382 Ozir po svetu. Gora Tabor. Po angležkem spisal Je riša. L Cadni so nasprotki, ki nam jih zem'ja predocaje. Poldan in polnoč se ne razlikujeta bolj med seboj , ko obrazi, ki se nam vedno pred očmi razvijajo. Resnica in laž se-tate vštric po naših ulicah , in vsako uro dneva se čednost in hudobija srečujete. V senci palače blaženstva stoji koča stradavčeva, in dan na dan trosi voz bogatinov prah svojih bliščečih koles po razterganih oblačilih ubozega Lazarja. Zdravje in bolezen v isti sobi stanujete; tuga in veselje gledate skozi isto okno, in nada in obup pod isto streho bivata. Kričanje dojenčka in gergotanje umirajočega čuješ iz istega stanovališča; pogrebci stopajo terdo za petami vesele ženitninske družbe, in radostni glasi cimbal in gosel se neprestanoma prelivajo v tužne glasove rekvijema. Oh Z lepota in gerdoba, čistost in pokvarjenje, radost in tuga, vzhitjenje in obup, življenje in smert se čudno mešajo na naši brezpokojni zemlji. Koliko različnega se je na jednem in tistem mestu že godilo! Kjer je nekdaj etalo mesto Tyr, ki so ga kra- 383 Ijico morja imenovali, zdaj ribci svoje mreže razgrinjajo po opustelih pečinah, in peneči valovi se vlivajo čez stebre iz krasnega marmorja. Po praznih slanicah Idumeje si lisica luknje koplje, in prah puščave preletava pozabljene razvaline nekdaj tolimogočne Palmire. Sova skovika po staroslavnih kraljevih dvoranah, in veter poletne noči milotužno pahlja skozi špranje nekdaj velikrasnih poslopij. Arabec jaha po ulicah starega Jeruzalema, ali postaja in zaničljivo pogleduje pobožnega romarja, ki hrepenjivo hiti k grobu Zveličarja. Muezzinov *) glas se razlega nad grobmi prerokov in puščavin veter pokriva s prahom ustanove sedem azijanskih cerkva. Oj, dobro in zlo, svitloba in tamina — se neprestanoma prete-kavajo na tem svetu! — Štiri in petdeset let je preteklo, kar je neki mož stal na gori Tabor, svetu odtlej dobro poznan. Bilo je krasno pomladansko jutro, ko je, stoje v bistri svitlobi ranega sonca, nepremično gledal v dolino pod seboj, kjer se je razvijal obraz, veličanski in dovolj strašni, pospešati bitke naj mirnejšega serca. Ta mož je bil Napoleon; in prizor pred njim: ijuta in strašna bitva ob gori Tabor. Od Nazareta sem, kjer je nekdaj naš Zveličar hodil, se je pomikal Kleber **} s 3000 francozkih vojakov proti ravnini, ko naenkrat pod goro Tabor vso turško armado v red postavljeno pred seboj zagleda. Petnajst tisuč pešcev in dvanajst tisuč svitlih konjikov se je vzdignilo z neznano silo nad to trumico 3000 Francozov. Kleber je imel komaj toliko časa, malo perišče svojih mož štirjaško postaviti, s topovi na voglih, ko je že onih 12.000 konjikov s toliber-zim skokotom nad nje planilo, da je zemlja bobnela in vse se kadilo pod kopiti njihovih konj. Al okoli nepremakljivih štirjakov je strašen ogenj iz topov sipal smert in pogin v turške rajde, praznil sedla divjih konjikov z grozovito hitrostjo, ter zemljo s trupli jezdcev in žrebcev pokrival. Svitle čete so se sukale in sukale, so naskakovale in naskakovale malo trumo, in njihove britke sablje se utrinjale ko svitle zvezde v temnem čadovji strašne bitve — vse zastonj! čedalje hujši ogenj jih je sprejemal in zdelo se je, ko da bi bil ognjen pas francozki tropič obdajal — tako berzo je strel za strelom sledil. Ko so se tako borili za žive in mertve, napadajoči Turci so čedalje hitreje cepali pred gotovim in »mertonos-nim zernom Francozov, in kmalo se je okoli njih na kupe trupel nasulo, ki so jih ko zagrada obdajali. Za tim nasipom kdnj in mož je stala ta peščica vojakov ter se branila 6 potnih strašnih ur, in še je rejšala rajde sovražnikov, ko Napoleon z enim oddelkom na goro Tabor pridere in svoje oči pod-se oberne. Kakošen prizor se mu tukaj razgerne! Cela planjava pokrita s četami divje skokotajočih konj, ki semtertje korakajo, naskakujejo in odbijajo, v tem pa grom topov in strašno trosketanje pušk vzdušje napolnoje in se zdaj pa zdaj trobljenje kakih 1000 tromb in budni glasovi vojaške godbe zaslišavajo. Dim bitve se strašno vzvija nad sovražniki — in vse je smetnja, vse kaos pred njegovimi očmi. Med 27.000 Torki, ki so planjavo pokrivali in svoje sovražnike ko oblak obdajali, in med neprenehljivim streljanjem topničarjev in puškarjev, zamogel je Napoleon, kje da se njegovi hrabri vojaki bijejo, čutiti zgolj po posameznih strelih, ki so mu kazali, kako se je vojni red z divjo silo obladajočega števila borila. Neprestani bliski izza nasipa trupel bili so ognjene mestica na tem hrumnem smetnem polji. Napoleon stopi s svojim malim tropičem raz goro, z dvanajstakom] iz visočine stiskanemu Kleberju naznanivši, da je njegova otetba blizo. Na to pa se Kleber vzdvigne, premeni brambo v napad, in razlije navdušene svoje so- *) Muezzin je pri Mohamedancih javen klicar, ki ure k molitvi svojim vernikom naznanuje. **) Francozki general. borce čez sovražnika, strah in smert po poljirazeipaje. Vsa zmešana in poteptana se je mogočna armada jaderno jela umikati proti Jordanu , kjer je ognjeviti M ara t že komaj čakal, boja se udeležiti. In res! Neznane sile se zažene s svojimi konjiki med zmešane rajde, seče in sablja, da „Po sto jih tam , po sto jih tukaj pada**, in divja med njimi ko razkačen lev. — Ta vitežki vojak je po tem pravil, da ga je spomin na vse to, kar se je nekdaj na gori Tabor godilo, ravno v naj silnišem boji vsega prevzel, ter z deseterim pogumom navdal in okrepil. Ko je sonce zašlo za palestinskimi ravninami, in večer svojo mračečo svitlobo po pokojenem polji razlivati jel, je žveplen oblak visel krog visokega temena taborske gore. Nazaret, Jordan in Tabor — kakošne mesta za bojno polje! — (Konec sledi.) 386 Ozir po svetu. Gora Tabor. (Dalje.) II. Pomakoime kazala časa za 13 vekov nazaj, in poglejmo sopet na Tabor-goro. Dan je svitel io krasen, ka-kor dan ravno popisane bitve, in ista bajna iztočna krajina 8e razteza pred nami, od istega sonca obsijana. Tu je Nazaret s svojimi pridnimi bivatelji, — isti Na žaret, ad kodar se je Kleber s svojo vojsko vzdvignil, in ondi teče Jordan, ob čigar bregovih so iskri kooji s vitlih Mura-tovih čet razgetali; iu tu-le je Tabor-gora, — ista gora, na kteri je Bonaparte s svojim topom stal, in ista prekrasna ravnina, kjer se je bitvin dim vzvijal, in 30.000 mož se v boji za žive in mertve sukalo. Vendar kako različno je, kar se pred našimi očmi godil Sin Božji stoji na višini, ter s svojimi očmi meri mirno dolino, po kteri Jordan svoje sreberne valove razliva. Njegovi prijatli so pri Njem. Skupoma so šli po trudneji poti, in sedaj stoje — majhne pičice na visokem verhu. V sinječi dalji blišči od severo-zapada sem medzemsko morje, — v daljnem okrogu se razgrinjate širne ravnini: ezdraelonska in galilejska, — proti iztoka je tibersko jezero čez krajino razlito, ko gora Karmel na daljnem obzorji svoje nago teme v oblake dviguje. — Nikdo njih pa ne misli na krasno krajino, ki se pred njimi razvija, o dičnejem prizoru, ki se pred njihovimi očmi godi. Marijin sin — nazarenski tesar — potnik, s kterim vred so pes potovali marsikako trudno uro, s celo odkritostjo in serčnostjo tovaršev in prijatlov, pred njihovimi očmi se preminja. Cez Njegove oblačila se nenavadna svitloba razliva, ki vedno krasneja in živeja prihaja, dokler da celo vzdušje v tolikem blesku žari, da je podoba, ko da bi se bila nebeška dika na zemljo spustila in poslednjič se vsa okolica veno tiho biiščobo razlila. — Trije prijatli sterme v čudenji na prikazen, ter slednjič oči v Mojstra ljubeznjivo obličje obernejo. Ali glej! Večja prememba, ko z okolico, se je ž Njim zgodila. Ona visoka in resnotna podoba, ki se je tolikrat sklanjala nad posteljo umirajočega, vhajala v borno kočo reveža, šetala po ulicah jeruzalemskih, in postajala kraj ceste, blagor del6 — oj , obličje, s solzami usmiljenja tolikrat orašanoj — gori sedaj ko sonce v svojem poldanskem blesku. Mi-lota se je umaknila veličanstvo, žalost blišcečej ditei, pogled usmiljenja božjej visočasti. Miren nebešk svit je razlit po jasnem obrazu, in božansko postavo oveva vzduh čudovite lepote. Nebesa so vso svojo krasoto razli e na posvečeno mesto, in na žarkih svitiobe sta prispela Mozeg in Elija, in stojita sedaj v iste svetle oblačila oblečena, 387 zraven Njega. In, oj novega čada! te tri sjajne postave se pomenkvajo med seboj, in v trojnem soglasji se čujejo besede: „01jska gora, Kalvarija, smertni boj in križanje!" Je li čuda, da je svet strah Petra obšel, besedo mu vzel, ter ga na zemljo prosterl, vidšega, kako se je med govorjenjem oblak, z neba padajoči zvezdi podoben, doli spuščal ter kras in svitlobo sipaje nad veličastnimi podobami obvisel, ko se je hkrati iz njegovih sjajnopolnih gub glas zaslišal rekoč: „Ta je moj ljubi Sin, v kterem se mi je dopalo; Njega poslušajte!" — Koliko časa je prikazen terpela, ni povedati: ali celo ono noč je Jezus s svojimi prijatli na samotni gori prebil. Kaj so med seboj govorili, nam ni znano; ali sen, znamo ei misliti, ni se pač isto noč doteknil njih oči; in ko so sedeli na visokem temenu, in so zvezde budele gledaje milo luno, ki je svojo mirno svetlobo razlivala čez mračno krajino, govorili so pač besede, ki so jih nebesa rodile, in resnice so se razodevale udanim in s svetim strahom prevzetim učencem, vredne, da bi se nikdar ne pozabile. Oj razlike med nebesi in zemljo! Je li mogoče huje nasprotje, ko bitva in — Sprememba na gori Tabor? — Zona obhaja človeško serce o misli: Bonaparte in Božji Sin na isti gori — uni s svojim« razdjavnim topom na strani, in ta z Mozesom in Elijem z nebes. Toda ni-kakošna pozneja oskrumba ne zamore izbrisati perve posvete taborske gore! Oblita z nebeško veličastjo in počeščena s čudovito prikaznijo Spremembe je in ostane Tabor posvečena gora med zemskimi gorami! —