V MEGLENE DALJE.
(RDEČE ČRKE ŽENE.)
Roke
si prožim v brezzvezdnato noč
in trudna ti vpijem v rove globoke
(kot vdove mi krik je robat):
--------dete edino
je nama umrlo v polnoči
z nasmehom — o! — z nasmehom--------
Da čutiš zdaj mojo razvneto kri! ,. .
(V žilah nabreklih udari ob senca napeta,
če vidim le dete na cesti,
ki tleska z ročicami mami: .
— Glej, mamica, cvetko! . , , kako se ji pravi?
a dete <je najino mrtvo--------
ne tleska z ročicami v jutro . . . ne sega proseče mi k prsim . . . In ti? — v daljah meglenih ... Joj! —
. , v bele blazine ihtim (še luč krčevito ugaša in joka po  olju), razgrebam si prsi... in omedlevam v sencah  polnočnih kot — vdova ... —
Debeljak Tine.
JESENSKA PESEM DEKLICE.
Na.cesti jesenski omamilo me je žarenje dreves
in njih valovanje . , . (veter tako vzvaluje  lase , . . lase s cekini
vpletenimi. . , težkimi . , .), da sem v srce začutila vse sanje zlatoiboigatih gozdov ... in veij šepetanje ob debla razgaljenih brez . , ,
, . . Trepečejo breze — razgaljene v mraz , . . —   O, jaz bi jih s ceste odela  z  dehtečini  lasi...   s  tenčico   neveste,
ker sladke so mi kot so sladki spomini
iz dni pomladanskih, ki ve jih le moje srce , , .
in* tvoje ...  in  morda brstenje  teh brez,
ki zdaj odpada . , , pada ... in stiha usiha na poti,
ki vsa posejana je z zlati najinih src , .•, In nihče ne moti spominov pomladnih in najine tajne . . ,
, , . le brez trepetanje , ,,
Debeljak Tine.
ORIENTALSKA DEKLICA.
Kakor vina rdeča so opojna
moja lica —
(v vencu biserov in školjk v črnih lasih —)
Ah, tako sem lepa! ,, . včasih
jokam se na večer, ko si spletam lase,
ki lijo se črno preko nezastrtih lic ...
V jutru žalostna — ko noč ugasne mi z oči
in prvi  žarek mi ukrade krase
čudočudnih pravljičnih  dežel —
iz sanj preplašenih  ozrem  se  v  ogledala   ,
telo prepolno mi drhti,, .
(o, da bi pala
mi iz rok tenčica črna,
v južnih solnem neprosojna! . . .)
in v bolestnih krčih si zakrijem lica , . ,
Ah, tak lepa in omamna, pa zastrta v ene m pod tenčico črno sama . , .  sama .. .
Ob cipresah šetajo se v večer mladci lepi
mimo vrta — (v oknu jaz slonim in diham pritajeno, njih  korake  štejem;  zdajzdaj  se  ustavi* —) ah!  — in vsakega  omami  roža v vrtu: utrga jo in boža--------
mene pa boli. . . boli, da nisem roža, tak ob poti.. . nezastrta ,. .
Bolno plakani v črno, žalostno klopreno,
Debeljak Tine.
181