I
Podlasica
(Črtica. — Spisal Fr. Ks. Steržaj)
(Konec.)                                                                 '
Matevžku se je široki obraz kar smejal. Uganil je bil, kaj hoče Lipček z vodo. Nestrpno ga je gledal, ko je tako počasi korakal.
»Nesi hitro, nesi!"
,Da razlijem?"
.Kaj boš rarlil!"
Naposled je le prišel do parobka.
..Prav počasi odmakni klobuk. Matevžek!" mu je dejal. Ta je previdno zmikal. Nato pa se je postavil poleg in čakal. Lipček je vlival vodo. klobuk se je praznil in izpraznil — tedaj pa--------
Hop — hop!
«Jo že imam!"
nJaz jo imani 1"
,Jaz tudi!"
»Nič nirnaš, Matevžek!" Irf res nič ni bilo!
Pod Lipčkovim klobukom pa je nekaj skakalo. ln to Matevžku ni bilo po volji. On jo je izteknil, on Lipčku povedal zanjo, in sedaj naj bi jo mesto njega dobil ta — ŠiSkov Lipe. Ne boš!
BLipček, čegava pa bo?"
„1 Čegava? Kdo pa jo je pokril?"
,Jaz. Saj sem tiščal luknjo, da si prinesel vode."
,Ha, ha! Pa bi jo bil prijel."
,Kdo jo je pa nažel?"
»Ti!"
,No vidiS! Kdo je tebi povedal zanjo?"
.Ti!"
,Čcgava je torej?«
»Moja."
,Ojž! Če sem jo jaz našel, jaz povcdal, kje je, pa praviš, da je tvoja."
,Zakaj pa ne vprašaš, kdo je vode prinesel in kdo jo pokril s klo-bukom, a?"
Matevžek je molčal, a očesci sta mu jezno gledali okoli. Ni vedel, kaj bi naredil, da bi je tudi Lipček ne dobil. Ali on — ali pa nobeden! Tako je sklenil. In Kodranov je navadno tudi izpeljal. kar je sklenil.
Šiškov Lipček je pa tiščal klobuk z obema rokama na parobek in še vedno ugibal, kako bi jo prijel, da bi ga ne ugriznila. Zakaj, da grize, to je dobro vedel. Saj so se učili v šoli. Tudi to je vedel, da jezna in raz-dražena rada skoCi psu ali tudi človeku za vrat. Zato se je bal premakniti roke od klobukovih krajcev.
To priliko je porabil Kodranov.
5Čegava bo?"
,Moja."
.MisliS?"
»Ojej! — Miruj!'' je zaklical Lipček in sunil z nogo nazaj, da bi zadel Matevžka, Cigar palec in kazalec sta bila priSla v najožjo dotiko s tankimi. napetimi hlačicami, kakor bi poskušala, je-li dobro blago.
^Čegava bo?" je vprašal iznova in hotel iznova poskusiti. Tedaj pa je Lipček med skakanjem odmaknil roko in naredila se je odprtina, odkoder se je pokazal rjavkasti rep podlasice. ,Aha, za rep jo primem",si je mislil in hotel misel v trenutku tudi izvesti.
A roka, ki je bila izginila pod klobukom, se je naglo zopet pokazala. Obraz Lipčkov se je skremžil, usta so se mu široko odprla in iz njih se je izdri čuden, bolesten glas.
„—Au — Ojej ojej, — li-ii-ii!"
Za roko se ga je držala podlasica z zobmi in visela nizdol. Lipček pa je skakal z noge na nogo. otresal z roko in vpil, da so stali Matevžku lasje po konci.
Rad bi bil Lipčku pomagal, pa ni vedel, kako. Naposled ga je prijel za roko in stisni! za vrat podlasico, ki je še zmirom visela na roki. Zobje so izpustili — a takoj zopet zagrabili. Bil je to Matevžkov sredinec, in zanj se je držala podlasica. In tedaj so se njemu raztegnila usta, Siroko, široko.
Vpil je, da so ga slišali celo Kodranova mati, ki so bili precčj daleč na njivi. Otresal je in naposled le otresel hudobno podlasico, ki je v dolgem loku odletela v grmovje in se skrila v listje.
Ona dva pa sta še dolgo tain stala in jokala. Potem pa sta ]o le ubrala s krvavimi prsti domov in potoma sta se najbrže šele domislila, kar so jim učitelj v 5oli že tolikrat zabičavali: ,Ne muči živali!" — Zakaj Lipček je vzdihnil tam pri Kodranovi hiši:
,,Jaz ne bom več stikal za gnezdi po grmovju."
Če je osfal mož-beseda, Se nisem poizvedel.