482 Knjižne ocene in prikazil vata v okviru Panonije. Razlago za to lahko iščemo morda v tem, da je bil mejnik najden prepozno, da bi avtorja nova spoznanja lahko še upoštevala pri objavi te knjige. Avtorja smiselno zaokrožita delo z obširnim povzetkom, kjer na osnovi podatkov, pridobljenih iz virov, strneta zgodo- vinski pregled Panonije v okviru antičnega sveta (rimskega imperija). Razložita geografski pojem Ilirik ter geografsko in administrativno opredelita Panonijo in njena plemena. Nadaljujeta z rimsko osvojitvijo in vzpostavitvijo province, razdelitvijo Ilirika in zgodovino celotne Panonije. Predstavljeni zvezek zbirke Fontes Pannoniae Antiquae tako predstavlja osnovo za preučevanje zgodovine Panonije na začetku rimske nadvlade, saj prinaša vse njene omembe v antičnih virih za to obdobje. Prav antični viri, če je mogoče celo sočasni, pa so tisti, na katerih naj bi temeljilo naše raziskovanje. Julijana VISOČNIK Mariella Moreno (ur.): Delle medaglie Carnico-Illiriche del P. Angelo Maria Cortenovis [facsimile del ms. 588 del Fondo principale della Biblioteca Civica di Udine]. Villa Manin di Passariano 2003. 128 str., [71] str. s faks. ms 588, ilustr. V času, ko v numizmatični stroki vlada za študij keltskih novcev še posebno veliko zanimanje in ko so bile odkrite in objavljene nekatere nove najdbe keltskega denarja, 1 je knjiga o znanstveniku, učitelju in numizmatiku, ki je v 18. stoletju zbiral različno gradivo in pisal o keltskih novcih, še posebno dobro- došla. Urednica Mariella Moreno je v pričujoči knjigi zbrala prispevke več avtorjev, ki ponujajo bralcu vpogled v življenje in delo Angela Maria Cortenovisa. V prvem prispevku Cristi- na Donazzolo Cristante izčrpno predstavi življenje Corteno- visa. V nadaljevanju Maurizio Buora seznani bralca s pome- nom dela in pisanja Cortenovisa. Končno Massimo Lavarone opiše grške, rimske in srednjeveške novce iz Cortenovisovega rokopisa. Temelj knjige predstavlja Cortenovisovo delo, ki je objavljeno v dveh različicah, z različnima naslovoma. Prva, zgodnejša, je v latinščini in se glasi De nummis ad veteres Carnorum regulos pertinentibus dissertatio (Bibliotheca Arcivescovile di Udine MS 244, fols. 267r-276r). Latinski tekst je preveden v italijanščino in bogato opremljen z opombami. Kasnejša raz- ličica je v italijanskem jeziku z naslovom Delle medaglie Car- nico-Illiriche (Biblioteca Civica di Udine MS 588). Zemljevi- di, izborne tabele z originalnimi ilustracijami in faksimile enega od rokopisov dopolnjujejo publikacijo. Oče Angelo Maria Cortenovis, pripadnik rimskokatoliš- kega reda barnabitov, je bil rojen 1727 v Bergamu, umrl je 1801 v Vidmu (Udine), kamor je prispel leta 1764, še prej pa je poučeval v mnogih mestih po Italiji. V Vidmu je vodil barnabitski kolegij. V svojem za tiste čase dolgem življenju je kar nekaj desetletij posvetil proučevanju keltskih novcev ali ”karnijsko-ilirskih medalj”, kot jih je sam imenoval. Četudi je Cortenovis deloval v 18. stoletju in je seveda numizmatična stroka od takrat dosegla velik napredek, je njegovo delo še danes aktualno. Cortenovis je bil značilni predstavnik izobražencev, ki so v duhu razsvetljenstva posegali na več znanstvenih področij. Bil je barnabit, učitelj, arheolog, numizmatik, agronom in zgodovinar. Pri svojem delu je skušal povezati arheološke najdbe, novce in antične vire. Svoje zanimanje za zgodovino in arhe- ologijo Furlanije je izražal v številnih razpravah o različnih predmetih, na katere je naletel na potovanjih po provinci, v kateri je prebival in deloval. Še posebej pomembna je njegova objava dveh zakladnih najdb keltskih novcev, ki sta bili odkriti že konec 18. stoletja. Prva najdba je iz Zuglia in je bila odkrita leta 1762, torej še preden je Cortenovis prispel v Udine. Najdba je bila že poznana zahvaljujoč starinoslovcu Khellu, ki jo je objavil kmalu po odkritju. Dru- ga, manj poznana, je zakladna najdba Moggio, ki je bila odkri- ta l. 1787. Najdba vsebuje tetradrahme tipa COPPO in repu- blikanske denarije. Cortenovis se ni zadovoljil zgolj z opisom novcev v najdbah, temveč je poskušal povezovati najdbe tudi z epigrafskimi napisi in pisnimi viri. Še posebej je poskušal razložiti izvor in pomen imen, ki se pojavljajo na novcih. Nastanku te knjige in objavi rokopisa je v veliki meri botrovalo dobro sodelovanje med regionalnim centrom za katalogizacijo in restavriranje kulturnih spomenikov Villa Manin di Passari- ano (Centro regionale di catalogazione e restauro dei beni cul- turali di Villa Manin di Passariano) in furlanskim arheološkim društvom (Società Friulana di Archeologia). Alenka MIŠKEC Milan Hanuliak: Veľkomoravské pohrebiská. Pochovávanie v 9.-10. storočí na území Slovenska. Archaeologica Slovaca Mo- nographiae. Studia Instituti Archaeologici Nitriensis Acade- miae Scientiarum Slovacae 8. Nitra 2004. 391 str., 244 slik, 109 tabel. Arheologija je historična veda, ki bliskovito kopiči količino historičnih informacij, ki so osnova njene analize. Vedno nova izkopavanja, prihod in stalen napredek digitalne dokumenta- cije prinašajo nove možnosti, prednosti, a tudi probleme. Morda je glavni ta, da količina informacij sama po sebi še ne pomeni kakovosti. Slednja je odvisna od dobro izbrane strategije ana- lize. Te pa ni brez pogumnih sintetičnih študij, ki pomagajo formulirati nova analitična izhodišča. Dela take vrste lahko preštejemo na prste. Mednje se uvršča tudi obravnavana mo- nografija Milana Hanuliaka. Avtor se že celo svoje raziskoval- no življenje posveča raziskavam in analizam zgodnjesrednje- veških grobišč Slovaške. Njegova podatkovna zbirka je narasla na 614 gomil z 49 grobišč in na 3410 planih grobov z 275 najdišč. Po več desetletjih dela se mu je posrečilo posamične raziskave strniti v celovit pregled pokopavanja na Slovaškem s poudar- kom na obdobju 9. in 10. st., ki so mu v upravno-političnem smislu nedvomno dali odločilen pečat oblikovanje, širjenje in propad države Moravanov. Pregled začne z gomilnimi grobovi. Predstavi različne teo- rije njihovega pojava in opozori na zanimivo spolno strukturo tovrstnih pokopov, kjer prevladujejo moški grobovi, kar naka- zuje, da gre za pojav socialnih razmerij. Sledi vzpostavitev kro- nološkga sistema, ki naj omogoči razvrstiti grobove in opazo- vati spremembe skozi čas. Avtor gradi svojo kronološko meto- do kot souporabo vseh razpoložljivih analitičnih tehnik: seri- acije, klasifikacije oblik z določitvijo vodilnih tipov, spremem- be pogrebnih običajev skozi čas, stratigrafije in topografske kronologije grobišč. Pri tem ugotavlja, da je kronološka do- ločljivost posameznih grobov razmeroma slaba in da so se spremembe skozi čas dogajale najverjetneje postopoma, nika- kor ne vse hkrati. Kljub temu trenutna stopnja poznavanja ar- heološkega gradiva omogoča zgolj shematično stopenjsko raz- delitev. Zlasti na primeru grobišča Čakajovce ugotovi, da je bil prehod z žganega načina pokopov na okostne grobove raz- meroma hiter. Ob tem razpravlja o začetku ”velikomoravske- ga” obdobja, ki ga postavlja v čas okoli 800, in opozarja, da 1 Gre za zakladno najdbo Enemonzo (G. Gorini, Il ripostiglio di Enemonzo e la monetazione del Norico [Padova 2005]) in skupno najdbo iz Ljubljanice (P. Kos, A. Šemrov, Skupna najdba keltskih in rimskih novcev v reki Ljubljanici. Doprinos h kro- nologiji novcev plemena Tavriskov, Arheološki vestnik 54, 2003, 381-395), ki sta pomembno vplivali na vzpostavitev nove krono- logije. Ocene_BASS_kratke.pmd 15.11.2006, 13:21 482