Leopold Podlogar:                                         ^H
Zgodovina naših trgov in mest.
20. Vipavo.
104 m,  1032 prebivalcev. (Konec.J
Vipavski trg se oinenja prvič 1. 1300. Bogomir Friderik Vipavski je clobil v tem letu ocl očaku Petra v vipavskem trgu turn, hiao in vinsko <lesetino aa viuoroduih goricah, cerkve sv. Stefaiia in M. B. v hogu (\Ht-theil. 1855, 94). Vipavsko vino je bilo od nekdaj sloveče. Ko so Ieta 1092. tiprizorili Ijubljanski Čolnarji ua Ljubljauici javno (ekiuo, so bila dolo-čena za zmagovalce tri darila: en tovor vipavskega vina, 3 vatle sukna in par nog&vic (Dimitz G. Kr. I., 160). Leta 1377. se je podaJ rojvoda A)-breht na vojno zoper paganske Pruse, da si tam pribori viteško tiosio-janstVo. Plemiči so zaiitevali v Nemeiji pri slovesnostih vipavsko vino in tudi pri slavnostni, na kateri je prejel Albrecht viteški udar, so pili vi-pavsko vino. Zgodovinska pesem pravi:
»Nicht ander tranch man tan <lem mal
Nur  Wippaclier  vnd   RsnLf.ii 11
VimI Lutenberger  guten   Wein                                               ^,
Der   sfldi   wil   ich   getzeug   sein.<
MittheU.   18 59, 82).
Vaivazor hvali tudi vipavsko sadje (II., 255), »Ko rode v Ijublj&tiski okotici češnje. uživajo Vipavci že grozdje.« Medicinec, operos Andrej Vid-mayr je izdal 1. 1692. knjigo Hygiene«. V tej zdravstveni kiijigi piše o zraku, jedi in pijaČii »Za prebavo je koristno dolenjsko vino, cvet viq pa je vipavgka kapJjica(< tako piše o njera:
Wippacense merum decus eet, gloria rerum — Marviouui surucna gustum repurabis ad escam. (Argo n., 131.)
Ob Vipavici so gradili Lanthieriji svoje fužine. Izdelovali so Železne retorte za idrijski živosrebrni rudnik: te so 1. 1659. pogorele. ]-.. 1820. se ome-nja v Vipavi topilnica za baker. Lanthieriji so imeti potem, ko so popu-stili Fužine, papirnice in suknarne. Čevljarji iz Kranja in Loke so pri-aašali v Vipavo svoje izdelke in jih zamenjavali za vipavsko vino in sukno.
Vipavsko vino eo posiljali Vipavci po Savi do Belgrada; Ieta 171T, se je v Belgradu in okolici več Vipavcev staino naselilo.
Turških privilegijev ni posebnih. Petek po sv. Vidu 1. 1433. je dovolil goriŠki grof Ivan goriškim krznarjem, krojačem in čevljarjem, da smejo ustanoviti v vipavskem trgu zadrugo. To so ustanovili in ji pridrnzili bratoviičijao, ki je skrbela, da so bili zadružni udje dele^ni doetojnega po-greba (Mittfaeil. 1891, 57).
Leta 1779. se je ustanovila v Gorici ^Kmetijska družba«, kamor so hodili Vipavci, da se priuče pifati svilocfe in presti svilo.
Cesar Jožef II. je dovolil Vipavi 16. juiija 1785 dva sejma.
Grof Karel Lantfaieri je odstopil 1. 1873. svoje posestvo na Slapu, da se je tam ustanovila sadjarska in vinorejska šola, ki se je leta 1886. preselUa na Grm pri Novem mestu. DežeJa je kupila 8. aprila 1886 od grašcaka_ Vin-
25                                          i
cencija Smola grad na Grmu, kjer se je ustanovila popolna kmetijska šola. Ta daje vsako leto deželi mnogo temeljito izobraženih knietovajcev, ve-liko izvrstnih kmetijskili pridelkov, raznili semen, trtnih sadik i. dr.
Vipavska župnija sc onienja prvič 1. 1275. (Diniitz G. Kr. I., 198). Omenjajo se istega leta vasi: Vrhpolje, Manče, Slap (že 1223), Budanje, Goče, Lozice, Podraga, Lože in Senabor (Mittheil. 1855, 94). Prvi župnik z iiuenom Almerik se omenja 1. 1325. Potl župnijo sv. Štefana je spadala prvotno vsa Vipavska dolina. Do leta 1831. je bila pridružena gotiski ško-fiji. Dvomi dekret je zahteval že 7. decembra 1820, da naj odstopi Vi-pavsko doliuu goriški škof Ijubljanski Škofiji. Stvar se je zavlekla do 1. 1830. Papež Pij VIII. je premembo potrdil 16. julija 1830. Knezoškof Wolf je določil praznik sv. Petra ia Pavla 29. junija 1831, v katerem naj stopi  izpremeniba  v  veljavo.
Vipava.
Vipavska župnija je bila utelesena 1. 1468. proŠUji v Strassfcurgu n«^^| KoroŠkem, kar je povzrocilo tunogo neredov v dušnem pastirstvu. Krški^^ proštje so dobivali dohodke župnije, pastirovanje pa so prepuŠ^ali elaho pla.čanim vikarjera, ki so bili poleg tega še večiuoma tujci. Vsa ta uredba je kaj slabo vplivala posebno v luterauski dobi. Lanthierijeva rodovina je bila novi veri naklonjeua. Lovrenca Lanthterija iraenuje Trubar Niko-dema, ki skrivaj podpira luterance. Jsvno si tega ni upal; bal se je habs-burških vladarjev, ki so si bili pridržali pravico, grašcino rešiti, kadar bi hoteli. V Vipavi so delovali odpadli duhovniki in veliko ljudi za seboj potegnili. Ljubljanski škof Janez Tavcar je poročal nadvojvodu, da so skoraj vsi Vipavci sumljivi krivoverstva. Ko je nadvojvoda zažugal Vi-pavcem z izgonom (1584), še uiso odnehali. Napravili so si celo lastno lu-teransko pokopališče. Nadvojvoda Ferdinand je 1. 159". izdal Lanthierijem nalog, katerega morajo izvrŠiti. Po preteku šestih tednov se ne sme no-beden luteran več nahajati na vipavskein svetu. Če bj tega Dfe izvršiJi, zapadejo kazui   1000  cekinov.  Lanthiertji so omahovali, bi-li strogi  odlok
26
razglasili ali ne. Leta 1598. so že prejeli poročilo, da so zapadli denarni kazui. Dal se jim je en mesec odloga. če v tem času ne izvrŠijo nadvoj-vodovega povelja, jim bo odtegnjeno vipavsko gospostvo, ki ga imajo v zakupu. Dne 28. februarja 1598 so poklicali vse luterance v grad in jim prebrali ukaz. Stražili so jih vojaki, dokler se niso odločili ali za kato-liško vero ali za odhod iz dežele. Vsi so obljubili prvo razen šestih, ki niso prišli blizu. Ti so že prej i2vedeli za nadvojvodov odlok in odšli prej, predeu se je razglasil. Luteranstvo je v Vipavi kmalu popolnoma zauirlo. Za pokatoličanjenje Vipavcev si je pridobil posebne zasluge novi kato-liŠki trški sodnik Peter Ule, ki je prejel od reformacijske komisije častno darilo 100 fcron, da si kupi zlato  verižico.
Znameaita je vipavska šo!a. Sedanje Šolsko poslopje, ki ima nad vho-dom napis: »Veri in omiki«, je dal zidati dekan Jurij Grabrijan, ki je de-loval v Vipavi celih 44 let, od leta 1858. do smrti 22. junija 1882. Grabrijan je biJ po rodu Belokranjec iz Adlešič, kot dijak Preiernov sošolec. V Vi-pavo je prišel po smrti dekana Franca Stekarja 1.  1838 iz Šturij.
Vipavska šola je ena najstarejših v deželi, Poueevala se je že v začetku 16. stoletja slovenščina z glagolskimi in cirilskimi pismeni in nemščina. V vipavski šoli si je pridobil zacetne nauke Žiga Herberltajn. Slovenščina mu je pozneje kot poslaniku kaj prav prišla, da je zamogel občevati z Rusi. Herberštajni so bili doma iz Gornjega štajerskega. Njih rodni grad je stal ob Štajerski Bisirici v graški okolici. Od tam so prišli na Kranjsko in v Istro. Žigov ded Andrej (t 1442) je bil glavar v Postojni in na Krasu. Nasledil inu je f*i"n Lenart, ki je dobil I. 1487. v zakup vipavsko graŠčitui OŽeiiil se je / Barbaro, hčerjo Nikolaja Jamskega. Izmed štirih sinov je bil Žiga iretji. Rojen je bil 24. argusta 1486. Koj po rojstvu je oil »la-boten iu vetlno bolehen. Pobožna maii ga je zaobljubila Materi Božji v Loreti na Laškem. Pozneje je postal zdrav in krepak, da je prekosil vse brate. fz Vipave ga je peljal brat Jurij 1. 1497. na ¦vojaško Šolo. Udeleževal sc je Že 1. 1506. vojske z Ogri in pozneje benečanske vojske. Pozneje je živel na dvoru cesarja Maksimilijana. Na dvoru je ostal do smrti I. l^&i. Skozi sedein in trideset let je bil kot cesarjev poslanik na potovaajili. Pre-hodi! je skoraj vso Evropo. Lutra je videl dvakrat, nazadnje v \V«rmfiu 1. 1521. Rusijo so do njegovega časa v Evropi komaj poznali. L. 1549. je izdal popis Rusije. To delo je bilo kmalu prevedeno v razne evropske jezike. Ruska carica Katarina II. je dala popis Moskve natisniti v izviroi obliki. Njegovo poslaniitvo v Rusijo je posebno olajsalo znanje slovenskega je-zika, kateremu se je bil priučil v Vipavi. Zaradi slovenščine so ga sramotili drugi plemiči že doma v Vipavi. Sam pove to in pristavlja: »Vendar me to ni odvrnilo od sJovenskega jezika. Kjerkoli sem imel priložnost govoriti ga, se nisem nikdar sramoval, ker sem to irael za častno in dostojno.« Urarl je Herberšiajn na Dunaju 28. marca 1. 1566. Pokopali so g& v cerkvi sve-tega Mihaela. Nadvojvoda Karel mu je dal postaviti nagrobni spomeuik, v katerega je dal vklesati besede: »Štirira vladarjem je zvesto služil kot služabnik in svetovalec«. Žiga se je Čutil, dasi rojen na Kranjskem, vedno Štajerca, odkoder je izviral njegov rod, Njegova rodovina pa sploh ni dolgo Časa vzdrlala na Kranjskem. Svoja posestva na Kranjskem je za-menjala za druga na Štajerskem. Žigova sestra Uršula je bila kot soproga Lenarta Kacijanarja, gospoda na Kamnu pri Be^unjah. oiati gjasovitega Ivana Kacijanarja, ki se je proslavil v boju nadvojvoda Ferdinanda z Iva-nora Zapoljem. Z viška slave je naglo padel. Osumljeo je bil veleizdaje in zveze s Turki ter je neslavno končal svoje življenje.
27
Okoli leta 1538, je bil rojen v Vipavi Sebastijan Krelj. Učil se jc v JeiM in v lubingi. Leta 1363. je priŠel na Trubarjevo prosnjo lcot prote-stantski pridigar in ucitelj na deŽelni stanovski šoli v Ljubljano. Leta 1565. je postal kot sedemindvajsetletm mož prvi protestantovski pridigar an superintendent (protestantovski škof) v Ljubljani. Izdal je protestantovske bogoslužne pesmi, katere je delaina zložil sam, deloma prevedel; spisat je katekizem v slovenskem jeziku in prevajal Spangerbergovo postilo, ki je izšla po njegovi smrti. V njegovi hiši je imel Primož Trubar zbor slo-venskih predikantov 1. 156?, v začetku avgusta. Tu se je poslovil od njih, potem pa odšel na Nemško. Svoje domovine ni videl potem vec. Krelja je že takrat mučila sušica, ki ga je 25. decembra 1. 1567. spravila v grob. Star je bil šele 29 \et
Vipavčan je bil tudi Štefan Kocijančič, semeniŠki vodja v Gorici iu slovenski pisatelj. Rojen je bil 25. decembra 1818, umrl pa je 5. aprila 1883. Bil je mož izrednega znanja, do katerega se je povzpel s svojo toČnostjo. Vsako minuto je vestno porabil, da je razširil svoje znanje. Kadar so ga Goričani videli na ulici. so natanko vedeli, koliko je ura. Pisal je bogoslovue, pripovednc in zfrodo\-inske teči. Obvladal je štiri in dvajset jezikov v govoru in pisavi. Posebno se je pečal s seraitskimi jeziki; zlagal je celo hebrejske pesmi. Slovencem je prevedel: KrisiusoTO živjenjc in smrt.
Lcta 1855. so zanesli v Vipavsko doiino kolero vojaki, ki so prihajali iz Italije. Divjala je na Vipavskem posebno hudo uieseca julija in avgusta. Obolelo jin je nmogo, le raalokdo je ozdravel. Župnik \z Šturij je šel ob-hajat v Zapuže. Spremljal ga je osemnajstletni mladeniČ. Sredi pota je začel bruhati, v petih minutah je obležat mrtev. Ponoči je kolera napadia župnika: zjutraj so ga našli mrtvega v postelji (Zb. M. Sl. 1911, 126).