MNOŽICA IN POSAMEZNIK. Razstava Tršarjevih portretov* pomeni avantgardistično manifestacijo. Čeprav gre v formalni smeri na videz za »korak nazaj« — je resnica drugačna. Pomemben preobrat se je izvršil tudi v umetnikovem pojmovanju vsebine umetniškega dela.
Ciklus portretov dobi posebno vrednost, če ga konfrontiramo z znanimi >množičnimi plastikami«. Odlična, presenetljiva rešitev Manifestantov in Demonstrantov, ki na specifično kiparski način izraža tudi globlji odnos do človeka, ki izginja v množici, je postala sčasoma utrujajoča formalna shema. Kipar se je trudil, da bi iz osnovnega lika izčrpal kar največje možno število variant. Tu pa je zašel v slepo ulico. V zadnjih primerih je šlo samo še za adaptacijo znane in utrjene forme v različne simbole, ki pa so osnovno vrednost in strukturo motiva strnjene množice razvrednotili.
Zato pa pričujoča razstava predstavlja presenečenje v najboljšem pomenu besede. Odkrije nam tudi globljo vrednost simbolike v najuspelejših delih predhodnega ciklusa. Kipar gre v svojem iskanju od splošnega k posameznemu. V množici je našel človeka, ki je prej cesto služil kot prazna lupina formalističnim ekshibicijam na temo Množice. Vendar je celo v manj uspelih delih šlo za konkretiziranje in opredelitev stanja, ki niti ni tako daljna preteklost. Ciklus, ki se nam je dozdeval kot začarani krog, se je naenkrat odprl. Ideja in forma sta se transponirali v novo kvaliteto, sinteza je postala stvarnost.
Ce je v delu večine kiparjev portret le tlaka in sredstvo za zagotovitev materialne baze — saj najbolj radikalni modernisti v portretu koketirajo z akademskim realizmom — pa je Tršar odkril portret kot težko kiparsko nalogo. Ta je še toliko težja, ker zahteva suvereno znanje, discipbno in zmožnost karak-terizacije zapletenih psiholoških procesov v psihi določenega posameznika. Vrednost te naloge pridobi predvsem zaradi splošne težnje v sodobni umetnosti: odkrivati kozmične procese v  vsej širini in vseh dimenzijah.
Ustvarjalna naloga odkrivanja novih svetov in problemov pa je obsojena na neuspeh, če ignorira bistveno vrednoto in osrednji motiv umetnosti — človeka. S poglobitvijo v psiho portretiranca (ne sme nas motiti včasih nekoliko preveč poudarjeno karikiranje) je Tršar razvrednotil splošno veljavno devizo o nepotrebnosti portreta. Tega, kar nam nudi umetnik, ni zmožna še tako dovršena fotografija. Ne odkriva nam sodobnosti na sploh, temveč sodobnost v podobi sodobnikov.
Magmatske forme in krčevito razdrobljena faktura, ki spominja na radikalnejše poizkuse impresionistov in deloma kubistov, izhajajo iz predhodnega ciklusa. Prej monolitna in monumentalna podoba se je sedaj razdrobila. Individuum  ni in   ne more biti   simbolizem s  polakirario  gladko  linijo.  Raz-
* Razstava portretov akademskega kiparja Draga Tršarja v Mali galeriji v Ljubljani.
661
dvojenost in psihični procesi se izražajo tudi na zunanjosti. Kljub drznim stilizacijam pa so pred nami živi ljudje — portreti v najboljšem pomenu besede. Čeprav so nekateri portreti na razstavi podobni zgolj v zunanjem pogledu (recimo portret dr. F. Steleta) in psihološki momenti niso zajeti v vsej širini, pa nam vse druge podobe odkrivajo, da je pred nami pošten in močan
umetnik.
Ivan   Sedej
662