot o zalogi za prihodnost, niti ko se je začela izgradnja državljanskega statusa otrok z ustreznimi družbeno priznanimi pravicami in potre- bami po zaščiti osebnosti, četudi je vse to tudi pripomoglo k njeni razjasnitvi. Do ob- ravnave incesta je prišlo pravzaprav »prek« posilstva. Avtonomne ženske skupine za pomoč ženskam, žrtvam nasilja, so se sooča- le z ženami, ki so imele dolga leta težave zaradi posilstva. Zapletenost in dolgo- trajnost njihovih težav je večstransko in večkratno izkustveno podkrepljena, tako da ni bilo nobenega dvoma, ko se je odprla še ena Pandorina skrinjica problemov: odrasle osebe, ki so v otroštvu preživele spolne zlorabe različnih vrst, v glavnem pa od odraslih ljudi, ki so jim zaupale. Ko so torej ženske organizacije začele predstavljati problem spolne zlorabe otrok, ki so jo zagrešili ljudje, ki jim ti otroci za- upali, in so s tem zavrnile mit o »neznancu« kot domnevno največji nevarnosti za otroka, od moških niso dobile podpore, in prav tako seveda ne od ustanov, v katerih prevladujejo moški in v katerih so neomaj- no vladale patriarhalne družbene in družin- ske vrednote. Ker so se s problematiko obstoja incesta ukvarjale zlasti ženske iz feminističnih organizacij, je incest postal »feministično vprašanje« ali »ženski pro- blem«, kar ne pomeni zanikanja, da so med žrtvami otroci obeh spolov, in da so med storilci tudi ženske. Ženske, ki so odpirale centre za pomoč posiljenim, telefonske službe in skupine za podporo tistim, ki so preživele kakšno ob- liko spolnega nasilja, so se v vsakodnevni praksi soočale s številnimi primeri incesta (Interni prevod 1994). Moški so se tako znašli po eni strani v položaju obtoženih kot najpogostejši storilci spolne zlorabe otrok, po drugi strani pa kot zagovorniki »nerazkrivanja umazanega družinskega perila«, se pravi, kot zagovorniki ohranjanja statusa quo oziroma zanikanja ali minima- liziranja problema. Sodoben pristop k problemu spolne zlo- rabe je njegovo proučevanje v kontekstu kulturno sprejete in spodbujane moške prevlade. Ta se kaže v vseh življenjskih aspektih neravnotežja moči, političnega, ekonomskega, družbenega in spolnega tipa (Dreikurs 1971:130). Eden od derivatov te vseobsegajoče prevlade je tudi moško nasilje, ki se najpogosteje izrazi v posilstvu, fizičnem nasilju nad ženskami, spolni zlorabi otrok, družinskem nasilju. Z nasil- jem se povratno podpira in ohranja status moških kot nadrejenih, kar jim omogoča ohranjanje nadzora nad žensko. Iz moške družbene prevlade in neena- kosti družbenih možnosti moških in žensk izhaja tudi molk, se pravi, prikrivanje in nereagiranje na posamezne ali obče pojave moškega nasilja. S tem se zanika njihov obstoj ali storilčeva odgovornost, ali pa se oboje zmanjšuje (Bass, Daviš 1992: 92-94). 32 POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPA 33 Literatura E. Bass, L. Daviš (1992), The Courage toHeal.A Guidefor Women Survivors ofChildSexualAbuse. New York: Harper Perennial. E. S. Blume (1990), Secret survivors: Uncovering incest and its aftereffects in ivomen. New York: Ballantine books. P. Chesler (1972), Wbmen & Madness. New York: Avon Books. E. CioRAN (1995), Priznanja i anateme. Novi Sad: Matica srpska. R. Dreikurs (1971), Social Equality: The challenge oftoday. Chicago: Alfred Adler Institute of Chicago, Inc. J. L. Herman (1992), Trauma and Recovery: The aftermath of violence-from domestic abuse to political terror. New York: Basic Books. S. L. Hoagland (1990), Lesbian ethics. Palo Alto: California Institute of lesbian studies. Interni prevod Autonomnog zenskog centra protiv seksualnog nasilja (1994), št. 2, Beograd: F. Briggs (1993), Why my child?: Supporting the families of victims of child sexual abuse. S. Forward, C. Buck (1978), Betrayal of Innocence. K. K. Swink (1986), The Dinamics of Feminist Therapy, Incest and its devastation. Z. Mrševič (1995), Incest: scenario zbivanja. Psihologija kriminala (Beograd) 2, 1: 151-163. —, (1995) Proces žaljenja. Psihologija kriminala (Beograd) 1, 2: 78-94. R. Ville (1995), Child abuse: Some reflection based on the situation in six European countries. Rim: UNICRI.