« številka 1 • januar 1983 • letnik 30
SREČNO NOVO LETO
založba
mladinska
knjiga
JANEZ TRDINA Bajke in povesti
aovtttoy potuie
godita, orada
Slovenija
Vaša pisma Dogodki
Jugoslavija in svet - Dolgovi Odprtost v svet ostala temeljna naloga
Zanimivosti Intervju - Franc Šetinc Reportaža na vašo željo - Bloke Slovenske legende - Planinska gora
Po Sloveniji Turistični vodnik Naravni zakladi Slovenije Slovenija v mojem objektivu Sprehod po slovenskih galerijah Korenine - Institucija kanadskih Slovencev Umetniška beseda - Fran S. Finžgar Mladim po srcu Vaše zgodbe Naši po svetu Nove knjige Materinščina Mislimo na glas Slovenski lonec, Filatelija
2
4
6
8
11
12
14
16
18
20
21
22
24
26
28
30
32
34
39
40
42
43
Drs
^ ... Slika na naslovni strani: IbAtarski izdelki iz Ribnice na *	4» 't	Dolenjskem
Foto: Janez Zrnec
i	s,-	?
> i»	n
Revij a za Slovence po svetu Magazine for Slovenes abroad Revista para los Eslovenos por el mundo
Izdaja
Slovenska izseljenska matica Ljubljana, telefon 061/210-732
Nas lov
61000 Ljubljana Cankarjeva 1 /II, p. p. 169 Slovenija, Jugoslavija Telefon uredništva 061/210-716 Telefon uprave 061/210-757
Glavni in odgovorni urednik Jože Prešeren
Urednica Jagoda Vigele
Oblikovanje
Janez Reher, Franc Valetič
Oblikovanje naslovne strani:
Irena Majcen
Uredniški odbor
Marko Kern, Zvone Kržišnik, Tadej Labernik, Marko Pogačnik, Jože Prešeren, Ina Slokan, Mila Šenk, Jagoda Vigele, Matjaž Vizjak, Janez Zrnec
Izdajateljski svet
Mitja Vošnjak (predsednik), dr. Vladimir Klemenčič, Anna Krasna, Mira Mihelič,
Ernest Petrin, Milan Pogačnik, Drago Seliger, Lenart Šetinc, Ciril Šter, Ciril Zlobec
Prevajalci
Alberto Gregorič (španščina),
Milena Milojevič-Sheppard (angleščina)
Revija izhaja vsak mesec,
8. in 9. številka izideta skupno.
Letna naročnina
Jugoslavija 330 din, Avstrija 170 Asch, Avstralija 10 aus. $, Anglija 6 Lstg., Belgija 420 Bfr, Danska 80 Dkr, Finska 48 FM, Francija 60 FF, Nizozemska 27 Hfl, Italija 13.000 Lit, Kanada 13 can $, ZR Nemčija 25 DM, Norveška 65 Nkr, Švedska 60 Skr, Švica 20 Sfr, ZDA - U S. A. 11 US $, Južnoameriške države 11 US $.
Avionska naročnina
Severna Amerika 20 US $ ali 24 can $, Južna Amerika 22 US $, Avstralija 20 aus $
Plačilo naročnine
Dinarski tekoči račun: 50100-678-45356 Devizni račun:
50100-620-107-257300-2818/5 pri Ljubljanski banki - Plačilo je možno tudi po mednarodni poštni nakaznici ali s čekom, naslovljenim na »Slovenska izseljenska matica« v priporočenem pismu. Poštnina plačana pri pošti 61102 Ljubljana
Tisk
ČGP Delo, Ljubljana
Oproščeno prometnega davka po pristojnem sklepu št. 421-1/173 z dne 24. VII. 1973
urednik
vam
J
Jugoslavija je z zadnjimi ukrepi zvezne vlade nekoliko priškrtnila vrata za potovanja v tujino.-Število teh potovanj je v zadnjih letih resnično skokovito naraščalo, najštevilnejša, lahko bi že rekli množična, pa so bila potovanja zaradi nakupov na tujem. Pri teh nakupih ni šlo vedno le za blago, ki ga je na domačem trgu primanjkovalo, v mnogih primerih je šlo za pravo tihotapljenje vsakovrstnega blaga, pri čimer so ti »turisti« računali tudi na to, da bodo zaradi velikega prometa cariniki na mejnih prehodih manj pozorni. Prehodi čez mejo so zdaj, če drugega ne, bistveno dražji, saj je treba plačati dinarski polog, ki niti ni tako nizek. Polog dobiš vrnjen po letu dni, vendar brez obresti.
Vlada je za te ukrepe prav gotovo imela svoje razloge, ki so se izkazali za upravičene že po nekaj dneh veljavnosti. Vrednost jugoslovanske nacionalne valute v sosednih državah je že v nekaj dneh kljub devalvaciji in »nesezonskem« času precej narasla, to pa je bil tudi eden od namenov ukrepa. Seveda pa je treba upoštevati, da je omejevanje prekomernega iznosa dinarjev na tuje samo del celotnega »svežnja« ukrepov za urejanje jugoslovanskih gospodarskih razmer.
Naša javnost je urejanje razmer v gospodarstvu sicer pozdravila in odobravala, razumljivo pa je, da ni pokazala navdušenja ob omejitvah, ki zadevajo tudi vsakega posameznika. Navadili smo se namreč, da včasih kar tako, mimogrede, skočimo malo čez mejo, da hodimo smučat na tuje, ker je tam več žičnic itd.; na oni strani meje so bili nekateri tudi zaposleni brez urejenih papirjev, tam imajo prijatelje ali sorodnike. Teh stikov bo odslej, vsaj dokler bo trajal ta ukrep, gotovo manj. Prav nič pa ne bodo trpeli stiki, ki jih lahko označimo za uradne, od kulturnih do športnih in tudi verskih, in to velja tako za naše zamejce, delavce na začasnem delu v tujini in za izseljence.
O ukrepih zvezne vlade, o urejanju naših gospodarskih vprašanj, o carinskih predpisih pišemo v tej številki posebej. V tem pogledu bo tudi za vas še posebej zanimiv tudi razgovor s predsednikom Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Francem Šetincem.
Jože Prešeren
f	N
vaša
^ pisma ^
Poletna šola v Kranju
Spet so se odprla šolska vrata in počitnice so za nami. Letošnje počitnice mi bodo ostale v lepem spominu, ker sem jih preživela v poletni šoli slovenščine v Kranju. Ta šola mi je zelo koristila, posebno še za boljšo izgovorjavo slovenskega jezika, naučila pa sem se tudi vrsto drugih stvari. Izvedela sem marsikaj o samoupravljanju v naši državi in mnogo drugega, česar prej nisem vedela.
Posebno všeč so mi bile ekskurzije, kjer smo res veliko videli. Sele zdaj vem, kako lepa je naša domovina Slovenija. Težko mi je bilo, ko smo se morali posloviti. Seveda ni šlo brez solz, saj smo se počutili kot ena družina.
Zdaj si veliko dopisujemo, z vseh strani dobivam pisma in to seveda po slovensko. To nam veliko pomeni, saj smo se v šoli učili slovenski jezik.
Rada bi se zahvalila vsem, ki so organizirali to šolo, lektoricam, vodičem, vzgojitelju in strežnemu osebju. Še enkrat lepa hvala!
Lidija Sajovec, Freyming-Merlebach, Francija
Svetovno znana Rodna gruda
Želim vam veliko sreče pri vašem svetovno znanem delu, ko nas kratkočasite in nam vzbujate spomine na mladostne dni v naši prelepi Sloveniji in Jugoslaviji, ki se je človek ne more dovolj nagledati. Kako lepe so naše pokrajine, ki nam jih razkazujete v Rodni grudi. Ko sem bil še na Švedskem, sem pogosto pomislil na to,
kaj sploh delam v tej dolgočasni deželi. Res pa je, da imajo naši rojaki tam svoje klube, ki prirejajo zabave, na katerih se vsaj malo razvedriš, na katerih se počutiš, kot da bi bil doma v Sloveniji. Naj vam povem še to: tam imajo prekrasne cvetlice, vendar nobena ne diši.
Vrnil sem se v domovino, vendar pa bom ostal tudi v prihodnje naročnik Rodne grude, dokler bom živel, ker prinaša veliko novic in slik. Brez Rodne grude bi mi bil dolgčas, raje bi si pritrgal pri želodcu.
Oprostite pisavi. Povem naj vam, da so mi uničili roko v koncentracijskem taborišču Mauthausen. V taborišču sem bil dve leti in tam prestajal grozne muke. Borec sem bil od leta 1941, leta 1942 pa smo bili izdani. Šest tednov sem bil zaprt v Mariboru, nato so me poslali na Bori, od koder so nas po treh tednih skupaj s 45 drugimi rojaki odpeljali v Mauthausen. Domov sem se vrnil kot kost in koža.
Letos 26. novembra sem dopolnil 80 let. Poročil sem se leta 1926, v zakonu se nama je rodilo 8 otrok, 5 fantov in tri hčerke, vendar je ena umrla že po enem letu, druga pa po dveh letih. Vsi preživeli otroci imajo svoje družine.
Franc Prevolnik, Maribor
Kriza povsod po svetu
Lepo pozdravljamo rojake v domovini in drugod po svetu. Tu v Torontu je v času, ko to pišem, že končana sezona piknikov in kot vse kaže, se nam bliža zgodnja zima. V Alberti je že zapadel sneg.
Verjetno veste, da je podobno kot drugod po svetu tudi tukaj precejšnja brezposelnost. Kakor pišejo časopisi, je okrog 100.000 ljudi že izgubilo podporo za brezposelnost, ker so izčrpali svoj del, dela pa v tem času niso našli. Tudi bogatim ne gre najbolje, saj tudi njim ne gre gladko, zlasti še, če so poslovali z izposojenim denarjem. Veliko podjetij je že šlo v stečaj. Veli-
ka večina državljanov se bori za vsakdanje življenje in za odplačevanje dolgov. Turista premotijo široke avtoceste in velike zgradbe, zato pogosto ne opazijo življenja takšnega, kakršno je v resnici. Prav gotovo bo minilo nekaj let, da se bodo stvari popravile.
Letos smo nameravali na obisk v domovino, vendar nam ni uspelo. Če bo šlo vse po sreči, se vidimo prihodnje leto.
Družina Nemanič, Toronto, Ont. Kanada
Mame ni več
Nisem pozabila poravnati naročnine, ker zelo rada berem, vendar pa sem bila zelo prizadeta zaradi izgube moje drage mame, ki je v novembru lani nenadoma umrla. To je bil zame strašen udarec. Na pogrebu sem bila z mojima dvema sestrama, ki živita tukaj. Zdaj se počutim kot izgubljena ovca. Ni več mame in ne njenih pisem, ki jih je rada pisala in me obveščala o novicah in napredku domačega kraja. Drugače je bila čvrsta ženska, zadnje čase pa rahlega zdravja, saj je preskrbela enajst otrok. Oče nam je umrl pred sedmimi leti. Naj oba v miru počivata. V domačem kraju žalujejo tri sestre in en brat, ena sestra pa v Kanadi. Vse lepo pozdravljam.
Gabriela Pressler, Torrance, Calif., ZDA
Edinstvena revija
Prilagam ček za poravnavo naročnine za Rodno grudo za leto 1981, 1982 in še za 1983. Že dolgo nameravamo pisati v vaše uredništvo, da smo zelo zadovoljni z vašo revijo. Naročeni smo še na vrsto drugih revij tu v Ameriki, vseeno pa pričakujemo to izvrstno in zanimivo revijo z nepričakovanim veseljem. Prinaša veliko zanimivih prispevkov o slovenskih krajih in mestih.
Bila sem rojena tukaj, vendar sem bila doslej že petkrat v Sloveniji. Komaj čakam in upam, da bo kmalu prišel moj šesti obisk. Anica Krištofi, Euclid, Ohio, ZDA
Reportaža
Pošiljam ček za naročnino Rodne grude za leta 1981-83. Obenem vas prosim, da oprostite nerednemu plačilu naročnine. Rodna gruda je zelo lepa mesečna revija, za kar vas moram zelo pohvaliti. Zelo mi je všeč reportaža na našo željo, zato vas vljudno prosim, da se ob priliki spomnite tudi Vrhnike in njene okolice.
Franc Brenčič, Bulleen, Vic., Avstralija
Lovrenc na Pohorju
Zahvaljujem se vam za redno pošiljanje Rodne grude. Zelo sem je vesel, jo rad čitam. Veselilo bi me, če bi vas ob priliki zanesla pot v moj rojstni kraj - v Lovrenc na Pohorju. Hvala vam.
Rudolf Brezovnik, Ridgevvood, N. Y., ZDA
Ižanci po vsem svetu
Komaj čakam Rodno grudo, saj je res lepo urejena. Posebno rada prebiram pisma z vsega sveta. Rada bi tudi videla, da bi se mi oglasil kak rojak iz Buenos Airesa, iz Južne Amerike, saj so tam tudi ljudje, ki so doma iz okolice Iga in tudi iz Cerknice, od koder je bil doma moj pokojni mož Turšič.
Dolgčas mi je po moji domovini. V Slovenijo sem potovala že sedemkrat k svojim sorodnikom. Imela sem tri brate, od katerih je živ le še eden. Vsi sorodniki so me vedno sprejemali z odprtimi rokami. Z bratom, ki živi v Pulju, si še vedno dopisujeva.
Zadnje čase sem precej bolna, večkrat sem bila že v bolnici, kratek čas mi dela le Rodna gruda in drugi slovenski listi. V Ameriki sem že 61 let in pogosto sama ne vem, kako sploh še lahko govorim in pišem slovensko.
Ko je človek star, se pogosto spominja mladih let, sošolcev in sošolk ter številnih mladostnih prijateljev.
Spominjam se, kako smo kurili kresove na gmajni...
Pozdravljam vse Slovence doma in po svetu!
Mary Tursich, 52 Wadsworth T errace,
New York City, 10040 C.S.A.
Okolica Celja
Naj lepše se vam zahvaljujem za redno pošiljanje Rodne grude. Revija nam je zelo všeč, saj me spominja na našo lepo domovino. Sem iz okolice Celja in bi bila zelo vesela, če bi tudi od tam objavili kake slike.
Zlata Kolenc, Guelph, Out., Kanada
Ljudje, ki berejo Rodno grudo
Vidim, da ljudje zelo redno in skrbno berejo Rodno grudo. Bila sem ravno pri kosilu, ko me pokliče neka Slovenka iz mesta Mesa, Arizona. Vprašala me je, če sem jaz tista, ki včasih piše kako pismo Rodni grudi. Rekla mi je tudi, da jo je poklicala neka prijateljica iz Wisconsina in ji naročila, naj me obišče. Ker sama ni imela časa, sva šla midva z možem na obisk k njej. Bilo je lepo pogovarjati se po slovensko z ljudmi, ki berejo Rodno grudo. Pozdrav vsem v uredništvu in vsem Slovencem po svetu.
Angela Bischof, Mesa, AZ, ZDA
Pozdravi
Prilagam ček za naročnino Rodne grude, ki jo težko čakamo vsak mesec. Pošiljamo lepe pozdrave vsem rojakom doma in po svetu, še posebej pa moji mami Jenie Mikec, bratom z družinami, sestri z družino v Mokronogu na Dolenjskem in vsem prijateljem. Enako tudi družinam v Prekmurju. Vsem lepe pozdrave iz Chicaga.
Ignac in Ivanka Rebrica, Chicago, IL, ZDA
Dela nam veselje
Iskreno se vam zahvaljujem za prelepo revijo in še posebej vsem v uredništvu,
ki se toliko trudijo, da nam prenesejo vse novice in prekrasne slike naše lepe domovine. Vsem tisočera hvala. Revija je zelo lepa in dela nam vsem Slovencem po svetu veliko veselje. Kadar mi bo mogoče spet priti v Jugoslavijo, vas bom obiskala. Sprejmite lepe pozdrave iz Anglije, enako vsem Slovencem po svetu.
Slavka Mihelič-Bitvus, Newport, Velika Britanija
Iz Texasa
Najprej izrekam priznanje vsem za trud, da je Rodna gruda tako zanimiva. Oba z možem jo vsak mesec nestrpno pričakujeva ter hitiva z branjem, potem pa jo preberejo tudi hčerke.
Za objavo vam pošiljam dve zgodbi. Videli boste, da jih pošilja stara mama, nešolana. Rada pa pišem, posebno še zato, ker tukaj v Texasu ni veliko Slovencev. Zdaj tudi slabo vidim, saj sem imela lani dve operaciji na očeh.
Z možem imava zelo rada najino najmlajšo vnukinjo. Za spomin, ko naju ne bo več, ji poklanjam tole fotografijo prek Rodne grude.
Pozdravljava vse Slovence po širnem svetu!
Petrina Ž. Trojer, Houston, TX ZDA
Najmlajša vnukinja Petrine Ž. Trojer iz Texasa
dogodki
J
V
Ukrepi za omejitev porabe in za ustalitev gospodarstva
Skupščina Jugoslavije je 16. oktobra sprejela vrsto ukrepov za varčevanje in stabilizacijo gospodarskih razmer. Na prvem mestu je varčevanje z vsemi vrstami energije, smotrnejša poraba deviz in spodbujanje izvoza jugoslovanskega blaga. Bistveni ukrepi so bili naslednji:
-	za osebna vozila je prodaja bencina in dizelskega goriva omejena na 40 litrov mesečno
-	temperatura v stanovanjskih in drugih prostorih je lahko največ 19 stopinj Celzija
-	rudarjem, ki delajo tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih, se ta čas šteje v delovno dobo
-	kurilno olje se bo podražilo
-	delovni čas naj bi čim bolj izkoriščal dnevno svetlobo
-	omejena je uporaba družbenih luksuznih avtomobilov
-	surovine in reprodukcijski material bo mogoče uvoziti le do vrednosti 50 odstotkov vrednosti izvoza
-	zviša se lastna udeležba pri najemanju posojil.
Sprejeta je bila tudi odredba o obveznem depozitu za dinarje, ki jih naši državljani lahko odnesejo iz Jugoslavije. Predno odpotujejo v tujino, morajo naši državljani s posebno položnico na bankah ali poštah vplačati }X>log, ki ga dobijo vrnjenega po letu dni. Ob prvem izhodu iz Jugoslavije v tekočem letu je treba plačati polog v višini 5000 din (okrog 80 ameriških dolarjev), ob vsakem naslednjem izstopu iz Jugoslavije pa še 2000 din več. Obveznosti vplačila pologa so oproščeni
-	občani, ki so na začasnem delu v tujini in člani njihovih družin
-	člani ožjih družin občanov, ki so na začasnem delu v tujini, h katerim odhajajo na obisk
-	tisti občani, ki jih zajemajo mednarodni sporazumi o maloobmejnem prometu, ki jih je sklenila Jugoslavija, so zaposleni v tujini ali se šolajo v tujini
-	občani, ki so zaposleni v tujini prek domačih organizacij združenega dela ali njihovih združenj ali prek organov družbenopolitičnih skupnosti
-	občani, ki službeno potujejo v tujino, pa tudi tisti, ki sodelujejo v mednarodnem prometu, letalskem, železniškem, pomorskem ali avtomobilskem. Pologa ni treba vplačati tudi vodnikom, ki vodijo turistične skupine v tujino;
-	občani, ki potujejo na zdravljenje v tujino. Izvzeti so tudi občani v dvolastniškem prometu.
Polog, vplačan ob izstopu iz Jugoslavije, bodo vračali na podlagi izvirne kopije položnice, overovljene od carinskih organov.
Sestavni del teh ukrepov zvezne vlade je tudi sklep o devalvaciji dinarja za 20 odstotkov. Tudi ta ukrep je bil sprejet zaradi ustvarjanja boljših pogojev za povečanje izvoza in za izboljšanje jugoslovanske plačilne bilance s tujino ter za njeno zunanjo likvidnost. Na dan devalvacije dinarja, 22. oktobra 1982, je bila vrednost posameznih valut naslednja; navajamo samo prodajni tečaj:
Avstrija	šiling	100	359,48	Švica	frank	100	2947,52
Belgija	frank	100	129,89	Švedska	krona	100	865,77
Nizozemska	florint	100	2304,77	Kanada	dolar	1	51,58
Italija	lira	100	4,39	ZDA	dolar	1	63,41
ZR Nemčija	DM	100	2531,01	Avstralija	dolar	1	60,03
Materin jezik na tujem
V zahodnoevropskih državah živi skupaj z našimi ljudmi, ki so tam za stalno ali začasno zaposleni, tudi okrog 250.000 otrok, od katerih jih kakih 80.000 obiskuje tamkajšnje obvezne osnovne šole. Dopolnilni pouk v materinščini pa obiskuje okrog 54.000 jugoslovanskih učencev. Od približno 350 naših učiteljev jih je 350 prišlo iz Jugoslavije, drugi pa so že prej živeli v tujini.
Jugoslovanska zvezna komisija, ki skrbi za ta vprašanja, je na svoji nedavni seji poudarila, da morata biti izobraževanje in vzgoja otrok naših delavcev v zahodnoevropskih državah organizirana bolj odgovorno kot doslej.
Delo naj bo vir vrednot
V Novem mestu je bil v oktobru 11. kongres Zveze socialistične mladine Slovenije. Mladi so na kongresu razpravljali o številnih perečih problemih našega gospodarskega, družbenega in kulturnega razvoja, o položaju mladih ljudi ter opozorili na nekatera neskladja pri vključevanju mladih v celoten sistem družbenega življenja.
Na kongresu so za novega predsednika republiške konference Zveze socialistične mladine Slovenije izvolili mladega diplomiranega inženirja matematike iz Kamnika Andreja Brvarja.
Naj lepše jugoslovanske knjige
Na beograjskem knjižnem sejmu, ki je bil v oktobru 1982, so podelili tudi tradicionalne nagrade založniškim hišam. Nagrado za najboljšo umetniško in tehnično opremljeno knjigo s področja leposlovja je dobila zbirka »Izbrana dela J. P. Sartra«, ki jo je izdala Cankarjeva založba v Ljubljani. Opremljevalec knjig Bronislav Fajon je prejel prvo nagrado med sto izdajami 40 jugoslovanskih založb.
Ljubljanski nadškof v Argentini
Ljubljanski nadškof in slovenski metropolit je bil v oktobru na dvotedenskem obisku v Argentini, kjer je obiskal naše tamkajšnje izseljence. Takoj po prihodu v Argentino se je ustavil na jugoslovanski ambasadi v Buenos Airesu, kjer se je pogovarjal o pomenu obiska in poudaril, da je njegov obisk izključno verskega in pastoralnega značaja.
Dr. Alojz Šuštar je obiskal največje latinskoameriško svetišče v Lujanu, kjer se je med drugim pogovarjal z monsignorom Ognjenovičem, potomcem naših izseljencev, verskim poglavarjem škofije Mercedes, obiskal je' tudi več slovenskih domov in imel nekaj slovesnih verskih obredov. Poglavar slovenske cerkve je obiskal tudi »Slovensko vas« Remedijos de Esca-lada, kjer so pripravili tradicionalno slovensko rajanje.
V razgovoru z dopisnico Tanjuga v Argentini Nado Djermanovič je nadškof Šuštar poudaril, da je želel s tem obiskom »utrditi verska prepričanja vernikov, hkrati pa jih povezati z ljubeznijo do njihove domovine in slovenskega jezika. »Rad bi potrdil njihovo nacionalno zavest in nacionalno povezanost z matično domovino, po drugi strani pa okrepil naše verske vezi, ker vsi pripadamo isti cerkvi,« je poudaril dr. Alojz Šuštar.
Vrnilo se je 344.000 delavcev
Po podatkih zveznega komiteja za delo, zdravstvo in socialno varstvo se je v letu 1981 vrnilo z začasnega dela v tujini 40.000 Jugoslovanov. V istem času je v zahodnoevropske države odšlo 25.000 naših delavcev. Ob vrnitvi se je skupnostim za zaposlovanje prijavilo nekaj več kot 13.000 delavcev, delo pa je s tem posredovanjem našlo le okrog 4600 delavcev.
Od leta 1976 do konca 1981 se je z začasnega dela v tujini vrnilo okoli 344.000 delavcev.
Letalo boeing 757 na Brniku
Ameriška tvrdka Boeing je pred nedavnim na ljubljanskem letališču Brnik predstavila svoje najnovejše letalo boeing 757, ki bo prišlo v javni promet spomladi 1983. Letalo je v prvi vrsti namenjeno za kratke in srednje proge, je izredno tiho in ekonomično glede na porabo goriva. Razen v Ljubljani so Američani predstavili to letalo tudi v Beogradu.
Občni zbor Slovenskega duhovniškega društva
Člani Slovenskega duhovniškega društva, bivšega Ciril-metodijskega društva slovenskih duhovnikov, so se zbrali v Ljubljani na enajstem rednem občnem zboru.
Pozdravnemu govoru predsednika Romana Kavčiča, župnika iz Dolenjskih toplic, so sledili še drugi govorniki, osrednji referat z naslovom »Slovensko duhovniško društvo v današnji stvarnosti« pa je imel župnik iz Rečice ob Savinji Janez Bračun. Poudarjena je bila vloga društva pri navezovanju stikov med cerkvijo in družbo ter odpravljanje medsebojnega nezaupanja med njima nekoč in danes. Govorniki so v svojih nastopih izpostavili nekaj pomembnih nalog društva, kot so: krepitev solidarnosti in pomoči duhovnikov pri reševanju njihovih problemov, boj za sožitje verujočih in neverujočih, skupna pripravljenost za izgradnjo humanističnega socializma ter dialog in strpnost znotraj cerkve.
Novi predsednik društva je postal po sklepu zbora Jože Goličnik, župnik pri Sv. Cirilu in Metodu v Mariboru. V kratkem nagovoru je dejal, da je prijateljski pogovor postal način reševanja vseh odprtih vprašanj med cerkvijo in samoupravno socialistično družbo. Nikakor ni namen društva ustvariti znotraj cerkve organizacijo, ki bi rušila njeno edinost, temveč v organizirani obliki pomagati duhovnikom, da se bodo čim popolneje vključili tako v cerkveno kot tudi družbeno življenje.
Carinske olajšave se niso spremenile
Carinske olajšave, ki veljajo za jugoslovanske državljane, začasno zaposlene v tujini, se niso spremenile, tako je pojasnil zvezni komite za finance po množičnih nesporazumih na jugoslovanskih mejah ob 1. novembru, ko je veliko rojakov obiskalo grobove svojcev.
Našim delavcem, ki so bili v tujini nepretrgoma najmanj dve leti ali 24 mesecev v treh letih, ni treba plačati carine za pohištvo do vrednosti 60.000 dinarjev, pa tudi za druge predmete za gospodinjstvo s seznama, ki ga je sestavila zvezna vlada, razen za motorna vozila, do skupne vrednosti 100.000 dinarjev.
Delavci, ki so živeli v tujini najmanj štiri leta, lahko ob vrnitvi brez carine uvozijo predmete za gospodinjstvo z istega seznama v vrednosti 250.000 dinarjev. Po šestih letih dela v tujini pa lahko brez carine uvozijo pohištvo v vrednosti 100.000 dinarjev in druge predmete v vrednosti do 300.000 dinarjev. Niso se spremenile tudi ugodnosti za uvoz gospodarskega inventarja za delavce, ki se vračajo po dveh, štirih ali šestih letih v domovino.
Poleg teh carinskih olajšav, ki veljajo za delavce na začasnem delu v tujini, ki se za stalno vračajo v domovino, imajo še nekatere olajšave, ko prihajajo na letni dopust ali na obisk k svojcem. Takrat lahko brez carine uvozijo predmete, ki niso namenjeni prodaji, do vrednosti 5000 dinarjev. Ta olajšava ne velja za predmete, katerih vrednost presega to vsoto.
Veliko je bilo tudi nesporazumov zaradi tega, ker je na mejah še vedno preveč ljudi, ki poskušajo tihotapiti.
Slovenska delegacija v Renaultu
Pred nedavnim se je na sedežu družbe Renault v Parizu mudila slovenska gospodarska delegacija, ki jo je vodil podpredsednik slovenske vlade Vlado Klemenčič. Z vodstvom Renaulta se je pogovarjala o uresničevanju programa sodelovanja Renaulta in IMV iz Novega mesta pri proizvodnji najsodobnejših Renaultovih vozil v IMV ter o proizvodnji pomembnih sestavnih delov v velikih serijah za Renault.
Znano je, da novomeška tovarna še zdaj izdeluje osebna motorna vozila R 4 za tuja tržišča, v zadnjem času pa sestavlja tudi model R 9. Ker je tovarna zaradi visokih in zahtevnih investicij zašla v precejšnje denarne zagate, naj bi družba Renault pomagala IMV tudi s sovlaganji.
Jugoslavija in svet
Dolgovi
Države v razvoju so ta trenutek dolžne okoli 600 milijard dolarjev in zdi se, da ni nikogar, ki bi znal povedati, kako bodo ta orjaški dolg plačale. Države v razvoju so upravičeno zaskrbljene, saj jim že obresti na glavnico poberejo večino razpoložljivih deviz. Nekatere države, Mehika se zdi najbolj izrazit primer, so si nakopale tako velike dolgove (v mehiškem primeru okroglo 80 milijard dolarjev), da skorajda ni videti možnosti za odplačilo.
To kajpak ni samo skrb zadolženih držav, marveč tudi tistih držav in institucij, ki so denar posodile. Preprosto povedano: upniki se boje, da ne bodo propadli skupaj s svojimi dolžniki.
Septembrski sestanek Mednarodnega denarnega sklada v kanadskem Montrealu je bil zato, kot je nekdo dejal, »zbor zaskrbljenih« in med njimi so bili tako tisti, ki so denar posodili, kot oni, ki so si ga sposodili.
Eni in drugi se strinjajo, da bi bilo treba čimprej nekaj storiti. Toda kaj in kako?
Države v razvoju, kot vse kaže, ne morejo (vsaj v velikem številu primerov) pravočasno vračati svojih dolgov. Mnoge najemajo nova posojila samo zato, da bi z njimi odplačevale stare dolgove in še to v velikem številu primerov samo obresti, glavnice pa sploh ne.
Zaradi tega kajpak ne ostaja dovolj denarja za razvoj, za financiranje gospodarskih in drugih projektov, ki naj bi pomagali odpravljati revščino, bolezni, lakoto, nepismenost in vsesplošno gospodarsko ter družbeno zaostalost večine držav v razvoju.
Jugoslavija je s svojimi dvajsetimi milijardami (prav natančne številke v Jugoslaviji še nihče ni objavil) dolarji dolga med bolj zadolženimi državami. Letos naj bi za obresti in glavnico plačala nekaj več kot pet milijard dolarjev.
To kajpak niso majhne vsote, celo nasprotno. Predstavljajo izjemno breme, ki ga ne bo lahko nositi. Tu seveda ni ne priložnost in ne prostor za analizo vzrokov jugoslovanske zadolženosti in napak, ki so pripeljale do nje. Pač pa je moč, vsaj bežno, pogledati, 6
kako ti dolgovi vplivajo na celotne jugoslovanske odnose s tujino in na to, kakšno je videnje tujine Jugoslavije.
Se je ugled in političen vpliv Jugoslavije zmanjšal zaradi zadolženosti? Ali njen glas v mednarodni areni kaj manj velja?
Odgovori na vprašanja take vrste zanesljivo niso preprosti in bi nedvomno terjali dosti več prostora, kot ga ima na voljo ta rubrika. Zato se kajpak ni moč izogniti posploševanjem z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih nujno zajemajo.
A zdelo bi se precej varno reči, da se ugled in vpliv nista zmanjšala v meri, ki bi lahko ogrozila sposobnost delovanja jugoslovanske zunanje politike (če vzamemo samo to področje) in njeno dejavnost v mednarodni areni. Jugoslovanski dolgovi vsekakor predstavljajo našo slabost in tudi ni dvoma, da bodo nekateri to poskušali izrabiti, toda bistveno se zdi spoznanje, da dolgovi ne morejo vplivati na spremembo jugoslovanskega odnosa s svetom, na temeljna jugoslovanska stališča do mednarodnih razmer.
Jugoslovanske težave so, vsaj v neki meri, sestavni del svetovnih težav. Res je, da bi se lahko zadregam, ki nas zdaj pestijo, izognili s pametnejšim ravnanjem, toda pri tem vendarle nismo bili (kar je kajpak slaba tolažba, lahko pa je vsaj delno pojasnilo) osamljeni. Očitno je, da smo delali napake, kakršne so delali tudi mnogi drugi.
Sodeč po nekaterih odmevih v tujini smo deležni zdaj razumevanja za ukrepe, ki se jih lotevamo, da bi se izvlekli iz zagat. Ugledna ameriška revija Forbes omenja Jugoslavijo med maloštevilnimi državami (med njimi so tudi Peru, Venezuela in Brazilija), »za katere se zdi, da so sposobne še naprej odplačevati glavnico in obresti, če v finančnem svetu ostane razumna količina likvidnosti«. Bostonski »Christian Science Monitor« pravi, da so ukrepi med maloštevilnimi primeri, ki naj bi pokazali, da ni nujno, da se svetovni babilonski stolp dolgov zruši, če se bodo države dolžnice enako vedle. Vse to kajpak ni izraz kake posebne simpatije, marveč zgolj zanimanja in spodbud za zadolžene države in vra-
čanje njihovih dolgov, od katerih so zdaj odvisni tudi upniki.
Zategovanje pasu je kajpak nujno, nujne so tudi nekatere druge omejitve, toda ob tem ne sme zbledeti spoznanje in trdno prepričanje, da nekateri ukrepi jugoslovanske vlade (polog za prehod meje na primer) nikakor ne smejo ostati v nedogled, marveč zgolj začasno. Jugoslavija je bila s svojo politiko odprtih meja svetel zgled urejanja odnosov na tem področju. Zdaj so meje zaradi pologa bistveno manj odprte in s tem se za dalj časa, še celo pa ne za vselej, nikakor ni mogoče sprijazniti. Zaprte meje, če bi ostale take in četudi vemo, da se je to zgodilo samo zaradi gospodarskih težav, bi prav gotovo okrnile del tistega ugleda, ki ga v svetu imamo in ki nam ga svet tudi priznava.	,anez Čuček
gospodarske
novice
Za prevoze prek Atlantika
V oktobru je bil v Dubrovniku kongres svetovne federacije združenj nacionalnih potovalnih agencij (FUAAV). Vzdrževanje letalskih prevozov prek Atlantika je izredno pomemben posel, saj deset milijonov potnikov, kolikor jih z letali letno prepotuje Atlantski ocean, letno plača za letalske vozovnice okrog 5 milijard dolarjev. Tudi potovalne agencije zaslužijo pri tem precej s provizijo. Najhitreje je število potnikov prek Atlantika naraščalo v letih 1963 do 1973, takrat pa se je močno povečalo tudi število letalskih prevoznikov, da je že skoraj prišlo do pravega kaosa. Potem ko so nekatere vlade dovolile znižanje tarif, je prišlo tudi do finančnega poloma nekaterih družb.
Med drugimi je bil na kongresu v Dubrovniku tudi direktor največje letalske družbe na svetu »Pan American« Edward Acker, ki je dejal, da je ta družba zelo zainteresirana za vzdrževanje tesnejših stikov z jugoslovanskimi partnerji, pa tudi za to, da bi bila nekakšen pokrovitelj zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Neuradno se je že izvedelo, da je »Pan American« za olimpiado v Sarajevu rezerviral 6000 postelj in približno 5000 vstopnic za različne prireditve.
Več avtomobilov na tuje
Po letošnjih načrtih naj bi tovarna avtomobilov Crvena zastava v Kragujevcu izdelala 220.000 osebnih avtomobilov, 10.500 tovornjakov in 5500 dostavnih vozil. V primerjavi z letom 1982 naj bi izdelali za 18 odstotkov več avtomobilov in za 5 odstotkov več tovornjakov.
Po letošnjem načrtu naj bi ta tovarna povečala izvoz na konvertibilni trg, zmanjšala uvoz in okrepila konkurenčno sposobnost na mednarodnem trgu. Tako naj bi izvozili 55.990 avtomobilov, kar je skoraj 26 odstotkov celotne proizvodnje.
Ljubljanska banka v Singapuru
Ljubljanska banka je pred kratkim ustanovila svoje novo predstavništvo v Singapuru, ki skrbi razen za zveze s pomembnejšimi tamkajšnjimi bančniki tudi za plasma jugoslovanskega blaga na azijsko tržišče. To tržišče, ki ga je Jugoslavija doslej vse premalo upoštevala, se zanima predvsem za uvoz težke mehanizacije, kemičnih in farmacevtskih izdelkov idr. Predstavništvo Ljubljanske banke si bo trudilo tako pri navezavi bančnih kot tudi drugih poslovnih stikov.
Naslov predstavništva LB v Singapuru:
Ljubljanska banka, Representative Office Singapore, 1203 OCBC Centre, Chulia Street, Singapore 0104, Telefon: 223 1666.
Jugoslovanske cigarete na zahodnem trgu
Tovarna cigaret DIV iz Vranja je sklenila z neko zahodnonemško tvrdko pogodbo za izvoz ekskluzivne cigarete »gold«. To je prvi primer prodaje cigaret, narejenih iz jugoslovanskega tobaka na zahodnoevropsko tržišče. V pogodbi je dogovorjeno, da bo ta tovarna izvozila v ZR Nemčijo za 2,5 milijona dolarjev cigaret. V tovarni so tudi zatrdili, da bodo prodajno pogodbo najverjetneje razširili na mesečno dobavo 100 do 120 ton cigaret.
Sodelovanje Iskrinih in
sovjetskih
strokovnjakov
V delovni organizaciji Telematika oziroma temeljni organizaciji telefonski elementi in aparati TEA so podpisali protokol med Iskrinimi in sovjetskimi strokovnjaki o skupnem razvoju
mednarodnega novčičnega telefonskega aparata (NTA) z mikroprocesorskim krmiljenjem. Dogovor se je porodil iz želje, da bi oboji strokovnjaki razvili nov, moderen NTA, ki bi bil po koncepciji in rešitvah podoben znanim aparatom po svetu, vendar pa bi vanj vgradili material in elemente, dosegljive v SZ in Jugoslaviji. Sodelovanje bo temeljilo na recipročni delitvi dela med obema državama in sicer po podsklopih aparata. Skupnemu razvojnemu delu bo sledila tudi delitev dela v proizvodnji teh aparatov, katerih rekonstrukcija bo prilagojena tako, da bo ustrezala zahtevam jugoslovanske PTT in hkrati potrebam držav SEV.
Rekordna letina medu
Jugoslovanski čebelarji so letos pridelali prek 11.000 ton medu. Tak rekorden pridelek je poleg ugodnih vremenskih razmer posledica večjega števila čebeljih panjev. Nekaj let nazaj
smo v Jugoslaviji imeli 900.000 čebeljih panjev, letos jih imamo po statističnih podatkih registriranih prek milijon in pol. Rast števila panjev in pa rekordna letina napovedujeta, da bi že letos lahko povsem ukinili uvoz medu. Prejšnja leta smo namreč morali letno uvoziti do 7000 ton medu. Že prihodnje leto pa bi lahko med izvozili. Po našem medu, posebno akacijevem, zelo povprašujejo tuji kupci, še posebno Japonci. Pripravljeni so celo sofinancirati zasaditev nasadov akacije, da bi si tako zagotovili nakup medu pri nas. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi bila za izpeljavo takega načrta najbolj zanimiva Deliblatska peščara.
Delavec v tovarni baterij Zmaj v Ljubljani (foto: Janez Zrnec)
Pota gospodarske stabilizacije v Jugoslaviji
Odprtost v svet ostaja temeljna naloga
Zaostrene gospodarske razmere svetovnega gospodarstva, ki so pred desetletjem zatresle ekonomije zahodnih držav v obliki prve naftne krize, jugoslovanskega in slovenskega gospodarstva pravzaprav niso prizadele. V bistvu pa je bilo hudo prav to, da nas torej niso ničesar izučile. Zato je druga naftna kriza, ki je zajela svet v letu 1979, toliko močneje oplazila na-
Kovinoplastika Lož - izdelovanje pomivalnih korit za izvoz v ZR Nemčijo
še gospodarstvo.
Lahko bi rekli, da smo bili na tak pretres manj pripravljeni kot zahodne države, zato bodo, tako lahko pričakujemo, v letu 1983 pri nas večje težave kot v razvitih državah. Tam že pričakujejo večjo rast proizvodnje, čeprav naj bi bilo to povečanje resda malenkostno. Neugodno je bilo, da je svetovna kriza butnila ob vrata našega
gospodarstva prav tedaj, ko so se začela velika odplačila jugoslovanskih dolgov. Ker se seveda zavedamo, da je redno odplačevanje dolgov nuja, če hočemo obdržati ugled dobrega plačnika v tujini in si tako tudi v prihodnje zagotoviti nekatere potrebne kredite, je osnovna smer naše stabilizacije prav večji izvoz. Ta usmeritev je seveda pravilna, saj zagotavlja več deviz in torej izboljšanje plačilne bilance Jugoslavije.
V preteklosti smo se ob naprezanju, da bi doživljali kar najhitrejši gospodarski razvoj, preveč navezovali na tuja gospodarstva in tuje znanje. Na eni strani je bilo res, da smo z nakupi licenc jugoslovanskemu in slovenskemu prebivalstvu nudili malone vse, kar je lahko potrošniku ponudil tuji svet. Premalo pa so se naši gospodarstveniki zavedali, da se s takim načinom preveč povečuje navezanost na uvoz. Po uvozu tehnologij smo še danes zelo odvisni od uvoza materiala in surovin prav od tam, od koder smo kupovali tehnologijo in opremo. Seveda pa smo navezani tudi na uvoz rezervnih delov.
PREVELIKA PORABA JE DRAŽILA IZDELKE
Ker je tuj kapital, tedaj še razmeroma zelo poceni, neprenehoma pritekal v jugoslovansko gospodarstvo, se je seveda povečevala naša poraba. Pretirano investiranje je bilo samo en del tega, povečevala se je tudi osebna poraba in poraba raznih družbenih in državnih ustanov, ki so ob pritoku večjih količin denarja tudi zaposlovale preveč novih upravnih kadrov. Tako se je navsezadnje večal upravni aparat, ki je zahteval večji del dohodka in s tem dražil jugoslovanske izdelke v tujini.
V	letih streznitve so se vse te težave nakopičile prav v času, ko so se na svetovnem trgu povečale obrestne mere, ko se je torej podražil kapital, in ko so se možnosti prodaje skrčile. Ker so gospodarski tokovi trajnejši in jih ni mogoče presekati kar čez noč, so tudi težave dolgoročnejše. Pri tem morda velja omeniti, da tudi navade ljudi, ki so bili navajeni porabiti več, kot smo v Jugoslaviji in Sloveniji sploh ustvarili, prerade ostanejo in se jih v zelo kratkem obdobju ne da prekiniti.
V	takih primerih imajo v svetu gospodarstva dve možnosti. Prva je ta, da povečujejo proizvodnjo in večjo količino izdelkov ponudijo na svetovnem trgu, pa čeprav so cene nizke in dohodek zelo skromen. Če pa je gospodarstvo za svojo proizvodnjo preveč odvisno od tujega materiala, ki ga mora uvažati, pa je treba umiriti rast proizvodnje, saj vsako njeno povečevanje zahteva dodatne devize in ruši že tako razmajano devizno ravnotežje
narodnega gospodarstva. Pri nas smo se torej v osnovnem načelu lotili druge možnosti, pri tem pa se zavedamo, da bi pretirano zmanjševanje industrijske rasti rodilo druge večje težave. Zastoji in prekinitve zaradi pomanjkanja materiala in surovin so zlasti v velikih tovarnah zelo žgoč gospodarski in družbeni problem.
Ob vseh ukrepih v prejšnjih letih se je položaj v gospodarstvu že precej ustalil, seveda pa še ni zadovoljiv, saj nas tudi v prihodnjih letih čakajo velika vračila posojil. Tako so bile lani, še posebej v Sloveniji, plače, če jih primerjamo z rastjo življenjskih stroškov, že manjše kot leto poprej; kot temu rečemo pri nas, so se zmanjšali realni osebni dohodki. V Sloveniji so se že lani, letos pa še bolj, zmanjšale realne investicije oziroma njihova odplačila. To je za sedaj ob tem položaju ugodno, na dolgi rok pa bomo morali to čez leto ali dve popravljati, če bomo hoteli vsaj kolikor toliko loviti korak s svetom. V Jugoslaviji kot celoti je to zmanjševanje naložb precej manj izrazito, zato je bil ukrep, da se ustavljajo investicije, ki niso namenjene za gospodarstvo, upravičen.
ZAČETEK UGODNEJŠIH PREMIKOV
Že leta 1980 so naši časopisi zapisali, da mora biti tedaj prelomno leto, to smo govorili tudi še lani, letos pa lahko že trdimo, da bo zdravljenje jugoslovanskega gospodarstva dolgotrajnejša zadeva, ki se bo vlekla še nekaj let. To spoznanje nam namreč narekuje sama ekonomska logika, ki trdi, da ekonomskih zakonitosti dolgoročnejše narave ne moremo spreminjati, zlasti pa ne z ukrepi administrativnega in kratkoročnega značaja.
Navzlic temu bi lahko zapisali, da je v gospodarstvu pri nas letos že nekaj zelo pozitivnih tendenc, ki jih bo treba v letu 1983 še krepiti. Čeprav je to leto eno tistih, ki jih pri nas zdaj imenujemo leta suhih krav (leta debelih krav smo imeli v sedemdesetih letih), pa so v Sloveniji že takšni premiki, ki kažejo na izboljšanje. Statistika govori, da smo v prvem polletju leta 1982 v industriji naredili za dva odstotka več izdelkov kot v prvem polletju 1981 (v celotni Jugoslaviji samo za en odstotek več) in da smo zaposlili, 0,8 odstotka več ljudi, zato je produktivnost kljub slabi preskrbljenosti z reprodukcijskim materialom in motnjam v proizvodnji narasla za 1,2 procenta. V Jugoslaviji kot celoti, kjer je prilagajanje spremembam počasnejše, je produktivnost za en odstotek celo padla.
Tudi cene v Jugoslaviji krotimo veliko bolje kot v letu 1981. V tem zadnjem letu, tako računajo, naj bi inflacija ne bila močnejša kot 27 od-
stotkov, kar je kar lep uspeh, če pomislimo, da smo v »rekordnem« 1981. letu dosegli večjo kot 40 odstotkov. Ker moramo računati, da se je inflacija v svetu, s katerim trgujemo, povečala za blizu deset odstotkov, lahko računamo, da so torej jugoslovanske cene v letu 1982 narasle samo za 17 odstotkov bolj kot v razvitem svetu. Res je sicer, da imamo zdaj cene zamrznjene in da jih bo treba verjetno nekoliko spremeniti zaradi devalvacije dinarja. To sicer lahko povzroči nekoliko povečano inflacijo, kot jo zdaj predvidevamo, vendar pa je skok navzdol letos že bistven. V leto, v katerega stopamo, bomo prinesli tudi manj inflacijskih obremenitev kot leto poprej, kar bi lahko pomenilo, da bo rast cen iz leta v leto manjša. Moramo
pa priznati, da zaradi slabe založenosti trga, ko so ljudje še vedno pripravljeni več kupiti, kot v trgovini dobe, razmerja med cenami niso urejena. Čeprav v bistvu imamo tržno gospodarstvo, pa trg nikakor ne dela tako dobro, da bi lahko vsem cenam prepustili rast do tam, kjer naj bi jih ustavilo samo povpraševanje. Tega si še nekaj časa ne bomo mogli privoščiti, čeprav je seveda treba dati trgu in ekonomskih zakonitostim, s tem pa tudi samoupravljanju, večje pravice.
VEČJA KONKURENČNOST » Niti slovenska, še manj pa jugoslovanska rast industrijske proizvodnje tudi po dovetih mesecih ne kaže kako posebno dobre slike. V Jugoslaviji
KLI Logatec - izvoz na tuja tržišča narašča
IM V Novo mesto - uspešen izvoz počitniških prikolic in avtomobilov
V tovarni električnih bojlerjev Gorenje-Tiki
smo od januarja do septembra 1982 naredili za 0,6 procenta več industrijskih izdelkov kot v tem času leta 1981. Pri tem so tri republike naredile celo manj kot v devetih mesecih leta 1981, Makedonija, Slovenija in Srbija pa več. Na drugi strani pa je kljub skromni rasti produkcije hitreje naraščal izvoz. Slovenci smo v omenjenem devet mesecev dolgem obdobju leta 1982 izvozili za šest odstotkov več kot leto prej v tem času, vsi Jugoslovani pa za dva odstotka več. To niti ne bi bil poseben uspeh, saj je izvoz naša temeljna naloga, toda v tem času smo krepko zmanjšali uvoz; tako v Jugoslaviji kot Sloveniji smo ga zmanjšali za več kot deset odstotkov. Tako zmanjševanje sicer pomeni na eni strani zapiranje jugoslovanskega in slovenskega trga, vendar pa je vsaj zaenkrat v prid zunanje likvidnosti našega gospodarstva. Seveda pa se jugoslovanska ekonomska politika zaveda, da z zapiranjem na daljši rok ne bo kaj prida dosegla. Prav v odprtosti našega gospodarskega sistema je naša prava ekonomska bodočnost.
Prav zaradi tega nas jfe zmotil ukrep, ki je uvedel visoke depozite za prehod meje in poostril carinske predpise. Razumeli smo omejeno porabo bencina, ki smo jo omejili z boni, teže pa je razumeti ekonomsko zapiranje meja. Tak upravni ukrep opravičujejo sicer kot trenutno gospodarsko nujen, bi pa imel lahko zelo neugodne posledice, če bi ga kakorkoli jemali kot trajno prakso reševanja naše devizne bilance. Odprtost v svet je namreč naša temeljna naloga.
Naslednji ukrep, zmanjšanje vrednosti jugoslovanskega dinarja v primerjavi z drugimi valutami je to usmerjenost potrdil. Dvajsetodstotna devalvacija, ki smo jo uvedli oktobra, je morda za začetek nekoliko skromen poseg do realnega tečaja dinarja, je pa prava pot, če hočemo doseči še večji prodor na zunanji trg, z drugimi besedami, če hočemo še več izvoziti.
Predvsem je za slovensko in jugoslovansko gospodarstvo dobro, če se bo naša ekonomska politika lotevala ekonomskih ukrepov, zato je tudi to devalvacijo treba pozdraviti. Večja konkurenčna sposobnost naših izvoznikov bo prinesla več deviz in zmanjšala naš plačilno-bilančni primanjkljaj, ki se je sicer, mimogrede povedano, tudi v letu 1982 zmanjšal. S takimi ukrepi, kot je devalvacija, tisti, ki več uvažajo kot izvažajo, sicer niso zadovoljni, toda v interesu vsega gospodarstva je, da bi enkrat za vselej prenehali pestovati dolžnike in začeli nagrajevati izvoznike, ki s prodajo na tuje znajo zaslužiti denar zase in za slovensko ter za jugoslovansko družbo.
Janez Tušek
v
zanimivosti
Televizijska serija o izseljencih
Ljubljanska televizija oziroma njena redakcija dokumentarnega programa pripravlja serijo televizijskih oddaj o slovenskem izseljenstvu. Ta serija naj bi slovenskim televizijskim gledalcem prikazala vzroke in način izseljevanja s slovenskega etničnega ozemlja pred prvo svetovno vojno, ko je bilo najbolj množično, v času med obema vojnama, pa vse do današnjega časa. Strokovno gradivo za to serijo pripravljajo najboljši slovenski poznavalci in tudi mlajši preučevalci slovenskega izseljenstva, zgodovinarji, geografi, publicisti in drugi.
V »izseljenski« televizijski seriji bo posebej prikazan tudi socialni položaj slovenskih izseljencev v posameznih državah, kot je bil opisan v delih vrste izseljenskih pisateljev in publicistov, pa tudi organiziranost slovenskih rojakov na tujem, za katero je še danes znano, da je izredno razvejana. Poseben poudarek so dali načrtovalci oddaj tudi kulturno-prosvetnemu delu, ki je bilo nekdaj izredno živahno, del tega pa se v novih oblikah nadaljuje tudi še v našem času.
Vezi slovenskih izseljencev z domovino so se okrepile zlasti v času 2. svetovne vojne, ko je večina podpirala narodnoosvobodilni boj v domovini, ter na razne načine pomagala pri zbiranju pomoči za obnovo. Izredna je bila, kot je znano, tudi propagandna dejavnost izseljencev, ki je veliko pomagala pri tem, da je v tujo javnost prodrla resnica o našem boju.
Televizijska ekipa je že doslej posnela del dokumentarnega gradiva, namenjenega za to serijo (o tem pišemo v tej številki Rodne grude tudi v obliki reportaže), seveda pa jih čaka še veliko dela tako na terenu kakor tudi pri raziskovanju številnih dokumentov. Ekipa se namerava odpraviti tudi na vsa pomembnejša slovenska področja, od koder se je v preteklosti izseljevalo največ naših ljudi.
Kot smo že omenili, sodeluje pri pripravi serije vrsta poznavalcav in preučevalcev slovenskega izseljenstva, delo pa vodita in usmerjata Drago Pečko, urednik redakcije dokumentarnega programa na ljubljanski televiziji, in Dorica Makuc, urednica serije.
Zvočna pisma iz Slovenije
Radio Ljubljana je v aprilu 1982 začel redno mesečno pošiljati na približno 20 naslovov samostojnih slovenskih radijskih oddaj oziroma slovenskih društev, v okviru katerih so bile ustanovljene take oddaje, svojstvene govorno-glasbene oddaje, posnete na magnetofonske trakove z naslovom »Zvočno pismo iz Slovenije«. Po odmevih, ki so jih prejeli snovalci in uredniki oddaje na ljubljanskem radiu, lahko sodimo, da je bilo to »zvočno pismo« lepo sprejeto tako pri urednikih kakor tudi pri poslušalcih slovenskih radijskih oddaj na tujem. Mnogi smatrajo, da je bil potreben ta neposreden stik tako z
osrednjo slovensko radijsko hišo kot z dogajanjem v naši republiki. Rojaki menijo, da so prav te oddaje pomemben prispevek domovine k boljšemu in bolj neposrednemu informiranju slovenskih rojakov na vseh celinah. Vrsta urednikov izseljenskih radijskih oddaj v Avstraliji, Kanadi, Belgiji, Urugvaju in še kje, se ob obiskih domovine tudi sama oglaša na ljubljanskem radiu, kjer lahko prenesejo pripombe in želje v zvezi z gradivom, ki ga prejemajo od ljubljanskega radia. Prav v teh razgovorih je bila očitna tudi želja, da bi v prihodnje, glede na možnosti, poskušali še kak korak naprej in da bi navezali tudi telefonske stike z novinarji ljubljanskega radia, da bi bile njihove novice tako še bolj aktualne, po drugi strani pa želijo, da bi jim ljubljanski radio pomagal tudi pri spoznavanju specifičnosti radijskega dela, katerega večina opravlja zgolj ljubiteljsko.
Zakon o amnestiji
Jugoslovanska skupščina je konec septembra sprejela zakon o amnestiji, ki zadeva tudi nekatere naše rojake na tujem. V preteklih letih se je namreč na Slovensko izseljensko matico obrnilo za pomoč v podobnih primerih kar precejšnje število naših rojakov, ki žive na tujem z neurejenim odnosom do domovine. Prepričani smo, da bo tudi amnestija, ki je stopila v veljavo L oktobra 1982, razrešila te primere.
Zakon o amnestiji v prvem členu določa, da »se odpusti pregon ali popolnoma ali deloma odpusti izvršitev kazni tistim, ki so do dneva uveljavitve zakona storili kaznivo dejanje nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo in izmikanja vojaški službi po tretjem odstavku 214. člena kazenskega zakona Socialistične federativne republike Jugoslavije oziroma po tretjem odstavku 339. člena kazenskega zakonika in kaznivo dejanje samovoljne odstranitve in bega iz oboroženih sil po četrtem odstavku 217. člena kazenskega zakonika Socialistične federativne republike Jugoslavije oziroma samovoljne odstranitve in bega iz vojske po tretjem odstavku 342. člena kazenskega zakonika.«
Iz amnestije, tako pravi zakon, so izvzeti tisti, ki so organizirali ali vodili sovražno dejavnost zoper Socialistično federativno republiko Jugoslavijo ali so storili ali poskusili storiti kakšno teroristično dejanje ali so bili sostorilci pri takem dejanju.
Tisti naši rojaki na tujem, ki jih zajema amnestija, se naj v dveh letih od dneva uveljavitve tega zakona, javijo pri pristojnem diplomatskem ali konzularnem predstavništvu SFR Jugoslavije v tujini in izjavijo, da bodo v skladu z zakonom o vojaški obveznosti izpolnili svoje vojaške obveznosti.
Bralci, ki imate v zvezi z amnestijo kakšna podrobna vprašanja, se lahko obrnete tudi na naše uredništvo in posredovali vam bomo podrobnejše odgovore.
/	N
^ intervju ^
Franc Šetinc:
»Še zmerom imamo Ameriko doma...«
»Vsak, ki je šel mimo mene, je buljil v mojo dovolilnico, s ščipalko pripeto na srajci. Na kartonu je namreč pisalo, da sem ,Editor of Communist1. To je beseda, ki še marsikomu v ZDA zveni nekako tako kot smrtni greh. Celo kak ameriški gostitelj me je predstavljal samo za ,urednika časnika1 in sem ga moral nekajkrat popravljati. Neka ženska je v newyorški restavraciji, ko je zvedela, da smo Jugoslovani, vprašala: ,Ali ste komunisti?1 Ko smo ji potrdili, je rekla kolegu:
,Potem ste za to kosilo zapravili svojo
celo mesečno plačo?1 Ob tem je bila hudo resna, in šele, ko smo ji rekli, da ji bomo plačali vse, kar si poželi, je spoznala, da ga je nekaj polomila.«
To je drobec iz ameriških vtisov, opisanih skupaj z vtisi iz številnih drugih držav v knjigi »Razdalje se krajšajo«, ki jo je slovenski novinar, publicist in politik Franc Šetinc izdal v letu 1979. V svet je popotoval kot časnikar ali kot politik ali kot turist, ves čas pa je bil vnet opazovalec, presojal je tuje, primerjal z domačim, nikoli ni nikomur vsiljeval svojega mnenja ali prepričanja. Potovanja so tudi za to, da se učimo, je nekje zapisal. Veliko manj problemov bi bilo na svetu, če bi se ljudje različnih ver, ras, družbenih sistemov in političnih prepričanj bolje poznali med seboj, če bi bilo med njimi več vzajemnega razumevanja in zaupanja. In razdalje med ljudmi vsega sveta se resnično krajšajo, kar je poudaril tudi z naslovom knjige.
V letu 1982 je Franc Šetinc postal predsednik republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, kjer je nasledil Mitjo Ribičiča. Pred tem je bil več let novinar, urednik »Dela« in slovenske izdaje »Komunista«, prejemnik vrste nagrad za časnikarske dosežke in sodelavec vrste drugih listov in revij, nato pa se je v celoti posvetil političnemu delu. Rojen je bil v Mihalovcu pri Dobovi ob Sotli, v tistem predelu Slovenije, od koder so Nemci že ob začetku druge svetovne vojne izselili skoraj celotno prebivalstvo. Njegova družina je bila izgnana v Šlezijo, kjer je preživel del bridkih otroških let, ki so tako pomembno vplivala tudi na njegova poznejša leta zorenja.
Na svojih popotovanjih se je pogosto srečeval tudi z našimi ljudmi na tujem, se z njimi pogovarjal o domovini, o njihovem vživljanju v tuje okolje, o vračanjih. Znal je prisluhniti njihovim problemom, jim svetovati in pomagati. To pa je tudi področje, s katerim se bo še srečeval, saj ima Socialistična zveza tudi bogato razvejane stike z društvi naših rojakov na tujem.
S predsednikom Francem Šetincem sva se pogovarjala v času, ko je jugoslovanska zvezna vlada sprejela precej ostre ukrepe za varčevanje in ureditev gospodarskih razmer. Ukrepi so v vsej naši javnosti vzbudili različne komentarje, od takih, ki so jih vsestransko podpirali, do tistih, ki so zatrjevali, da so bili prepozni, in tistih, ki so jih zavračali. Zato sva se v pogovoru dotaknila tudi teh vprašanj.
- Naši rojaki na tujem, zlasti tisti, ki že desetletja nimajo tesnejšega stika z domovino, si pogosto ne predstavljajo, kako deluje družba brez klasičnih meščanskih strank. Ali nam lahko v nekaj besedah opišete vlogo Socialistične zveze delovnega ljudstva v
našem družbenem sistemu?
»Prav to, kar so v meščanski družbi različne stranke, pri nas na neki način predstavlja prav Socialistična zveza. Vendar pa so seveda razlike - medtem ko meščanske stranke zastopajo vsaka svoj krog, je pri nas upoštevan pluralizem konkretnih interesov. Treba je upoštevati, da politika pri nas izgublja svoj nekdanji, klasičen pomen. To ni nikakršno strankarstvo, to ni boj za oblast nad ljudmi, to je oblika svobodnega združevanja ljudi. Da bi SZDL lahko odigrala to vlogo, mora biti široka, mora omogočiti politično razpravo o problemih, ki zadevajo vse ljudi, ne glede na vero in nazorsko prepričanje.
V Sloveniji je SZDL naslednica Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki je zastopala skupinske interese, krščanske socialiste, kulturne delavce, sokole in druge. To je bila resnično ljudska organizacija, ki je združevala ljudi različnih nazorov vendar s skupnim ciljem. Na tej tradiciji gradimo tudi današnjo Socialistično zvezo, ki pa je vpeta v vse sodobne probleme. Minilo bo še nekaj časa, da bo to prava ljudska fronta, kjer se bodo ljudje združevali ne glede na različne interese. Temu načinu dela bi lahko rekli naš »večstrankarski« sistem.«
- Socialistična zveza je tudi ustanoviteljica Slovenske izseljenske matice, kot tudi nekaterih drugih društev, revij in podobno, ki prispevajo ustvarjalen delež k tej organizaciji. Ali nam lahko opišete, kako poteka usklajevanje društvenega dela v okviru SZDL?
»SZDL je v aprilu 1981 pripravila posebno konferenco, ki je obravnavala prostovoljno združevanje ljudi in občanov v društva in družbene organizacije. Med drugim smo ugotovili, da so prav društva eden izmed bistvenih elementov naše samoupravne demokracije. S svojo dejavnostjo prispevajo k demokratizaciji družbenih odnosov in zadovoljevanju širših družbenih interesov, zlasti na področju znanosti, vzgoje, izobraževanja, kulture, zdravstva, tehnične in telesne kulture, so-cialno-humanitarnih dejavnosti, varstva človekovega okolja, pri razvijanju in ohranjanju revolucionarnih tradicij idr. Tako lahko rečemo, da prav društva in družbene organizacije predstavljajo množično gibanje občanov. V njihovem entuziazmu vidim veliko moralno silo, posebej v prostovoljnem delu stotisočev ljudi. Nekatera društva opravljajo tudi pomembne javne funkcije, saj prevzemajo vrsto opravil nekdanjih državnih struktur.
Prav naša društva so mogočen izraz samoupravljanja, pomemben zlasti za mlade ljudi, ki se pogosto prav v društvih srečujejo s samoupravljanjem v praksi.
Društva in družbene organizacije so prek SZDL vključene tudi v sistem
medsebojnega dogovarjanja, povezovanja in sodelovanja. Seveda pa moram poudariti, da pri tem SZDL ni nikakršna »nadorganizacija«, temveč je, kot je dejal tudi Edvard Kardelj, »organizacija organizacij«, zato nima nad društvi nikakršne oblasti in jim ne daje direktiv za delo, pač pa jim omogoča, da se v njenem najširšem okviru vključujejo v vse tokove aktualnih družbenih nalog.«
-	Ali sodelujete tudi z verskimi društvi?
»Seveda, saj enakopravno z drugimi društvi obravnavamo tudi stanovska društva, kot je npr. slovensko duhovniško društvo. Omeniti moram, da imamo s slovensko cerkvijo zelo dobre stike. Osebno sem se srečal tudi z ljubljanskim nadškofom in metropolitom dr. Šuštarjem, s katerim sva si izmenjala mnenja o različnih vprašanjih. Cerkev je pri nas res ločena od države, to pa ne pomeni, da je izločena iz družbe.«
-	Pred kratkim ste na seji republiške konference SZDL spregovorili tudi o prizadevanjih za ureditev razmer v jugoslovanskem gospodarstvu, o tako imenovani stabilizaciji in ukrepih v zvezi z njo. Rodna gruda dokaj redno seznanja svoje bralce z našimi gospodarskimi dosežki, bralci pa si svoj pogled na ta dogajanja ustvarjajo tudi iz tujih informativnih sredstev. Zadnji ukrepi zvezne vlade močno vplivajo na urejanje naših bilančnih težav s tujino, kot posamezniki pa se srečujemo z vrsto omejitev. Kako SZDL spremlja dogajanje v našem gospodarskem življenju?
»Ukrepe, ki jih je sprejela zvezna vlada, sprejemamo kot začasne, a vendarle nujne. Zavedati se moramo, kaj smo v tem trenutku sposobni in kaj moramo storiti. Bolje je, kot sem poudaril tudi na seji, na kateri smo obravnavali naše gospodarska vprašanja, da se danes odrečemo delčku standarda, kot da se jutri odrečemo vsemu. Razumljivo je, da ljudje niso z navdušenjem pozdravili teh ukrepov, večina pa se zaveda, da se končno moramo bolje organizirati za večjo in bolj kvalitetno proizvodnjo za izvoz, za to, da bomo ustvarili več nove vrednosti. Samo to tudi opravičuje sedanje odrekanje, vse te nove ukrepe.
Zavedati se moramo, da si ljudje žele napredka, da je boleč vsak, tudi navidezen korak nazaj. Vemo pa tudi, da je treba odpraviti najprej vzroke, ki so pripeljali do teh ukrepov.«
-	Ali lahko SZDL vpliva na dolžino trajanja ukrepov zvezne vlade?
»Nedvomno lahko in to tako, da pomaga ustvarjati razpoloženje za odpravo vzrokov, ki so privedli do teh neljubih ukrepov. Da bomo bolj cenili naš dinar, da ga ne bomo sami izničevali. Dvigniti moramo zavest ljudi. Po-
leg tega pa — saj nismo mi edini, tudi druge države v podobnih primerih sprejemajo podobne ukrepe.«
-	V okviru SZDL delujejo tudi posebni odbori oziroma komisije, ki skrbe za stike tako s pripadniki drugih narodnosti v naši republiki kot tudi za stike z zamejskimi slovenskimi organizacijami ter z izseljenci in delavci na začasnem delu v tujini. Katero je temeljno vodilo pri teh stikih?
»SZDL opravlja tudi koordinacijo, usklajevanje dela z narodnostmi v Sloveniji ter z našimi narodnostnimi manjšinami zunaj naših meja. Z vsemi imamo zelo plodne stike, pri katerih nikakor nočemo biti nekakšni »tutor-ji«, temveč upoštevamo, da so manjšine samostojni subjekti. Zavedamo se, da — v primeru zamejskih Slovencev -predstavljamo nekakšno matico, ki povezuje vse dele svojega narodnega telesa. Pomembno je zlasti kulturno delo, saj so tudi Slovenci zunaj meja naše republike sestavni del enotnega slovenskega kulturnega prostora, čeprav žive v drugih deželah. Slovenska kultura je resnično samo ena.
Naše vodilo je tudi v tem, da se ne vmešavamo v njihove posebne probleme. Podpiramo vse oblike ustvarjalnosti znotraj manjšine. Zavzemamo se za njeno enotnost, saj se zavedamo, da so nasprotniki manjšine zelo enotni.«
-	Kako si lahko osebno prizadevate za uresničitev ciljev SZDL kot naše najbolj množične organizacije?
»Osebno moram imeti smisel za demokratičnost, za širino, saj je SZDL zelo široka organizacija, ki povezuje zelo širok krog ljudi, od vernikov do ateistov, od kulturnikov do gospodarstvenikov. Skrbeti moram za pospeševanje naprednih pogledov v njej. Če bom tak, bom lahko tudi osebno prispeval k uresničevanju ciljev SZDL.«
-	Še pred nekaj leti so številnvi naši izseljenci na obisku domovine govorili, da »imamo Ameriko zdaj doma« in s tem izražali pravo občudovanje našega načina življenja in naše življenjske ravni. V zadnjih letih se je zaradi pomanjkanja nekaterih predmetov široke porabe ta podoba nekoliko spremenila in za kak odstotek je padla tudi življenjska raven. Kdaj bomo spet lahko pričakovali ponovno rast življenjske ravni?
»Mislim, da imamo Ameriko pri nas še zmerom. Če občasno nečesa primanjkuje, to še ne pomeni, da smo obubožali. Mislim, da imamo še zmeraj dovolj visoko porabo. In izseljenci se nam bodo še vedno čudili, kako lahko tako živimo. Tudi kadar gledamo z drugimi merili, vidimo, da je pri nas še vedno dovolj vsestransko bogato življenje. Treba je le več delati, vse bi morali oplemenititi s tem, česar so prav Američani veliko bolj vajeni: z delom.
Rast naše življenjske ravni bo odvisna tudi od produktivnosti naše industrije. Prav naša industrija je bila predolgo zaščitena, premalo je bilo prepiha, da bi se lahko kosala s tujo industrijo. Zdaj je največji poudarek dan izvozu, kar pomeni, da bomo morali dvigniti produktivnost, da bomo lahko bolj konkurenčni na tujih trgih, izboljšati je treba tudi kvaliteto naših izdelkov in drugo. Tako bodo nastala nova merila tudi za rast naše življenjske ravni.«	. „ „ _
Jože Prešeren
Glede na to, da so uradni predstavniki SR Slovenije vedno poudarjali vlogo slovenskega izseljenstva pri tolmačenju resnice o dogajanjih pri nas, vas kot predsednika RK SZDL prosimo za oceno sedanjega trenutka. Kako v Sloveniji vrednotimo naše izseljenstvo in sodelovanje z njim?
Franc Šetinc:
Naši rojaki na tujem so novi Jugoslaviji vedno veliko pomagali. Tako so širili resnico o narodnoosvobodilni borbi, o novi Jugoslaviji, se upirali lažem in nam pomagali vzdržati pritiske, ki so hoteli zlomiti našo odločenost, da gremo po svoji poti. V času informbiroja so nas podprli v našem boju proti Stalinu in vojaškim grožnjam, ko so nas hoteli prisiliti na kolena.
Tudi danes nam je potrebna njihova pomoč, tudi mlade generacije, ki morda ne zna jezika svojih staršev in dedov, vendar v njihovi domovini vidi svojo daljno domovino, vidi v Jugoslaviji nekakšen varen pristan, kamor se lahko vsaj v mislih zatečejo in se čutijo kot doma, kot otroci, ki se čutijo varne, dokler imajo starše. Ta domovina je danes v težavah, v katere je zašla nekaj zaradi svetovne gospodarske krize, nekaj pa tudi zaradi velike zadolženosti v razvitih zapadnih državah, od katerih je bila prisiljena kupovati drago sodobno tehnologijo, če se je hotela industrijsko razvijati in iti v korak s časom. Odplačevanje teh dolgov pa je veliko breme, ki ga bo zmogla le s hudimi napori vseh Jugoslovanov. Pri tem nam naši rojaki v tujini lahko veliko pomagajo. S širjenjem resnice o njej lahko močno omilijo pritiske Jugoslaviji nenaklonjenih sil, ki si z blatenjem prizadevajo zmanjšati njen ugled v svetu in s tem razvrednotiti samoupravni socializem. V tem vidimo veliko vrednost njihove pomoči.
reportaža na vašo željo
Na Blokah je pol in pol leta mraz
Bilo je nekega poznooktobrskega jutra in sivo nebo je viselo le dobrih deset metrov nad planoto. Pihal je šibek, a strupeno mrzel veter, ki je spominjal na začetke burje. Niso zastonj ljudje iz dolin skovali pregovora »kdor gre na Bloke, gre hudiču v roke«, Bločane pa čeprav jih zebe, jih vseeno manj kot dolinske mehkuž-neže.
»Pri nas je pol leta zima, pol leta pa mraz,« je dejal prvi sogovornik Mirko Marolt, ki je v belem predpasniku in z zavihanimi rokavi (!) odpravljal zadnji tovornjak z mlekom v Ljubljano.
Najverjetneje je prva hiša, ki oživi zjutraj v Novi vasi prav mlekarna, kjer delata Alojz in Mirko, oba Marolta. Mlekarstvo je v Novi vasi že tradicija, saj so že 1925. leta stopili kmetje v kooperacijo in zgradili mlekarno. Takrat so prispevali tisoč dinarjev in deset tisoč jamstva. Med nemško okupacijo je bila mlekarna zaprta, po vojni pa je začela obratovati v sklopu kmetijske zadruge. Od vsepovsod se sem steka mleko, najdlje pa iz Ivanjega sela in Loškega potoka, zato ni čudno, da ga vsak dan od tod v najbolj mlečnih mesecih odpeljejo v Ljubljano tudi več kot deset tisoč litrov.
Že od nekdaj so se Bločani ukvarjali z živinorejo, zlasti so bili znani bloški voli, za katere v šali pravijo, da jih je bilo v gotovih letih na Blokah več kot prebivalcev. Danes pa bi jih našteli le še kakih dvajset. Zgodilo se je namreč, da je prišla bloška živinoreja nekoliko navzkriž s sodobno živinorejo, ki jo močno olajša in poceni silažna krma, pri kateri je glavna koruza. Na Bloški planoti pa koruza ne uspeva, prav tako ne fižol in še marsikaj drugega ne. Zato je bil tudi dohodek živinorejcev mnogo manjši kot pri njihovih kolegih v dolinah. Žal je bila tudi premalo upoštevana mnogo boljša kvaliteta mesa in mleka, kar je dala narava kot povračilo za manjše pridelke. Na srečo se to stanje zadnje čase popravlja in bodo morda Bloke kmalu spet živinorejske kot nekoč.
leta zima
Pri Zabukovcu v Novi vasi imajo sodoben hlev in štirideset glav govedi. Gospodar je dejal, da se splača tudi pašniški sistem, težave pri njem so le zaradi razdrobljenosti zemljišč.
Od poljščin pridelujejo tu le krompir, pšenico, ječmen in oves za domačo rabo. Le krompirja, ki tu slabše rodi, bi lahko prodali več, kot ga pridelajo. Od daleč, celo z Goriškega prihajajo na Bloke po semenski krompir, saj pravijo, da se v toplejših krajih bloški krompir sprosti in rodi kot noben drug.
Bloška planota je dobrih osem kilometrov dolga in v povprečju dva in pol kilometra široka, po njej in obrobjih pa je posejanih kar oseminštirideset vasic in zaselkov. Najnižja točka je pri kapelici v Novi vasi, kjer so namerili 725 metrov, najvišja pa na Bloščku 1050 metrov, po katerem je planota tudi dobila ime.
Od vseh raztresenih vasic naj omenim Metulje, ki so pet kilometrov oddaljene od Nove vasi. Vas, ki ima 16
hiš in 56 duš, je znana kot zibelka bloškega smučanja. Nič čudnega, saj so bile pozimi do letos skoraj odrezane od sveta in so morali celo pogrebci na smuči. Kolovoz, ki je vodil do tod, je na nekaj mestih krenil v globoke useke, ki jih je pozimi s snegom zapolnila burja, da jim niti najtežja mehanizacija ni bila kos. Letos so mladinci ob pomoči krajevne skupnosti, komunalne skupnosti in vseh podjetij v občini zavihali rokave in pustili na gradbišču kar osem tisoč prostovoljnih delovnih ur, poleg štiristo strojnih. Cesto so s prejšnjih dveh razširili na pet metrov in nasuli okrog deset tisoč kubičnih metrov materiala. Za delo, ki ga ceni-
Nova vas z značilnim vaškim vodnjakom
jo na staro milijardo, so porabili le dvesto milijonov dinarjev.
Metulje so znane še po nečem. Po izročilih naj bi tu stala japodska utrdba Metulum. Razvalin niso našli, pač pa bi lahko bil ostanek prastarega gradišča oster rob nad vasjo in pa ime vasice same.
Lani so se mladi šolarji preselili v novo sodobno šolo, imenovano po narodnem heroju Tonetu Šraju Aljoši, ki so jo zgradili z denarjem zbranim v drugem samoprispevku. Stara šola, poslopje še iz avstroogrskih časov, za pouk res ni bila več primerna. V osmih razredih obiskuje pouk 154 učencev, od teh se jih devetdeset vozi v šolo z avtobusom iz oddaljenejših zaselkov. .Poleg ravnateljice Mazijeve poučuje na šoli deset učiteljev. Zanimivo je, da otroci sami obdelujejo šolsko njivo in vrt in, da so si letos pridelali za šolska kosila ves krompir in večino zelenjave. Obiskovalca preseneti tudi mala likovna galerija, ker otroci razstavljajo izdelke, ki so jih napravili pri likovnem pouku. Največ zaslug za to gre Božu Strmanu, učitelju, ki je priznan slikar.
Kar dve tovarni v Novi vasi dajeta kraju industrijski pečat. Eno je Kovina, delovna organizacija Kovinoplastike iz Loža, drugo pa Novolit, ki spada k ljubljanski Izolirki. Slednji se je razvil iz majhnih delavnic in ima trenutno sto delavcev in enajst štipendistov. Kar se produktivnosti tiče, so na evropskem nivoju, glavni njihov izdelek pa so termoizolacijski materiali, od katerih malenkost izvažajo tudi v Italijo. Vzporedno s to se je razvila še
V novi, svetli učilnici v osnovni šoli v Novi vasi (vse fotografije: Janez Zrnec)
Posebno poglavje na Bloški planoti pa je smučanje, zelo močno so zastopani smučarski teki. Vsakoletni »Bloški teki« so po množični udeležbi drugi, takoj za Trnovskim maratonom. Pohvalijo se tudi s tremi smučarskimi vlečnicami s skupno dolžino 900 metrov in kapaciteto prevoza 1000 smučarjev na uro. Vlečnice so plod domače pridnosti in iznajdljivosti.
Prav po tej poti se turizem na Bloško planoto spet vrača, saj je dolga povojna leta močno šepal, zdaj pa se izmotava iz povojev. Krajani se pohvalijo, da so prvi turistični prospekt izdali že 1938. leta; takrat je tam delovala tudi letalska jadralna šola. Sobe bi se zaenkrat našle v Velikih blokah, planota pa zaenkrat premore štiri gostilne. V Novi vasi je bila pred dvema letoma na novo odprta gostilna Sla-mar, kamor turisti radi zahajajo, zlasti pozimi pravijo, da je naval. Čez Bloke pa vodi tudi evropska peš pot. Slamar-jeva hiša je velika in upajo, da bodo v prihodnosti zmogli napraviti tudi nekaj tujskih sob. Kot posebnosti krajevne kuhinje pa ponujajo bloške krompirjeve žgance z zeljem ali kofe-tom, ričet, štruklje, ajdovo kašo, šunko, klobase itd. Pozimi smučanje, poleti pa predvsem mir v prirodnom okolju, to je trenutna bloška ponudba in zdi se mi, da bomo vse bolj segali po
njej-
Z Bloške planoto se je v preteklosti izselilo veliko ljudi v Ameriko, Argentino in Francijo pa tudi v doline. Pravijo, da so starši, če so le mogli, otroke šolali, ker doma ni bilo perspektiv. Pohvalijo se, da je glede na majhno število prebivalcev, po svetu dokaj izobraženih ljudi, doma z Bloške planote. Tudi zdaj se mladina šola, vendar se vračajo domov, kjer se tudi da zaslužiti kruh. Čeprav je pol teta zima in pol leta mraz.
V bloški mlekarni, na sliki Mirko Marolt
druga dejavnost, izdelovanje strojne opreme za podobne tovarne. Ker je povpraševanje veliko, nameravajo namesto sedanjih neustreznih zgraditi nove proizvodne objekte in razširiti proizvodnjo.
»Kdor poje, zlo ne misli«, pravi star pregovor in tudi Bločani radi pojo. Pohvalijo se kar s tremi pevskimi zbori, moškim, ženskim in mešanim, ki imajo skupno oseminštirideset pevcev. Prirejajo več koncertov v občinskih mejah, pa tudi kam dlje se odpravijo.
Telovadno društvo Partizan ima 130 aktivnih članov, ki za svoje vadbe uporabljajo novo šolsko telovadnico. Aktivni pa so še v nogometu, tenisu, košarki, strelstvu itd.
Janez Zrnec
15
slovenske legende
Ptica je kazala pot iz gošče
Mizasti vrh Planinske gore je bil prava naravna trdnjava in bržkone so že Rimljani gradili postojanke, ki naj bi varovale Postojnska vrata.
Ponosno se dviga nad širno kraško kotlino visoka gozdnata reber Planinska gora. Skorajda neprehodni kraški gozdovi pa v svojih lesih skrivajo nešteto skrivnosti, burno zgodovino, ki se prepleta s številnimi pripovedkami in legendami. Kakor poroča starogrški zemljepisec Strabon, se je imenovala vsa širna planota Hrušice z Nanosom v
Prvotna kapelica na Planinski gori, ki naj bi jopo ljudskem izročilu sezidala malograjska grofa.
starem veku Okra. Kaj naj bi to starodavno ime pomenilo, je danes težko reči, pa vendar večina jezikoslovcev skuša dokazati, da je beseda staroital-skega, in sicer umbrijskega izvora. Okra pomeni namreč preprosto — gora. Po vsej verjetnosti bo ta razlaga dokaj sprejemljiva, saj se tudi v starogrškem jeziku najde ta beseda v pridevniku »oquis«, kar pomeni koničast, oster.
Naravna lega Okre je vzbudila že v rimski dobi veliko pozornost, saj je bil mizasti vrh Planinske gore prava naravna trdnjava in bržkone so morali že Rimljani v strminah graditi obrambne postojanke, ki naj bi varovale Postojnska vrata. Zato je tudi nekdaj
Planina, ki se je tedaj nemara imenovala Albia, dobivala vedno večjo veljavo. Na vzvišenem prostoru pod Grmado, nekako pri kapelici sv. Duha, so menda pred leti odkrili sledove nekdanjega rimskega templja.
SANJE CESARJA TEODOZIJA
Da bi v pobočjih Planinske gore že v rimski dobi obstajale večje naselbine, zgodovinsko ni dokazano. Pač pa je skoraj nedvomno, da so morda že pred Rimljani staroselci na gori zidali utrjene postojanke, predzgodovinska gradišča. Nekakšne gradnje so v pobočjih nedvomno obstajale, saj okoličani vedo povedati, da so prenekateri že naleteli v gozdovih Planinske gore na zaraščene zidove v zemlji. A vendarle bi le stežka trdili, da so te gradnje pozidali Rimljani ali morda še starejši naseljenci. Se je med okoličani ohranjeno izročilo, da je bila celo zgodnjesrednjeveška Planina pozidana v strmini, saj je Planinsko jezero svoj čas naraščalo do neprimerno višje črte kot danes. Naj bo tako ali drugače, vemo vsekakor premalo, da bi lahko postavljali nespodbitne zaključke. Eno pa je gotovo, da je prvotna krščanska kapela na Planinski gori v bližini božjepotne cerkve Matere božje morala obstajati že zelo zgodaj. Da, po vsej verjetnosti že v rimskem obdobju.
Zgodovinar Hicinger omenja legendo, po kateri naj bi prvotno krščansko kapelico na Planinski gori morda gradil že rimski cesar Teodozij. Pripovedka, ki pa v marsičem niti ne nasprotuje zgodovinskim dejstvom, navaja, da se je rimski cesar Teodozij uprl nasilju tirana Evgenija. Le-ta je bil sprva učitelj latinskega jezika in govorništva, kasneje pa je zapadel pohlepu in se skušal polastiti rimskega prestola. Bilo naj bi to okoli leta 392 našega štetja, ko je cesar Teodozij, ki je bil takrat vladar vzhodnorimskega cesarstva in skrbel tam za utrditev krščanske vere, zvedel o Evgenijevem nasilju. Kolikor je mogel, se je pripravil na boj in z vojsko krenil Evgeniju nasproti. Prve sovražnikove postojanke so bile kmalu zavzete in Evgenij je moral celo predati utrdbe pri Neuportusu (sedanji Vrhniki), kmalu nato pa je izgubil tudi postojanko pri Longaticumu (sedanjem Logatcu). Tudi znana utrjena najvišja točka na Okri, pri sedanji naselbini Hrušica, tako imenovana »In Alpe Julia« ali »ad Pirum«, je bila kmalu v oblasti cesarja Teodozija.
Pa se je nenadoma obrnila bojna sreča, in kot pravi ljudsko izročilo, ugasnilo je nekaj dni sonce, da se je Teodozijevih vojakov polastila groza. Evgenij, ki je menil, da mu pomagajo njegovi maliki, je udaril ter pomoril več kot 10.000 Teodozijevih vojakov.
Evgenij je bil sedaj že skoraj gotov zmage, Teodozija pa se je zgoraj na Okri polastila groza. In nastopila je zadnja noč pred odločilno bitko. Teodozij je molil vso noč na gori k velikemu krščanskemu bogu in bržkone prosil pomoči tudi Mater božjo. Le stežka bi si mislili, kot poroča Hicinger, da bi tega ne storil on, ki je imel svojo prestolnico v mestu, ki je imelo celo stoletje starejšo cerkev Matere božje, kot je bila katedrala v Efezu. Da, celo v grški cerkvi se 11. maja še vedno praznuje spomin, da je cesar Konstantin posvetil mesto Carigrad Mariji.
Ko pa je cesar vso noč čul in molil tam zgoraj na Okri, je ob svitu proti volji zaspal. Tedaj pa sta se mu prikazala dva moža v beli obleki, sedeča na belih konjih, ki sta se mu predstavila kot Janez Evangelist in apostol Filip. Obljubila sta mu zanesljivo zmago nad tiranom Evgenijem.
In zgodil se je »čudež«. Zdesetkani Teodozijevi vojaki so naslednji dan premagali številno Evgenijevo vojsko. Zgodovinski viri celo navajajo, da je bil ta znameniti dan zmage 6. september leta 394 našega štetja.
Iz Hicingerjovega poročila sicer ni razvidno, če je tedaj že stala v bližini sedanje romanske cerkve Matere božje na Planinski gori kaka preprosta kapela, ali pa jo je dal Teodozij zgraditi šele po »čudežnem« dogodku. Pač pa je zgodovinsko dokazano, da so v kasnejših stoletjih nastala romarska svetišča na Hrušici, kjer je cesar Teodozij Veliki molil za zmago krščanstva, pa tudi v Vipavski dolini, kjer je bila v odločilni bitki uslišana njegova prošnja.
ČUDEŽNA ODREŠITEV GRAJSKIH
Legenda o boju Teodozija Velikega s tiranom Evgenijem med okoliškim življem ni več ohranjena. Pač pa je še živa pripoved o nastanku prvotne kapele na Planinski gori, ki pa sega v znatno mlajše obdobje, bržkone v zgodnejši srednji vek. In, ker se ljudsko izročilo ujema tudi z zapisano pripovedko, ki nam jo je v neobjavljenem gradivu ohranil kronist Aleš Vilhar, navajam ta zapis v celoti:
»O postanku prve planinskogorske kapelice ve pobožna pravljica povedati, da sta v davni preteklosti dva grofa zasledovala gozdno zver in zašla tako globoko v temni les na Planinski gori, da nista več vedela poti nazaj. V velikem strahu begata več dni po goščavi in obljubita Mariji na čast postaviti lepo kapelico, ako srečno prideta domov na svoj grad. Kar se oglasi ptica na visoki smreki in tako milo in sladko zapoje, da grofa vsa omamljena poslušata ptičji glas. Rada bi ptico pevko od blizu videla, zato se oprezno bližata
drevesu. Toda ta hip ptica izgine in se daleč proč na drugem kraju oglasi. Mladeniča hitita za njo, ko pa sta že prav blizu nje, zopet pevajoč zleti dalje. Ptica ju s svojim sladkim petjem srečno izvabi iz temnega gozda na kraj, kjer sedaj stoji cerkev Matere božje. Od tod sta v daljavi zagledala svoj grad. Zvesta dani obljubi, sezidata lepo kapelico.«
To je kratek zapis ene od različic pripovedke, ki navaja, kako je nastala prvotna kapelica na Planinski gori. Ljudsko izročilo celo zatrjuje, da ta kapelica še stoji, in da je sedanja kapela ob cerkvi še prvotna. Ako se natančno pogleda bližnjo okolico te kapelice, se vidi, kakor bi prostor, na katerem stoji, hotel pričati o resnici te legende. Resnično je bilo lahko le s tega mesta na Planinski gori mogoče videti Mali grad v dolini, v katerem naj bi bržkone živela graščaka, ki ju omenja pripovedka. Tudi srednjeveško ime za Planinsko goro nekako potrjuje to razlago. Gora se je namreč tedaj imenovala Singerle, kar izhaja iz glagola »singen«, kar bi pomenilo »peti, pevati«. Tudi v dokumentih iz leta 1584—85 se ta gora še vedno imenuje Singerle. Valvasor pa jo pozna pod imenom Singerle (Schingerle).
KAKŠNA JE RESNICA?
Kako daleč nazaj sega postanek prve Marijine kapelice na Planinski gori, lahko samo ugibamo. Zgodovinski viri nedvoumno navajajo, da je vsaj že leta 1583 na mestu sedanje cerkve Matere božje morala stati njej posvečena cerkvica ali kapelica. Že leta 1561 pa je izdal Wolfgang Lacius prvi atlas tedanjih avstrijskih dežel in na zemljevidu Goriške ter Krasa je že označil poleg kapelice tudi cerkvico na Planinski gori. Nikakor pa nisprejem-Ijivo ljudsko izročilo, da bi bila sedanja kapelica prvotna gradnja, saj je dokazano, da je bila večkrat porušena in šele v zadnjem času na novo pozidana ter prenovljena.
O nastanku prvotne gradnje se ne zdi sprejemljivo niti Hicingerjevo poročilo, čeprav vsebuje vrsto zgodovinskih dejstev. Njegova razlaga vse preveč spominja na patrocinij sv. Marjete - boja krščanske svetlobe nad pogansko temo.	Rado Radešček
Kmečki glas
Opomba: Pričujoči sestavek avtorja R. R., zaposlenega pri tedniku »Kmečki glas«, bo izšel tudi v zbirki slovenskih legend pri Cankarjevi založbi.
Ponosna in še danes obiskovana romarska cerkev Matere božje na Planinski gori.
po Sloveniji
Nedaleč od Veržeja je termalno kopališče z imenom BANOVCI. Termalna voda blagodejno vpliva na splošno počutje ljudi, zdravilna pa je tudi za vrsto bolezni — lokomotornega sistema, degenerativnih obolenj sklepov, poškodb in revmatizma. Banovci imajo tri bazene, v njihovi bližini pa je tudi prenovljen gostinski objekt s sodobno restavracijo. Prebivalci načrtujejo hotel s 100 ležišči, pokrit bežen in številna športna igrišča, še letos pa bo začel obratovati v neposredni bližini kopališča nudistični kamp z lastnim bazenom s termalno vodo.
Proizvodnja smuči v tovarni Elan v BEGUNJAH teče neprekinjeno vse leto. V letu.1982 so v oddelku Smuči, kjer je 450 zaposlenih, naredili okoli 500 tisoč parov smuči, od teh je bilo 150 tisoč tekaških. Največ smuči prodajo v Severno Ameriko, Italijo in na Švedsko.
V	BODONCIH so v počastitev občinskega praznika odprli novo skladišče in hladilnico. Objekt z dvoriščem meri 500 kvadratnih metrov, od tega je 250 kvadratnih metrov novega, 110 pa adaptiranega dela, kajti na istem mestu so v Bodoncih že imeli skladišče, ki pa ni ustrezalo.
Ob občinskem prazniku v BREŽICAH so v bližini železniške postaje začeli graditi silose za potrebe osmih porabnikov, med drugim tudi za slovensko živinorejsko poslovno skupnost. Strokovna dela so zaupali Univi-tu iz Ljubljane, gradbeni del Sloveni-ja-cestam, dobavo in montažo opreme za 20 kovinskih silosov, ki bodo imeli skupno zmogljivost 30 tisoč ton, pa Itasu iz Kočevja. Naložba vključuje tudi gradnjo železniškega tira, ki bo še bolj odprl brežiško industrijsko cono.
Znani predelovalec zdravilnih zelišč Jože Tomažinčič iz Izole je v avli Petrolovega motela na ČATEŽU odprl prodajalno zelišč in zeliščnih izdelkov. Prodajalna je odprta vsak dan razen nedelj in praznikov, v njej pa je mogoče kupiti 36 različnih izdelkov v obliki mazil, čajev, tonikov in kapljic. Zelišča in zeliščne izdelke je moč naročiti tudi po pošti, osebno pa je Jože Tomažinčič v svoji lično urejeni prodajalnici ob petkih in sobotah.
V	ČEPINCIH so se lotili temeljite obnove vaškega doma. V njem so pre-
dvideli poleg dvorane za prireditve tudi trgovino in prostore za gasilce. Material za gradnjo so že zagotovili, z deli pa bodo pričeli v prvem suhem vremenskem obdobju.
Tovarna usnjenih izdelkov Toko iz DOMŽAL izvaža svoje izdelke že od leta 1946. V minulem letu so največ izvažali v ZDA, ZR Nemčijo, na Švedsko in v Anglijo, klirinški izvoz pa je v celoti usmerjen v Sovjetsko zvezo. Na nedavnem mednarodnem sejmu usnjenih izdelkov v zahodno-nemškem Offenbachu so sklenili precej kupčij za leto 1983.
Oktobra meseca so v GROSUPLJU pričeli graditi dom za varstvo odraslih. Dom bo stal v Jerovi vasi, v njem pa bo dobilo streho nad glavo 127 oskrbovancev, od tega polovica nepokret-nih. Dom bo imel eno, dvo, tri in štiriposteljne sobe, predvidoma pa bo dograjen v oktobru 1983.
V	središču GROSUPLJEGA so odprli novo trgovino Elektrotehne. Tako ne bo treba več Grosupeljčanom po ves elektrotehniški material, gospodinjsko opremo in belo tehniko v Ljubljano. Površina skladišč in trgovi-ne'meri približno 300 kvadratnih metrov. To je že 65. prodajalna v grosupeljski občini.
Tridesetletni Milan Mačešič iz ladjedelnice »2. oktober« v IZOLI je na zveznem tekmovanju kovinarjev v Titovi Mitroviči zasedel prvo mesto med varilci. Tokratni državni prvak v varjenju je v izolski ladjedelnici zaposlen že dve leti in pol. Prvič se je udeležil kakšnega tekmovanja in - kot pravi -ni pričakoval takega uspeha.
Postajo gorske reševalne službe v KAMNIKU je predsedstvo Jugoslavije odlikovalo z odlikovanjem zaslug za narod s srebrnimi žarki. To visoko odlikovanje so kamniški gorski reševalci prejeli ob 60-letnici obstoja omenjene službe. Kamniška GRS postaja je tretja najbolj obremenjena postaja v Sloveniji, saj je po številu reševalnih akcij takoj za postajama iz Mojstrane in Rateč.
V	KRANJU so odprli nov študentski dom; odslej bo nudil streho 142 študentom, ki so doslej prebivali v zasebnih sobah v Kranju ali okolici ali pa so stanovali v dijaškem domu. Kranjski študentski dom je 37. zgrajeni slo-
venski dom iz programa izgradnje dijaških in študentskih domov, ki jih v naši republiki pospešeno gradimo po letu 1975. Od tedaj namreč delovni ljudje oddvajajo 0,3 odstotka od osebnega dohodka za rešitev stanovanjskih problemov slovenskih dijakov in študentov.
V	KRANJU je bil 9. festival športnih in turističnih filmov, na katerem so zavrteli okrog 160 filmov tako rekoč z vseh celin. V šestih dneh trajanja festivala so zavrteli poleg jugoslovanskih filmov filme tudi s Kube, Tajske in Kitajske, iz Sovjetske zveze, Kanade, Združenih držav Amerike in Južne Amerike.
V	Tivoliju v LJUBLJANI so odkrili obnovljen spominski kamen dr. Franu Jesenku, ki je bil prvi profesor botanike na ljubljanski univerzi (1919-1932), strokovni pisatelj in vzgojevalec novih vrst pšenice in ječmena. Na slovesnosti, ki je sovpadla s 50-letnico Jesenkove smrti in je bila povezana s 3 5-letnico Biotehniške fakultete, je govoril dekan te fakultete dr. Srdjan Bavdek.
V	Mlekoprometu v LJUTOMERU, kjer je 177 zaposlenih, tudi ob nedeljah in praznikih ne poznajo počitka. Krave pač dojijo vsak dan in zato se morajo podvizati, da poteka predelava mleka v različne vrste sira (ementalec, parmezan, zbrinc, razne vrste topljenega sira) brez zastojev. To se jim pozna pri produktivnosti in tudi izvozu.
V	bolnišnici v MARIBORU so bivši kirurški oddelek obnovili in ga namenili revmatološkemu in nefrološkemu odseku internega oddelka ter delno enoti za internistično intenzivno terapijo. Tako imajo odslej bolniki na voljo 72 postelj več. Programska zasnova za celotni interni oddelek je delo Vlada Sekavčnika, dipl. inženirja arhitekture iz Medicoinženiringa v Ljubljani.
Mesto MARIBOR ima stike z Greenwichem, Reinickendorfom Ber-linnom, Marburgom ob Lahni in Szombathelyjem. Poleg izmenjave delegacij prirejajo v teh mestih likovne razstave, razstave fotografij, športna tekmovanja in kulturne nastope. Konec minulega leta je Maribor obiskala delegacija Marburga, Mariborčani pa so sodelovali na tamkajšnji gospodarski razstavi.
V	Tovarni avtomobilov Maribor v MARIBORU pripravljajo nov program avtobusov. Gre za minibus, dolg šest metrov, ki bo imel od 17 do 24 sedežev, za srednji avtobus visokoturi-stične izvedbe, dolg 7,5 metra in s 30 sedeži, za členkasti avtobus, dolg 17 metrov za 160 potnikov in za nekatere druge avtobuse. V tovarni so že izdelali prototip mestnega avtobusa, ki ga sedaj preizkušajo, serijsko pa ga bodo
pričeli izdelovati konec letošnjega leta.
Tovarna Kolinske v MIRNI na Dolenjskem je specializirana za predelavo krompirja v krompirjev pire, pogosto pa svoje zmogljivosti zapolnjujejo tudi z izdelavo otroške hrane. Manj znano pa je, da tamkaj predelujejo tudi česen in hren, predvsem za živilsko predelovalno industrijo in mesne predelovalce. Tako so v minulem letu predelali 250 ton hrena. Rastlino, ki najbolje uspeva v vlažnih rečnih ustjih, dobivajo iz Slavonije in Vojvodine, dogovarjajo pa se tudi že z domačimi pridelovalci hrena iz okolice Sevnice in Krškega. Leta 1985 naj bi v Mirni predelali v pire že 14 tisoč ton krompirja.
Na MLAKI pri Kočevju so ob občinskem prazniku odprli nov hlev za 320 krav. To je največji sodobni hlev na Kočevskem. Vanj so naselili podmladek iz bližnjih hlevov ter iz hleva v Koprivniku, kjer zmanjšujejo mlečno proizvodnjo. Zaradi naraščanja cen gorivom je prevoz mleka iz oddaljenih hlevov drag, zato bodo organizirali pridobivanje mleka predvsem v okolici Kočevja.
Ob praznovanju 75-letnice organiziranega slovenskega lovstva so se v MURSKI SOBOTI zbrali delegati skupščine Lovske zveze Slovenije, številni lovci iz 411 lovskih družin v Sloveniji in mnogi gostje. Slovenska lovska organizacija je imela leta 1946 štiri tisoč članov, danes pa je njihovo število že dvajset tisoč. Ob tej priložnosti so lovske družine iz Nove Gorice, Kopra, Maribora, Prekmurja in z Gorenjske prejele odlikovanje — srebrni red lovske zveze Slovenije.
Tovarna šamotnih peči in keramike, ki je del gradbenega podjetja Pionir v NOVEM MESTU, se vse uspešneje uveljavlja na tujem. Njeni predstavniki so že lani sklenili pogodbe za izvoz v ZR Nemčijo in sicer kar 90 odstotkov celotne proizvodnje.
V	PEKRAH pri Mariboru so se na redni skupščini zbrale medicinske sestre iz vse Jugoslavije in razpravljale predvsem o higiensko epidemioloških pogojih hišne nege. Ugotovile so tudi, da so učni programi v posameznih republikah različni, da jih je treba poenotiti in izdati enake učbenike ter tako dvigniti izobraževalno raven sester.
V	PUCONCIH so dobili novo šolo za 460 osnovnošolcev iz enajstih vasi puconskega in mačkovskega šolskega okoliša. V novem poslopju je osem učilnic za razredni pouk, 13 učilnic za kabinetni pouk in trimska telovadnica.
Zadružna organizacija v RAČAH je z melioracijami usposobila 114 hektarov zemljišč, letos pa jih bodo še 84. Za obdelovanje teh površin imajo le tri težje traktorje, zato bodo kupili nov traktor domače proizvodnje, ki ga
bodo uporabljali izključno na novo pridobljenih površinah. Z njim bodo tudi vzdrževali in čistili melioracijski sistem.
V	RAKIČANU so odprli prizidek k domu oskrbovancev, s katerim so pridobili 78 novih postelj za upokojence in ostarele občane pomurskih občin, dispanzer za borce NOB in gerontolo-gijo, fizioterapijo ter laboratorij. Dom oskrbovancev v Rakičanu ima tako 269 postelj, od katerih je polovica namenjenih za bolniško nego.
V	SEVNICI so z mnogimi prireditvami počastili 200-letnico osnovne šole. Na osrednji slovesnosti je zbrani množici na čelu z okrog 200 nekdanjimi in sedanjimi šolniki govoril v imenu republiškega komiteja za vzgojo, izobraževanje in kulturo Iztok Winkler. Ob tej priložnosti so zaslužnim šolnikom podelili priznanja za njihovo delo.
Prizadevni planinci iz SREDNJE VASI so na VOJAH postavili lepo kočo. Minulo poletje je že sprejela prve goste, saj so Voje izhodišče za gorske poti proti Triglavu in še kam, popotnemu pa se ob obisku koče, do katere je moč priti tudi z avtom, odpre čudovit razgled na dolino.
V	VUČJI VASI so se v minulh jesenskih dneh lotili kopanj jarkov, o, bi bilo v prihodnje ob hudih nalivih manj problemov in škode na obdelovalnih površinah. Dela je opravila območna vodna skuonost, denar pa je zagotovila krajevna skupnost Križevci pri Ljutomeru.
V	ZAGORJU je bila VIII. slovenska pevska revija, na kateri je nastopilo več kot 50 najboljših slovenskih otroških, mladinskih, dekliških in mešanih zborov pa še gostje iz Srbije in Makedonije. Tako je v treh dneh bivalo in prepevalo v Zagorju več kot tri tisoč mladih pevcev. Vsi koncerti so bili razprodani.
V	ZAVODNJAH nad Šoštanjem so proslavili 100-letnico osnovne šole. Šola v Zavodnjah je podružnična enota šoštanjske osnovne šole in jo v tem šolskem letu obiskuje v skupnem oddelku 14 učencev drugega in tretjega razreda. Čeprav je ta ustanova majhna, je s svojim delom prerasla v pravo kulturno središče, saj med drugim pripravlja tudi znano Napotnikovo likovno kolonijo, v kateri sodelujejo mladi likovni ustvarjalci iz različnih slovenskih šol.
Za kmetijstvo neprimerne površine v ZALOŠAH, ki sodijo v krajevno skupnost Podnart, bodo pozidali. Postavili bodo 43 zasebnih stanovanjskih hiš, prostor bo tudi za otroško igrišče, naselje pa bo povezovala krožna cesta.
osebnosti y
HUBERT BERGANT, profesor na akademiji za glasbo v Ljubljani, je v letu 1982 odigral več kot sedemdeset koncertov, od tega tretjino orgelskih recitalov. Pomemben delež v tej bogati beri predstavljajo gostovanja v tujini. Po številu nastopov na tujih tleh je na prvem mestu Italija; na Madžarskem je koncertiral v Tyhaniju in Budimpešti, v Nemčiji v Altenriithenu in Lippstadtu, v Avstriji v Osojah skupaj s Šlovenskim oktetom. Na Dunaju je izvajal Bergant svoj recital na orglah iz leta 1788, ki jih je izdelal naš znameniti rojak Franc Križman. 2. novembra je Hubert Bergant koncertiral v veliki dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma. To je bil obenem drugi izvajalski preizkus velikih novih orgel v Cankarjevem domu, ki omogočajo 'zreden umetniški užitek.
Življenjsko sedemdesetletnico je pred kratkim praznoval prevajalec, libretist, publicist, nekdanji dramaturg ljubljanske Opere in večletni upravnik Šlovenskega narodnega gledališča v Ljubljani SMILJAN SAMEC. Seznamu njegove dejavnosti bi razen omenjenega lahko dodali še to in ono, na primer pesništvo, uredniško delo pri najrazličnejših publikacijah in podobno. Že med NOB je uredil pesniško zbirko z naslovom Naša pesem, nastopal na mitingih, predvsem pa je tam napisal libreto za Simonitijevo opero v enem dejanju z naslovom Partizanka Ana, ki je doživela krst leta 1967. Kljub ogromnemu prevajalskemu opusu je še uredil Slovenski gledališki leksikon v treh zvezkih, izdal bodice in satire, ki so nastajale vsa leta po vojni, Gledališke obraze, ki so zbirka izredno zanimivih gledaliških spominov, zbira pa dragocene drobce, ki bodo čez nekaj let zaživeli kot mozaik slovenske gledališke zgodovine.
V 88. letu je umrl JAKOV GOTOVAC, priznani jugoslovanski skladatelj, akademik in pedagog. Preminuli skladatelj, ki se je še posebej proslavil doma in v svetu s svojo opero Ero z onega sveta, se je rodil v Splitu, v Zagrebu končal gimnazijo, na Dunaju glasbeno akademijo, od leta 1923 pa je živel v Zagrebu, ki mu je ostal zvest do smrti.
( ^
turistični
vodnik
Celjsko turistično območje
Poslovna skupnost za turizem iz Celja je poskrbela za izdajo prospekta celjskega turističnega območja, ki obsega občine Celje, Mozirje, Slovenske Konjice, Šmarje pri Jelšah, Velenje, Žalec, Laško in Šentjur. Vsaki občini je posvečen ves list s kratkim opisom območja in barvnimi fotografijami. Besedilo pove tudi nekaj o turističnih krajih, kulturnozgodovinskih spomenikih, nastanitvenih objektih in informacijskih točkah v posameznih občinah.
Publikacija je izšla v slovenščini v 30 tisoč izvodih in v nemščini v 20 tisoč izvodih. V večjih količinah jo lahko naročite pri Poslovni skupnosti za turizem, 63000 Celje, Cankarjeva 1, tel. (063) 24-813.
Jezero pod Krimom
Jezero pod Krimom je majhno, a lepo in tudi primerno za kopanje, ker se lepo segreje. Je pa precej globoko in velja biti pri kopanju pozoren. Jezero ni daleč od Podpeči, do koder se lahko pripeljemo kar na štiri načine: z avtom ali iz Brezovice v Podpeč ali pa skozi Ig in Tomišelj pod Krimom. Lahko se do bližnje postaje Preserje pripeljemo tudi z vlakom in navsezadnje lahko do Podpeči tudi priveslamo ali pribrenčimo s čolnom po Ljubljanici.
V okolici sta tudi dve razgledni točki. Prav blizu jezera, onstran ceste, je nizek griček s cerkvico sv. Lovrenca. Vzpetina se dviga pičlih trideset metrov nad »gladino« barja. Razgled je skromen, a kot nalašč za sprehajalca, ki mu ni do strmin.
Malo višje, nad Jezerom in Podpečjo, se dviga skalnata, a z gozdom in tratami porasla Sv. Ana, ki velja za odlično razgledišče. Zlasti je lep razgled na Ljubljansko barje pa na razgibano silhueto Polhograjskih dolomitov, ter seveda, če je vreme, tudi na Julijce in na Kamniške planine.
Gostišč je precej v teh krajih; v Podpeči je predvsem (spodnji) Kirn za zahtevnejše goste, v okoliških vaseh
pa so še drugi, predvsem (zgornji) Kirn v Kamniku.
Slovenija pozimi
Splošno združenje gostinstva in turizma Slovenije je izdalo prospekt z naslovom Slovenija pozimi. V njem so opisani smučarski centri v Sloveniji, posamezne strani prospekta pa so namenjene Krasu, zdraviliščem in morju.
Prospekt je formata 21 krat 21 cm; oblikoval ga je Kompas Jugoslavija, tiskal pa Gorenjski tisk v Kranju.
Izšel je v osmih jezikih in sicer v slovensko-srbohrvatski, angleško-nemški, italijansko-francoski in šved-sko-nizozemski verziji.
Na predzadnji strani prospekta je pregledna karta Slovenije s pomembnimi zimsko-športnimi središči, večjimi mesti, zdravilišči in najpomembnejšimi cestami, v posebni tabeli pa je podan pregled vseh smučišč v Sloveniji.
Prospekt je na voljo pri Turistični zvezi Slovenije, Ljubljana, Miklošičeva 38/VI, tel. (061) 312-087.
Eden izmed posnetkov slovenskih smučišč v novem prospektu z naslovom Slovenija pozimi
Gozdna učna pot vrh Pohorja
Društvo gozdarskih inženirjev in tehnikov Maribor je uredilo gozdno učno pot vrh Pohorja. To je že šesta učna pot v Sloveniji. V poljudni obliki seznanja pohorska pot obiskovalce s pomenom gozda, z dogajanjem v njem, z delom gozdarjev in z zgodovino gozdarstva v tem predelu Pohorja. Pot je speljana od Bolfenka (zgornje postaje mariborske vzpenjače) po severnem pobočju na Razglednik, do Železničarskega doma in nazaj do Bolfenka. Na poti je 21 postajališč, katerih opis je moč prebrati v posebnem vodniku. Pot je dolga približno 3 kilometre in se vzpenja od višine 1050 metrov do višine 1146 metrov. Name-
njena je tako šolarjem za pouk v naravi kakor tudi drugim obiskovalcem Pohorja za poglobljeno spoznavanje gozda in okolja.
Markacija poti je zelena smreka na beli podlagi, poleg tega pa še moder krog z rumeno piko, kar je dogovorjeno znamenje za gozdne učne poti.
Hotel Matajur v Kobaridu
Gostinsko in turistično podjetje Soča v Tolminu je konec leta odprlo novozgrajeni hotel Matajur v Kobaridu. Hotel je v centru Kobarida in je od Bovca oddaljen 20 km, od Livka pa 6 km.
Hotel je B kategorije, ima 100 postelj (tri enoposteljne, ostale so dvo in triposteljne), v vseh sobah je centralno ogrevanje in telefon. Sobe v L in 2. nadstropju imajo balkon in kopalnico z WC-jem, sobe v 3. nadstropju pa so mansardne in imajo le WC.
V pritličju je restavracija, dvorana s plesiščem, aperitiv bar, dve posebni sobi, družabna TV soba, recepcija in shramba za smučarsko opremo.
Hotel ima tudi senčni letni vrt.
Cena polpenziona je enotna za vse sobe in velja 530 dinarjev po osebi.
7-dnevni smučarski paket velja 5300 dinarjev in vključuje:
7 polpenzionov
7 dnevnih kart za koriščenje smučišč na Kaninu (Livku)
7 turističnih taks
avtobusni prevoz Kobarid-Bovec--Kobarid ali Kobarid-Livek-Kobarid (smučarski avtobus).
Podrobnejše informacije daje Soča, Gostinstvo in turizem Tolmin, tel. (65) 86-081.
Specializirani avtoservisi v Sloveniji
BMW
Zastopništvo: Tehnounion, Ljubljana, Vošnjakova 2 Konsignacija: Ljubljana, Devova 18, Dobova, Franc Škoflek, Dobova 23/a.
DAF
Zastopništvo: Univerzal, 11000 Beograd, Majke Jevrosime 51 Predstavništvo: 61000 Ljubljana, Gregorčičeva 11, 61230 Domžale, Avtoservis, Ljubljanska 21, 66000 Koper, Gi-no Ratoša, Istrska 39.
FORD
Zastopništvo: Interkomerc, 11000 Beograd, Terazije 27, 61000 Ljubljana, Avtotehna, Celovška 228, 61234 Mengeš, Avtoservis, Trzin
HILLMAN
Zastopništvo: Unikomerc, 41000 Zagreb, Amruševa 10
/ \
naravni
zakladi
^ Slovenije ^
Netopirji
Med tistimi, ki so zagotovo prespali silvestrsko noč, so tudi netopirji. Le zakaj se teh sesalcev tako bojimo? Ali so res nevarni? Ali res napadajo človeka in pijejo kri?
Strah izvira iz nepoznavanja in negotovosti, zato si na kratko oglejmo netopirje, ki so se zaradi svojstvenega načina življenja, pa tudi zunanjega iz-gleda, znašli v ljudskem izročilu mnogih narodov. Najraje jih povezujejo z mračnimi nočnimi silami, zlasti krvosesi. Takšnim domnevam botrujejo ostri netopirjevi zobje, kožna krila in neslišno nočno letenje. Vendar so netopirji zelo daleč od vampirjev žepnega formata!
Marsikje pravijo, da netopir ni ne ptič, ne miš. Ker ga uvrščamo med sesalce, je torej po biološki plati bolj »miš«, od vseh preostalih predstavnikov te skupine pa se loči po krilih -kožni letalni mreni, ki je razpeta med
podaljšanimi prsti sprednjih nog ter zadnjimi okončinami in repom. Zmožnost letenja pa je vse, kar je na netopirjih ptičjega!
Neslišni let netopirjev, izredno hitro in ostro spreminjanje smeri lahko občudujemo le v mraku, saj dan prespijo na podstrešjih, v cerkvenih zvonikih, drevesnih duplih, jamah i. p. Šele zvečer se podajo na lov. Zaradi spretnega letenja jim uide le malokatera žuželka, ki je njihova glavna hrana. Kako pa se znajdejo v mraku, kako vidijo plen, zakaj se pri vrtoglavem letenju ne zadenejo v ovire? Dvoje drobnih očesc prav gotovo ne more izpolniti vseh teh zahtevnih nalog, zato si pomagajo z »radarjem«. Venomer oddajajo za nas neslišne ultrazvočne krike, zvok odbit od ovir ali plena pa prestrezajo z velikimi ušesi. Na ta način se, kot na primer letalo v megli, znajdejo tudi v popolni temi.
Za netopirje je zimski čas najmanj gostoljuben zaradi nizkih temperatur in pomanjkanja hrane - žuželk. Neugodne razmere prespijo ti zanimivi sesalci v podzemeljskih jamah, kjer je stalna temperatura okoli 10 °C. S krempeljci zadnjih nog se obesijo na strop, visijo z glavo navzdol, telesca ovijejo s krili in preidejo v energetsko varčno stanje mirovanja.
Na svetu živi okoli tisoč vrst netopirjev, v Jugoslaviji pa le nekaj deset vrst, od katerih sta najbolj pogostna mali (na sliki) in veliki podkovnjak.
Netopirjev ne obravnavamo le kot koristne živali, ampak tudi ogrožene. Vedno več je poročil o močnem upadanju številnosti, zato so netopirji na rdečih seznamih ogroženih živalskih vrst (Red Data Book) malodane v vseh evropskih državah. Zgolj zakonsko varovanje je premalo; če hočemo posamezno vrsto ohraniti, moramo najprej dobro poznati njen življenjski krog, vedeti, zakaj je ogrožena in potem glede na vzroke tudi ukrepati.
Kateri pa so vzroki propadanja netopirjev? Stari Rimljani sojih pribijali na vrata, da bi jih obvarovali pred čarovnicami in boleznijo, danes pa neposredno uničevanje vrst ni poglavitni vzrok. Zaradi sedanjega načina gradnje in gozdarjenja je vedno manj primernih dnevnih zatočišč, največja nevarnost za netopirje pa je uporaba insekticidov v kmetijstvu. S prehranjevanjem se kopičijo strupi, ki so v žuželkah, v netopirjevih maščobnih tkivih. Med prezimovanjem v jamah, se živali ne hranijo, ampak žive od maščobe. Pri porabljenju telesne hrane pa se poleg energije sprostijo tudi insekticidi, ki škodljivo delujejo na živčni sistem netopirjev. In tako netopirji tiho izumirajo...
Za konec pa še zanimivost: ali ste vedeli, da je najmanjši sesalec prav vrsta netopirja s Tajske. V dolžino meri komaj tri centimetre, tehta pa le dva grama!
Peter Skoberne



Foto:
Albert Mlekuž, Hamilton, Kanada
Slovenija
v
mojem
objektivu
T
No. 1/83
RODNA GRUDA, Magazine for Slovenes Abroad, Cankarjeva 1U1, 61001 Ljubljana, Slovenija-Yugoslavia Tel. 061/210-716 Published by Slovenska izseljenska matica, Ljubljana Editors: lože Prešeren ( Editor-in-Chief) and Jagoda Vigele. English translations: Milena Milojevič-Sheppard, M.A. RODNA GRUDA is published monthly. Numbers 8 and 9 are published together as a double issue. Yearly subscription for overseas countries is 11.— U. S., 13.— Canadian or 10.— Australian dollars. Payment can be made direct to our Account. No. 50100-620-010-32002-2818/5 at Ljubljanska banka, or by »	¿5 C international money order, or
by check — payable to i »»	\»Slovenska izseljenska matica«
— in a registered letter.
Letters to the Editor
Dear Editor:
Enclosed is my personal check towards my subscription to Rodna Gruda. I appreciate your sending it so faithfully. We all anxiously await each issue.
About a year or so ago you had a portrait of Kobjeglava na Krasu. Our hearts leaped with joy to see and read something on my parents’ birthplace. Our Mom is 89 now and she still tells us of her beautiful Slovenia — and especially of her choir days at St. Michel Church in Kobjeglava. She immediately took the magazine and “ate” every word printed in your article.
We hope that sometime soon again you may be able to print pictures or another write-up on Kobjeglava.
Thank you and God bless you all. Sincerely
Maxine Taucher, Kane, PA, TJ.S.A.
Dear Sirs:
I am enclosing check for yearly subscription of the “Rodna Gruda” with the English Section. Please send the magazine to my dear 82 year old Mother, who still enjoys reading about her homeland that she left in 1922 and was never able to return. I, the eldest daughter, find the pictures most interesting and always read the English Section, and hope that my 2 sisters and I will be able to visit the lovely Slovenian birthplace of both my Mom and Dad.
Our University student Jim visited his grand-mother’s area, where she went to school and churches and lived until she was 22, several years ago! So did my niece with a University group. We have many cousins there in Ljubljana, Rob and Struge. Our son stayed at the Anton Rupar home in Rob and they drove him to old landmarks and many places of interest in
all of Slovenia. He took many photos and felt so welcomed even with not knowing a word of Slovenian! He used a dictionary! Our relatives were all people you can be proud of in Slovenia! So hospitable and gracious, our son and niece stated.
Angie de Spelder (daughter of Angela
Resner)
Grand Haven, MI, U.S.A.
From the Editor
During the Spring months of 1981 you received in one of the numbers of “Rodna gruda” a questionnaire about our magazine. It was our intention to find out by means of a survey, similarly as the editors of other magazines do, whether you are satisfied with “Rodna gruda” and its size, and what proposals and suggestions you might have for it in the future. Then for some months the questionnaire forms you had filled in kept arriving at our office. I think that we can be satisfied with the number of filled-in questionnaires received, although we had expected somewhat more of them, and that the aim of the survey has been fulfilled. The general findings from the survey were that you like to read our magazine, that the majority of you read all of it, and that we have many more readers than subscribers, since nearly every copy of “Rodna gruda” is read, apart from the subscriber himself or herself, by several relations of the latter or other of our fel-lowcountrymen. We got the most answers from the United States of America, but we also got answers from all the countries where we have subscribers.
About half of the answers we received were in English, which means that our English Section is very popular with readers in overseas countries. More than half of those answering
the survey were of the opinion that an English edition of “Rodna gruda” is needed, although otherwise they were satisfied with the standard of the articles and with the scope of the magazine. Our readers are most interested in what is going on at home — in Slovenia, then in events in Yugoslavia as a whole, in the Slovene heritage and history, and in news about Slovenes around the world. This means that our magazine creates many links between Slovenes in their homeland and Slovenes scattered around the world. There were also a considerable number of suggestions as to ways in which the content of “Rodna gruda” could be made more varied. For instance, there were suggestions that a course in the Slovene language be published as a regular feature, and that more should be published about the National Liberation War. Other proposals included Slovene cooking recipes, crosswords, data about the prices of individual articles in Yugoslavia, as well as a longer Slovene story in serial form.
All your many suggestions and proposals will be discussed at future meetings of the Editorial Committee and Publisher’s Council, and in this way we shall be able to prepare a magazine which will undoubtedly be even more in accordance with your wishes.
A Happy New Year 1983 to all our subscribers and readers, and to all our fellow-countrymen throughout the world!
Jože Prešeren
The Slovene Cuisine -Part of our Cultural Heritage
Many books have already been written about the Slovene Cuisine. In earlier centuries a lot was written about the home cooking in Carniola in German cook-books. The Slovene dish “ajdovi žganci” (a kind of polenta made from buckwheat flour) was mentioned as early as in the year 1465.
In the more distant past, recipes were passed by word of mouth from one housewife to another. Then they began to write down various recipes, but all these notes got lost in one place or another. Some of today’s country housewives inherited the recipes for traditional Slovene dishes from their grandmothers, and of course these recipes represent a valuable heritage which is a part of Slovene folklore.
It was only in the year 1799 that the
first Slovene cookbook was published, at the Kleinmayer press in Ljubljana. This work was entitled “KUHARSKE BUKVE” (Cook-books), and its author was the well-known poet Valentin Vodnik. He explained the purpose of his book in the foreword, as follows:
”It is not only the custom, but it is also fitting that women should cook. Thus I have tried to write down the basic principles of the Kranjsko Cuisine for my fellow-contrywomen. They have the honour to be the creators of healthy, pleasantly smelling and pure dishes. In this way they will be able to understand, discuss and preserve the traditions of the Slovene Cuisine in their own language“.
Today it is difficult to determine to what extent Valentin Vodnik kept to the German original and how much he altered it during translation and editing to fit the Slovene Cuisine. In any case, Valentin Vodnik’s “Kuharske bukve” are the first book written in Slovene about provisioning and cooking.
He didn’t have an easy task with the language, as the Slovene culinary terminology of that time-had not yet been standardized. Dishes and ingredients were called differently in different places, and many slang words based on their German equivalents were in use. Vodnik tried to put all that right. He searched for the corresponding, old Slovene expressions and stated in his foreword:
’’The words and expressions used in these books are almost all based on the Slovene language as it is spoken in Kranjsko (Carniola), the only difference being that they are not spoken in all parts of our country. Can I be blamed for doing so? Should I go begging for names elsewhere if I can find them at home. Are we never going to correct our spoken and written language? If things go on as they are doing now, then the time will come when Slovenes from Gorenjsko, Dolenjsko and Notranjsko will no longer be able to understand one another; one will become germanized, another will remain by himself and the third will become half-Italian. Who will write such books for the people of Kranjsko then?”
Vodnik’s “Kuharske bukve” were well received, as they were the first Slovene work of their kind. In 1834, fifteen years after Vodnik’s death, they were reprinted by the printer Jožef Blaznik of Ljubljana, and a third, “amended and enlarged” edition was published in 1842. Last year a facsimile copy of the first edition of 1799 was published in Ljubljana by “Can-
karjeva založba”, which brought an enthusiastic response from book-lovers.
Everyday dishes and dishes for grand occasions
Up to the year 1868, Slovene hous-wives used Vodnik’s cook-book to cook by, and it was then that the first edition of “SLOVENSKA KUHARICA” (“The Slovene Cook”), subtitled “How to cook tasty everyday and grand dishes”, was published. It was written or, rather, to be more accurate, dictated by Magdalena Pleiweis, née Knaffel, from Rožek in Koroško, who was famous at that time in Ljubljana as an excellent cook. For this reason efforts were made to persuade her to assemble recipes for a handbook of cooking. She did not write it herself, but it was taken down to her dictation and assembled to her order by her friend Neža Lesar. The book was then edited linguistically and prepared for printing by Neža’s brother, Anton Lesar, a catechist and qualified teacher of Slovene at the modem German school in Ljubljana, which existed at that time. Anton Lesar was, from 1865 until his death, a committee-member and secretary of “Slovenska matica”.
In the introduction, authored by Mrs. Pleiweis, we read:
“A desire for progress in cooking has awoken in the minds of Slovene girls a desire for new cook-books, fitted to recent progress, and I have been asked by many people for many years to publish such a work. Well, here it is! In its pages I have described 932 dishes for ordinary and extraordinary occasions — all of them tasty, appetising and as far as possible economically prepared dishes, whose method of preparation has been completely confirmed by my many years of experience in the service of high ladies and gentlemen”.
At that time people had started to think about healthy food for less well-off Slovenes, so she also wrote:
“Since fancy cooking is an excellent part of housewifery and is important for all classes, it is necessary that the cooking should be good, tasty and economical in families of lower standing, too. In order that the cooking should be good and as economical as possible, every cook or housewife should keep her kitchen in good order, as nothing in the world can be perfect unless things are kept in proper order.”
The sixth edition of Magdalena Pleiweis’ “SLOVENSKA KUHARICA” (so popular was this cook-book with
all '‘classes”), published in 1912, included some fundamental changes with respect to the earlier editions. The book was improved and revised by S.M. FeMcita Kalinšek, a sister and teacher at the School of Domestic Science in Ljubljana. The handbook of cookery now included photographs, in black-and-white and in colour, which was a real luxury at that time.
Over the years which followed the ’’Slovenska kuharica“ cook-book was reprinted ever more frequently. The tenth edition was revised and added to by Isabela Gosak. The demand for this book, of which new editions have always been sold out in a short time, kept increasing, so that in 1980 the eighteenth reprint of Felicita Kalinšek’s “Slovenska kuharica” was published by “Cankarjeva založba” of Ljubljana. This edition has already been practically sold out.
Increasing market for culinary books
After the First World War the authors of Slovene cook-books began to think more frequently about the needs of the wives of peasants and farmers, of workers and the less well-off townspeople. A lot of books aimed at such modest buyers were published in the period up to the start of the Second World War.
One particularly welcome addition was the “Cook-book for Countrywomen and girls”, published by the Agricultural Printing Society of Ljubljana in 1925. In the introduction to this book, the authoress, B.R. wrote: “This cook-book is not intended for the use of town ladies and their daughters, but for you, country wives and girls, who haven’t had the opportunity to attend a Domestic Science School and learn how to be a proper housewife. In the country, girls learn how to cook from their mothers, or else they have been left like orphans from early youth to look after themselves”.
Nevertheless the authoress of the above-mentioned book didn’t forget to describe a farm feast. This was to be as follows: Soup with noodles or meat dumplings, beef with horseradish sauce and baked potatoes, roast chicken with salad, and stewed fruit, nut-roll or “straubi” (similar to “flancati” — thin fritters).
The book “Housewifery and Modern, Plain Slovene Family Cooking” by Andrej Pceljnikov, which was published in Maribor, is another book which should be mentioned from this period. In the years up to 1941 many other thicker or thinner cook-books were published, and recipes for Slo-
vene dishes from town and country were published regularly in all women’s and family magazines.
More recent cook-books
After the Second World War there was an increase in the organized publication of cookery handbooks, of new editions of pre-war books and of completely new texts. “Ljudska prehrana” (“Popular Food”) by Viljem Novak, which provided a description of how and what the people of Prekmurje used to eat, is a book which should be mentioned (it earned its author a Ph. D.), as well as “Mushroom Dishes” by Marinka Pečjak, and “Dietary Dishes” and “The Slim Live Longer” by dr. Dražigost Pokom, the first Slovene (and Yugoslav) doctor to study the subject of healthy food professionally. Several Slovene publishers, notably the publishing section of the Central Institute for the Advancement of Housewifery, the Mohor Society, the Farming Herald’s publishing-section, and “Cankarjeva založba”, began with the organized publishing of cookery books. The Housewife’s Calendar, published annually by the Central Institute for the Advancement of Housewifery, is a very useful publication for Slovene housewives, whether they go to work or not. The names of Andrej Gram and Kristina Matjašič must be mentioned, too, as well as those of Marija Remec, Martin Knez (“Home-baking cf Bread”), Milena Motoh, Mira Šilc and Anica Šušteršič. Kristina Matjašič was, for a number of years, Tito’s cook. She was head cook at the Hotel Slavija in Maribor and at the Hotel Golf in Bled. She wrote the valuable book “Slovene Menus”.
In 1982 the Slovene public has been pleasantly surprised by the publishing, by “Cankarjeva založba” of Ljubljana, of a new cook-book entitled “Ta dobra stara kuha” (“That Good Old Cooking”). The author of the book is ing. Pavle Hafner. In this book Hafner, whose interest an the culinary art is an amateur and not a professional one, describes his memories of the dishes cooked by his grandmother at the old farm at Visoko. The book describes not only these dishes, but provides a view of one part of the life of our ancestors. It contains 350 recipes for home-made dishes of the past, whose existence and ingredients have been almost forgotten, for instance dishes made of millet or buckwheat mash.
This cook-book, the newest in Slovenia, with exceptionally beautiful colour illustrations from the past, ma-
kes interesting reading, too. There are nostalgic chapters about how the household at Visoko lived, and about the “Black Kitchen” of old Mina, which warm our hearts and make us want to try and enrich our meals with such “good, old dishes”. At the end of the book there are 38 menus older than one hundred years or more, which are not only an illustration of the past but provide ideas for today’s table of fare.
Another cookery book which is being prepared by “Cankarjeva založba” of Ljubljana is “Jugoslovanska kuhinja” (“Yugoslav Cuisine”) by Olga Markovič. This is an extensive book of large format, which will be a guide through the pots and pans of the Yugoslav nations and nationalities — with many rich illustrations in colour. Of course, Slovene cuisine will be suitably represented.
Thus the tradition will continue of getting to know, preserving and bringing back to life Slovene national dishes, which began with Vodnik’s “Kuharske bukve”, continued with, in particular, the eighteen editions or reprints of Kalinšek’s “Slovenska kuharica”, and then with all the other cook-books of greater or lesser scope which followed. When such a book is published, it represents a special kind of contribution towards the preservation of and acquaintance with the culture and traditions of the Yugoslav nations. Not just because of interested foreigners, but mainly for the younger generation, which is more used to deep-freezes and industrially-prepared food. For the treasury of homemade dishes is a part of our cultural heritage, which should be preserved and maintained.
Slovene cook-books have been pub-shed in several successful editions in the United States of America. They have been written by our fellow-country women living there, who have col-lacted various recipes of home cooking together for such books.
In the paper, “Zarja — the Dawn”, which is published by the Slovene Women’s Association, recipes for homemade Slovene dishes are published as a regular feature.
Alice Kuhar has already written the second book entitled “Kuhar’s Carousel of Recipes”. It was published in Cleveland. Apart from general and Slovene recipes, the book also contains chapters which describe Slovene customs at Easter and Christmas, and which are enriched with suitable holiday-time recipes.
Jagoda Vigele
One Hundred Years Tradition of “Radenska” Mineral-Water
Today there are probably few countries in the world where the naturally-occurring mineral-water from Radend, in characteristic green bottles with the characteristic “three hearts” on the label, is unknown. Even fewer drinkers of this mineral-water could be found today among all those who drink it, who still have any belief an witches. If we started to explain to them quite seriously that it is witches whom we must thank for the discovery of this water, they would laugh at us and think we had lost our senses, probably from drinking too much red wine from Kapela.
But it was indeed by witches that Radenska mineral-water was prepared, as has been fully proved. It all happened many years ago, exactly as will be here described, with only a few added points of interest.
The Witches’ Field: “Bubla”
It happened in the twenty-ninth year of the rule of His Imperial Highness Franz I, the Emperor of Austria and Hungary, or in other words in the year 1833. There had been a lot of rain and hail that year, and hailstorms had hit many of the hillsides covered in vineyards in the vicinity of Radenci. In those days, particularly in vinicul-tural areas, it was always witches who were blamed for the hailstorms which
In the centre of Celje
ruined the crop of grapes. And it was in that very year, when there was already an excess of water in one form or another, that an unknown traveller discovered, in Radenci, another source of water. The story goes as follows:
One summer night, a carriage was rattling along the dusty, twisty road from Radgona to Radenci. Sitting on the carriage was the driver and one traveller — a young man who was training to be a doctor at Vienna and was travelling to Ljutomer on holiday. As they were driving past a little village, named Radinci or Radedn in German, the driver suddenly turned to the young man and said:
“Do you hear how “Bubla” is rattling and whistling tonight?” “Bubla? What Bubla? What is that?” asked the young man in surprise.
“That’s the name by which that meadow is known. It’s a boggy meadow, and from below you can hear bubbling and gurgling sounds. Tomorrow there’ll be a witches’ dance, that’s for sure!”
And certainly a mysterious murmuring and hissing sound could be heard coming from the field.
“What is that noise?” asked the young man fearfully.
“That’s a spring”, replied the driver. “Underneath there’s a big cauldron, in which the witches are now cooking dumplings with which they will ravage our fields and vineyards. Whenever such a whistling noice is heard here, you can be sure that there will soon be a hailstorm. I haven’t heard such loud whistling for a long time...”
Many Mineral-water Springs
The local people knew “Bubla”, where the witches cooked their dumplings, very well. They used to get mineral-water there to dilute wine whenever they gave it to vinevard-workers or quenched their own thirst with it. Many such springs with similar mineral-water had been known in the wider vicinity of Radenci for centuries, as later archaeological diggings have shown.
But let us continue the story about the young traveller. The latter would probably have soon forgotten the gurgling of “Bubla” if there had not been a really heavy hailstorm the next day in that area, which caused great damage to the vineyards there. On his return from Ljutomer at the end of his holidays he took a good look at the source, analysed the water, and found that it had health-giving properties. He tried to convince some people to start making proper use of the mineral-water spring in Radenci, but nobody took any interest in his proposals.
After many years he returned to Radenci, bought some land in the vicinity of the spring, and started to search for water on his own account; what he was looking for was the spring’s artery. It was in the late autumn of 1869, when the workers searching for the spring were shivering from the early snow, that the long-searched for mineral water bubbled up from a depth of 17 metres. Doctor Karl Henn, who was now quite late in years, gave this spring the name “Radenci”. It was from this village, with a population of 131 at that time, that the mineral-water bearing its name began its later ever more successful advance into the world. The first spring was followed by the discovery of numerous other springs, and the most urgently needed buildings soon began to be erected. During the first year of bottling, a total of 37,000 bottles of mineral-water went out into nearer and more distant parts from Radenci, whose name began to appear in the press, too. Respected experts of the time were of the opinion that Radenska mineral-water was one of the minerally richest waters in Europe.
Radenci Health-Spa: a Century of Tradition
Today Radenci Health-Spa, with its parks and buildings, is very neat in appearance. It provides an air of peace and hospitality for every visitor, whether healthy or infirm. In its way it is a very modern centre, but it also retains the noble spirit of its antique
patina. Of course, it is also the proud possessor of one hundred years of history.
Dr. Karl Henn did not live to see the beginnings of Radenci as a health-spa. Broken in body and mind, he committed suicide in 1877 in Rimske Toplice, but his son Roman continued his father’s plans. So it was that 1882 became a year of great importance for Radenci: the provincial administration at Graz acceeded to the latter’s request for permission to open a health-spa. At that time Radenci possessed, apart from buildings used for the bottling and despatch of mineral-water to the outside world, equipment for the heating of mineral-water, a building with a swimming-pool and room for the accomodation of fourteen visitors, as well as an infirmary with thirtyone beds in twenty-three rooms. That was only the start of the development of Radenci and its health-spa.
A thick volume could be written about all that has taken place over the last hundred years at Radenci. On the whole the fate of Radenci and its health-spa was determined, to a greater or lesser extent in accordance with their capabilities and wealth, by the estate of dr. Karl Henn and by all those who married or bought themselves into the “Radenska rights”. That’s how it was up to the end of the Second World War, when popular rule began. It was then that the two previously competing enterprises of Radenci and Petanje were combined. The latter firm, which had its own mineral-water but no health-spa as such, had much less buisness than the former.
“Radenska”, which includes the health-spa organization, is now a firm which bottles and sells (to a large extent to foreign markets, too) millions and millions of litres of mineral-water and also of various tasty nonalcoholic drinks. The health-spa complex includes a number of hotels with room for more than 600 visitors, restaurants and the latest medical equipment. People come to the health-spa in order to improve their health, but also for rest and recreation. There are also plenty of opportunities for sport, amusement, entertainment and walks or trips in the vicinity of Radenci, and in particular to the numerous “Vrhovi” (“peaks”) south of Radenci, hills covered with fertile vineyards in which the best kind of grapes are grown.
The Touristic Heart of Pomurje
Since the end of the war, Radenci has succeeded in becoming the touristic heart of Pomurje, a district in the north-east comer of Slovenia. This “little country”, with a total area of 1334 square kilometres, reaching to the northernmost point of Yugoslavia, has always been rather hidden away from the rest of the world. But this district contains many places and points of interest. Here a traveller’s eye can alight on wide plains with golden sheaves of com, on white fields of buckwheat when they blossom in Autumn, and on the rounded vineyard-covered hills, full of grapes. In the vineyards the rattling of wind-rattles can be often heard. These rattles have not been erected in order to frighten away greedy birds, but also, like the ringing of bells, to announce the coming of the vintage festival, of the fully-ripened year, when Nature decks herself with her festive colours, and calls painters to portray her. Not many such small countries have given birth to so many painters in such a small space.
Many of the local villages have their own coats-of-arms. One has a gander, another a frog, and a third a carp. Plenty of examples of old, rural architecture can be found (such as old houses constructed on piles), as well as potters, weavers of straw mats, horse-breeders, gipsy music, and in winter at carnival time the acting out of ancient marriage customs. There is also a large choice of good home-cooked dishes, and the local people, speaking with a soft, Pannonian ac-
cent, are renowned for their kindness and hospitality. Whoever visits this little country likes to return to it, like the storks, old friends of the people and places along the River Mura, which return there every Spring.
About the Squirrels in Radenci Park
Whoever stays in Radenci won’t be able to miss the squirrels which live there. They play among the trees of the peaceful and cool park, whose fir-trees are as old as the health-spa itself, and amuse the visitors. They are quite tame and not afraid of people at all. And why should they be afraid of people, after all it is people that bring them goodies. There is no hour early enough at which one wouldn’t find them “at work” on the paths between the century-old trees and beds of carefully-grown flowers. How lively and quick these little animals are. And if you halt just for a moment, don’t be surprised if one of these little creatures climbs up straightaway onto your shoulder. They beg for nuts and when they get them they dash off into the bushes to hide them. But they have very bad memories. Only a few moments later they have forgotten where they hid their recently-gained treasure.
The squirrels are-the favourites of the people of Radenci and of visitors to the health-spa, who keep them well stocked up with nuts. And so, in contact with Nature, one can relax and
The village of Polhov Gradec (photo by Janez Zrnec)
take a step nearer good health and well-being.
Whenever someone’s heart gives him trouble, then the health-giving mineral-water can help in the form of a second heart, and the third heart can be these charming inhabitants of the park in Radenci — its squirrels. At least symbolical!}', since they make a contribution to the improvement in one’s well-being.
After all, “Radenska” mineral-water is best known by the three hearts on the bottle label.
Jože Olaj
Protection of the Natural Environment of Slovenia
For a number of years I had wanted to climb to the top of Mt. Snežnik in Notranjsko. That’s not surprising, since this mountain with its characteristic pyramid-shaped top is visible from almost every higher peak in Slovenia on clear days. On each trip my eagerness grew, until one Autumn day my wish to climb Mt. Snežnik came true. Leaning against my rucksack, I drew in the magnificient view — all Slovenia was spread out in front of me. In the far distance I could just get a hint of the “Slovenske gorice” hills, then I could make out the green ridge of the Pohorje Mountain, and next to it the characteristic top of Boč and the horn of Donačka gora, the two of which melted into the hills of Kozjansko and Zasavje. Then there is pretty Dolenjsko, bounded by the Gorjanci Mountains and the dark wooded hills of Kočevje. And how many mountaineering memories the view to the north brings! The Julian Alps and the Savinje Alps are clearly visible, as well as part of the long chain of the Karavanke Mountains. The “necklace” of our highest peaks slowly blends into the lower hills, into the River Sava’s plain, with Ljubljana and broad-shouldered Krim. Close beneath me are the fields and valleys of Notranjsko with their well-known disappearing lakes (Cerkniško Lake and Planinsko polje). Looking towards the West, my eyes rested on Mount Nanos, the keeper of the winds above the green Vipava Valley, and then travelled across the famous Karst down to the smooth blue surface of the Adriatic Sea.
Many people might think that such a view is too condensed to be magni-
ficient. But to me the view meant much more. Each little bit of the view was a real experence, and all the individual parts of it blended into a whole. Suddenly I remembered, from my high-school days, the words of Can-kar’s Kurent:
“He dealt out beauty with a miserly hand as he travelled the world from East to West; he went past mighty landscapes, but didn’t spare them a glance — these dull landscapes lie there, staring blindly up at the sky and asking for mercy. In the end he had just a handful of beauty left. He threw it out on all four sides, from the hills of Štajersko to the steep slopes of Tržaško, and from Triglav to the Gorjanci mountains”.
At that time I had not understood the message of those words; they sounded to me more like the exaggeration of a poet. Nevertheless, as I was lazily enjoying the wonderful view from the top of Mt. Snežnik, I suddenly understood the depth of Can-kar’s idea. The main characteristic of Slovenia — its variety — is encompassed in this sentence, for where in the world could so many different types of landscape and such a variety of natural wonders be found along a straight line less than 300 kilometres long.
Although we live in Slovenia, it is not just “ours”. We share it not only with our fellow-countrymen living outside Yugoslavia and overseas, but also with the past and future generations. Slovenia is the land which unites us, so our responsibility for the preservation of its natural environment is so much the greater.
There are few areas in Slovenia where Nature is still untouched by the hand of Man (a total of 51 sites and areas are protected by law). In their struggle for existence, our ancestors were driven to live very efficiently — to achieve the maximum effect with the minimum amount of expended energy. The result of such an economic way of life, which was achieved on the basis of experience, observation, and error, is the characteristic cultural landscape. Because of the variety of different natural environments existing in Slovenia, the latter’s cultural environment is very varied. Tust remember the lonely farms in Solčavsko, the huddled-up villages in the plains, the hay-racks, and the stone walls and houses on the Karst. This harmony of our ancestors with Nature proves that the cultural landscape, as well as the original natural environment, is very characteristic for Slovenia, as both of them bear witness to our national identity and confirm the aboriginality of Slovenes in this land.
Due to the fast development of modem technology, the landscape is now subject to more rapid changes than at any time in the past. If it is taken into account that today’s generations possess much greater sources of energy than our ancestors, then it is understandable that inadvisable and unsuitable changes to Nature and the landscape can occur. Some consider that the taking into account of the natural and cultural heritage is just a fancy of romantic individuals who are putting a brake on “progress”. The greatest difficulty lies in overcoming the way of thinking of the consumer society, which views everything from the point of view of money, whereas it is not possible to evaluate the natural and cultural environment from this point-of-view. However it is only by the taking into account of the value of these environments that a life worthy of Man can be assured for Man. All these problems require the continuing preservation to the greatest possible extent of the natural and cultural heritage of Slovenia.
The preservation of our cultural heritage includes the preservation of archaeological and building traditions, and of art history — in short the cultural-historical work of Man in our towns, villages and countryside —, whereas the natural heritage includes the general landscape and individual natural wonders (lakes, rivers, gorges, waterfalls, trees, caves, natural windows and bridges, avenues, parks, etc.), characteristic ecosystems, biotypes and threatened flora and fauna. Both activities are linked by a common aim: the preservation of the cultural value of the heritage.
On the basis of similar views and common points (particularly in the field of the preservation of the cultural landscape), in Slovenia the preservation of the natural and cultural heritage has been treated as an integrated whole by a joint law (Law about the Natural and Cultural Heritage, Official Gazette of S. R. Slovenia, No. 1/81). This time we are going to take a closer look at the somewhat lesser known field of the preservation of the natural environment.
The beginnings of the preservation of the natural environment in Slovenia date back to the last century, but the first important document concerning this subject is the Memorandum of the Section for the Preservation of Nature and Natural Monuments, from the year 1920. The section, which worked within the Museum Society of Slovenia, presented, in four points, a complete and well-argumented preservation programme. In this way Slovenes joined similar movements in Euro-
pe, on the same level. The members of the section proposed that “preservation parks” should be established in the following areas: the Valley of Tri-glav’s Lakes, the Savinjsko Alps, the Primaeval Forests in the Kočevje district, the Mt. Snežnik area, parts of the Barje). They also proposed the preservation of rare flora and farma, control over the exploitation of naturally-occurring caves and the popularization of nature preservation in general.
The (programme proposed in the Memorandum is still topical today, after 60 years, although concepts concerning preservation have advanced and strengthened, and become an ever more important part of our social development.
Let’s see how preservation of the natural environment works today. First of all, knowledge of our natural heritage is being continually broadened, as every corner of Slovenia, in spite of her smallness, still has not been studied in full. From the point of view of the preservation of the natural environment, the better an area is known, the better its qualities can be evaluated. After these qualities have been assessed, the next, very important step is to determine what measures are needed to preserve the cultural value and essential being of the area of natural beauty or natural monument. Let’s investiagate how this theory might be applied to a simplified example: Lake Bohinj. This lake is the largest permanent lake in Slovenia, and occurred as the result of tectonic action and glacial reshaping. Within the space of Slovenia, these characteristics alone define Lake Bohinj as an area of great natural interest. By means of conservation measures, it should be possible to retain the original appearance of the lake and the quality of the lake and the quality of its water, and to prevent any major changes in the hydrological regime, but on the other hand to encourage activities which don’t affect the lake in a negative way. Examples of such activities are boating, swiming, sailing, lake-fishing, and the laying out of lakeside pathways.
The preservation of our natural heritage can be achieved in several ways:
—	Certain areas are not threatened, since they are not of interest for commerce or industry. In these areas special conservation measures are not needed.
—	The greater part of the characteristic cultural landscape can be preserved by making it an integral factor in social planning. This is because in this process all users of any particular area come together and can coordi-
nate their desires and real possibilities. In this field the preservation of the natural environment is strongly interwoven with the preservation of our cultural heritage.
— Areas of outstanding natural beauty, national parks and natural wonders can be proclaimed on the basis of the Law about the Natural and Cultural Heritage of Slovenia. This involves the elaboration of special regulations, where the necessity for individual conservation measures is defined and reasons for them are given, as well as for the general need for conservation of the chosen area. All these regulations must be then taken into account in social planning processes.
Individual phenomena of particular natural interest are preserved as “natural monuments”, whereas smaller areas of primaeval or exceptionally well-preserved natural character are preserved as “nature reservations”, where an attempt is made to reduce the influence of Man to the minimum. Larger protected areas are known as provincial, regional or national parks. All the three groups defined above are often known by the common name “national parks”. It is in such parks that individual natural phenomena or areas of particular natural interest are combined to make a whole. National parks are public areas, which are accessible to all those who wish to enjoy the qualities of the preserved area of the natural environment.
In Slovenia a total of 51 individual natural phenomena and areas of particular natural interest, covering a total area of over 91,000 hectares, have been protected by regulations passed at Republic level. Of this area, 84,000 hectares belongs to the Triglav National Park, which is at the moment the only national park in Slovenia and the largest national park in Yugoslavia.
Flora and fauna are also a part of our natural heritage. The most threatened species have been given legal protection by two acts at Republic level and two acts at the level of the Commune. In this way a total of 28 species of plants and 42 species of animals have been given protection throughout the republic of Slovenia.
This brief survey has shown that a considerable number of legal regulations exist, but that the preservation of our natural and cultural heritage is not as efficient as it might be expected to be. Through the law about the preservation of the natural and cultural environment, individual communes have acquired great scope of authority in this field, but on the other hand their duties towards this heritage have
become much greater. So again we encounter the eternal problem: preservation of this heritage is only successful if the object of preservation is understood by those affected. For these areas of great natural interest must mean something to us, as they are an essential part of everyday life — like food, electricity or oil. In this case it is not difficult to take up a stand in favour of their preservation and for the orientating of development in such a direction that the cultural value of our heritage may be affected to the minimum extent. Is the scale of progress to be measured only by national income, the amount of energy or food produced per person, or the number of factories, cars or televisions? Hasn’t a higher degree of development been achieved when we become aware of the significance of the preservation of our Alpine region, when we continue to develop the landscape in the style so characteristic for Slovenia, and when we ensure the existence of animal and plant species in their natural environments?
Peter Skoberne
PAGINA EN ESPAÑOL
Transportes através del Atlántico
En el mes de octubre del año 1982 tuvo lugar en la ciudad de Dubrovnik el Congreso Mundial de la Federación de Asociaciones Nacionales de Agencias de Viaje (FUAAV). El mantenimiento del transporte aéreo através del Atlántico es un trabajo especial y muy importante. Este, transporta diez millones de pasajeros al año — con su flota aérea sobrevuela las aguas del océano — los mismos pagan anualmente alrededor de 5 millardas de dólares para la compra de sus pasajes. Claro está, también las agencias de viaje tienen bastante ganancia con la provisión o porciento sobre los billetes de viaje.
El mayor número de pasajeros que atravesó el Atlántico fué entre los años 1963—1973. No sólo aumentó rápidamente la cantidad de pasajeros sino además el número de compañías aéreas. Podemos decir que ya casi limitaba en el caos. Más tarde, cuando ciertos gobiernos permitieron grandes rebajas en las tarifas, ciertas compañías aéreas sufrieron una verdadera catacombe financiera.
Entre otros, en el congreso de Du-brovnik, estuvo presente también el director de la más grande Cía. de aviación »Pan American«, Edward Acker. El mismo dijo, entre otras cosas, que la empresa que dirige está muy interesada en formalizar y mantener contactos con los colegas yugoslavos, para poder también la »Pan American« ser algo así como el patrocinador de los juegos olímpicos de invierno en Sarajevo. En forma no oficial se ha sabido que la citada empresa ha reservado para los juegos olímpicos de Sarajevo 6.000 camas y alrededor de 5.000 entradas para distintos deportes.
Exportarenos más autos
Según el plan anual de producción la fábrica de automotores Zastava de Kragujevac, ha planificado para este año la construcción de nada menos que 220.000 autos particulares, 10.500 camiones y 5.500 camiones de reparto. En relación con el año 1982 se construirían así un 18°/o más de autos y un 5 % de camiones.
Según el plan anual actual la fábrica aumentará la exportación al mercado convertible, disminuirá la importación y reforzará las condiciones para poder competir en el mercado internacional. Así podrían exportarse 55.900 autos, 10 cual sería el 26 % de la producción total.
El Banco de Ljubljana en Singapur
El Banco de Ljubljana ha inaugurado hace poco una nueva representación en el extranjero. Esta vez en Singapur, ésta tendrá como misión mantener relaciones no sólo con los banqueros más importantes de allí sino también ampliar y emplazar la mercadería yugoslava en el mercado asiático. Mercado, al cual Yugoslavia hasta el momento no le había prestado la atención necesaria. Este mercado se interesa ante todo por la importación de maquinaria pesada, artículos de farmacia, química etc. La representación del Banco del Ljubljana se preocupará así por establecer contactos bancarios como así también otra serie de relaciones oficiales.
Dirección de la representación de LB en Singapur: Ljubljanska banka, Representative Office Singapore, 1203 OCBC Centre, Chulia Street, Singapore 0104, tel.: 223 1666.
Los mejores libros yugoslavos
En la exposición del libro yugoslavo realizada en Belgrado en octubre de 1982, se han dado también los premios tradicionales a las casas editoras y editoriales de toda Yugoslavia.
El premio al mejor trabajo, artística y técnicamente presentado, lo ha ganado merecidamente la colección «Trabajos seleccionados de J. P. Sartre». Esta colección de libros fue presentada por la firma editora de Ljubljana «Cankarjeva založba». El Responsable de la edición fué Bronislav Fajon, quien recibió el primer premio entre cien ediciones de 40 editoriales yugoslavas.
Arzobispo de Ljubljana en la Argentina
El arzobispo de Ljubljana y metropolita Esloveno Dr. Alojz Šuštar estuvo en octubre del 1982 visitando la Argentina. Durante dos semanas visitó distintas comunidades de Eslovenos que viven como emigrados en ese país. Apenas llegó a la Argentina se hizo presente en la Embajada Yugoslava de Buenos Aires. Allí conversó con las autoridades sobre el motivo de la visita y recalcó que su viaje era exclusivamente de tipo pastoral y religioso.
El Dr. Alojz Šuštar visitó el mayor Santuario de Latinoamérica, el mismo está en Luján, provincia de Buenos Aires. Allí también conversó con el monseñor Ognjenovič, quien es a su vez descendiente de yugoslavos. Ognjenovič es el jefe católico del obispado de Mercedes al cual pertenece también Luján.
El visitante fué también huésped de varios hogares e instituciones eslovenas y celebró además algunas ceremonias religiosas. El jefe de la iglesia eslovena visitó también el barrio esloveno Remedios de Escalada donde prepararon una fiesta típica eslovena. En la entrevista que tuviera el arzobispo Šuštar con la corresponsal de Tanjug en la Argentina, Nada Djer-manovič, aquel agregó que había deseado con esta visita «reforzar el convencimiento religioso de los creyentes y al mismo tiempo unirlos por medio del amor hacia su patria y los suyos con el suelo y el idioma materno ... quisiera reafirmar su conciencia nacional y su unión siempre viva con la madre patria, por otra parte dar fuerza a nuestras relaciones religiosas,
pues todos pertenecemos a la misma iglesia», recalcó el Dr. Alojz Šuštar.
El idioma materno en el extranjero
En los países de Europa Occidental viven junto a nuestros compatriotas que están radicados temporalmente o fijamente establecidos, también cerca de 250.000 niños, de los cuales 80.000 concurren a la escuela primaria obligatoria.
El curso o clases extras del idioma materno son visitados por alrededor de 54.000 escolares yugoslavos. De los aproximademente 350 maestros disponibles, la mayoría de ellos son enviados por Yugoslavia, el resto son maestros que ya viven en el extranjero. La Comisión Federal yugoslava que se dedica a este asunto, ha recalcado en una de sus últimas sesiones, que la instrucción y educación de los hijos de nuestros trabajadores en los países de Europa Occidental deben organizarse mejor y ser dirigidas con mucha más responsabilidad como hasta ahora.
El trabajo debe ser fuente de valores
En la ciudad eslovena de Novo Mesto, en el mes de octubre del 82 tuvo lugar el décimo primer Congreso de la Unión Socialista de la Juventud eslovena. Los jóvenes han tratado sobre el gran número de problemas actuales que influyen sobre la economía, sociedad y desarrollo cultural en general. También se trató sobre la posición de los jóvenes en la vida actual, poniéndose gran atención sobre algunos problemas de no coordinación, en especial sobre la in-clución y participación de la gente joven en el sistema de vida social en general.
En el citado congreso se eligió además al nuevo presidente de la Conferencia de la República de la Unión socialista de la Juventud Eslovena. Resultó electo el joven ingeniero en matemática de Kamnik An-drej Brvar, quién hace poco diplomó en su especialidad.
1, 2
Gorsko cvetje
3
Slovensko okno
4
V Trenti
5
Počitek in užitek
6
Okno v stene Jalovca
/ \
sprehod
^	po slovenskih galerijah ^
Jakopičev paviljon in Narodna galerija
Vrata v svet umetnosti so se na ste-žaj odprla vsem, ki žele vsrkati njen čar, ki žele zamenjati ritem vsakdanjosti za trenutke tišine v galerijskih prostorih in pustiti mislim prosto pot. Te razkrivajo marsikaj, če zmoremo ubežati med barve, ki pripovedujejo svoje zgodbe, vlečejo v neznane dežele, izpovedujejo usode in kažejo svoje mojstre v nepozabni luči.
Vstopimo zatorej v slovenske galerije in si oglejmo dela znanih mojstrov čopiča (tokrat ne bo tekla beseda o kiparjih in grafikih, o teh nemara kdaj drugič) in to malce drugače kot sicer, pomešano z dogodki časa, v katerem so živeli in delali ter njihovimi izjavami ob tej ali oni priložnosti.
Načrtovanje prve galerije v Ljubljani je bila priložnost za to, da je Rihard Jakopič junija 1907. leta napisal spomenico ljubljanskemu občinskemu
Jožef Petkovšek: Doma (iz fototeke Narodne galerije v Ljubljani)
sveiu. V njej je orisal, kako si zamišlja novo umetnostno galerijo v Ljubljani, glede na njeno organizacijo pa predlagal ustanovitveno vsoto za slovensko umetnostno galerijo 50.000 kron in še, da naj bi zbirko najprej razstavili v provizoričnih prostorih. Umetniška komisija pa bi morala poskrbeti, da se zgrade in urede prostori, povsem primerni potrebam javnih umetnostnih galerij. Na koncu spomenice je Rihard Jakopič pripisal: »Slavni občinski svet, ki je storil prvi korak za ustanovitev slovenske galerije s tem, da je prvi blagovolil votirati v ta namen letnih 2000 K, naj častno izvrši svojo nalogo in tako omogoči, da se že v prihodnjem letu razstavi zbirka, vsaj kakih 20 do 30 izbranih umotvorov slovenskih umetnikov, kot temelj slovenske umetnostne galerije, na katerem se bo potem dalje gradilo.«
A vse le ni šlo tako gladko in tako hitro, kot je želel in pričakoval Rihard Jakopič in vsi tedanji umetniki. Do
ustanovitve Narodne galerije v Ljubljani je preteklo še nekaj manj kot deset let. Očitno je bilo preveč obljub in premalo dejanj, zato je Jakopič znova vzel v roke pero in napisal 1908. leta novo vlogo na ljubljanski občinski svet, tokrat v zvezi z umetnostnim paviljonom. Tega pa pravzaprav lahko štejemo za prvo slovensko umetnostno galerijo v Ljubljani.
PO FABIANOVEM NAČRTU
»Usojam si naznaniti slavnemu občinskemu svetu, da nameravam postaviti začasen paviljon zgolj za umetniške namene; obenem pa prosim, naj blagovoli slavni občinski svet podpreti moje podjetje s tem, da mi prepusti za zgradbo omenjenega paviljona del travnika onkraj železniške proge na desni strani Latermanovega drevoreda za dobo najmanj 10 let. Načrt za paviljon izdeluje profesor dr. M. Fabiani. Paviljon se bo uporabljal L za prireditev rednih umetniških razstav, ki so zdaj nemogoče zaradi pomanjkanja primernih prostorov, 2. je namenjen en del paviljona stalnim umetniškim razstavam, 3. bo nastanjena v primernih prostorih moja risarska in slikarska šola...
Ker je iz raznih razlogov važno in pomembno, da se priredi še letos splošna slovenska umetniška razstava, prosim slavni občinski svet, naj blagovoli mojo prošnjo hitro rešiti, da mi bo mogoče pričeti še ta mesec z gradnjo paviljona.«
Prošnja Riharda Jakopiča je bila 21. julija 1908. leta ugodno rešena, kaj kmalu zatem pa je Ljubljana dobila umetnostni paviljon, ki so ga slovesno odprli s prvo splošno slovensko umetnostno razstavo. V spominu preneka-terega Ljubljančana je Jakopičev paviljon na robu Tivolija še vedno živ. Novim načrtom se je moral ta paviljon žal umakniti decembra 1961. leta.
Pa se je Rihard Jakopič zavzemal za ustanovitev galerije tudi potem, ko je že imel svoj paviljon. Malo pred koncem prve svetovne vojne je zamisel le padla na rodovitna tla in pripeljala do ustanovitvenega občnega zbora društva »Narodna galerija«. Tega so ustanovili nekateri za umetnost zavzeti zasebniki, zares idealni ljubitelji umetnosti in s tem izpolnili dolgoletne želje. Kajti prvi načrti za galerijo segajo v Ljubljani že v leta okrog 1700. Člani ljubljanske Akademije operosorum so namreč že tedaj nameravali ustanoviti tudi risarsko šolo in z njo povezano galerijo. Po malem, a brez pravega načrta, pa je začel zbirati likovna dela tudi Deželni muzej, ustanovljen 1831. leta v Ljubljani.
PRISPEVKI ZA NARODNI DOM
»V Ljubljani naj se dvigne Akropola slovenskih lepih umetnosti, najvišja umetnostna ustanova naroda, ki naj zbere in ohrani najboljše umetnine vseh časov, kar jih je ustvaril slovenski genij. Narodna galerija naj razkrije vsemu svetu obstoj in bogastvo naše upodabljajoče umetnosti... Umetnostna galerija naj Slovencem zagotovi glas polno kulturnega naroda... Narodna galerija bodi žarišče in središče umetnosti!« je vabil oklic k pristopu v društvo »Narodna galerija«.
Sprva je domovala Narodna galerija v petih stanovanjskih sobah v drugem nadstropju Kresije, kjer ima dandanes prostore skupščina občine Ljubljana -Center. Tu je bila odprta tudi prva javna galerijska zbirka in ostala v teh prostorih sedem let. Prostori so bili že veliko pretesni za vse, kar je društvo »Narodna galerija« želelo predstaviti. Zato je le-to, da bi za svoje načrte spodbudilo javnost, pripravilo jeseni 1922. leta veliko zgodovinsko razstavo slikarstva na Slovenskem v prostorih ljubljanske srednje tehnične šole. Na tej razstavi so bila predstavljena številna dela nabrana na raznih koncih Slovenije iz različnih obdobij.
Ta zares pionirska prireditev in nič manj pomembna razstava »Slovenskega portreta od začetkov dalje«, ki je bila tri leta kasneje v Jakopičevem paviljonu, sta pripomogli k nadaljnjemu delu, ki je nazadnje le pripeljalo do novih prostorov galerije. Zamisel za Narodni dom, v katerem so zdaj prostori Narodne galerije, se je rodila 1869. leta. Prispevke zanj so pobirali domala po vsej Evropi in celo po Ameriki. Cela desetletja so navdušeni privrženci ideje za Narodni dom plesali, peli in nabirali denar in ‘tudi zbrali celih 104.000 goldinarjev. Preden pa je stekla gradnja doma, so nastopili kritični časi, in društvo, ki se ja zavzelo za gradnjo Narodnega doma, si je moralo sposoditi precej denarja za gradnjo. Pa je do te navsezadnje le prišlo, nato pa še do odločitve, da dobi v Narodnem domu prostore tudi Narodna galerija. Ta je po smrti Karla pl. Strahla pridobila še lepo zbirko starejših domačih in tujih umetnin iz Strahlovega gradu - zasebne muzejske zbirke v Škofji Loki. Tako je Narodna galerija lahko junija 1933 predstavila javnosti svoje zbirke v novih prostorih, v katerih Narodna galerija domuje še dandanes.
PISMO
Nedolgo tega je bila v Narodni galeriji izjemna razstava slik Jožefa Petkovška, pa si oglejmo najprej te. Med deli, ki jih je prej omenjeno društvo
»Narodna galerija« pridobila med prvimi, je bila Petkovškova slika »Pismo«. O tem govori zapisnik drugega rednega občnega zbora društva »Narodne galerije« iz leta 1921.
»Ko se je po novem letu v blagajni nabrala večja vsota denarja, je odbor brez odloga odločil za nakup znesek 25.000 K — iz te vsote je po nasvetu društvene umetniške komisije za galerijo nakupil Petkovškovo oljno sliko »Pismo« (K 2500), ter Langusovo oljno sliko »Starčkova glava« (K 2500), Ferda Vesela oljno sliko »Svatba« pa je umetniški svet soglasno priporočil za nakup...«
Med najbolj znanimi Petkovškovimi deli, teh se je ohranilo vsega skupaj le 20 oljnih slik in 6 perorisb in risb, je zagotovo slika »Doma«. Doma pa, na Verdu pri Vrhniki, kjer je zrasel Petkovšek, ni bilo sreče. Oče, ki je bil bogat kmečki posestnik, je umrl tri leta po rojstvu najmlajšega med šestimi otroki. Sin Matevž, ki je prevzel posestvo po očetovi smrti, je umrl za kolero 1866. leta, zato je posestvo pripadlo mladoletnemu Jožefu. Zanj so skrbeli razni varuhi, med temi tudi sosed Franc Kotnik. Ta je Petkovšku svetoval šolanje, mati pa mu je prigovarjala, naj se loti kmetovanja. Petkovšek se je nazadnje odločil čisto po svoje - prijavil se je kot prostovoljec v bosansko okupacijsko vojsko in odšel za tri leta v Bosno. Ko se je vrnil in se poskusil v slikarstvu, so bili mnogi v njegovi bližini mnenja, da gre za eno njegovih nestalnih domislic, ki jih je bilo v Petkovškovem življenju kar precej. A je bila želja po slikanju, kot kaže, v njem globoko zakoreninjena in je vse bolj rasla.
Koliko slik in kaj vse je Petkovšek naslikal, ne bomo nikoli izvedeli. Iz popisov premoženja - Petkovšek je že 1889. leta sam uvedel delno razprodajo premoženja ter dela posestva, ker se je domačija vse bolj pogrezala v dolgove - je moč razbrati o tej ali oni sliki, na primer o znani sliki »Beneška kuhinja«. Tega leta se je Petkovšku zdravje močno poslabšalo, njegov notranji mir je bil porušen, begal je po vasi, brodil po Ljubljanici, dokler ga niso odpeljali v bolnišnico. Naslednje leto so ga iz nje prvič spustili, pa se je moral vanjo znova in znova vrniti. Napadi so ga spremljali in v teh je Petkovšek po pripovedovanju matere in žene uničeval tudi svoje slike. V zapisu o Jožefu Petkovšku France Mesesnel domneva, da je tedaj, ko se je prvič vrnil iz bolnišnice na Studencu, naslikal domačo izbo v kotu z dvema oknoma, za mizo pa svojo mater, sestro, dečka in sebe. Notranjščina z bogkovim kotom, s petrolejko, pogrnjeno mizo in ljudmi okrog je na prvi pogled kot marsikje v resnici, vendar pa je tu še svetloba, tako nenavadna,
mrzla modrikasta svetloba. Ta prinaša v prostor napetost. Petkovšek se je pri tej sliki močneje zanimal za problem luči kakor za vsebino snovi ter z njo postavil mejnik, ne le v svojem ampak tudi vsemu tedanjemu slovenskemu slikarstvu, navaja France Mesesnel.
PETKOVŠKOV OBRAZ
Še bolj zgovorno pa je sliko »Beneška kuhinja« orisal v črtici »Petkovškov obraz« Ivan Cankar.
»Mati je odprla duri v izbo, nato je prinesla kosilo. Posedli so za mizo; prostor gospodarjev so dali tujcu, tik ob desno mu je sedel mlajši brat, mati in sestra sta se odmaknili mračno. Skozi ozko okno je sijalo dopoldansko sonce, v izbi pa je bila tesnoba in tišina.
Kosili so molče. Po kosilu sta se mati in sestra na pol nagnili k tujcu. »Zdaj kaj povej!«
Mlajši brat se je naslonil ob mizo, na njegovem otroškem obrazu se je prikradel smehljaj; mladost, vesela, neskrbna in radovedna, je bila v tem smehljaju, ali bilo je hkrati nezavedno pomilovanje, bila je rahla senca po-rogljivosti, prva kal samosvoje in trde kmečke ošabnosti.
Ženski sta gledali zastrto, zamolklo. Na prstenih licih se ni zganila nobena guba, na tenke, stisnjene ustnice ni bilo besede. In ne v teh zastrtih očeh, ne na prstenih licih, ne na stisnjenih ustnicah ni bilo ljubezni. Kvečjemu, da je bilo na visokem, neženskem čelu zapisano vprašanje: »Kdo si pač? Od kod si prišel? Počemu si prišel? Po imenu te poznamo še, drugače te ne poznamo več?« In ustnice mlajšega brata so vztrepetavale smehljaje in pomilovaje: »Zdaj povej, kako da je v deveti deželi, povej zdaj! Rad bi že slišal, kako je tam, kjer so ceste iz pogače, hiše iz cukra in jabolka iz zlata. Povej!«
Tujec sin je sedel visoko, vzravnan, glavo pokonci, črno oblečen, slok in visok; roke je bil položil trdno naravnost predse na mizo, oči motne, krvavo obrobljene, so strmele široko odprte - kam? V neizmerno bolest srca: »Ni več poti nazaj, v deželo miru in smehljajev je ni! Tja se povrni, kjer so tvoje prave domačije! V brezna še spuščaj, lepote išči resnice, da spoznaš brezdanjo! Povrni se v močvirja, potrpi, da ti spolzko šavje seže vse do ram, te potegne do črnega dna, da se ti v grlo izlije strupena voda, da zadobiš ta strašni zaželeni mir! Vstani in pojdi, kamor ti je bilo sojeno od vsega po-četka?«
In takrat je vdanost najvišjega obupa obžarila njegova lica.
To je bil obraz Petkovškov, kakor ga je ob uri brezmejne žalosti naslikal umetnik sam.«
Darinka Kladnik
korenine
Institucije slovenskih izseljencev v Kanadi
Povsod v prekmorskih deželah, kjer se je naselilo večje število Slovencev, so le-ti osnovali raznovrstne institucije (društva). Sprva je bilo v ospredju organiziranje v podpornih društvih oziroma zavarovalniških družbah, ki so svoje člane zavarovale za življenje, bolezen, nesreče itd. Nekatere so imele uvedeno tudi starostno zavarovanje, hkrati pa so delovale na kulturno-pro-svetnem, založniškem in športno-re-kreacijskem področju.
Omenjeno vsekakor velja tudi za prvotno obliko organiziranosti slovenskih izseljencev v Kanadi. Medtem ko v obdobju pred prvo svetovno vojno Slovenci v Kanadi še niso imeli svojih institucij zaradi njihove skromne prisotnosti ter raztresenosti širom te prostrane dežele, pa zasledimo pravi razmah podpornih društev predvsem v obdobju med obema vojnama. Najprej so se rojaki organizirali po vzoru velikih podpornih organizacij, ki so imele svoj sedež v velemestih ameriškega severovzhoda. Ustanavljali so predvsem odseke SNPJ, bilo pa je tudi nekaj odsekov KSKJ. Ker so bili pogoji za delovanje bratskih podpornih organizacij v tistem času v Kanadi drugačni kot v ZDA, so omenjeni odseki delovali le nekaj let, popolnoma pa so prenehali delovati med drugo svetovno vojno. Vzrok kratkotrajnemu delovanju omenjenih odsekov je treba iskati tudi v nenehnem preseljevanju njihovih članov. V iskanju zaposlitve so se še posebej v času svetovne ekonomske recesije selili iz kraja v kraj, od vzhoda do zahoda dežele, tako da so zaradi tega nekatere slovenske naselbine obstajale le nekaj časa.
Kljub številnim odsekom podpornih jednot je bil dejanski delež vključenih rojakov v te organizacije relativno nizek. Po študiji Lipoglavškove je bila v ZDA v tem času več kot polovica slo-
venskih priseljencev vključena v razne institucije slovenske skupnosti. V Kanadi pa je ta delež komaj dosegal 10%. Tudi potem, ko je bila leta 1933 v Kanadi ustanovljena samostojna bratska organizacija Slovencev - Slo-vensko-kanadsko podporno društvo (poznejša Vzajemna podporna zveza Bled), se omenjeni delež ni bistveno spremenil. Nekoliko se je povečal tik pred začetkom druge svetovne vojne, ko je VPZ »Bled« dobila pravico ustanavljati odseke po naselbinah Ontaria in drugih provinc.
Vključevanje Slovencev v tako imenovano »fraternalistično gibanje« je bilo velikega pomena za napredno delavsko gibanje naših izseljencev v Kanadi. Ker je bila VPZ »Bled« med obema vojnama edina samostojna podporna organizacija jugoslovanskih izseljencev v Kanadi, se je vanjo vključevalo tudi izseljenstvo drugih jugoslovanskih narodov (predvsem Hrvati). V času ekonomske recesije, ko je večina rojakov bivala v bednih pogojih, kot delavci v rudnikih, v gozdovih, pri gradnji prometnega omrežja in deloma tudi v industriji, se je njihova razredna zavest krepila. Slednje je še posebej prišlo do izraza v času druge svetovne vojne, ko so tudi naši izseljenci v Kanadi podprli boj jugoslovanskih narodov in narodnosti za nacionalno osvoboditev in spremembo socialnega reda. Prekaljeni v bojih kanadskega delavstva so v ta namen osnovali politične institucije, s časopisom Edinost pa se je pojavil tudi njihov tisk.
Ob navedenem je potrebno pripomniti, da Slovenci v tem obdobju niso bili organizirani v okviru lastnih cerkvenih institucij. Poizkusi slovenskih frančiškanov v ZDA, da bi na kanadskih tleh ustanovili slovensko župnijo, niso uspeli. Zaradi tega so se posamezniki udeleževali cerkvenih obredov drugih etničnih skupnosti.
V institucionalnem pogledu je do bistvenih sprememb prišlo kmalu po drugi svetovni vojni. S prihodom političnih beguncev so prišli tudi prvi duhovniki, ki so že konec štiridesetih let začeli z ustanavljanjem cerkvenih institucij, pojavil pa se je tudi njihov tisk. Slovenski politični begunci so na ta način oživljali institucije, prenesene iz izvornega okolja; hkrati pa so za zadovoljevanje svojih kulturnih, ekonomskih, socialnih in političnih potreb osnovali nove organizacije. Središče njihovega delovanja postane Toronto.
S prihodom novih priseljencev, ki so zaradi ekonomskih razlogov ali avanturizma v petdesetih letih skrivoma prestopali tedaj zaprto jugoslovansko mejo, se je slovenska skupnost v Kanadi močno okrepila. Nova društva so začeli ustanavljati tudi v drugih mestih Kanade. Med njimi so prevladovala
kulturno-prosvetna. Omenjeni val priseljevanja Slovencev v Kanadi je predvsem okrepil slovensko skupnost v Torontu, Hamiltonu, Montrealu in Winnipegu. V teh mestih so bile v začetku šestdesetih let ustanovljene, poleg že omenjenih kulturnoprosvet-nih institucij, nove župnije. Razna kulturnoprosvetna društva pa so bila ustanovljena še v Vancouvru, Edmontonu, Calgaryju, Windsoru, Londonu in St. Catharinesu.
Zadnji večji val priseljevanja Slovencev v Kanado po letu 1965 je bil že manj intenziven. Sicer je okrepil slovensko skupnost, vendar pa v pogledu ustanavljanja novih institucij ni pomenil toliko kot predhodna dva (prvi s prihodom političnih beguncev in drugi s prihodom ekonomskih priseljencev v petdesetih letih). Prav iz teh razlogov danes v Kanadi še vedno prevladujejo inštitucije, ki so bile ustanovljene pred dvajsetimi leti in več. Ob teh pa deluje tudi VPZ »Bled«, ki je bila ustanovljena še pred drugo svetovno vojno.
Kolikšen je sedanji delež slovenskih priseljencev in njihovih potomcev, vključenih v raznovrstne institucije slovenske skupnosti v Kanadi, je bilo ugotovljeno s podrobno anketo. V območjih koncentracije priseljencev (Toronto, Hamilton, St. Catharines, Montreal) se giblje delež okrog 50%, v drugih mestih pa je nižji. Ob tem relativno visokem deležu je treba upoštevati dejstvo, da je znatno število Slovencev samo formalno v članstvu posameznih institucij. Njihova prisotnost v slovenski skupnosti je občasna, saj se udeležujejo le posameznih prireditev družabnega značaja.
Glede na dosedanje izkušnje pri proučevanju izseljenske problematike v prekomorskih deželah, lahko opredelimo institucije Slovencev v Kanadi po sledečem vrstnem redu:
socialno-solidarnostne (bratska podporna društva)
-	kulturno-prosvetne (društva s folklornimi skupinami, pevskimi zbori, dopolnilnim poukom slovenščine)
-	ekonomske (banke, zavarovalnice, zasebna gospodarska podjetja)
-	cerkvene (župnije s pastoralno, kulturno-prosvetno in skavtsko dejavnostjo)
-	politične (razne oblike združenj slovenske politične emigracije) in
-	druge (tisk, radio, športno-re-kreacijska društva).
Ker so v tekstu vsebinsko in kronološko že opisane in na priloženi karti podrobno razčlenjene, jih ne gre posebej opisovati. Iz karte je razvidno, da je najpopolnejša institucionalna mreža v južnem Ontariu, kjer prebiva okrog 70% vseh slovenskih priseljencev v Kanadi.
Mag. Rado Genorio
fO
-J
umetniška
beseda
Pesem
o izgubljenem raju
(Iz Prešernovega življenja povedala njegova sestra)
Od smrti slovenskega pisatelja FRANA ŠALEŠKEGA FINŽGARJA mineva dvajseto leto, vendar so njegova dela - med mladino in odraslimi - še vedno živo prisotna v slovenskem prostoru.
Svojo pisateljsko pot je pričel v Domu in svetu: opisoval je življenje, kakor ga je sam spoznaval v domači vasi ter po pripovedovanju očeta in sosedov, kot dijak, pozneje pa v različnih duhovniških službah, v katerih je imel mnogo priložnosti, da spozna resnično življenje slovenskega ljudstva.
Od začetka je pisal tudi lirske in epske pesmi, a se je kasneje razvil v odličnega pripovednika in opisovalca kmečkega življenja. Vrstili so se naslovi njegovih del: roman Iz modernega sveta, obsežno zgodovinsko delo Pod svobodnim soncem, povesti Prerokovana, Boji, Mirna pota, Dekla Ančka, ljudska igra Divji lovec, kmečka drama Razvalina življenja, številne mladinske povesti pa črtice...
Finžgarjevo pisateljsko delo je pomemben prispevek v zakladnico slovenskega realističnega pripovedništva; v svojih delih je podal krepke opise gorenjske pokrajine in njenih ljudi v živi, sočni, kleni, bogati in domači besedi. Kot močan prikazovalec idilične in patriarhalne gorenjske vasi kakor tudi kmečkega in delavskega proletariata in kot spreten pisec ljudskih iger, kot pisatelj junaške epopeje Pod svobodnim soncem, zlasti pa še po svoji skrbi za lepoto slovenskega knjižnega izraza, je Finžgar zgleden predstavnik našega ljudskega pripovedništva.
Iz njegove bogate literarne zapuščine smo izbrali za tokratno branje njegovo spominsko črtico z naslovom Pesem o izgubljenem raju, s katero se oddolžuje spominu pesnika Franceta Prešerna.
Nobenega oblačka. Zvezde goste in mirne, kakor kresnice na pomladnem travniku. Pol meseca je viselo nad Triglavom.
Za počasnim popotnikom se je zibala po beli cesti dolga, črna senca. Pri Lazarjevem znamenju je črna senca obstala. Popotnik se je ozrl proti vzhodu. V mesečini se je svetil rodinski zvonik. Popotnik je snel z glave cilinder in potegnil z roko čez čelo. Vse bi bil rad izbrisal, kar je dihnilo oblakov na to lepo čelo življenje, odkar se je poslovil od te steze, ki vodi proti Rodinam. Zdelo se mu je, da so zašumele lipe v snu in ga pozdravile. Košate lipe ob stezi, mimo katerih je hodil deček, pod katerimi je ležal vznak, s tablico in abecednikom pod glavo. V lipi je pa šumelo in vonj se je pretakal krog njih. Deček je poslušal z napol zaprtimi očmi; prifrčal je v lipo kalin debe-loglavec, trdokljunast kos je sedel na vejo, pogledal dečka, začudil se, zažvižgal in odletel.
Dečku je pa od veselega časa leto teklo - v njegovem srcu je kljuvalo, budilo se je nekaj, kakor bi mokrocve-toča rožica ob zarji dvigala kelih, da prestreže vanj prvi trak sonca, ki plane zdaj zdaj preko hribov. Budilo se je v dečkovem srcu, velika slutnja se je porajala, šumenje v lipi mu je donelo kakor pesem; miru mu ni bilo več pod lipo, napotil se je po stezi med valovi žita. Zaželelo se mu je v te valove, njegova duša je hotela naprej, brez miru naprej... Popotnik pri Lazarjevem znamenju se je okrenil.
»Mladost, po tvoji temni zarji srce bridko zdihuje, Bog te obvarji!«
V pečeh je trikrat zapored zalajal lisjak. Jeka je presekala noč. Lipe so zašumele, popotnik je krenil z velike ceste na kolovoz.
Vlažno je zašumelo po travi. Mu-renčki so se prestrašili in umolknili. Izpred hišic so gledali skozi bilke. Črna senca se je zazibala po travi in se oddaljila.
Krog popotnika je zadehtelo po senu. Zrela pšenica se mu je priklonila in ga pozdravila. Popotnik se je vzravnal, globoko dihnil, otožen vzdih se mu je izvil iz prsi. Stolpič sv. Marka se je zganil in mu namignil, kakor bela roka, polna skrbi in ljubezni: »Pridi, preljubi!«
Popotnik je odzdravil beli roki, polni skrbi in ljubezni. Njegove ustnice so zašepetale pozdrav: »Oj Vrba, srečna, draga vas domača...«
Črna senca se je zibala počasi, z globoko sklonjeno glavo.
Krog popotnika je oživelo. Ni jih klical, ni jih želel, pa so prišli nepozva-ni njegovi dnevi in so nosili v rokah grenke kelihe, osulo cvetje in viharjev silne jeze.
O, in vse te čaše je izpolnil do dna, in vse to cvetje se je osulo in v čoln so se uprle sape, zastonj ga je obračal proti vetru - njegova moč je pešala.
Navadila so se usta grenkega bokala ...
Toda nocoj! Pred njim cerkev sv. Marka, za njim šumeče lipe, vse polne pravljic. Težko je drsala popotnikova noga po shojeni travi. Objokane bilke so škropile s solzami popotnikovo nogo...
Pred njim se je dvignil stolpič sv. Marka. Tih čuvar. Pod njim sanja vas. Vse spi. Srca so mirna, v dušah nič viharjev, v njih velika bera brez dvomov ...
Popotnik je zavil v lopo sv. Marka in se naslonil ob zid.
Ali smem v ta mir - jaz nemiren popotnik? Ali smem v to luč - jaz z mračnimi mislimi? V oči me pogledajo tisti, ki so rasli tod z menoj. Njihove mirne oči, ki niso videle dlje, nego se vidi iz lin sv. Marka, bodo zrle v mojih solze, bolečine in izgubljene upe. Ostrmele bodo, pogledale na soseda, ozrle se nazaj name in poreko: »Kaj ta tujec? Žalostne oči ima! Bog ga nesi! Da bi prebival med nami? Ne! Saj ni več naš.«
In bodo šli mimo njega. Za voglom se še enkrat ozro.
»In še stoji sredi vasi; naj gre! Čemu stoji, tujec?«
In popotnik pojde po vasi s povešenimi očmi, s svojega sveta, s sveta svojega očeta.
Popotnik se je zgrozil. Glava mu je klonila, bledi obraz je stisnil v dlani.
Zakaj si me izpeljala iz tega sveta miru žeja po uku? Zakaj? Goljufiva kača!...
Kladivo z brezniškega zvonika ga je zdramilo. Tiho je hotel mimo vasi, da se ne prebude oni, ki bi ga več ne poznali.
In vendar! Tukaj stoji hiša mojega očeta! Vsaka travica na vrtu, vsako drevo, pesek na dvorišču, stopnice pred hišo - vse ga kliče in vabi: »Pridi!« Poglej, ta nagelj! Skozi lino visi, kakor nekdaj; dehti kakor nekdaj, ko si mu ti prilival! Morda je tisti že umrl, in to. je vrh njegovega vrha in se je razrasel, obesil skozi lino in cvete v isti veseli ljubezni kakor njegov oče. Pridi in utrgaj cvet in si ga zatakni za trak kakor nekdaj!...«
Popotnik je zavil na levo. Tiho je šel ob plotu po travi, da ne bi zašumel pesek pod nogami.
Pred rodno hišo. Bela je v mesečini, kakor nekdaj. Nič se ni postarala. Na oknu je zataknjena cvetoča lipova veja — že vela in suha. Kakor pred dolgimi leti, ko je šel sam po tako vejo binkoštno soboto in jo prinesel materi, da jo je zataknila na okno.
Skozi okno sije luč - edina v vasi. Popotnik se je vznemiril: ko bi bila sestra obolela?
Napotil se je po stopnicah in rahlo potrkal na vrata. V hiši se je zganilo, v veži so zadrsale bose noge.
Kdo je?«
France!«
Zaškripal je zapah.
»Oh, ljuba duša, ti si. France, pa takole sam in ponoči! Pa da nam nisi nič pisal! Bi stopil on v Otok do pošte. Saj ni tako silnega dela in mlada kobilica dobro teče.«
Sestra, samo mimogrede te pogledam in pozdravim.«
»Čaj, precej pokličem njega. Na izbi spi!«
Ne smeš! V hišo pogledam do tvojih otročičev!«
Spita, France! Sicer pa le pojdi in poglej! Jaz ti pa pripravim posteljo pa mleka bi ti zavrela; kaj bi ga?«
»Sestra, pojdem dalje. Jutri se morda vrnem; morebiti tudi ne!«
»Dalje bi hodil! Kako si čuden! Polnoč udari! Če hočeš bi šel jutri...«
Popotnik je sedel truden k peči na klop. Ob klopi je bila zibka; v njej je spal otrok. Roko je držal izpod odeje pod glavico, kakor bi se igral s kodri. Majhna usteča so se smehljala, po licu je žarel mir.
Sestra je umolknila in s skrbjo gledala v bledo bratovo lice. Sedla je na klop pod oknom, dvignila nogo na ro-žanec zibke in zibka se je enakomerno točila po podu.
Tihota...
Samo zibka je trktrkala. Skrbne sestrine oči so visele na otožnem bratovem licu. Popotnik je pa gledal speče dete.
»France, pa nisi bolan?«
Nič odgovora. Brat ni dvignil glave, z očesom ni trenil, da bi se ozrl v sestro in ji odgovoril.
In zopet skrivnostni mir v tihi sobi ob brleči lučki...
Popotnikove ustnice so se začele premikati. Sestra je prisluškala. Razumela je odtrgano besedo. Njeno srce pa je čutilo vse, kar je šepetalo bratovo srce.
»Ne bila bi mi vera v sebe vzeta...«
Sestrino rahlo srce je čutilo, česar doslej še ni nikoli. Oči so se ji široko odprle.
Vera vase - vera v lastno moč - vera, da dospe do visokih ciljev... In on je imel tako visoke cilje! Daleč so bili, daleč in visoko, da jih je slutil samo on. In šel je za njimi, samotni romar. Ob desni in levi so ga gledali drugi popotniki. Z ramami so skomizgali, med seboj so šepetali; ko je odšel, so se mu posmihali.
Kaj hočemo? Revež je!« Prst so devali na čelo.
»Ne bo vse prav tule notri; napak se mu je naredilo. Škoda zanj.«
Samotni romar se je ozrl do cilja, in se ozrl nazaj. Ustrašil se je. Ni se ustrašil, da je cilj tako daleč in tako visoko, ustrašil se je, da je vrzel med njim in med drugimi tako strašno široka.
»Nikogar ni za menoj! Vsaj eden, vsaj dva naj bi prišla, da me opreta, ko truden omahnem kraj pota. Vsaj eden ali dva! Pa ni nikogar...«
Popotnik je pogledal proti cilju, ki je bil tako visoko, spreletelo ga je od strahu. V njem se je dvignil dvom, ginila je vera v samega sebe. Nanj je legla bridka teža, noge so postale trudne, glava je omahnila...
»Ne bila bi mi vera v sebe vzeta...«
Romar se je hotel vrniti s težke poti. Pa se ni vrnil, ker se ni mogel, ker se ni smel. Njegovo srce je pa krvavelo...
Srce viharjev notranjih igrača... Popotnik v Ribičevi hrši se je ozrl na obraz sestre.
V očeh brezmejna vdanost in vera v sebe, vera v svojo moč. Nič obupa, nobenega viharja! Lice vse razbrazdano od potnih srag, roke žuljave, gube na sklepih, hrbet že gnjen pod težo. A vendar toliko upanja in vere. Dojenčka objema ena roka, druga dela. Jutranji svit zažari njej prvi - materi, njej zadnji ugasne večerna luč. Nobenega mrmranja, nobenega vzdiha — mir — mir na licu, mir in ljubezen v očeh, v srcu...
In domislil se je popotnik:
»Ljubezen zvesto najti, kratke sanje...«
In tu, na očetovem svetu, pod slamnato streho, za ozko ograjenim plotom — pa tako velika ljubezen! Nobena pot ji ni prestrma, nobeno sonce prevroče, nobena noč predolga...
»Zvesto srce in delovna ročica...«
Popotnikovo oko se je zmračilo. Po licih sta pritekli dve solzi...
Sestra je zrla na popotnika. V prsih ji je postalo tesno, obrnila se je od brata in skrila solze, ki so se ji ulile.
Pa naenkrat se brat zdrami. Vstane, v peč se obrne, solze si obriše. Domisli se svojega zvanja, v sestrini ljubezni se oživi njegova. Njena ljubezen vse prenese, tudi moja mora - mora!
»Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!«
Popotnik seže v žep in vtakne vsakemu detetu pod zglavje križani tolar.
»Zbogom, sestra! Lepo je pri tebi! Lepo je bilo nocoj... Po svetu ni tako... Zbogom, sestra!«
Vrata so zaškripala, črna senca se je izgubila med vrtovi, vrh stopnic na predrju je pa ihtelo srce...
Na čumnatno okno pri Ovseniku v Žirovnici je nekdo potrkal.
»Matija!«
»France! Odkod?«
»Odpri!«
Sedla sta na skromno posteljo Čop in Prešeren.
»Matija, nocoj sem jokal!«
»Jokal? Ne verjamem!«
»Jokal in ni me sram!«
»Zakaj?«
»Daj mi košček papirja!«
Prešeren je sedel k mizi in pisal... »Beri, prijatelj!«
Čop vzame in bere:
»Oj Vrba, srečna, draga vas domača ...«
»Pesem o izgubljenem raju!«
»Pa bi človek ne jokal...«
mladim po srcu
France Bevk
Sinica
To je bilo tisto leto, ko je bila pri nas zelo huda zima. Okoli hiše je ležal debel sneg, veter je zavijal in piskal, vse je škripalo od mraza. Niti nosu si nisem upal pomoliti skozi vrata, nikar da bi šel v šolo. Na vnanjih šipah oken so se naredile ledene rože. Na vseh, le na enem ne. Na tistem v kotu za mizo, ki je imelo eno vnanjih šip razbito. Skozi odprtino je pihal in žvižgal veter ter nanašal sneg. Da ni bilo tega okna, bi ne mogel videti, kaj se godi zunaj.
Nekoč, ko sem se naveličal tople peči, sem pokleknil na klop in se zagledal v sneg. Kakšen pogled! Sam sneg, nič kot sneg, a v snegu golo drevje. Dolge veje so trepetale, šklepetale, se upogibale in zvijale. Mislil sem si, kako bi bilo lepo tam zunaj na okovanih saneh. Šlo bi kot blisk, hitreje kot veter, ki se je podil po gričih in raznašal cele oblake snega.
Iznenada je nekaj rahlo udarilo ob notranjo šipo. Kaj? Pogledal sem in svojim očem nisem verjel.
»Ptica!« sem zakričal.
Res, skozi odprtino je bila z vetrom priletela neka ptica in vsa premrla obtičala v zavetju.
Odprl sem okno. Ptica se ni prestrašila. Lahko bi jo bil odnesel kamorkoli.
»Sinica je,« je dejala babica.
Ves majhen in neuk takrat sinice še nisem poznal razen po njenem »cici-fuj«. Tu pa je bila vsa premrla, komaj da je dihala, nikar da bi pela. Poznal sem srako in vrano, vsaka druga ptica pa je bila zame samo ptica. Zavzet sem gledal živalco, ki mi je tičala med prsti. To je torej sinica? S kazalcem sem jo rahlo pobožal po glavici.
»Sinička!«
Hotel sem jo odnesti na peč.
»Ne na peč!« je dejala babica. »To si pameten! Na toplem bi takoj poginila. Pusti jo na oknu!«
Položil sem jo na okno. Vsa onemogla in premražena se je stiskala k šipi. Natrosili smo ji ajdovega zrnja.
Otroci, kar nas je bilo, pa okoli nje, glavica pri glavici. Žive ptice še nikoli nismo občudovali tako od blizu.
»Jej, jej!« smo ji prigovarjali.
Toda sinica se ni dotaknila zrnja.
»Noče jesti«, smo potožili. »Zakaj ne je?«
Ptički se je polagoma ogrelo premrlo telesce. Prestopila se je in pobrala nekaj ajdovih zrnc. Postala je živahnejša, nekam plaha in začudena, tedaj bi se ne dala več prijeti. Bolj in bolj nemirno je obračala glavo in se razgledovala po sobi. Zdelo se je, kakor da se vprašuje, kam je zašla.
Iznenada je sfrfotala z okna na mizo in od tam na polico nad vrati.
»Izpustiti jo moramo, sicer se bo še ubila,« je menila babica.
»Ali naj odprem okno?« sem vprašal.
»Odpri!«
Bilo mi je žal za sinico. Rad bi jo imel udomačeno v izbi, da bi skakljala iz kota v kot in zobala zrnje. A še bolj bi mi bilo žal, če bi se res ubila, kakor je napovedovala babica.
Preden sem se utegnil potegniti s peči in stopiti k oknu, da ga odprem, se je že zgodilo... Sinica je zopet zletela ob izbi, napravila lok in se znova zaletela v okno. Udarila je s tako silo, da je zazvenela šipa. Padla je kot mrtva, a se je znova pobrala. Težko je sopla in povešala glavo. Zlomila si je bila kljun, od katerega je kanila drobna kaplja krvi.
»Joj!« sem se zavzel.
»Saj sem rekla,« je dejala babica.
Ded je vstal s čevljarskega stolca. Stopil je k oknu in vzel sinico v pest. Ni se branila, ni poizkusila več vzleteti, ni imela moči.
»Da se ne bo mučila,« je dejal ded in stopil skozi vrata.
V izbi je bilo čisto tiho. Otroci smo se samo spogledali in pridrževali dih v prsih.
»Sinica se nikoli ne privadi ljudem,« je spregovorila babica, »ne samo enkrat sem to videla. Zunaj hoče biti, pa naj bo še tako slabo in hudo.«
In je bilo zopet vse tiho. Ded se je vrnil v izbo, sedel na svoj stolec, a tudi on ni nobene rekel. Četudi sem bil še majhne pameti, sem vedel, kaj se je zgodilo s sinico, ni mi bilo treba vpraševati. Ded jo je ubil, da ne bi trpela. Saj bi tako poginila.
Njenega zlomljenega kljuna nikoli nisem pozabil. In ne njenega žalostnega pogleda. Tudi ne kapljice krvi, ki je bila kanila na okno... Ob spominu me je vselej drobno zabolelo srce...
Ponujala se ji je prostorna, topla izba in cel kup ajdovega zrnja. Prijetno bi ji bilo pri nas, a ona je hotela v sneg in v veter, v mraz in v glad. Zunaj je bila svobodna. Ni hotela ostati med štirimi stenami, raje je poginila.
Ko sem bil majhen, so me učili ded in babica, oče in mati, šola in knjige vsega, kar sem želel vedeti in znati... Sinica, o kateri sem vam pripovedoval, pa me je učila ljubezni do svobode.
Draščan in bolha
Draščan je obolel in legel v posteljo. Hoče zaspati, pa začuti, kako skače bolha v postelji. Zgrabi ga jeza.
»Uh, če te dobim, te bom zmlinčil!«
Ker je nikakor ni dobil pod prste, je gledal izpod čela kakor gad izpod kamna in mrmral:
»Ti, bolha! Če si bolna - zakaj skačeš? Če si pa zdrava - zakaj v posteljo siliš?«
Lojze Zupanc
KMEČKA ABECEDA
Avba
Stara ljudska pesem pravi:
Tako dekle kaj velja,
Ki iz domačega platna gvante ima.
V naših časih si najbrž nihče več ne tke blaga sam. Za to poskrbijo stroji. Tudi obleke nam šivajo v tovarnah in tam izbirajo kroje.
Nekoč je bilo drugače. Kmetje na Slovenskem so predli in tkali doma in še sredi minulega stoletja so se oblačili v značilne noše. Po njih je bilo mogoče prepoznati Gorenjca ali Dolenjca in ločiti Štajerca od Belokranjca, Prekmurca od Primorca.
K noši je navadno sodilo tudi pokrivalo, pri moških klobuk, pri ženskah ruta.
Dekleta so hodila razoglava, le kite so imele prepletene z raznobarvnimi trakovi. Poročene žene pa so se pokrivale večinoma s pečo. To je velika bela ruta z belo vezenino v vogalu, ki pada po hrbtu. Le premožne kmetice na Gorenjskem in v delu Štajerske so nosile tudi avbo, najbogatejše celo tako z zlato vezenim čelnikom. Na Gorenjskem so se pokrivale z njo tudi neveste pri poroki. Kajti avba je bila pražnje pokrivalo. Zato so po šegi minulega stoletja sodili k njej še krilo na modrc, beli platneni rokavci, predpasnik, krojen na pas, in rožasta svilena ruta z resicami, ki so si jo žene ogrnile preko ramen in čez prsi.
Danes redke lastnice svoje avbe skrbno hranijo. Iz omar jih vzamejo le za velike svečanosti, ko se med množico bahavo razkazujejo narodne noše.
dr. Marija Makarovič
Tebi srce moje
Koliko let že neutrudno biješ v mojih prsih. Danes pa si že utrujeno. Do jeseni življenje sva se skupno borila, le da sem jaz včasih zaspala, ti, ubogo srce, pa nisi smelo.
Ko se še rodila nisem, si z menoj vzljubilo mojo mamo, ki naju je hranila s svojo krvjo, in že sva bila deležna vse njene ljubezni. Nato je nama pela sladke uspavanke. Potem sva veselo tekala po Slovenskih goricah, uživala sva brezskrbno otroško življenje na lepi Primorski. Nabirala sva rožice, ti jih nisi videlo, a moje oči so ti povedale njih barve in sluh ti je oddajal petje svobodnih ptičkov. Življenje je bilo lepo in ti si z menoj delilo to lepoto.
Prišla pa je nenadna nevihta, ki jo je svoj čas opisal že pesnik Simon Gregorčič. Ptički so se razbežali ali pa umirali, nežno cvetje je bilo pohojeno od težkih vojaških škornjev, konjskih kopit ali granat, ki jih je sovražnik pošiljal na našo zemljo. Tudi ti, moje srce, si bilo žalostno z menoj.
Po tej dolgi nevihti je bilo vse opu-stošeno in namesto v šolo sva morala na delo.
Zatem je prišel šele pravi vihar in ti, uboga slovenska zemlja, si bila spet obilno namočena s krvjo slovenskega naroda. Tokrat vihar ni prizanesel ne ženskam ne otrokom in tudi ne starim, celo mrtvim ne. Se ostanke mrtvecev so granate razmetale naokrog, da so sramežljivo kazali ostanke, ki pripadajo samo zemlji, in ti si bilo ogorčeno, srce moje.
Najhujše pa je bilo, da sva se ob koncu te strašne morije znašla v peklu tega sveta. Že ob vstopu so nas slekli in nam pobrali vse človeško dostojanstvo, pravico do življenja, vzeli so nama še ime in nama dali v zameno številke. Ti, moje drago srce, si otopelo.
Skromna ladja nas je odpeljala čez Ocean v tujo deželo. Iskali smo mir in tiho sožitje z naravo. Ljudje so bili preprosti in dobri, začeli smo novo življenje in ti si bilo spet moje veselo srce.
Toda prišel je dan, ko so otroci dorasli, doštudirali in odšli v svet. Bela cesta jih je odpeljala, odšli so kot ptički iz gnezda. Iz hiše so odnesli veselje,
smeh in pesem. Ti si jih z menoj klicalo nazaj, toda vse je bilo zaman. Takrat si, srce moje, z menoj krvavelo od žalosti.
Nisva mogla živeti brez njih. Šla sva za njimi na drugi konec Amerike. Našla sva jih, srce moje, a nismo se spoznali in ne razumeli, preveč časa je minilo vmes. Spremenili smo se že. Iskala sva čisto malo ljubezni, našla sva razočaranje. Zdaj sva oba postarana in potrta in ti si spet bolno, moje srce.
Petrina Žigon Trojer
Pismo triletni vnukinji
Ko je tvoja mama odprla avto, si bila takoj pri mojih vratih. Tolkla si, klicala in zvonila. Hitro sva ti odprla in že si bila v najinem objemu. Vse hkrati si nama hotela povedati, da ti je zmanjkovalo sape. Pokazala si, kako si lepa v prvem baletnem kostumu, ki ti ga je mama sešila in ti ga dovolila obleči, da ga pokažeš nama.
Bila si srečna, vsa nasmejana, polna mladega življenja, rdečih ličk in urnih kretenj in srce ti je prekipevalo od ljubezni. Zunaj je padel dež, bilo je megleno in hladno, zadnji zimski dnevi, ti pa si s seboj prinesla toploto. Ti si moja lepa, nežna deklica, prava mala slovenska Američanka.
Ko sva sedla na zofo s teboj v sredini, si naju objela vsakega z eno roko okrog vratu,- Se čutim tvojo toploto, še čutim tvoje ročice. Koliko dela si nama dala, ko si bila še manjša in vedno tako živa in midva sva te varovala. Zdaj nama že vračaš najino nekdanjo skrb zate, rada prideš na obisk in midva sva te vedno zelo vesela, saj nama vedno prineseš samo dobro voljo.
Danes si nama hotela še posebej pokazati, kaj si se naučila od petletne sestrice Kristi. Vrtela si se in prekopicevala, plesala balet po svoje, ker si še premajhna, da bi te vzeli v baletno šolo. Potožila si nama, da še ne moreš stopiti na prstke, ker še nimaš baletnih copatk. Obljubila sva ti, da ti jih kupiva za rojstni dan.
Katrinka, kaj si res pravnukinja moje mame, rojene v hribih na Primorskem, med Fajtovim hribom in reko Vipavo? Tam pod velikim leskovim grmom, v hladni senci, je neki študent iz Gorice učil sosedovo edinko v poletnih mesecih za hrano, za dober zrak, za plačilo pa je dobil nove hlače. To dekletce se je malo ali ničesar naučilo. Moja mama pa je bila odprte glave. Na skrivaj se je naučila abecedo in začela zlagati črke v besede. Pokazala je, kaj zna in fant ji je rekel, beri, in res je znala. Pustil ji je v dar učno knjigo.
Zdaj veš, kako se je moja mama naučila brati in pisati, naravnost krad-
la je to učenost, saj bi drugače ne mogla priti do uka. To se je dogajalo pred sto in več leti in vse to mi je pripovedovala sama mama.
Koliko njenih pisem sem od nje prejela samo jaz, najmlajša od petih otrok, ko sem bila po svetu. Povsod so me spremljala mamina pisma, vedno sem jih bila vesela. Njeno pismo je bilo pisano z žuljavo roko in vendar so bile njene besede polne veliko bolj, kot če bi jih pisala nežna, uglajena roka. Nežne so bile njene besede in nikoli se nisem sramovala nobenega njenega pisma. Toda zakaj te zdaj primerjamo z mojo mamo? Morda zato, ker se mi zdiš podobna njej.
Katrinka, ko boš zrasla, boš morda to brala. Takrat boš razumela. Mene takrat ne bo več, ostal ti bo samo spomin na prednike tvoje mame Slovenke, kot so bili Slovenci vsi njeni predniki.
Ti si po mami Slovenka, po očetu Francozinja, rojena si v Združenih državah Amerike in sicer v bližini središča NASE, od tam, od koder je prišel človek, ki je prvi stopil na Luno.
Katrinka, najina zlata vnučka, bog te spremljaj na življenjski poti, bodi vedno taka, vesela, prepevaj, pleši, smej se življenju. Vem, da ne bo vedno tako, toda vesela bom, če boš tudi drugim v veselje. To ti iz srca želiva tvoja stara mama in stari oče, nona in nono, ki te imava rada.
Petrina Žigon Trojer
Primorski dimnik (foto: Charlotte Anderson)
Domačija
Ne v oči, v dušo mi legajo tvoje podobe, kot za dolgo, dolgo slovo, če ne za vedno,
medtem ko v sončni svetlobi drsijo pred mano
travniki kot žametne preproge,
njive zorane v jesensko setev,
gozdovi uporno dišeči po večni domovini
kljub brezupni, hrupni zavoženosti,
starih in mladih,
zaudarjajoči in raznarodovanih, potujčenih mest...
O kako si lepa, Slovenija moja!
Zakaj so tvoji ljudje vedno manj Slovenci?
Brezupno gledam v Slovenčev sodobni, prazni obraz in vest me peče zanj - to naj bi bila jaz?
Ne, ne smem posploševati v bolečini.
Če me samovšečni izkoreninjenec sprašuje, če mi dovoljujejo, da se vračam velikodušno mednje, bi me človek, ki čisto od blizu rije po tebi, tam na njivi,
ti pomaga živeti in rasti, brsteti, cveteti, roditi, mogoče ne pustil spet odhajati...
Zakaj, le zakaj kljub vsemu ostajaš moja domačija? Lepo ali revno, zakaj te spoznavam sredi najbolj temne noči že po vonju, ki ga niti nosnici ne bi mogli zaznati?
So to duše prednikov, ki so s svojimi telesi prepojili tvoja tla in se spojili v neki vsesplošni duh v tvojem ozračju, tik nad teboj v vseslovensko dušo -
iz neke neizčrpne, neizživete ljubezni do tebe,
ki jim veleva ostati,
in mogoče že iz prastare skrbi zate,
pred lastnim človekom, ko se bo pomehkužil in zožil,
nesposoben oddajati večno izročilo, skupno nam vsem?
Domovina, le zakaj ne morem ostati?
Zato drsi mimo mene, tiha in sončna, zelena, ker te odnašam s seboj v pusto tujino, kjer znaš biti lepa in cenjena, da se lahko potegujem zate in trpim zaradi tebe še naprej — kot vselej doslej.
Saj smem?
Zorka Ovijač-Zendelska, Pariz, Francija
Fran Albreht:
DOMOVINA
K tlom se ugrezajo plašne oči, v prst, začrnelo od naše krvi, težko mi dihamo.
Robota dan na dan: setev in žetev, pesem domača: molitev in kletev, pijemo radi.
Kmečki ljudje smo: poldrug milijon; doma in na tujem: povsod je naš dom in pa v Ameriki.
Bele in zlate so naše vasi, bodra in vedra v žilah nam kri -a težka je, težka.
Menda kedaj smo ljubili prostost, to svojo divno in davno skrivnost, • v zemljo zarito,
ki v njo se ugrezajo plašne oči, ko da vprašujejo... Zemlja molči od težkega diha.
Mrtev in siv čas visi zdaj čez nas, plug in sekiro, srce in obraz pokriva nam rja...
Fran Albreht:
EVROPA
V	naših dušah in umih se bojujeta vzhod in
zapad,
dvoje sovražnih vetrov - v vek nespravljivih
svetov.
Azija bajna - svet neizživljen in mlad.
Za oceanom Amerika: delo, bogastvo in glad ...
Mi smo na sredi.
Mi smo potomci Napoleona, zavojevalca mi smo potomci Karla Marxa in Jeana Jauresa,
pomirjevalca,
mi smo sodobniki Lenina in Clemenceauja, in milijoni nemih težakov - brezimnih junakov.
Mi smo Evropa.
V	srcu Evrope stojim in motrim:
Ali ne ruši pod mano se antični Rim?
Ali ne lušči se tam na iztoku iz rdečih megla sinje, pravljično mesto iz belega kamenja -
mesto bodočnosti?
(Iz pesniške zbirke »Pesmi«, 1966)
naši
po svetu
ZR NEMČIJA
Koledar tekmovanj in tečajev
V soboto 16. oktobra 1982 je bil v kraju Staig pri Ravensburgu v ZR Nemčiji sestanek JU-SKI, to je organizacije sestavljene iz delegatov naših društev iz Švice, Avstrije in Zvezne republike Nemčije.
Kot vsako leto so se tudi tokrat dogovorili o datumih JU-SKI tekmovanj v zimski sezoni 1982/1983, ki bodo potekala po naslednjem vrstem redu:
16. januarja bo JU-SKI tekmovanje v okviru Miinchenskega veleslaloma na smučiščih v Immenstadt/Biihl, organizator Triglav München.
23. januarja bo sledilo JU-SKI tekmovanje v Unteribergu v okviru dvanajstega slovenskega veleslaloma SPD Triglava v Švici.
Na občnem zboru JU-SKI -jugoslovanske smučarske zveze v tujini
13. februarja bo JU-SKI tekmovanje na Veleslalomu »Prijateljstvo 8« SD Planike Winterthur, ki bo tokrat v Unteribergu.
27. februarja bo potekalo JU-SKI tekmovanje v predarlberškem Mellau v okviru veleslaloma SPD Vorarl-aberga.
13. marca pa bo v Steibisu v Nemčiji, v okviru veleslaloma Planinke Ra-vensburg zaključno tekmovanje za JU-SKI, ter hkrati razglasitev rezultatov za sezono 1982/1983 in podelitev odličij.
Kot vsako leto pa bo JU-SKI organiziral za naš mladi rod iz Švice tradicionalno »Smučarskoprvenstvo jugoslovanske mladine iz Švice«, ki bo 30. januarja na smučiščih v Unteribergu.
Na terminskem sestanku v Staigu pa so se dogovorili tudi o koledarju seminarjev in tečajev, ki jih bodo organizirali skupaj s strokovnjaki iz domovine.
Program za novo sezono je naslednji:
Seminar za vaditelje in učitelje smučanja, ki ga bo vodilstrokovnjakZVUS bo 4. in 5. decembra letos v predarlberškem smučarskem središču Bodele. Naslednji tak seminar bo predvidoma po koncu letošnje smučarske sezone, vendar bosta kraj in datum še objavljena naknadno.
Tečaj za sodnike smučanja bo predvidoma 10., 11. in 12. decembra, prijave pa se že stekajo pri predsedniku področnega zbora sodnikov Ivu Umeku.
Smučarski strokovnjaki, člani smučarskega društva Kanin iz Bovca, ki že vrsto let pomagajo in tesno sodelujejo s SP Planiko Winterthur, bodo prišli na prijateljski obisk v Švico in sicer za nekaj dni v kočo v Unteribergu. JU-SKI razmišlja o tem, da bi ob istem času organiziral prav tam tečaj za mla-
dino, na katerem bi mlade smučarje seznanili z osnovami jugoslovanske smučarske šole. Več o tem bomo izvedeli kasneje.
JU-SKI želi vsem smučarjem mnogo veselja na belih poljanah in obilo športnega razpoloženja na tekmovanjih v sezoni 1982/1983.
Breda Stepič-Cechich
ŠVICA
Toplo je, če je domovina z nami...
V	septembru 1982 so v Švici zabeležili pomemben dogodek.
V	soboto 4. septembra je praznovalo slovensko kegljaško društvo Slovenija iz Ruti j a petletnico svojega obstoja in ta datum so kronali s prireditvijo, ki se je odvijala v hotelu Krone v Wetzikonu. Velika dvorana je bila docela zasedena, povabilu so se odzvali ne le člani Slovenije, temveč tudi številni člani ostalih društev v Švici.
Prireditev pa ni bila namenjena le praznovanju tega pomembnega društvenega datuma in splošnemu veselju, obisk visokih gostov je pričal o še pomembnejšem dogodku. S svojim obiskom je društvo počastil jugoslovanski generalni konzul Gustav Kranjc, tokrat pa so pozdravili pri Sloveniji tudi pomembne predstavnike občine Domžale, med njimi predsednika skupščine te občine Karla Kušarja, ter predsednika občinske konference SZDL Mira Ukmarja. Slednji je prišel v Wetzi-kon s prav posebno zadolžitvijo, na katero je bil izredno ponosen. Skupaj s predsednikom SKD Slovenije Jožetom Lasičem naj bi podpisal pomembno listino, dogovor o medsebojnem sodelovanju in pomoči, kakršnega so že pred leti sklenila tudi ostala slovenska društva v Švici z občinama Ljubljana Center in Slovenjgradec.
Tudi pri Sloveniji je bil ta trenutek posebno slovesen in obiskovalci se ga bodo še dolgo spominjali. Zadonela je pesem Slovenija, ljudje v dvorani so drug za drugim vstali in nemo so sledili razvijanju društvenega prapora in podpisovanju listine, ki jih bo še tesneje kot doslej povezovala z domovino. In marsikatero oko se je orosilo... Kajti kdo ve, ali ne bo ta ali oni le ostal v tujini vse življenje, pa je pomislil na stara leta, ko se vsakdo vpraša, od kod je doma, ko se vsakdo na tujem še bolj razveseli trenutkov, ko mu je domovina blizu ...
Praznik Slovenije pa je bil mlad, saj so ga okrasili najmlajši s pesmijo in recitacijo. Učenci slovenskega oddelka
jug. dopolnilne šole v Rapperswilu pod vodstvom učiteljice Marije Martelanc so se na ta način zahvalili društvu, ki je svoj čas storilo vse, da je ta šola pričela uspešno delovati. Zahvalili pa so se tudi občini Domžale, kamor so bili povabljeni čez mesec dni, kot gostje osnovne šole Šlandrove brigade.
In Slovenija ni osamljena, močno je povezana tudi z ostalimi društvi. O tem so pričali številni obiskovalci, to je ponovno potrdil tudi znani moški pevski zbor Soča Schaffhausen, ki je tudi tokrat sodeloval v programu.
Veselje pa so imeli tudi kegljači, saj Slovenija ni pripravila le prireditve temveč tudi jubilejni kegljaški turnir, tega pa se niso udeležili le člani JMKK iz Švice, ki se poznajo s Slovenijo s številnih kegljaških tekmovanj in turnirjev, temveč tudi gostje iz domovine. Člani kegljaškega društva iz Domžal, ki so povabili člane Slovenije na njihov turnir v domovini, so tokrat v Švici poskrbeli za pestro športno razpoloženje.
Za smeh in dobro voljo pa so ves večer in tja do zgodnjih jutranjih ur skrbeli znani Boris Kopitar in orkester Kovinarji, katere je v znaku medsebojnega sodelovanja posredovala občina Domžale in dokazala, da listina, ki jo je podpisala, niso le mrtve črke na papirju, kot je dejal v svojem govoru Karel Kušar, temveč poglabljanje medsebojnih prijateljskih vezi.
Breda Stepič-Cechich
Razstava del Ivana Rabuzina
V petek 15. oktobra so se ljubitelji umetnosti med našimi ljudmi na tujem ponovno srečali ob kulturnem dogodku. V galeriji Suši Brunner v Ziirichu so namreč odprli razstavo našega znanega slikarja naivca Ivana Rabuzina. Za seboj ima številne razstave v svetu, njegove slike pa so del stalnih muzejskih in privatnih zbirk po vsej Evropi. S svojimi nežnimi barvami in idiličnimi motivi je Ivan Rabuzin priklenil nase tudi oko japonskega občinstva in dobil je naročilo za osnutek zastora svetovno znanega japonskega gledališča Takarazuka. Pa ne le to, Rabuzi-novi motivi krase tudi vrste posebnih servisov, ki jih že vrsto let izdeluje znana industrija porcelana Rosenthal.
Ni torej čudno, da je bila galerija v Ziirichu skorajda premajhna za številne obiskovalce od blizu in daleč, ki so se odzvali vabilu na otvoritev. Med gosti pa je bil tudi jugoslovanski generalni konzul Gustav Kranjc. Ker pa se je otvoritve v Ziirichu udeležil tudi umetnik sam, so se je udeležili tudi njegovi številni prijatelji med domači-
ni Švicarji. Nekateri zato, da bi zopet kupili to ali ono sliko, saj kot lastniki tukajšnjih galerij menijo, da se tudi v tej deželi proda neverjetno veliko število Rabuzinovih slik, drugi pa, da umetnika zopet enkrat vidijo. Ševeda pa je bilo tudi mnogo novih občudovalcev in njim, ne pa novinarjem in fotografom, je Ivan Rabuzin, namenil čas in kramljal z njimi o umetnosti in umetniškem snovanju.
Breda Stepič-Cechich
ZDA
»Chair-a-ton« v Slovenskem narodnem domu
Napovedovalec Tony Petkovšek je na začetku prireditve poudaril, da so nam znani teletoni in radiotoni, člani direktorija Slovenskega narodnega doma na St. Clair Ave v Clevelandu pa so skovali novo besedo chairaton. To bi bil po ameriško nekakšen »shower-party«, kamor prinese vsak udeleženec kako darilo. V tem primeru je SND vabil svoje prijatelje na koncert in zabavo. Vsi pa smo bili seznanjeni s tem, da Dom potrebuje 600 novih stolov, ki stanejo kakih 9 tisočakov. Ta dom ima v direktoriju večje število žensk in ne bi rekla, da je ravno z njihove strani prišla ideja za tovrstno prireditev. Kakorkoli že, ideja je rodila uspeh.
Program je bil dobro zamišljen: povabljenih je bilo pet skupin, dve plesni in tri pevske. Najprej so se izkazali mladi tamburaši Cleveland Junior Tammies. Za spremembo je bilo prijetno poslušati mlade Hrvate in gledati njihove plese s petjem. Še posebno pa smo občudovali lepoto vezenin in barv na njihovih lepih ženskih nošah. Nagrajeni so bili z navdušenim odobravanjem.
Druga točka je bil popularni trio -Dolores Mihelich, June Price in Edward Kenik. To so trije najlepši in tudi najmočnejši glasovi, ki pojejo tudi pri Glasbeni matici in ne potrebujejo nobenega ojačanja z mikrofoni. Premočno ojačanje jim samo skazi lepe naravne glasove.
Sledili so plesalci Slovenskega folklornega inštituta in razvneli gledalce s svojimi tipičnimi plesi. Tisti, ki so jih videli prvič, so bili tako navdušeni, da so rekli, da bi bili samo ti plesi vredni vstopnine. Zato so želi zasluženo priznanje.
Po kratkem odmoru so »Fantje na vasi« pokazali, kaj zmorejo po petih letih skupnega prepevanja. To so ta-
lentirani, prijetni glasovi, ki očitno jemljejo petje zelo resno. Odlikujejo pa se tudi po tem, da pojejo brez vsake spremljave in da ne rabijo not na odru. Ta skupina je najbližje zborom v Sloveniji. Po številu jih je 15, vsi pa so rojeni že tukaj, razen enega in ta je najbrž Janez Sršen, ki je tudi njihov pevovodja. Za svoje napore so si prislužili soglasno odobravanje občinstva.
Višek navdušenja je dosegel zbor Glasbena matica z izborom pesmi in izvajanjem. Direktor Vladimir Malečkar gotovo zna pripraviti pevce do tega, da upoštevajo njegova navodila in da dajo resnično vse do sebe. Pravo navdušenje je spodbudilo izvajanje patriotične pesmi »America the Beau-tiful« z Olgo Klancher kot solistko.
Zadnji so stopili na oder še godbeniki Dona Slogarja z Avsenikovo pesmijo Ostanimo prijatelji. Ta pesem je bila kot nalašč za slovo. Izvajali so jo skupaj z zborom. Poslušalci oziroma gledalci izvajalcev kar niso pustili z odra. To je bil resnično lep zaključek prireditve.
V imenu Slovenskega narodnega doma se je za lep obisk in prijetno razpoloženje zahvalil predsednik Edward Kenik.
Tončka Simčič, Cleveland, OH, ZDA
S kamero na poti med rojaki
Začelo se je s piknikom. Neverjetno, pa vendar. Sredi zelene poljane v podnožju gričev, ki so me tako zelo spominjali na naše Brkine, so se vile dolge kolone vozil na zabaviščni prostor SNPJ, na njegovo »vinsko trgatev«, ki je obetala veliko dobre volje, domače glasbe in vsega tistega, kar je pač značilno za ameriško-slovenski piknik. Vzdušje je bilo res izredno, srečevali so se prijatelji in radostno razpoloženje je prevzelo tudi našo televizijsko ekipo. Slavcu Nemcu in Toniju Zerovniku, mojstroma slike in tona, ni kazalo drugega, kot pričeti z delom. Sama pa sem prisluhnila pojoči slovenski govorici starejših, številnim pristnim narečjem izpod Snežnika, dolenjske Muljave in kraških vasi, kakršnih pri nas doma v Sloveniji skoraj ni več. Filmska kamera je zabrnela in naglo snemala; motivov ni zmanjkalo do pozne noči... pa tudi potem ne, vse do konca naše delovne poti, ki je trajala v vzhodnih predelih ZDA od 19. septembra do 2. oktobra letos.
Štiri dni smo bili gostje 22. konvencije SNPJ v pennsylvanskem Greens-burgu, nedaleč od Pittsburga in naša prva naloga je seveda bila, da posnamemo občni zbor te največje slovenske organizacije v Severni Ameriki, ki
bo čez dve leti praznovala stoletnico svojega obstoja. Pa so takrat napredni slovenski delavci v Severni Ameriki svojo solidarnostno in bratsko dejavnost zasnovali na komaj 246 članstvu, danes pa jih je v SNPJ 55.000. Bili so časi, kot sta nam zaupala bivša predsednika Jože Culkar in Frank Groser, tam v petdesetih letih, ko jih je bilo nad 75.000 včlanjenih v SNPJ, pa takratno ameriško politično vzdušje naprednim organizacijam, kot je bila vedno SNPJ, ni bilo ravno naklonjeno. Mladih je bilo med nekaj stotimi udeleženci konvencije malo in to je boleča točka organizacije, ki pesti tudi njeno vodstvo. V pogovoru s predsednikom Petrom Elishem smo začutili, da se SNPJ še ni v dovolj ni meri prilagodila času in potrebam mladih generacij in da bo morala s tem pohiteti. Ne, da bi pri tem, kot je menil Peter Elish zanemarila nekdanje ideale socialne demokracije, svobodne miselnosti in tudi ne stalnih prizadevanj SNPJ za ustvarjanje boljšega, predvsem miroljubnega sveta. Vendar mladina zahteva svoje in v tej smeri je bila po nenavadno burni in dolgi debati odločitev konvencije, da SNPJ ohrani svoj rekreacijski center Enon Valley, ki ga v največji meri uporabljajo najmlajši člani organizacije in njihove
Ljubljanska televizijska ekipa (manjka član, ki je fotografiral, Tone Žerovnik) pred Adamičevo hišo. Z leve: Matjaž Klemenčič, strokovni sodelavec, Dorica Makuc, urednica serije, Slavko Nemec, filmski snemalec, in znani preučevalec dela Louisa Adamiča prof. Henry Christian z univerze Rutgers.
mlade družine, kar se da pozitivna. 60 let je današnja povprečna starost člana te naj večje in finančno tudi najmočnejše slovenske podporne jednote, zato postaja vključevanje mladih imperativ ne le SNPJ, ampak tudi ostalim organizacijam, društvom in klubom, ki v ZDA združujejo slovenske izseljence in njihove potomce. Trdo so delali na Greensburgu vse dneve zasedanja 22. konvencije; majhen predah je bil le ob slovesnem banketu, ki je bil spet »paša«' za oči naše kamere in za tonske posnetke. Bilo je seveda veliko govorov, pa tudi poskočnih slovenskih in melodioznih ameriških pesmi in napevov iz tridesetih let. Poslušali smo tudi spodbudne besede dotedanjega tajnika SNPJ in njenega novoizvoljenega predsednika Edwarda Hribarja. Udeležence konvencije in njene goste je pozdravil v slovenščini, nato pa govoril v angleščini, v jeziku, v katerem se je občni zbor potem nadaljeval. Le prva naj starejša izseljenska generacija se ne more ločiti od svojega materinega jezika, druga je dvojezična, pri tretji in četrti razumljivo prevladuje jezik ameriškega okolja.
Vasica Yukon, v bližini Greensbur-ga, kjer živi strnjeno blizu 400 Slovencev in njihovih potomcev in obisk pri Kranjčevih nam je to tudi potrdil. Povabili so nas na odlične domače krvavice, ki sta jih »ta mlada dva« Larry in Joan Krainz naredila po receptih gospe Amalije, pa smo se žal predolgo zamudili v Pittsburghu in obisk preložili na naslednje jutro. V Yukonu so nas bili kljub temu veseli, čeprav so prejšnjo noč v njihovem Slovenskem domu, ki ga odlično oskrbuje stric Adolf, veselo rajali do ranih ur.
Zgodba rudarja Adolfa Korbarja, ki je bil kar 35 težavnih let kolmajner, pa za zgubljene prste niti centa ni dobil, pripoved gospe Amalije, ki jo je mama prinesla iz Slovenije v Ameriko še kar v trebuščku, pa tisto o nekdanjih deset, petnajst in več članskih družinah prvih slovenskih priseljencev — pittsburških jeklarjev, kolmajnerjev in steklarjev, vse to je »romalo« v naše TV »predale«. Živa pričevanja naših ljudi onkraj oceana, clokumehti so to, ki bodo jutri lahko našli pot tudi do velike pittsburške Hillmanove univerzitetne knjižnice, kjer so nam radi posredovali v presnemavanje dragocene fotografije Pittsburgha iz začetkov tega stoletja. Takrat so mostove na rekah Ohio in Allegheny, nove ceste in velike tovarne na jugu mesta gradili Germani, Slovani, Italijani, Črnci... Petletni Krajnčev Tony in njegova komaj dve in pol letna sestrica Susy sta nam zapela po slovensko, tisto »Moj očka ima konjička dva«, tako kot ju uči stara mati Amalija in strici. Mlada starša Larry in Joan sta aktivna vsepovsod od SNPJ do modernih tekmovanj v button boxu — »frajtonarci«;. eno najuspešnejših je bilo pred kratkim prav v Yukonu. Pri otrocih želita še v predšolski dobi ustvariti čustveni odnos do slovenskega jezika, pa čeprav ga sama komaj za silo obvladata. Grajenje čustvenega razpoloženja do materinega jezika predstavlja materino govorico, tako nas danes učijo moderni lingvisti. Za te teoretične predpostavke seveda pri Kranjčevih ne vedo, toda ob njihovi razumski zavesti o pripadnosti narodu, h kateremu vodijo etnične korenine njihovih prednikov, je seveda prisotna tista čustvena nostalgija, ki »ta mlada dva« pri Kranjčevih sili, da svoje naj mlaj še s pesmijo zbližajo z jezikom in kulturo slovenskega naroda.
V Pittsburghu smo obiskali hrvaško katoliško cerkev sv. Nikolaja, katere notranjost nas je spominjala bolj na umetniško galerijo kot na prostor, ki služi verskim obredom; na stenah se kot v romanu ali dramskem delu s socialno tematiko vrstijo slike iz življenja naših priseljencev, ki jih je 1937. leta mojstrsko upodobil dalmatinski slikar Maks Vanka. Tudi Louis Adamič je takrat denarno prispeval za umetniško upodobitev trpljenja ljudi, ki so prešli ocean, da bi v smrtno nevarnih rudnikih Pennsylvanije zaslužili za življenje. Molče smo snemali, ob sliki, na kateri matere objokujejo smrtno ponesrečenega rudarja in z mislijo pohiteli daleč v Colorado, kjer je 1910. leta plinska eksplozija v rudniku v Primeru nenadoma uničila kar 36 življenj mladih Jugoslovanov. Mislim, da bi morali s kamero tudi tja daleč na zahod v Colorado, na pokopališče Trinidad. Pa smo bili veseli, da nam je o
tem pripovedoval v kamero, kar v Greensburgu nekdanji pomožni urednik »Proletarca«, publicist Joe Drašler, ki vneto raziskuje stoletno zgodovino jugoslovanskih rudarjev v Colo-radu in ugotavlja strahotno visoke številke tistih, ki so za vedno ostali pod zemljo.
Naši ljudje niso gradili le pod zemljo, tudi nad njo, tako smo čutili, ko so nas zapeljali pred mogočno pittsbur-ško katedralo učenja, pred univerzo, kakršne ni nikjer v svetu. 42 nadstropij visoka katedrala, z več kot 100 učilnicami in laboratoriji, je danes ne le največje univerzitetno središče Pennsylvanije ampak tudi naj večje »podjetje« Pittsburgha, z največjim številom zaposlenih (urednikov, profesorjev, knjižničarjev itd.). Želeli smo videti in filmati jugoslovansko učilnico, ki jo je v univerzitetni katedrali 1937. leta opremil zagrebški arhitekt Vojta Braniš in ki poleg ostalih 20 učilnic različnih etničnih skupnosti Pittsburga predstavlja jugoslovanske narode, njihove priseljence in potomce v tem ogromnem ameriškem jeklar-sko-premogovnem centru.
V tej učilnici študente že 45 let modro gledajo: Vuk Karadjič, Stross-mayer, Boškovič in naš France Prešeren.
Obisk v Washingtonu, kjer nas je nadvse gostoljubno sprejel in po Kongresu vodil prvi Slovenec v ameriškem kongresu John Blatnik, zasluži poseben članek. Spoznali smo in posneli izjave treh članov kongresa, ki so slovenskega porekla: Jamesa Oberstarja, Raya Kogovška in Dennisa Eckarta.
Cleveland! V skopo odmerjenem času smo mu lahko poklonili le tri dni in ko ne bi bilo požrtvovalnih Clevelandča-nov Franka Bradača in Viktorja Požarja, ki sta nas varno vozila naokrog, ne bi posneli niti polovice predvidenih osebnosti, podob in krajev »slovenskega« Clevelanda. Lahko jih kar naštejem: od pesnika Jacka Tomšiča in pesnice Rosemary Prosen pa do staroste slovenskih društvenih in kulturnih delavcev tega mesta 92-letnega Franka Česna, ki je še pravi korenjak, nato kulturnega delavca Louisa Kaferleta, ki je urejal »Cankarjev glasnik«, edinstveno kulturno revijo med ameriškimi Slovenci. Sprejeli so nas med drugimi: novi pomožni škof za vzhodni del Clevelanda Edward Pevec, predsednik clevelendskega prizivnega sodišča dr. Avgust Pryatel, župan mesta George Voinovich, dr. Edward Gobetz in dr. Karel Bonutti. V slovenskem arhivu mestnega muzeja smo našli čudovite stare fotografije, ki pričajo o življenju starih priseljencev v Clevelandu, svoj bogati arhiv pa nam je ponudil tudi mladi Joe Valencie in z zgodovinarjem Matjažem Klemenčičem, ki nam je bil vseskozi v trdno
oporo, sva bila postavljena pred težavno preizkušnjo, kaj izbrati in kaj zanemariti. Obiskali smo grob prvega Slovenca v tem mestu Jožefa Turka (1838—1904) na starem pokopališču sv. Pavla, in med drugimi nagrobniki prebrali tudi tegale: »Tukaj počiva mladi zakonski par Ludwig Huč, roj. v Trebnjem 8. dec. 1880, umeri 24. XII. 1917 in Margaret FIuč umerla 7. nov. 1918.« Ponos clevelandskih Slovencev je seveda njihov dom za ostarele. Na sprejem v »Slovenc Flome for Aged« čaka blizu 300 clevelandskih Slovencev. Domačnost vlada v njem in slovenska beseda, po kateri prvi izseljenci najbolj hrepenijo.
St. Clair Avenue smo »zasedli« v nedeljo dopoldne; še prej pa smo posneli stare tovarne na Hamiltonovi ulici, kjer so nekoč delali Slovenci. Večina tovarn je odslužila svoje in so danes zaprte. Kot primer etničnih tiskarn, ki so tiskale v začetku stoletja in še prej številne slovenske dnevnike, tednike, publikacije in knjige v ZDA, smo obiskali staro tiskarno »Enakopravnost«, kjer nas je ljubeznivo sprejela njena lastnica Julia Pierz. Tiskarna, takšna kakršna je: miniaturna, opremljena s čudovitimi starimi tiskarskimi stroji, bi prej sodila kot dragocenost v muzej tiskarske umetnosti, kakor v redno obratovanje. Te dni bodo izdali brošuro »Šege kmečke oh-ceti in vinske trgatve«, občasno pa tiskajo v angleščini tudi časopis za eno izmed clevelanskih okrožij.
V soboto zvečer smo bili povabljeni v Slovenski narodni dom na štev. 6417 na St. Claire Avenue. Prireditev je bila namenjena zbiranju denarja za nakup stolov v dvorani. Da je družabnost
dela ameriških Slovencev in njihovih potomcev pogojena od posebnega načina življenja v tujem okolju smo vedeli, toda da je samopomoč še danes pri njih tako močno prisotna, nas je v Clevelandu veselo presenetilo. Bil je to izredno prijazen večer, ki so ga obogatili nastopi kulturnih skupin, ki vadijo v tem domu.
Najlepše so zapeli »Fantje na vasi« in pa zbor Glasbene Matice, ki ga je vodil dirigent Vladimir Malečar. Ce so bili med pevci Glasbene Matice vsi že v letih, pa so »Fantje na vasi« komaj stopili v moška leta. Tudi v folklorni skupini so bili mladi ljudje, toda okorni koraki na odru, ki naj bi prikazali nekdanje slovensko kmečko življenje, so nas podučili, da je le-to že nam v Sloveniji, kaj pa šele ameriškim Slovencem, zelo, zelo daleč. Mladine je bilo na odru sicer več kot v dvorani in to je tista najbolj boleča točka naših ljudi vZDA, pa vseh, ki sta nam pri srcu slovenski jezik in slovenska kultura. Pa kako ju približati našim etničnim skupnostim, ki delno še obstojajo in so se skozi dve generaciji ohranjale v Clevelandu, Chi-kagu, San Franciscu, Pittsburghu, New Yorku pa danes slabijo? In še posebej, kako se približati posamezniku, dediču slovenskega rodu, ki bi hotel vedeti, odkod je njegov rod, kje so njegove etnične korenine.
Dorica Makuc
V clevelandski slovenski naselbini -televizijska ekipa iz Ljubljane z voznikom Frankom in Viktorjem.
Slovenski koledar 1983
»Ta knjiga predstavlja neizmerno duševno bogastvo, saj je v njej za vsakega Slovenca vrsta vrednot, skrivnosti in odkritij. Marsikaj bi mi za večno ostalo v temi, ko bi mi ne prišla v roke ta knjiga...«
hodnoevropskih državah predstavljamo v Kroniki.
Cena knjige je 250 dinarjev oziroma enakovrednost v tujih valutah: ZDA 6 dol.j Kanada 7 dol., Avstralija 6 dol., Južna Amerika 6 am. dol., Avstrija 90 Asch, Belgija 250 Bfr, Francija 35 FF, Nizozemska 14 Hfl, Italija 7000 lir, ZR Nemčija 13 DM, Švica 12 Sfr, V. Britanija 3 funte, Švedska 32 Škr.
Če želite prejeti Slovenski koledar ’83, izpolnite spodnjo naročilnico, jo izrežite in v kuverti pošljite na naslov
Slovenska izseljenska matica, 61001 Ljubljana, Cankarjeva 1/n, p. p. 169 Slovenija - Jugoslavija.
Stalnim naročnikom naročilnice ni treba pošiljati!
Tako nam je lani pisal bralec iz ZR Nemčije in izrekel priznanje knjigi, ki redno izhaja že 30. leto. Ali vam odkrivamo skrivnosti tudi v jubilejnem Slovenskem koledarju za leto 1983? Uredništvo meni, da tudi novi koledar ne bo zaostajal za lanskim. Kot najpri-vlačnejšo skrivnost naj vam že zdaj razkrijemo, da bo imel novi koledar toliko privlačnih barvnih fotografij slovenskih krajev, kot jih ni imel še nobeden doslej.
In katere druge skrivnosti smo vam še pripravili:
—	seznanjamo vas s slovensko tehnično ustvarjalnostjo
—	pišemo o tem, kaj lahko ukrenete, da bi lahko v miru preživljali stara leta v starem kraju
—	odkrivamo vam, kdo je bil prvi slovenski znanstvenik svetovnega slovesa
-	vodimo vas po slovenskih gradovih
-	odkrivamo vam svet neizsanjane lepote
-	skupaj z vami okušamo znamenita vina, ki so ovita v pajčevino časa
-	pripovedujemo vam, katere kamenine obstajajo le v naši deželi
-	slovenski zdravnik vam pripoveduje o skrivnostnem zdravilu inter-feron.
Poleg tega vam ponujamo obilico zanimivega branja v razdelkih Literarni almanah, pesmi in zgodbe za naj-mlajše Slovence na tujem, samo o Slovencih po svetu pa pripoveduje celoten zadnji razdelek Koledarja, kjer objavljamo vrsto zanimivih prispevkov o naših rojakih v ZR Nemčiji, Argentini, Združenih državah Amerike, Kanadi, Franciji in drugod po svetu. Desetine slovenskih društev v za-
Naročam Slovenski koledar ’83, ki mi ga pošljite na naslov:
Ime in priimek Ulica
Mesto in poštna številka Država
nove
knjige
SPOMIN
ČLOVEŠTVA
Knjiga JARA DOLARJA z naslovom SPOMIN ČLOVEŠTVA je knjiga o knjigi. Pripoveduje nam o tem, kaj je knjiga pomenila človeškim rodovom in kaj naj bi pomenila, pa je zato prva tovrstna knjiga pri nas. Namenjena je vsem, ki imajo knjigo radi, ki jim knjiga nekaj pomeni, pa naj bodo to tisti, ki se s knjigo poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo. Avtor sam je dejal, da ni hotel napisati znanstvene razprave, je pa to sveže, zanimivo in
širokemu namenu napisano delo, ki pripoveduje intimno, poučno in dramatično zgodbo o razvoju knjige, o starih tiskih pri različnih narodih in govori o vsem - od izumljanja pisave pa do knjige v današnjem času.
Drugi del Dolarjeve knjige je posvečen knjižničarstvu, o katerem govori od naj starejših časov do današnjih dni. Dolarjeva knjiga, zgodovinsko zasnovana, pa vendar pripovedno poljudna, ni učbenik, ni razprava, pač pa je hvalnica knjigi in njenim hramom. Hkrati je tudi zbirka najrazličnejših podatkov za vse tiste, ki jih ti podatki zanimajo ali jih potrebujejo.
Knjiga o knjigi pod naslovom Spomin človeštva bo kot prva knjiga te vrste pri nas dobrodošla obogatitev literature o knjigi. Izšla je pri Cankarjevi založbi v Ljubljani.
Naslovna stran knjige Jara Dolarja Spomin človeštva, ki je izšla pri Cankarjevi založbi v Ljubljani (foto: J. Zrnec)
Strojna in Strojanci
Koroška hribovska vasica Strojna leži nedaleč od meje z Avstrijo na nadmorski višini 1000 do 1060 metrov. Ima okrog dvajset med seboj precej oddaljenih kmetij in 131 prebivalcev, ki se še danes večinoma preživljajo z gozdovi in živinorejo, vedno več pa se jih zaposluje tudi v dolini, predvsem na Ravnah. V vasi imajo gostilno, pred nekaj leti so dobili novo šolo in telefon, še vedno pa pogrešajo dobro cesto in trgovino.
To je le nekaj suhoparnih podatkov, po katerih se Strojna ne razlikuje dosti od številnih podobnih zaselkov na Koroškem in drugod po Sloveniji. In takšna, ena med mnogimi, težko dostopnimi vasicami, bi Strojna s svojimi prebivalci tudi ostala še dalje anonimna, če ne bi zbudila posebne pozornosti etnologinje dr. MARIJE MAKAROVIČ. Ugledna avtorica vrste narodopisnih študij ;e je že ob koncu leta 1976 lotila potrebnih raziskovanj in nato v štirih letih, med katerimi je nemalo časa prebila med Strojanci, z njimi živela in delala, jih opazovala, spraševala in poslušala, počasi stkala natančno podobo te slikovite vasice in njenih ljudi.
Zbrano gradivo je razdelila v šestnajst poglavij, v katerih je sistematično opisala svoja dognanja o za Strojno in Strojance važnejših splošnih družbenih, političnih in gospodarskih spremembah, posameznih krajevnih dogodkih, gibanju prebivalstva, stavbarstvu in stanovanjski kulturi, virih za preživljanje, delu, medsebojnih odnosih v družini, družabnem življenju, znanju, obzorju in ustvarjalnosti ter o zdravstvu in verovanju.
V svojih raziskavah, po nekatere podatke je segla celo v sredo 18. stoletja, pa je, avtorica posvetila veliko več pozornosti sodobnim dogajanjem in problemom, ki jih rešujejo Strojanci v skladu s svojo življenjsko naravnanostjo in stvarnimi možnostmi. Prav zato izzveni njena razprava optimistično, saj govori o Strojni, ki, prežeta s tradicijo, že uravnava korak z ritmom razgibanega življenja v dolini, govori o cestah, ki so jo povezale z večjimi dolinskimi središči ter o novih možnostih in perspektivah.
Fotografije, ki spremljajo in dopolnjujejo besedilo, so posneli Gorazd in Marija Makarovič ter Janez Zrnec, Gorazd Makarovič pa je izdelal še vrsto tehničnih risb.
Knjiga je izšla s podnaslovom Narodopisna monografija pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani, opremil jo je Božidar Grabnar, grafično oblikoval pa Tadej Tozon.
/ -\
^ materinščina ^
Stare besede
Iz Avstralije je prišlo daljše pismo z vprašanjem, kaj pomeni beseda veziv. Dvanajstletni Darko je namreč dobil za rojstni dan od stare tete iz Slovenije knjigo, v katero je napisala: »Za veziv od tete Lucije.« Darko se ji je zahvalil za knjigo in jo vprašal, kaj beseda veziv pomeni. Dobil je odgovor: »Veziv, vezivka, to se tako reče, to so pri nas stare besede.« Darko si s tem ni mogel kaj prida pomagati, zato je iskal naprej. Mama je od prijateljice Make-donke zvedela, da imajo tudi oni besedo vezilka in da je nekaj v zvezi z ročnim delom. Tako je bil Darko v še večji zadregi. Z mamo zdaj prosita za razlago v Rodni grudi.
Besedo veziv je teta Lucija zapisala v narečju, po domače. V knjižni obliki jo je treba zapisati vezilo. Izgovarja se z naglasom na i: vezilo (v narečju veziv), podobno kakor kosilo (v narečju kosiv). Pomeni darilo za rojstni dan ali za god. Včasih so ob takih priložnostih radi voščili: »In za vezilo tole darilo.« Mame so ob rojstnih dnevih ali godovih svojih otrok po navadi spekle ve-zilko (v narečju: vezivko), posebno imenitno štruco ali šarkelj ali kar potico (iz bele moke, zamešane z mlekom), ki jo je potem slavljenec (ali slavljenka) pojedel s prijatelji, ki so mu prišli voščit.
Pomen je zdaj jasen. Se zmeraj pa ni jasno, od kod ta stare beseda. Izvira od glagola vezati in od samostalnika vez. Za rojstni dan poslana knjiga je vezilo, je vez med darovalko in obda-rovancem, kakor je že Prešeren zapel: »Vendar na mene še nekaj te veže« in kakor pravimo: beseda, obljuba, darilo, spomin me veže.
Zdaj je Darku in njegovi mami najbrž jasna in sodobno razumljiva tudi povezava med besedami vezati — vez — vezilo — vezilka. Vendar imajo te besede še starejšo zgodovinsko povezanost. Včasih namreč nismo rekli samo »danes imam god«, temveč tudi in še bolj pogosto »danes se vezujem«. Vezovati se je pomenilo imeti god, vezovati koga pa voščiti komu za god in ga pri tem primemo obdarovati, pogostiti: Gremo prijatelju god vezat. Podobno je še ohranjena tudi zveza: komu birmo vezati ali zavezati (biti za
botra komu), kakor navaja Slovar slovenskega knjižnega jezika.
Kako je bilo včasih v resnici z vezavo godu ali ob godu, se lepo vidi iz nad sto let starega slovenskega zapisa, v katerem je med drugim rečeno, da je bila svoj čas tudi pri mlatičih navada, da so vezali god. Če je imel kateri od mlatičev god, so ga drugi v šali in zares zgrabili, ga povezali s povreslom (s povesmom slame, s katerim je povezan otep) in mu zagrozili: Tako dolgo te ne odvežemo, dokler se ne rešiš s pošteno pogostitvijo.
To je torej druga stran besed vezati — vez — vezilo — vezilka. Po svoje bi ji lahko rekli ljudska etimologija, se pravi preprosta razlaga korenin in nastanka besed, ima pa tudi zgodovinsko podlago. Resnične korenine namreč segajo še globlje nazaj, še bolj v stare čase. Na to nas opozarja tudi beseda prej omenjenih mlatičev: »dokler se ne rešiš«. Bržkone se v tem skriva še stara poganska ali vsaj praznoverna bojazen pred usodnimi, človeku sovražnimi silami. Godovnjaku so v obrambo pred njimi navezali čarovno vezilo, nekakšen amulet ali talisman, da povem s sodobnima besedama. Taka navezana ali okoli vratu obešena vezila so bila kakor nekakšni vsemogočni zagovori, uroki ali čari, ki so se v Evropi še daleč v novi vek ohranjali v starih običajih.
S čedalje močnejšim vplivom krščanstva se je začelo pogansko privezovanje vezil kazati v drugačni luči in
pri tem sta se v novejše čase razvili dve navadi:
Po eni se je nekdanje pogansko čarovno vezilo spremenilo v krščanski blagoslov (žegen), ki so ga ravno tako navezovali, zavezovali, vezali ali obešali godovnikom okoli vratu. Taka obramba pred hudobnimi silami, združena z raznimi fevdalnimi pravnimi določbami, se je ohranila tudi pri opa-sovanju, opasilu cerkva (žegnanje, proščenje, šagra).
Po drugi strani pa se je verski nauk, da je treba opustiti poganske in vra-žarske navade, se pravi tudi vsa mogoča čarna vezila, pokazal v tem, da se je moral godovnjak otresti vseh takih vezil, jih zavreči in se jih rešiti. Če je kdo le trdovratno vztrajal, so bili naj hujši zakrknjenci deležni tudi telesnih kazni. Bržkone je v čudni pomešavi izganjanja hudiča in krščanskih vezil in podobnih navad iskati tudi tepežkanje (Rešte se, rešte!), kjer se ravno tako rešiš s pogostitvijo.
Kakor so besede vezilo, vezilka, vezovati se, vezati na videz nepomembne in marsikje - ne le v Avstralji, tudi v domovini - precej pozabljene, so vendar dragocene, saj odkrivajo zanimiv delček naše preteklosti in najbrž niso daleč od kakšnih podobnih starih običajev v Avstraliji, ko se je človek v boju z nevidnimi ali usodnimi sovražnimi silami zatekal k vezilom, kakor se je vsaj v podzavesti ohranilo še danes in po vsem svetu, saj so povsod v modi in veljavi razne maskote. Janko Moder
PRIPOROČAMO VAM KNJIGE ZALOŽBE ČZP KMEČKI GLAS
• KMEČKA KNJIŽNA ZBIRKA
Magda Stražišar: Skrivač ............
Ivan Sivec: Tedaj so cvetele češnje
Minka Krvina: Na stranskem tiru .....
Janez Zupan: Teden dni vrnitve .......
Stanko Prek: Ljudska modrost ........
Anica Zidar: Začutila sem tvojo ljubezen
• KNJIŽNICA MOJ MALI SVET
Ptice okoli našega doma ..........
V sadnem vrtu .....................
Čebelarstvo .......................
S fotoaparatom v naravi ...........
Vrtnice ...........................
Sodobno kletarjenje ...............
O psih ............................
Pridelovanje zdravilnih rastlin ...
Vrtno zelenjadarstvo .............
Vsakdanje in praznične jedi .......
Naše mačke .......................
490	din
470	din
450	din
460	din
420	din
340	din
. 340	din
. 660	din
. 800	din
. 400	din
. 340	din
. 360	din
. 480	din
. 340	din
. 270	din
. 280	din
. 170	din
NAROČILA NA NASLOV: ČZP KMEČKI GLAS 61000 LJUBLJANA, Miklošičeva 4
The fastest way to Ljubljana with
YOUR TRAVEL AGENT:
Yugoslav Airlines
61000 Ljubljana, Miklošičeva 34
JAT offices in:
AMSTERDAM	ZÜRICH	PRAGUE	COPENHAGEN
FRANKFURT	MILAN	BIRMINGHAM	DAMASCUS
LOS ANGELES	AMMAN	ROME	TOKYO
LYON	MOSCOW	BRUSSELS	DETROIT
LONDON	ATHENS	SINGAPORE	. DÜSSELDORF
MALTA	MUNICH	BUDAPEST	TORONTO
NEW YORK	OSLO	CLEVELAND	GOTHENGURG
MADRID	BAGHDAD	STUTTGART	TRIPOLI
PARIS	BERLIN GDR	CHICAGO	HAMBURG
MELBOURNE	PERTH BERLIN WEST	STOCKHOLM CAIRO SYDNEY	VIENNA ISTANBUL
999
kBa
XIV zimske Y“*/' XIV Olympic XlVèmes jeux olimptjske igre ■]	!■ Winter Games olympiques d hiver
Sarajevo 1984	Sarajevo 1984 Sarajevo 1984
Official Olympic Carrier
( \
mislimo
v na glas ^
Jeza in dobra volja
Gripo imam, ki se noče in noče ločiti od mene. Jaz pa bi rada nekaj povedala in napisala za to rubriko. Sem v zamudi, a ta salamenska gripa mi je glavo spremenila v pravi čebelnjak. Lovim misli, pa odbeže, pa jih bom ujela, bom.
Tu je že ena: izoblikoval jo je spomin izpred let. Katero leto je bilo to, ne bi mogla reči. To je spomin na izlet z našimi rojaki po Sloveniji, ki smo jih spremljali uslužbenci Izseljenske matice. Bila sta dva ali trije avtobusi izletnikov. V enem od teh sem bila jaz kot spremljevalka. Bilo je prijetno. Izletniki zadovoljni. Avtobusi so bili
polni smeha, šal in vesele pesmi.
Ob povratku smo se iz Portoroža vračali čez Vršič proti Bledu. Obiskali smo izvir Soče, zatem pa so se naši avtobusi povzpeli po serpentinasti poti proti vrhu Vršiča. Rojak je z močnim glasom zapel: »Pa po lojtrcah gor, pa po lojtrcah dol...« In vsi so veselo pritegnili.
Iznenada pa so sonce prekrili črni oblaki in zagrmelo je. Pesem je usihala. Ko se je usula ploha in je nad nami vse bolj grmelo, je čisto zamrla. Avtobusi so se prebijali skoz nevihto po serpentinah proti vrhu in zatem navzdol. Pesmi ni bilo več. Nenadoma se je oglasil nekdo zadaj: Drajvar, drajvar, dobro vozi, deset dolarjev dobiš od mene, če nas srečno pripelješ. Nekateri so zaploskali, nekateri stokali. Naš izkušeni šofer pa je spretno vozil skozi nevihto. Prispeli smo srečno na Bled, ki je bil obsijan od zahajajočega sonca. Nevihte ni bilo več. Koliko je takrat »drajvar« na njen račun zaslužil, ne vem.
Tisti večer sem se v restavraciji srečala s simpatičnim parom. Povedala sta, da sta zlatoporočenca in da je bil ta njun obisk Slovenije njun »jubilejni« izlet. V Ameriki imata otroke in
Zamišljen a (foto: Milenko Pegan)
vnuke. Obiskala bosta njegov rojstni dom na Dolenjskem, njen rojstni kraj na Primorskem in od tam prinesla vnukom kamenčke in vodo iz domačega studenca za spomin. Nekaj tega sta že opravila, nekaj še bosta. Rojakinja mi je pokazala vrečico pisanih kamenčkov in povedala, da je po enega nabrala v vsakem kraju, kjer smo se na izletu ustavili in skrbno zapisala, kje je bilo to.
In je beseda dala besedo.
On je povedal o sebi in ona o sebi. Pa je rekla ona o njem: »To ti je bil jezljivec. Ko sem ga prvič videla, se je prepiral, da so mu pene frčale iz ust in potem še stepel. Pa za prazen nič.«
On se je hitro oglasil: »O, ni bilo za prazen nič. Zaradi tebe je šlo, saj veš.«
Ona se je nekam srečno smehljala in poudarila:« Bilo je za prazen nič. Saj vendar veš.«
Potem je izmenoma govoril on in je govorila ona, vmes pa so bili nasmehi in kdaj pa kdaj so se kar sami našli njuni roki na belem namiznem prtu ob kozarcih žametne črnine.
»Ja res jezljivec sem bil vse od otroških let. Stepel sem se za vsako figo. Tak sem pač. Zmeraj sem hotel imeti svoj prav. Pa če je bilo to res ali ne. Ko sem sosedovega preveč mahnil, da je za dolgo obležal, sem šel na tuje. Oče mi je pomagal in mi ob slovesu zažu-gal: Tam ti bodo že ohladili hudo kri.«
Ona se je drobno smehljala.
»Ja, kakšen je bil, kot nakurjen petelin, ko sem ga prvikrat videla v bratovi družbi. Skupaj sta delala, skupaj robantila in se tudi kdaj s kom stepla. A moj brat ni bil tako nakurjene krvi, to je bilo dobro.«
On jo je prijel za roko.
»Čeprav sem bil tako salamensko razkurjene sorte, me je ona vseeno rada videla. Ali pa tudi prav zato, kaj Mary?« in je pomežiknil.
Njena roka je rahlo pobožala njegovo:
«Ja,« je rekla, »vedela sem, da me potrebuješ? saj si bil tak zaletavec, ki je kar iskal priložnosti, da si po neumnosti razbije butico. Zraven pa tako sposoben in seveda — všeč si mi bil.«
Drug drugemu sta se spet nasmehnila in on je dodal:
»In veste s čim me je zdravila in pozdravila, ta moja prebrisana babnica? Kar smejala se mi je, če sem ves razkurjen planil. Če sem v jezi kaj razbil ali razdejal, je vse lepo pospravila in tiho šla. O, pozneje je pa bil obračun. Ko mi je jeza splahnela in sem že na vse pozabil, sem pa dobil račun za vse tisto, kar sem razbil in je ona morala spet kupiti. Saj rečem, to ti je prebrisana babnica.«
Drug drugemu sta se nasmihala in bila sta tako čudovito mlada, ko smo si nazdravili z žametno črnino.
INA
9 W' 9 Wffl
V
filatelija
Skupnost jugoslovanskih PTI je 2. oktobra izdala serijo dveh večbarvnih znamk (za 8,80 in 15 din) v počastitev tradicionalnega srečanja otrok »Radost Evrope« v Beogradu. Na znamkah sta reproducirani risbi »Promet« in »V banji«, kateri sta narisala Tibor Božo (6 let) iz Subotice in Heiko Jäkel (7 let) iz Berlina, DR Nemčija.
Obe risbi je tudi to pot priredil za tisk znamk akademski slikar Dimitrije
i tžIrEVROPE
Ist EVROPE
Čudov iz Beograda. Znamke je natisnil v ofsetu Zavod za izdelavo bankovcev v prodajnih polah po 9 kosov. Ob izidu znamk je dala Jugomarka v prodajo ovitek prvega dne in dve ana-logični razglednici.
11. oktobra je izšla prva frankovna znamka po zadnji spremembi poštne tarife. Na znamki za 8,80 din v modro sivi barvi je motiv iz Hercegnovega, enak kot je na znamki za 1,25 din, izdani že 13. novembra 1971 po osnutku akademskega slikarja Andreje Milenkoviča. Ofsetni tisk je oskrbel Zavod za izdelavo bankovcev v prodajnih polah po 100 kosov.
Ob XVI. kongresu Svetovne federacije združenj potovalnih agencij (od 24. do 30. oktobra v Dubrovniku) pa je Skupnost JPTT izdala 23. oktobra večbarvno znamko za 8,80 din s sliko dubrovniškega malega Onofrijevega vodnjaka iz srede XV. stoletja.
Svetovna federacija združenj potovalnih agencij (angleška kratica UF-TAA, francoska in španska pa FUAAV) združuje 81 nacionalnih združenj s sedežem v Bruslju. Ustanovljena je bila leta 1966 po reorganizaciji dotedanje Mednarodne federacije potovalnih agencij (FIAV). Kongres v Dubrovniku je bil kot priznanje jugoslovanskemu turizmu in posebej Dubrovniku kot enemu najbolj znanih turističnih središč sveta.
Osnutek za znamko je narisal akademski slikar Dimitrije Čudov iz Beograda. Večbarvni ofsetni tisk je tudi to pot oskrbel Zavod za izdelavo bankovcev v Beogradu v prodajnih polah po 25 znamk. Jugomarka je dala v prodajo običajni ovitek prvega dne, ki je stal 3 dinarje oziroma z znamko 11,80 dinarjev.
/-------------------------------\
slovenski
lonec
Krompirjeva juha s kislim mlekom
1 kg krompirja, 1 liter kislega mleka, malo smetane, sol.
Olupljen krompir zrežemo na kose in skuhamo v majhni količini slanega kropa. Mehkega pretlačimo in prilijemo mleko ter smetano. Nazadnje juho po okusu še dosolimo. Okus ji izboljšamo s sesekljanim zelenim peteršiljem ali drobnjakom. Nekaterim je všeč tudi malo popra.
Prežganka z rženim kruhom
l'/.*l vode, ščep kumine, lovorov list, 2-3 jajca, 5 dkg masti ali kuhanega masla, 2 žlici moke, rezinice starega rženega kruha.
Vodo zavremo s kumino, soljo in lovorom. Iz masti ali masla in moke naredimo temnejše prežganje. Razkuhamo ga z mrzlo vodo in zlijemo v juho. Nekaj minut naj vre, nato primešamo razžvrkljana jajca. Juho odstavimo, malo počakamo, nato pa jo zlijemo na rezine starega rženega kruha. če kruh ni star, juha ni dobra.
Juha iz melise ali mete
5 jajc, za dobro pest sesekljane mete ali melise, 3 žlice masti ali olja, 1 'A 1 kropa, 1 jušna kocka, malo popra, sol.
Jajca razžvrkljamo, solimo, primešamo meliso ali meto, zlijemo na vročo maščobo. Mešamo z vilicami, da beljakovina zakrkne in se narede mehki in sočni jajčni žgančki. Zalijemo z vročo vodo. Dodamo jušno kocko. Po okusu še dosolimo in popopramo. Skupaj naj dobro prevre.
r	X
vaš
kotiček
v	J
Prodam vseljivo starejšo hišo s pripadajočim zemljiščem, asfalt do hiše, v Idriji pri Bači 39 pri Mostu na Soči. Majda Logar, Hrastarjeva 9, Medvode, tel. (061) 612-514
Opremljeno starejšo hišo, moderno adaptirano na 30 arih zemljišča, sadovnjak, velik vrt, posebej garaža (10 X 4 m), vseljivo takoj v sredini Leskovca pri Krškem, prodam pod »Nujno«.
Friderik Mavko, 8 Hatfield Road, Canley Heights 2166, Australia
Hišo, dvostanovanjsko z mansardno garsonjero, garažo, lokalom, s skladiščnimi prostori in drugimi kletnimi prostori v skupni izmeri okrog 450 m2, z urejenim vrtom, prodam. Stavba stoji na izjemni točki in je primerna za kakršnokoli obrtno dejavnost ali gostinstvo. Oddaljenost od Ljubljane 28 km na magistralni cesti. V poštev pride možnost zamenjave ali prodaje dvema lastnikoma. Ponudbe pošljite na upravo Rodne grude pod šifro »Resen dogovor«.
Pomembno je biti pomemben, a pomembneje je biti prijazen
Z računi, denarjem in vsemi drugimi denarnimi posli imam toliko dela in preglavic, da vse le z največjo težavo postorim.
Rešitev je tu. Ljudje so v svoji dolgi zgodovini razvili ustanovo, ki ji pravimo banka, da zanje opravi kopico, večkrat tudi nadležnih ali morda celo nerešljivih denarnih problemov.
Že, a vendar imam pri tem težave. Vse banke so si tako podobne, vse imajo enako tehnologijo in skoraj enake, pogosto zelo muhaste elektronske pripomočke.
Res je, vsakomur med nami kdaj pa kdaj spodleti. Toda tisto, kar je najbolj pomembno, so stiki, odnosi med ljudmi. V Jugobanki to vemo in za to storimo kar največ. S strankami govorimo kot s sebi enakimi, kar ni težko, saj prihajajo k nam ljudje, ki so nam zelo podobni. Tudi oni so prijazni.
Vsi skupaj vemo, da je sicer pomembno biti pomemben, a da je še mnogo pomembneje biti prijazen. V takšnem ozračju zagotovo ni nikoli težko rešiti tudi najtežjih denarnih problemov.
BANKA PRIJAZNIH LJUDI
JUGOBANKA
m JELOVICA
PROGRAM OKEN S TROJNIM STEKLOM
•	odlična toplotna Izolacija k = 1,85 W/m2K
•	odlična zvočna izolacija 32 dB
•	površinska zaščita z dvakratnim potapljanjem v lazurno sredstvo
•	odlična nepropustnost za vodo in zrak
•	kvalitetno steklo pittsburgh debeline 4 mm
•	z vmesno žaluzijo Jelovica izboljšate toplotno izolacijo
•	zastekleno s kvalitetnim trajno elastičnim kitom
•	kvalitetno enoročno skrito okovje
vozila
gorica
Šempeter pri Gorici C. goriške fronte 46 YUGOSLAVIA tel. 065 31411 telex: 34326

PROIZVODNI PROGRAM
cisterne prikolice polprikolice nizkonoseče prikolice nizkonoseče polprikolice samohodna dvižna vozila osi, polosi, kolesni obroči kiper prikolice in polprikolice
IZVAŽAMO
Bližnji Vzhod Afriko
Know-how tehnologijo
PC-52-M	PA-45-FA-1