List 42.
Od živega apna po domačih skušnjah.
„Novice" so unidan živo apno kot eno naj boljših reči za kmetijstvo priporočevale. Ker pa je večjemu delu naših kmetov gnojenje z živim apnom še celo neznana reč, jim hočemo tudi mi svoje skušnje in ravnanje z živim apnom povedati, da se prepričajo, da to, kar kmetovavcem na Angležkem, Francozkem in Nemškem že davnej tako dobro stori, stori tudi pri nas, in da je korist živega apna gotova kot beli dan. Pridelki so na tacih zemljiših, kjer zemlja že sama po sebi apna nima, za polovico večji, ako se pognoje včasih z apnoiia.
Leta 185JŽ smo pervikrat živo apno rabili. Posmehoval se nam je vsak, kdor koli nas je vi-dil, apno potresati po njivi; vsacfcmu se je to neumno zdelo, — nazadnje smo se pa mi smejali. Kdor se pri nas kaj novega loti, kar je drugod že čez in čez za dobro poterjeno, mora vselej pripravljen biti, da ga bojo ljudje zasmehovali, ne-kteri celo milovali, da je tako neumen! Al to naj ne moti nobenega umnega moža, ki hoče zboljšati svoje polja: kratka pamet posmehovavcev ne seže dalje, kakor do tega, kar je svoje žive dni ravno pred nosom vidila.
Ravnali smo takole: obsadili smo na hišnem vertu leho z 16 verstami z natičnim fižolom ene sorte. Ko je fižol toliko odrasel, da ga je bilo čas okopati, smo osem verst tako z živim apnom po-tresli, da je bila zemlja poverh vsa bel«; druži h osem verst pa nismo potresli. Potem smo vsih 16 verst po navadi okopali. Samo na to smo pazili, da se je apno dobro z zemljo pomešalo.
V jeseni je bil z apnom obdelani fižol za cel teden pred zrel, kot uni, kterega nismo apnili. To zamoremo s pričami poterditi. Da pa en teden v jeseni, ko že slana dostikrat škodo dela, dosto zda, ve vsak kmetovavec.
Ravno tisto leto smo tri četert orala obsadili s krompirjem, fižolom in koruzo (na močirju poleg „Lipu). Pred okopavanjem smo vse to z živim apnom dobro potresli, potem dobro okopali in tako apno z zemljo pomešali.
Kaj mislite: kaj je bil nasledek našega le malo večjega truda in ceio majhnih stroškov za apno? Znano je, da je bila v jeseni leta 1852 zgodaj slana, posebno na močirju je bila prav huda. Al Dam je malo škodovala; zakaj krompir je bil davnej dozorel in spravljen bil, fižolu in koruzi je pa celo malo do popolne zrelosti manjkalo. Fižol in koruza druzih gospodarjev, ki so ju ravno tiste dni pa tudi še pred sadili ko mi, je bilo še zeleno. V malo dneh po zgorej imenovani slani je bila taka povodinj, da je celo močirje pod vodo stalo. Pa kaj smo marali mi. Naš fižol in koruza sta bila že spravljena, druzih pa večidel še na pol zelena sta stala pod vodo; — tako ste slana in voda vse tako poškodovale, da eni še polovice dobili niso.
To so bili dobri nasledki živega apna, ki je s svojo razjedno močjo šoto in druge razjedljive reči razkrojilo in rastlinam v berž pripraven živež premenilo; pa tudi s tem jim je pomagalo, ko se je v zemlji samo po sebi gasilo, da jessvojogor-koto zemljo nekoliko ogrelo. Saj vsaki ve, da se apno po gašenju zgreje.
Opomniti se pa mora, da se apno le ob suhem vremenu in pri suhi zemlji koristno rabi, in da je naj boljši, če se tako v zemljo spravi, da ni ne preveč naverhi, pa tudi ne pregloboko v zemlji, ampak tako rekoč v sredi tiste zemlje, do ktere korenine sežejo. Zakaj, če je apno preveč verh zemlje, se tisti gazi (puhi), ki so rastlinam za živež potrebni, prenaglo v zrak spuhte in rastline jih ne povžijejo, zraven pa tudi premalo razpadljivih reči zadenejo. — Ce je pa apno pregloboko v zemlji, se pa njegova moč prepozno kaže, in tako apno po nobenem ravnanju svojega namena popolnoma spolniti ne more. Nikdar se apno globoko podorati ne sme.
Naj bolje je, kakor skušnje kažejo, če se apno vsako tretje leto potresa, in sicer po toliko, da postavim, na kakih 30 mernikov zemlje, se ve da poveršne navadno obdelane zemlje, 1 mernik raz-padenega živega apna pride.
Apno mora biti, da se da drobno raztrositi, na zraku tako razpadeno, da je kakor moka. Če pa ni časa čakati, da bi na zraku razpadlo, je naj bolj, da se vsaki kos apna za majhen čas v vodo vtakne, in na odločenem prostoru razloži, pa ne na kupe. Tako bo apno v prav kratkem času razpadlo, česar se vsaki z en par kosci lahko sam prepriča.
Apno se sme, kakor je bilo že rečeno, le pri suhi zemlji in pri suhem vremenu rabiti, zakaj če apno v mokro zemljo pride, ali pa, če prec na apno dež vdari, se apno prenaglo ugasi, in tako apnjenje tekne le celo malo. Kdor hoče njivo za žito apniti, naj jo tri dni popred potrosi z apnom in ga plitvo podorje in njivo povleče; potem še le naj žito vseje in se ve da še enkrat povleče.
Le take zemlje naj se z apnom potresajo ali gnoje, ktere imajo malo ali celo nič apna v sebi. Spozna se pa, k ter a zemlja ima malo ali celo nič apna v sebi, že iz rastlin, ktere na takem svetu rade rastejo. Kjer raste resje, pirnica, ru-deča kisli ca, smereka, jelka, mecesen in drugo smolnato drevje same po sebi, — kjer se rež, krompir in ajda in kostanj bolje kot scer v naj boljši zemlji obnašajo: vse te zemlje imajo prav malo ali clo nič apna v sebi, in takim je vsaka stvar, v kteri so drobci apna namešani, tečna in da zemlji lastnost apnene zemlje.
Gotovo je, da zemlja v pravi meri poapnjena, pridelk za polovico pomnoži.
Tako kakor pri vsakem delu, je pa tudi pri apnenju skušinj potreba, zato naj vsakdo, dokler svoje zemlje popolnoma ne pozna, izperva le maj-
hen kos, pa na več krajih, z apnom pognoji, da ne bo, ako je zemlja že pred dovolj apnena, škode terpel.                                                      J. Pajk.
—    166    —