132
Ogin:  V tihi  dol.
Ljubiti  te ne morem in ne smem, Zakaj,  ti  dobro ve"š, jaz dobro ve"m!« Odprlo solz je potok ji slovo, Kropile gorke mojo so  roko. Spominjal sem se  srečnih vir tedaj, Ko mi ljubezni je precvital raj, In peklo me je v srci vedno huje, Oditi ni mi dalo  v mesto tuje. Od nemiru pred njo sem trepetal, Slovesa skoro mi je bilo žal. Beseda jedua, jeden sam pogled, In vrnil bi se  v  vas z dekletom  vred, Ljubezen novih gnala bi cvetic,
Postavila me v žitja drug poklic. Tedaj  sem kliknil zadnjikrat:   »Oprosti, Ločiti moram se, solza je dosti . . .« Roke" potegnil svoje nji iz  rdk, Za sabo togepoln   sem slišal jok. Obstal sem —  v nemo žalost zatopljen Ozreti hočem se  —  izgine sen
Svetloba dne",  po mestu  voz rop6t, Ohlajen znoj pokriva moj  živ6t. Iz postelje me dan na delo  vabi: Srce",  pozabi razpotja,   pozabi!
X.
&
toji na gori samostan,
V njem zbor menihov nekdaj  zdušen Prepeval hvalo je Bogii,
Mogočni zid je zdaj porušen. Ko noč gore" poljubi rob, Vrši na njem skrivnostno dob,
In veter šepeta v doline,
Ko luna sveti na zidine.
V dolini mirno spi  pastir In čeda v staji tam ob hiši
Pod   goro;  potnik  postojim, Šepet peres uho mi sliši.
In menim, da mi listov šum
Srce" opaja in razum,
Da čujem. pevanje pobožno, Slovesno pol in pol otožno.
Tam gori v sto je lila src Miru in sreče ce"la tiha.
Vsak kamen na razpadu zdaj Svečan  in blažen pokoj  diha
Na goro potnik zrem molče" . .
O, tudi jaz imam srce",
Srce" nemirno in  brez sreče, Srce" pokoja si želeče  . . .
Dolenjec.
L
V tihi dol.
esem glasna se razlega Čez gore" in dol,
V srce mi globoko sega, Vzbuja tiho bol.
Tiho  bol,  sladke" spomine Prešlih dnij budi,
Čez gore" in čez doline Duša hrepeni.
Čez gore" in   čez doliue,
V rajski,  tihi dol, Kjer spominu moč premine,
Mine tiha bol.
Ogin.