659 NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET Louis Aragon: Elza Triolet Znani francoski nadrealistični pesnik Louis Aragon (1897-1982) je bil tudi prozaist, kritik, publicist in časnikar. Njegovo življenje in delo povezujejo njegovi biografi in bibliografi z vsem dogajanjem v Franciji po letu 1920: z literarno in politično zgodovino, z nadrealističnim gibanjem v književnosti in v likovni umetnosti, pa tudi z vsemi takratnimi literarnimi in intelektualnimi tokovi. Pravijo, da sta bila v Aragonu dva Aragona: prvi je bil med najbolj prizadevnimi zagovorniki nadrealizma in drugih literarnih struj, ki so se po večini priključile francoskemu odporniškemu gibanju med drugo svetovno vojno, drugi pa je postal slaven po zaslugi ene same ženske, ki ji je bilo ime Elza. Aragon, politični levičar in humanist, ki je globoko sodoživljal ekonomske in druge krize francoskih revnih slojev, pa je bil obenem mož, ki si je v svojem zrelem življenju želel tudi toplino doma in družine. Težko je združiti iskanje sreče za druge in hkrati zanemarjati svojo lastno, toda to je bilo pri Aragonu v resnici tako. Ob misli na te stvari bomo brez težav razumeli njegovo zagovarjanje nadrealizma na eni strani - in njegova povsem realistična dela na drugi, torej teorijo in prakso, ki sta bili pri njem pogosto v nasprotju. Zmagovala je seveda praksa in zaradi nje je njegovo pesniško ime tudi med najvidnejšimi v literarni zgodovini njegovega časa. Aragon je spoznal Elzo Triolet (rojena je bila v Moskvi v židovski družini leta 1896, umrla pa je v Parizu leta 1970) v letu 1928. Elza je — skupaj s svojo sestro Lili Brik — pripadala krogu okrog Majakovskega, Jakobsona in Sklovskega. Leta 1917 se je poročila s francoskim častnikom, ki se je pisal Andre Triolet. Sredi državljanske vojne je odšla z njim v Sibirijo, mu sledila v San Francisco itd., potem pa sta se razšla. Nekaj časa je živela še v Berlinu, kjer se je seznanila z Maksimom Gorkim - in ta jo je začel spodbujati, naj se bolj posveča pisanju. Toda Elza je želela spoznati Aragona, avtorja pesniške knjige Večno gibanje (napisane med leti 1923 in 1927). Pierre Daix pripoveduje v svoji knjigi Aragon spremenljivo življenje (1957), da ni samo Elza vplivala na Aragona, ampak je tudi Aragonovo delo močno delovalo na Elzino, posebno na njene romane. Preden je Elza Triolet prišla v Pariz, je napisala tri dela v ruskem jeziku. Toda odkar se je seznanila z Aragonom, je pisala le še v francoščini. Pozneje je povedala: »Nisem več pisala... samo sebe sem prepričevala, da mi je za pisanje manjkala tvoja beseda: piši!« Lojze Krakar 660 Lojze Krakar Njen prvi roman v francoščini z naslovom Dober dan, Tereza (1938), roman, v katerem pisateljica s preprostimi besedami pripoveduje o zapletenih stvareh, pomeni v njenem celotnem delu novo poglavje. In prav Aragon je bil tisti, ki mu je Elza sledila v njegov miselni svet. Če že ne skupaj z njim in njegovimi literarnimi teorijami, pa vsaj ob njem in ob njegovih nasvetih. Elza pa je tudi svojega sopotnika navdihovala kot ženska in razumnica, saj je Aragon napisal vrsto pesmi, pa tudi celih knjig, na katerih je njeno ime. Tako so časnikarji pisali zgodbe o njunem skupnem delu, kar je bilo sicer na eni strani res, na drugi pa ne: oba sta pisala izvirno, ne da bi bilo čutiti v njunih delih epigonstvo. Naštejmo le nekaj najpomembnejših Aragonovih pesniških zbirk, posvečenih Elzi: Elzine oči (1942), Elza (1959) in Elzin Norec (1963). Res: »Pariza brez Elze ni,« kakor je zapisano v Antologiji Aragonovih pesmi, ki so izšle skupaj z neobjavljenimi leta 1964. Elza in Pariz sta veliko močneje vplivala na Aragona kakor vse njegovo levičarsko politično delovanje ali njegova potovanja v ZSSR (1930, 1932 skupaj z Elzo, 1935, 1938 spet z Elzo, 1952 in 1954) in k sreči bolj kot nadrealistični manifesti (Breton) ali drugi literarni izmi, skupaj s socialističnim realizmom, ki sta ga vsiljevala Stalin in Ždanov. Pa tudi bolj kakor vse Aragonove lastne knjige o raznih revolucijah: Rdeča fronta (1931), Revolucija nadrealizma (1935), Za socialistični realizem (1935), Komunistični človek (1946, 1953) in Komunisti (roman, dokončna redakcija 1966). Kajti Aragonova življenjska spoznanja so dozorevala, pa čeprav na svoj način in potihem, že od konca prve svetovne vojne dalje, ko se mu je bil začel ob slikah Paula Kleeja porajati ciklus z naslovom pet slik z neke razstave. Pesmi imajo nemške naslove in prva (Letzter Schnee) ima letnico 1923. Vseh pet pa je izšlo v knjigi leta 1982. Knjiga ima francoski naslov Les Adieuz et autres poemes, kar je nekoliko težko točno posloveniti (beseda zbogom je — po Slovenskem pravopisu iz leta 1962 — medmet in nima množine). Preberimo zadnjo (Rotes Raubtier) in v njej bomo videli, kako je Louis Aragon videl naš svet pred slovesom od njega: Potrebna je vsa kri živali da bi jo Prepoznali med strehami kjer je naslikana Volkovi so samo ubogi brezbarvni požiralci že večkrat sem videl iti mimo to rdečo roparico Poznam njene oči ki me prebadajo S svojimi zobmi in poznam trepetanje Ali pa v pesmi Po izpovedi (1982): Javne hiše še niso zaprte Povsod se rojevajo Babiloni Nikoli ne bomo končali potovanja Potovanja So zelo stara stvar So razuzdana zabava od začetkov stoletja Zdaj milijoni mož in žena Družno strmoglavljajo sami sebe Konec je majhnih drobnih svinjarij In ko bodo šli ljudje ob nedeljah zvečer na sprehod 661 Louis Aragon: Elza Triolet Bodo vsepovsod slišali krike križanih Vendar se bodo morda pod vsem mesom Ponovno rodili znaki ločil Drugi začetek Aragonovega notranjega prerojenja je knjiga Rdečkasti konj, v katerem ženska (Elza), ogorčena in zatopljena v svoja premišljevanja o atomski katastrofi in o mladih ljudeh v apokalipsi, pripoveduje iz svojega groba nekemu človeku o času, ki ga ne bo več. V mislih si prizadeva najti imaginarno bitje prihodnosti, ki ga preživeli ljudje ne bodo več prepoznali, kajti boji se, da človeka - takšnega, kot je - prihodnost ne bo poznala. Lahko bi rekli, da je to ista Elza pred zrcalom (Louis Aragon, Francoska Diana, 1945), o kateri pravi pesnik: Ta tragični dan sva lepo preživela ko je ves dan pred zrcalom sedela Česala si zlate lase sem se uveril Da gib njenih rok požar bo pomiril Ta tragični dan sva lepo preživela Ko je ves dan pred zrcalom sedela Si urejala zlato pričesko sem mislil Ta tragični dan sva lepo preživela Brezskrbno je žarek še harfo preblisnil Ko je ves dan pred zrcalom sedela Trpinčila si je spomin Vsa vesela Ta tragični dan sva lepo preživela V zrcalu se zdel nama svet je preklet Glavnik ločeval je zublje tkanine In ogenj mi svetil je v kot med spomine Okupacija Francije in podtalno odporniško gibanje (La Resistance), v katerem je Aragon s svojimi kolegi aktivno sodeloval, predvsem kot pesnik in publicist pod psevdonimom Frangois la Colere, je pustilo globoko sled v njem in v njegovem pesništvu, začuda: celo v ljubezenskem, čeprav bi se zdelo, da so ljudje v najhujših časih miselno zaposleni s povsem drugimi skrbimi. Nesreča, ki je zadela Aragona in Elzo, predvsem pa njuno domovino in njene ljudi, sta oba začutila kot nekaj svojega, osebnega. In to ju je zbližalo ne le kot človeka, ampak tudi kot literarna ustvarjalca: zvestoba domovini se je tu izenačila s človeško zvestobo. Elza pa je bila za Aragona tudi ženska, ki bo prišla in kakršno naj bi že leta 1492 srečal neki Norec (z veliko začetnico). Ta čudna podoba se izkriči z vso močjo umetniške domišljije, kaj misli o prihodnosti in o nemogočem. »Arabščina nima prihodnjega časa«, pravi Charles Harvebe v knjigi z naslovom Ljubezensko čustvo v Aragonovem delu (Gallimard, 1966). Zato je ta Norec nekakšen prerok, ki prerokuje Grenadi v omenjenem letu, da pride nekoč na svet neka ženska, ki jo Norec obožuje — in od te ženske ga ločuje čas, ki ga ni mogoče izmeriti, kot ni mogoče izmeriti duha. Takole piše v pesmi Louis Aragon: Louis Aragon Janez od kriza poznam te podoben si Vsem njim za katere sta bila Obred in dogma ječa In njim ki iskali so pot do Boga Ter puščali za sabo brezkončne serpentine Iščočega duha Louis Aragon, Pesmi za Elzo ELZINE Tvoje oči so tako globoke da pijem jih sklonjen 0(--I Vanje še sonca se hodijo ogledovat Vidim obupanci hodijo sem smrt iskat Tvoje oči so globoke V njih še spomin moj utone Morje je motno nemirno ko ga osenčijo ptice V hipu se zopet zjasni in se oči spremene Poletja iz oblakov angelska krila kroje Nikdar nebo ni bolj sinje kakor nad snopi pšenice Vetri lovijo neba bolečine sredi praznine Tvoje oči so bolj svetle kot solze doslej Nebu po dežju povrnejo plahost brez mej Steklo se nikdar ne sveti bolj sinje kakor črepinje Mati sedmerih bolesti Motno zalita svetloba Skoz prizmo vseh barv že mečev sedmero je šlo Dan presunljiv je nobena ni solza tako Zluknjana črna zenica bolj modra je kakor žaloba Tvoje oči se v nesreči odprejo kot dve razpoki v njih se ponavljajo čudeži kralja neba Z njim vred vrti se vse troje med bitjem srca Zraven Marijin je plašč obešen nad jaslic oboki Ena so usta dovolj za besede v mesecu maju Niti pesmi niti bridkosti ni treba več Vendar premalo milijonom zvezd za svod bleščeč Manjkale bi jim tvoje oči Skrivnosti dvojčkov Naju Lepe podobe otroka začarajo zaposlijo Vse kar zanj majhno je mu na široko odpro Bogve če lažeš kadar široko odpreš oko Človek bi rekel, da divje rože v nalivu cvetijo ELZINE OČI 663 Pesmi za Elzo Ali morda se skrivajo bliski v tej sivki katera Nudi ležišče kjer besno se ljubi mrčes Jaz zapleten sem v gosto mrežo zvezdnih nebes Kakor mornar ki v avgustu na širnem morju umira Jaz sem umaknil se ven iz kroga svetlobe nemirne Prste ožgal sem si Branil se ognja in saj Stokrat že najdeni stokrat zgubljeni raj Tvoje oči moj Peni in sonce Indije širne Naj v nekem lepem večeru vesolje zlomi se strese Roparji brodolomci naj na čereh zgore Jaz bom nad morjem zagledal kako bleste Elzine oči Elzine oči Oči moje Elze (1942) HVALNICA Tipljem te Vidim to tvoje telo kako diha ELZI Mimo so dnevi ko naju še ločil je čas Tvoje cesarstvo sem Ti greš in vrneš se tiha Najboljše najslabše iskat Nikdar ti ni bil dalje moj muhasti obraz Skupaj odideva tja kjer se čuda godijo V pravo veselje popolnih barvitih menjav Toda dokler se ne vrnem Dokler me zbudijo Če ti le dihnil bom na uho Čakati ni treba več Zbogom ti bom dejal Ona spi Dolgo poslušam to njeno molčanje Nosim jo na rokah Ona ta hip je na njih Biti čim bliže kjer je skrivnost Speči igralec na piki zgubljeni kot dih Zdi se da dan v nenavzočnost iz sebe se izruje Ta pa ga vrača ganljiva in lepša kot prej Vonje in bistvo pred sencami mu obvaruje Ona enaka je sanjam čutil Dan ki jo pelje nazaj še kot noč je teman Grmje vsakdanjosti ki o njem grabimo v nuji Kot žarek opojen bo mimo življenja hip 664 Louis Aragon Nikdar ne bom sit teh oči Le lačen še huje Žena Moje nebo, Moj obup Trinajst let stražil bi te Mirni pojoči kip Morje opojno použiva kot školjčne lupine Moje srce Trinajst teh let Poletij in zim Tresem se trinajst let na pragu izmišljotine Sladko grenki strah Star trinajst let Trinajst let sredi izmišljenih tveganj živim Ti moj otrok Čas ni skrojen po najini meri Tisoč in ena noč nič za ljubeči se par Trinajst let je en dan Ogenj ki slamo požira Pentlja Ob nogah nama gori Najina samota preproge magične žar (1942) ELZA (Odlomek iz pesnitve) I Nočejo mi verjeti Zaman pišem s svojo krvjo svoje rime za svoje gosli In kot bi ljudje v tej noči Ne znali več govoriti starega jezika vesel Nad vodami ki so se ustavile Govoriti črnega narečja moža in žene Govoriti kot neznanec neznanki Ko se držita za roke V brezumju sreče Kakor usta ki so izgubila V poljubljanju vse nepotrebne besede Nespodobne besede Kakor ječanje ki mu je težko verjeti Kakor zavrnitev odvečnega O popolna beseda nad besedami najvišji spev najgloblji krik Prihaja trenutek ko bo svarilo Doseglo neslutene krajine Uho ne bo več slišalo tako visoke glasbe Nočejo mi verjeti Zaman Govorim s pomladjo in z orglami Govorim z vsemi zlogi neba Z nenavadnim orkestrom navadnih stvari In z banalnostjo gluhih aleksandrincev Pesmi za Elzo In zaman govorim z inštrumenti barbarov Zaman govorim z okovano pestjo Zaman govorim tako kot se govori Kakor podtakneš ogenj v državnih gozdovih Zaman govorim tako kot se napove vojna Kakor pekel ki sika iz požiralca ognja Nočejo mi verjeti Morda So si ustvarili mojo podobo po svoji podobi Oblačijo me v tisto kar so obnosili Vodijo me s sabo na sprehod In zraven recitirajo moje verze Tako kakor jim je pogodu Ali pa ti postanejo njihove očarljive popevke Jaz sem delček njihove trgovine Pričakujem da bom neka ulica Sem v slovarjih In v šolskih berilih Škandali so mi prepovedani Zaman vpijem da te obožujem In sem samo tvoj ljubimec 2 Glej že trideset let sem senca pri tvojih nogah Zvest črn pes ki se smuka okoli tvojih peta Se skrije opoldan pod tvojo pokončno postavo In steče na polje plesat s poševnim soncem V mreži svetilk te ovija In verjame da stojijo nizko Kakor ti rada postaviš zvečer Svetilke v sobah ko bereš kar se ti zdi Samo takrat se dvignem do stropa In se zgubim ko ponavljam Gibe tvoje roke ki obrača strani Glej že trideset let je moja misel senca tvoje misli Zaman govorim in ponavljam Ljudje mislijo da je to samo moja čudaška vljudnost Vse kar je črno pravijo ne prihaja od sence Kar rečem sprejmejo in zavržejo In da bi te nehal ljubiti spreminjajo 665 666 Louis Aragon Tvojo resničnost iz mesa v kip V simbol z gubami iz kamna v Domovino In kadar vtaknejo nož za rezanje papirja Nežno pod pazduho mojih knjig Prav nič ne razumejo zakaj vpijem Ne vidijo da krvavim iz tvoje krvi Tu pa tam se vprašam Kaj pomeni njim moja pesem Če sploh ne vedo da je vsaka beseda Ki se lomi v mojem glasu harmonija tvojega grla Če ne vidijo tvojih rok okrog moje duše Zdaj bom tu spregovoril o svoji duši Človek je igra premešanih kart Rdeče in črno fanti kralji in dame Toda med menjavami barv je zrak In so prsti ki mečejo Moje telo je narejeno iz dveh neznancev Ki ju nisem sam izbral In z grozo gledam kako nastajajo Na mojih rokah bakrene pege starosti Ki so bile znamenja na rokah tistega očeta O katerem ne bom pripovedoval In po katerem sem bil podedoval Samo način kako nagibam glavo Slabo je slišal na desno uho in jaz tudi Po materi pa imam obliko ušes In rast las . Toda duša v vsem tem toda duša Ta duša je bila skažena Zbegana in še brez oblike Slepa duša ki je slabo slišala Kadar so ljudje govorili o luči Duša ki je bogve odkod prišla na dan Iz nekega pradeda v nesreči časov Iz nekega nesmiselnega in neumnega strica 667 Pesmi za Elzo Ki ni živel Ali samo iz tistega velikega sramii moje matere Ko sem prišel na svet Komajda duša osnutek duše Slabo izpiljena sršeča duša duša Ki jo brez obžalovanja zgubiš na bojnem polju Ali v železniški nesreči Uboga duša ki ni vedela kaj naj počne sama s sabo V brezglavosti današnjega časa Nikakor ni bila podobna Hamletu Komajda kiti Ofelije Steklenica na morju brez pisma v njej Krogla na japonskem biljardu Ki jo je sunil neki brezdelni porabnik v nekem baru In bo padla v ničlo ali v sto To bo podobno ali isto Duša v garderobi In pijani gost ne najde več svoje številke Duša za en karnevalski večer Jutri bodo ljudje odvrgli to masko Duša brez para Z njo ni mogoče iti ven In težka za prenašanje Strup s katerim se moraš vsak trenutek ustaviti Nikoli nisem razumel Zakaj si si bila naložila na skrb mojo dušo Takšnih kot je ta Najdeš kot listja Toda kaj reče tisti ki po kirurškem čudežu Prvič zagleda dan drugih Kaj je rekla moja duša Ko si jo tako rešila njenega oklepa Ko si jo upodobila po sebi Ko sem se v tvojem objemu zavedel Da sem bil rojen kot človeško bitje Ko sem se nehal pretvarjati in rogati Da bi pod dotikom tvoje roke postal jaz Louis Aragon Vzemite te knjige moje duše Odprite jih povsod vseeno kje Uničite jih da bi bolje razumeli Vonj in skrivnost S prstom brezobzirno razparajte strani Raztrgajte jih in zmečkajte jih Slišali boste le eno En sam šepet en sam odmev Pogled ki nikdar ne spi Dolgo jecljajočo zahvalo Srečo podobno travniku Božjega Otroka mojega oboževanca Ave brezkončnih litanij Mojo nenehno nespečnost Moje cvetenje mojo vedrino O moja pamet o moja norost Moj mesec maj moja melodija Moja nebesa moj požar Moje vesoljstvo Elza moje življenje (1959) KRALJEVSKA TOŽBA Sladkost raznoterih žena za moč ki jo imam Ogrlica si iz večerov Zjutraj je ni Sem truden od sebe Ali preprosto od dam v ločitvah brez konca še njihov vonj se gubi Z mesa in z duše Z drevesnega lubja gre stran V polomljenem času se znajdeš nekega dne Poljubljal boš usta Čigava ne bo ti mar Ne boš več dojel da ihtijo vodnjaki nekje Spomina nemira ne bo Ne v srcu utvar Zakaj trpinčiš srce Ono premalo ve Zakaj se spustiti v peščeni vihar puščav Kjer vse se mi zdi le črni in beli zapis Zakaj ste zbežali mi leni zublji skušnjav Prevaran otrok sem Končan je pravljični ris A glad je vse večji preden od mize sem vstal Nenadno sem tožen nor Sam kot odpadli list 668 Pesmi za Elzo PESEM ZA DOTIK KAMNA Tako ste mi v moje življenje prinesli mir Spominjam se edino še svoje besne moči Samo še za svojo senco vem za svoj prezir A ptice so neme Vrtovi so brez oči (1963) Nepremičen stopam skozi trajanje Nepremičen potujem v vse čute In povsod nosim samega sebe Svoj dan prebrodim tako kot plavalec Ki ne ve da se pomika naprej Kajti voda ur ga obdaja in priklepa nase In uporni val ga včasih prevrne in obrne narobe Med včeraj in jutri je večni brodolom Negiben in hkrati razčetverjen od hrepenenja in obupa Sem ogenj v puščavi obkrožen od krvoločnih živali Molitev ki se je ustavila na ustnicah In menjava svoja božanstva Jaz nisem ničesar zamenjal za drobiž Tvojega imena Moja ljubica Ljubimec iz davne generacije In jaz imam sredi morja Za zvezdo vodnico le tvoje ime Nepremičen stopam v iskanje samega sebe Sam če sem brez tebe Pod gruščem let Brez haska razgrinjam zavese med nama Ki vedno znova nastajajo Meglene zavese velike postelje odsotnosti Ne da bi se kdaj spet zagrnile Nepremičen tekam sem ter tja Kjer te ni se izgubim Kjer te ni tam od koder te pričakujem Ta trenutek nore vere v tisto kar pride Toda odkod O ko bi zagotovo vedel da človek prihaja zmeraj bliže k človeku In speši proti tebi da se ne bi vrnil Ah kamen bodi usmiljen s koleni mojega srca (1963) Prevedel Lojze Krakar