Naše veselje
Priloga „Slov. gospodarja" za deco.
Štev. 2.	Letnik	HL
na obisk, bila je tudi pri nas In nam Ja povedala, da je bila na potovanju v Južni Ameriki in da je tam na Izreden način našla svojo sestro. Pravila je:
»Moj mož je bil v mestu L v Južni Ameriki pri poslaništvu zaposlen. Pri njem sem bila jaz s hčerkico. Vsak dan sva se sprehajali po mestnem parku, ki je bil vrinjen med visoke hiše, in tam sva gledali ob velikem umetnem vodnjaku golobe, katerih je bilo vse polno. O svoji bo-stri nisem vedela prav nič več, v nobenem mestu nisem našla imena njenega, moža zabeleženega. Pri tistem vodnjaku je sko-ro vask dan sedel lep fantek, ki ml je takoj ugajal. Tudi moji hčerkici je bil všeč in otroka sta se sprijaznila. In sta se skupaj igrala. Nekoč je fantek pri tekanju padel ln si je nekoliko ranil koleno. Zato sva ga. spremljali domov. In kdo nam- 'odpre vrata? Moja sestra! Bil je njen sinček. Povedala ml je, da ji je mož umrl pri neki pobuni na ulicah, da se je pa znova poročila. Zato imena njenega moža nisem mogla najti Domov je pisala, ali pismo je prišlo nazaj z označbo: Neznan! Tako ni več vedela za nas. Ali ni to bilo čudovito naključje, ali kaj?c
A. M. Slomšek.
Da tudi naša priloga obudi spomin na velikega škofa in pisatelja A. M. Slom-Seka, bomo prinašali v vsaki številki kako kratko berilce, katerega je bil Slomšek spisal za deco. Marsikatera med njimi vam bodo že znana, kljub temu pa smo prepričani, da jih boste radi čitall, ker ln njih odseva vsa velika ljubezen In skrb Slomšekova za otroke. Tako zanimivo in obenem poučno berilce je n. pr. tol*:
Dva slaba Solarja.
Andrejček je pogosto prihajal prepozna v šolo. Prvi uk je bil večjidel že dokončan, ko Je prilezel, Ker pouka ni alitali tudi ni nič anal, Celo letet je ta, ssamuda veliko rnieala,
Kako je našla sestro.
Blizu nas je stanoval neki višji uradnik, ki je imel dve hčerki. Ena se je poročila z nekim trgovcem v Ameriki, in sicer se je nastanila z njim v eni izmed republik v Južni Ameriki. Tam so često nemiri in tako je hčerka v začetku pisala
domov večkrat, potem pa so pisma Izostala Uradnik in njegova žena sta umrla, druga hčerka pa se je preselila v daljne mesto in se je tam tudi omožila.
Prej smo sl bili s sosedi jako dobri, tekom časa pa smo izgubili vse vkup povsem Iz vida. Po letih pa je prišla nekega dne tista druga hčerka v naše mesto
Ko Je bila na koncu leta javna skušnja, je Andrejček slabo znal. Gospod Šolski nadzornik najdejo v Imeniku, da je prišel Andrejček v enem letu petdesetkrat prepozno v šolo. Rekli so: »Ni čuda, da otrok malo ve. Tudi težak na polju malo opravi, če ga ni v pravem času na delo. Tak še druge mudi.«
Videk je po cele dni izostajal iz šole. Moral je doma dete varovati, živino pasti, ali kaj malega delati. Kadar so ga zopet poslali v šolo, 3i ni, upal notri. Potepal se je okrog, dokler je bila šola, potem 'pa je šel domov. Doma ni nič prida zalegel In v šoli ni nič vedel. Zrastel je neveden, razvajen potepuh.	A.	M. Slomšek.
. Ali nista to dobra primera? Kolikokrat Se dandanes tožijo učitelji, da mnogi otroci zaostajajo v uku, ker ne prihajajo redno v šolo. Tako marsikaj ne čujejo, potem pa se ne morejo učiti dalje, ker nimajo prave podlage. Zato je redno posečanje šole silno velike važnosti.
Čigav jc pes?
Po cesti drvi avto. Oblaki prahu se dvigajo in kar se nahaja baš na cesti, skače na desno in levo s ceste, da ne bi bilo kake nesreče. Nakrat hoče neki pes pred avtom čez cesto, a avto ga dohiti in ga povozi. Gospod, ki jo vodil avto, je hitro voz ustavil; izstopi in si ogleda stvar. Nato se obme proti kmetu, ki je tam stal na cesti, rekoč:
»Zal mi je, da sem psa povozil, ali nisem se mu mogel več izogniti. Ali je sto dinarjev dosti, če plačam zanj?«
»Seveda bo dosti za tako živalico«, je pritrdil kmet.
Gospod mu nato stisne stotak v roko, pa skoči v avto in že ga ni bilo več videti.
Kmet pa je stal tam sam na cesti z denarjem v roki in je govoril pri sebi:
»Zdaj bi pa le rad vedel, čigav je prav za prav tale pes.«
Razgovorček.
Ždaj pa nadaljujmo, kjer smo zadnjič nehali. Ljudje so torej stali na krovu ladje in so gledali v morje.
Tedaj se je prikazala iz modre vodne površine trikotna plavut in velikanska siva senca je švignila skozi vodo. Zdajci je ni
bilo več videti. Pa glej, spet je tu’ Plavut kar reže vodo. Pazite! Morski pes! Morski pes! Na ladji se zgane. Nobene živali mornar ne sovraži toliko kakor morskega psa. Vsak izmed tehle ljudi, ki zdaj tekajo po krovu in prinašajo stvari, katere potreba, jejo za lov morskega psa, ve o njih nekaj pripovedovati, kako je n. pr. morski pes zgrabil kopajočega se tovariša in ga niso nikoli več videli. Kogar morski pes zgrabi, tega ne spusti več!
Zdaj prinesejo velikanski trnek, ki visi na verigi; še kos vrvi na verigo, kos slanine na trnek, in vse vržejo v morje. Trikotna hrbtna plavut striže skozi vodo. Na desni in levi plavata dve mali ribici; to sta takozvani vodilni ribici, tovarišici morskega psa. Take ribice so edina bitja, katerim požrešna pošast nič ne stori.
Nobeden sovražnik si ne upa nad te male vodilne ribice, nad te stalne spremljevalke morskega psa, ki se hranijo s tem, kar jim morski pes pusti. Zato ga pa, ker sam slabo vidi, opozarjajo na plen. Zdaj plavajo k trnku s kosom slanine in spet nazaj k morskemu psu. Leno se ta vrti okoli grižljaja. Deset oči gleda s krova. Ali bo prijel? Tedaj izgine hrbtna plavut, sive sence tudi ni več, pač pa se vidi bel trebuh. Vsi vedo, kaj to pomeni. Morski pes ima gobec na spodnji strani telesa, če hoče zgrabiti, so nekoliko na stran položi. Zdaj odpre svoj gobec. Dvojna vrsta ostrih zob se zabli-šči, morski pes zagrize in se spusti v globino. Strašen potegljaj, vrv je napeta; kakor jeklena struna. Pet mož vleče! Sem in tja gre borba. Morski pes je močan! Mornarji se kregajo in kričijo, zdaj je v zraku, zdaj leži na krovu ladje. Pozor! Nihče v bližino! Zverina se meče okrog in divje bije s svojo repno plavutjo okoli sebe. Gorje tistemu, katerega zadene! —. Koža morskega psa je raskava kakor strgača. Ce človeka oplazi, mu odtrga kožo in meso. Tu se počasi bliža mornar s sekiro, počaka, pride še bliže — zamah s sekiro, repna plavut pade na tla, morski pes je premagan!
Da, to se morda dogaja, med tem ko sedite pri mizi in to čltate. Toda to je le majhen košček naše prostrane zemlje. Na drugem kraju se godi nekaj čisto drugega. Ali o tem prihodnjič!
Vrabec In konj.
Vrabec:
Konjiček, v jaslih zob imaš in izlahka tudi meni daš.
Trepečem v slani od zime, držim se lačen v tri gube.
Konj:
Zobi je tukaj dosti res,
ne boj se me, le kljuni vmes!
Zobala sta lepo ta dva, nasitila se vkup oba.
Rodi se leto pregorko, mušic in muh je vse živo.
Zdaj vrabec hitro jih lovi, da konj ubodov no trpi.
Fr. Levstik.
Stari izreki.
Cesar zdravila ne ozdravijo, to ozdravita voda in zemlja.
Jesti moramo, da živimo, ne živimo pa, da bi jedli.
Suhi ljudje so hitri, hiastni jedci,
Iz zmernosti vzklije čista sreča.
Pred blago zdravja je postavil Bog mero.
Mnogo jesti — bolezen, mnogo posta — zdravje.
Kopanje samo ne odvrača vsega zla.
Dosti je bolje ko preveč.
Kdor dolgo časa juho je, postane star.
Odgovori na dopise.
Dobili smo še nekaj dopisov, ki prinašajo rešitve prejšnjih nalog, pa tudi take z novimi rešitvami. Koliko je v njih izra-žanih posameznih želj, se bomo seveda potrudili, da jih izpolnimo, če se uprava ne bo preveč branila. Pač pa opozarjamo na to, da prihajajo nekateri dopisi tako pozno in že ni več čisto jasno, ali niso naše rešitve že prej objavljene.
Tukaj so zdaj dopisi in sicer le taki, ki imajo naslov v redu. Vselej je par takih, pri katerih ne vemo, kdo jih pošilja.
Udrih Filip, Spodnje Grušovlje: Nalogi sta prav rešeni. Hvala za prijazne želje! — Zupančič Katarina, Trnovec: Rešitev je v redu. Ali je bilo res toliko truda? Glede na izraženo željo velja to, kar smo napisali tu zgoraj. — Hrašan Veronika,
Sv. Jurij ob juž. žel.: Nalogi sta pravilni.
Kar pa se tiče nagrad, smo obširno pisali v januarski številki. — Hanželič Ivan, Ro-tovž 50: Prav! — Cesar Micika, Planina: Glej januarsko številko stran 4! — Feier-tag- Jožica, Maribor: Dobro je!
Naloge iz 1. številke imajo takole re« šitevi
		a		
S	I	S	A	K
K	O	T	O	R
O	H	R	I	D
u	Z	I	C	E
T	I	T	E	L
A	P	A	C	E
P	I	R	o	T
	Ime:	Stritar,		
b
A	C	K	A
R	A	V	A
I	N	J	A
OKRA LAVA I	R	N	A
Ime: Cankar.
Ti nalogi so pravilno rešili: Bezjak Fr.. Moškanjci; Petek Janez, Moškanjci; Cesar Micika, Planina. Majhne napake pa so pri Bevc Rozi in Vodeb Mari, Polzela, pri Knez Mariji, Sv. Vid, in Bovha Ana, Vir-štanj. Ker so te napake res malenkostne, jih bo po gorenjem priobčilu lahko popraviti.
Za smeh in kratek čas.
Sumljivo.
Mesar čuje fanta zunaj živžgati. Gre do vrat in zakliče: »Kaj naj to pomeni?«
»Izgubil sem svojega psa«, je rekel fant.
»Ali morda misliš, da ga imam jaz?« je vprašal mesar.
»Ne vem«, je menil fant, »ali vsakokrat ko zažvižgam, se te-le klobase zganejo.«
Petje.
»Oče, zakaj mati ves čas poje?«
»Malo sestrico uspava.«
»Ali bo nehala, ko bo sestrica zaspala?« »Seveda, sinček.«
»Potem, prosim, reci sestrici, naj takoj zaspi!«
G
D
T
K
M
M
Naloga,
Dopolni tole pesmico:
1. Svoj vrtce prav rada —
ko jutro zbudi — brž vanj se —.
2. Tam rožice — prav krasno — po drevju — mi ptice —.
3. To v srce me — in miče —,
v božje —,
kakor si —.	Iv.	Jarnik.
Pomoč v sili.
VT1E
m bi se dal? Ta pošast me bo še nabodla na svoje roge!«
»Hop, kvišku k — Bura!
»Tako, zdaj pa cigaro za plačilo,«
Njegovo mnenje.
Janezek vidi novega bratca in zakliče prestrašeno: »Oče, saj nima las!«
»Le potrpi, jih bo že dobil.«
»Pa zob tudi nima.«
»Tudi ti bodo kmalu prišli.«
»In tako nagrbančan obraz ima.«
»Vse bo postalo lepo gladko.«
»Ne, oče, meni se vidi, da so nas golju* fali in so nam dali kakega starega.«
Kdor rad bolnikom streže, si rajski venec veže.
Lenuh in pa tat sta si tovariša.
Dva ključa človek ima: molitev mu odpre nebesa, kletev pa pekel. Slomšek.
Skrivalnica.
Pregovori.
Kamor se drevesce nagne, bo rastlo in padle drevo.
Pametni otroci so starišev največje bogastvo,
Kje je gonjač?