to je potrebna tudi taka zemljiška razdelitev ma- laričnih področij, ki dopušča najbolj smotrno ure- jan je in vzdrževanje takih področij. Torej j e tudi zemljiška oz. posestna razdelitev v določeni zvezi z reševanjem tega problema. Zgodovina nam razlaga pojemanje ali celo pro- pad posameznih držav antičnega sveta, zlasti okrog Sredozemlja s tem, da pripisuje to posledicam pu- stošenja in razsajanja malarije. V resnici so to posledice, ne pa vzroki. Izvor leži namreč v osva- jalnih vojnah, socialnih bojih, suženjskih vstajah. Vse to in še marsikaj je bistveno pripomoglo k zanemarjanju že izsušenih oz. namakalnih področij ali k ponovnemu širjenju močvirnih tal in s tem seveda tudi k širjenje malarije, kar se j e zopet poznalo na vojaški in gospadarski moči države. Isto velja za upadanje žitnih površin oz. obdelane zemlje sploh; odtegovanje delovne sile za vojaške in druge osvajalne namene je povzročilo zanemar- jan je zemlje in s tem pospešilo degradacijo in ero- zijo prsti. Mir in napredek sta torej najboljše zdra- vilo za borbo proti malariji. Med drugo svetovno vojno j e na Tihem oceanu pomrlo največ Ameri- čanov za malarijo, ne pa neposredno v boju. Na koncu je vredno omeniti še en pojav, ki so ga opazili v zadnjem času. Na kmetijah paludičnih pokrajin, k jer so gojili živino v večjem obsegu, so opazili, te da je bolezeni znatno manj. Ugoto- vili so, da živina pritegne komarje in tako ščiti človeka. Intenzivno poljedelstvo in živinoreja more torej v precejšnji meri prispevati k reševanju tega vprašanja. S prirodnogeografskimi, zlasti pa s klimatskimi pogoji si moremo torej razložiti razširjenost in in- tenzivnost malarije. Poleg tega pa obstojajo druž- beni, zgodovinski in gospodarski činitelji, ki vpli- vajo na razširjenost in intenzivnost malarije, to j e razširjajo ali omejujejo pogubne posledice. Če so prvi, prirodni činitelji manj spremenjljivi, morajo pa drugi, družbeni, postati odločilnejši v borbi proti malariji. Naloga torej ne gre samo zdravni- kom in higienikom, temveč je to vprašanje gospo- darskega oz. splošnega napredka teh dežel. Torej: klimatskih prilik zaenkrat ne moremo spreminjati, ekonomske akcije so več ali manj omejene. Brez dvoma nikoli ne bo mogoče docela zatreti malaričnih žarišč v vročih in vlažnih pre- delih, vendar pa moremo v izdatni meri omejiti njih učinke, obvarovati večino prebivalstva v teh pokrajinah in zmanjšati fiziološke posledice tega biča. ¡Kratko rečeno: rešitev problema malari je je nekako v sredi, v ravnovesju med naravo in organiziranim prizadevanjem družbe. Milan Šifrer: PLEISTOCEN V ALPAH Proučevanja v Alpah so bila najvažnejša za osvetlitev pleistocena.. Tu niso bili ugotovljeni samo sledovi poledenitve, marveč so bili naprav- l jeni tudi prvi koraki k spoznanju, da ni bila samo ena, ampak več ledenih dob. A. Penck in E. Brück- ner sta prašla do zaključka, da so bile v Alpah štiri poledenitve, ki sta j im dala tudi imena giinz, mindel, ris, würm (po majhnih rekah na severni strani Alp). Čeprav so nova proučevanja popravila in s kritičnimi pripombami dopolnila to shemo, se uporabljajo ti termini za poledenitve kot neka osnova, ki se izpopolnjuje. Ti rezultati niso bili doseženi samo z razisko- vanjem morenskega gradiva in njegovega odnosa do interglacialnih odkladnin, marveč tudi s štu- dijem fluvioglacialnega proda, ki se veže z mo- renami. Vzporedno so jemali v obzir kriterije, kot razrezanost površine fluvioglacialnega proda, pre- perelost in debelino prepereline, ki loči prodne plasti med sabo. Po A. Pencku odgovarja vsaki poledenitvi akumulacija proda v nezaledenelem področju. V svojih zaključkih je šel tako daleč, da na osnovi proučevanja sprijetosti, preperelosti in petrografske sestave prodnikov, ki se vežejo z moreno, določa starost prodnim nasipom s podob- nimi lastnostmi v drugih dolinah, koder take zveze z moreno ne najde. Giinških morenskih nasipo okrog Alp ni bilo mogoče ugotoviti, če ne upoštevamo še nekontro- liranih podatkov L. Weinbergerja v dolini Salzach. Čeprav so Penckove ugotovitve pri Obergiinzburgu, k jer je našel konglomerat, ki se prepleta z domnev- no giinško moreno še nezadostno utrjene, ni danes nobenega dokaza, da je obstajala giinška polede- nitev. Kot sledovi starejših poledenitev so se ohranili samo fragmentno tudi sledovi medledenih dob. Posebno jih dokazujejo številni škriljavi premogi v Švici, kot n. pr. pri krajih Uznach in Durten ob. Ziiriškem jezeru,Grossweilski premogi pri kraju Kochel na Zg. Bavarskem in številni sledovi iz je - zer na južnem vznožju Alp. Vse te najdbe so našli med morenami ali pa med gradivom glaci- alnih dob. Številne proučitve so skušale izpopolniti shemo A. Pencka. B. Eberl j e dokazal še eno, donavsko poledenitev. K tej poledenitvi j e uvrstil najvišje ležeče konglomerate, ki kažejo še znake fluvio- glacialnega nasipanja, čeprav ni našel nikjer zve- ze z moreno. Na dveh mestih je našel pod giinški- mi konglomerati morene, ki j ih uvršča k donavski poledenitvi. O sledovih predgunške poledenitve javl jajo tudi iz drugih delov sveta. Največ sledov je pustila zadnja ledena doba. Kljub tako številnim sledovom je ostalo še veliko nerešenih vprašanj, ki o njih glaciologi živahno diskutirajo. Morenske nasipe največjega ledostaja wiirske poledenitve razvršča B. Eberl 1930 v tri samostojne 6 stadije1: (wurm I, vviirm II, vviirm III), ki jih lo- čijo med seboj tri je interstadiali. Troll je bil mne- nja, da so to enostavno nasipi treh faz2 v času umikanja. B. Eberl pa, kot sem že napisal, je mne- nja, da gre za tri kratke ponovne sunke ledenikov po manjšem ali večjem nazadovanju. Po njegovem mnenju je najdlje prodrl led vviirma II in sicer preko nasipov vviirma I. V vviirm u III pa po se odložili nasipi med wurm I in vviirm II. To po- stavko je posebno podprl glaciolog J . Knauer pri proučevanju umikov ledenika v dolini Isar. Shema B. Eberla je dolgo časa veljala za sigurno in za osnovo mnogim raziskavam. Prve kritike so bile proti wiirmu III. J . Schaefer, ki j e leta 1940 prvi nastopil proti, j e pri prouča- vanju v dolini 111 dokazal, da z interstadialom ločen vviirm III, z lastno akumulacijo proda ne obstoja in je prišel k delitvi na dva vviirma, med katerima bi bil interstadial. Slične zaključke so pokazala tudi proučavanja pri Ammerskem jezeru. To kar je imel B. Eberl za vviirm III, bi bila samo faza pri umiku iz nasipa vviirm II, brez samostoj- nega napredka. Cesto je težko določiti še edini preostali interstadial, kajti pogosto j e vviirm II prekoračil wiirm I in se je zato prod vviirma I slabo ohranil. Vendar se j e Schaeferju posrečilo najti severno od Menningena teraso, pokrito s puhlico, ki bi odgovarjala wiirmu I. Z erozijsko diferenco je ločena od mlajše terase. Te ugotovitve je še prepričevalneje utrdil P. Beck, ki je pri Kanderskem prodoru ob Thunerskem jezeru v Gliitschtalu, našel wiirmski moreni, ločeni s plastjo proda. Mestoma je našel med prodom tudi vložke premoga. P. Beck govori o tako imenovanem »Spieze-škem sunku« (Spiezer-Schvvankung) v vviirmu, pri katerem bi se ledenik Aare umaknil po dolni navzgor v Thunersko jezero. Morenskim nasipom nadaljnjih umikalnih sta- dijev je sledil A. Penck vse do recentnih ledeni- kov. Po shemi je drug od drugega oddaljen za 300 m višinske razlike. Imenoval jih je biihlski, gscbnitzki in daunski stadij (po krajih na Tirol- skem). Pred buhlskega j e dal še aachenski umik s samostojnim sunkom naprej, ki ga je pa poz- neje opustil. Ponovna preučevanja so pokazala, da vseh na- sipov, ki so jih imeli prvotno za biihlske, po njihovi legi in višini snežne meje ni mogoče uvrstiti v isto dobo. S tem je postal biihlski stadij proble- matičen. Uvedla se je cela vrsta imen za nadalj- nj umike. Naj samo omenim: Neo-Wurmien pri Francozih, Ammerseephase po C. Trollu, die Walch- see — und Kriin-Phase po 'F. Levyju. Po Meli- kovem predlogu se je pri nas iz istih vidikov udo- mačil za biihlski stadij termin bohinjski stadij. Umiki ledenikov so bili zelo različni, prišlo je do hitrega razpada ledu, kot meni C. Troll. Tako da je sploh nastalo vprašanje, če se splača obdržati termin biihlski stadij. 1 Pod stadijem razumemo umik in ponovno na- predovanje ledenikov na neko določeno mesto, kjer se dlje časa zadržujejo in odložijo nasipe. 2 Faza je zastoj ledenikov ob splošnem nazado- vanju in je brez ponovnega sunka naprej. Pri enaki snežni depresiji kot v bühlskem sta- diju, toda mnogo pozneje in ob drugih pogojih so nastale končne morene schlernskega stadija, ki so produkt poznoglacialnega napredovanja ledenikov. Do tega zaključka je prvi prišel O. Ampfer er, ki so ga potrdili številni proučevalci v drugih delih Alp. Ampferer govori o nekem »Schlusseiszeit ali Schlussvereisug« in s tem o zadnji razširjeni po- ledenitvi. Nekako istočasno j e tudi Klebelsberg na Tirol- skem našel schlernske morene. Po dolgih disku- sijah sta prišla O. Ampferer in Klebelsberg do zaključka, da je prišlo po zadnji ledeni dobi do ponovne velike ohladitve, ki je bila relativno kratka. Majhni stranski ledeniki so hitro reagirali in odložili v dolinah morenske nasipe, dočim glav- ni ledeniki v dolinah še niso narasli in se zato ni izoblikovala mreža ledenikov. Kljub temu mo- ramo govoriti samo o stadiju.Gschnitzki in daunski stadij pa sta samo fazi. Ta stadij pa vzjporejajo z dobo tundre (Jungrer Tundra) in Saup-auselkä v severni Evropi. Toda napak bi bilo uvrščati to dobo v würm III po Milankovičevi krivulji, kajti schlernski stadij nima z dolžino ledenikov in dobo trajanja nobene zveze, prav tako pa j e schlernski stadij mnogo mlajši od izračunanega würma III po Milansovičevi krivulji. Znatno manj kot o würmski ledeni dobi vemo o riških ledeni- kih. Morenski nasipi so že močno izprani in pre- hajajo v široke terase, ki jih pokrivajo plasti puhli- ce. B. Eberl ugotavlja nekako dva stadija v dobi riške poledenitve (R I., R II.). Dvodelnost visoke terase je poznana že iz F. Miihlbergovih študij v Švici. Do sliönih zaključkov je prišel tudi J . Knauer in tudi P. Beck. Novejša proučevanja, ki sta jih vršila H. Graul in F. Weidlenbach pa so pokazala, da je bila riška poledenitev še bolj kom- plicirana kot vviirm. B. Eberl in W. Soergel sta prišla do nekih znakov, da j e obstajal še ris III. Tirditve, da je ris III starejši würm I, niso držale. H. Graul j e na kvartani konferenci v Münchenu 1950 čisto odločno govoril o starejšem, srednjem iin mlajšem risu. Vendar je pustil vprašanje še odprto, v kolikor ne bo enega teh risov smatrati za samostojno poledenitev, me katerima bi bil eden ali celo dva para interglaciala. Obe starejši riški stopnji je mogoče doslej dokazati samo po stratigrafiji prodov. Danes pa se je v literaturi zelo udomačil izraz riški-kompleks. Günz in mindel sta ločena od riškega kompleksa z mogočnim horizontom prepereline, velikega ri- ško-mindelskega interglaciala in se kažeta v krov- nem produ, ki ga deli B. Eberl celo na tri po- ledenitve. Kot sem že poudaril, postaja predgünäka poledenitev čedalje bolj aktualna. Domnevajo, da je bilo poledenitev še več. Nekateri avtorjo poudarjajo, da so znamenja, da je prav do günske ledene dobe preteklo polo- vico kvartarja. I. Schaefer je na Internacionalnem kvartarnem kongresu v Rimu in Pisi 195S za najštarejše znake poledenitev uvedel ime »Biber- eiszeit« kot ime za delovno hipotezo v pomenu A. Penck a. Vse kaže, da je še prezgodaj govoriti o številu poledenitev. A. Penck je poznal samo štiri polede- 7 \ nitve. B. Eberl navaja pri proučavanju plošče med rekama 111 in Lech 12 do 14 samostojnih sunkov ledenikov. • Carl Rat h j ens j e podal zelo zanimivo delitev pleistocena: Najstarejši preistocen s predgiinskimi, morda celo v zgornji pliocen segajočimi polede- nitvami, stari pleistocen z giinško in mindelsko po- ledenitvijo, srednji pleistocen z velikim intergla- cialom mindel-riss in riškim kompleksom in konč- no mlajši pleistocen z zadnjim dnterglacialom in wiirmsko poledenitvijo. Učinki hladnih dob se niso ohranili samo v po- ledenelih področjih, ampak tudi izven njih. Sle- dovi so tako posebni, da jih j e lahko ločiti od sledov iz medledenih dob. Za vse te sledove se je udomačil naziv periglacialen. Največ periglacialnih sledov j e produkt močnega mehaničnega razpadanja kamenin. Grušč, ki j e ob tem nastajal, se ni samo valil, ampah je tudi pol- zel po pobočjih. Posebno splošen j e bill ta pojav v toplih delih leta, ko je prišlo do površinskega odtajanja zamrznjenih tal. Zaradi menjave zmrzo- vanja in odtajanja tal je prišlo do zelo živahnega prekladanja klasti, kar je dovedlo do odnašanja gradiva tudi na čisto rahlo nagnjenih tleh. Po ugotovitvah C. Trolla in J . Budla se je vršilo to gibanje že na strmini od 3—27°. Od navadnega grušča je mogoče ločiti to gra- divo po izredno številni robatosti posameznih ko- sov grušča in močni primesi glinenih delcev, kar je ugotovil že Weinberger. Na položenost grušča v smeri polzenja tal pa je opozoril že K. Richter. H.Poser in Hovermann sta to s številnimi meritva- mi podkrepila. Močno mehanično razpadanje kamenin je napra- vilo velike spremembe tudi na kraških tleh. Po Melikovih ugotovitvah je to gradivo zajezilo vo- dam na kraških poljih odtok ter povzročilo oje- zitve. Številni periglacialni sledovi so se ohranili tudi v jamah in so v zvezi s proučevanjem pred- zgodovinskih bivališč človeka že na mnogih mestih raziskani. Posebno uspešno se bavi s temi razisko- vanji pri nas S. Brodar. V številnih jamah se mu je posrečilo dokazati menjavanje toplih in hladnih dob. Na severni strani Alp posebno intenzivno raz- iskujejo puhlice. Njih pleiistocensko starost je utr- dil W. Sorgel. Normalni prerez puhlice se začenja s perigla- cialno »tekočo prstjo«. Nespremenjena puhlica na- vzgor j e iz hladnih dob, redkeje tudi iz pozno- glacialnih. Nad plastjo puhlice je glinena plast, ki je nastala v sledeči topli dobi. Na tej osnovi je mogoče ločiti plasti različnih glacialnih dob, ki leže stratigrafsko druga nad drugo. Navadno pišejo o starejši (riški) in mlajši puhlici (wiirm). W. Sorgel in drugi so odkrili še starejše, ki so pa bolj pro- blematične. Wurmske puhlice dele v dva horizonta, ki naj bi nastala v swiirmu I in II, med katerima so sledovi wiirmskega interstadiala. Nekateri av- torji so mnenja, da so nastale v wiirmski ledeni dobi tri plasti puhlice, ki jih ločijo plasti ilovice dveh interstadialov. Kot proučevanja v Alpah so tudi proučevanja na nezaledenelem področju pokazala, da je bilo v pleistocenu več ledenih dob. Podrobnejšo slilko ple- istocenskega razvoja pa bodo dala šele nova pro- učevanja. lihiiŽei/HMt A. Penck und E. Brückner, Die Alpen im Eiszeit- alter, 3 Bd., Leipzig 1901—1909. C. Troll, Der jungdiluviale Inn-Chiemseegletscher. Forschungen zur dt. Landes- u. Volkskunde, 23, Stuttgart H924. C. Troll, Die jungglazialen Schrotterfluren im Um- kreis der Alpen. ¡Forschungen zur dt. Landes- u. Volkskunde, 24, Stuttgart 1926. B. Eberl, Die Eiszeitenfolge im nördlichen Alpen- vorlande. Augsburg 1930. J. Knauer, Erläuterungen zu Blatt München-West der Geognost. Karte von Bayern, Teiblatt Landsberg, 1929, Teilblatt München - Starn- berg, 1931. J. Knauer, Die Ablagerungen der äteren Würm- eiszeit (Vorrückungsphase) im süddeutschen und norddeutschen Vereisungsgebiet. Abhandl. Geol. Landesuntersuchung am Bayr. Ober- bergamt, 33, München 1935. P. Beck, Über den eiszeitlichen Äregletscher und die Quartargeologie. Verhandl. Schweiz. Natur- forsch. Geselschaft. Bern 1932. P. Beck, Über daš schweizerische und europäische Pliozän und Pleistozän. Eclog. Geol. Helvet., 26, 1933. I. Schäfer, Die Würmeszeit im Alpenvorland zwi- schen Riss und Günz, Augsburg 1940. I. Schäfer, Die danaueiszeitlichen Ablagerungen an Lech und Wertach. Geologica Bavarica, 19, München 1935. H. Graul, Zur Gliederung der mittelpleistozänen Ablagerungen in Oberschwaben. Eiszeitalter und Gegenwart, 2, 1952. H. Graul, Zur Gliederung des Altdiluviums zwi- schen Wertach-Lech und Flossich-Mindel. Na- turforsch. Gesellsch. Augsburg, 2, 1949. H. Graul und I. Schäfer, Zur Gliederung der Wüumeiszeit im Illergebiet. Geologica Bava- rica, 18, München H953. L. Weinberger, Gliederung der Altmoränen des Salzach-Gletschers östlich der Salzach. Zeit- schrift für Gletscherk. u. Glacialgeol., 1/2, 1950. C. Rathjens, Über die Zweiteilung der Wüumeiszeit im nördlichen Alpenvorlande. Petermanns Georg. Mitteilungen, 95, 1951. C. Rathjens, Über Klima und Formenschatz der Späteiszeit. Geologica Bavarica, 19, München 1953. C. Troll, Die Formen der Solifluktion und die peri- glaziale oBdenabtragung. Erdunde, 1, 1947. 8 J. Büdel, Die morphologischen Wirkungen des Eis- zeitklimas im gletscherfreien Gebiet. Geo!. Rund- schau, 1944 i(Klimaheft I). J. Büdel, Die »periglazial«-morphologischen Wir- kungen des Eiszeitklimas auf der ganzen Erde. Erdkunde, 7, 1953. L. Weinberger, Über glacifluviatile Schrotterei Mauerlkirchen und deren Lösse. Geologica Ba- varica, 19, 1953. K. Richter, Die stratigrapliche Bewertung perigla- zialer Umlagerungen. Eiszeitalter u. Gegen- wart, 1, 1951. H. Poser und Hovermann, J . , Untersuchungen zur pleistozanen Harzvergletscherung. Abh. Braun- schweig, Wiss. Ges., 3, 1951. A. MeUk, Kraška polja Slovenije v pleistocenu, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1955. S. Brodar, Prispevek k stratigrafiji kraških jam Pivške kotline, Parske golobine. Geografski vestnik, Ljubljana 1952. S. Brodar, Betalov podmol — ponovno zatočišče ledenodobnega človeka. Proteus, letnik XI, Ljubljana 1948/49. Ivan Gams: RAZČLENITEV IN POTEK PLEISTOCENÄ Opombe k tabeli: Cim več znanja o pleistocenu (včasih smo ga imenovali diluvij), tem bolj se komplicira nekoč dokaj enostavna podoba 4 poledenelih in S med- ledenih dob. Koordinirati potek pleistocena, kakor so ga izsledile posamezne panoge (paleontologija, arheologija, geomorfologija odn. geologija in dr.), je doslej še vedno subjektivno delo, iki pa je še potrebno geologom. Zato objavljamo eno od tabel o sumarnem poteku pleistocena na osnovi tabele paleontologinje Marie Mottl, ki jo je objavila kot prilogo razprave »Eiszeit und eiszeitliche Fauna- Entwicklung« v »Zeitschrift für Gletscherkunde und Glaziologie«, II, zv. !2, 1953. Kot vse podobne, j e tudi ta tabela subjektivna in sporna, vendar obsega vedno bolj uveljavljajoča se moderna dognanja. K posamenzi rubrikam pripominjam naslednje. Cesovno razdelitev moramo vkljub moderni me- todi določevanja starosti po C14 vzeti bolj za orien- tacijsko kot za absolutno. Nakazana alpska raz- členitev pleistocena, ki se vedno bolj uveljavlja v vsej Evropi, j e sporna posebno iglede števila pole- denitvenih sunkov v vurmski dobi, med katerimi pa so bile, kot večinoma priznavajo, zelo dolge in- terstadialne dobe. Sporna j e nadalje meja med pliocenom in preistocenom. Označujejo jo doba in sedimenti Villafranchien, h katerim avtorica ta- bele šteje tudi najvišje štajerske prodne terase. Mrzla kontinentalna doba, ki jo najdete v rubriki o klimi, pomeni v Srednji Evropi navadno stepno do tundrsko vegetacijo in favno, produkt hladnejše in navadno sušnejše klime glacialnih viškov. Za- radi pomanjkanja prostora j e naštevanje favne po posameznih dobah, ki jo ima tabela Mottleve, opu- ščena. — Po starejšem znanju so si kulturne dobe sledile po kronološkem redu. Novejše naziranje, ki ga upošteva tabela, pa kaže istodobnost nekaterih kultur (n. pr. aurignacien, solutréen, magdalénien). Časovna delitev Alpska razčlenitev Klima Kulture 6.000 pred n. e. postglazial 'toplejša, humidnejša prehodna klima mezdi tik hladna kontinentalna končni magdalenien 21—26.000 (5.000 1.) Würm III kontinentalna, toda milejša mrzla kontinentalna magdalénien solutréen pozni aurignacien 26—66.000 (40.000 1.) interstadial 2 (flandrijsika transgresija II) hladna magdalénien solutréen pozni aurignacien 66—74.000 (8.000 1.) würm II hladna kontinentalna solutréen aggsbachien gornji aurignacien pozni levalloisien 74—110.000 (36.000 1.) interstadial I (flandrijsika 'transgresija I) kontinent alnejša milejlša mrzlejša srednji aurignacien chârtelp erronien levalloisien VII 110—118.000 (8.000 1.) würm I mrzla kontinentalna (snežna odeja za 1200 m niž- ja, nivo Sredozem. morja —90 m) levoHoisien V—VII mousrtérien