»DERE SEN ŠE MALI BI JA«
(Variante prleške pesmi o študentu)
Leopold Stanék
Prleška himna, »pesem visoka«, vesela prigodnica o študentu, polna
šegavosti in ironije, je poznana dandanes domala vsaki pevski in pivski
družbi po širni Sloveniji, skratka, je prava ljudska pesem. Štrekljeva
zbirka pesmi še ne objavlja, pač pa navaja v dodatku (IV, str. 748,
št. 138) prvo kitico, v oklepaju pa naslov, vir in avtorja: »Vse, kar gazi
po tem sveti — Napni vüha zlo — Da boš čiilo zdaj zapeti — Pesem
visoko. (Od študenta. Brivec, 1898, št. 36 in 1899, št. 5 in 6. Zlož. Jak.
Gomilšak.)«
Poleg napačnega naslova (prav: Pridni študent!) je naópak tudi
navedek, ki bi se moral glasiti: »Vse kar gazi po tem sveti — Napni uho
zlo — Da bo čulo zdaj zapeti — Pesem visoko.« Očitno je Glonar na-
mesto tiskane variante Ä citiral kakšno drugo, nemara svojo, kasnejšo
redakcijo, kateri je citat (razen gazi: lazi) res popolnoma enak.
Utemeljitev za 145 številk začetkov nesprejetih pesmi najdemo v za-
glavju: »Tukaj se navajajo začetni verzi nekaterih onih šaljivih in
zabavljivih pesmi, ki se sicer mnogo pojejo in prepisujejo, a niso prave
narodne in zato niso sprejete v zbirko.« Za nesprejetje naše pesmi v
zbirko Slovenskih narodnih pesmi je torej odločila ugotovitev urednikov,
da pesem »ni narodna«, čeprav »se mnogo poje«, ker je bil pač avior
znan in ga citat navaja.
Ko sem po daljšem iskanju^ dobil v roke zgoraj navedeni vir z doslej
prvim znanim natisom pesmi, pa sem ugotovil, da je pesem objavljena
brez označitve avtorja,^ a podnaslov v oklepaju pravi: »Štajerska na-
rodna«. Kako tedaj?
} Šaljivi list »Brivec«, ki je »bril trikrat na mesec« v Trstu od 1891 do
(s prekinitvijo) 1902, s prvim natisom pesmi (v času, ko je izšel že 4. snopič
SNP!), sem brez uspeha iskal po knjižnicah Ljubljane (Slovanska knjižnica
nima letnika 1898!) in Maribora. Celo iz Trsta se mi ni posrečilo dobiti prepis
pesmi. Tudi z oglasom v Slov. Poročevalcu nisem uspel. Šele Beograd me je
opozoril na dunajsko Österreichische Nationalbibliothek, kjer da hranijo dolž-
nostne izvode iz bivše Avstroogrske. Od tam sem v dobrem tednu prejel od-
govor — s fotokopijo natisa (po uporabi sem jo odstopil Slovanski knjižnici
v Ljubljani).
^ V »Kroniki« 1956, IV, str. 32 sem pomotoma (še brez vira!) navedel, da
je Jakob Gomilšak objavil pesem >s polnim imenom«, kar tukaj popravljam.
69
Leopold Stanék
V Biografskem leksikonu (I, str. 231) navaja akademik dr. Grafeii-
auer kratke življenjepisne in literarnozgodovinske podatke o Jakobu
Gomilšaku (Gr. uporablja obliko Gomilšefc), domoljubnem pesniku,
pisatelju in narodopiscu: r. 1843 v veliki vasi Bišu pri Sv. Bolfenku v
Slovenskih goricah, v lepi pesniški dolini, u. 1906 v Trstu, kjer je bil
1877—1891 nemški pridigar in katehet (po zgledu ujca dr. Muršca si je
izbral še pedagoški stan) na realki do pokoja 1905; »zlagal je tudi vesele
študentovske, ki se še danes rade pojo (Kovač, Od pridnega študenta)«.
Gr. je po navedbi virov črpal podatke iz naslednjih del: a) Glaser,
Zgodovina slovenskega slovstva, 1896, III, str. 195, kjer pa naša pesem
ni posebej omenjena; b) Ilešič, Ljubljanski Zvon, 1906, str. 319, ki v
osmrtnici o pesniku dobesedno pravi takole: »Gomilšak je oče znane
dijaške ,Kovač si zažgal je tobak, pa usedel se je v zapečnjak' (ki je
NB. le ,prevod' iz nemške predloge! Glonar) in one o 25-letnem peto-
šolcu, ki so ,mati mu nabasali,..'« (podčrtal St.); c) Koledar Mohorjeve
družbe iz leta 1908 (v Biogr. 1. pomotoma 1909!), kjer zopet Ilešič po-
ljudno, a tokrat širše piše o pesniku in objavlja njegovo sliko, podobo
zdravega, krepkega Panonca »s prijazno-veselim obrazom«. V tem viru
je zlasti značilno mesto, ki z zanosom govori o štajerskih novih mašah
oziroma primici j ah: »Hej, to so vam nove maše! Na trati pred rojstno
hišo novomašnikovo stoji uta, nalašč za primicijo postavljena, obsežna
senčnica, lepo okrašena z venci in zelenjem. Tri dni so zbrani v tem
domu veselja vaščani in sorodniki novomašnikovi; belo opravljena de-
kleta (svatovce), bogoslovci — tovariši in cela dolga miza dijaštva —
godba svira, govori se govore, »živio« doni gromovito, to je slika štajer-
skih p rimici j. «^
In »prava duša takih primicij je bil bogoslovec Gomilšak; razvese-
ljeval je vso družbo s svojimi pesmicami in s svojim petjem; zato so ga
vabili na vse strani«. Širile so se njegove ljudske napitnice, priredba
Kovača in pesem o študentu.^
Ilešič 1908 toži, da takih slovenskih primicij ni več in da ni na njih
dijaštva, ker so — v suhih letih! — stroški preveliki. Škoda se mu jih
zdi zaradi narodnostnega pomena, saj sta bila ob bogato založeni mizi
in v bratskem domoljubju združena »gospod in kmet, dijaštvo med svo-
jim narodom«. Primicije da niso več »narodne svečanosti, narodni tabori,
kjer bi se Slovenci krepili za narodni boj«.
Poleg agrikulturnega, recimo »kulaškega« bahaštva in uživanja ze-
meljskih dobrin ob verskonravnem ceremonialu so imele torej te pri-
reditve tudi svoj narodno vzpodbuden pomen — saj je bila to neredko
edina prilika za shajanje slovenskih šolanih ljudi, kar ga je katoliška
Avstrija dovoljevala! Zavoljo političnega in kulturnega pritiska so se
^ Primerjaj članek Fr. Marcita »Prleški čindara'i v »Zborniku zimske po-
moči«, 1944, str. 470!
»Dobro se zdi Gomilšaku, ko dijaki predstavljajo znano pesem ,Kovač',
ki jo je priredil on za take prilike (primicije!) in ki se končuje s temi-le be-
sedami: Tak' srčen...« itd. (Ilešič v KMD 1908).
70
>Dere sen še mali bijac
zatirane ljudske sile sproščale pač na bolj ali manj »zakonit« način in
izkoriščale priliko za svoje namene, kot se to često dogaja v zgodovini.
Ce so torej zavedni posamezniki obrnili to ljudski prebuji v prid,'' je
bilo to za tisto dobo pogumno napredno dejanje. Spomnimo se samo,
v kakšnem času se je to godilo! Narodnopolitični program Zedinjene
Slovenije v viharnem letu 1848 je žel le kratkotrajno navdušenje, zadu-
šila ga je desetletna doba najhujšega absolutizma, centralizma in ger-
manizacije. (Prav v tem času se je šolal mladi Gomilšak v osnovni šoli
ter na nižji gimnaziji v Gradcu in na višji gimnaziji v Mariboru!)" Sele
drugo desetletje se je zopet mogel začeti ustavni boj za narodne in kul-
turne pravice avstrijskih narodov, boj za samoupravo, za pravice jezika
v šoli in uradu. Sledile so si razne ustavne listine od oktobrske diplome
in februarskega patenta do decembrske ustave 1867 (pomembni § 19,
enakopravnost narodov!). Toda papir sam še ni zagotavljal »enakoprav-
nosti«, ker so se ji Nemci in nemškutarji zagrizeno upirali in se je bilo
treba za vsako pisano pravico vedno znova še posebej boriti, kar doka-
zuje n. pr. ljutomerski tabor.'' V tretjem desetletju druge polovice pre-
teklega stoletja pa je načrt federalizacije spet propadel in znova so se
začela »suha leta«.*
Gomilšakova bogoslovna leta (zopet v Gradcu, sedežu sekovske ško-
fije) padejo nekako v najugodnejši kulturno-politični razvoj (posvečen
je bil 18671). V tej dobi se je bil uspešen boj za slovenski politični časnik:
Levstik-Vilharjev »Naprej« 1863, Einspielerjev »Slovenec« 1865, Prelogov
»Slovenski Gospodar« 1867, kasneje še drugi (»Slovenski Narod« 1868).
Navdušeni pesnik »romantične dobe«, ki je v dijaških letih sicer najprej
pesnil nemški (po takratni praksi), a že kot gimnazijec pel tudi sloven-
ski, je v Slov. Glasniku 1866 (pri Ilešiču v KMD pomotoma 1867 — »ko
so narodi Avstrije dobili svoje pravice«...) objavil pesem ^Slovenec
sem«, ki je kot »popularno-narodna budilka z Ipavčevim napevom skoraj
ponarodela«. No, danes se je to že zgodilo in marsikateri slovenski, tudi
bolj priznani pesnik bi bil lahko ponosen, če bi se njegova — enako
pomembna! — pesem pela skoraj že sto let.
Z obnovitvijo ustavnega življenja so se ustanavljale čitalnice (z za-
bavnimi Besedami po češkem zgledu) ozir. na deželi bralna društva:
ä Po statistiki barona Czoerniga iz leta 1861 (»Naprej«, 23. VI. 1863, št. 50)
je bilo v Avstroogrski 1,183.533 Slovencev (z Benečijo vred).
' Prve lazrede latinskih šol je preživel pri ujcu dr. Muršcu v Gradcu, v
višje ga je s podporo sam poslal v Maribor, da »bi bil med slovenskimi tovariši«
(llešič). Šolal se je večinoma na ujčeve stroške (SI. Več. 1898).
' Prav letos 9. avgusta je bila 90-Ietnica tega znamenitega prvega slovenskega
tabora, ko je »cvet slovenskega razumništva na Spodnjem Štajerskem« prešel
iz čitalnic na »politično področje« in pred sedemtisočglavo množico iz vseh
: stanov zahteval k § 19 »izvršilne postave«, t. j. dejansko izvedbo pravic, uporabo
•-slovenskega jezika v posvetnih in cerkvenih uradih itd. (»Novice«, 19. VIII. 1868,
^tr.270; dr. J. Vošnjak, Spomini II, 1906, str. 24 inp.)
* Dr. Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1938, 15. sn., str. 1042
in n.
71
Leopold Stanék
Slomšek (1859 je on postavil Maribor za sedež nove lavantinske škofije!)
je n. pr. že 1861 ustanovil v Mariboru prvo slovensko čitalnico (Gomilšak
je bil takrat tam na gimnaziji!). »V njih je bilo v naslednjem deset-
letju osredotočeno celokupno narodnopolitično in kulturno delo,« pravi
dr. Mal.
V vsem tem razgibanem narodnobuditeljskem delu je kot bogoslovec
(1863—1867) in mladi kaplan v Radgoni (do 1876) vneto sodeloval s pi-
sano^ in ustno besedo, s petjem in temperamentom. Skoraj gotovo si ne
moremo zamisliti prvega slovenskega tabora v Ljutomeru v nedeljo,
9. avgusta 1868 brez njegove udeležbe.^" Saj je »v obmejnih krajih bil
tudi v tej dobi rodoljubni duhovnik le prečesto edini narodni delavec in
buditelj« (Mal), saj so se ustavne pravice na Spodnjem Štajerskem (in
zlasti na Koroškem) počasneje izvajale ko na Kranjskem.
V tej in takšni dobi (»patriarhalni časi«, pravi Ilešič), v času pesni-
kovih bogoslovnih let si lahko zamišljamo nastanek šaljive študentovske
prigodnice, vsaj na podlagi Ilešičevih splošnih podatkov. Drugih opri-
jemoD za datiranje nastanka pesmi doslej namreč še nimamo}^ Gomil-
šaku se je porodila izvirna pesem (brez predloge!) verjetno ob spomi-
njanju na lastna smešna in grenka doživetja dijaških let ali ob primeru
kakšnega izprijenega študenta. Poskočno trohejsko štiristopno oziroma
tristopno vrstico v obliki ljudske poskočne štirivrstične kitice s prestopno
žensko in moško rimo je ustvaril na preprosti, že razširjeni ljudski napev
z refrenom (glej članek dr. Voduška!), saj je bil sam vnet pevec. Popevka
se je zavoljo domače vsebine in lahkotne, znane viže priljubila, prijela.
* Sodeloval je v revijah in listih: »Torbica jugoslavjanske mladosti«, v
tretjem letniku 1863 z »Napitnico« pod imenom »Gomilšak, Visečki«, kasneje
»Višečki«, kar je narejeno po nemški obliki njegovega rojstnega kraja Biš :
Wischberg, Visečki verh (glej: Vollständiges Ortschaften-Verzeichnis, Wien 1882,
str. 102); 1864 istotam še več pesmic in povest »Dva soljubnika« (v začetku te
»povesti iz ljudskega življenja« je tale zanimiva urednikova pripomba: »Ravno-
kar smo čuli, da je pisatelj te pripovesti g. G. une dni z g. misijonarjem Pircem
v Ameriko odšel. Kakor je to iz verstvenega obzira veselo, tako je iz domovin-
skega žalostno, ker škoda je res, da se krepki, vneti slovenski fantje podajo
v ptujo zemljo, kterej ne morejo nikoli toliko pomagati, kakor bi z marljivostjo
svojej domačej zemlji koristili!« Se je Gomilšak kasneje vendarle premislil?);
dalje je pisal v: »Slovenske večernice« 1865/66 (pesem in misli), 1898 (o dr. Mur-
šcu); »Slovenski Glasnik« 1862 (reki), 1866 (pesem); »Novice« 1862, 1865 (narodo-
pisne črtice in pesmi); »Zora« 1875 (»kraje- in narodopisna črtica« iz Haloz);
»Koledar Mohorjeve družbe« 1865 (zgod. pripovedka Devica oglejska), 1867,
1868, 1890; v knjigi izšlo ^Potovanje v Rim<, Moh. družba 1878.
»Poseben razglas« je namreč »z navdušeno besedo« vabil na »meeting«
(res se uporablja ta izraz, obdržal pa se je — po češkem vzoru — tabor): »Nihče
iz nobene hiše vseh vesnic, posebno ormuškega, ljutomerskega in gornje-radgon-
skega okraja ne sme 9. avgusta 1868 popoldne v Ljutomeru manjkati« (»Novice«,
5. avg. 1868, str. 258). Za tabor je veljala tudi polovična voznina!
" Razen, v kolikor lahko nazaj sklepamo iz Brežnikove pesmarice (glej
varianto A I), ki naj bi nastala v njegovih »dijaških letih«, t. j. vsaj do 1870,.
in ki že vsebuje zapis te pesmi.
72 '
>Dere sen še mali bija-^
Širila po primicijah^^ med dijaki in kmečkimi dekleti, se besedno spre-
minjala in dodajala ter tako postala pravo ljudsko blago že pred objavo
v tisku. Umetna pesem je postala prava ljudska pesem^^ v razmeroma
kratkem razdobju okr. 34 let, da so jo mogli ob prvem natisu že označiti
kot »štajersko narodno«. (Kot »štajerska narodna« je v istem listu
»Brivcu« 1899, št. 10 označena tudi »njegova« »Pesem od kovača«, ki je
nemara doživela podoben razvoj ko »Pridni študent«.)
V zvezi s širjenjem te ljudske stanovske pesmi, nastale iz šaljive
prigodnice, kar v bistvu je, kljub delni izpovedni vsebini, se odpira
nekaj nerešenih, mogoče celo nerešljivih vprašanj: Ali je Gomilšak sam
ponudil »Brivcu« besedilo v natis, ko je služboval v Trstu? Zakaj se ni
podpisal kot avtor — ali pesmi ni imel za toliko pomembno? Ali jo je
on označil kot »narodno« ali pa kdo drug, ki jo je dal v objavo? Je bila
pesem že kje drugje prej objavljena? Po pregledanih revijah se mi je
doslej ni posrečilo najti. Zakaj tekst prvega natisa ni celoten? Vsebinsko
namreč ni zaokrožen! Variante imajo po 6 in 7 kitic več. Verjetno torej
prvi natis nima neposredne zveze z avtorjem pesmi. Objavil jo je kdo
drug kot varianto ljudske pesmi.
llešič je 1906 prvi (?) v tisku označil avtorja pesmi. Gotovo je rojaka
tudi osebno poznal (llešič rojen 1871 pri Sv. Juriju ob Šč.!). Gabrijel
Majcen je v svojem zapisu besedila in napeva 1908. leta napačno na-
vedel, da je pesem zložil Jože Gomilšak. Starejša generacija je pač
zanesljivo vedela za avtorja pesmi. Tudi preprosti ljudje so se tega spo-
minjali, saj so to zvedeli na primicijah od izobražencev (po izjavi univ.
prof. Jurančiča je njegova mati - kmetica dobro vedela za pesnika štu-
dentovske pesmi). Podobnih izjav bi se še dandanes kaj nabralo.
Ali nam bo primerjava variant pomagala razvozlati katero izmed
gornjih ugank? Tudi če bi tega do kraja ne zmogla, nam utegne primer-
janje različno zapisanega gradiva osvetliti skrivnostno dogajanje pri
nastajanju ljudske pesmi iz umetne.
Pomembnost študija variant je spoznal že Štrekelj 1887 v »oglasilu«
»Prošnji za narodno blago« (priobčil Leveč v LZ, str. 628, istega leta) :
»Saj nam šele varijante prav pokažejo, kako gibčen je narodni duh.
Kdo ve, ali nam včasi ne pomorejo zaslediti prvotno obliko, v kateri jo
Fran Z ach eri piše 1932 v spremnem pismu k svoji varianti: »Peli smo
jo radi na primicijah, od tega pa je minulo že 50 let.« To sega torej v leto 1882
(natis 1898!), v kolikor tako spominsko navajanje ni zgolj približno in za-
okroženo.
Primerjaj: Dr. Ivan Grafenauer o nastanku ljudske pesmi v Na-
rodopisju Slovencev II, 1944: »... ljudstvo jo je sprejelo za svojo, jo po svoje
iz spomina pelo in tako besedilo in napev približalo svojemu okusu in slogu:
postala je narodna pesem« oziroma v precizni definiciji o pojmu ljudske pesmi
istotam: ^>Narođna pesem (ljudska pesem) je pesem, ki jo je narodno občestvo
(po vsem jezikovnem ozemlju ali samo po posameznih pokrajinah ali okrajih)
po ustnem izročilu, s petjem iz spomina, sprejelo za svojo, jo daljšo dobo pelo,
po svoje spreminjalo in tako prilagodilo svojemu okusu in slogu (ter jo morda
poje in spreminja še sedaj).«
73
Leopold Stanék
je nepoznani narodni pevec izročil svojim bratom? Dasi so včasi te
varijante le fragmentarične, imajo v sebi neredkoma lepoto in črte,
katerih ne nahajamo v zapisih, nam že znanih!« S tem je vabil in spod-
bujal k še nadaljnjemu zapisovanju ljudskega blaga in tako utemeljeval
potrebo takšnega dela. Študij variant je priporočal tudi nadaljevalec
Štrekljevega uredniškega dela, dr. Glonar, ki navaja v svojem »pred-
govoru« leta 1923 (Štr. IV) tudi več primerov (Gregorčič), kako so iz
umetnih predlog nastale^* ljudske pesmi: »Za take študije imamo v
Strekljevi zbirki — kar je nje singularna in trajna cena — skrbno zbrano
dragoceno gradivo.« Doslej sta na tem področju največ delala in dosegla
dr. Grafenauer (Lepa Vida idr.) in F. Marolt (kočevske pesmi). V sploš-
nem pa je izšlo pri nas le še malo takšnih študij, zlasti samostojnih.^^
Zdi se, da imamo pri nas premalo ljudi, strokovnjakov, ki bi se utegnili
in hoteli ukvarjati s tem zamudnim delom. »Duha narodne pesmi,« pravi
Glonar dalje, »bomo spoznali šele iz podrobnega študija načina, kako
narodna pesem izbira, zameta, spreminja in kombinira elemente izra-
žanja, ki jih ustvarja umetna poezija, in kako rabi izraževalna sredstva,
ki so lastna našemu jeziku.« Ali kakor podobno, a sodobno poglobljeno,
pravi J. Pogačnik v Naših razgledih 1956^" v oceni Merharjevega pri-
spevka v Zgodovini slovenskega slovstva:^' »Posebno poglavje pa tvorijo
pogoji, zaradi katerih je ljudstvo neko pesem sprejelo, jo spreminjalo,
dopolnjevalo, kondenziralo, torej ustvarjalo dalje. Vprašanje, zakaj je
produkt človek a-poedinca lahko postal izraz celotnega kolektiva, je te-
meljne važnosti. Vsaka varianta je res izraz novega ustvarjalnega akta,
a vendar ostajajo strukturalne posebnosti (zlasti v vsebini) če ne iste,
vsaj podobne, kljub temu, da se vse ostalo lahko spremeni, preplete ali
kombinira. Zato ima dvoje v sebi: svet ustvarjalca-poedinca in svet
soustvarjalca-ljudstva.« Merhar jedrnato: pesmi »ni izvor ljudski, le
življenje med ljudstvom«. Velja torej »recepcijsko pojmovanje« ljudstva
nasproti starejšemu »produkcijskemu«. Pogačnik v nadaljnjem uteme-
ljuje raziskavo motivike, t. j. izvor, razloge pojava, način prevzema in
predelave nekega motiva.^* Tako se je po novih izsledkih folkloristike
(Lévy-Bruhl) avtorstvo »ljudstva-pevca«, ki ga je oznanjalo romantično
gledanje, preneslo na »pomembnega posameznika«, ljudstvo pa je po-
stalo samo še kolektivni »soustvarjalec«. Že Glonar navaja novo stališče
nemškega jezikoslovnega narodoslovca Johna Meierja, da so vse pesmi
" Grafenauer navaja n. n. m. več takih primerov: Prešeren (Luna), Vraz
(Slovo), Treiber (Gor čez), Stanič (Soča), Poljančeva (Ko so fantje), že Glonar:
Gregorčič (Njega ni).
1^ Prim. Karel B a č e r, »Dolenjski ljudski pesnik in godec Ivan Rupnik-
Može«, Slov. Etnograf, IX, 1956, str. 223.
" »Naši razgledi«. V, št. 19, str. 460.
" Boris Merhar, Ljudska pesem, Zgodovina slovenskega slovstva 1956.
1^ Prim. Grafenauerjevo »Lepo Vido^ — Študijo o »izvoru, razvoju in raz-
kroju«!
74
>Dere sen še mali bija«
prvotno umetne, čeprav ponekod avtor ni znan. Zato »ponarodelih«
pesmi ni! »Razlika med ponarodelo in narodno pesmijo je zgolj gra-
duelna: ponarodela pesem je samo mlajša oblika narodne.« Ljudska
pesem je »ena, slučajna oblika iz mnogih, večni plagiat«, ki stalno
variira. Merhar: »ljudska pesem nima definitivne oblike«, »vsaka va-
rianta ima enkratno, trenutno obliko«. Murko^' (str. 143) je pri snemanju
bosenskih in hercegovskih epskih pesmi opazil, da »pevci isto pesem
že po nekaj minutah pojo drugače«. »Improvizacija je glavna značil-
nost ...« itd. Toda Murko ni bil prvi, ki je to opazil, na kar je opozoril
M. Matičetov^" v Zborniku etnografskega muzeja v Beogradu 1931 pri
navedbi literature za razpravo Deklica menih, str. 292, kjer omenja že
Strekljevo sklicevanje na Steinthalove predmetne izkušnje v Italiji. Tako
ljudski pevec spreminja besedilo, celo na novo ustvarja, odvisno pač
od razpoloženja, okolja in časa. »Narodna poezija (pa) ni nič zaokro-
ženega, ampak nepretrgan tok, ki spremlja narodovo življenje in dobiva
iz vedno novih virov vedno nove pritoke« (Glonar).
Primerjava čim več variant je torej potrebna za študij razvoja
»narodne pesmi v najrazličnejših fazah«, iz ljudskih rokopisnih pesmaric
ali »poj< »spoznamo historične etape posameznih variant, ... ob njih
lahko naravnost opazujemo proces nastajanja narodne poezije«. Iz jezi-
kovne in stvarne razlage besedila ter karakteristike napeva (Grafenauer:
»besedilo in napev sta neločljivo združena«) se nam utegne ob primer-
janju različnih variant izluščiti vsebinski in slušni kriterij, zaradi ka-
terega je Gomilšakova študentovska prigodnica postala ljudska pesem.
Zakaj je ljudstvo prevzelo prav Gomilšakovo besedilo in ne morda
kakšnega literarnozgodovinsko pomembnejšega pesnika? In zakaj prav
to pesem, ki jo je poet ustvaril po starem napevu brez posebnih literarno-
estetskih ambicij? Ko Grafenauer govori o značaju in duhovnem slogu
ljudske pesmi, pravi na str. 24 NS: »V narodni pesmi se oglaša pač vse,
kar med narodom živi, vse, kar je v njem dobrega in slabega, lepega in
grdega, plemenitega in nizkotnega. Vendar ... prevladuje ... tista na-
rodna pesem in takšna, kakršna je navdušila kot izraz vsega, kar je
človeku najdražjega in najljubšega, s svojo preprostostjo, prisrčnostjo
in naravnostjo prve občudovalce narodne pesmi...« In dalje: »Ta izbor
izmed vsakovrstnega blaga opravlja narodno občestvo že stoletja.«
»Skruna kvanta in prazna plaža« odmira, navadni popevki je odmerjeno
le »kratko življenje«. Ali Pogačnik: »Narod je namreč zadrževal samo
tisto, kar je bilo vredno in je zato prešlo skozi različne generacije in
dobe ter pretrajalo različno obarvane estetske okuse.« »Dolgost življe-
nja«, »čas, to je tudi edini znak, po katerem je mogoče pojem narodne
" Murko, Spomini, 1951, str. 240 i. n.
^" Zbornik etnografskog muzeja u Beogradu 1951, str. 296: »že zdavnaj pro-
glašena resnica, da pravi ljudski pevec eno in isto pesem zapoje vsakokrat
drugače«, »o tem so mnogi razpravljali, a brez zgledov«, v »LZ VII. 1887,
631—652 se že Štrekelj sklicuje na podobne Steinthalove izkušnje v Italiji<
(Matičetov).
75
Leopold Stanék
pesmi omejiti od pojma popevke« (Grafenauer), »vsaj dve generaciji«,
»dolg proces prestvarjanja« (Merhar).
In kaj je bilo »vrednega« na poskočni prigodnici, da se je ljudstvu
tako priljubila? Ta »vrednost« gotovo ni nekaj enostranskega, mogoče
literarnoestetska kvaliteta v evropskem ali svetovnem merilu niti po-
litična aktualnost ali zgolj želja po zabavi, temveč nekaj takšnega,
vsestranskega, kar je »pretrajalo« relativnost časa, okolja in okusa:
dejstvo, da v taki pesmi ljudstvo vidi samega sebe v pristni, nespačeni
podobi. Kajti >narodno občestvo narodnih pesmi ni le izbiralo, vtisnilo
je izbranim tudi pečat svoje duhovnosti« (Grafenauer). Ljudstva potem-
takem ni moč pripraviti do tega, da nekaj sprejme, kar mu ni ljubo.
Začasno že, trajno pa nikoli! S tem namreč odpade bistveni znak ljudske
pesmi — dolgoživost. Folklore ni mogoče »ustvarjati«, ali nastaja v ob-
čestvu tako rekoč sama po sebi ali pa je ni. Tu odloča naravna, nepri-
siljena »selekcija«. Odloča na podlagi zdravega jedra in všečne lupine —
v našem primeru gre za nič manj ko za toliko osporavano regionalno
metaforiko,-^ zraslo iz posebnih geobioloških, agrokulturnih pogojev in
ki jo »olimpijci« v primeri s »čisto poezijo« včasih zavračajo. Kar pa je
ljudstvo sprejelo, je del njega samega, je obenem dokaz njegove bitnosti,
legitimacija, s katero se izkaže pred svetom bolj kot s še tako posrečeno
umetno pesmijo v modernističnem slogu, ki ga je pesnik posnel in pri-
vzel od drugod.
Pri predmetnem študiju »literarno zgodovino ne zanima toliko, kaj
je ljudska pesem bila v začetku, marveč kaj je postala na poti skozi
rodove. V vseh svojih oblikah je bila izraz preprostega slovenskega
človeka in njegovih ustvarjalnih sposobnosti. Ta je z njo živel in ustvar-
jal pogoje za njen obstanek.« Ta način »umetniškega ustvarjanja (pa)
je potekal brez primisli na slavo, časti ali nagrade«. Pesem je »po-
gnala samo iz razloga, da izrazi tisto, kar človek doživlja, v čemer živi
in za kar se navdušuje« (Pogačnik).
Podrobno obravnavanje variant prleške ljudske pesmi bo potrdilo
gornje misli. Za razpravljanje so mi bile na razpolago naslednje do-
segljive variante:
A »Pridni študent«: »Brivec« 1898, št. 36; 1899, št. 5 in 6. Brez navedbe avtorja.
Podnaslov: Štajerska narodna. Prvi natis obsega v 5 nadaljevanjih 32 kitic
(10+13 + 9), t. j. 128 verzov. Konec manjka. Jezik skuša biti knjižen, ima
le nekaj narečnih izrazov in oblik; preglasa ü nima. Ločila so pomanjkljiva.
Al »Dijaška«: zapisal France Breznik, kasnejši profesor in gimnazijski
ravnatelj, »v svojih dijaških letih« (izjava njegovega sina, prof. dr. Pavla
Breznika), kar dokazuje tudi šolska pisava rokopisa. Zapis je v drobni
pesmarici na prvem mestu, brez navedbe avtorja, sledi ji 37 ljudskih in
21 O metaforiki panonskega kulturnega tipa je govoril dr. SI o dn jak na
slavističnem kongresu v Mariboru 1954 (izšlo v Pogovorih o jeziku in slovstvu.
Mariborska Obzorja 1955).
22 Vabljivo bi bilo napraviti še več takšnih poizkusov, poleg v opombi 14
navedenih ljudskih pesmi še za: Ko ptičica sem pevala. Rožic ne bom trgala.
Knezov zet. Sinoči je pela ipd.
76
>Dere sen še mali bija«
umetnih pesmi, večinoma z označenimi pesniki (Vilhar, Boris Miran, Virk,
Leveč, Potočnik idr.). Breznik je bil rojen 1849, zato bi lahko datirali zapis
z leti 1868—1870, prej gotovo ne, ker je Levčeva Študentovska zdravica, ki
je v pesmarici na 5. mestu, izšla v Slovenskem Glasniku leta 1868, Stritar-
jeva Slovo (na 20. mestu) pa v Mladiki 1868 (Svetinova Metka, 5. pogl.).
To bi bil torej najstarejši zapis, tako rekoč tik po nastanku pesmi. Dobro
zapisana varianta obsega 40 kitic in se delno ujema z natisom in Glonarjevo
redakcijo. Edino ta varianta še piše e pred r. Preglasa nima. Je skoraj brez
ločil. Muropoljske oblike: potokal (potakal), v teknol (vtaknil). Inštitut za
slovensko narodopisje je pesmarico šele nedavno prejel, zato pesem tu ni
mogla biti ponatisnjena, kar bi gotovo zaslužila.
B »Vse, kar gazi po ten sveti«: zapisal 18. VIII. 1908 Gabrijel Majcen
pri Sv. Antonu v Slovenskih goricah, profesor učiteljišča in vadnice v Ma-
riboru, marljiv nabiralec ljudskih pesmi, ki jih je v letih 1906—1913 nabral
nad 1000 (zapis je v OSNP št. 1460 = rkp. zbirka Slovenskih narodnih pesmi
z napevi, zbrana v letih 1905—1914 pod okriljem »Odbora za nabiranje slo-
venskih narodnih pesmi z napevi« — zbirka je sedaj v arhivu Glasbeno-
narodopisnega inštituta v Ljuliljani). Pesem mu je pela — verjetno tu pač
ne na pisano predlogo, »po zapisku« (Merhar), kot je to često delal — uči-
teljica Marija Klemenčič. Po Majcnovi navedbi je pesem zložiZ Jože
Gomilšak, kar je nerazložljiva pomota (Biog. leks. ga ne pozna!). Zapis
z zapisanim napevom in »dopevom« (= refren!) obsega na 4 straneh 35 kitic.
Pisava rokopisa je težko čitljiva in komaj razločuje med a in o. Narečje
s preglasom se meša s knjižnim jezikom.
BI »Prleška himna«: zapisal aprila 1957 Josip Klemenčič, š. upravitelj
v p. v Cerkven jaku (= Sv. Anton v SI. g.), 81 let star, soprog Marije, ki je
pela Gabrijelu Majcnu. Varianta ima le 24 kitic in je narečno-knjižna.
Rokopis pri L. St.
C »Pesem od študenta«: zapisal 11. V. 1932 Fran Zacherl, š. upravitelj
v p. v Ljutomeru, po naročilu prof. Luke Kramolca, v čigar lasti je strojepis
z zapisanim napevom. Pesem ni dokončana, obsega le 26 kitic. Poleg B / in
CI sodi med porušene forme. Nedosledno mešanje knjižnega jezika z na-
rečjem.
CI »Pesen od štidenta« : zapisala Minka Zacherlova, hčerka Frana, tudi
v Ljutomeru. Lastnik zapisa Luka Kramolc se ne spominja leta, kdaj jo je
zaprosil zanj. Obsega le 17 kitic, večinoma v narečju.
D »Vse, kar lazi po tem sveti«: redakcija dr. Jožeta Glonar ja v Slovenski
pesmarici, Hram 1940, št. 286, str. 310. Obsega 40 kitic. Redakcija je oprem-
ljena s pravilnimi ločili.^^ Narečje s preglasom ni dosledno rabljeno. Glonar
je gotovo poznal prvi natis A, čeprav njegov citat ni natančen, pa tudi zapis
Majcna B iz neobjavljenega gradiva slovenskih ljudskih pesmi z napevi
mu je bil dostopen, vendar ni izrazitih znakov, da bi se dosledno držal
prvega ali drugega. Napravil je tako rekoč novo, svojo »varianto«. Samo
dveh kitic prvega natisa nima, ki ju ne poznata tudi Breznik in Majcen.
Glonar je šel v smer narečnega zapisa: ima preglas in prleški pretekli de-
ležnik (brez 1).
E »Pesen od pridnega štidenta«: zapisal ing. Franek Župec od Sv. Marjete
niže Ptuja v letu 1924. Zapis bi moral obsegati 41 kitic, a jih vmes — zaradi
izgubljenega lista s strojepisom — 10 manjka. Zapis je v narečju, deloma
" Glonarjevo prakso je vredno soočiti z njegovimi načeli v nvodu SNP: >Zapisovavec
ali izdajatelj narodnih pesmi nima pravice popravljati teksta. Sedaj lahko to zahtevo še pre-
ciznejše formuliramo: izdajatelj nikakor ne sme spreminjati interpunkcije (kar je Štrekelj
dosledno delal!). Če jo spremeni, zabriše eno najdragocenejših sredstev za spoznavo bistva
narodne poezije: direktne dokaze za ritmični čut prvotnega zapisovavca«!, kajti >muzikalična
interpunkcija je drugačna od logične, gramatične«! Pri Glonar ju gre pač za — redakcijo pesmi,
ne za zapis! Pri zapisih pa gre — po novem, znanstvenem gledanju na ljudsko pesem — za
»popolno nedotakljivost« (Merhar).
77
Leopold Stanék
celo fonetski: viiho, sen ja bija, pesen, ftič, vsokši (labiovelarno), giova,
sädän — seden. Last zapisovalca.
F »Karkol lazi po tem sveti«: zapisal 12. IX. 1907 Jurij Rajh, učitelj v
Dramljah pri Celju {OSNP št. 323). Pela mu je sestra Terezija Rajh. Zapis
z napevom obsega na 3 straneh 19 kitic. Zapisovalčeva pripomba pravi, da
je »16 kitic te pesmi izgubljenih«, kar bi ustrezalo n. pr. Majcnovi varianti.
Zapis nima izrazitih narečnih oblik in je brez preglasa. Prenesena pesem v
drug kraj (NB. Rajhi izhajajo iz okolice Ljutomera!) kaže nekaj lokalizmov.
V zapisu je tudi nekaj po svoje razumljenih in slabo zapisanih mest ter
nekaj pisnih pomot.
A
Vse kar gazi po tem sveti
Napni uho zlo,
Da bo čulo zdaj zapeti
Pesem visoko.
5  Pesem hujša kak ropoče
Dvajsti praznih stop,
Da se vsaka mačka joče
Škriplje vsaka klop.
Tota pesem podučila
10   Bo vas vse okrog.
Kaka čenča sem jaz bila
2e od mladih nog.
Z repišča te je privlekla
Mačka k nam domo
15   Mi je naša dekla rekla;
Kaj je men' za to.
Kadar sem še v janjki skakal
Je veselo blo,
Kolca v hiši sem potakal,
20   Varval mačkico.
Pa po leti sem po vesi
Se potepal rad.
Plezal sem po stari lesi;
Kotal repno kad.
25   Ce pa videl sem cigana
Ali Čiča, joj!
To sem bežal kak podgana
V parno al' za gnoj.
Pravli so mi oče, mati
30   Slutek no vtragač.
Ce boš zmiraj htel ležati.
Ne dobiš pogač.
Dostikrat je šiba pela
Lepše kak kokot;
35  Drva v mene je letela,
Ali kakšni hlod.
B
Vse, kar gazi po ten sveti,
napni viiha zlo,
da bo čulo zdaj zapeti
jesem visoko. j
Dopev: .Tralala itd. i
Pesem hujša kak ropoče 5     j
dvajset praznih stop, i
da se vsaka mačka joče, J
škriplje vsaka klop. {
Tota pesem podviičila i
bo vas vse okrog, 10    1
kakšna čenča jaz sen bila \
že od mladih nog. i
Z repiša me je privlekla i
mačka k nan domo, j
mi je naša dekla rekla; 15    !
kaj je men za to! I
Kadar sen še v jajnki skaka, Î
te je liištno blo, ;
kolca v hiži sen potaka,
varva mačkico. 20    !
In po leti sen po vesi
se potepa rad,
pleza sen po stari lesi,
kota repno kad. •
Ce pa vida sen cigana 25   >
ali Ciča, joj! ;
te sen beza kak podgana i
v parno al za gnoj. j
Pravli so mi oča, mati i
šlutek no vtragljač, 50
če boš zmirom htea ležati,
ne dobiš pogač. i
Dostikrat je šiba pela
lepše kak kokot,
drva v mene priletela 55   j
ali kakšen hlod. i
j
78
>Dere sen še mali bijac
G »Gda sen mali bijo«: (OSNP št. 252) besedilo in napev zložil Peter Sku-
hala. (Besedilo je objavil v svoji zbirki ^Popevke«, Maribor 1907.) Zapis
z napevom napravil Franc Zacherl 1905 v Ljutomeru, pel je pesnik sam.
H Skladatelj Albin Wein g eri ima v svoji harmonizaciji pesmi varianto
kitice Dere sen še mali bija. Slišal jo je »pred kakšnimi 15 leti pri Veliki
Nedelji pri Ormožu«. Pel mu jo je Meškov oče, po domače Kočarjev.
Po izjavi narodopisca univ. prof. dr. Vilka Novaka Prekmurje ne pozna
lastne variante prleške pesmi o študentu. Enako mi je odgovoril za medjimursko
ozemlje dr. Vinko Žganec, skladatelj in folklorist iz Zagreba.
C
Vse kaj gazi po tem svetu,
Napni uho zlo.
Da boš čiilo zdaj zapeti
Pesem visoko. Tralala ...
5   Pesem hujša kak ropoče.
Dvajset praznih kol.
Da se vsaka mačka joče
Škriplje vsaka klop.
Tota pesem podučila
10   Bo vas vse okrog,
Kakša čenča sem jaz bija
Ze od malih nog.
Z repišča me je privlekla
Mačka k nam domu;
15  Mi je naša dekla rekla
Kaj je men' zato.
Kadar sem še mali bija.
Te je luštno blo;
Kolca sem po hiš' potakal,
20   Varval mačkico.
Pa po leti se potepal
Sem po vasi rad:
Letal sem po blatni »gasi«,
Kotal repno kad.
25   Ce sem vida pa cigana.
Ali čičijoj
Te sem bežal kak podgana
V parmo al za gnoj.
Prav'li so mi oče mati,
30   Šutek no vtragač
Ce boš hteja sploh bežati
Ne dobiš vsagdč, pogač.
Dostikrat je šiba pela.
Lepše kak kokot;
35  Drva v mene so letele.
Ali kakšen hlod.
D
Vse, kar lazi po tem sveti,
napni vüha zlo,
da boš čiilo zdaj zapeti
pesem visoko.
Pesem hujšo, kak ropoče        5
dvajsti praznih stop,
da se vsaka mačka joče,
škriplje vsaka klop.
Tota pesem podvičila
bo vas vse okrog, 10
kakša čenča sem jaz bia
že od mladih nog.
>Z repišča te je privlekla
mačka k nam domo.«
mi je naša dekla rekla, 15
kaj je men za to.
Dere sem še v jenjki skaka,
te je liišno blo,
kolca v hiši sem potaka,
varva mačkico. 20
Pa poleti sem po vesi
se potepa rad,
pleza sem po stari lesi,
kota repno kad.
Če sem vida pa cigana, 25
al pa Ciča, joj,
te sem beza kak podgana
v parmo al za gnoj.
Pravli so mi oča, mati:
»Šlatek no vtragljač, 30
če boš zmirom htea ležati,
ne dobiš pogač.«
Dostikrat je šiba pela
lepši kak kokot,
drva v mene je zletela, 55
ali kakši hlod.
79
Leopold Stanék
A
Komaj janjko so mi slekli ;
Že v bergušicah, j
So me s silo v šolo vlekli, '
40   Oj ti grozen strah. \
Tam pa šolmešter, zabival ]
Me je kak — soho, J
I-u-e-o-a je ulival j
S pal'co mi v glavo. !
45   Nategaval mi je uha i
Pipai vmes lase \
Krstil me je potepuha i
Osla in prase. \
H'tel pač klestiti, čohati J
50  Po meni je vsak, 1
Jaz pa moral sem držati j
Pahnjen siromak. ;
Klopi moral sem glodati
V šoli sedem let,
55   Naučil sem nekaj brati.
Šteti do deset.
Zdaj so oče rekli: France!
Dobro 'maš glavo.
Vidim, da rad ješ gibance,
60   Krofe in meso.
Nisi za nobeno delo,
Hajdi se učit.
Čast bi bla za faro celo,
Če češ mašnik bit!
65   To je bila turška sila,
Oj ti saperment!
Postal z mene motovila
Naglo je študent.
Mati so mi nabasali
70  Moke, jajc, klobas.
Oče pa me zapeljali
V Marburg v čtrti »klas«.
Zdaj so prišli srečni časi.
Zlati paradiž,
75   Skakal sem po blatni »gasi«.
Ko po kleti miš.
B
Komaj jajnko so mi slekli,
že v bregušicah
so me s siloj v šolo vlekli;
o j ti grozen strah! 40
Tam pa šolmaster zabiva
v me je kak v soho,
i, u, e, o, a je vliva
s palcoj mi v glavo.
Natezaval mi je vuha, 43
jipa mi lase,
crsta me je potepuha,
osla no žrebe.
Hlače moga sen glodati
v šoli seden let, 50
navča sen se nekaj brati,
šteti do deset.
Ja, so oča rekli, France,
dobro maš glavo,
vidin, da rad ješ gibance,       55
štruklje no meso.
Nejsi za nobeno delo,
pojdi se viičit!
Čast bi bla za celo faro,
če češ mešnik bit. 60
To je bila turška sila,
oj ti saperment,
naglo z mene motavila,
grata je študent.
Mati so mi nabasali 65
mesa in klobas,
oca pa me zapeljali
v Majpruk v strti klas.
Tli so bili srečni časi,
celi paradiž, 70
leta sen po blatni gasi
kak po lajti miš.
Vuča sen se žemljo jesti,
včasi še kofe,
viik pa ta na klin obesti 75
no Bog ve, kaj vse.
80
>Dere sen še mali bija«
C
Komaj so mi jajnko slekli,
Ze v bregušah sem;
Šiboj so me v šolo vlekli,
40   Oj ti grozen strah.
Tam učitelj je zabijal.
Kak eno soho:
I, u, e, o, a je vlival
S pal'co mi v glavo.
45  Natezuval mi je uha.
Pipai mi lase;
Krstil me za potepuha
Osla no žrbe.
Hteja klestiti, copati,
50  Te je mene vsak;
Jaz pa moral sem držati,
Majhen Mali siromak.
Hlače-moral sem glodati,
V šoli sedem let:
55  Navča sem se nekaj brati.
Šteti do deset.
Zdaj pa so mi oče rekli,
Dobro 'maš glavo;
vidim da rad ješ gibance
60   Štruklje no meso.
Nisi za nobeno delo.
Hodi se učit;
Čast bi bla za faro celo
Če češ mešnik bit'.
65   To je bila turška sila,
Basam saprment;
Postal z mene motovila,
naglo je študent.
Mati so mi nabasali,
70   Pšena in klobas.
Oče so me zapelali,
V Marburg v strti »klas«.
Zdaj so bli veseli časi.
Celi paradiž;
75   Letal sem po blatni gasi
Kak po glajti miš.
Navča sem se žemljo jesti,
Včasi še kofe,
Uk pa tam na klin obesti,
80   Bog ve kaj še vse.
D
Kome jenjko so mi slekli,
še v brgešicah
so me s siloj v šolo vlekli,
oh, ti grozni strah. 40
Tam me školnik je zabiva
kak eno soho,
i, u, e, o, a mi vliva
s palcoj je v glavo.
Nategava mi je vüha, 45
pipa mi lase,
krsta me je potepuha,
osla no žrbe.
Htea klestiti, čohati
po meni je vsak, 50
jaz pa moga sem držati,
pahjeni srmak.
Hlače moga sem glodati
v šoli sedem let,
navča sem se neke brati,       55
šteti do deset.
Zdaj so oča rekli: »France,
dobro maš glavo,
vidim, da rad ješ gibance,
štrukle no meso. 60
Nesi za nobeno delo,
pojdi se vičit,
čast bi bla za faro celo.
Če češ mešnik bit.«
To je bila turška sila, 65
herdek saperment!
Grata z mene motovila
naglo je študent.
Mati so mi nabasali
en kanjer klobas, 70
oča pa me zapeljali
v Marpuk v strti klas.
Zdaj so bli veseli časi,
celi paradiž,
leta sem po blatni gasi 75
kak po lajti miš.
Navča sem se žemlje jesti,
včasi še kote,
viik pa gor na klin obesti,
no Bog ve, kaj še. 80
¦J)  Slovenski etnograf
81
Leopold Stanék
A
Vpisane reči v štacune
Sem najrajše zija
In po sladkih figah sline
80   Zeljno sem cedija.
Zdaj je htel brkač profesor,
Ki se je držal
Ko bi bil sam tuški cesar.
Naj bi nemški znal!
85   Ali v glavi oh! zabiti.
Škoda res za njo,
Kjer bi imelo nekaj biti
Je vse prazno bTo.
Zoprno se mi je
90   Nemško tulenje
Mislil sem si leto celo:
To pač ni za me!
Sliš'te dragi mi kristjani.
Moral sem čepet'
95   V črni klopi sam na strani.
Kakor v prosu »ded«.
Potle prišlo je latinsko
Ino grčko še.
Ker gospodom je slovensko
100  Vse premalo pre.
Poznat vse stvari, rastline.
So učili nas.
Tud' računstva, zgodovine
Vse za — kratek čas!      ^
105  To je šlo, ko rad bi kravo
Vtaknil v hlačni žep.
Al' če mačka s črno glavo
Vlekel bi za rep.
Oče pa še so hodili
110   V Marpurg mene bit'.
Bogme, bil sem v tisti sili
Večkrat bit ko sit.
B
Zdaj je priša naš profesar,
ki se je drža
kakor sultan, turški cesar,
da bi nemški zna. 80
Ali v glavo kaj zabiti,
škoda res za njo!
Gde bi moglo nekaj biti,
je vse prazno blo.
»Čujte zvoljeni kristjani,       85
moga sen čepet,
v zadnji klopi tam na strani
kakor v prosi ded.
Prišlo tudi je latinsko
no pa grčko še, 90
ker gospodon je slovensko
blo premalo vse.
Matematik, hidrostatik
in pa geometri,
da svetniki iz vseh pratik 95-
bi se jokali.
To je šlo, ka če štrtinjak
rad bi vtekna v žep,
al mačaka čez okinjak
vleka bi za rep. 100*
Oča pa so še hodili
v Majpruk mene bit;
bogme bia sen v hujdi sili,
večkrat bit k« k sit.
82
>Dere sen še mali bija«
C
v pisane reči v štacuni,
Sem najrajši zija,
In po sladliih figah.
Sline sem cedija.
85   Zdaj je hteja hrkt brž profesor.
Da bi nemški znal;
Kakor sultan turški cesar
Da bi nemški znal.
Ali v glavo to zabiti,
90   Škoda res za njo;
Kje bi moglo nekaj biti.
Vse je prazno blo.
Gnusno se mi je to zdelo.
Nemško lajanje:
95  Mislil sem si celo leto
To za mene ni.
Cujte zvoljeni kristjani.
Mogel sem čepet;
V lumpovoj klopi tam na strani,
100 ¦ Kakor v prosi ded.
Potlej prišlo je latinsko,
No pa grško še;
Da gospodom je slovensko.
Vse premalo blo.
D
V pisane reči v štacunah
sem najrajši zija,
no po sladkih figah sline
zmirom sem cedija.
Zdaj je htea brkač profesor, 85
ki se je drža
kakti sultan, turški cesar,
da bi nimški zna.
Ali v glavo to zabiti
— škoda res za njo! — 90
gde bi neke moglo biti,
je vse prazno blo.
Gnusno zlo se mi je zdelo
nimško lajanje,
misla sem si leto celo, 95
da to ne za me.
Čiite, zvoleni kristjani,
moga sem čepet
v ezelspanki tam na strani
kakti v prosi ded. 100
Potle prišlo je latinsko
in pa grčko še,
ker gospodi je slovensko
vse premalo pre.
Matematik, hidrostatik, 105
in geografi,
da vsi svetniki iz vseh pratik
bi se jokali.
To je šlo, kak če štrtinjak
rad bi vtekna v žep, 110
al če mačko skoz okinjak
vleka bi za rep.
Oča pa so še hodili
v Marpuk mene bit,
bogme, bia sem v tisti sili      115
večkrat bit kak sit
Jo sem največkrat pri sunci,
al še tisto ne,
kliik pa nesa sem na kunci,
kelko, sam Bog ve. 120
83
Leopold Stanék
A
Dvanajst let sem v šolo gazil
Naši koči v kvar
115   In sem v peti razred splazil
Pet in dvajset let star.
Fletno se zares nositi,
Krikati že znam.
Še cigare zmes kaditi
120   Ce jih le imam!
Jaz sem mojster na plesišču.
Tudi igram rad.
Bodi s kroglo na keglišču
Bodi >škis-pagat!«
125  Znani so mi vsi jeziki.
Ki so dobra — jed.
Čarovnik sem tud' veliki
Kader pridem v — klet.
B
Petnajst let sen v šolo gaza   105
naši hiži v kvar,
v peto šolo sen priplaza
petnodvajst let star.
Nobel res se znan nositi,
krokati tud znan 110
ino smodke vmes kaditi,
če jih le iman.
Znani so mi vsi jeziki,
ki so dobra jed,
tudi polovnjak veliki, 115
kadar priden v klet.
Velik sen že za ženitev,
pa se zdi me sram,
rajši gren čez tristo britev
kak pa z babo j v hram. 120
Samec pač na večne čase
jaz ostati cen,
če hoditi na klobase
k sosedon le smen.
Ce pa vtegna gdaj bi priti     125
še enkrat na svet,
pač študent več nečen biti,
raj gren boba plet.
Zdaj se čuli poslušavci,
kaki sen jaz vtič, 130
viiha man kak stari zavci,
samo v glavi nič.
Vučte pa se stari, mladi
s tote pesmi vsi,
akoravno doj po bradi 135
kozlovsko smrdi:
Da nej vsakši za gospoda,
težek zlo je vük,
deco v šolo phat je škoda,
rojeno za plug. 140
84
>Dere sen še mali bijac
C
D
Trinajst let sem v šolo gaza,
naši puši v kvar,
sem do pete šole splaza,
šestnodvajsti let star.
Nobel resen se nositi, 125
krokati že znam,
še cigare zmes kaditi,
če hi le imam.
Znani so mi vsi jeziki,
ki so dobra jed, 130
coprnjak sem tüd' veliki,
če le pridem v klet.
Velki sem že za ženitev,
pa je mene sram,
rajši grem krez petsto britev, 155
kakor z baboj v hram.
Samec pač na večne čase
jaz ostati čem,
če hoditi na klobase
k sosidom le smem. 140
Če pa vtegna bi še priti
kda enók na svet,
pač študent več nečem biti,
raj grem boba plet.
Zdaj ste čuli, poslušavci,        145
kakši sem jaz ptič,
viiha mam kak stari zavci,
samo v glavi nič.
Viičte pa se stari, mladi,
s tote pesmi vsi, 150
akoravno že po bradi
kozlovi diši.
Da nej vsaki za gospoda,
žmeten zlo je vük,
deco v šolo phat je škoda,     155
rojeno za plug.
Za gospoda ne napravi
visoki klebük,
kir pa slab je v medli glavi,
prejme naj za plug. 160'
85
Leopold Stanék
Opombe k besedilu
Vse beri: fse; kaj Cl: narečna oblika oziralnega zaimka namesto kar; po
je nar. naglašen — prim. shrv. predloge; ten B 1: tem; svetu C 1 je zaradi rime
napačen (: zapeti!); napni naglasa na prvem zlogu; enako: uho, vüha (= ušesa);
visoko nar. naglas na i; kol C 6: gen. pl. = voz; tota: ta; podviičila, podvičila:
poučila; sen B U: sem; čenča: tu posebnež, neroda; repišče: njiva, s katere so
jobrali repo; k nan: k nam; Dere D 17: ko; janjka, jajnka, jenjka: tu otroško
crilce; skakal — potakal: izgovarjaj z elkanjem; te: tedaj; kolca: voziček; hiša,
hiža: soba; potakal: kotalikal; varval: pestoval (Plet. in SP tega pomena ne
poznata); lesa v. 23: odprtina v lesenem plotu, v ograji za živino; kota: valil,
kotalil; vida: videl; Čič: jesihar, krošnjar; parna ali parma: listnjak; gnoj: gno-
jišče; Šlutek, ilütek (Zg. Porčič, dr. Kolarič), šutek, šlatek (prim. Plet. 639: šlju-
tavec); brezdelnež, lenuh, počasnež, norček; vtragač, vtragljač (slov. utraga,
vtraga iz srvn. trace, adv., Lexer): človek, ki se mu nič ne ljubi; sploh nar. isto
kot: zmeraj; pogače: vrsta močnate jedi s sirom in smetano; kakšni, kakši: v
narečju živi določna oblika nedoločnega zaimka; hlod: bruno, oklešček; Kome
D 36: komaj, brž ko; bergušice, bregušice, brgešice, breguše: dolge in široke
platnene poletne hlače; šiboj: s šibo; zabival je starinska oblika pret, deležnika:
zabijal; pipa: pulil; Hteja, htea CD 49: hotel; čohati z naglasom na drugem
zlogu: praskati, v prenesenem, šaljivem pomenu pa tepsti; copati C 49 (izraz je
malo razširjen): grabiti, vleči za lase. prim. shrv. čupati; po (meni) je poudar-
jen; moga nar.: moral; Pahnjen, pahjeni: prismojen, trapast, od pahniti: su-
niti, butniti; srmak D 51: siromak, revček; Klopi ima naglas na prvem zlogu,
glodati na drugem; navča (nafča); naučil; neke D 55: nekaj; gibance: devetero-
guba močnata jed s sirom in smetano; Nejsi B 56, nesi D 61: nar. nisi; vičit:
učit; sap(e)rment: iz lat. saeramentum; Basam C 66: trivialni izraz iz madž.,
medmet, vzklik nevolje ali vzhičenosti; herdek (prim. ardigata): iz Herrgott;
z mene: iz mene; grata: iz nem. geraten, uspeti, nastati; tujke ne preglasujejo
vedno: študent — študent; nabasali: natlačili; mesa naglasa prvi zlog; kanjer
D 70: iz ital. torba; lajta, glajta: iz nem. sod za zrnje, kašča, shramba; Viiča
B 74: učil; DÜk: uk, učenje; ta: tja; Vpisane A 77 je tiskovna pomota za: V pi-
sane; štacun, tudi fem. štacuna D 81; priša B 77: prišel; tuški A 83 je tiskovna
napaka za: turški; kakti D 87: kakor; nimški (Glonarjevo goričansko narečje):
nemški; Gde B 83, D 91, kje C 91: kjer; maglo biti tu pomeni: moralo, imelo
biti; (Gnusno) zlo D 93 ni morda samostalnik (Unheil), temveč adv. zelo; ne
D 96: ni; v ezelspanki D 99: iz nem. v oslovski klopi; moga: moral; v prosi ded:
strašilo v prosu; grčko (kot goričko): grško; da C 103: ker; pre (iz pravijo);
baje; stvari A 101: nar. živali; ko A 105: kot; ka B 97: pomota za kak ali pa
slabo zapisani ito; štrtinjak: sod 10 veder oziroma 5661; mačaka B 99 je nar.
pravilni gen. oziroma ak. sing, od mačak; okinjak: oknenica, odprtina za zra-
čenje hlevov in kleti (tudi v sobi na stropu); jo (spodnjeprl. oblika) D 117: jedel;
klüka: kljuka, nezadostno; nesa: na kunci: nesel ob koncu pouka; kelko: ko-
liko; hiža B 106: tu hiša; posa D 122: revščina, revna kočica; resen D 125: zares;
znan B 109: znam; krikati: vriskati, juckati; iman: imam; hi D 128: verjetno
napaka za ih, jih; igram A 122 naglasa na prvem zlogu; veliki z naglasom na
drugem zlogu A 127: velik; Kader: kadar; polovnjak: sod (= polovica četrti-
njaka) okr. 283—5001; priden: pridem; Velki D 133: velik; gren B 119: grem;
krez D 125: čez; z baboj: vzhšt. z ženo; hram: hiša; z baboj v hram iti: oženiti
se; čen B 122: čem, hočem; smen: smem; vtegna B 125: utegnil; gdaj, kda: kdaj;
enók D 142: enkrat; se B 129 je tiskovna pomota za: ste; kaki, kakši: nar. kakšen;
vtič (ftič) B 130: ptič; enako beri: poslušafci in zafci; vučte se: učite se; s tote:
iz te; doj B 135: dol; nej: ni; vsakši, vsaki: vsak, sleherni; žmeten (Plet. izraza
ne tolmači); težak; phat: tlačiti, siliti; klebuk D 158: klobuk; kir: kateri, kdor;
v medli glavi: v slabi gl.; prejme: prime.
86
>Dere sen še mali bijac
Vsebina. Pesem je polna vzhšt. folklore in prleške šaljivosti.^^ S pretirava-
njem in skrivljenimi prispodobami zabava družbo. Pevec poziva k posluhu
>pesmi visoke« vse, kar leze in gre. Pesem bo hujša kot ropot praznih stop, v
katerih sicer skoraj neslišno phejo proso ali ajdo za kašo, povzročala bo (ali
podobna bo kot...?) mačji jok in škripala bo ko stare klopi za mizo in pečjo.
Poslušalce bo poučila o pesnikovi mladosti. Ni ga prinesla štorklja, z repne njive
ga je privlekla mačka, ki vsepovsod prenaša svoje mladiče. Tako se norčuje iz
njega dekla. On pa si nič ne stori iz tega. Obuja vesele spomine na otroške igre,
ko je še — zaradi varnosti! — nosil krilce: po ilovnatih tleh borne kmečke izbe
je kotalikal voziček, to je navadno kar prazen motek, pa zopet pestoval mucko.
Poleti se je vse dni potepal, plezal po ograji in se valil v prevrnjeni repni kadi
sem in tja ali po manjšem strmcu. Bal se je ciganov, ki so se priklatili z bliž-
njega Hrvaškega ali iz Prekmurja, pa tudi kričečih jesiharjev in se brž skril —
ko plašna podgana — kje v gospodarskem poslopju, kjer je polno vabljivih
skrivališč.
Kmečka deca mora kmalu začeti pomagati pri delu, zato opozorilo in grož-
nja staršev: če bo pasel lenobo, ne bo dobil pogač, ki so največja dobrota prle-
ških otrok. Dostikrat tudi šiba poje. Ko pa je dobil dolge in široke prtene hlače,
je bilo treba iti v šolo, četudi s silo. Učitelj mu je zabijal v glavo abecedo.
Trpela so ušesa, za lase so ga vlekli in slišal je vrsto vzdevkov, kakršna je pač
bila vzgoja stare šole. Vsi so se znašali nad njim. pravim revčkom. To je trajalo
sedem let. In uspeh? Nekaj znanja iz branja in štetja do deset... Oče je spoznal
sinove »talente« in ga zbadljivo nanje opozarja: ker mu je zgolj za jelo, ne pa
za delo, naj gre v šole, za »gospoda« bo že dober! Tako je mislila kmečka mo-
drost. Za čast fare naj žrtvuje osebno svobodo!
Iz negodnika, motovila, je torej postal študent — kakšna vznemirjenost za
kmečko hišo! — in odslej bo hodil usodno pot prenekaterega slovenskega kmeč-
kega otroka. Z darovi zemlje in matere, kmečke gospodinje, ga oče odpelje v
mesto, v normalko. Tu se bo najprej v enem letu toliko izvežbal v nemščini, da
bo lahko sledil gimnazijskim predmetom. Kmečkemu sinu je bilo mestno okolje
novo doživetie. Privadil se je meščanski hrani (kava z žemljo!), pa tudi živ-
ljenju mestnih paglavcev: pohajanju po ulicah in zanemarjanju pouka. Zijala
je prodajal po mestu, šola pa je terjala svoje: brkati profesor ga je mučil z
nemščino. Zaman! Nemško »tuljenje« (»lajanje«) se mu je gnusilo in mu ni šlo
v glavo. V njem se je uprla slovenska narava. Za kazen je moral sam sedeti
v sramotni klopi, gotovo ie bil tudi z imenom vrezan v sramotno palico. O vsem
tem toži poslušalcem. Tudi klasičnih jezikov se je moral učiti, ker materinščina
»gospodom« ni zadostovala. Tako naj bi se »kratkočasil« še z drugimi, realnimi
predmeti. Nemogoče stvari so zahtevali od njega: kot da naj bi kravo ali sod
stlačil v žep! Ta tuja učenost mu je zvenela kot če bi mačka vlekel za rep.
Kmečki oča pa je še po svoje pripomogel sinovemu »študiju« — tako je bil več
tepen ko sit. Hudo se mu je godilo. Trpel je pomanjkanje. Šolsko spričevalo pa
je bilo polno »kljuk«, petič, to je nezadostnih.
Dolga leta je trgal v šolah hlače na škodo domačiji. Šele sredi poti je bil,
a že ie dorasel: oblači se po modi, ponočuje, kadi cigare, pleše, keglja in kvarta.
Posebno pa ceni dobro jed in pijačo. Skratka vse, kar lahko zna vsak kmet, ne
da bi za to hodil v šole. Zakonskega jarma ne mara, ostati hoče večni mladenič
in bo kot stric obiskoval in zabaval sosede. Studentovanja ima dovolj: tudi če
Prleki se radi norčka jo iz drugih pa tudi iz sebe. Življenje na plodni zemlji z žitnimi
polji in vinskimi gorami je rodilo že prenekatero iskro domislico. Živahno delo na njivi ali
v goricah bistri glave in sprošča srca, ki so daleč od jokavosti. Mehko vzvalovana pokrajina,
zasajena s trto krog vencev belih zidanic, pod visokimi jagnedi, sicer vpliva na značaj človeka
z nadihom lirizma, a tega použiva zdrav, duhovit realizem {prim. članek B. Borka v Tovarišu,
1953, št. 45, str. 1267). — Vredno je še primerjati Gomilšakove besede o zemlji in človeku
v deloma podobnih Halozah (»Zora«, 1875, str. 136): >... so tudi Haložani že od nekdaj bili
delavni, potrpljivi in pošteni, a tudi živahni, lehkokrvni, zabavoželjni. Njih zemlja jim je
v dobrih letinah dajala dovolj vina, a vselej premalo kruha.< »Haložan je sploh trdne, srednje
postave, zdrav in bister. On je vesel, radodaren, gostoljuben, pleše, prepeva in vriska rad.« —
Toda za obdelavo tega gradiva prleški Miklavž še čaka svojega Rollanda . . .
87
Leopold Stanék
bi se še enkrat rodil, bi ne hotel več v šole! Še takšno navadno kmečko delo bo
raje opravljal.
Za konec še enkrat nagovori »poslüsafce«: Glejte, takšen »tiček« z zajčjimi
ušesi in s prazno glavo sem! Čeprav je bila dolga pesem šaljive narave, je njen
nauk hudo resen: Kdor nima glave za težko učenje, naj ostane pri plugu Sama
zunanjost namreč iz človeka še ne naredi »gospoda«.
Stvarna razlaga. Mnogi ne vedo, da se prleška pesem o študentu začne
z verzom »Vse, kar gazi (lazi)...« (F: »Karkol lazi...«). Prvih štirih, uvodnih
kitic navadno ne poznajo. Te pozivajo poslušalce (prim. različen uvodni »pri-
pjeoak« v srbski in hrvatski epski narodni pesmi!) k posluhu in napovedo vse-
bino pesmi. Izraz gazi je zamenjal enakozveneči lazi; vsebinsko ne ustreza ne
prvi ne drugi: gazim sneg ali blato, lazijo pa živali, ne ljudje, na katere se pevec
obrača. Z nepravilno prispodobo hoče pevec vzbujati šalo. Da bo čulo v ^ 3 se
nanaša na uho, y B 3 je bo zaradi množine viiha torej napačen (enako Al uha),
zato sta kasnejša C in D popravila smisel z boš čulo, kar pa se več ne nanaša
na uho, viiha oziroma uha, ampak na ose kaj gazi oziroma vse, kar lazi. F ima:
Da bi čulo ...
Pri C in C7 sta druga in tretja kitica zamenjani: Tota pesem sicer lahko
nadaljuje prvo kitico, a Pesem hujšo ... ne more slediti drugi kitici. A Z/5, D 5
in E5 bolj smiselno nadaljujejo vsebino prve kitice kot druge variante: hujšo,
kak ropoče, namreč: čulo bo hujšo pesem, kot... Pri hujša bi bOo treba verz
dopolniti takole: pesem je hujša, kot... F se je izognil težavam takole:
Pesem hujše pač ropoče / Kak sto..., kar je dokaz, da je čutil slogovne ne-
okretnosti. V prejšnjem stoletju so kmetje pridelovali dosti več prosa in ajde ter
se tudi bolj hranili s kašo ko s kruhom. Lesene stope (z vzvodom) za phanje
je dandanes le še redkokje najti. Prazne stope otroci radi gonijo za zabavo, da
se gugajo in delajo čimveč ropota. Polne stope namreč ne ropočejo tako zelo.
Zapis C ima že namesto praznih stop, ki niso bile več tako znane, praznih kol
(to je voz), a je zato brez rime. Tudi prazen voz lahko dela ropot, n. pr. z lestvi-
cami ali s košem iz desk (»kripne«). Obe primeri sta vzeti iz resničnih otroških
iger in tu za zabavo močno pretirani. Isto velja za jokajoče mačke in škripa-
joče klopi. Odvisnik v 7. v. je razumeti tako: pesem (ne ropot praznih stop!) je
takšne narave, da se vsaka mačka joče; primerneje bi bilo reči: kot se vsaka
mačka joče. Tudi zadnjo vrstico bi smiselno takole nadaljevali: Pesem hujšo,
kak... škriplje vsaka klop. Stihi te kitice niso logično izpeljani.
Ljudski čut za naraven jezik je celo popravil enajsti verz, čeprav na rovaš
rime: iz prvotnega kaka čenča sem jaz bila (kar bi lahko govorila samo ženska
oseba!) je nastalo k. č. s. j. bia (bija). Od malih nog je dobra ljudska rečenica
namesto od mladih nog.
V četrti kitici je Glonar pravilno vstavil narekovaje, ker gre za deklin
nagovor (čeprav ljudska pesem ne pozna dosledne rabe ločil!), zato je me je
privlekla v B in C nesmiseln (tudi F ima nesmisel: Z repišem se je privlekla /
Mačka k nam...!) — kvečjemu če ne bi šlo za deklin nagovor, ampak za
njegovo trditev, kar tudi gre, pri čemer pa bi nadaljevali: Tako mi je ... rekla.
Al, C in C I z domu nimajo rime. Privlekla .-rekla tudi v narečju ni čisti stik.
Znamenita peta kitica velja mnogim za začetek prleške himne, a z drugačno
prvo vrstico »Dere sen še mali bija«, ki je, kot vidimo, nobena varianta niti
redakcija v celoti ne pozna. Kljub temu se dandanes največ poje prav ta vrstica
(tudi začenja se pesem z njo!), čeprav ni rimana, kar pa nikogar ne moti
(Glonar se je odločil v redakciji za staro rimo!). Manj znana je varianta iz
harmonizacije Albina Weingerla:
H   Dere sen še (ali: jaz) mali bija,
te je liišno blo,
s prston sen po nosi rija
te pa vüsta djo.
88
»Dere sen še mali bija«
Prvi te (te) pomeni tedaj, drugi pa: potem. Je prva vrstica Dere..., ki je
ostala sirota, vzpodbodla kakšnega hudomušnega veselica — neznanega ljud-
skega poeta, da je poiskal in našel nanjo rimo s preznačilno vsebino iz otroškega
sveta?! Kitico je Weingerl — po pismeni izjavi — resnično slišal med ljudstvom:
starejši ljudje z njo radi dražijo otroke.
V desetletjih življenja ljudske pesmi se je nadomestil neljudski veznik
Kadar {Al Kedar) z Dere {F v Dramijah pri Celju ima knjižno: Ko sem jaz
še v jančki skakal). Hkrati se je izvršil premik od nazornega rekla o janjki
skakal (ker »varnostna« krilca brez hlačk dandanes nosijo le še redki otroci)
do sicer ljubkega, a samo splošnega spominjanja na mladost ... še mali bija.
To se je obdržalo. (NB. okolica Ljutomera pozna tu spirantični j, pesniška do-
lina — Glonar! — konzonantski i!)
Ali je nova vrstica te kitice posneta po kakšni drugi sorodni ljudski pesmi?
Štrekelj navaja več takšnih začetkov, a so pesmi druge vsebine, n. pr. »Grfa sen
jaz mladi bija« (Sv. Anton v SI. g.), ki jo je zapisal Josip Klemenčič. Je med
pivskimi, 111/480 z znano 8. kitico: Kadar jaz vmrja bon... Dalje: »Dere sem
še pajbiček biâ< (okolica Svetinj), ki je med stanovskimi, 15. sn. str. 604 in poje
o prepiru med zakonskima. Pač pa ima prleški pesnik Peter Skuhala v svoji
zbirki »Popeofce« iz leta 1907 šestkitično tristopično mladostno pesem, katere
prva kitica se glasi:
Gda sen mali bijo
Luštno je bilo.
Da sen mleko pijo,
Beli močnik jo,
V robači sen skako.
Glasno se smijo,
trala, lala, lala, lo.
Gda, Da: ko; oblike deležnikov na — o so muropoljske (»dolenjske«); robača:
srajca.
Skuhalova prva kitica se vsebinsko in delno celo oblikovno (pripev!) precej
ujema z našo peto kitico, zlasti pri C in CI: prvi dve vrstici imata povsem
isto vsebino, u robači sen skako je prav isto ko t> jajnki skaka. Druga vrstica
himne ima isti metrum in ritem, kot je tu, celo refren je isti in tukaj kar
označen. Toda napev Skuhalove priložnostne neštu dentovske pesmi, ki ga je
zložil avtor sam, je — kot bo to razvidno v Voduškovi razpravi — drugačen
in po glasbeni plati torei ni mogoče najti zveze med obema pesmima. Ali pa
je Skuhala (po 1907) vendarle vplival s svojim mali bijo na spremembo Gomil-
šakovega v janjki skakal ne glede na rimo? Ali pa je Skuhala (pred 1907) po
svoje posnel Gomilšakovo kitico. 1898/99 natisnjeno in že močno razširjeno, ter
ustvaril samosvojo »popevko«? Vsekakor se je zvočni in lahko izgovorljivi verz
Dere... izmed vseh variant najbolj priliubil. Se bo kdaj posrečilo najti ožjo
zvezo ali odvisnost obeh gorniih kitic? Bi mogli govoriti o kontaminaciji obeh
variant? Bo možno najti še kak tretji vir? Previdnost nas varuje prenaglih
sklepov. Sprememba te vrstice je med najpomembnejšimi.
Prvotni prislov veselo (imata ga tudi yl 7 in F) je vulirariziral v luštno,
liišno. Po Jiiš' namesto v hiši. hiži je neljudski vpliv. Kotalikanje vozička po
sobi (kolca v hiši sem potakal, pri F: takal) in pestovanje mačk (varval mač-
kico) sta še vedno priljubljeni igri kmečkih cicibančkov, za spreminjanje podob
torej ni bilo potrebe in razlogov.
V šesti kitici je Gl popravil staro obliko po leti v poleti (Plet. ima še obe
možnosti). Zacherlova sta to kitico po svoje zapisala: kniižno obliko po vasi
bi morala postaviti na konec prvega verza, tako bi dobila rimo s tretjo vrstico,
ki pa jima je sploh privzeta iz 75. verza in na tem mestu nima domovinske
pravice. F ima v tej kitici: Plezal sem po starem lesi, I Takal repno kad.
Ce pa videl sem (vida sen) se mi dozdeva bolj naraven besedni red kot
Če sem vida pa (C in D): če bi pa v drugi varianti poudarjali (skandirali), bi
89
Leopold Stanék
pomenil: zopet. Vem pa, da ima goričanski del Prlekije tudi to možnost stave
(bližina Glonarjeve domačije!).
Za razvoj ljudske pesmi je značilen primer, ko širitelji včasih kakšnega
izraza ali rekla ne razumejo več in ga zamenjajo z drugim ali ga uporabljajo
naprej v spačeni obliki. Tak primer napačno razumljene jezikovne posebnosti
navaja Gl v dodatku k Štreklju: iz »tvoja roka« je nastalo na Štajerskem
»tuja roka«, kakor so slišali v narečju peti Dolenjce. Podobno sem slišal 1945
na Štajerskem peti dekleta -»druzga Tita mi hočemo«, ker jim je bila beseda
»druga Tita ...« neumljiva. Tukaj pa je iz verza Ali Čiča, joj nastalo pri Kle-
menčiču te je bilo joj, pri Župcu te blo tudi joj, pri C in C/ pa že: čiči jo j,
čeprav je Zacherl v opombi označil besedo s »potepuh«. Oblika čičijoj ne more
biti samostalnik (kvečjemu medmet), kar bi po skladnji — videl seni cigana
ali čičijoj? (seveda Čiča, joj) — moral biti.
Kako je prišlo do tega? Gotovo je že več desetletij mimo, ko so še po vaseh
in sejmih vpili jesiharji (prodajalci jesiha) in drugi krošnjarji. Čiči, t. j. ljudje
iz Čičarije, z meje hrvaške in slovenske Istre (Matičetov: predvsem prebi-
valci vasi Mune in Zejane; Glonar: poslovanjeno vlahoromunsko prebivalstvo
Čičarije). Kasnejši naš rod jih ni več poznal — prvotni izraz se je spačil do
neumljivosti. Redaktor D je sicer sprejel prvotno obliko, ker jo je pač poznal
iz prejšnjih zapisov. C in C 7 sta verno zapisala spremenjeno, porušeno podobo
pesmi, čeprav sta kot izobraženca skoraj morala vedeti, za kaj pri stvari gre.
Tako smo priče primera »krušenja« zaradi družbenih sprememb (Grafenauer).
Namesto neljudske oblike To sem bežal je nastala te (tedaj) sem bežal.
F: Čas ( = tedaj!) sem bežal... Znani sta še dve varianti te kitice:
Klemenčič:
Če pa so cigani prišli,
te je bilo joj,
leta sen po celi hiši,
v parmo al za gnoj.
Zupec:
Če cigane sen zagleda,
te blo tudi joj,
te sen beza kak podgana
v parmo al za gnoj.
Zlasti prva se dandanes mnogo poje. Žensko rimo je sicer zamenjala
asonanca (v drugi še te ni!), skladnja v zadnjih dveh vrsticah pa ni dosledna:
leta (leta) sen po celi hiši pomeni namreč tekal sem, kar je v redu, a za zadnji
stih ne potrebujemo ponavljajočega se dejanja, temveč trajajoče tekel sem, kar
pa ima v narečju drugo kvaliteto: l^Ja sen. V tem pogledu teče druga varianta
bolj naravno.
Tu vmes se včasih poje kitica E:
Naša mačka mlade mela,
včasih dve al tri,   (včasi štir, včasi tri)
včasih smo jih duma jeli (Baukart:" meli!),
včasih vkraj dali.
Nečista prva rima in neustrezna vsebina jasno kažeta, kako so ljudski
šaljivci dodajali nove domislice v duhu stare sheme in z »ujedljivo zabavljico«
ter z norčkanjem iz samega sebe in drugih (mačke jeli) zabavali družbo.
" Narodopisec, prleški rojak Jan Bankar t, upok. prof. t Mariboru, mi je dal za študijo
nekaj potrebnih pojasnil.
90
>Dere sen še mali bija«
Ljudski izraz je oča, ne oče. V D so narekovaji za premi govor, ki se pri
BI (1957) začne spremenjeno: »Franček, ti si rogač!« (Baukart: roglač je vrsta
hrošča). To kaže, da ljudstvo izrazov šlutek (šlatek) no (A I ima alj namesto no)
vtragljač (Al: straglač) ne pozna več tako na široko (F: Čuček in vtraglač).
C in CI imata porušeno, manj ustrezno sploh bežati (= vedno b.) za zmiraj
(zmirom) ležati, kar bi se lahko ev. nanašalo na bežal (beza) v 27. v., verjetno
pa gre za prepisno napako (b za 1!), ker že naglas ne ustreza: narečno je bolj
prav bežati. Pri C prečrtani in pri C / še ohranjeni izraz vsagač (gen. pl.), ki
ga Plet. nima, je neznan in bi bil mogoče v zvezi z vsajati — polagati (pogače)
v peč?
Siba poje lepše kot petelin ni ravno posrečena primera. Gre za šalo. Drva
(poleno) kot edninska oblika ženskega spola živi v dolini Pesnice (dr. Kolarič),
v Pomurju (C in CI) le množina istega spola (drva so letele). B I in F imata:
so letela; Al neposrečeno: Derva z mene je letela.
V naslednji kitici je uredil Majcen drugo in tretjo vrstico smiselno tako, da
ju je stavčno zvezal brez ločila (enako Glonar in Breznik, s tem da sta že na-
domestila s še: Brž ko so mi slekli krilce, B že so me v platnenih hlačah. Al
in D: in sem bil ,še v — ^ 7 je brez predloga v\ — platnenih hlačah, so me...;
F: Da v bergišicah / So me ...). Pri A je vejica na kraju 2. v. odveč (manjka pa
v I.V.!) ali pa — manj verjetno — zaključuje eliptično rabo: že (sem bil) v
bergušicah.2' Dokaz za to bi bil (enjabementi so v liudski pesmi namreč res
redki, kar poudarja že Grafenauer!) v C in CI: Že v bregušah sem (sen),
toda porušeno in brez rime! S silo je prešlo v liudsko obliko s siloj, C in CI
šiboj (= s šibo), BI celo: seboj (= s seboj). Glonarja je motil ti (ta) grozen
strah in ga je zaradi zaimka — po nepotrebnem — spremenil v določno obliko,
saj nedoločna v tej zvezi v narečju živi. Razen D jo imajo vse variante. Tudi
vzklika o j jaz ne bi spreminjal v oh\
Za naziv vzgojitelja imamo tu tri izraze, tudi B I ima školnik, nekoč služ-
beni, uradni naziv, C I narečno vičitel, F včitel.
Variante, ki nimajo starinskega deležnika zabiva(l), so brez čiste rime:
C in C 7 zabijal, E nabija. Pri zapisih brez oseb. zaimka me (C in C I) ne vemo,
kaj ali koga je učitelj zabijal. Primera s soho je zgolj pretiravanje. B s pred-
logoma v me je kak v soho (predmeta ni!: misli na predmet v 3. v.?) je ne-
okreten. BI ima varianto 2. v.: pa še kak hudo, s čimer zavrže podobo s soho.
Pri F je zapisano slabo umljivo: zabijaj (?) / Je tako suho (?). Primer »mali-
čenja« !
V. 45: F ima Nategoval. Neposrečeni vmes A 46 se je nadomestil z mi, ki
se je obdržal, ima pa ga že tudi Breznik! Frasé je povsem izrinilo žrebe, žrbe,
ki ie podobna oznaka kot tele: osel no žrbe sta sicer vsakdanja vzdevka iz
prleškega »prispodabljanja« (»cojavanja«) med šolarji. Osla in žrebe ima že
tudi Al. B I ima za krsta : mea (imel), A I : kerstil.
Mašilo pač v A 49 {Al samo pa — napaka?!) je drugod srečno izpadlo.
Za pahnjen, pahjen (dr. Kolarič je mnenja, da izraz ni prleški, temveč za-
hodnogoričanski in kozjaški) mali siromak pozna E: bogi (ubogi) s. Prilastka
mali in bogi podobo kajpak osiromašita. E ima: Hteja klesti (?) no čohati / se
po . . .
Klopi A 53 z naglasom na prvem zlogu so zamenjale bolj posrečene Hlače.
Naučil (naglašeno na prvem zlogu!) sem nekaj brati — koga sem naučil?, se
vprašamo. Na mestu je le povratni glagol (brez se bi bil vpliv notranjskokraških
govorov, kar pa tudi ni izpričano — natis v Trstu?). Zaradi knjižne oblike
Naučil (povrh še s prisiljenim naglasom na a!) je bil v verzu en zlog preveč,
zato je zapisovalec A izpustil povratnoosebni zaimek. Pri narečni obliki navča
" Breguše so nosili možje in fantje tja do srede stoletja, piše Gomilšak y svojem
>životopisn« sovaščana in ujca dr. Jožefa Muršca, Ilirca »slovenskega konzula v Gradcu«,
v Slovenskih večernicah 1898 (pisec se je podpisal J. G. Vrbanov, ker se je Gomilšaku po do-
mače reklo Vrb an). V tem življenjepisu je tudi prav podobno izražanje o (Murščevem) šolanju
na osnovni šoli in gimnaziji, kot ga imamo v naši pesmi.
91
Leopold Stanék
(nafča.; Breznik ima NaDČil), ki je A verjetno ni poznal, je stvar v redu in verz
lepo teče, kakor zahteva pevnost. Za knjigo brati in številke šteti uporablja
vzhodnoštajersko narečje samo en izraz: šteti. Šele v zvezi vedno lahko razločiš,
za kaj gre. Zaradi rime pa je tu rabljen brati.
Kakšna kritika šolskega uspeha! V sedmih letih si je pridobil le nekaj
temeljnega znanja! Ali pesnik samo šaljivo pretirava? Ali pa je kaj spomina na
Gomilšakovo šolanje v ljudski šoli (okr. 1849—1855) in na ponemčevalne metode
v dobi Bachovega absolutizma? VsOjene nemščine se otroci niso prida navadili,
materinščino pa je zanemarjal učni načrt ali nezavedno nčiteljstvo.^' O nizkem
stanju osnovnega šolstva na Slovenskem v tisti dobi se poučimo tudi iz poročil
okrog ljutomerskega tabora in sploh iz vsega boja za pravice slovenščine v
šolah.
France z nenavadnim naglasom na prvem zlogu dandanes na vzh. Slovenije
ni običajno ime, samo Franček — tako imata B I in E, C in CI sta brez imena,
zato brez rime. F ima ime J ozek, zato asonanco s fižolek, kar je vsebinska za-
stranitev! Je pa značilnost celjske variante. Ali je rima v tretji vrstici gibance
vplivala na tako obliko imena? BI ima namesto močnate jedi klobase, torej
samo asonanco. Med nadaljnje največje dobrote rodne zemlje sodijo krofi (na-
rečno krof li), dalje štrukli no meso. D ima narekovaje za nagovor. Poleg kitic
Dere sen še ... in Mati so mi je ta in naslednja med najbolj znanimi in priljub-
ljenimi.
Tudi še tako vestni zapisovalec Majcen včasih »zadremlje« : v ß 59 je za-
menjal besedni red v celo faro — če hočemo rimati, moramo imeti faro celo. Ali
pa je nemara samo vestno zapisal že porušeno vrstico? BI (isti vir!) ima namreč
tudi celo faro, toda ima v prvi vrstici namesto nobeno delo: nobeno rabo, to je
vsaj asonanco. Kitica izraža znano željo agrarnega materialista v pretekli dobi,
ki je hotel imeti v hiši tudi duhovnega »gospoda«. Koliko osebnih tragedij je
izviralo iz takšne mentalitete hišne oziroma farne (fara je bila meja tedanjega
obzorja) časti, saj je ponekod izvajala pravo nasilje nad človekovo osebno
odločitvijo.
Turška sila: prim. Gomilšakov sestavek »Turki pri Radgoni« v Novicah,
1862. Basam (basan) saprment -v C (C I) je očiten vpliv iz bližine madžarskega
področja — preko Prekmurja je postal vzklik znan tudi v okolici Ljutomera.
To obliko imajo samo ljutomerske variante. Za Postal z bolj redkim naglasom na
prvem zlogu je ljudstvo raje sprejelo »svojo« obliko grata. C 7 68 ima napako:
nagli namesto naglo štident. F: Naenkrat — ni prleška oblika! S to kitico se
priložnostni zapis Minke Zacherlove konča.
Sledi najbolj znana in priljubljena kitica, s katero včasih kdo kar poskuša
začeti peti pesem. Prvi verz Mati so mi nabasali je tako posrečen in popularen,
da se je ohranil neizpremenjen v vseh 8 variantah, kar je pri celotni pesmi prava
redkost. Dokazuje pa, da je posrečeno obliko ljudstvo vedno rado sprejemalo
in tudi ohranilo brez spreminjanja. Gl. je nabasali opremil z ostrivcem, ker je
deležnik v narečju naglašen na drugem zlogu. Naštevanje v drugem stihu je
različno: poleg študentovega priboljška je še kaj za gospodinjo — moke, jajc,
pšena (A, C) —, pri kateri bo dijak stanoval, največ pa se opeva studentova
popotnica kruha no klobas BI, E; mesa (z naglašenim e!) in klobas B, F; pri D
celo en kanjer (kajir = torba) klobas; AI Sira in klobas. Zanimivo je, kako
Ilešič, avtorjev življenjepisec, v Mohorjevem koledarju — 10 oziroma 9 let po
prvem natisu — citira to kitico:
Mati so mi nabasali
pšena in klobas,
oče pa me zapeljali
v Marprok v strti klas.
Primerjaj varianto C!
" >V prostonarodnih (osnovnih!) šolah se je učilo po večini, v latinskih pak izključno
v nemškem jeziku,< piše Gomilšak za čas Murščevega šolanja.
92
»Dere sen še mali bija<
A, AI in C 72 imajo čisto nemško obliko Marburg, druge so narečne:
B Majpruk, D Marpuk, zlasti pa B /, L Marpruk, 7/eši'č Marprok. Za nenavadno
reducirano obliko čtrii pri A imajo druge variante narečno pravilno: štrii. Al
šterti. Zakaj pa v četrti razred? V četrti razred normalke, navadno mestne vad-
nice, kjer naj bi se v pripravljalnem oddelku kmečki kandidat dobro izuril v
nemščini, da bo mogel po enem letu slediti gimnazijskim predmetom, ki so bili
vsi — razen verouka — v nemškem jeziku (Murko, Spomini, 1954). Z izrazom
klas, ki se je v narečju oprijel, je pesnik označil nemško mestno šolo, ki jo bo
kmečki »čehec« odslej obiskoval. Posebnost je drameljski zapis z lokalno varia-
cijo: Očka pa me zapelali / V celsk pripravni klas (!).
Posebnost pri F je tudi naslednja kitica, ki je ne pozna nobena druga
varianta:
Dokler je še kruha bilo.
Vriskal sem in pel.
Ko pa tega je zmankalo,      (naglas!)
Névem, kaj b' začel.
Porušena forma priča o novi tvorbi!
Naslednjo kitico prične F takole:Tukaj sem jaz revež imel / Celi paradiž...,
kar je tudi porušeno. (Po tej kitici ima F le še eno: Velik sem že za ženiti...)
Namesto zlati paradiž se je uveljavila ljudska oblika celi p., za Skakal pa
leta(l) — obe obliki ima že prvi zapis Al; po blatni gasi: reven dijak je sta-
noval kje v predmestju starega Maribora, kjer takih ulic ni manjkalo. A daje
izraza »klas« (tudi C) in »gasa« v narekovaje, ker se zaveda ljudskih spačenk.
Breznik ima po lajti, tržaški zapisovalec po kleti (ali ni razumel izraza ali pa se
je namenoma izognil izposojenki iz nemščine?), drugi zopet po lajti, glajti, kar
pomeni sod, kaščo, shrambo za zrnje. Sicer pa je prleška klet pravzaprav tako
samo shramba za žito in orodje, za pijačo je — pivnica (Baukart)! Gornja
prispodoba hoče ponazoriti slepo pojanje dijaka po ulicah — kot miši v kleti
ali kašči.
Sledi kitica E variante:
Tam smo jeli sir, pogače,
štrukle no meso,
če razpočijo se hlače,
kaj je men za to!
Neustrezna vsebina (dobrote takšne vrste je dijak lahko užival samo doma na
kmetih, ne pa v mestu pri dijaški gospodinji!) kaže primer ljudskega »soustvar-
janja« v trenutku šaljivega navdiha, seveda v obliki in besedi dosedanjih kitic.
Naslednjo strofo imajo vse variante, le prvi natis ne. Pri A I Navčil sem se,
pri B in ß / se je Vuča žemlje jesti, pri C in D Navča... Zemlja in kava sta znak
»gosposkega« življenja! Al: Uk pa taj (tja) na klinec vesti.
Štacun narečno tudi preglasa (štacun), kliub temu še vedno ne dobimo čiste
rime na sline. Ta kitica je edina, ki ima žensko rimo tudi v drugem in četrtem
verzu — drugače tega namreč ne moremo brati! —: zija — cedija. Breznik kot
najstarejši in najvernejši zapisovalec ima sicer zijal — cedil, torej z naglasom
na zadnjem zlogu, za kar je moral spremeniti tekst obeh verzov (Sem naj rajš
zijal / Sem zlo rad cedil), da je obdržal metrum, a je ob rimo! Celjskemu rojaku
(rojen 1849 pri Sv. Martinu v Rožni dolini pri Celju, Biogr. leksikon) in dijaku
sta bili narečni obliki pač tuji. Vprašanje ostane, kaj je avtor pesmi postavil
na tem mestu. Za A je to pač edina narečna oblika preteklega deležnika — ni
se ji mogel izogniti! B iz leta 1908 (in E) kitice niti ne pozna ~ se ji je iz zadrege
izognil? — C ima v tej kitici porušeno rimo v prvem in tretjem stihu: štacuni —
figah. Prvi zapis ^ 7 je v začetku kitice brez predloga v, s tem posrečeno od-
jadeta dva predloga v vrstici: Pisane reči v štacune. Namesto fig ima: po slad-
xem cukru sline ...
93
Leopold Stanék
Profesor moramo zaradi rime brati narečno: prefçsar : cçsar; dalje držal
(A I deržal) — tudi v narečju nenavaden naglas! — znal. Teže gre to pri B in D:
drža (komaj možno!) : zna. Porušena varianta C porabi četrti verz že za dru-
gega. Podoba brkatega {A I berkast, E bradat) avstrijskega pedagoga je posre-
čena. C 85 ima strojepisni brkt prečrtan in s črnilom popravljen v mašilo brž.
Je črpal iz kakšnega slabo čitljivega zapisa? Ali pa mu dvozložna beseda ni šla
v metrum? Tretji verz s sultanom, turškim cesarjem se je od prvega natisa dalje
popravil oziroma vrnil k prvotnemu, tako ima namreč Al. Skratka: tako je
izvirno, le natis ima zastranitev!
Y A 85 naj bi stala na koncu verza vejica (ali pomišljaj), ne pika, ki ne
daje smisla! Kvečjemu klicaj za vzklik, za eliptični stavek! Variate B, C in D
imajo v glavo, A I brez predloga v, natis pa v glavi: zabiti torej tukaj ni ne-
določnik, ampak trpnopretekli deležnik v 3. skl. ed. ž. sp. (v zabiti glavi), kar je
smiselno in teče kar dovolj naravno, ter veže misel z zadnjim verzom, čeprav
z dvema vmesnima stavkoma! Pri drugih namreč prvi verz z glavnim stavkom
nima nadaljevanja in ostane nedokončan, šele zadnja dva verza tvorita priredje.
Breznik ima: Kde bi morlo (zelo nenavadno!) nekaj biti.
Naslednja kitica je pomembna za štajerske narodnostne boje v drugi po-
lovici preteklega stoletja, ki so se v malem razvijali tudi med mariborskimi
gimnazijci (na mariborski gimnaziji so bdi dovoljeni slovenski oddelki šele 1889
— na Kranjskem že 1882! —, ko je bila Ljubljani obljubljena že druga slovenska
gimnazija; dr. Mal) in nemškimi ter nemškutarskimi realci vse tja do prve sve-
tovne vojne. Koliko obmejne narodnoobrambne zavednosti srečamo v tej kitici!
Čeprav je natis spremenil krepki izraz Gnusno (tako že Breznik!) v strpen in
narečju neprikladen Zoprno se mi je — tu očitno manjka zdelo, kot to zahteva
rima in dokazujejo druge variante (kako neki je moglo v tisku to izpasti — je
bil vmes cenzorjev »škrat«, da bi z napako zabrisal učinek celote?!) — vendar
so se vse variante vrnile k prvotnemu! B te kitice sploh nima — jo je previdni
profesor učiteljišča namenoma izpustil v svojem zapisu za naročeno zbirko
»Pesmi avstrijskih narodov«?\ Ljudski pevci so torej ohranili Gnusno (Gnusno)
in zavrnili neljudsko obliko Zoprno. Nemško tulenje (pri A I, C, D, E pa lajanje)
pa je tudi v natisu že udarna beseda, ki si jo moremo razlagati le v zvezi z
neznosnimi političnimi in kulturnimi razmerami za Slovence v desetletju 1850
do 1860 in še naprej (n. lajanje imamo predobro v spominu tudi iz nedavne
preteklosti...). Predočimo si torej pogum, s katerim se je pesem prepevala v
javnosti in bila ob koncu stoletja celo natisnjena! Mogoče lahko tu iščemo raz-
log, zakaj pesem v »Brivcu« ni bila podpisana s polnim imenom in nosi samo
podnaslov »štajerska narodna«: vsi so vedeli za avtorja, vendar je bilo treba
poudariti, da je štajersko ljudstvo pesem zaradi pomembne vsebine sprejelo za
svoio in zanjo s svojim bitjem odgovarja! Pesnikova misel o narodni zavesti in
tujčevem gospostvu je tudi njegova misel! — Prleška pesem o študentu potem-
takem le ni bila zgolj šaljiva, vulgarnofolklorna »popevčica«. s katero bi se
zabavali vinjeni domoljubci po primicijah, gostuvanjih in veselih družbah. Tudi
če bi bila hotela, ne bi bila mogla ostati brez odmeva!
Ce bi bil imel redaLtor Majcnovega rokopisa, prof. Ivan Franke, tudi to
kitico pred seboj, tako kot je ni imel, bi ne bil mogel označiti motiva te pesmi
z nekam preveč preprosto besedo, zapisano na listek pri rokopisu: »Vaški pa-
glavec je, potem za nič študent, slednič popivač in pojedač«.
Konkretno razlago za krepko besedo v tej kitici pa lahko najdemo v KMD
1908, kjer biograf Ilešič pravi, da je Gomilšaku »v mariborski mestni šoli največ
preglavic delala nemščina«. Ilešič se nadalje pritožuje in sprašuje, zakaj da
morajo kmečki otroci že v ljudsko šolo v mesto in imeti eno leto več stroškov,
če hočejo v gimnazijo. Korajžno zahteva, naj bodo »latinske šole v slovenskem
jeziku!«
S to učinkovito kitico se je končalo nadaljevanje pesmi v št. 5 tržaškega
»Brivca«, str. 5, 20. februarja 1899. Verjetno je, da je Trst tako protinemško
(protiavstrijsko) parolo z užitkom prinesel.
94
»Dere sen še mali bija«
C ima porušeno kitico in je zaradi obrnjenega besednega reda oziroma
spremenjene vrstice brez rime.
Za Sliste dragi mi kristjani v ^4 93 je ljudski pevec poznal prvotno obliko
Al Čujte zvoleni k. (narečno: Čute...). Ljudska pesem, zlasti šaljiva, se rada
obrača na poslušalce z gornjimi besedami. Za sramotno klop se vrstijo izrazi:
A črna (ali v prenesenem pomenu ali zares po barvi?). Al »ezelsklop<, B zadnja
(konvencionalno), C lumpooa (napačen metrum, zato pri E: v lumpenklopil),
D ezelspank. Zakaj izraz čepet (saj je sedel, ne čepel!), nam utegne pojasniti
šele prispodoba v četrtem stihu v prosu ded, ki pač nikoli ne sedi. Lahko pa bi
sicer studentovo ponižno, sključeno sedenje imeli za — čepenje. Sam y A 95:
vse variante imajo tam, ki je le bolj mašilo. Zaimek sam pa dobro veže z meta-
foro: tako sam kot strašilo v prosu.
Glonar in Breznik imata to kitico šele čez tri kitice kasneje, ker hočeta prej
našteti vse učne predmete in označiti pouk nasploh. Verjetno imata prav, vendar
sem jaz tukaj kitico zaradi primerjanja pomaknil naprej, kot imajo to variante
A, B in C.
Zakaj je latinsko in grčko (A I gerško) pri A razprto stavljeno, drugi pred-
meti pa ne, bi se dalo težko dognati. Rima latinsko : slovensko je le približna.
Domnevo o študentovem zavestnem uporu proti učenju tujega jezika nam po-
trjuje v tej kitici tožba, češ da je (B in C: blo) gospodom slovensko vse premalo,
E preslabo. Kot da bi še vedno slišali Prešernovo trpko ugotovitev: »Slowenisch
(sprechen) die, so von dem Dienerstande...« Gospodom: Glonar je množinsko
obliko slabo zamenjal z edninsko gospodi, ki ima namreč v narečju naglas na
prvem zlogu. Med »gospode« gornje vrste gotovo nista sodila Davorin Trste-
njak in Božidar Raič, ki sta takrat tam poučevala!
Tu konča Zacherlov zapis C z opombo: »Manjka še nekaj.« V spremnem
pismu je Kramolcu obljubil, da bo za druge kitice še »prebrskal svoje zbirke iz
dijaške dobe« (še en dokaz, kako marljivo so si tedanji študenti zapisovali ljud-
sko blago, pa tudi umetne pesmi, zlasti priljubljene študentovske!). Tudi ta
zadnja njegova kitica je — kot mnoge! — porušena, in sicer v poslednjem verzu
zaradi drugačne stave.
Kitico o realnih predmetih ima le varianta A: živalstvo — nar. vse stvari
(stvarine), rastlinstvo, matematika in zgodovina, vse za kratek čas. Kitica
je naknadna tvorba in se ni prijela. Poznat ne ustreza narečju ne po naglasu ne
kot kratki nedoločnik — takšne oblike so nekakšno spačeno posnemanje »bolj-
šega« (mestnega) govora.
Namesto gornje je med izobraženci bolj znana kitica, ki jo imajo Al, B
in E, z nemškimi oblikami predmetov: geografi, kar je boljše, saj je geometri
tudi — matematik! Vsi D 107 je metrično odveč.
Pevec bi ljudstvu ne mogel nazorneje prikazati težkoč študija klasične (ta-
krat »humanistične«) gimnazije, kot je to storil v naslednji kitici z dvema pri-
merama nemogočih storitev: vzeti sta iz srede življenja, živinorejcev in vino-
gradnikov — kravo ali sod (štrtinjak) vtakniti v žep! Ka(k) če... je natis
zamenjal z bliže knjižnemu ko rad bi. Maček (nar. mačak — sploh prevladuje
samostalnik moš. sp. nad žensko obliko) skuša pobegniti pred nagajivcem skozi
okinjak, oknenico, a on ga neusmiljeno vleče za rep (žep : rep tudi v narečju
ni čista rima!). Maček se grdo dere — prispodoba učenja tuje učenosti! Maček
s črno glavo — tu ne pomeni nič praznovernega ...
Marpurg A 110 iz Marburg A 72 ie korak v narečje, enako pri A I Marbruk,
B in D sta obdržala prejšnji obliki, B I ima tu Marbpruk (tak izgovor ali samo
napaka?). Meni bit pri A I je pomota namesto mene b. Bog bil sem v isti vari-
anti pomeni ubog. Večkrat bit kak sit je znana prleška prislovica.
Naslednjo kitico D 117—120 imata samo Breznik in Zupec. Ker pa je
prvi natis nima, je to zopet en dokaz več, in to močan dokaz, da varianta A ne
izvira neposredno iz avtorjeve roke. V čem bi bil razlog, da se kitica ni bolj
prijela? Mogoče v manj znani frazi »pri soncu jesti« ali v — ljudstvu neznanem
— izrazu »kljuka« za oceno. Tu imamo primer »odmiranja« dela ljudske pesmi.
95
Leopold Stanék
Jô pri sunci {AI Jel... pri solncu): verjetno jedel na prostem, to je nič. Pri-
merjaj reklo: Na sunci smo kuhali — hoče pojasniti, zakaj je jed (že) mrzla
(Baukart). al še tisto ne (E: aj še tega ne) — še manj ko nič: tako se šaljivo res
tudi izražamo; klüka (prim. cvek, fajfa, pinč, dvojka ipd.) je oznaka za petico
(reklo: Kljuka pet, križ deset!) iz dobe, ko je bila enica prvi, najboljši red,
petica zadnji, najslabši.
Kitica o letih studiranja in starosti dijaka se mnogo poje. Števila let A
dvanajst, B petnajst, A I, B I in D trinajst, E dvajsti oziroma A pet in dvajset,
A I in B pet in dvajs't, petnodvajset, BI šestnajst (očitna pomota!) in D, E šest-
nodvajst(i) so sama pretiravanja brez stvarne računske podlage. Ce bi že sešteli
leta študija (7 let osnovne šole, 1 leto normalke, potem ostane 4, 5, 7 oziroma
12 let — s ponavljanjem? — za nižjo gimnazijo), pa je nemogoče vskladiti leta
starosti: pri A bi torej šel v osnovno šolo šele s 13. letom (13 + 12 = 25), kar pa
je v nasprotju z verzi 36, 37 in 38 (brž ko je slekel krdce, je moral v šolo); pri
Al z 12. letom (12 + 13 = 25); pri B z 10. letom (10 + 15 = 25), kar je že bolj
verjetno, a še vedno v nasprotju z gornjimi stihi; pri B 7 s 3. letom (3 -f- 13 = 16),
kar je očiten nesmisel — verjetno gre za 26 let starosti, ne 16; pri D zopet s
13. letom (13 + 13 = 26); pri 7? — še najbolj verjetno — s 6. letom (6 + 20 = 26),
a je neverjetno, da bi smel v vsakem razredu nižje gimnazije sedeti po 3 leta
(4X3 = 12). Po vsem tem je za razvoj pesmi samo pomembno, kako skušajo
variante prvotna pretiravanja urediti in omiliti, kar pa je za ljudsko pesem
nepotrebno in celo zgrešeno.
Za koči A in hiži B (hiši B 7, fari E) imata ^ 7 in D lep izraz puši, puši,
to je pušči, puščavi, puščobi, revščini, revni bajti (tudi revnemu, morda zane-
marjenemu posestvu). Zakaj ima A 115 naglas na razred? Zato, ker se v narečju
naglasa razred; prav zato je ljudstvo raje obdržalo prvotni izraz šolo {A I: Sem
do pete šole ...). Zakaj samo do pete? »Kvinta vinta« so dejali stari: kdor ni za
študij v višji šoli, ga gotovo izloči peti razred, če ga ni že grščina v tretjem
razredu (zaradi nje so dijaki navadno odhajali na — učiteljišče!). »Petošolska
ljubezen« našega študenta najbrž ni več ovirala pri študiju, saj mu je bilo že 25
oziroma 26 let! Tako starih verjetno tudi nekdanje šole niso trpele v razredih —
vse je le pretiravanje za vzbujanje smeha! Tudi Breznik je enkrat zgrešil:
gazil rima z zlezel (!) — zaneslo ga je v knjižni izraz, ker se mu je splazil ne-
mara zdel neprimeren.
Fletno A 117 ni štajerska oblika, pač pa nobel; dobro (Al, BI) ustrezno
nadomešča izposojenki. Resem pri ^ 7 je napaka za resen = zares. Krikati A
in .4 7 pomeni vriskati, juckati, kar je bila nekoč na vasi pravica — polnolet-
nosti! Ta izraz prleško ljudstvo razume, ne pa izraza krokati, kar se pravi po
naše »lumpati«, čeprav bi ta beseda vsebinsko bolj ustrezala: prim. naslednjo
vrstico še cigare (B smodke) zmes kaditi, šlo bi torej za pitje in kajenje, v čemer
se študent navadno najprej in najbolj »izkaže«. Ker pa ima Breznik še krikati,
so pač kasnejši širitelji pesmi raje privzeli izraz krokati (vpliv Križevačkih
statutov?).
Kitica A 121—124 verjetno ni Gomilšakova, saj je Breznikov zapis — kot
noben drug — ne pozna. »Soustvaril« jo je kak študent, pevec v šaljivem na-
vdihu, mogoče celo zapisovalec variante v »Brivcu«. Verzi naštevajo nadaljnje
sposobnosti propadajočega študenta in se med ljudstvom — kot stihi o realnih
predmetih — niso prijeli: »škis-pagai« ni ljudska vrsta kvartanja. Igram na-
glasa na i!
Tekoča verza Znani so mi osi jeziki, I ki so dobra jed sta vzeta iz ljudske
frazeologije in sta d oseh primerkih neizpremenjena, dokaz, da tukaj ni bilo
kaj prenarejati! Čarovnik A 127, naglašen na prvem zlogu, je pri Al coprinjak,
D coprnjak, BI, E coprjak. B tretji verz drugače nadaljuje: znan (mi je) tudi
polovnjak (sod) veliki.
Z razprto tiskano besedo klet konča besedilo v 6. št. »Brivca«, 27. febr. 1899.
V oklepaju podnaslov tega nadaljevanja pove, da je to konec pesmi. To je pre-

»Dere sen še mali bija«
pričljio dokaz, da ni Gomilšak sam dal tako okrnjene pesmi o natis, ampak da
je to storil neznan zapisovalec. Breznikov zapis izpred 70. let ima namreč še
celih 7 kitic (prav toliko D; ß, ß / in L pa 6!), ki zaokroženo zaključijo vsebino
pesmi, česar o A ne moremo trditi. Čudno je, da se je avtor pesmi, ki je takrat
živel v Trstu, s takšnim natisom strinjal... Ali je zaključek izpadel namenoma,
iz kakšnih drugih, tehničnih razlogov? Kitic ni najti v naslednjih številkah
»Brivca« letnika 1899 niti 1900. Sicer nam pa podnaslov Konec vse pove.
Velik sen B 117 je primer mešanja knjižnega jezika (oblike velik narečje
ne pozna, samo veki ali velki!) z narečjem, tako tudi pri ^1 / in D, samo obr-
njeno: Velki sem. Pa se zdi me (= mi) sram (E: pa me zdi se sran) je narečno
možno; A I ima lepo: Pa je mene s. Rima sram : hram v narečju ni čista (â : a);
tristo, petsto {F porušeno: pet sto nožev) so v ljudski pesmi značilna zaokrožena
števila. — Študent tudi ne mara za zakon, ker se zaveda, da se na posestvo ne
more priženiti, toliko se je že odtujil zemlji, v mestu pa ni uspel. »Ne kmet ne
gospod — falot !« pravi ljudska modrost. Žal je pri nas vedno životarilo nekaj
takih stricev Dolefov!
Samec, a ne samotar, večni mladenič, veseljak in zabavnik hoče ostati vse
žive dni, pravi naslednja kitica. Hodil bo k sosedom na prleški praznik, na
koline, na žganjare, kožuhanje, lupanje (lickanje), na luščenje bučnic (koščic),
fižola, koruze, na česanje perja in na zimske večere sploh, kjer bo kot večni
»stric« zabaval staro in mlado s pripovedovanjem o mestu in doživetjih svojega
šolanja — »Dichtung und Wahrheit« ali pa narobe. Ljudstvo bo od šaljive
strani spoznavalo nenavadnosti mestnega življenja in si ustvarjalo o njem nove
jodobe — nemara se v tej ali oni bistri glavi porodi spet kakšna nova kitica
C pesmi o »pridnem študentu«, ki se bo pela najprej v ožjem krogu, kasneje —
če bo posrečena! — se bo razširila na celo srenjo in tako ohranjala, širila ter
razširjala ljudsko blago, kakor nas o tem pouči »množična psihologija pri na-
stajanju in razvoju« (Grafenauer), pri »ljudskem soustvarjanju« (Merhar) ljud-
skih pesmi.
Prva dva verza te kitice sta tekoča in se ujemata spet pri vseh variantah.
B I in E sta nadomestila na klobase z na koline, kar je prava ljudska oblika,
a ostane tu brez rime! Tako v ljudski pesmi počasi prodirajo ljudske oblike,
čeprav s tem »krušijo« prvotno, dosledno zgradbo kitice, ki pa ljudski pesmi
tako ni bistvenega pomena.
Če bi se še enkrat rodil — nikoli več študent! Tako grenko-smešno izjavlja,
saj gre raje opravljat še tako neumno poljsko delo: boba namreč ni kaj prida
pleti — na krompir najbrž avtor ne misli, čeprav mu ponekod tudi pravijo bob
(gl. Plet.!) —, zlasti moški ne bo rad prijel za takšno »babje« delo. Bob so nekoč
več gojili: zabel jen z zaseko in morda še s smetano je na kmečki mizi kaj
zalegel!
Končno se pesnik obrača s staro prleško rimano krilatico (izg. poslušafci :
zafci) na družbo, da zaokroži svojo »pesem visoko« o študentovanju. Slišali so,
kakšen »tiček« {vtič beri: ftič), A I tič brez perja, z zajčjimi ušesi in s prazno
glavo je! Iz sebe se sme vsak norčkati, a je tudi najbolj pravilno zabavno, ker
nikogar ne' žali.
Pri E sledi tu še kitica:
Zaj je pesen pa pr kunci,
dale več ne ven,
dobro si pa vsi zapunte,
kaj van zaj poven.
Kitica je pravzaprav — vsaj v začetku z opozorilom, da gre pesem h kraju
— nekakšna varianta kitice Zdaj ste čuli... Očitno je kasnejšega izvora. Je
povsem v narečju: zaj — zdaj, pr — pri, kunci — koncu, dale — dalje, ven —
vem, zapunte — zapomnite, van — vam, poven — povem.
Iz pesmi naj stari in mladi poberejo nauk, ki sledi v zadnjih dveh ozir.
treh kiticah. Pesem je sicer narasla in je dolga (= smrdi, diši) kot kozlova
7  Slovenski etnograf 97
Leopold Stanék
brada — torej na koncu še ost na pesem samo?! (prim. tudi 2. kitico, kako pesem
»ropoče«!) Zmaličen smisel (ljudstvo primere s kozjo brado nemara ni razumelo)
kaže BI: če ste tudi že pobrali I kozlove viši (uši). Ali pa se pevec pošali še iz
poslušalcev? Al ima čisto knjižno obliko: Iz te pesmi...
Nauk pa je tale: Ker je uk (vuk) težak (ljudski izraz je žmeten, tako BI, D
in E), je škoda siliti kmečkega otroka v šole. Slovenski kmečki sloj v preteklem
stoletju (meščanski je v »prvem kolenu« izhajal iz njega!) je sicer dal večino
naših izobražencev (Gregorčičeva »Kmetski hiši«!), med njimi znanstvenike ev-
ropskega formata; marsikatera kmečka mati je v bolezni ali porodni stiski
zaobljubila sina oltarju, mnoge trdne kmetije, vasi in fare so si želele imeti
»gospoda« — toda, kjer ni bilo glave za to, vse ni nič pomagalo! Želja in volja
sta bili premalo. Navadno sta že učitelj in župnik odbrala posebno nadarjene
za »šole«. Če se je kateri izpridil, je šla šola »na klin«. Načelo »rojen za plug«^«
je dandanes v nasprotju s svobodnimi človečanskimi pravicami, na drugi strani
pa tudi napredno obdelovanje zemlje zahteva vedno bolj šolane glave! —BI
ima tu konec pesmi in zadnji verz se glasi primte raj za plug — prim. D 160!
Sedaj imata samo še prvi zapisovalec Breznik in redaktor Glonar po eno
kitico s pojasnilom, da zunanjost (klobuk z visoko štulo!) še ne naredi »gospoda«.
Kmečki oča je torej kar dobro zadel, ko je že nekoč opazil sinove »talente«
(dobro veš pogače jesti...), toda, kdor zmore samo to — naj ostane pri zemlji!
Kako je torej šel razvoj prleške študentovske, t. j. stanovske, fan-
tovske pesmi? Historično - biološko obravnavanje teksta, filološko in
stilnokritično opazovanje ter primerjanje variant (»variante prikazujejo
preobrazbo, morfologijo in biologijo ljudske pesmi«, Merhar) z upošte-
vanjem politične, gospodarsko-družbene in kulturne preteklosti, skratka
celotne socialnopsihološke osnove (delež zatiranega naroda, šolstvo, ljud-
sko blago: prehrana, noše, običaji, rekla idr.) nazorno potrjujejo znan-
stvene izsledke in dognanja naših najvidnejših narodopiscev-znanstve-
nikov s teh področij. »Ljudstvo je (torej) umetno pesem zaradi naznačenih
odlik sprejelo v celoti, v posameznostih pa jo je prikrojilo svojemu okusu«
(Pogačnik po Grafenauer ju). Ali: »Preprosti rod osvaja ter ohranja po-
večini le takšne motive, ki prijajo njegovemu sodobnemu vzdušju in
pristnemu dojemanju; vse nepristnosti zavrže ali skoro pozabi« (F. Ma-
rolt).^" Ne gre pa zgolj za izbiro motiva (študentstvo končno ni nič
bistveno — ljudskega!), zgoraj tudi ni mišljena le gola fabula, temveč
so pomembne in odločilne zlasti stilne poteze, domačijska metaforika
nekega teksta — kot plod in skupek vseh naravnih silnic, tako da ljudska
duša lahko najde stična mesta in po svojih močeh sodeluje. Tudi o tem
že govori spredaj navedena Glonarjeva misel. Jože Gregorič je napisal
v uvodu k zbirki ljudskih pesmi:^" »Prepričan sem, da je prav to, ker
je v teh pesmih slovenski človek videl samega sebe, bolj kot vse drugo,
pripomoglo, da so se ohranile do danes.« »Videti samega sebe« pa pomeni
gledati v ogledalu svojo celotno podobo, poleg potez svoje fiziognomije
tudi globino notranjosti.
Kako neki bi potem mutatis mutandis rekli nekaterim mestnim otrokom, ki tudi nimajo
>dobre< glave: »rojeni za — ulico«?!
2' F. Marolt, »Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi«. Kočevski zbor-
nik 1939, str. 236.
J. Gregorič, Venček ljudskih pripovednih pesmi, Celje 1956, str. 7.
98
>Dere sen še mali bija«
Povzetek razvoja v našem primeru kaže naslednje sklepe: trpko
resna vsebina v šaljivi posodi po že znani melodiji je ljudskemu okusu
ugajala. Pesnik domačin je ustvaril vedro prigodnico z motivom iz srede
bogatega agrokulturnega okolja ter v duhu značaja in temperamenta
tega človeka, t. j. dovtipnega, norčavega in dobrovoljnega šaljivca, Prleka,
ki brije norce iz lastne usode. Pesem so za njim privzeli mnogi znani in
neznani ljudski pevci, da z njo zabavajo družbo.^^ Od prvega znanega
zapisa brž po nastanku pesmi preko prvega natisa iz neznane roke, ki je
narečne oblike zamenjavala s knjižnimi, je pesem s širjenjem prevze-
mala vedno bolj ljudske oblike: izločila je manj posrečene kitice, do-
dajala nove, zamenjavala manj znane izraze z domačimi, privzela na-
rečne oblike (tako značilni preglas u in pret, deležnik brez 1!); a vse to
brez doslednosti, saj ravno neke nenavadnosti (posnemanje »boljšega«,
privzdignjenega govora) tako rade ščegetajo ljudsko domiselnost. Tekoče,
pevne ljudske oblike so se uveljavile kot prislovice, čeprav so s tem
včasih okrušile staro shemo verzifikatorske zgradbe, saj pri »krušenju
in odmiranju« delujejo iste sile kot pri »nastajanju in razvoju« (Gra-
fenauer).
Karakteristiko napeva in zgodovinske izsledke v zvezi z glasbeno
platjo pesmi bo — na mojo prošnjo — prispeval dr. Valens Vodušek,
ravnatelj Glasbeno-narodopisnega inštituta v Ljubljani, v samostojni raz-
pravi. Sodobna znanstvena izkušnja namreč uči, da tekstovna obravnava
ljudskih pesmi, ki se navadno pojo, brez obravnave in primerjave me-
ličnih variant nikakor ne more hiti popolna!
Zusammenfassung
^ALLES WAS DIE WELT DURCHKRIECHET'!.
(Varianten eines slowenischen Sfudentenliedesj
Die Abhandlung umfaßt eine Lesartenstudie des ostuntersteirischen (Gebiet
des P r l e - Dialekts) witzigen Volksliedes vom Studenten »Fse, fcar Zazi p o
tem sveti« (»Alles was die Welt durchkriechet«), bekannt gewöhnlich durch den
Vers iiDere sen še mali bija« (:»Als ich noch ein kleiner Knirps mar«). Dieses
Unterhaltungslied wurde zum Hymnus des Prie - Volkes und ist heutzutage
fast in allen Gegenden Sloweniens wohlbekannt. Weniger gilt das für seinen
Autor Jakob Gomilšak (1843—1906), am allerwenigsten aber für die Jahres-
zahl der Entstehung.
Im einleitenden Teil versucht der Verfasser auf Grund von biographischen
.sowie literar- und sozial-historischen Angaben die Entstehungszeit des lustigen
Studentenliedes festzustellen: es muß in der Zeit der Alumnatsjahre des Dichters
(vor 1867), eines begeisterten Gesellscliaftssängers, anläßlich der Primizfeiern,
wo seine patriotischen Toaste und witzigen Studentenlieder viel gesungen wur-
den, wahrend der Konstitutionskämpfe der österreicliischen Völker um die po-
litischen Rechte, um die Rechte der Muttersprache in der Schule sowie hei den
Behörden — ungefähr in den Jahren 1863 bis 1867, vielleicht ohne Vorbe-
^' Posrečeno je, če poje pesem predpevec, zbor pa mu odpeva le refren.
7" 99
Leopold Stanék
reitung, verfaßt roorden sein. (Im Jahre 1866 erschien auch sein vielgesungenes
Lied »Slowene bin ich« im Druck.) Diese Entstehungszeit des Liedes berveist
auch die älteste, vom Professor Fr. Breznik aufgefundene Variante (AI), die
in einem handschriftlichen Liederbuch aus »seinen Studenienjahren« (höchstens
bis 1868—1870) stammt.
Der Originaltext ist teilrveise autobiographisch: Erinnerungen an die fröh-
lichen Bauernkinder jähr e und an das lustig-bittere Studentenleben mit viel W itz
und Selbstironie; teilweise patriotisch: der slomenische Gymnasiast findet die
vordringenden Tendenzen der deutschen Unterrichtssprache in der Mittelschule
»ekelhaft«. Das Studieren wird ihm widerwärtig und der schiffbrüchige 25-jäh-
rige Student will ins bäuerliche Leben zurückkehren und als ewiger Junggeselle
seine Tage verbringen.
Des weiteren veröffentlicht der Verfasser von den 11 bekannten 4 Lesarten:
A erster Druck (im Witzblatt »Brivec« — »Friseur«, in Trst, 1898, 1899); B vom
Prof. Majcen 1908 aus der großen handschriftlichen Sammlung Slowenischer
Volkslieder mit Melodien; C vom Lehrer Zacherl 19J2 in Ljutomer; D gedruckte
Redaktion vom Dr. Glonar im Slowenischen Liederbuch 1940. Aus dem Vergleich
und der Erörterung dieser, wie anderer, schon in Bruchteilen aufgezeichneter
Varianten, geht hervor erstens, daß der unvollkommene erste Druck (A) nicht
direkt aus der Hand des Dichters stammt; zweitens werden die Gründe, aus
welchen das studentische Gelegenheitslied ein Volkslied geworden ist, klargelegt.
Die Entwicklung vom Kunstlied zum Volkslied ging vermutlich folgenden Weg:
nach der Verfassung in den Siebziger-Jahren des vorigen Jahrhunderts lebte
der witzige Inhalt in der Form der vielgebrauchten vierzeiligen hüpfenden
Volksstrope mit vier- bzm. dreifüßigen trochäischen Versen und gekreuzten
klingenden bzw. stumpfen Reimen weiter, in einer der Mundart angenäherten
Sprache, voll von Volkstümlichkeit, Altertümlichkeit und regionaler Metaphorik,
mit der leichten, einfachen und schon eingebürgerten Singweise mit Refrain,
der der Text untergelegt morden war, im Munde der singenden Studenten, Zech-
brüder und Bauernmädchen zu verschiedenen Festen, Hochzeiten usw. Das Lied
wurde mündlich viel verbreitet, verändert, verkürzt und erweitert, wobei die
klangvolleren Verse wörtlich erhalten wurden, so daß es im ersten Druck (erst
nach ca. 34 Jahren!) schon als (unterjsteirisches Volkslied gekennzeichnet wer-
den konnte. Das Produkt des Einzelnen wurde — ein gesunder Kern in gefälliger
Hülle — vom Kollektivum als Spiegel seines eigenen Lebens mitschaffend auf-
genommen und treu bewahrt.
Das Lied wurde, da der Autor noch lebte und bekannt mar, in die große
Sammlung Slowenischer Volkslieder von Štr ekel j zwar noch nicht aufgenom-
men, »obwohl es viel gesungen wurde« (im Anhang werden nur die erste
Strophe, die Quelle des ersten Druckes und der Dichter zitiert), doch im Jahre
1940 (Glonar) geschah dies schon ohne weiteres und mit vollem Recht. Nach
»zwei Generationen« ist der Übergang zum Volkslied bei erfüllten Bedingungen
vollführt worden.
Die Heranziehung der zeitgenössischen heimischen Fachliteratur (Dr. Gra-
fenauer, F. Marolt), die historisch-biologische Behandlung des Textes (und der
Melodie — siehe Dr. Vodušek!), die philologische und stilkritische Betrachtung,
Analyse und Vergleichung der Lesarten aus verschiedenen Orten und Zeiten,
mit Einschluß der politischen, wirtschaftlichen und gesellschaftlichen Vergan-
genheit bringen das ganze sozial-psychologische Wie und Warum zum Vor-
schein, d. h. es werden die Vorteile und Gründe klar, aus welchen das Kunstlied
Dom Volke im großen aufgenommen, in Einzelheiten aber dessen Geschmack
und Stilart angeglichen wurde.
100