nseratl »e sprejemajo in velji tr is topna vrsta:
t kr., če sn tiska lkrat, iv	•>
ii h i» i, - »i ii 11 m »i 3 .1
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno «manjša.
Rokopisi se ue vračajo, nufrankovana pisma se ne sprejemajo
Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija ra Starem trgu h. št. 16
Politični list za slovenski narofl.
Po pošti prejemsn velja:
Za eeio let« , . 10 gl. — kr. «a pol leta .	6 .. —
v.a četrt leta . . 2 ,, 50 ,,
V administraciji velja. /
Za celo leto . . S gl. 40 'br. /.a pol leta .	-4 „ 20 j,.«
ea četrt leta .	2 „ 10, „
V Ljubljani na dom poši)]»|£ velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je na Bregu hišna štev. 190.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Ledohovski, romar skozi Avstrijo.
IV.
Na Dunaju je bival kardinal Ledohovski bolj natihoma v samostanu pri jezuitih, kjer ga je papežev poslanec večkrat obiskal. — Poklonili so se mu posebej dijaki iz Päz-maneja, v kterem ustavu se za duhovski stan pripravljajo iu izučujejo mladenči iz dežel ogrskih, tudi naroda hrvaškega, srbskega itd. Njihov ravnatelj prošt Sujansky omeni v kratkem nagovoru trpljenja kardinalovega, gorečnosti njogove duhovščine in nepremakljive zvestobe katoliškega ljudstva po Nemškem, ter vošči v tolažbo pregnancu, da bi zmagoslavno vrnil se skoro k osiroteli čredi svoji. Kardinal vidoma ginjen odgovori v enakem smislu v krasni latinščini. Najprej mirno spregovori o svojem trpljenji, češ, to mi je priložnost pri Bogu si nekoliko več zaslužiti; nadaljuje s tresočim glasom o terpljenji svete cerkve iu konča ves v solzah o spominju na svojo zapuščeno nadškofijo; naposled pa opominja pričujoče z vzvišanim glasom k pogumni gorečnosti v duliovskem stanu. (Cf. Itecht in Kat. list Zagrebški).
Maševal je nadškof poznanjski razun pri jezuitih tudi v cerkvi „Sacre Coeur" ter obiskal nato Salezijanke. V soboto 20. febr. je šel pomolit na grob svojih staršev, kteri mu počivajo na pokopališču v Währingu. — Nato pripelje neki predstojnik več gojencev ali učencev iz jetuitovskega vstava vKalksburgu, da skažejo verskemu spoznovalcu svoje počeščenje; prihajalo je mnogo čestiteljev iz raznih stanov, kterih pa kardinal nekoliko slaboten sprejeti ni mogel, ter so mu poklonili le svoje spo-menčice. Med temi so bili tudi nekteri vseučilišniki Dunajski, vzlasti pravoslovci,
kteri so pisali na vredništvo „Vaterlandovo" (Cf. Nr. 55.) na pr.: „Iloteli smo dokazati, da so tudi med akademično mladino Dunajsko prav srčni častitelji Njih Eminencije kardinala Ledohovskega, nekaj pa razodeti svojo živo udanost katoliški cerkvi in njenim predstojnikom. Tudi v mladostnih krogih so še nekteri izgojeni tako, da se ne vjemajo s tistimi, kteri to, kar je vzvišano, potegniti hočejo v prah, temuč to, kar je visoko in vzvišano tudi visoko čislajo. Bodočnost nam storila bode mogoče, da v dejanji pokažemo svojega duha". — Tudi to spoznanje je v sedanji z ozirom na „fundamentuni regnorum'- tolikanj razburkani dobi jako pomenljivo in prav res tolažljivo.
V	ponedeljek 21. febr. je pripeljal se bil Ledohovski na Dunaj, iu v ponedeljek 28. febr. je odpeljal se z Dunaja proti Rimu brez šuui-nega skazovanja, kakor je sam želel. Želja njegova bila je katoličanom povelje, pravi „Vaterland." Le 40 do 50 gospodov in gospej se je bilo zbralo na kolodvoru, največ sorodnikov, da se poslovijo ž njim, in kedar je po prijaznem razgovarjanji v dvorani blagoslovil te pokleknili so pričujoči vsi, ter sprejeli junaškega verskega spričevalca blagoslov v prijeten spominj. — Da smo opustili vsaktero vnanje skazovanje, zgodilo se je z ozirom na visokega gosta samega, ne pa z ozirom na hudomušne ljudi, kteri obirajo vse, kar koli se stori od katoliške strani. Njihova Eminen-cija priznava naše zatajevanje, in katoliški bratje po Nemškem naj verjamejo, da smo katoličani dunajski živo čutili srečo imeti med seboj blagega krščanskega trpina, da si mu svojih čutil nismo razodevali tako očitno, piše že omenjeni „Vaterland."
V	Gradcu je v ponedeljek zvečer knezoškof Zwerger z nekterimi plemenitnimi gospodi, duhovniki in predniki katoliških društev, na
kolodvoru pričakoval Ledohovskega ter peljal v škofijo, kjer mu je pripravljeno bilo stanovanje, iu ga je v dostojni družbi pogostoval pustni torek. Kardinal je maševal ta dan v škofovski kapeli in pri maši je bilo mnogo gospode, med njimi Don Alfonso s svojo gospo, kteri so 6kazovali nato verskemu spoznovalcu svoje češčenje. Po obedu je obiskal veliko in malo seminišče in nektere druge ustave. Kakor so sv. Oče v kratkem poslali 5000 frankov nesrečnim po neznanski povodnji na Ogerskem poškodovanim; tako je poslal Mečislav Ledohovski iz Gradca v pismu nekega duhovna 300 mark to je 150 gold. enakim poškodovancem svojim na Poznanjsko. Ali ni vredno, da bi si zaznamovali tudi vi, listi židovski, tako blago dejanje?
Z Gradca je odpeljal se bil v sredo popoldne, in v Mariboru ga je na kolodvoru pozdravil knezoškof Stepišnik z nekterimi prav dostojnimi gospodi, kanoniki in drugimi verniki, kar je kardinala jako razveselilo; vse pričujoče pa je zelo ginilo slovo njegovo: Drevi prenočim v Nabrezini, kajti ne čutim se še dosti močnega celo noč potovati. — Da je duhovščina v Ljubljani, ktera bi bila s svojim knezoškofom na čelu tudi rada se poklonila hrabremu cerkvenemu boritelju, po nemili osodi ga zamudila, povedal je že „Slovenec"; razodelo pa se bode hvalno dejanje ter zamujeno popravilo po našem slovenskem misijonarju o priliki v Rimu kardinalu samemu. — V Gorici sporočil mu je prevzvišeni nadškof svoje spoštovanje po svojem tajniku, in obe katoliški društvi ste se mu poklonili po načelniku dr. Doljaku 2. marca na železnični postaji, z nekterimi vrlimi katoličani, kterim je oveseljeni kardinal poprošen podelil svoj blagoslov, in odtiral ga je potem hitri voz iz Avstrije.
Zadnji dnevi v Ogleju.
(Izviren roman iz petega stoletja.)
Spisal Alojzij Lukovič.
(Dalje.)
Zopet vse utihne. Utrujeni vojaci poležejo počivaje po dolgem potu. Svitlo jutro napoči. Kako milo sije solnce, ki vstaja izza temnih gozdov, kteri kinčajo v polokrogu po visocih gorah oglejsko planjavo! Ptički veselo in brezskrbno žvrgole. In zakaj ne? Vesele se svobode, koje jim nihče ne kali. V medsebojnem prijateljstvu želi vsak na svoj način drug druzega prekositi v slavospevih do dobrotnega Stvarnika. In človek? Oj, človek duhta in dulita, kako bi druzega vsmrtil ali v težke spone robstva zakoval. Človek, krona stvar-jenju, v svoji strasti onečastuješ umnega Stvarnika. Ha 1 Lepo spričevalo ti je slednji dal že koj v začetku. Bog, videč, da je mnogo hudobij med ljudstvom na zemlji in da vse
njih mišljenje je vsaki čas obrnjeno le na slabo: „kesam se", reče, „da sem človeka vstvaril".
Stran hribčeka na mali višini na levem bregu Erigida stoji oddelek oglejskih vojakov. Razpostavljeni so vojniki v dobrem zaščitju tu pa tam posamezni, kot opazovalne straže. Med njimi vidimo Helija. Bled je, obraz mu je pre-paden. Boji se preteče nevihte. Oborožen je s ščitom, lokom in mečem. Srpo gleda pred seboj. Tam v dolini tik očeta stoji smrtni sovražnik njegov, v sredi legije, visoko na konji drži orla. Vsih pozornost je obrnjena proti vzhodu. Došel je sel, da se bliža Ilunec na čilem konjiču.
„Bes ti", šepeta Helija, „ oj, da bi smel očitno pokazati svoje sovraštvo. Pa kaj, potem bi smrt bila nasledek. Kdor se s svetom pošteno bojuje, rekel je bistroumni Rufin, mora iti pod zlo. Ha, kako lepa priložnost je od tod, toda Helija, festina lente, hiti počasi! Došel bo trenutek, kedar se vname boj, od tod pri-
žvižga puščica, zasadi se v desuo stran, med sprednjim in zadnjim oklepom, roko imam gotovo, in hujl ono zaljubljeno srce oddahne se. Tu, tu se dovrši osoda, kdo bo čakal slučaja, slučaja negotovega?"
Nenadoma nastane v bližini strašen ropot. Neznansk krik, kakoršnega še nikdar niso slišali naši griči, vzdigne se za cestnim ovinkom, ne daleč od prvih rajd. Oj, to ni človeški glas, to je rujovenje divje zverjadi. Kot blisk se prikažejo na konjih rujave, na pol nage pošasti. Je li to človek? Zdi se, da sta konj in človek skoro zraščena, hrbet in glava človeka se dotikata v divjem diru konjskega vratu. Nešte-vilno konjičev se razsuje po cesti in bližnji ravnini, pred seboj pode rimske vojnike, ki so stali na prejšnjih stražah. Rog zapoje. Rajde se stisnejo. Antesignani napno loke, povelje zadoni in neštevilne puščice frče po zraku med divje pošasti. Ilunski konji se vspnö in brez jezdeca beže nazaj po planjavi. Že prvi treuutek leži stotine divjakov ua bojišči. Novo

Na Laškem je Ledohovskega koj v Vidmu počastil s svojo duhovščino nadškof; v Mestre je poslal iz Benedek patriarh po svojem namestniku pozdrav itd. Prenočil je potem v Florenci in 3. t. m. popoldne o '/a5 dospel v Rim, kjer gaje na kolodvoru sprejel kardinal Boromeo msj. Vaunutelli, predstojnika nemškega in poljskega vstava z gojenci vred, več Poljakov, do 100 duhovnov, gospa, meščanov itd. je bilo v ta namen ondi pričujočih. Go-spč so mu poklonile več kitic cvetličuih z živioklici. Tisti večer še ga je v Vatikanu sprejel tudi Pij IX. Kedar vstopi v dvorano kardinal, vstanejo sv. Oče ter mu zakličejo po latinski: „Veselimo se s Teboj, nepre-strašeni brauitelj verski. Bog naj venča Tvoje prizadevanje!-'
„Svesti si, da delajo po svoji dolžnosti, kedar poslušajo državo v državnih, cerkev pa v cerkvenih rečeh, stojijo pri nas sedaj na Nemškem, piše v svojem postnem pastirskem listu škof Wildesheimski, D. W. Sommerwerk, duhovui in svetovni cerkvi močna podpora. Poglejte na oboje! Noben katoliški škof ni podal se skušnjavi, da bi se ločil bil od občestva z najvišim vidnim cerkvenim poglavarjem ; drugi duhovni so, ako izvzamemo nektere posamne, zediujeni ostali s papežem in s škofi. Nepolomljeni glejte! stojijo; ne le nepolomljeni, temuč tudi neupognjeni, da, upamo neupogljivi v spoznavanji resnice in v prepričanji o neusahljivem pravu vestnih zahtev, mar-ljivši v ljubezni do cerkve in v darovitosti za njo, kot v skrbljivosti za prihodnji dan. — Poglejte potem na svetovne ali posvetne ljudi! Se mar leti ločijo od duhovstva, so mar drugačni! misli? Da, kedar se duhoven skaže necer kven, tedaj so drugačnih misli kot on in mu to tudi pokažejo; s slednjim duhovnikom pa, čegar cerkveni duh je brez suma, živijo trdni v svojem prepričanji katoličani — proti njim vsem so odpadli od naše cerkve le mala trohica — v najtesnejši zvezi ž njim vred cerkvi s celim srcem vdani in toraj tudi središču cerkvene edinosti, stojijo kakor nikoli poprej v polni, odkritosrčni in vsestranski podložnosti pod oblastjo od Boga postavljeno; — enako so duhovni in svetovni navdani prepričanja, da se otroci, kteri katoliški biti in ostati hočejo, tudi v nauku in v vadbi po katoliško morajo izrejevati; enako hočejo srčno in neutrudno z vsemi postavnimi pomočki odbijati vse, kar bi veri katoliške mladine škod-vati moglo; enako se radovoljno žrtvujejo, kedar gre za ohranjenje cerkve in cerkvenih vstanov. Dokler vlada tako čvrsta, živa vnema
za cerkveno vernost in cerkveno življenje, kakor se je to ravno zadnja leta bolj in bolj v dejanji pokazalo, ne smemo se bati, da bode Bog, kteri viharjem in valovom zapoveduje, viharju in valovom pustil se preveč narasti, temuč nadejati se smemo, da bo Bog uslišal naše molitve, ter zaupati, da tudi megle in hudi oblaki, kteri nam časih zatemnujejo ob-zore, zopet odidejo in da za oblačnimi pridejo jasnejši, boljši dnevi".
Resnicki.
Deželni zbori.
Deželni zbor tržaški, (lzv. dopis.)*) Prva seja tržaškega deželnega zbora je bila 7. t. m. brez posebne važnosti. Vladni zastopnik je zagotovljal poslance, da vlada bo njihovo delovanje podpirala, ker ona želi in mora želeti le naravno in materijalno korist dežele pospeševati. To je brž ko ne povdarjal zato, ker se je mnogih Tržačanov polastila misel, da jim vlada nalašč kljubuje, ker se zborovi sklepi ne potrjujejo. Nek poslanec je v privatnem pogovoru o tej reči se izrazil tako: „Pri nas je to že navada, da zbor ne sprejema tega, kar vlada predlaga in vlada ne potrjuje tf^a, kar zbor sklepa." Zato n. pr. Trst nima še nobene šolske postave in zborovi sklepi večidel ali ne dobivajo najvišega potrjenja ali ne dobivajo — vsaj za dolgo časa ne — nobene rešitve.
Druga seja je bila 10. t. m., v kterej so se brale predloge, ki jih ima deželni zbor v letošnjej sesiji obravnavati. Po kratkem razgovoru je zbor sprejel sledeče predloge deželnega odbora: 1.) Deželni odbor naj skrbi za to, da obveljajo prejšnji sklepi: da se vstanovi v Trstu politično pravna akademija z italijanskim učnim jezikom; da se iz šol od pravijo krščanske vaje; da se odpravijo trdnjave; da se vpelje nov stavbenski red in da država sama mora izdrževati ječe iu kaznilnice. 2.) Deželnemu odboru se naloži, naj pretresuje in po mogočnosti še v letošnjej sesiji poroča o teh zadevah o deželnem šol skem zakladu, o delitvi občinskih zemljišč. ( v o 1 i 1 n e j r e f o r m i; o pregledovanju državnih osnovnih postav, o odkupljenji zemljišč, o razširjanji mesta. 3.) Izvoli se je poseben odsek treh udov, da nasvetujejo o mednarodnej napravi zoper nesreče na morji in o vpeljevanji pomorskega zakonika avstrij skega.
Slovenske okoličane najbolj zadevata pred-oga o volilnej reformi in o razširjanji mesta. Prva bi vzela okolici samostojnosti zadnjo troho, ker bi s tem, da bi se vtopila v laškej večini, prišla še ob bornih šest sedežev, ki jih imajo v zboru zdaj njeni zastopniki; z razširjenjem mesta pa bi se okolica zmanjšala za najbogatiši del in bi dotični posestniki in sedaj še okoličani, morali plačevati veče davke. Volilna reforma, za ktero je treba dveh tretjin glasov, upamo, da v zboru pade, kakor je pala v prejšnjih zasedanjih, ker okoličane so v tem dozdaj in jih bodo menda še podpirali poslanci patriotične stranke; tudi vlada bi tak sklep težko potrdila. Veliko lože pa je, da obvelja predlog o razširjanji mesta, ker v tem se menda strinjajo vsi mestni poslanci z vlado vred. Ker v prvej točki navedene reči niso dozdaj dobile nobenega rešenja, zato upamo, da tudi ne do-bodo več višega potrjenja, zlasti ne sklep o odpravljenji krščanskih vaj iz šol in pa o podiranji vseh trdnjav (kaj pa še?!)
Deželui zbor štaj arski je jednoglasno potrdil volitev slovenskega poslanca dr. Rada j a. Kar so nemški liberalni listi pisali o njem, je bilo tedaj zgolj natolcevanje, s kterim so se menda hoteli tolažiti za strašni fiaško stranke nemčurske v slovenskem Štajarju. --Mestni zastop graški je v velikih denarnih zadregah in si hoče pomagati s posojilom, od kterega bi se plačevalo po 6 odstokov obresti in ki bi se v 30 letih vrnilo. V ta namen hoče izdati 1000 obligacij po 1000 gld., 1000 obl. pO 500 gl., 15000 obl. po 100 gl., in prosi deželni zbor, da bi se smelo v ta namen zastaviti pobiranje priklada vžitninskega davka in eolnine za mestni tlak, ki znašata po proračunu za to leto 259.528 gl. Deželni zbor bo brez dvombe vslišal prošnjo mestnega odbora. Večo težavo bo prizadjala druga prošnja mestnega odbora, da bi se mu pripoznala pravica imenovati učitelje na ljudskih in meščanskih šolah, ki jih je vstanovilo mesto. Razprava o tej reči utegne biti jako živahna. V seji t5. t. m. je bil nazač tudi minister Štremajer.
Gališkemu zboru so Rusini izročili predlog, da bi bil jezik rusinski na šolah ga-liških ravnopraven z jezikom poljskim.
*) Zakaenjcno.
Politični pregled.
V Ljubljani, 17. marcija.
Avstrijske dežele.
Ogrska vlada hoče razdvojiti tako imenovano kraljevo zemljo na Sedmograškem.
vpitje nastane, krvožejuo vzdignejo se drugi nad peščico Oglejčanov. A kaj pomaga njih hrabrost, če prvi Huni padejo, drugi nastopijo. Konjski razget, ropot konjskih kopit, tulenje azijskih barbarov stori nemogoče vsako povelje. Molče se bojujejo Antesignani; že jih moč popušča, mnogo, mnogo hrabrih junakov stoka pod konjskimi kopiti. „Naprej!" zadoni mogočni glas Severov, „Antesignani nazaj 1" Antesignani odskočijo na levo in desno, truma se med hrastovje na griče poskrije, in kot železna stena vstopijo se na bojišče vitežki suličarji. S pomnoženo močjo vdarijo nad nje divji Huni. Zastonj! Nad njimi se razbije vsa kteri naval. S hribčekov doli frče puščice, kamenje leti iz frač, na desni in levi cepajo hunski jezdeci. Sedaj se suličarji vspno, s stra šanskim krikom napadejo hunske pošasti. Tu bodejo iu sekajo, to ui več boj, to je mesar sko klanje. Ilunci napadajo, napad spodleti, obrnejo konje in odbeže, a hipoma naglo kot blisk se povrnejo. Vedno se ponavljajo ti na-
padi. A rimske vrste se ne zderö. Ne korak naprej, a še manj da nazaj bi stopali. Kolikor irat pade Rimljan, „sklenite vrsto", kličejo centurijoni. Toda tudi napram Ilunom nič ne zda rimska hrabrost. Več da jih pobodejo, več jih je. Sever visoko na konji navdušuje oglejske sinove, Marijev glas daleko tje doni, blizo očeta vihti svoj meč, v levi kviško drže oglejskega orla.
„Sin I" reče Sever vzdignivši meč, „daj povelje konjikom, naj od strani napadejo silnega .. .."
„Da!" reče sin, ter naglo pocukne konja nazaj, da naznani povelje pristavu, in glej! osodepoln trenutek! Puščica tik njega prifrči, in mesto njemu, zasadi se v očetovo desno stran. Oče se zgrudi, sin ga vjame v naročje.
„Oh, oče! ljubi oče!" vsklikne Marij prestrašen, „glej puščico, glej, a za Boga! ta ni vražja, ta je rimljanska!"
„Moj sin, nič ne de, proč sem, srce je zadeto ..." Ljubimec... pozdrav materi, zvesti
Digni, pozdrav . .. pusti me na tla ... Ah, glej zmotnjavo, glej nered ... naši se umičejo. Sin, orla kviško! V boj, v boj!" Strese se in nagne glavo.
Neizmerna bolest stisne Mariju srce, poljubi očeta, spusti ga na tla, krčevito zgrabi za očetov meč, zavihti ga nad glavo, vzdigne orla: „osveta! osveta!" grmi njegov klic. Spne se na konju, zapraši jo med sovražnike, s ponovljeno močjo vdarijo na novo suličarji. Ljut boj se vname, mesarsko klanje nastane. In čuj, ta trenutek rogovi zapojo, od leve in desne iz zasede prihrume rimski konjiki. Ha, kako sedaj rimski meči cvenkajo, sulice žvižgajo, puščice frče, konji razgetajo, oklepje rožlja in vojaki kriče. Napad je silen. Umakniti se mora nenadni moči hunska predrznost. Osupnjeni obrnejo konje, popustivši na bojišči mrtve in ranjence, odpihajo jo tje, od koder so prišli. Kot veter so došli, kot burja so odšli.
(Dalje sledi.)
Pa Saksonci in Rumunci enoglasno protestujejo zoper to početje in so sklenili zarad tega tudi državnemu zboru poslati pritožbo.
Vnanje države.
IJubihratič, kakor se piše „N. Wi Tagbl.1, iz Dubrovnika je bil 10. t. m. pr. Vinianu. Okoli poludne pride okrajni glavar Daucha s kompanijo vojakov in mu reče, da je prestopil avstrijsko mejo. Ljubobratič je po karti izdelani v vojaško-geografičnem zavodu avstrijskem dokazal, da stoji na turški zemlji, vendar je vojakom svojim zapovedal, da so se umaknili nazaj. Ker so bili vojaki ravno pri obedu, je poveljnik avstrijske kom-panije Ljubibratiču rekel, da naj ljudje le od-jedo, tudi ea je povabil, da naj v Imosku prenoči, česar Ljubibratlč ni storil. Ko se je pa s svojimi častniki hotel vrniti k svojim ljudem, rekli so mu, da je s svojimi tovarši vred jetnik avstrijski. Ko se je kompanija z vje-timi, med katerimi je tudi gospodičina Marcus, bližala Sinju, šlo jim je skoro vse pribi-valstvo do Bernace naproti, kjer so njim na čast streljali z možnarji, in so morali vojaki z bajoneti razgnati ljudstvo, ki je jetnike pozdravljalo z veliko navdušenostjo. — Iz G lin ja se piše „Obzoru", da so bosenski beguni okrajnemu glavarju, ki jim je prigovarjal, da bi se vrnili v Bosno, rekli: Nikdar več ne pod turško vlad<# Hvala milostljivemu caru in kralju, ki nas je varoval in redil, Turku pa ne verjamemo. Če tudi sultan pravi, da bomo s Turki ravnopravni, se temu upirajo njegovi vradniki, sodniki, mudirji, spahi in begi. Zato se brez c. k. vojne nikdar v Bosno ne vrnemo. Če nas hoče mil. car varovati pred turško silo, prosimo ga, da naj nas pusti v svoji deželi; hočemo delati in biti dobri državljani. Saj ima dovolj prostora v svojih deželah. Če pa nima dovolj dežele, ima pa saj dovolj vode in raje hočemo v tej poginiti kakor pa vrniti se pod turški handžar. Ko jim je glavar skušal dokazati, da tukaj ne morejo ostati, so odgovarjali: „Hvala mil. caru, pa raji v vodo kakor v Turčijo!" Molli-nary je dobil od begunov že drugo prošnjo, v kteri ga prosijo, da naj se jim da nazaj orožje, ki so jim ga avstrijske gosposke pobrale, ker so kristjani pripravljeni, če že morajo umreti, umreti vsaj z orožjem v roki.
iPruskit vlada se hrabro bojujejo s — cerkvijo katoliško in je odstavila škofa mona-stirskega. Paderbornski škof biva v Holandiji, kteri pa Bismark prigovarja, da naj ga zapodi iz dežele. Tudi to Bismarka peče, da se male državice, med temi celo knježevina Veimarska, branijo železnice svoje odstopiti državi nemški.
Btuski car je za svojega zastopnika pri sv. Očetu imenoval kneza Urusova, ki je Piju IX. obljubil, da bode car po želji njegovi izvršil več cerkvi katoliški koristnih naprav.
Izvirni dopisi.
'Ma Gorenjskega, 16. marca. (Nesrečna smrt.) Ko gre 13. t. m. Matevž Orel iz Kamnjegorice še le popoldne v Radoljico na somenj, reče nekemu znancu, ki ga je vprašal, zakaj je tako pozen, da bo lahko opravil, kar ima. In res opravil je, pa opravil žalostno. V Radoljici se je opijanil in zvečer na potu proti domu sta ga dva prijatelja komaj naprej spravila do Majdnika za tretji del pota. Tukaj po-kličeta hišnega gospodarja, da bi pijanega vzel pod streho, in nadjaje se, da se bo to zgodilo, gresta naprej. Pijani Matevž pa je precej za njima nekoliko stopinj naprej taval, p« kmalo
obležal, in drugo jutro so ga našli mrtvega. Memogredoči otroci misleči, da je živ in pijan, so ga še mrtvega kepali. Nesrečnež zapustil je vdovo z dvema nepreskrbljenima otrokoma. Pijanec ne stori dobre smrti!
I« Kostanjevice, 15. marcija. — Čudili smo se pretečeno nedeljo, ko nam je klical naš srenjski sluga, da naj pridejo možje iz občine tisti dan popoldne in v ponedeljek k g. županu, da mu naznanijo svoje misli o biri! Čudili smo se pa drugič tudi zato, ker g. župan popraša ljudi o tako važnej reči še le sedaj, ko je vendar srenjski odbor sklenil že pred nekimi tedni, da se kolektura odpravi. Ugibali smo nekteri možje to in uno — g. župan nam vzroka ni povedal — in slednjič prišli do misli, da je menda srenjskega predstojnika k temu podregal slavni deželni odbor. Ne vemo sicer, ali mislimo si tako. In če je to storil, hvala mu, trikrat hvala! Ravnal je v resnici po naših željah, pokazal vnovič, da mu je istinito ljudski blagor pri srcu.
Precej potem namreč, ko je naš srenjski odbor — kakor se dobro ve — sklenil, da se odkupi bira, smo kmetje nabrali samo v eni polovici fare (v drugo polovico ni nihče šel, ker je časa pomanjkovalo) 72 podpisov, ktere smo poslali si. dež. odboru kot oporeko zoper sklep srenjskega odbora in prošnjo, da naj ostane pri starem, kar se tiče bire. In na to menda, tako si mislimo, se je oziral deželni odbor in županu zapovedal, da naj posestnike popraša, žele li, da se bira odkupi, ali pa, da ostane pri prejšnji navadi.
Ravnal je deželni odbor hvale vredno; rečem le toliko, da naj bi storil tako pri vseh tistih srenjah, kterih odbori so se odločili za odkupnino dosedanje bire n. pr. tu blizo pri nas Št. Jernej, Jesenice in prepričal bi se, da bi bil resultat povsod tak, kakor v Kostanjevici.
Prišlo je prav veliko ljudi k g. županu zarad omenjene reči. Vsi, od prvega do zadnjega pa so se odločili za to, da naj bira še ostane. Kaj poreko k temu odborniki? Sram jih je, in lahko jih je sram!
Poreče pa morda kdo, čemu prašati tudi druge soseske, vsaj se niso pritožile zoper sklepe njihovih srenjskih odborov? Res je taka. Toda, pa li misliš, da je v vsaki občini kak mož, ki si upa to sprožiti? Ali morda ni znano, da si ljudje po veliko krajih mislijo, da je popolnoma zastonj vpirati se temu, kar so sklenili izvoljenci njihovi ? Mar ne vemo, kako malo je ljudstvo v tem podučeno? Naj bi bil v vsakem kraju mož, kakor pri nas, ki je protest sprožil, ljudem reč razložil, prav povsod, verjemite mi, bi bil vspeh ravno tisti.
Kostanj evičan.
I» Goriškega, 13. marcija. — Kak konec! Z dr. Lavričem so zgubili goriški Slovenci mnogo, prav mnogo. Kak vendar odpadajo narodnjaki kot listje v jeseni. Komaj leto zagrebli smo izvrstnega narodnjaka solkanskega Doljaka, in sedaj obžalujemo nesrečni konec Lavričev. Če vsega ne moremo odobravati, smemo vendar le reči, da pokojni je bil najčistejši narodnjak. Njemu je bilo geslo: vse za narod, na drugo ni mislil. Za narod je žrtvoval dragi svoj čas, za narod je žrtvoval svoje imetje, za narod je dal tudi svoje zdravje.
A žalibog, da je mož tako končal. Končal je tako vsled odpada od svoje katol. cerkve, če je veroval v enega Boga, bil je unita-rijar, vendar spozabil se je, da Bog, ki ga je stvaril, je tudi gospodar njegovega življenja. Morala tega strahovitega njegovega čina pak nas uči: Človek ne bo nikdar zašel, če je tudi nesrečen, če tudi silno trpi, da le ohrani svojo
vero kristijansko katoliško. Svoj križ bo nosil radovoljno, dokler je zavest v njem. A če vere nima, pod butaro nezgode se bode zgrudil.
Da bi se bil vendar trdno oklenil svoje katoliške prejšnje vere, da bi bil mož ravno tako zvesti sin roajke cerkve, kot je bil zvest sin svojega naroda, cela Slovenija bi ga bila na rokah nosila, postal bi bil ljubljenec goriških Slovencev. Njegova poštenost, njegovo veliko srce je bila prišlovica med nami. Kjer je bil on, tam je bil narod vzbujen. Kot odvetnik ni poznal nobenega šarlatanizma, dostikrat je rajši stradal, nosil zakrpane črevlje, in raztrgane hlače, nego da bi bil ubozega kmeta, ki je pri njem varnosti svojih pravic iskal, za nos vodil. To je istina.
Katoliška duhovščina se njegovega pokopa ni vdeležila. Niti privatno ne. To cerkvene postave prepovedujejo. Naravno. Katoliški duhovnik ne sme biti komedijant, kar tudi ni, v takih zadevah ne sme biti toleranten. Katolišk duhovnik si je svest, kakošno butaro dolžnosti s svojim stanom prevzame. Utegnil bi se kdo tukaj izgovarjati! Rekli bi bili na pr.: edino veliko spoštovanje do odličnega narodnjaka nas je pripravilo, da smo se vdeležili. Ali kaj, pod tako osebno tolerancijo tiči veliko načelo katoliško, ki ne odobruje, da človek tako ravna. Zato tudi privatno ni bilo nobenega duhovnika zraven. Luteranski pastor dela kar hoče, kar mu je ljubo, še hvalili ga bodo vsled njegove vdvornosti in priljudnosti. Čudno se pa vendar vjemajo besede: „Ne vaš, o katoličani, ne naš ni bil!" To je: bil je „konfessionslos", kakor „Soča", ktero je vstauovil, kteri je bil delavna duša, ki se je ohranila le vsled njegovega delovanja.
Naš predsednik, predsednik društva „Gorice", se je pokopa ex offo vdeležil, to je kot tak. Priča podpis na mrtvaškem listu. Zopet jo je eno zasolil našemu društvu na verski podlagi. Kaj, blagdrodni gospod, Vas je li zopet odbor pooblastil? Malenkost je to, a velika malenkost. Hočete li biti humorist par excellence? Cul sem, da ravno vsled tega pokopa namerava duhovščina iz goriške čitalnice izstopiti, in nekteri odlični gospodje so, kakor sem čul, to že storili. To bi bil prvi udarec mladi „slogi".
Taktno pa so delali „Sočani", da prvega lista nesrečneža niso priobčili, ki je menda jako lep in krasen za-nje.
Apropos! kedaj bode tisti občni zbor, kedaj bomo zapeli „Libera" „Gorici"? Nič se ne čuje. Čakate li, da se vdarci imenitnega Hephaista pohladijo? No, brž če hočete. Sem že nevoljen. Prav imate, le odlašajte. Vsaj kdo bode sklical „Gorico"? Predsednika nimamo, odbora tudi ne. Obrok njihovega delovanja je iztekel, ker po § 9. društvenih pravil se voli odbor, in iz tega predsednik le za eno leto; a kar je bil sedanji odbor izvoljen, že se bliža drugo leto svojemu koncu. „Da muss man wohl spanisch fluchen?" Je li treba, da Vas jaz učim §§ spoštovati? Gospod predsednik, to je Vaš „meštir". Z Bogom za sedaj!
Hephaistos.
Domače novice.
V Ljubljani, 18. marcija.
(f Franjo Krežma), znaui virtuos ua gosli, je 15. t. m. v 15. letu svoje starosti v Rimu umrl.
(Gospod Possaner) dobil je naslov c. k. dvornega svetnika.
(Laib. Diöcesanblatt Št. 5) obsega: Skupuo pismo škofov avstrijskih proti klošterski postavi; škofijska razglasa o farnem koukurzu
in o izpitu za katehcte na ljudskih in srednjih šolah in v ta namen sostavljeno posebno izpra-ševalno komisijo; priporočilo društva za varstvo živali; kroniko škofijsko.
(Nevredna beračija). Nemčurski časniki in ljudje tako radi padejo pri vsaki količkaj primerni priliki čez vsakega narodnjaka, o kterem mislijo, da ima od svojega posla kaj več zaslužka, zlasti je „turški list" očital že marsi-kteremu možaku naše stranke, da na svojo osebo vleče vse službe, ki kaj neso, naj je v stanu opravljati jih ali ne, da le plačo vleče. To se pravi iskati pezdir v očesu bližnjega, bruna v svojem lastnem pa ne. Najlepši brun je njihov kolovodja gosp. Dragotin Dežman sam, ki ima v svoji osebi zedinjenih več služeb z lepimi dohodki in vrh tega lepo lastno premoženje, ki toraj lahko živi brez vseh skrbi, tisti Dežman, ki nesebičnost vedno v zvezde kuje, ki je celo v deželnem zboru Slovencem očital sebičnost, — ta mož nadleguje zdaj že v drugič deželo, da bi mu povikšala plačo muzejskega varuha od 472 gld. na 800 gldl Ali ni sramotno za moža, kije deželni odbornik, deželni in državni poslanec itd., ki ima toraj toliko dohodkov, da bi lahko tri družine ž njimi preživil, beračiti pri deželnem zastopu za 328 gold. ? Nam se plača varuha muzeja s 472 gld. ne zdi previsoka, tudi nismo nikakor zoper to, da se povikša brž ko bo to potrebno, t. j. ko bo tak človek, ki bo edino tej službi živel, tedaj ne le višo plačo res potreboval, ampak tudi zaslužil. Pri Dežmanu pa ni ne eno ne drugo. Da mu povikšane plače za življenje treba ni, to smo že dokazali, da pa še sedanje ne zasluži, to je razvidno ravno iz tega, ker ima na svojih ramah toliko bremena, da mu za muzej ne more dosti časa ostajati. Kot državni poslanec, je ali bi vsaj moral biti, vsako leto po šest ali sedem mescev na Dunaji, poldrugi mesec, kolikor traje deželni zbor, se tudi ne more dosti pečati z muzejem in vrh tega ga zavirajo druga politična opravila. Za to, kar po vsem tem more storiti za muzej, je 472 gld. pač prej preveč nego premalo. Toraj ne moremo drugače, ko strmeti nad drznostjo g. Dežmana, s ktero si upa ponoviti svojo prošnjo za povik-šanje plače, ki mu je bila že enkrat odbita, in se nadjamo, da jo bo deželni zbor tudi zdaj ovrgel in izrekel svoje začudenje nad njo, posebno zdaj, ko se, da se dobi denar za neogib-Ijive potrebe, skoro vsako leto morajo davki povikšati. Naša misel je ta, da, če se bo ta plača povikšala, se ima to še le zgoditi Dežma-novemu nasledniku, Dežmanu samemu pa le, ako popusti druga opravila: državno in deželno poslanstvo, deželno odborništvo itd., ki so mu pri izpolnovanji varuhove dolžnosti zelo napoti.
(Slovensko gledišče.) V nedeljo 19. t. m. bo predzadnja letošnja društvena predstava, ker se potem prično benefice. Igrala se bo resna igra „Požigalčeva hči", ki je našemu občinstvu že dobro znana.
Razne reči.
—	Duhovske spremembe. V tržaški škofiji: Č. g. Matija Snoj, kurat vMarezegi,je stopil v pokoj; č. g. Karol Mazek, kaplan v Barki, je umrl. R. I. P.
—	Romantična sleparija. 9 t. m. se je v Trstu pred porotniki obravnavala sleparija, kakoršno si zamore le v tem izveden strokovnjak izmisliti. Nek Pavel Locati v Milanu si je po svojej pridnosti prihranil 1000 italijanskih lir in je v nekem ondašnjem listu
oznanjal, da bi rad stopil v službo pri kakem vinskem kupcu, kteremu lehko da 1000 lir kavcije v dokaz svoje zmožnosti. Na to je prejel Locati pismo Kvgenija de Zorzi, v Trstu bivajočega Furlana, v kterem ga je ta kot trgovec z vinom vabil k sebi v Trst. Dopisovala sta si mesec dni iu ua zadnji telegram se je Locati napotil v Trst, kamor je prišel G. junija p. 1. in je bil z veseljem sprejet od de Zorzi-ja. Ta mu je priskrbel prenočišče; drugo jutro sta skupaj zajutrkovala in potem je de Zorzi prišleca peljal v vinsko zalogo, da mu jo pokaže. Locati je sklenil z de Zor-zijem pogodbo, po kteri je dobil službo rav-uatelja de Zorzijeve kupčije proti temu, da je de Zorziju izročil 1000 lir kavcije: ubogemu možu je ostala le 1 lira iu — pobotnica, ki mu jo je za 1000 lir dal de Zorzi. Vinska zaloga pa ni bila de Zorzijeva, temveč druzega gospoda, kteri mu je bil posodil ključe le zato, da bi vina pokušal. Slepar pa je bil prej že drugega kupca ogoljufal, s tem da je bil vino od njega kupil; ker pa ni imel s čem plačati, moral bi bil vino vrniti, ali med tem ga je bil prodal gospodarju omenjene zaloge. Čudno je tudi to, da poškodovanca sama ga nista tožila, temveč se je goljufija zvedela le po naključbi, ko je slepar hotel drugo sleparijo izpeljati, pa je b:l zasačen in vjet. Porotniki so obtoženca enoglasno spoznali krivega sleparije, in sodnija ga je obsodila na dve leti težke ječe z enim postom vsake tri mesece in po prestanej kazni v preguanstvo iz avstrijskega cesarstva. Prav tako, preč s takimi sleparskimi Lahi!
Umrli so:
14. in 15. marcija: Ilcrmina Zittercr pl. Časa Cavaichina, stotnikov otrok, 13 m., za vodenico v glavi. Janez Straus, gostač, 67 I., v boln., za jetiko. Jožefina Podkrajšek, hišna posestnica, 54 1., za srčno vodenico. Barba Bolčar, branjevka, 59 1., vsled osiabljenja.
Eksekutivne dražbe.
20.	marca. 3. Henrik Novak-ovo iz Ljubljane (640 gl.). — 3. Katar. Divjak-ove iz Kale (5362 gl.). — 3. Jan. Leskovc-evo iz Ilotedršice (3444 gl.), vse v Logatcu. •— 2. Marije Koštrun-ove iz Srednje Bele (1423 gl.) v Kranji. — 1. Marije Kopin-ove iz Senuš (1605 gl.). — 1. Anton in Jan. Goli-jevo iz Ljubljane (4876 gl.), oba v Krškem. — 1. Peter Obreza-vo s Sela (556 gl.) v Litiji. — 1. A. Žnidaršič-evo iz Bloške police (760 gl.) v Ložu. — 3. Josipine Kutiaro-ve (2342 gi.) v Ljubljani.
21.	marca. 3. Ane Kuret-ove iz Narina (240 gl.). — 3. Amalije Bratina-ve iz Vipave (2390 gl.), obe v Postojni. — 2. Jure Jurajevčič-evo iz Oklinja (2336 gl.). — 2. Fr. Plinič-evo iz Ribnice (50 gl.'), oba v Metliki. — 2. Jan. Arko-vo iz Ravnega dola (1115 gl.) v Ribnici. — 2. Fr. Srn-ovo iz Ilruškarjev. — 1. Matej Lipovc-evo iz Babinega polja, oba v Ložu. —
Stajarske.
20.	marca. Lovro Gobec v Zibiki (3^. Mart. Ornik v Gorjanah.
21.	marca. Juri Draž v Kamci (2).
22.	marca. Stef. Kovaeič v Studencah 5760 gl. Barba Lakič v Ptuju 10000 gl. Mart. Romie (2). Miha Šmigoc v Okiču 2040 gl. (2). Lovro Jaki v Središču 3000 gl. Miha Modrinjak v Središču 3100 gl.
23.	marca. Mat. Krajnc v Okiču 740 gl. (3). Marija Gregore v Zrečah (3).
24.	marca. Juri Mere v Lošinu 800 gl. (2). Mat. Rodošek v Doleni 400 gl. (2). Kari Jübstl v Gomilici (2). Jan. Tilinger v Polzeli 465 gl. Jož. Ileu v Slivnici 7194 gl. (Gassinaycr toži). Martin Klobasa v Smolincih 233 gl. (3). Ig. Ri-tonija v Bistrici (3). Katra VVostner v Pilštanju (5).
Telenrnticne denarne cene 17. marcija.
Papirna renta 67-46 — Srebrna rent» 71-10 —
18«01etno državno posojilo 111'--Banki»« nkcije 894
— Kreditni akcije 164-7 — London 116 66 — Srebriö 104---Ces. kr. cekini 6'43 V, — 20Napoleon 9 27.
EINLADUNG m PRÄNUMERATION
auf die nunmehr in den neunten Jahrgang tretende politische Wochenschrift
„DER OSTEN".
„Der Osten" ist das einzige liberale deutsche Blatt iu Wien, welches für Autonomie und nationale Gleichberechtigung eintritt und sich mit Entschiedenheit der Slaven und Rumänen annimmt. Ebenso finden im „Osten" die Verhältnisse des Orientes eine sachkundige und wahrheitsgemässe Darstellung.
„Der Osten" bietet den Lesern in gedrängter Kürze Alles, was auf dem Gebiete der Politik, des Handels, der Kunst und Literatur geschieht und überdiess wird auch für die Unterhaltung durch eine Gratisbeilage unter dem Titel:
„Das Lesestt'i bchen",
welches Romane, Novellen, Bäthsel, Charaden und prachtvolle Illustrationen bringt, in ausgiebigster Weise gesorgt.
„Der Osten" kostet bloss: I H. 50 kr. vierteljährig, 3 H. halbjährig, 6 H. ganzjährig.
Die Administration des „Osten",
(17 — 1)	Wien, Tiirkcnstrasse 9.
Spričevalo. ^
Znanstvena razsodba
o lekarnicarja gospoda
^Wilhelma^l
antiartritičnem, antirevmatičnem
tri čistečem čaju.
Kdor o neomerjenem slep.irst.vu, ki so v novejšem času uganja z različnimi zdravili za vsa, ima le količkaj pojma, bo lahko razumel ntzaup-nost zdravnikov do takili pripomočkov in ne bo so mu zdela pedantna mržnia do novotarij, če se zdravnik s smehljajem obrne od takih čarobnih zdravil. Vendar pa tudi to pravilo ni brez izjeme, in to je opravičeno in pristojno v onih slučajih, kjer je po istini potrjena skušnja in na tej naslonjeno splošno pripoznnnje občinstva prehitelo zdravniško poskušnjo in izreklo — kakor pri Wil belin o ve m kri čistečem čaju — svojo razsodbo, kajti splošna razsodba je nnjzanesljivše poroštvo, da je kak« reč dobra in kaj vredna, in se je najbolje pri Wilhelmovem, za različne revmntične bolezni, putko, trganje priporočauem kri čistečem čaju skazalo, ker je, rabljeno pri najtrdovratnejših vkoreuinjenih revmatičnih bolečinali in puikinih napadih, zelo vzbudilo zatrto deluvn st kože in pot.
Zlasti Be je pri revmatičnih, putkiuih bolečinah človeškega trupla, pri kterih je vedno mrzlica in udje oteknjo, so vnemajo itd., pri podsgri, bolečinah v križu, ob plečah, pri trganji po udih, če so Členi trdi, pri krču v mečah, celö pri zubasanji in liemorojdnih težavah ta čaj skozal kot zel6 močno zdravilo.
Zato se zamore ta čaj za navedene bolezni na vso moč priporočati.
V Ber ol i nu januarija mesca 1872.
(L. S.) l)r. Johannes Müller,
(84—4)	medicinski svčtoik.
Svarimo pred ponarejanjem in sleparijo.
Pravi Wilhelmov antiartritični antirevmatični čaj za čiščenje krvi se dobiva le iz prve mednarodne fabrikacije Wilhelmovega antiartritičneda antirevmatičnega čaja za čiščenje krvi v Neunkirchenu pri Dunaji ali v mojih po časnikih navedenili zalogah.
Zavitek, v 8 obrokov razdeljen, po
predpisu zdravnika pripravljen, s podukom v različnih jezicih 1 gld., posebej z» kolek in zavoj 10 kr.
Na ugodnost p. n. občinstva ima Wilhelmov antiartritični antirevmatični čaj za čiščenje krvi tudi: V Ljubljani Peter Lasnik; v Kranji lekar K. Šavnik; v Postojni, Jožef Kupferschmid; v Gorici lekar Franzoni; v No vom mestu Dom. Ricoli; v Metliki lekar Alf. Matlcr; v Beljaku Matevž Fürst; v Celji Baumbach in Frane Rauscher; v Mariboru Alois Quandest; v Celovcu C. Clementschitsch; v Prassberg u Tribuc; v Varaždinu lekar dr. Kalterju, lekarju.