Šolsko Mago. Obravnava 18. berilnega spisa iz ^Drugega berila". nRešeni rokodelshi deček". Prej ko se začne berilni spia obdelovati, naj učitelj ob kratkem učencem razlaga kaj u popotovanji rokodelcev; znabiti tuko le: Da mladi rokodelci po svetu hodijo, je že etara navada. Bere se, da so že v starih časih kialji in cesarji in drug-i žlahtniki popotovali s bvojirni služabniki v ptnjc dežele, da so apoznavali iiiienitnoHti in umetnosti ptujih narodov, in se jih učili, ter tako domu prišedsi tudi druge izobraževali. Pozneje je bila dolžnost, da «o rokodelci, ki sn se donia izučili, pntovali v ptuje kraje in takn prinaRali domu in širili domd svoje skušnje. Ohranila se je ta navada do serianjega časa, dasiravno dan danes ni toliko navadna, kakor nekdaj. Marmkdo iz med vas je že vidll takega mladega popotnika, ki je šel po ccsti s culico na ratni in palico v rokah, ter je zvečer (ii pa tam prosil prenočišča i. t. d. Kedar pride (ak rokodelski mladeneč h knkemu mojstru, se mu ponudi v službo, in kedar pri enem dalj ali manj časa dela, gre zopet naprej od niesla do mesta, od terga do terga i. t. d., ter «i povsod nabira skušenj in sploh olike za svoj prihodnji stanovitni atan. Pričujoča povest nam ka/.e tudi nckega rokodelskejsca dečka. Berima jo! — Učitelj naj jo naj pred sam vsem v zgled lepo prebere, polem naj jo berejo bolj zmožni učcnci, da se posamesni stavki in vkapna tvarina ložeje in bolje v sponiin vtisnejo. \apak pa mcnda tudi ni, ako učitclj narobe dela, namreč, da spis prej obravnava, in še le potern bere, vsaj je občno znano, da, kar kdo kaj ne razume, tudi prav ne more brati. Obdelovaje spisa naj učitelj nikdar ne pozabi na glavno misel, ki tičf v njem: „ Pomagaj svojemu bližnjemu, ako je v potrebi"; zraven naj se ueitelj ravna po zmožnosti svojih učencev, in naj tirja od učencev, da mu popolno in Iepo odgovarjajo na njegova vprašanja. (»ovori naj nekako tako le: Kaj pripovednje 1. etavek? — Korau pravimo rokodelski deček ? — Kaj se pripoveduje od dečka? — Puatino imenujemo nerodovitno in pusto zeml.jo, kjer nikdar kaj prida ne zraste, tedaj Ijudem tudi nikakoršnega dobička ne donaša. V kterem letnem času in v kterem mescu je navadno naj večji mraz? — Kaj pripoveduje drugi stavek od dečka? — Kako se varuje mraza? — Ali bi bilo dečka tudi tako hudo zeblo, ako bi bil imel ziuiHko obleko? Imenuj zim.sko obleko! — Glejte, kako ste vi vendar srečni, da vam va.ši skerbni starši napravIjajn dobro gorko zimsko obleko, da ne terpite po ziini mraza! Bodite jim pa tndi zato hvaležni! Zakaj je deček jokal? — Ali je imel deček samn svojo nesrečo pred očmi? Kaj se mu je ae posebno milo delalo? Kako je to v povesti zapisano? — Dobri in skerbni starši ljubijo svoje otroke, ter skerbe za njih srečo. Le srečne bi radi vidili in imeli, zato vse store, in dostikrat sebi marsikaj odrečejo, da otroke preskerbnjejo. Dobri otroci pa tudi to spoznajo, in so svojim staršem za vse hvaležni. Kako morejo biti otroci hvaležni svojim staršem? — Kako je bil ta deček svoji materi hvaležen? — Iz kterih besedi to posnames? — Kaj je zapisano naprej v tem spisu? Kaj misliš, zakaj je urneje hote! stopiti? Kakšni so bili njegovi udje? — Zakaj je bil zaspan? — zakaj truden? — Kaj je potem storil? — Ali je bilo to prav? — Vedite, da nnaz človcka tako oinami, da mieli, ako se nekoliko ule/.e iu počije, da mu bo potcm bolje; pa to je zelo nevarno in neapamelno, ker veliko se jih je že tako v mrazu uleglo, pa uisu nič več vstali, — zmerznili so. Kdo je uajdel dečka? — Kje in kakšen je bil? — Pri nas je navada, da poštni hlapci le vozijo; po drugih krajih pa tudi nosijo ali pa jezdarijo, kakor vidite iz pervega stavka drugega dela. Kaj je poštni hlapec zapazivsi nesrečnega dečka naredil? — Zakaj ni dečku poštni hlapec pomagal, ali ga pa seboj vzel? — Ali veete za kako stražno hišo? — Zakaj se ji tako pravi? — Kaj so poštnemu hlapecu odgovorili možje? — Kaknnega človeka nesreča ali nevarnosl svojega bližnjega riič ne gane in se mu nesrečnež kar nič ne smili ? Takemu pravimo terdoserčnež, tudi neusiniljenec ali neobčutnež! Ali so bili v stražni hiši vsi tako terdoserčni ? — kdo ne? —Kaj je ta dobri človek notridelal? — Kdo je dninar? — Kaj je dninar potem naredil zvedši o deekovi neereči? — Ali je bilo to že vse, kar mu je dninar dobrega storil? — (^Tukaj iiaj učitelj poduči' učence, ,,kaj je etoriti, kedar človek zmerzne", kar je pisal ,,Tovarš" v 5. tečaji 30. listu, 15. oktobra slr. 315.—316.)? — Koljko časa je dninar dečku se dobrote skazoval? — Ali se mu je zato deček kaj zahvalil? — Kako je to v povesti zapisano? — Kaj nam kaže la berilni spis? — V kterem stavku je zbrana poglavitna misel? — Povej vse, kar ves od rokodelskega dečka! Rokodelski deček je bil pobožen in bogaboječ, ker je v potrebi molil in se Boga spominjal. Svnjo uiater je Ijiibil in ji je bil hvaležen. Posnami to iz berilnega spisa! Poštni hlapec je bil usmiljen , ker se mn je deček smilil; da ga je le zagledal, si je vse prizadeval, ga rešiti in mu pomagati. Kako je to v npisu zapiaano? — Dninar je bil tudi usmiljen in postrežljiv; da je le zvedil o nesrečnem dečkn, mu je hitel pomagat, in dasiravno sam ubog in reven, je vendar ž njim delil hrano in gorkoto, da je deček popolnoma ozdravil. Poišči to v spisu I Drugi 80 bili neusmiljeni in neobčutni; kako se to v povesti pripoveduje? Kteri rokodelci skerbe za naso obleko? — za stanovanje? — Ktero orodje ima čevljar? — ktero mizar? —Kaj izdeljuje ključavničar? kaj zidar? — Kteri so letni easi? — Kfere praznike obhajamo po zimi? ktere spomladi? — Imenujte nektera večja mesta? — nektere dežele! Kakšna je pot? kakšnn vreme? kakina obleka? — kakšni otroci? — Kaj dela hlapec, deček, dninar, učenec? Povejte sedaj vee, kar veste, od rokodelskega dečka? Popisite poštnega hlapca! Zapiiite, kako je poštni hlapec naznanil nesrečo v stražni hiši! Povejte povest od usmiljenega Saniarijaiia! Ali si ste te dve povesti kaj podobne? Zapišite, kako je dninar že zdravemu dečku naznanil njegov nevarni stan. Naredite pismo, v kterem je deček naznanil prestalo nevarnost svoji materi! Povejte, kako se je deček poslovivši se od dninarja, njemu zahvaljeval! i. t. d. Govekar.