NASE DUHOVNO ŽIVLJENJE
Buenos Aires, dne 19. avgusta 1933.	Številka 15
Evangelij enajste poMnkošlne nedelje
Mk 7, 31—38
Tisti čas je odšel Jezus iz tirskih in sidonskih krajev ter šel skozi Sidon h galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja.
In pripeljejo mu gluhonemega ter ga prosijo, da bi položil roko nanj.
Vzel ga je od množice v stran, vtaknil svoje prste v njegova ušesa in se s slino dotaknil njegovega jezika; in pogledal je v nebo, vzdihni! in mu rekel: “Efetä”, to je “Odpri se!”
In kar odprla so se mu ušesa, in razvezala se je vez njegovega jezika in je prav govoril.
Zapovedal jim je, naj ni-komur ne- pravijo; pa bolji ko jim je prepovedoval, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli govoreč:
“Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govore.”
Zlepa ne soglašamo v kaki stvari v«i ljudje. Celo v najprepro-stejšili, najenostavnejših in — čudno — hkrati najvažnejših vprašanjih je rado toliko mnenj in misli, kolikor je glav.
Brez dvoma pa doslej še ni bilo človeka, o katerem bi šla ljudska mnenja tako zelo na razen, kakor so šla o Jezusu iz Nazareta.
še rojen ni bil in že so ga iz-pehali nekateri Betlehemljani z njegovimi stariši vred iz svojih hiš — še isti večer pa so ga prišli molit in so mu darov prinesli povsem neznani pastirji iz okolice.
Malo dni starejšemu se pridejo iz daljnih dežela priklonit Kralji in mu prinesejo darov — domači kralj Herod pa se ga skuša na vsak način in cim preje iznebiti.
Komaj je začel javno učiti in je zaslovel v judovskem svetu •— že so ga v njegovem domačem mestu iztirali iz shodnice in odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njihovo mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad.
Ko je potem večkrat prehodil judovsko deželo, pridigal, učil in čudeže delal, je ljudstvo naravnost norelo za njim in ga je hotelo po sili vzeti in postaviti za kralja, in se jim je moral skriti — že naslednji dan pa ga je isto ljudstvo pozabilo in zapustilo, češ, da je njegov nauk trd in da ga ne morejo poslušati.
Tam gori v pozabljeni Galileji nevernikov je ribarilo nekaj preprostih, pa poštenih ribičev, ko jih je pozval, in so brez posebnega premišljevanja potegnili svoje čolne h kraju, jih pustili in šli za njim — drugi pa so istemu učeniku in čudodelniku ob vsaki priliki kolikor so le mogli nagajali in nasprotovali.
Eni so govorili: Vse je prav storil. Ta je resnično 8in božji. Drugi pa so razglašali, da z Beel-eebubom, poglavarjem hudičev, izganja hudobne duhove in dela čudeže.
Neka žena berem, da se ni mogla premagati, in je iz navdušenja do Jezusa sredi njegovega govora vzkliknila: Blagor telesu, ki te je nosilo in prsim, ki so te dojile!, drugi pa so začeli ob podobni priliki pobirati kamenje, da bi je vanj metali.
Ko je tretje leto svojega javnega učenja zadnjikrat prišel v Jeruzalem, berem da so ga ljudske množice preslovesno sprejele, samo pot po kateri je jezdil so pre-grnili s plašči in preprogami in z vejami so mu jo zmagoslavno nastlali — judovski poglavarji in starejšine pa so ob istem času sklenili, da mora umreti. To ni
resen človek, so nespametno izgovarjali svoje neopravičljivo sovraštvo, nastopa kakor narodni vodja, Rimljani bodo mislili, da smo vsi za njim in pripravljamo upor, prišli bodo in vse ljudstvo bo zaradi njega kaznovano, boljše je, da eden umrje za ljudstvo in ne propade ves narod. Jan 11, 50.
V samem judovskem velikem zboru, ki je sodil Jezusa, kjer je bila velika večina Jezusovih sovražnikov, se je vendar našlo tudi nekaj njegovih prijateljev.
Izmed dveh razbojnikov, ki sta bila križana hkrati z Jezusom je vzel eden Jezusa v zagovor, drugi pa ga je pred zasluženo smrtjo še enkrat osramotil.
In pod križem: med množico, ki se je veselila njegove smrti in je še umirajočega sramotila in prezirala, je bilo videti tudi skupino Jezusovih prijateljev, apostola Janeza in nekaj pobožnih žena.
In še ni konca!
Tudi v Cerkvi mistično dalje živeči Kristus je ljubljen in spoštovan, kakor sicer nihče na svetu — hkrati pa tudi omalovaževan, sovražen in preganjan, kakor sicer nihče na svetu!
Mnogim se zdi čudno in nerazumljivo, kako da istega Kristusa in isto Cerkev nekateri tako neizrečeno ljubijo in drugi tako neizrečeno sovražijo.
Čudno pa se more zdeti samo tistim, ki ne poznajo ne svetega pisma, ne svetopisemskih napovedi, ne smisla in pomena našega življenja na svetu!
Vzemite prosim v roke evangelij svetega Luka, dvanajsto poglavje, ena in petdeseta vrsta. Tam stoje zapisane tele Jezusove ugotovitve:
“Menite li, da sem prišel prinest mir na zemljo? Ne, rečem vam, ampak razpor! Odslej jih bo namreč pet v eni hiši razprtih: trije se bodo razprli proti dvema in dva proti trem; oče bo proti sinu in sin proti očetu, mati proti hčeri in hči proti materi, tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.”
Razpor zaradi Kristusa, ki je
prtstavljen v padec in v vstajenje mfeogtli!
Evangeljska misel: če si se a vsem srcem in ljubeznijo in otroško pokorščino oklenil Jezusa, Ti bo Kristus, njegov nauk, njegova Cerkev v vstajenje, če pa se vsled svojih hudobij — iz drugega vzroka ni mogoče — obračaš stran od Kristusa, njegovega nauka, njegove Cerkve, ti bo v padec in pogubljenje.
Cerkveni koledar
20.	avgust — enajsta pobinkoš-tna nedelja — slovensko božje službe na P.aternalu, Avalos 250, po navadi ob desetih dopoldne in ob štirih popoldne.
21.	avgust — pondeljek — spomin svetega Anastazija, ki je bil za časa cesarja Aureliana v Saloni (poleg Splita v Dalmaciji) mučen zaradi stanovitne vere v Kristusa.
22.	avgust — torek — spomin svetega mučenca Timoteja, dobro časa v ječi zaprtega, na razne načine mučenega in naposled obglavljenega zaradi stanovitne vere v Kristusa.
23.	avgust — sreda -— praznik Srca Marijinega, to je spomin Marijine ljubezni do svojega Cina in do nas ljudi.
24.	avgust — četrtek — spomin svetega apostola Jerneja, ki je y Indiji in Armeniji in med mnogimi drugimi ljudstvi oznanjal vero v Kristusa, za kar je prejel na svetu kruto plačilo, da je bila živemu sneta koža, na kar je bil obglavljen.
25.	avgust —- petek — spomin svetega francoskega kralja Ludo-vika IX.
26.	avgust — sobota — spomin svetega Zefirina, papeža in mučenca.
27.	avgust — dvanajsta pobin-koštna nedelja — slovenske božje, službe na Paternalu po navadi.
CERKVENA KRONIKA
Zakrament svetega krsta je prejela Kristina Jožefina Ka-vreeič. Naša uajboljska voščila!
JUGOSLAVIJA
Zadnje številke Slovenskega oddelka v Buenos Airesu izhajajočega lista Jugoslavija so prinesle nekaj svojevrstnih napadov na katoliško Cerkev, razne njene ustanove in njeno splošno uveljavljenje posebno v slovenskem javnem življenju, ki so se končali s pozivom na izstop iz katoliške in pristop v Srbsko Pravoslavno Cerkev.
Poleg nizkega sovraštva do katoliške Cerkve in veze od-
Najprej kratko zgodbo, kakor jih imajo otroci tako radi!
Deklica je bila, mlada in majhna, da še v šolo ni hodila.
Videla je enkrat, kako je spravila mama lepo škatljico v omarico poleg postelje. Morda je bila bolna in so bila v škatljici zdravila, ali pa so bili morda res bonboni, kakor je Mimica mislila, in jih je mama spravila, da jih bo dajala otrokom, kadar bodo pridni.
Odšla pa je mama zdoma in Mimica si je mislila: Sedajle pa imam lepo priliko! Sedaj me nihče ne vidi!
Potihem je odšla v spalnico, stopila na prste, da je dosegla predalček v omarici, poiskala je škatljico z bonboni — kar se odpro vrata.
Veste, da se je prestrašila!
Na pragu je stala mama, ki
Železnina, barve, steklo Stavbeni materijal Asuncion 4602 U. T. 50-0724 BARTOL FLOR
Slovenska gostilna Garmendia 4879
VOLK in COLJA
seva iz teh napadov naravnost smešna nevednost, in nespretnost, ki ne dopušča drugih odgovorov kot poziv vernim katoličanom, da bojkotirajo Jugoslavijo, Mokler se bo podobno izpisovala.
To je bilo treba zato javno ugotoviti, ker so bila brezuspešna osebna posredovanja.
Slovenska katoliška misija Buenos Aires, dne 1.8. avgusta 1933.
Josip Kastelic, izseljeniški duhovnik.
je bila zelo žalostna, ko je videla, da ima hčerko — tatico.
En čas jo je samo gledala, gledala, potem pa je žugajoče dvignila prst desnice in žalostno, resno in kratko dejala:
BOG TE JE VIDEL!
Mati z žugajoče dvignje nini prstom in žalostno-resno-kratkim: “Bog te je videl”, ni več prešla iz spomina in iz duše mladega otroka. Še v zrelih ženskih letih je pripovedovala, kako v raznovrstnih skušnjavah in nevarnostih zraste pred njeno dušo skrivnostna postava pokojne matere z žugajoče dvignjenim prstom, kakor bi hotela reči: Bog te vidi. In v veliki meri je po zaslugi te predstave zraslo iz otroka pošteno in spoštovanja vredno krščansko dekle. Povestica namreč ni izmišljena, marveč je
Zimsko in letno perilo Fine srajce po meri Avalos 248 — La Paternal IVAN KASTELIC
Slovenska gostilna ŽIVEC EMILIO Osorio 5085 ženitovanjske gostije
Malo katekizma za naše male
pripovedovana, kakor ae je res zgodila.
Tudi Ti, oce, mati, vcepi v srea svojih otrok mogočno zavest :
Bog me vidij
Vse natančno razloži svojemu otroku, kako da je Bog povsod: v sobi, v kuhinji, na vrtu, v šoli, v cerkvi, na cesti, povsod, povsod.
In kako vse vidi, vse sliši, vse ve, še naše misli pozna in jih razume.
Kako se Bogu ni mogoče skriti nikoli nikjer, ne podnevi, ne ponoči.
Reci mu:
“Ko zjutraj vstaneš, se u-miješ, oblečeš, pokrižaš in moliš, Bog te že vidi in si misli in angelom pravi: Poglejte
no, takle majhen otrok, pa se tako lepo pokriža in tako lepo moli!”
Kadar poslušaš in vbogaš, Bog te vidi.
Pa tudi, kadar nagajaš: Bog te vidi. Če lažeš: Bog te sliši. Kar hudega narediš: Bogu ne ostane nič prikrito. Bog vse vidi in vse ve!”
storžek:
Po LORENZINI — LOVRENČIČU
“Veš, na tem svetu je treba privaditi grlo že v otroških letih na vse, ker ne ve se, kaj človeka vse doleti.’’
“Stopi
sem pod okno in nastavi klobuk!” in jaz sem imel na glavi golido vode, ker prositi kruha ni sramota, kajne, in sem se vrnil hitro domov in ker sem bil še lačen, sem položil noge na ognjišče, da bi se osušil, in vi ste se vrnili in so se ožgale in sem še zmerom lačen in nog nimam več. Ih... ih... ih... ih...”
Ubogi Storžek je začel tako močno jokati in kričati, da so ga slišali pet kilometrov daleč.
Pepek, ki je razbral iz celega zmešanega pripovedovanja le to, da je lutek umiral od velike lakote, je potegnil iz mavhe tri hruške in izročiv-ši mu jih, je rekel:
“Te tri hruške bi bile moj zajtrk, a rad jih dam tebi. Pojej jih in Bog ti jih žeg-naj!”
“Če hočete, da jih pojem, bodite tako dobri in mi jih olupite!”
“Olupiti jih?” se je zavzel Pepek. “Nikoli ne bi mislil, otrok moj, da boš tako izbirčen in sladkosned. Slabo, slabo! Veš, na tem svetu je treba privaditi grlo že v otroš-
kih letih na vse, ker ne ve se, kaj človeka vse doleti. Toliko slučajev je!...”
“Modro govorite;” pritrdi Storžek, “a vendar jaz ne bom jedel nikdar sadja, ki bi ne bilo olupljeno. Olupka ne morem, pa je!”
In dobričina Pepek je vzel nožek in s sveto potrpežljivostjo olupil hruške in spravil vse olupke na vogalu mize.
Ko je Storžek dvakrat usekal in pojedel prvo hruško, je zamahnil, da bi vrgel ogrizek skozi okno, a Pepek mu je zadržal roko in dejal:
“Ne zametuj ogrizka — vse
utegne priti na tem svetu še prav!”
“A jaz ogrizkov ne jem, res ne!” je kriknil dondek in zapihal ko gad.
“Kdo ve? Toliko slučajev je!... ” je ponovil Pepek in se ni razgrel.
In tako se je zgodilo, da so se trije ogrizki pridružili o-lupkom na vogalu mize, ne da bi šli skozi okno.
Pojediš — ali bolje rečeno — požrši vse tri hruške, je Storžek na široko zazijal in cmere se rekel:
“Zdaj sem pa v drugo lačen!”
“A jaz, otrok moj, nimam
prav nič drugega, da bi ti dal.”
“Prav prav nič, nič?”
“Imel bi — a samo te olupke in ogrizke.”
‘Sila kola lomi,” — je rekel Storžek — “če ni drugega, pojem pa en olupek.”
In začel je žvečiti. Spočetka je usta nekoliko skremžil, potem pa je pojedel enega za drugim vse olupke kakor bi pogledal in za olupki tudi o-grizke in ko je vse pospravil, se je potolkel zadovoljno z rokami po trebrihu:
“Zdaj sem pa dober, zdaj!” “Vidiš,” je pripomnil Pe-pek, “kako sem imel prav, ko sem ti rekel, da se človek ne sme razvaditi in biti preveč izbirčen in sladkosned. Dragi moj, nič se ne ve, kaj človeka vse lahko doleti na tem svetu. Toliko slučajev je!...
VIII.
Pepek popravi Storžku noge in proda svojo suknjo, da mu kupi abecednik
Komaj je utolažil dondek lakoto, je začel mrmrati in jokati, ker je hotel imeti nove noge.
Pepek, hoteč ga kaznovati za storjeno pobalinstvo, ga je
Slovenska krojačnica SEBASTIJAN MOZETIČI Osorio 5025
Vse moške potrebščine
Naj starejša slovenska trgovina jestvin v Buenos Airesu Yerua 5087-89
Vse, najboljše, sveže, dostavljamo tudi na dom.
Slovenska gostilna Warnes 2113
Mrzla jedila, kegljišče, balini
KARLO NEMEC
pustil pol dneva jokati in o-bupavati, potem pa mu rekel: “Čemu bi ti moral popraviti noge? Morda zato, da bi znova pobegnil od doma?” “Obljubljam vam,” je zagotavljal dondek ihte, “da bom odslej naprej priden...” “Tako,” je menil Pepek, “govorijo vsi otroci, ko hočejo kaj dobiti.”
“Obljubljam vam, da bom hodil v šolo in se učil in delal čast. ..”
“Vsi otroci ponavljajo teiste besede, ko hočejo kaj doseči !”
“Pa saj jaz nisem ko drugi otroci. Bolj priden sem ko vsi in nikoli ne lažem. Obljubljam vam, očka, da se naučim česa in vam bom tolažba in palica na stara leta!... ” Pepek je sicer grdo gledal, a vendar je imel oči polne joka in srce debelo od sočutja, ko je videl ubogega Storžka v tako žalostnem stanju. Nič ni odgovoril, a poiskal je orodje in dva kosa trdega lesa in začel na vse pretege delati.
Preden je minilo pol ure, so bile noge gotove: dve hitri, suhi in žilavi nožiči, kot bi jih izdelal pravi umetnik.
In Pepek je rekel lutku:
Vsa stavbena dela Špeeijalist za armiran beton
FRAN ŠTEKER Zamudio 2380
PRI VAŠIH NAKUPIH
se ozirajte pred vsem na cenjene tvrdke ki oglašajo v tem listu, in pomagajo nam in Vam. Vedite, da bi brez njih lista ne imeli.
SLOVENSKA GOSTILNA Avenida San Martin 2805 ANTON ANDERLIČ
“Zapri oči in zaspi!” Storžek je zatisnil oči in se je delal, da spi. In ko se je delal spečega, mu je Pepek s klejem, raztopljenim v jajčji lupini, prilepil obe nogi vsako na svoje mesto, in sicer tako dobro, da se ni ni malo poznalo, kje sta prilepljeni.
Brž ko je opazil dondek, da ima noge v redu, je poskočil z mize, kjer je moral med operacijo ležati, in začel streljati in prevračati kozle ■— tako je norel od veselja.
“Da vam povrnem, kar ste mi napravili dobrega,” je rekel Storžek očku, “grem kar hitro v šolo!”
“Bravo, otrok moj!”
“Toda — če hočem iti v šolo, se moram pač obleči, ne?” Pepek, ki je bil tako ubog, da ni imel v žepu ne pare, mu je napravil obleko iz rožastega popirja, škornje iz lubja in čepico iz kruhove sredice.
Storžek je šel in se koj pogledal v škaf vode in zadovoljen sam s seboj se je repenčil, in rekel:
“Zdi se mi, da sem cel gospod !”
Nadaljevanje.)
Trgovina jestvin MOČNIK IVAN Sapaleri 2699 U. T. 59 Paternal 0467
Slovenska brivnica na Pater-nalu “LA ESTRELLA” Osorio 5097
JOSIP KALINGAR
Krojačnica Gorica Avda. del Čampo 1080 U. T. 59 - 3102 Vsakovrstno blago na izbiro»
MAURIČ in LEBAN