ŠOLANJE V JLA
Poklici za pogumne
Vofaka s/ prepogosto predstavljamo s puško v roki, kar v nas navadno vzbuja odpor. A vojska ni /e stre-Ijanje in urjenje za vojskovanje, ampakje mnogo več. Zlasti naša, ki /e zrasla iz Ijudstva in ki nadaljuje tradicije iz NOB. Zato /e tudl zraščena ne /e z družbe-nopolitičnimi organizacijaml, s civilno zaščlto, terlto-rialno obrambo, ampak tudi z vsem našim žlvljenjem nasploh.
Delo v vojski je raznoliko in pestro ter daleč od predstave, ki jo običajno imamo o njej. Tudi mladina ni najbolje sez-nanjena. Uprave za ljudsko obrambo s pomočjo posebnih komisij vsako leto pripravijo informativne dneve, na kate-rih sodelujejo predstavniki JLA, gojenci vojaških šol, predstavniki         teritorialne
obrambe, aktivni vojaški sta-rešine in drugi, da bi kar se da natanko seznanili starše in mladince o vojaških poklicih.
Vojska ima množico različ-nih poklicev, Slovenci pa se najrajši odločajo za tehniko," zlasti za letalstvo. V Ljubljani imamo vojaško srednjo šolo Franca Rozmana Staneta in študij splošne ljudske obram-be na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Poleg tega zvezni sekretariat za ljudsko obrambo-razpisuje štipendije na več fakultetah, da bi tako prišlo v vojsko več
različnih strokovnjakov. Le-tošnji natečaj velja do konca oktobra in nanj se lahko prija-vijo le fantje.
Študij je pravzaprav moška zadeva, razen pri splošni ljud-ski obrambi. Vsak tudi ne mo-re delati v vojski. Potrebni so vzdržljivost, zdravje, vztraj-nost, gibčnost in pogum.
Druge srednje vojaške šole so v drugih jugoslovanskih mestih. V Sarajevu je inten-dantska in šola rodov kopen-ske vojske, v Zagrebu je te-hniška šola kopenske vojske, v Rajlovcu letalsko tehniška, v Splitu mornariško tehniška, v Novem Sadu sanitarna in v Zemunu glasbena srednja vo-jaška šola. Za nadaljnje šola-nje so akademije in podi-plomski študij na njih. Najviš-ja vojaška šola je šola ljudske obrambe, kjer se šolajo gene-rali.
V srednjih vojaških šolah poteka pouk disciplinirano. V
internatih je poskrbljer.o za hrano, obleko, obutev, šport-ne pripomočke in za žepnino. Na ta način je dijakom edina skrb šola. Zanimivo je, da je v nekaterih šolah tradicija, da so slovenski dijaki med naj-boljšimi in če novincu kaj ne gre, ga v roke vzamejo starejši dijaki, da bi ohranili tradicijo. Na teh šolah nedvomno vlada tudi tovarištvo. Veliko se uk-varjajo s športom, hodijo na izlete in se udeležujejo raznih krožkov. Tako je življenje za-g res pestro.
Razgibano je seveda tudi delo v.vojski; kdor rad dela v naravi, se rad ukvarja z znan-stveno-tehniškim delom, bo to lahko nadaljeval tudi v voj-ski. Po končanem šolanju mo-rajo štipendisti ostati na delu v vojski dvakrat toliko časa, kolikor so prejemali štipendi-jo, nakar gredo lahko drugam, če hočejo.
Na koncu naj še dodamo, da je naša armada sestavljena ta-ko, da so vsi jugoslovanski narodi v njej enakopravno za-stopani. Zato je tudi skrb vša-ke republike, da na šolanje pošlje primerno število svojih pogumnih fantov.
A. P. Adamič