Na zidovih ogledalo kriči
505
Sonja Korošec
KRIK     Kristali so zaihteli
Zvok se spremenil je v srebrni stok Ure so porumenele in obvisele v temi Rože so ovenele v plavem prtu
Joj
Na cvetovih sanjajo zaljubljene oči Mesto spi v globini zelene reke Na bregu osamljeni ljudje Violine so kot slutnje
506
Sonja Korošec
Joj
(Šopek rož v rdeči sobi in poljub belih oblakov)
TIHOŽITJE    Koraki v megli
V sivi hiši so prižgali luči
NA ZIDOVIH OGLEDALO KRIČI
Slike so potemnele v temi Prah leži na omari Zrak diši po omami
.
Prazen copat pred pečjo
Na mizi zeleno jabolko
Deklica drži v rokah bele cvetove
Bijejo polnoč zvonovi tišine Sence se plazijo v lase mesečine
V  glavi prah praznine
V  tišini poči struna postelje Svetilko so zagrnile črne žene
NA ZIDOVIH OGLEDALO POČI
ZVOK SMRTI     V črni sobi — vonj po belem obrazu in mrzli roki
Misli so težke in preluknjane
Številka bela od belega obraza
Zvoki noči postajajo vedno večji — mučijo napete strune vetra
Kaj naj govorim pred visokim stolom
Kam naj se skrijem pred mrazom prostora in gnečo na knjižni polici
Pajek prede mrežo v žepu zelene obleke
Vsi vetrovi so se zbrali in ušli skozi cevko noči
Tuljenje se je slišalo — do najtišjih zvezd
Svetlobna obleka nosi moje preluknjano telo V rdečih zastavah umirajo glasovi plavih ptic
Deklica z glavo belega metulja je pribita na zid
Na zidovih ogledalo kriči
TIŠINA    Tišina je svinčeno pokrivalo
Črne sence te davijo Johan
Izpuščaš poslednji dih
Krik razparanega zvoka
Duša se ti plazi po tleh
in zvija bele papirčke v vrtnice
Nekdo ti vrže oster kristal v obraz
Rdeča svetloba se razprši v mehurčke
Nisi videl koraka Johan
m padel si v blato
Stopali so ti na razbito lobanjo
Nebo je bilo pokrito z belimi oblaki
Zaman si se trudil Johan
da ujel bi napev v črtah metuljevih kril
Z zelenimi listi si pokriješ oči pred črnimi stihi
Ko zaslišiš poslednji spev srca
se zapreš v lupino sna
Tišina je svinčeno pokrivalo
¦
507