PoStnina plačana v gotovini.	IZHAJA	VSAKO	SOBOTO	  CENA	DIN	1-
EMšM
Letna,'naročnina znaša Din 40’—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova 14/11. Račun pri Poštni hran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon 21*09.
Leto VI.
Ljubljana, dne 18. septembra 1937.
Št. 34.
«&r. Tomaž G. Masati/k
Osvoboditelj,
tvorec in prvi prezident bratske žekoslovaške republike,
veliki borec m mislec je dne 14. septembra 193? ob pol 4. zjutraj izdihnil v lanih svojo dušo
Bodi večna slava velikemu Slovanu, velikemu človeku!
Schauer Polje:
Miha Vošnjak — ole simemkega zadružništva
Dne 18. t. m. bo 100 letnica rojstva Mihaela Vošnjak a. Zveza slovenskih zadrug izda ob tej priliki Zadružni zbornik, iz katerega posnemamo naslednji članek:
Pri malokaterem narodu je vršilo zadružnih štvo tako vsestransko in odločilno naloga kot ravno pri Slovencih. Običajno se je zadružništvo uveljavljalo kot izrazito gospodarski pokret socialno in materijelno šibkih slojev, pri nas pa je tesno povezano z našo narodnopolitično zgodovino, z boji in napori za dosego narodnostnih pravic ter osamosvojitve izpod vsiljenega varuštva drugih, močnejših narodov. Razlog za tako vlogo tiči pač v razmerah, v katerih 60 živeli Slovenci v prejšnjem stoletju in že gamo bežen pogled v tedanje politične in ustavne razmere nam razodeva ogromne težkoče, ki so jih morali Slovenci prebroditi, da so dosegli uspehe nasproti narodnim nasprotnikom.
Revolucijonamo leto 1848. ni prineslo zabeljenega uresničenja želj in zahtev zatiranih narodov, saj je takoj nato nastopila reakcijo-narna doba: Bachov absolutizem in centralizem, in za dolgo vrsto let neusmiljeno zatrla sleherno narodno-politično akcijo. Toda enkrat javno že propagiranih idej o svobodi, enakopravnosti itd., pa niti še tako močna reakcija/ ni mogla zatreti, marveč so te ideje kot tleča iskra čakale 'le ugodnega trenutka, da kot mogočen plamen švignejo in se razvnamejo v velik požar. Dolgo je morala ta iskra tleti skrivaj in šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ji je bilo usojeno, da se vsaj razširi. Končno se je morala tudi absolutistična vlada umakniti liberalnejšemu režimu, ki je vrnil avstrijskim narodom njihove primitivne ustavne pravice.
Kmalu so dalekovidnejši voditelji spoznali, da zgolj z narodnimi manifestacijami ne bodo Slovenci dosegli uresničenja svojega političnega programa in da je zato treba v slovenskem političnem življenju poudariti tudi gospodarski moment. Gospodarske razmere so bile namreč skrajno neugodne. Slej ko prej je gospodarsko neprimerno močnejši narodni nasprotnik pridobival na terenu in več ali manj sistematično potiskal našo narodnostno mejo na severu vedno bolj in bolj proti jugu in si gradil svoj znani most do Jadrana. Skominalo ga je po slovenskem ozemlju, ki je bilo in je privlačno za sosede ne samo radi svojih naravnih krasot, marveč v prvi vrsti radi njegove izredno važne zemljepisne lege, ki mu daje zato tudi zelo velik gospodarski pomen.
Saj to ozemlje, ki je naseljeno po Slovencih, tvori najkrajši dostop do severnega J adra-na, torej k morju, h kateremu nujno težijo vsi (srednjeevropski nairodi. Odtod važnost in pomembnost slovenske zemlje ter veliko zanimanje in stremljenje drugih narodov, prido-
biti si politični, posebno pa gospodarski vpliv in oblast nad njo.
Izredno težak in celo neugoden pa je bil položaj našega kmetskega ljudstva. Leto 1848. je sicer res prineslo posameznikom osebno svobodo ter rešilo našega kmeta podložništva, naprtilo mu je pa plačevanje odškodnine za doseženo zemljiško odvezo. Z zakonom je bilo namreč določeno, da ni treba plačati odškodnine za razveljavitev iz podložniške obveze in gosposkine pravice izvirajočih osebnih prejemkov, dočim mora kmet povrniti graščakom odškodnino za na zemljišču bremeneče dajatve in pristojbine.
Znani naš kulturno - politični zgodovinar, dr. Ivan Prijatelj, je opisal tedanje gospodarske razmere takole: »To mizerijo slovenskega naroda (mišljeno je v političnem pogledu) v začetku nove ustavne dobe je dopolnjevalo še skrajno slabo materijalno stanje
] judsta. V kosteh so mu tičale še vse slabe posledice pred kratkim minule tlačanske dobe, v kateri je bil Slovenec hlapec in gospodar njegov — Nemec. Revni kmet se je čutil po dolgi navadi še vedno privezanega na borno, skopo grudo; o podjetnosti in industriji ni bilo niti sledu. Tu, kakor v trgovini, je gospodoval še vedno tujec.«
Jasno je, da se gospodarsko odvisni človek ni mogel navduševati za narodne ideale, saj vendar ni smel nasprotovati nazorom svojega gospodarja, oziroma onega, od katerega je bil gospodarsko odvisen. Da pa nazori slednjih niso bili v skladu s slovenskim političnim programom, je pa tudi popolnoma razumljivo. Zato je akcija, ki jo je znani narodni delavec Raič formuliral z besedami: »Rešivši Slovenca tvamo, rešil si ga dušno«, pa je ostala za nas življenjskega pomena in pridobivala od dne do dne več uvidevnih pristašev.
Vprašanje je bilo le, kakšna oblika organizacije bi bila naprimemejša za naše razmere. To vprašanje pa je srečno rešil eden najagil-nejših naših tedanjih političnih delavcev, dr. Josip Vošnjak, ko se je vrnil leta 1868. a Češkega, kjer je imel priliko spoznati in proučiti že zelo dobro delujoče zadružne organizacije, ustroj in delovanje čeških »založen«. S pisano in govorjeno besedo se je dr. Vošnjak zavzel za to, da bi tudi Slovenci organizirali zadruge, češ: »Ne zadostuje, ljudstvo samo buditi po veselicah, razgovorih, na taborih itd., ker navdušenost za vsako novo idejo trpi samo neki čas, kateremu treznost sledi. Obstoječe je samo to, kar materijalno stanje naroda zboljša in vsakdanjim praktičnim potrebam ljudstva pomaga.«
Dobi golega navdušenja za narodne ideale je sledila doba gospodarskega pokreta. Prizadevanje dr. Vošnjak a je polagoma le obrodilo sadove kljub močnemu nasprotovanju z raznih strani. Že leta 1872. so dalekovidnejši narodni delavci ustanovili posojilnico v Ljutomeru in prihodnje leto tudi prvo slovensko zadrugo na Koroškem, in sicer pri Sv. Jakobu v Rožni dolini. Te dve posojilnici, kakor tudi ona od Moravana Jan Horaka leta 1855. v Ljubljani ustanovljeno »Obrtno pomožno društvo v Ljubljani« so bili prvi slovenski denarni zavodi in so brez dvoma igrali v slovenskem narodnem preporodu odlično vlogo.
Leta 1873. je izšel novi zadružni zakon, ki je znatno olajšal ustanavljanje zadrug. Zlasti važno za nas je bilo to, da za ustanovitev zadruge ni bilo treba nobene oblastvene odobritve kot dotlej za denarne zavode, ki so jih ustanovili v obliki društev. S tem. je bila odstranjena ena glavnih ovir, saj je bila taka oblastvena odobritev popolnoma odvisna od dobre ali slabe volje odločujočih upravnih faktorjev, ki so bili vse prej kot slovenskim težnjam naklonjeni, radi česar tudi ni čudno, da je bila odločitev tolikokrat neugodna.
Dasi so bili torej formelni pogoji za ustanavljanje zadrug po uveljavitvi zadružnega zakona zelo povoljni, vendar pri na* ni prišlo do živahnejšega zadružnega gibanja. Manjkalo je pač sistematičnega dela na zadružnem polju, pogrešali smo delavca, ki bi se ves posvetil zadružništvu, a ne samo delu in pro-cvitu ene same zadruge, marveč da bi vodil celokupno slovensko zadružno gibanje. Tak požrtvovalen in idealen propagator zadružne misli je postal Mihael Vošnjak.
Mihael Vošnjak je bil rojen dne 18. septembra 1837 v Šoštanju, malem mestu v slo-venjgrajskem okraju na slovenskem Štajerskem. Po dovršeni tehniki je vstopil v železniško službo. Služboval je kot inženir na raznih zelo odgovornih mestih. Že leta 1879. je stopil radi bolehnosti v pokoj ter se naselil v Celju. Ni mu bilo pa usojeno, da bi v miru
Romanje Članov N. 0. na Oplenac
Govor na grobu blagopokojnega Viteškega Kralja Alesandra I. na Oplencu dne 5. septembra 1937 — povodom poklonitve NO Dravske banovine, ki ga je imel mestni žup-
nik Janko Barle,
Bratje in sestre!
Stojimo na svetem kraju. Pod to mrzlo, ka-menito skalo (ploščo) počiva nekdaj tako plamteče in vendar tako mehko ljubeče srce našega Viteškega Kralja Ujedinitelja in velikega državnika naše mlade, od nas vseh tako ljubljene države Jugoslavije, Aleksandra 1.
Zdi se mi, da duh naših velikih slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda napolnjuje te. svete prostore:1 saj siliva tu svoj večni, blaženi sanj nju najboljši učenec, naš blagopokojni Kral j-m učeni k.
Ko je bil sv. Ciril na smrtni postelji, je prosil vsemogočnega in dobrega nebeškega Očeta: »Oče, za eno Te prosim. Daj, da bodo slovanski narodi edmi v ljubezni med seboj in do Tebe. Le tako bodo močni in nepremagljivi proti vsem sovražnikom.«
To oporoko svetniškega apostola slovanskih narodov je v svojem življenju do smrti zvesto izpolnjeval naš nepozabni, od nas vseh tako srčno ljubljeni kralj in zato je moral umreti mučeniške smrti. Osovražen od vseh neprija-teljev, polnih besne zavisti, na znotraj srečne, a na zunaj močne, silne Jugoslavije, je padla dragocena kraljevska žrtev. Toda kri, ki je vrela iz kraljevega, junaškega — a za nas vse — očetovskega srca, je postala seme, ki je rodilo in rodi milijone in milijone Njemu in Njegovim idealom zvestih in neustrašenih sinov in hčera, ki bodo budno izpolnjevali Njegovo kraljevsko oporoko: »Čuvajte Jugoslavijo!«
Spomin na te trenutke
podpredsednik NO.
Mi pa, otroci njegove ljubezni in očetovske skrbi, prisegamo pri svetem spominu nanj, ki počiva tu pred nami: »Zvesti hočemo ostati Tvojim idealom. Seme ljubezni in pravice, miru in sloge, bomo neustrašeno sejali po lepi, širni zemlji Jugoslovenov, da tako ustvarimo na znotraj zadovoljno, srečno, polno božjega blagoslova, — a na zunaj močno, od vseh spoštovano, milo nam Jugoslavijo. Le tako naj skoraj prevzame pod svoje žezlo, kot dragoceno dedščino svojega velikega in slavnega Očeta, naš mladi, od nas vseh tako uda-no ljubljeni kralj Peter II. Karadjordjevič.
Bog čuj našo prisego in izpolni naše vroče želje!
Sedaj pa, bratje in sestre, prosim za dvominutni molk, za tiho molitev. Molimo za mir in blaženi pokoj duši našega blagopokojnega Kralja, za srečno in dolgo vladanje mlademu Kralju Petru II.: za blagor naše Jugoslavije: za dvig, moč in edinstvo Slovanov.
Nastala je grobna tišina. Slišali so se le globoki, zatajeni vzdihi bridke žalosti. V solzah so se topila srca udanih sinov \n hčera. Zastopnik vestfalskih Slovencev so položili venec na grob in gorela je 10 kg težka, simbolično okrašena sveča, ki jo je poklonila in prižgala NO. Gdč. Klešnikova pa je, na posebno prijazno privoljenje in povabilo varuha groba, položila šopek dišečih svežih cvetic iz nagelnov, rožmarina, vrtnic in roženkravta, ki jih je prinesla s seboj i* Ljubljane.
ostane vsem neizbr sen.
Stran 2.
»POHOD«
Štev. 34.
Kulturni pregled
in brezdelju užival svoj zasluženi pokoj. Želja, da bi po svojih najboljših močeh pomagal svojim rojakom pri delu za gospodarsko osamosvojitev, ga je napotila, (la se je ves posvetil zadružnemu delu.
Ko je Miha Vošnjak po svoji nastavitvi v Celju proučil naš tedanji gospodarski položaj, se je lotil dela popolnoma po načrtu, ker je kot gospodarsko dobro naobražen človek vedel, da le tako delo prinaša sadove.
Najprej je smatral za neobhodno potrebno, da ae v narodnem središču slovenske Štajerske ustanovi močan naroden zavod, s pomočjo katerega bo zasnoval svoje nadaljuo delo za osamosvojitev Slovencev na kreditnem polju. Po velikem trudu in požrtvovalnem delu se mu je posrečilo ustanoviti posojilnico v Celju, saj so ustanovitvi posojilnice nasprotovala celo oblastva, ki so smatrala, da morata kapital in inteligenca ostati tudi v bodoče nemška.
Miha Vošnjak je nato pomagal organizirati v raznih krajih posojilnice, tako v Mariboru, Ptuju in drugod. Te posojilnice je organiziral na podlagi pravil, ki jih je sam sestavil po vzorcu Sohu! ze - Delitscha. Značilnost njegovih pravil je, da je vpošteval tudi narodni moment. Vpeljal je dvoje vrst deležev, glavne in poslovne, (»lavni deleži imajo glasovalno pravico in se obrestujejo, poslovni pogrešajo prve in druge. Prvi so bili razmeroma visoki in so prišli v roke im ovite j šib in v narodnem oziru priznano brezpogojno zanesljivih veljakov, drugi so bili pa nizki, da je na ta način omogočen pristop tudi manj premožnim osebam. S to delitvijo deležev je Miha Vošnjak dosegel, da so celjska posojilnica in tudi vse druge zadruge, ki so vpeljale ta sistem, ostale trdno v narodnih rokah in se ni mogel vtihotapiti vanje v narodnem oziru mlačen ali celo sovražen element, ki bi obrezuspešil glavni namen posojilnice oziroma zadrug t. j. gospodarsko osamosvojitev našega življa iz rok nar rodnega neprijatelja.
V dveh letih Vošnjakovega delovanja je zraslo že lepo število zadrug. Te je leta 1883. povabil Miba Vošnjak na sestanek, na katerem se je na njegovo pobudo ustanovila zadružna matica, Zveza slovenskih posojilnic v Celju.
Polagoma, toda vstrajno je Miha Vošnjak zasledoval svoj cilj, storiti močno in na znotraj kolikor mogoče krepko povezano centralno organizacijo in preko nje izgraditi do potankosti razpredeno slovensko posojilništvo. Po večletnem požrtvovalnem delu je s svojo idejo uspel. Zveza je postala iz prvotne več ali manj zgolj informacijske organizacije nepogrešljiva centrala, ki je delala na poglobitvi zadružnega dela v vseh smereh in postala tudi revizijska zveza.
Leta 1905. je Miha Vošnjak rešil tudi pereče vprašanje denarne centrale na ta način, da je ustanovil novo osrednjo zadrugo, Zadružno zvezo v Celju, ki je bila instrukcijska, revizijska in denarna centrala za vse včlanjene zadruge.
Posebno važnost je Miha Vošnjak polagal na tisk. Že leta 1884. je ustanovil svoj zadružni list »Zadruga«, ki je s presledkom izhajal do leta 1930., ko se je Zadružna zveza v Celju dejansko fuzionirala z Zvezo slovenskih zadrug v Ljubljani.
Razen tega je Miha Vošnjak ustanovil lastno tiskarno v Celju, »Zadružno tiskarno« in s tem osamosvojil Zvezo in njene članice tudi glede tiskarne.
Jasno se očrtu je tendenca Mihe Vošnjaka, da se morajo Slovenci osamosvojiti v vseh gospodarskih panogah. Saj eo često bili sklepi, pa tudi doseženi uspehi Zveze takega značaja, da so vplivali na celotno naše gospodarstvo; kot n. pr. uspešen boj posojilnic za slovensko besedilo menic, zadolžnic itd., za slovensko uradovanje po državnih in deželnih uradih. Podcenjevati seveda tudi ni tihega, toda velikega dela Mihe Vošnjaka in njegovih sodelavcev pri ustvaritvi slovenske knjigovodske in admilustrativne, terminologije.
Kot vsak javen delavec tudi Miha Vošnjak ni ušel kritiki, ki je bila včasih stvarna, dostikrat pa posledica osebnih in političnih ne- g sporazumov. Toda stvarni prigovori nikakor ne morejo v taki meri zmanjšati pomembnosti pionirskega dela Mihe Vošnjaka za naše zadružništvo, da bi mu ne priznali s hvaležnostjo častnega naziva: očeta slovenskega zadružništva.
Otroški vozički najnovejših modelov. Šivalni »troji, pogrezljivi. Dvokolesa, motorji, tricikli
najceneje pri
»TRIBUNA*
F. BATJEI,
Ljubljana, Karlovška c. 4 Maribor, Aleksandrova 26
Nek a/ o slovnici in
(Fran Samec:	Shwenski	stavek	ali jezi-
kovni pouk v ljudski šoli. Samozaložba. Sveti Marko pri Ptuju. 1937.)
Kdor je bil kdaj pri sprejemnem izpitu na kaki srednji šoli, je imel priliko videti in sJišati vso zmedenost, ki vlada na naši ljudski šoti glede jezikovnega pouka. Svoj čas te zmedenosti ni bilo, a s tem nočem reči, da sem za one stare metode, po katerih smo se učili mi, d asi moram priznati, da smo se precej naučili. Bil je vsaj nekak red. Zdaj je že glede terminov taka zmeda, da se komaj spoznaš. Osebkova beseda, predmet, določilo, dopolnilo itd., itd. Naenkrat dobiš pred tablo učenjaka, ki ti zna analizo s tako preciznostjo, da ne veš, ali hi občudoval onega, ki je mladega kandidata pripravljal na izpit, aili bi se jezil nad njim, ker je otroško glavo naučil s »tako nepotrebno učenostjo. Tik nato pa nastopi drug kandidat s prav primitivnimi pojmi o slovnici in stavku in prav tako izdela, saj so zahteve pri sprejemnem izpitu tako skromne, da je to res le formalna stvar (kar nikakor ni v korist niti srednji šoli, niti mladini, ker je nenadarjena mladina uničila uspehe srednje šole in znižala njeno vrednost ).
Bilo bi torej glede tega želeli na ljudski šoli več enotnosti, pa tudi več preprostosti in naravnosti. Verjetno pouk slovnice v ljudski šoli ni prijetna zadeva in naravno je, da so pristaši reformnih smeri prišli na miisel, da je ta zadeva sploh nepotrebna češ, tudi brez tistega analiziranja se dajo doseči prav lepi uspehi v spisju. Naš pisatelj je nasprotnega mnenja in je v svojem »Slovenskem stavku« podal snov, kakor si jo on predstavlja. Glede teh stvari pa se opaža pri otrocih tako različna nadarjenost kakor *pri matematiki. Do-čim nekateri prav uživajo, ko prodirajo v stavbo stavka, se drugi pri tem dolgočasijo. Isto je pri vzgojiteljih. Pa se bo reklo: če matematika ni za vse enako zanimiva, s tem še ni rečeno, dai se je ni treba učiti in da je nepotrebna. Res je tako! Zato ostane pri vsem samo še vprašanje: kako? Moj odgovor je: miselno in smiselno, ne formalno in ubi-jalno. Ne premalo, ne preveč! Skušnja uči, da je treba v novi šoli začeti z vsem iznova. (Svoj čas je bila latinščina tista čarobna kuhinja, kjer se je vsak šele slovnice naučil. Ne le latinske, tudi slovenske. In tudi jezika in stavka. In še marsičesa. Zato srednja šola danes ni več kar je bila, ker nima — podlage.
In bi bilo prav, da bi se ta podlaga — ne le za šolo ampak tudi za življenje — zopet vpeljala.) Pisatelj* ki je šolski upravitelj, nam je podal svoja navodila po izkušnjah in treznem premisleku. Nam se zde njegove za-
»Pregled«, kulturna, soeijalnat i politička revija, koja izlazi mesečno u Sarajevu, posvetila je svoj dvobroj juli—avgust pitanjima našega seljastva i seljačkog pokreta, a medu njima su i članci gg. dr. Eugena Sladoviča, Joče Jovanoviča, dr. Vlatka Mačeka* dr. Mo-skovljevičai, dr. Dragoljuba Jovanoviča, Branka čubriloviča, dr. Jovana Kršiča i drugih. 0 slovenačkom 'selu i seljaštvu napisao je je-dan opsežan i veoma dobar članak g. Milan F. Rakočevič, publicista, koji je našoj javnosti dobro poznat zbog njegovih članaka iz slo-venačke kulture objavljenih u beogradskoj »Pravdi« i po drugim revijama. U ovom članku g. Rakočevič tretira sa puno poznavanja i stručnosti privredna, kulturna i politička pitanja na našem selu. Konstatuje raznolikost života po našim »el im a navodeči istorijake činjenice( ko je su prouzrokovale ovako ili onakvo življenje na slovenačkom selu. G. Rakočevič napominje i to da su prilike na slovenačkom selu veoma malo poznate ne samo kod Srba i Hrvata, nego i kod same slovenačke publike, koja nije uže vezana za selo. Defi-nišuči život alovenačkih seljaka kao veoma težak, ali ne i slab, pisac potanko izlaže prir vredne prilike zadržavajuči se naročito na zadrugarstvu, za kojeg kaže da je spasilo našega kmeta od zelenaštva, konstatujuči sa žaljenjem izvesne momente kad se politička zagrizenost uvlači i u zadrugarstvo. Prelazeči na kulturne prilike našeg seljaka g. Rakočevič kliče sve pozitivne odlike seljačke materi-jalne kulture i kaže da se na osnovu toga sme očekivati i procvat duševne kulture kod slo-venačkog seljaka. 0 političkim prilikama go-voeri na kraju članka i navodi istorijske činje-nice koje su ometale našeg seljaka da se i po-litički jaoe istakne. Slovenački seljak još nije nspeo da se otegne od raznih uticaja i da na političkcm polju postane samostalan faktor. Ali, ipak, zaključuje Rakočevič, da se opažaju izvesni znaci, koji govore da se i slovenački seljak otima iz položaja hlapčevstva i navikava na demokratski stav u poli*
mmmmmBBssssassssssB1 sssBsssamBBBs
jeziku
hteve celo nekoliko visoke in nelahko dosegljive. V tem oziru se nam zdi važnejši praktični uspeh t. j. predvsem obvladanje jezika v govoru in pismu.
Seveda je vse to odvisno od šole, učencev in otl učiteljev. Kdor zna — temu je vse lahko. Kdor ne zna — ta ne bo nikogar ničesar naučil. Za vaško šolo je dovolj, če otroci obvladajo jezik v pismu in besedi brez velikih slovniških učenosti, (ki pa tudi niso tako težke, da bi jih pravi vzgojitelj ne znal na lep način otrokom razložiti, za kar služi kot zgled knjiga g. Samca), za trške in mestne šole pa moramo zahtevati nekaj več, ne preveč, a vse tako, da je pouk živ in življenjski, ne mrtev in papirnat. Ta del pouka je važen zato, ker je tu središče miselnega razvoja, vzgoja človeka, ki misli in sklepa.
Dandanes doživljamo razne nove eksperimente pri pouku narodnega jezika. Le spomnimo se na novo predpisano sklanjatev z gorenjskimi naglasi, ki so bili dolenjskim in notranjskim otrokom tuji. Vaje v pravilni izgovorjavi, ki so bile včasih nenaravne. Zraven pa še očitek, da se po naših šolah uči več srbohrvaščine, kakor slovenščine! Prezgodnje vaje v cirilici itd. V vsem tem je treba napraviti red. Sine ira et studio. Prišli smo tako daleč, da je bila slovenščina v prvih razredih srednje šole — najtežji predmet. Z raznimi sekaturami so mladini materni jezik priskutili. To ne more hiti namen nobenega pravega pouka. Zato je to važno vprašanje nacionalne vzgoje in šole.
V oceno smo dobiti
Dr. Rado Kuse j: Zakonsko pravo v predhodnem načrtu državljanskega zakona za kraljevino Jugoslavijo.
Dr. Srečko Goljar: Kmetska zaščita. (Drugi zvezek »Pravnega svetovalca« založbe »Umetniška propaganda«..
lici, što se najbolje vidi iz sve jačeg slabljenja klerikalizma na slovenačkom selu. Sva-kako ce taj proces ubrzati mladja, demokratski zadojena slovenačka seljačka inteligenci ja, koja če, kako autor misli, posvetiti mnogo više pažnje seljaštvu nego što je to dosada prak-tikovano.
članak g. Rakočeviča se pored objektivnog i zlaganj a stvari, podkrepljeuog mnogim statistikama, odlikuje i ljubavlju prema slovenačkom seljaku na šlo nismo dosada bili na-viknuti od raznih povremenib i često puta netačno i neobjektivno pisanih članaka o slo-venačkim pitanjima, naročito o slovenačkom selu. Usled toga moramo priznati da g. Rakočevič u lom pogledu čini izuzetak i mi samo želimo da tako nastavi i dalje.
Prejeli urno
Od Središnjega ureda za osiguranje radnika prhnili smo na uvrštenje sledeče saop-šten je :
Usled toga sto Zakon o penzionom osigu-ranju službenika (nameštenika) još nije pro-legnut na čelu državu, to službenici izvan področja bivše Slovenije i Dalmacije potpa-daju pod obavezu osiguranja za slučaj iznemoglosti, starosti i smrti po Zakonu o osiguranju radnika, koje osiguranje počevši od 1. septembra 1937 provodi Središnji ured za osiguranje radnika preko svojih mesnih organa, u koliko nisu osigurani kod Penzionog zavoda za službenike u Ljubljani bilo oba-vezno (apotekarski saradnici i pomorski službenici) bilo neobavezno po § 36 Zakona o penzioniranom osiguranju službenika osigurani, bilo dobrovoljnim produženjem osigu-ranja u smislu § 33 Zakona o penzionom osiguranju službenika. Ovo važi sve dotle, dok i u ovim delovima države ne bude provedeno obavezno penziono osiguranje službenika, odnosno dok pojedini poslodavci za svoje službenike ne sprovedu neobavezno penziono oei-guranje po § 36 Zakona o penzionom osigu-
Roman Rolland: Peter in lučka
Založba Evalit je dala te dni na naš knjižni trg delo, ki je prijetna izprememba po pravi poplavi biografskih in težkih družabnih romanov in hkratu eno najmočnejših del tega neizprosnega borca za zaščito človeških pravic in borca proti agresivnemu militarizmu.
Zgodba se dogaja v Parizu, pred veliko nočjo leta 1918., ko ogražajo sovražna letala to mravljišče sveta. In sredi njega sta dve mladi bitji, ki se srečata prvič v preplahu med napadom iz zraka ter potem usoda združi njuni poti v nežni otroški ljubezni, sredi strahu in vrvenja sveta. Okoli njiju vidimo odseve vojne, ljudi, ki so jo sovražili in vidijo v njej samo uničevalko civilizacije in nepotreben zločin nad ljudmi, ter take, ki se ogrevajo zanjo. Kakor zlat cvet je ljubezen sredi vseh grozot. Lučko je imenoval Peter svoje dekle, toda ne ho mu svetila dolgo, kajti bliža se že čas, ko bo moral iti tudi on v vojno. Pa vendar upata oba v duši, da bo prej mir, da bosta prej zaslišala mogočno besedo, ki bo napravila konec nesmiselnemu ubijanju. In potem pride veliki petek, dan smrti Njega, ki se je žrtvoval za človeštvo. V svoji mladi sireči hočeta obuditi spomin Nanj toda prav tedaj, ko gresta v cerkev, zabrne nad mestom sovražna letala. Napad z bombami. Smrt. Peter in Lučka jo najdeta pod razvalinami. Dva, ki sta sredi sreče umrla za grehe človeštva, dve žrtvi, ki kličeta do neba:
»Naj bo konec klanja, da ne pride kri tudi
nad vaše otroke!«
Knjigi se vidi, da jo je pisal velik umetnik in mislec. Slovenski prevod, ki ga je oskrbel Cene Vapotnik, je veren in dober. Pozna se mn, da se je prevajalec uživel v pisateljevo dušo in podal njegovo delo verno in točno. Knjiga je izšla v rednem programu založbe »Evalit«, ki obsega med drugimi še Lewisov roman »Mantrap« v prevodu Vladimira Levstika, Jarčev prevod Lawrencove mojstrske novele »Žena je odjezdila« in prelepi ljubezenski roman A. Giithlerjeve: »Dušica Rož-marija« (Svernaca in njen norec) v prevodu Borisa Rihteršiča. Ves letni program stane broširan Din 100.—, vezan v platno pa Din 60,— več. Knjiga »Peter in Lučka« stane sama Din 30.—, v platno vezana pa Din 60.—.
Naročniki revije »Prijatelj« dobe knjigo za polovično ceno. Naroča «e pri založbi »Eva-lit«, Ljubljana, Dalmatinova 8.
Naše geslo je: Svoji k svojim'
ranju. Osiguranje na veča davanja po §-u 89 Zakona o penzionom osiguranju službenika samo ne oslobada od obaveze osiguranja za slučaj iznemoglosti, starosti i smrti po Zakonu o osiguranju radnika. Istotako ne oslobada od te obaveze članstvo u penzionim fondo-vinia pojedinili preduzeča.
Prinos za iznemoglost, starost i smrt upla-čen za ta lica kod Središnjeg ureda odnosno njegovih mesnih organa predavati če se nad-ležnom Penzionom zavodu, kad koje god od lili lica koje postane obavezno na penziono osiguranje stekne kod Penzionog zavoda, pravo na ličnu ili porodičnu rentu (penziju); ako pak takova lica ne bi još stekla pravo na rentu kod penzionog zavoda, kad iznemognu ili umru, imače pravo na rentu od Središnjeg ureda za osiguranje radnika pod ušlo v im a i po propisima Zakona o osiguranju radnika.
Prema tome prinosi nplačeni kod Središnjeg ureda za osiguranje radnika za osiguira-nje u iznemoglosti, starosti i smrti davače u svakom slučaju pravo na rentu ili povečanje rente pod uslovima Ministareke Naredile bilo u penzionom osignranjn bilo kod Središnjeg ureda za osiguranje radnika.
Sarajevski „Preqled o slovenačkom selu i seljaku
10. X. 1937
vsi na odkritje spominske plošče blagopokojnernu Kralju Aleksandru I. llediniielju, ki bo odkrita na pročelju narodne šole v Domžalah
Ureja: Odbor. — Odgovarja in izdaja zu Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r, z, z o. z,: Franjo Kokolj, Ljubljana, Miklošiieva cesta 16. — Tieka: Tiskarna Slatnar d, z o. z, (Vodnik in Kttess) v Kamniku.