36-LETNICA OSVOBODITVE
V zgodovini Ljubljane je 9. maj najlepši dan. Pa nesamo Ljubljane, temveč vse Slovenije in Jugoslavi-je. Fašizem, največji so-vražnik človeštva, in sve-tovna reakcija sta bili pre-magana.
Ljubljana je bila sicer štiri leta formalno okupi-rana od sovrainih sil in domačih kvizlingov, ven-dar nikoli pokorjena, ni-koli premagana. Z vso pravico imenujemo njeno Osvobodilno fronto dr-iavo v državi.
Tudi kraji današnje naše obČine so bili — in so — del na-šega revolucionarnega mesta — heroja. Delavski razred Ljubljaneje bil tradicionalno borben in revolucionaren, nje-gova partija vedno na čelo boja za socialne in nacionalne pravice jugoslovanskih narodov. Uporni delavci na Zaloški cesti, vevški papirničarji, delavci rdečih moščanskih tovarn, borbeni zaloški železničarji itd. — vsi tisoči so se združili v nezlomljivo silo našega in svetovnega revolucionarnega de-lavstva. In ko je leta 1941 nastopila resna nevarnost, je lo de-lavstvo iz trdnjav našega delavskega razreda prijelo za puško in se ne glede na irtve postavilo v obrambo vsega napredne-ga. 9. maja je prišel v Ljubljano v docela organizirani Jugo-slovanski Ijudski armadi delavcev, kmetov in delovne inteli-gence.
S pesmijo na ustih, s cveticami v rokah in z vzkliki radosci je Ljubljana sprejela osvoboditelje. Ljubljanske ulice so za-iivele v tisti majskih enkratnosti lela 1945.
Ljubljana se je v svobodi razvila kot glavno mesto repu-blike z vso razseinostjo industrije, komunale, kulture, druž-benega standarda. Kar samo po sebi pa, vemo, se ni nič nare-dilo. Vrednottega, z velikimi irtvami priborjenega ins krva-vimi žulji pridobljenega, pa se vedno ne zavedamo dovolj. Razumljive so težave skokoviiega razvoja, manj razumljive pa so razpoke in deformacije, ki se kaiejo v gledanjih posa-meznikov na sistem: socialistična demokracija samoupravne družbe pomeni vključevanje vsega pozitivnega tudi v reševa-nje razumljivih težav hitrega razvoja. Izkoriščanje teh teiav papomeni nesamo nepriznavanje tega, temvečtudiodstopa-nje od osnov, za katere seje vsa dolga leta bojeval naš delovni človek.
¦ Tu moramo biti neizprosni. Zavzetimoramojasnastališča do kogarkoli, ki bi motil ta naš vsakdan našega razvoja.
Vemo, kajhočemo. Dilem ni: delatije treba tisto, kartmo si sami zadali, pa obljubili našentu maršalu. Revolucija se nadaljuje. Revolucionarne množice so se opredelili za sa-moupravni socializem, za nadaljevanje Titove poti. Tudi 30.000 delavcev naše občine je del te nezlomljive zavcstne sile, ki sicer mora imeti najboljšo lehnologijo, a tudi naj-boljšo avantgardo — svojo zvezo komunistov.
LADO MAZOVEC