raziskovalna dejavnost 167 The impact of technical execution on the vertical single-leg countermovement jump height in handball players Abstract The purpose of the research was to determine whether the technical execution of the single-leg countermovement jump affects the height of the jump in handball players. Eighty elite handball players (age 22 ± 4 years; body mass 90.8 ± 10 kg; body height 189.8 ± 5.6 cm) were included in the study. The measurement protocol consisted of three jumps with each leg. Performance was recorded in the lateral and frontal planes with a recording frequency of 100 Hz. Using Kinovea software, we calculated the inclinations and angles at the time-point of the lowest estimated vertical position of the greater trochanter between body segments in the lateral (shin, thigh, trunk) and frontal (shin, thigh, pelvis, and trunk) planes. Using the paired-samples t-test, we found statistically significant differences in jump height between the dominant and non-dominant leg. Multiple regression analyses showed that for the dominant leg, the angle of the thigh when the body is at its lowest position greatly affects jump height; specifically, a steeper thigh angle results in a lower jump height. We did not find any significant kinematic variables that predict jump height for the non-dominant leg. Other research has indicated that a greater thigh inclination during push-off and landing increases the risk of lower limb injuries. Based on the results of our research, we can conclude that a lower inclination of the thigh in the frontal plane during the push-off phase is also a predisposing factor for higher single-leg countermovement jump height. Keywords: Power performance, jump technique, kinematic analysis, valgus, thigh inclination Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv tehnične izvedbe na viši- no enonožnega skoka z nasprotnim gibanjem pri rokometaših. V raziskavo je bilo vključenih 80 vrhunskih rokometašev (sta- rost 22 ± 4 leta; telesna masa 90,8 kg ± 10 kg; telesna višina 1,9 ± 0,06 m). Protokol meritev je obsegal tri enonožne skoke z vsako nogo. Tehnika skoka je bila posneta v bočni in čelni ravnini s frekvenco snemanja 100 Hz. S programsko opremo Kinovea smo v trenutku najnižjega ocenjenega vertikalnega položaja velikega trohantra izračunali naklone in kote med te- lesnimi segmenti v bočni (golen, stegno, trup) in čelni (golen, stegno, medenica in trup) ravnini. S t-testom za odvisne vzorce smo ugotovili statistično značilne razlike v višini skoka med do- minantno in nedominantno nogo. Z multiplo linearno regresij- sko analizo smo za dominantno nogo ugotovili, da ima največji vpliv na višino skoka spremenljivka naklon stegna v čelni rav- nini v trenutku najnižjega položaja velikega trohantra, in sicer večji kot je naklon stegna, nižji je skok. Za nedominantno nogo nismo našli kinematičnih spremenljivk, ki bi statistično značil- no napovedovale višino enonožnega skoka z nasprotnim giba- njem. Izsledki dosedanjih študij na tem področju prikazujejo, da je večji naklon stegna v čelni ravnini ob odrivu ali pristanku dejavnik tveganja za nastanek poškodb spodnjih ekstremitet. Na podlagi rezultatov naše raziskave pa lahko zaključimo, da manjši naklon stegna v čelni ravnini ob odrivu predstavlja tudi dejavnik uspešnosti izvedbe enonožnega skoka z nasprotnim gibanjem. Ključne besede: odrivna moč, tehnika skoka, kinematična analiza, valgus, naklon stegna Tim Vončina, Primož Pori, Nejc Šarabon, Darjan Spudić Vpliv tehnične izvedbe na višino vertikalnega enono- žnega skoka z nasprotnim gibanjem pri rokometaših 168 Uvod Skoki so sestavljeni iz faz odriva, leta in do- skoka. Izvaja se jih v daljino, globino in viši- no, odriv pa je lahko izveden sonožno ali enonožno. Športne panoge in discipline so sestavljene iz kombinacije enostranskih in obojestranskih vzorcev gibanja. Pri aciklič- nih športih, med katere spada rokomet, se večina gibalnih akcij izvede in zaključi eno- stransko (enonožno ali enoročno) (Martinc, 2018). Rokomet je ekipni šport, za katerega so značilna visoko intenzivna asimetrična gibanja, ki zahtevajo od športnikov vrhun- sko telesno pripravljenost (García-Sánchez idr., 2023). Pri rokometu več se več kot 70 % strelov med tekmo izvede iz skoka z enonožnim odrivom (Cardinale, 2014) in dominantno roko, prav tako se po večini izvajajo enoročne podaje. Sama sposob- nost skoka v višino je močno povezana s športno uspešnostjo (Fry in Kraemer, 1991; McErlain-Naylor idr., 2014), zato smo pozor- nost posvetili enonožni izvedbi skoka. Skok z nasprotnim gibanjem (angl. counter- movement jump: CMJ) je eden izmed naj- pogosteje uporabljenih testov za analizo zmogljivosti živčno-mišičnega sistema pri športnikih. Pri testu spremljamo specifične dejavnike uspešnosti, ki so bodisi kinema- tični (višina skoka, koti sklepov, nakloni te- lesni segmentov) ali pa kinetični (največja moč, relativna moč, največja hitrost, najve- čja sila, prirastek sile) (Claudino idr., 2017). Raziskave na tem področju navajajo, da na uspešnost skokov pozitivno vplivajo mi- šična moč (Aragón-Vargas in Gross, 1997), koordinacija (Bobbert, 2002) in gibljivost (Godinho idr., 2019) spodnjih ekstremitet, asimetrije v mišični moči med nogama pa na višino skokov vplivajo negativno (Bishop idr., 2016). V literaturi so mehanske spremenljivke po- gosto analizirane v povezavi z uspešnostjo skokov. Vertikalni impulz sile na podlago namreč neposredno odraža višino skoka (Linthorne, 2001). Do zdaj objavljena litera- tura nakazuje tudi, da razlike med nogama v odrivni moči pri izvedbi CMJ, večje od 10 %, pomenijo večje tveganje za nasta- nek poškodb spodnjih ekstremitet (Fort- -Vanmeerhaeghe idr., 2022). Študij, ki bi preučevale tehnično izvedbo enonožnih CMJ in njen vpliv na višino skoka, pa v tre- nutku našega raziskovanja ni bilo. V raziska- vi (McErlain-Naylor idr., 2014), pri kateri so preučevali tehnično izvedbo sonožnega CMJ, je izpostavljeno, da na višino skoka najbolj vplivata dve spremenljivki, in sicer velikost kota upogiba v kolku ob prehodu iz spuščanja v dviganje težišča telesa in ve- likost kota iztega gležnja v trenutku zapu- stitve podlage. Skupaj pojasnjujeta več kot polovico variance višine skoka. Na podlagi pregleda literature ugotavlja- mo, da primanjkuje študij, ki bi preučevale vpliv tehnične izvedbe enonožnega CMJ na višino skoka. Ugotavljamo tudi, da ni splošnega soglasja o uporabi absolutnih (nakloni telesnih segmentov) ali relativnih (kot med telesnimi segmenti) spremenljivk za analizo tehnične izvedbe skokov. Ker se v rokometu skoki pogosteje izvajajo z od- rivno dominantno nogo, je bil prvi namen naše študije na podlagi enostavne dvodi- menzionalne kinematične analize gibanja pri izvedbi enonožnega CMJ v bočni in čelni ravnini ugotoviti, ali se višina skoka in tehnična izvedba skoka razlikujeta med nogama. Drugi namen pa je bil ugotoviti, ali tehnična izvedba vpliva na višino sko- ka. Na podlagi pregleda literature (McEr- lain-Naylor idr., 2014) smo predpostavljali, da bo višina enonožnega CMJ odvisna od kota upogiba v kolku in kota upogi- ba v kolenu ob odrivu v bočni ravnini. Na podlagi prejšnjih raziskav na rokometaših (González-Ravé, 2014; Havolli, 2020; Madru- ga-Parera, 2020), pri katerih razlik v moči iztegovalk nog med nogama niso odkrili, so pa ugotovili razliko v višini enonožnega skoka med nogama, smo sklepali, da bodo razlike med nogama v višini CMJ posledica različne tehnične izvedbe skoka. „ Metode Preizkušanci V raziskavo je bilo prostovoljno vključenih 80 vrhunskih rokometašev iz prve sloven- ske rokometne lige. Karakteristike preiz- kušancev so podrobneje predstavljene v Tabeli 1. Izključitveni kriteriji za sodelova- nje so bile kakršnekoli poškodbe spodnjih okončin in trupa, ki bi lahko vplivale na izvedbo skokov. Pred izvedbo testiranja so preiskovanci podpisali soglasje, da se me- ritev udeležujejo na lastno odgovornost, ter izpolnili vprašalnik o pripravljenosti na vadbo (Bredin idr., 2013). Seznanjeni so bili s pravico do odstopa od raziskave brez po- sledic. Merjenci so dobili navodilo, da 2 dni pred meritvami ne izvajajo visoko intenziv- ne vadbe za moč, ki bi zajemala spodnje okončine. Celoten eksperiment je bil izve- den v skladu s Helsinško deklaracijo (World Medical Association, 2013). Postopek meritev in obdelava podatkov Meritve smo opravili na Fakulteti za šport v Ljubljani. Pred meritvami so preizkušanci izvedli standardiziran desetminutni proto- kol ogrevanja. Merilni protokol je vseboval 6 enonožnih CMJ (po tri z vsako nogo). Do- minantna noga je bila pozneje določena glede na višino skoka. CMJ je bil sestavljen iz kratkega in hitrega ekscentričnega spu- sta do poljubne globine, sledila sta hiter koncentrični del in odriv. Roke so imeli po- ložene na boke. Pred izvedbo skoka smo na preizkušance namestili markerje, in sicer na naslednje anatomske točke v bočni ravnini (Slika 1): I) sredina deltaste mišice, II) veliki trohanter, III) lateralni epikondil in IV) lateralni maleol, ter v čelni ravnini (Slika 2): I) žlička prsnice, II) teleskopski marker (5 cm bočno od spre- dnjega zgornjega črevničnega grebena – ASIS), III) sredina stegnenice (polovična razdalja od sredine pogačice do ASIS), IV) sredina pogačice in V) sredina narta. Teh- nično izvedbo skokov smo posneli v boč- ni in čelni ravnini. Uporabili smo dve med seboj pravokotno postavljeni kameri Pa- nasonic DMC-FZ200 s frekvenco snemanja 100 Hz (Panasonic Corporation, Kadoma, Osaka, Japonska). Postavljeni sta bili na vi- Tabela 1 Karakteristike vzorca preizkušancev spremenljivka M (SD) najvišja vre- dnost najnižja vre- dnost 95 % IZ starost (leta) 22 (4) 32 16 (20,9; 22,7) telesna višina (m) 1,90 (0,06) 2,03 1,79 (1,89; 1,91) telesna masa (kg) 90,8 (10,0) 124,4 74,6 (88,6; 93,1) ITM (kg/m 2 ) 25,2 (2,1) 32,7 21,5 (24,7; 25,7) trenažni staž (leta) 12 (4) 24 5 (11,0; 12,8) Opomba. N = 80; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; IZ = interval zaupanja; ITM = indeks telesne mase. raziskovalna dejavnost 169 šini enega metra in od merjenca bočno ali čelno odmaknjeni tri metre. Višino velikega trohantra v bočni ravnini smo odčitali v stoji pred začetkom izved- be skoka. Vse preostale spremenljivke smo analizirali v trenutku, ko je bil vertikalni položaj velikega trohantra v bočni ravnini s strani raziskovalca ocenjen kot najnižji. Tehnično izvedbo enonožnega skoka smo izrazili s t. i. absolutnimi (nakloni telesnih segmentov glede na vertikalo ali horizon- talo) in relativnimi (koti med telesnimi se- gmenti) kinematičnimi spremenljivkami. Za lažjo predstavo so kinematične spremen- ljivke v bočni in čelni ravnini prikazane na Slikah 1 in 2. Uspešnost enonožnega CMJ je bila vre- dnotena z višino skoka, ki je bila izmerjena kot vertikalna razdalja od stojne višine veli- kega trohantra do najvišje vertikalne višine velikega trohantra v času leta v bočni rav- nini. Amplituda spusta ob odrivu [spremen- ljivka: bočno – amplituda] je bila izmerjena kot vertikalna razdalja med položajem veli- kega trohantra v stoji in njegovim najnižjim ocenjenim položajem pri spustu v polčep od odrivu v bočni ravnini. Pri relativnih kinematičnih spremenljivkah v bočni ravnini so bili koti v sklepih izračuna- ni med dvema segmentnima premicama, ki sta bili opredeljeni z dvema markerjema na proksimalnem in distalnem delu se- gmenta. Vrh kota v kolenu [spremenljivka: bočno – kot v kolenu] (Slika 1, levo, ozna- čen z α) je predstavljal marker na lateral- nem epikondilu, njegova kraka pa sta pote- kala skozi markerja na velikem trohantru in lateralnem maleolu gležnja. Vrh kota v kolku [spremenljivka: bočno – kot v kolku] (Slika 1, levo, označen z β) je predstavljal marker na velikem trohantru, njegova kraka pa sta potekala skozi markerja na sredini deltaste mišice in lateralnem epikondilu. Pri absolutnih kinematičnih spremenljivkah v bočni ravnini so bili nakloni segmentov izračunani med vertikalno premico in se- gmentnimi premicami, ki so bile oprede- ljene z dvema markerjema na proksimal- nem in distalnem delu segmenta. Vrh kota naklon goleni [spremenljivka: bočno – na- klon goleni] (Slika 1, desno, označen z α) je predstavljal marker na lateralnem maleolu, krak kota pa je potekal skozi marker na late- ralnem epikondilu kolena. Vrh kota naklon stegna [spremenljivka: bočno – naklon ste- gna] (Slika 1, desno, označen z β) je pred- stavljal marker na lateralnem epikondilu kolena, krak kota pa je potekal skozi marker na velikem trohantru stegnenice. Vrh kota naklon trupa [spremenljivka: bočno – na- klon trupa] (Slika 1, desno, označen z γ) je predstavljal marker na velikem trohantru, krak kota pa je potekal skozi marker na sre- dini deltaste mišice. Pri relativnih kinematičnih spremenljivkah v čelni ravnini so bili koti v sklepih izračunani med dvema segmentnima premicama, ki sta bili opredeljeni z dvema markerjema na segmentu. Vrh kota v kolenu [spremenljivka: čelno – kot v kolenu] (Slika 2, levo, označen z α) je predstavljal marker na sredini poga- čice, njegova kraka pa sta potekala skozi markerja na sredini stegnenice in sredini narta. Vrh kota v kolku [spremenljivka: čel- no – kot v kolku] (Slika 2, levo, označen z β) je predstavljalo presečišče med premi- co, ki je potekala skozi teleskopska mar- kerja (prvi krak), ter premico, ki je potekala skozi markerja na sredini stegna in sredini pogačice (drugi krak). Vrh kota med mede- nico in trupom [spremenljivka: čelno – kot medenica–trup] (Slika 2, levo, označen z γ) je predstavljal marker na polovični razdalji premice, ki je povezovala oba teleskopska markerja, njegova kraka pa sta potekala Slika 1. Kinematične spremenljivke v bočni ravnini Opomba. Leva slika prikazuje relativne kinematične spremenljivke (kote med segmenti) in desna absolutne (naklone segmentov glede na vertikalo). Foto: arhiv Ažbeta Ribiča Slika 2. Kinematične spremenljivke v čelni ravnini Opomba. Leva slika prikazuje relativne kinematične spremenljivke (kote med segmenti) in desna absolutne (naklone segmentov glede na vertikalo ali horizontalo). Foto: arhiv Ažbeta Ribiča 170 skozi markerja na žlički prsnice in teleskop- ski marker na strani odrivne noge. Pri absolutnih kinematičnih spremenljivkah v čelni ravnini so bili nakloni segmentov iz- računani med vertikalno premico (z izjemo naklona medenice) in segmentnimi premi- cami, ki so bile opredeljene z dvema mar- kerjema na segmentu. Vrh kota naklon go- leni [spremenljivka: čelno – naklon goleni] (Slika 2, desno, označen z α) je predstavljal marker na sredina narta, krak pa je potekal skozi marker na sredini pogačice. Vrh kota naklon stegna [spremenljivka: čelno – na- klon stegna] (Slika 2, desno, označen z β) je predstavljal marker na sredini pogačice, krak kota pa je potekal skozi marker na sredini stegna. Vrh kota naklon trupa [spre- menljivka: čelno – naklon trupa] (Slika 1, desno, označen z δ) je predstavljala točka na polovični razdalji premice, ki povezu- je oba teleskopska markerja, krak kota pa je potekal skozi marker na žlički. Vrh kota naklon medenice [spremenljivka: čelno – naklon medenice] (Slika 2, desno, označen z γ) je, izjemoma, predstavljalo presečišče med horizontalo (prvi krak) in premico, ki je potekala skozi teleskopska markerja (drugi krak). Za obdelavo posnetkov smo uporabili pro- sto dostopno programsko opremo Kinovea (www.kinovea.org, verzija 0.9.5). Zaneslji- vost in veljavnost programske opreme za pridobivanje kinematičnih parametrov je bila predhodno preverjena in je odlična (ICC > 0,80) (Puig-Diví, 2019). V stoji (samo za položaje markerja na velikem trohantru) in v trenutku najnižjega ocenjenega verti- kalnega položaja velikega trohantra smo ročno označili markerje na videoposnetku ter s tem pridobili njihov položaj v dvodi- menzionalnem prostoru (koordinate x in y). Prostor smo predhodno umerili glede na krajšo vertikalno stranico pravokotne skri- nje, ki je bila visoka 0,3 m. Koordinate mar- kerjev smo izvozili v Excel (Microsoft Office Excel 2019, Microsoft, Washington, ZDA) ter v njem z vnaprej pripravljenimi skripti izračunali naklone telesnih segmentov v prostoru in kote med segmenti. V prvem koraku smo izračunali smerne koeficiente premic segmentov, ki sta jih tvorila dva markerja na posameznem segmentu (x1, y1 in x2, y2). V drugem koraku smo s funkcijo arkus tangens in s predhodno pridobljeni- mi smernimi koeficienti premic izračunali naklone segmentov glede na horizontalo. Rezultate smo pretvorili v kotne stopinje in nato za vse spremenljivke, razen za od- klon medenice v čelni ravnini, izračunali še odklone od vertikale, tako da smo rezultat odšteli od 90°. Statistična analiza Izračunana je bila opisna statistika za la- stnosti vzorca preiskovancev in rezultate skokov. Za izboljšanje zanesljivosti rezul- tatov smo v statistično analizo vstopali s povprečjem rezultatov treh skokov. Razlike med nogama v višini skokov ter tehnični izvedbi skokov v bočni in čelni ravnini smo analizirali s t-testom za odvisne vzorce. Za ugotavljanje velikosti učinka razlik smo uporabili Cohenov koeficient d (Cohen, 1988). Predhodno je bila normalnost po- razdelitve razlik med nogama preverjena s Shapiro-Wilkovim testom. Merila za razlago velikosti ES so bila naslednja: zanemarljiva (< 0,20), majhna (0,20–0,50), zmerna (0,50– 0,80) in velika (≥ 0,81) (Cohen, 1988). Povezanost med višino skokov in kinema- tičnimi spremenljivkami smo posebej za dominantno in nedominantno nogo izra- čunali z uporabo Pearsonovega koeficien- ta korelacije (r). Predhodno smo preverili linearnost povezave med rezultati višine skokov in kinematičnimi spremenljivkami z razsevnim grafikonom. Merila za razlago velikosti povezanosti korelacij so bila na- slednja: trivialna (< 0,1), majhna (0,1–0,3), zmerna (0,3–0,5), visoka (0,5–0,7), zelo vi- soka (0,7–0,9) in popolna (> 0,9) (Hopkins idr., 2009). Vpliv tehnične izvedbe enonožnih CMJ na višino skoka smo za vsako nogo posebej ugotavljali z multiplo linearno regresijo. Pred izvedbo regresijske analize smo doda- tno preverili predpostavke o: a) normalno- sti porazdelitve ostankov ocenjene regre- sijske funkcije (modul P-P plot; x = ZPRED, y = ZRES), b) homoskedastičnosti ostankov (razsevni grafikon ostankov je pokazal, da je varianca ostankov neodvisna od vredno- sti neodvisne spremenljivke), c) neodvisno- sti ostankov (korelacije med ostanki so bile preverjene z Durbin-Watsonovim testom in sprejeli smo vrednosti v razponu od 1,5 do 2,5) in d) odsotnosti multikolinearnosti (korelacijski koeficient med neodvisnimi spremenljivkami < 0,8 in spremenljivka kolinearnosti »VIF« < 5). Napovedno število spremenljivk v posameznem modelu smo določili z metodo vnaprejšnje izbire (angl. forward selection). Za obdelavo podatkov je bil uporabljen statistični program SPSS za Windows 25.0 (IBM Corporation, New York, ZDA). Statistič- na značilnost je bila sprejeta z dvostransko 5-odstotno napako alfa. „ Rezultati Tabela 2 prikazuje opisno statistiko rezulta- tov za dominantno in nedominantno nogo ter razlike med nogama. S t-testom za odvi- sne vzorce smo ugotovili statistično značil- ne razlike med nogama v rezultatih višine skokov (p < 0,05). Razlike med nogama so bile velike (d > 0,9). Preiskovanci so z domi- nantno nogo v povprečju skakali 3 cm viš- je, kar znaša 17 %. V rezultatih kinematičnih spremenljivk med nogama nismo ugotovili statistično značilnih razlik (p > 0,05). Tabela 3 prikazuje povezanost med rezul- tati kinematičnih spremenljivk in višino skokov za dominantno in nedominantno nogo. S Pearsonovim korelacijskim koefi- cientom smo ugotovili statistično značilno negativno povezanost med dominantno nogo in naklonom stegna v frontalni rav- nini pri subjektivnem (p < 0,05). Velikost povezanosti je bila v tem primeru srednja, v vseh drugih primerih pa neznatna in sta- tistično neznačilna. Z multiplo regresijsko analizo, s katero smo preverjali vpliv kinematičnih spremenljivk na višino enonožnih skokov posebej za do- minantno nogo in nedominantno nogo, smo ugotovili, da izmed vseh spremenljivk samo naklon stegna v čelni ravnini statistič- no značilno negativno vpliva na višino sko- ka z dominantno nogo (p < 0,05). To poja- snjuje majhen delež variance regresijskega modela (R 2 = 8,7 %). Za nedominantno nogo nismo našli kinematičnih spremen- ljivk, ki bi statistično značilno vplivale na višino enonožnega CMJ. „ Razprava Namena naše študije sta bila na podlagi enostavne dvodimenzionalne kinematič- ne analize gibanja pri izvedbi enonožnega CMJ v bočni in čelni ravnini ugotoviti, ali se višina skoka in tehnična izvedba skoka razli- kujeta med nogama in ali tehnična izvedba vpliva na višino skoka. Ugotovili smo, a) da se višina CMJ statistično razlikuje med do- minantno in nedominantno nogo, b) da je izmed vseh analiziranih kinematičnih spre- menljivk samo naklon stegna v čelni ravnini statistično značilno negativno povezan z višino CMJ pri dominantni nogi ter c) da lahko samo s spremenljivko naklon stegna v čelni ravnini pri dominantni nogi statistično značilno napovemo rezultat višine enono- žnega CMJ. Na podlagi rezultatov naše raz- iskave lahko zavrnemo prvo predpostavko, s katero smo predvidevali, da bo višina raziskovalna dejavnost 171 enonožnega CMJ odvisna od velikosti kota upogiba v kolku in velikosti kota upogiba v kolenu ob odrivu v bočni ravnini. Prav tako lahko zavrnemo drugo predpostavko, da bodo razlike v višini skoka med noga- ma posledica drugačne tehnične izvedbe skoka, saj razlik v rezultatih kinematičnih spremenljivk med nogama nismo odkrili. Ugotovili smo statistično značilne razlike med dominantno in nedominantno nogo v višini CMJ, toda razlike niso odraz drugač- ne tehnične izvedbe gibanja med skokom, saj nismo odkrili statistično značilnih raz- lik v rezultatih kinematičnih spremenljivk med nogama. Rezultati so v nasprotju s pričakovanji, saj predhodne raziskave na rokometaših (González-Ravé, 2014; Havolli, 2020; Madruga-Parera, 2020) niso ugotovile razlik v moči iztegovalk nog med nogama, ugotovile pa so razliko v višini enonožnega CMJ med nogama. Na podlagi tega smo sklepali, da rokometaši skoke z dominantno nogo izvajajo tehnično drugače kot skoke z nedominantno nogo (ta je v rokometni igri manj pogosto uporabljena za odriv) in da je to dejavnik, ki vpliva na razlike v višini skoka med nogama. Na tehnično izvedbo odriva lahko vpliva tudi moč mišic kot pre- dispozicija za optimalno izvedbo gibalne- ga vzorca v trenutkih velikih obremenitev. Predvidevamo, da je 17-odstotna razlika v povprečnih rezultatih višine CMJ med no- gama lahko posledica številnih enonožnih skokov in drugih enostranskih športno spe- cifičnih gibanj (doskoki, spremembe sme- ri) (López-Valenciano idr., 2020), kar vodi v izrazite asimetrije v maksimalni in hitri moči iztegovalk nog ter trupa med odriv- no dominantno in odrivno nedominantno nogo (Madruga-Parera idr., 2021). Prav tako je razlika med nogama lahko posledica op- timalnejše medmišične koordinacije skoka z dominantno nogo, ki se v rokometu poja- vlja zelo pogosto. Rokometaši namreč več kot dve tretjini strelov med tekmo izvedejo iz skoka z enonožnim odrivom. V raziska- vi je bila izvedba skoka standardizirana s položajem dlani na bokih in večina roko- metašev je enonožni skok v višino z mesta izvajala prvič. Možno je, da zaradi teh razlo- Tabela 2 Opisna statistika rezultatov višine skokov in kinematičnih spremenljivk Spremenljivke DOM NDOM Razlika (NDOM- -DOM) t t (p) d višina skoka (m) 0,21 (0,03) 0,18 (0,03) –0,03 (0,03) –8,31 < 0,05 –0,95 bočno – amplituda (cm) 12,88 (2,95) 13,91 (5,80) –1,03 (5,86) –1,54 0,13 –0,18 bočno – kot v kolku (°) 106,99 (9,87) 105,87 (9,80) 1,12 (7,91) 1,24 0,22 0,14 bočno – kot v kolenu (°) 112,73 (6,79) 112, 6 4 (7,41) 0,08 (6,54) 0,11 0,91 0,01 bočno – naklon goleni (°) 31,47 (3,55) 31,01 (3,76) 0,46 (3,62) 1,10 0,28 0,13 bočno – naklon stegna (°) 35,94 (5,47) 36,35 (5,42) –0,41 (4,83) –0,75 0,46 –0,09 bočno – naklon trupa (°) 38,86 (9,37) 40,03 (10,00) –1,17 (6,32) –1,61 0,11 –0,19 čelno – naklon goleni (°) 6,63 (3,63) 6,91 (5,70) –0,28 (6,22) –0,40 0,69 –0,05 čelno – naklon stegna (°) 10,06 (4,94) 1 1,04 (6,04) –0,98 (7,4) –1,16 0,25 –0,13 čelno – naklon medenice (°) 85,72 (4,06) 84,85 (5,90) 0, 87 (7, 03) 1,08 0,29 0,12 čelno – naklon trupa (°) 20, 07 (11,9 0) 22,03 (12,76) –1,96 (13,15) –1,30 0,20 –0,15 čelno – kot v kolenu (°) 171,79 (5,10) 171,7 (5,55) 0,09 (7 ,37) 0,11 0,92 0,012 čelno – kot v kolku (°) 77,74 (6, 57 ) 77, 67 (6, 52) 0, 07 (9,11) 0,07 0,95 0,01 čelno – kot medenica–trup (°) 110,17 (13,17) 112,54 (13,89) –2,37 (15,78) –1,31 0,20 –0,15 Opomba. Rezultati so prikazani kot aritmetična sredina (standardni odklon). d = Cohenov koeficient d; t = t-testna statistika; t (p) = statistična značilnost; DOM = dominantna noga; NDOM = nedominantna noga. Tabela 3 Povezanost med rezultati kinematičnih spremenljivk ter višino skoka z dominantno in nedomi- nantno nogo Spremenljivka Višina skoka DOM NDOM bočno – amplituda 0,05 (–0,18; 0,28) 0,14 (–0,09; 0,35) bočno – kot v kolku –0,08 (–0,30; 0,15) –0,18 (–0,39; 0,05) bočno – kot v kolenu 0,02 (–0,21; 0,24) –0,09 (–0,31; 0,14) bočno – naklon goleni –0,01 (–0,23; 0,23) –0,03 (–0,25; 0,2) bočno – naklon stegna –0,05 (–0,27; 0,18) 0,14 (–0,09; 0,35) bočno – naklon trupa 0,09 (–0,15; 0,31) 0,13 (–0,10; 0,34) frontalno – naklon goleni 0,21 (–0,02; 0,42) –0,08 (–0,30; 0,14) frontalno – naklon stegna –0,30 (–0,49; –0,07)* –0,04 (–0,26; 0,19) frontalno – naklon medenice –0,1 (–0,32; 0,13) 0,03 (–0,2; 0,25) frontalno – naklon trupa 0,04 (–0,19; 0,26) 0,01 (–0,21; 0,24) frontalno – kot v kolenu 0,2 (–0,03; 0,41) 0,04 (–0,19; 0,26) frontalno – kot v kolku 0,09 (–0,14; 0,31) 0,08 (–0,15; 0,29) frontalno – kot medenica–trup 0,08 (–0,15; 0,31) –0,00 (–0,23; 0,22) Opomba. Rezultati so prikazani kot Pearsonov korelacijski koeficient (95-odstotni interval zaupanja). DOM = dominantna noga; NDOM = nedominantna noga. * = statistično značilna povezanost (p < 0,05). 172 gov različna tehnična izvedba skoka med nogama (ki smo jo pričakovali na podlagi izrazito večjega števila izvedenih skokov z dominantno nogo v rokometni igri) ni pri- šla do izraza. V raziskavi nismo merili odriv- ne moči iztegovalk nog, zato razlik v višini skokov med nogama, v nasprotju s prejšnji- mi raziskavami, tudi ne moremo pripisati razlikam v moči spodnjih okončin. Na podlagi pregleda literature (McErlain- -Naylor idr., 2014) smo predpostavljali, da bo višina enonožnega CMJ odvisna od ve- likosti kota upogiba v kolku in velikosti kota upogiba v kolenu ob odrivu v bočni ravni- ni. Pridobljeni rezultati regresijske analize pa kažejo, da izmed vseh analiziranih spre- menljivk na višino CMJ z dominantno nogo negativno vpliva samo naklon stegna v čelni ravnini. Večji naklon stegna je sestavni del dinamičnega valgusnega položaja kolena (Wilczyński, idr., 2020), ta pa se je v prete- klosti izkazal kot napovedni dejavnik za nastanek akutnih poškodb kolena (McLean idr. 2005). Na podlagi ugotovitev preteklih raziskav (Graber idr., 2021; Vadász idr., 2022) sklepamo, da je naklon stegna lahko posle- dica šibkosti mišic odmikalk kolka, kar po eni strani onemogoča stabilnost medeni- ce ob velikih obremenitvah pri odrivu, po drugi strani pa omejuje prenos energije s trupa na noge pri izvedbi skoka (Bobbert in Van Ingen Schenau, 1988). Rezultat oboje- ga je lahko manjša vertikalna komponenta sile na podlago in nižji skok. Napovedna vrednost spremenljivke je majhna in po- jasni samo 8,7 % skoka, kar pomeni, da na višino skoka vplivajo še drugi dejavniki, ki jih z rezultati raziskave ne moremo pojasni- ti. McErlain-Naylor idr. (2014) so ugotovili, da na uspešnost sonožnega CMJ v veliki meri vpliva hitra moč mišic nog. Kar 44 % variance višine CMJ pojasnjuje hitra moč iztegovalk kolena. Skupaj rezultati moči iz- tegovalk kolka, iztegovalk gležnja in iztego- valk kolena pojasnijo kar 74 % višine CMJ. V raziskavi nismo merili lokalne mišične moči iztegovalk nog, zato razlik v višini skokov med nogama in pojava večjega naklona stegna v čelni ravnini pri dominantni nogi, ki omejuje višino skoka, tudi ne moremo pripisati moči spodnjih okončin. Prejšnje študije na področju analize teh- nične izvedbe skokov vključujejo rela- tivne spremenljivke (koti med telesnimi segmenti) in absolutne spremenljivke (na- kloni telesnih segmentov). V naši raziskavi smo analizirali oboje in ugotovili, da je za napovedovanje višine enonožnega CMJ z dominantno nogo bolj občutljiva absolu- tna spremenljivka (naklon stegna glede na vertikalo v čelni ravnini). Ker smo ugotovili statistično značilno napovedno vrednost samo za eno spremenljivko, ocenjujemo, da na podlagi naše raziskave ni mogoče dati priporočil za nadaljnjo uporabo abso- lutnih ali relativnih spremenljivk za ocenje- vanje tehnične izvedbe enonožnega CMJ. V prihodnje so potrebne dodatne raziska- ve, ki bodo potrdile rezultate naše študije. Raziskava je imela nekaj omejitev, na katere je treba opozoriti. Menimo, da je na prido- bljene rezultate lahko negativno vplivala variabilnost uporabljenega metodičnega postopka za obdelavo kinematičnih spre- menljivk, ki lahko izhaja iz I) postavljanja markerjev, II) ocene ključnega položaja analize (ocenjena najnižja amplituda mar- kerja na velikem trohantru) in III) dejanske variabilnosti v izvedbi gibalne naloge. Variabilnost skokov je dejavnik, ki otežuje statistično analizo, kajti večja je variabilnost posamezne spremenljivke, manjša je mo- žnost, da bo statistično pojasnjevala višino skoka. Dodatna pomanjkljivost raziskave je lahko tudi določitev dominantnosti noge. Razlike med nogama in vse nadaljnje ana- lize so bile izvedene na podlagi določitve dominantne noge po kriteriju višine skoka. Rezultati analiz bi lahko bili drugačni, če bi bile izvedene z delitvijo nog na prefe- renčno in nepreferenčno odrivno – kar bi bilo bolj v skladu s pogostostjo izvedbe skokov v rokometni igri pri rokometaših. Na podlagi omejitev naše raziskave bi bilo smiselno raziskave v prihodnosti usmeriti v optimizacijo postopka meritev in obdelave rezultatov. Prav tako bi bilo poleg kinema- tičnih spremenljivk, s katerimi ocenjujemo tehnično izvedbo gibanja, v regresijski model smiselno vključiti še spremenljivke moči nog in trupa ter tako preveriti skupno napovedno vrednost za višino enonožne- ga CMJ. „ Zaključek Glavni ugotovitvi naše raziskave sta, da se višina CMJ statistično razlikuje med do- minantno in nedominantno nogo ter da lahko samo s spremenljivko naklon stegna v čelni ravnini statistično značilno napovemo rezultat višine enonožnega CMJ z domi- nantno nogo. Izsledki predhodnih raziskav kažejo, da je večji naklon stegna v čelni rav- nini dejavnik tveganja za nastanek poškodb spodnjih ekstremitet. Na novo pridobljeni rezultati iz naše raziskave pa dodatno prika- zujejo, da je omejevanje velikosti naklona stegna pri izvedbi odriva lahko pozitivno z vidika višine CMJ. Za izboljšanje uspešnosti enonožnih CMJ bi zato v prihodnje sveto- vali vadbo tehnične izvedbe s poudarkom na odpravljanju dinamičnega valgusa kole- na v fazi odriva ter razvoju maksimalne in hitre moči mišic kolka, ki sta predpogoja za zmožnost ohranjanja stabilnosti medenice in preprečevanja naklona stegna v ključnih trenutkih odriva. „ Literatura 1. Aragón-Vargas, L. F. in Gross, M. M. (1997). Kinesiological factors in vertical jump per- formance: Differences among individuals. Journal of Applied Biomechanics, 13(1), 24–44. https://doi.org/10.1123/jab.13.1.24 2. Bishop, C., Read, P., Chavda, S. in Turner, A. (2016). Asymmetries of the lower limb: The calculation conundrum in strength training and conditioning. Strength and Conditioning Journal, 38(6), 27–32. https://doi.org/10.1519/ SSC.0000000000000264 3. Bobbert, M. (2002). The effect of coordina- tion on vertical jumping performance. In- stitute for Fundamental and Clinical Human Movement Sciences, 355–361. https://doi. org/10.1016/0021-9290(88)90175-3 4. Bobbert, M. in Van Ingen Schenau, G. J. (1988). Coordination in vertical jumping. Jo- urnal of Biomechanics, 21(3), 249–262. https:// doi.org/10.1016/0021-9290(88)90175-3 5. Cardinale, M. (2014). Strength training in Handball. Aspetar Sports Medicine Journal, 3, 130–134. 6. Claudino, J. G., Cronin, J., Mezêncio, B., McMaster, D. T., McGuigan, M., Tricoli, V., … Serrão, J. C. (2017). The countermovement jump to monitor neuromuscular status: A meta-analysis. Journal of Science and Me- dicine in Sport, 20(4), 397–402. https://doi. org/10.1016/J.JSAMS.2016.08.011 7. Cohen, J. (1988). Statistical Power Analysis for the Behavioral Sciences (Revised, 2nd ed.). New York, NY: Routledge Academic. https://www.utstat.toronto.edu/~brunner/ oldclass/378f16/readings/CohenPower.pdf 8. Cormack, S. J., Newton, R. U., McGulgan, M. R. in Doyle, T. L. A. (2008). Reliability of me- asures obtained during single and repeated countermovement jumps. International Jour- nal of Sports Physiology and Performance, 3(2), 131–144. https://doi.org/10.1123/IJSPP .3.2.131 9. García-Sánchez, C., Navarro, R. M., Karcher, C. in de la Rubia, A. (2023). Physical demands during official competitions in elite hand- ball: A systematic review. International Jo- urnal of Environmental Research and Public Health, 20(4), 3353. https://doi.org/10.3390/ ijerph20043353 raziskovalna dejavnost 173 10. González-Ravé, J. M., Juárez, D., Rubio-Arias, J. A., Clemente-Suarez, V. J., Martinez-Valen- cia, M. A. in Abian-Vicen, J. (2014). Isokinetic leg strength and power in elite handball pla- yers. Journal of Human Kinetics, 41(1), 227–233. https://doi.org/10.2478/hukin-2014-0050 11. Fort-Vanmeerhaeghe, A., Milà-Villarroel, R., Pujol-Marzo, M., Arboix-Alió, J. in Bishop, C. (2022). Higher vertical jumping asym- metries and lower physical performance are indicators of increased injury inciden- ce in youth team-sport athletes. Journal of Strength and Conditioning Research, 36(8), 2204–2211. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000003828 12. Fry, A. C. in Kraemer, W. J. (1991). Physical per- formance characteristics of American colle- giate football players. Journal of Strength and Conditioning Research, 5, 126–138. 13. Godinho, I., Pinheiro, B. N., Scipião Júnior, L. D. G., Lucas, G. C., Cavalcante, J. F., Monteiro, G. M. in Uchoa, P. A. G. (2019). Effect of redu- ced ankle mobility on jumping performan- ce in young athletes. Motricidade, 15(2–3), 46–51. https://doi.org/10.6063/motricida- de.12869 14. Graber, K. A., Loverro, K. L., Baldwin, M., Nel- son-Wong, E., Tanor, J. in Lewis, C. L. (2021). Hip and trunk muscle activity and mechani- cs during walking with and without unilate- ral weight. Journal of Applied Biomechanics, 37(4), 351. https://doi.org/10.1123/JAB.2020- 0273 15. Havolli, J., Bahtiri, A., Kambič, T., Idrizović, K., Bjelica, D. in Pori, P. (2020). Anthropometric characteristics, maximal isokinetic strength and selected handball power indicators are specific to playing positions in elite Kosovan handball players. Applied Sciences, 10(19). 16. Hopkins, W. G., Marshall, S. W., Batterham, A. M. in Hanin, J. (2009). Progressive statistics for studies in sports medicine and exercise science. Medicine and Science in Sports and Exercise, 41(1), 3–13. https://doi.org/10.1249/ MSS.0b013e31818cb278 17. Koo, T. K. in Li, M. Y. (2016). A guideline of se- lecting and reporting intraclass correlation coefficients for reliability research. Journal of Chiropractic Medicine, 15(2), 155. https://doi. org/10.1016/J.JCM.2016.02.012 18. Linthorne, N. P. (2001). Analysis of standing vertical jumps using a force platform. Ame- rican Journal of Physics, 69(11), 1198–1204. https://doi.org/10.1119/1.1397460 19. López-Valenciano, A., Ruiz-Pérez, I., Garcia- -Gómez, A., Vera-Garcia, F. J., De Ste Croix, M., Myer, G. D. in Ayala, F. (2020). Epidemiology of injuries in professional football: a systema- tic review and meta-analysis. British Journal of Sports Medicine, 54(12), 71 1–718. https://doi. org/10.1136/bjsports-2018-099577 20. Madruga-Parera, M., Bishop, C., Beato, M., Fort-Vanmeerhaeghe, A., Gonzalo-Skok, O. in Romero-Rodríguez, D. (2021). Relationship between interlimb asymmetries and speed and change of direction speed in youth han- dball players. Journal of Strength and Condi- tioning Research, 35(12), 3482–3490. https:// doi.org/10.1519/JSC.0000000000003328 21. Madruga-Parera, M., Bishop, C., Read, P ., Lake, J., Brazier, J. in Romero-Rodriguez, D. (2020). Jumping-based asymmetries are negatively associated with jump, change of direction, and repeated sprint performance, but not linear speed, in adolescent handball athle- tes. Journal of Human Kinetics, 71(1), 47–58. https://doi.org/10.2478/hukin-2019-0095 22. Martinc, D. (2018). Vpliv unilateralnega tre- ninga na eksplozivno moč mladih. [Master’s thesis, University of Ljubljana, Faculty of Sport]. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradi- va.php?id=99780 23. McErlain-Naylor, S., King, M. in Pain, M. T. (2014). Determinants of countermovement jump performance: a kinetic and kinema- tic analysis. Journal of Sports Sciences, 32(19), 1805–1812. https://doi.org/10.1080/0264041 4.2014.924055 24. McLean, S. G., Huang, X. in van den Bogert, A. J. (2005). Association between lower extremity posture at contact and peak knee valgus moment during sidestepping: Impli- cations for ACL injury. Clinical Biomechanics, 20(8), 863–870. https://doi.org/10.1016/j.clin- biomech.2005.05.007 25. Puig-Diví, A., Escalona-Marfil, C. I., Maria Pa- dullés-Riu, J., Busquets, A., Padullés-Chando, X. in Marcos-Ruiz, D. (2019). Validity and reli- ability of the Kinovea program in obtaining angles and distances using coordinates in 4 perspectives. PLoS One, 14(6). https://doi. org/10.1371/journal.pone.0216448 26. Vadász, K., Varga, M., Sebesi, B., Hortobágyi, T., Murlasits, Z., Atlasz, T., … Váczi, M. (2022). Frontal plane neurokinematic mechanisms stabilizing the knee and the pelvis during unilateral countermovement jump in young trained males. International Journal of Enviro- nmental Research and Public Health, 20(1), 220. https://doi.org/10.3390/IJERPH20010220 27. Wilczyński, B., Zorena, K. in Ślęzak, D. (2020). Dynamic knee valgus in single-leg move- ment tasks: Potentially modifiable factors and exercise training options. A literature review. International Journal of Environmen- tal Research and Public Health, 17(21), 1–17. https://doi.org/10.3390/ijerph17218208 Tim Vončina, mag. kinez. Zdravstveni dom Ljubljana tim.vonc@gmail.com