ZARADI   OGNJA  ŽIVI Vesna   Parun
Na robu mesta v črnem popku kanala
modri cvet plavic zavit v ponjavo
šotišča
nedorasli dimi jecljajo otroške naloge
najbolj sive strehe mrmrajo: stoletja minevajo
bedele smo torej in se odpovedovale zaman
tako je nastala (iz njihovega preprostega sovraštva I
tovarna mila zavita
v štirinajst kartotek vetra
tam kjer je predmestje sezulo škornje in se sklonilo
da bi sadilo peteršilj
po nežnih gredicah
punčke iz cvetače v izložbah stare
ulice z delavskimi torbami pod pazduho
(večno na neki neugledni
golobji staji ki jo lahko
imenujemo če hočemo letni čas)
se smejejo kot neprespana mati
ki vsako noč šteje šive obzorja
iz bokov ji rastejo vrtovi  raztezajo  se  v  neskončnost
nizka jezera čvrste kocke naselja
zasut s svetilkami zrušenih odrov
z volno dimnikov okrašen premogovnik
sredi peneče se gladine
kot zvita kobra
711
714
stoje spi njegove oči so iz
koksa in vina kadi
opojno cigareto iz govna in divje trte
njegove oči so
iz spomladanskega graha venec ima in kito
iz mačjih repov ali pastirsko palico
in kdo si ga ve včasih vzdihuje
ponoči ko ga zaprežejo v drevored
ali se pogovarja sam s sabo ali previdno se
izpoveduje tistim ki od davnine
v mračni kostnici z njim se družijo
premog ne more kričati ne more peti morda se bo nekega dne spet v črnega bika spremenil in čakal da kmet ga odpelje na travnike premogovnik modri cvet plavice zavit v ponjave šotišča
zaradi ognja živi in ogenj oplaja
toda njegov resnični cilj je drugačen
zdaj je tu Njegovi možgani njegov klorofil
njegovo srce je ogenj in srce
tega ognja spet ogenj
razburljivo bi bilo videti rože kako defilirajo
pred velikimi zrcab kisika
zaradi ognja živi njegov obraz je mesto
ki ni ne staro
ne večno
ne neponovljivo
ostrižene črede so šle v kosmato tekstilno tovarno
iz nje so se mrke obleke in roževine vrnile (tudi tega
je že davno) zapri oči in prepusti se rodovitni
milosti časa. Zdaj je tu čisto zelen
in skoraj že neresničen
jez   Jablanica ali kakršnokoli drugo
neslišno zborišče v prstanu vrb
da bedi da se čudi da skrbi za čebele
da se boji za zvestobo pokrajine. In da na novo živi
in namesto nas obtožuje jalovost reke
Prevedel   Kajetan   Kovič