D O M I
LETNIK 36. V LJUBLJANI
SAŠA ŠANTEL:   GOSPA SINJSKA.
BOGOVEC JERNEJ.
D*; IVAN PREGELJ.
3.
Nedeljsko  adventno  jutro.    V  bridki mraz   grajske   molil niče   je   jeknil bogovčev glas: „3d) tottf bcn fjerre loben alle ge^t." Srenja vernikov iz Kranja je odpela: „®et)n lob fol tjmerbar tjim metjnem muube fetjn."
Bila je težko slovesna pesem v mrkem lidijskem zvoku. Ob vsaki novi prošnji je tavala nekam proti višavi in se raz-vezala nepričakovano v svetlo kadenco, kakor da duša nepotolažena še in še dvomi, kliče na pomoč, ihti. Vstajala je kakor vpij iz mlamola in globokega vodnjaka. Nič ni hinila ušesu. Otroci in žene bi je ne bili mogli peti, razvnela pa ni uiti  mož,  ki  so  breme  nosili  in  krivdo
N S V E T
20. MAJA 1923. ŠTEVILKA 5.
lakomije, požreštva in prijazni do ob-noženj.. .
Bogovec je posluhnil v petje. Kranjski mestjani so peli po nemško iz Martina, njihov brdski patron pa je molil po bu-kovsko. Bogovca je zabolelo in je spraševal v sebi:
»Nečimerni! Z besedo papežniških poješ za Jezabelino prijazen. Prav nič ti ni bilo treba prigovarjati, takoj si privolil in se razkazuješ pred mojimi in menoj, norski Abdija! Pa ti rečem, da ni nebeško tovarištvo za osle in gosi.« »Non creavit Deus coelum pro anseri-bus,« je zapel nehote v nemški psalm in se zmedel in pozabil še bolj: predenj je vstala slika slabotne otročniške žene. Strahotno sladka je ležala brez moči in življenja svoji drugarici v rokah . . . „$rtb fure mtcl) rticijt fcjiiji betjuctjunge!" je zahrepenel bogovec in se ovedel. Pesem srenje je ugasnila. Bogovec je vstal in se obrnil k ljudem. Tudi to, da se je obračal proti srenji, ko je molil, je bil sprejel iz učenika Martina in še iz Primoža in še iz prednika v Kranju Gašparja Rakovca. Ne trikrat kakor papežniški, samo enkrat je klical: »Kyrie Elevson, Christe Elevson, Kyrie Elevson.«
Nato je molil k Bogu, močnemu varilni vseh onih, ki verujo vanj, naj svojo prijazen izkaže in misli razsveči, da bodo vsi verni le-to hoteli, kar je iz volje božje in v čast Gospoda Jezusa Kristusa, nedolžnega Jagnjeta, ki je vse grehe sveta prikrilo in odrešilo od žlahte do žlahte . . . »Amen!« je odgovorila srenja. Bogovec je bral iz Pavla v prvem pismu Korinčanom na četrtem poglavju od prve do pete vrste. Potem je odprl v blagovest in bral iz Janeza o sinu Caharijevem, ki je z vodo krstil in oznanil, in se je vse tisto zgodilo ob Jordanu, »zu Betharaba ienftt beg 3orban§ ba 3of)anne3 teuffet«. 129 Srenja je pela: