A. Zdčnčan: Prstan. — V slovo.
497
pa sedaj jo je premagal smeh, ko se je dete komaj ulovilo, da ni padlo.
„Ne smeš je mučiti, Rezi", je izpregovo-rila nato Jerica in vzela Mimico v naročaj. „Senička moja, saj si ti moja, kaj ne?" poljubila jo je na blede ustnice tako čvrsto, kakor je le mogla. Dete se je stisnilo v gubo in skrilo obrazek na prsih Jeričinih. Pospišil je hvaležno pogledal svast.
Pospišilovka pa je rekla smeje se:
„Gledališka igravka bo, drugega ne bo iž nje . . baletna plesavka, ha, ha!"
„Ne, ne, Rezi, tega pa jaz ne dovolim", se je osmelil reči Pospišil in boječe pogledal svojo ženo.
„Norec, mar misliš, da zares pravim? Ne bodi neumen!"
„Ali imate samo tega otroka?" je vprašala Poljanka.
„Samo! He, več jih ne maramo", je odgovorila Pospišilovka z drznim smehom.
Stara Poljanka je skoro zardela, a rekla ni nič.
Po noči pa, ko sta bila z Jankom sama v sobi, ga je dvakrat vprašala, če bi bil rad tukaj na stanovanju. In ko ji je Janko obakrat pritrdil, naročevala mu je dolgo v noč, naj se ne zmeni za nič drugega kakor za knjige. Hodi naj večkrat k Martinovemu gospodu, ki ga imajo jako radi, in moli naj. Govoriti pa mu ni treba veliko niti z gospodinjo, niti s kom drugim v hiši.
Janko je materi obetal naročilo za naročilom, dokler ga ni slednjič premagal zaspanec. Ko se ni več oglasil, je utihnila tudi Poljanka, a zaspala ni dolgo. Premišljala je in hudo se ji je storilo, ko je pomislila, da pušča svojega otroka samega v tujini.
Tiha solza ji je pripolzela po licu, za prvo druga, tretja . . . solza za solzo.
(Dalje.)
Prstan.
O zlati prstan moj! Naj tvoj sijaj ljubezni bode pčrok mi, zvestobe bode pr6rok mi, ti prstan moj!
O zlati prstan moj! Če je vesel, tedaj le iskri se svetl6, kot svetlo njega je oko, ti prstan moj!
O zlati prstan moj!
Če v boli mre,
če je pogled njegov mračan,
pa sam postani mi teman,
ti prstan moj!
A. Zdenčan.
V slovo.
-Ne plakaj! Pusti me, da grem, ostati tukaj dlje ne smem: domov oditi miče me, saj veš, da oče kliče me.
Dal oče bo denar in dom, da potlej  nanj  se ženil bom Če še dotlej mi zvesta boš, pa moja ti nevesta boš."
Tako v slov6 govoril je, odšel, drugače storil je: v domači vasi je vesel bogato vdovo v zakon vzel.
A. Zdenčan.
„Dom in svet" 1899, štev. 16.
32