—    334    —
Ozir po svetu.
Kako si mnogoverstni narodi po svetu svoj život
lišpajo.
Naj lepši lišp po naših zapopadkih je znažnost. Ali taka ni po vsem sveta. Je še na miljone ljudi, ki se vse svoje žive dni ne enkrat ne umi jejo, da bi si z vodo odpravili nesnago života. Vsi prebivavci naj merzliših dežel, kakor Eskimosi, Grenlandci, Lapi, Sa-mojedi, Tnngusi itd. se boje vode, da bi se ne premra-zili, in so leto  za letom zaviti v kožuhovino  in v svojo
lastno mast. Mongoli v stepah srednje Azije, pa tudi Beduini v arabskih in severno-afrikanskih kamnitih pu-eavah vejo od vode komaj toliko, da je pijača za živino , ki jim mleko daje, in zasmehovali bi vsacega svojih ljudi, ki bi hotel obraz ali roke z vodo si umiti. Oai ne večidel le umivajo s sirovim maslom.
Le v vročih krajih sveta in v tistih krajih zmerne toplote, kjer stanujejo bolj omikani narodi, se umivajo z vodo, in da se še bolj očedijo, rabijo tudi mjilo (žajfo). Botokudi in druge brazilijanske plemena, Me-ksikaoci in Peruanci, zamorci zahodnega primorja, oto-cani južnega in indiškega morja se koplejo vsaki dan in že večkrat na dan, da se ohladijo in okrepčajo. Posebno snažni so Kitajci (Kinezi) in Japanezi, pa tudi Hindu-i, Perzijani in Turki in se več druzih narodov. Postavo-dajavci tih narodov so znažnost života postavam vere vverstili in tako čednost ljudstva ustanovili.
Mnogo druzega pa so si izmislile nektere ljudstva, da bi barvo svoje kože ohranili ali še olepšali. Stanov-niki v zahodnih afrikanskih deželah in otočani južnega morja lakirajo svojo černo kožo kakor mi marsiktero hišno orodje. Is pesek različnih palm si napravljajo olje, in s tim oljem si mažejo kožo, da je leposvetla in voljna, in da jih mergolinci tako radi ne pikajo.
Hotentoti, Kafri in druge ljudstva južne Afrike namesti vode in olja rabijo loj in mast, s ktero se mažejo in čez to potresajo neko rumeno ali rudečo zemljo in v prah zdrobljene posušene zeliša. Naj večji mojstri v tem so Hotentoti; oni se s sajami, ovčjim lojem in z mnogo drugo svinjarijo pridno mažejo, da se svetijo kakor bron. Ko so se Holandci med Hotentote naselili, so dale čedne Holandkinje hotentotske dekleta, ki so jih v službo vzele, do čistega umiti; ali kmalu so se prepričale , da koža Hotentotk je gerda in nečedna, če ni namazana, kakor naše škornjice, če niso očejene in namazane.
Večidel vse bolj divje ljudstva pa se popolnoma mala jo. Vsi zamorci vroče zahodne Afrike se malajo % rudečo in belo zemljo, nektere pa po obrazu še z modro berolinsko barvo, ki jo kupujejo od Europejcov. Malajo si z lesenim klinčkom tri- in štirivoglate figure po čelu in licu. Amerikanci v pervotnih gojzdih, ki hodijo nagi zavolj vročine, si malajo lajbiče in hlače po svoji koži, Arovaki pa z rudečo barvo celd rokovice in nogovice; če gre jo v boj, si pomalajo truplo černo, lase pa rudeče. Če bolj umetno znajo to malarijo, na bolj visoki stopnji omike stoje. Nekteri si pomalajo eno stegno rudeče, drugo pa černo, eno mečo belo, drugo pa modro, eno nogo černo, drugo pa rumeno; nos si narede moder, lica zelene, brado belo, okoli oči pa čem kolobar. Pri amerikanskih divjakih pa možki veliko več časa potratijo na take malarije, kakor ženske. Kitajci pa Europejci — posebno naše šemaste gospe, ki bi bile ?ade bele kot mleko in rudeče kot rože — se tudi majajo, pa rabijo le dvojno barvo: belo in rudečo.
Še nekega druzega lišpanja moramo omeniti, ki ee pravi ta t o vir a ti, to je, nekteri narodi v Australii, Afriki in Ameriki, si nabodejo ali narezlajo truplo na mnozih krajih, da se potem brazgotine različnih figur poznajo, — te je pri njih lepo. Nekteri si zavlečejo černo sit pod kožo na čelu, licih, rokah in nogah, da se kot modra žila skozi sveti. Med Indijanci je navada, da si junaki, ki so v boji kakošno slavno delo dopernesli, različne figure dajo na kožo tatovirati, ki so očitna spričba njih zaslug.                  ____
—   335    —