Abd-el-Kader
fflffurek je le Turek. Zakleti sovražnik kršeanstva je bil, še je in bode izvestno ostal vedno. Oeprav sedaj ne udarja na plen po lepih naših deželah, vender se še ni zato poboljšal.   Boji se oboroženih držav in zato tiči dom;i   Oe pa dobi priliko,
da bi mučil Kristjane, tedaj jo brez dvombe porabi. Tako se je godilo 1860. 1., meseca malega srpana v Damasku.
Ahmet paša, poglavar Sirije, iskal je veduo povoda, da bi napadel Kristjane v Damasku. Hlepel je po njihovi krvi, kakor krvoločni tiger po nedolžnih ovcah. Nekoč se mu naznani, da je stopil Anglež — Kristjan — pokrit in obut v mošejo, turško cerkev. Ta malenkost mu je bila zaželjeni vzrok. Hitro je sklical vse mestne veljake in poveljnike. Po noči so se zarotili zoper Kristjane in jim prisegli smrt. Zakaj? tega ni prašal nihče. ,,Krivi so, ker so živi," tako se je reklo, in zadosto-valo je. Takoj so pričeli po Darnasku oznanjevati turški duhovniki sveto vojsko. Vse je divjalo in besnelo zoper Kristjane.
9. malega srpana o poludne zagromita dva silna topa. To je bilo znamenje, da se je pričelo preganjanje in prelivanje krvi. Ahraetovi vojaki so drli oboroženi od vseh stranij in zaskočili vse ulice onega dela mesta, kjer so stanovali Kristjaui. Silen vik in krik nastane. Za vojaki so drle razbojniške čete divjih narodov, katere je privabil strel v mesto. Kar niso storili vojaki, popravila je ta sodrga. Kristjani so bežali, skrivali se, branili — a vse zaman. Divji Turki so jih izvohali povsodi, morili in mučili neusmiljeno, plenili premoženje, hiše pa požigali in rušili.
In ta silen jok in stok, ki je rodil na tisoče bolečin in na tisoče solza, gledal je Ahmet-paša z največjo slastjo. 30.000 Kristjanov se je zvijalo v silni bolesti in klicalo na pomoč. A njegova ušesa so bila gluha za te obupne klice, njegovo srce mrzlo ob toliki bedi.
S pašo vred je rohnelo rse turško prebiralstvo; sarno jeden človek je bil, v katerem je zmagalo človekoljubje, poštenost in pravičnost. Bil je ta plemenita duša — tudi Mahomedanec — Abd-el-Kader, ponosni sin puščave in glasoviti poglavar algirskih Arabcev. Boril se je poprej slavno za svobodo svoje domovine. Slednjič ga pa premagajo Prancozi ia izpode iz njegove domovine. Bežal je s pešci od zvestih vojakov v Damask in ondii živel sam zdse.
Ahmet-paša je mislil, da bo tudi njega pridobil za svoje peklenske načrte. Ali varal se je. Odločno je zavrnil pašino ponudbo pošteni in pravicoljubni Arabec: nCe izbukne preganjanje, branim jaz Kristjane."
In ostal je mož beseda.
Ko se je začelo krvoprelitje, zasedel je kouja in dirjal po mestu s svojimi Arabci, iskal in nabiral Kristjanov ter jih vodil v svojo palačo, kjer so bili vanri pred Turki. Otel je tudi konzule — zastopnike raznih krščanskih držav.
Zvečer pridrvi do vrat velike bolnice usmiljenih sestra reda sv. Vincencija Pavlanskega. V tej bolnici je iskalo zavetja na stotine Kristjauov. Toda vsi so čakali, kdaj da umro mučeniške smrti. Lazaristi — duhovniki — so spovedovali, redovnice so pa molile. Kar zadone konjska kopita in vsi so bili prepričani: .,Zdaj-le nam bije zadnja ura." Ali ni bilo tako. Abd-el-Kader jih je prišel rešit s svojimi vojaki. Odvedel je vse v svojo palačo ter branil sam uhod v svoj dora s 100 čvrstimi Arabci.
Ker pa raoritve le ni bilo konca, šel je Abd-el-Kader k paši ter mu rekel:
»Vladar, kar se godi v mestu, vnebovpijoča sramota je za nas Turke. Dovoli, da storim svoje."
»Dobro," odvrne paša. Za jedno uro ti pošljem 400 pušek, potem pa stori, kar ti drago!"
Paša pošlje res puške a zajedno dobi Abd-el-Kader naznauilo, da ima 5000 tolovajev naskoeiti njegov dom ter ga popolnoma razrušiti.
Toda ponosni Arabec se ne klone. Hitro razdeli pu.ške Kristjanom, ki so bili zmožni sukati orožje. Svoje vojake razpošlje po mestu. Dvesto zamorcev obleče po turško in jim reče naj zažgo mesto na vseh straneh, ko bodo videli, da je napadena njegova palača, Ahraet-pašo pa naj ubijejo in z razposlanirai vojaki vred zaeno krvavi boj zoper tak izmeček Ijudij.
Ali paši je hitro upalo srce, ko se je šlo za resen boj. Ni si upal napasti srditega Arabca.
Abd-el-Kader je rešil 14.000 Kristjanov gotove smrti. Pomagal jirn je tudi deleč med-nje hrano in obleko. A vender je pomorila turška besnost še nad 8.000 Kristjanov in požgala 3800 hiš, 4 samostane in več cerkva.
Da pa ni bilo pravieoljubnega Arabca, otet bi ne bil uiti jeden Kristjan. Da-si vže počiva deset let v hladni zemlji, vender ni pozabljen. Njegov spomin še /ivi pri Kristjanih in Mahomedaneih in bode živel, dokler bode na svetu kaj pravice in ljubezni do bližnjega.                                                                Basnigoj