Štev. 9. V Ljubljani, 1. septembra 1886. Leto vi.
Kristali,
VII.
IX.
Umirati in vendar ne umreti, Človek n, ne tajim, pokora huda; A hujša je vseh dragih dnij zamuda, Ko delo vidiš svoje v nič bobneti.
To naju peče, kar na bdžjem sveti Izgubila sva vero vdnj in v čuda, Ki se gode na tebi, stara gruda, Odkar začelo sobice ti blesteti.
A tvoje i pak časih vsaj razgreje Nekoliko nebeška luč s toplostjo Vhlajeno nddrije, da ne omrzne.
Midva želela greti sva z blagostjo Sobratom srca, oj, želje predrzne, Iii zdaj občma, čuj, brezüm se smeje !
VIII.
Imej zabavo vsak po svoji želji: Zlate povzdigaj svet slaveč kumirje, Brezum široko prevladuj in širje. Razkošnik v ničnem lopi se vesolji.
Sebični k samogdlti si postelji
Mehkri ter v gorkem. polni si mehirje Zijočc s suhim zlatom in hudirje Brzdaj peklenske s svojimi povelji:
Ti novodobnih ne poznaš m ali ko v, BcdAUvu se ne klanjaš ni nasladi, Izkušen ne dehtiš po svetlih pčnah.
Zvest s tabo jaz jedin sem vseh družnikov, Kateremu se zviti satan gadi, In pridi v najslepilnejših mi zmennh.
Vesel resnično in iz srca, biti
Nikoli mogel nisem v družbi glasni, Kričeči gostje, vi ste dolgočasni. In laskanja ter ifvale nigdar siti.
Samo s teboj utegnil še pre?.iti Najslajše hipe v radosti bi jasni, Najlepše, ker nekdanji svoj prekrasni Svet vzörov izkušala bi živiti.
Slast bila to bi meni kakor cvetje Poslano po ročici ljubeznivi, Kad?ir že leto na jesen premahne.
Prej nego mojih strun umolkne petje, Želim, da s srečo to me Bog poživi, Potem izvor življenja naj usahne
X.
Adama, njega Bog kazni! ženico, Ker zmotil ja hudič je sladkousti, Navzlic prepovedi: Adame, pusti Sad tega debla z dano ti družico!
Na svoj pogin ljubeč tovarišico Boga pozabi Samson in čeljusti Osl6ve, ki so filistejski hrusti Pod njo za mnogo padali krivico.
Adama ne in Samsona jun.ika Pregrehe naju storil ni nobeden, A vendar sreče raj in moč izgubil.
Zadela tebe, mene siromaka
Nezgoda ta je, ker s teboj sem ljubil, Do česar duh ne vzdigne se nijeden.
33
XI.
Nikomur v mojega src$t globino Pogledati ni smčti radovedno Okö prijazno tvoje le je vredno Predirati njegovo še temino.
Ti znaš, moj vzdignil duh bi se v višino, Da ne uklčpa ga tlačanstvo bedni», Ti tudi veš, da mi sladkobesMno GoJJanje v duše ne zveni pr.znmo.
Na poti svojega življenja srečal Tovarišev sem ddkaj razven tčbe, In zdaj lehko na prste vse prebröjim.
Trpljenja malokdo mi ni povečal, A mnogi hotel, da me v prah zagrohe; O tvoji le poštenosti 110 dvojim.
XII.
Ustaviti ni moči mi koraka Na ccst.i v dneh mladčstnili poiskani, A ti, prijatelj, njemu zvest ostani, Dokler družni k tvoj smrti ne pričaka.
Ko zarja so večernega oblaka Očem prikaže na zapädni strani, Da pomineva rok svetlobi dslni Rastočih nočnih senc pričiije vsaka.
Nebo ti vračaj, brat po duhu nični ln srci, ker me spremljaš nesebičen. Ne Jakomen besede moje hvalo.
V spomin, da mož so najde še pravičen. Prijatelj blag nam v dobi ohlajeni, Ohrani, prosim, prve ti „Kristale".
Jos. Cimperman.

Naročilo.
m
a rana pa bodo spet grom topov ^Razlegal se prčko ravni;
V	ljut boj vzvihrali bodemo vnöv. In zemljo pojila bo kri.
MordJi tudi mčne poräzi vih&r, ... Morda! — A kaj pač to de?! Saj mnogo borilcev ima še naš car, Da hrabro jim bije srce. —
Tovdriš! Če jutri se res to zgodi. Da v boji obj&me me smrt, Očesa naj solza ti ne kali, Nc kloni ti duh potrt!
Izpölni mi jedno, poslednjo željO, Ko vrneš v domačo se vas, Ko plavalo bo ti v radösti okö,
V	radosti žaril se obraz,
Oh, spomni tedaj se denašnjega d 116, In h koči pojdi za vasjöj. Ter v senci lipe koš&te, stare Pred kočo trenotok postöj!
Na klopi tam stara mi in;ijka sedi, Obraz ji mračun je, sol/itn, Skrbljivo upira steklene oči Po meni na sčverno stran.
In ko te ugleda, povpraša plašno: Kje jaz, njen sin, sem ostal; Tedaj pa prikrij ji novico strašno. Da v sčči krvavi sem pal.
Da hrdbro na tvßji so strani boril, Da skoraj se vrnem, ji dej! — — Čemu bi pač stara ji Icia grenil?! Zavriskaj in pojdi naprej!
In čula tvoj vrisk bo sosedova hči. Urno prihitela na prag; Naj se ti ne smilijo njene oči, Nc smili obraz njen sladak!
Povej ji, da v krili sovražne zemljo Počivam porilžen in strt. — Zaman so ji bile prisege zvesto, Oh, morda omčči jo smrt! . . .
I«' r. G c s t r i 11.
sv* 1 1 I I I I I I I I I I T I I 1 1 I T I I t
Gospod s Preseka.
Dramatična povest v petih dejanjih.
Spisal F. S.
Drugo dejanje.
Gozd; — studcncc.
Prvi prizor.
Podstenec, trije drvarji, pozneje Lena.
Podstenec: Le potrpite. ljudje božji! Vsi ne morete biti gospodarji, ko je tudi siužnih ljudij treba.
Prti drvar: Tega pa vendar ni treba, da bi jeden druzega mučil na svetu.
Podstenec: Tako je naredila previdnost božja. Ona hoče zopet pre-narediti, kadar se ji zazdi. A ni, da bi si nevoljnik sam jemal pravico.
Prvi drvar: Tako že ni naredila, da bi moral jeden vse trpeti, drugi pa ničesa.
Podstenec: Kdo pravi, da graščak ničem ne trpi? Ko je vojska, ima on največ truda, in če je izgubljena , izgubil je vse premoženje, ko ti nimaš nič izgubiti. Vidiš! — Sicer pa, kadar vam bode prehudo, pridite k meni — dati vam hočem, kar imam in vas tolažiti.
Lena (pride med zadnjimi besedami z jerbasom na glavi): Kaj bi vedno pretresali svoje uboštvo! Veselile se, da ste živi in zdravi. Ne veste, kaj pravi pesem o tistem kralji; poslušajte (deklamuje):
Vojsko zbere silni care,	Mura kralja so pregnali,
Zbrani vojski tako pravi:
.Cez morje se prepeljimo, Mura kralja preženfmo, Nad vse kralje bogatina. Vzeli bomo mu deželo, Vzeli devet belih gradov In zaklade si delili.* Veter jih čez mörje nese.
Nad vse kralje bogatina. Vzeli so mu tri dežele, Vzeli devet belih gradov In zaklade so delili — Kralja pa so oslepili. Kruha prosil je ob cesti In za B6ga ime prepeval, Kak na zemlji sreča mine.
Podstenec: Nu, glejte, p:i je bil kia'j, in vi ste nevoljniki. Z Bogom ! (Odide z deklo.)
Drugi prizor.
Drvarji sami.
Drugi drvar (za odhajajočo Leno): Ti lehko praviš, ko si prosta in greš diugam, če ti ni tukaj všeč, ali mi smo reve. Da bi bil graščak tak, kakor ta slobodni kmet, dobro bi bilo na svetu.
Prvi drvar: Jaz takisto pravim, drvarji, da smo mi na slabšem oil živine. Glej psa, grajskega Sultana Ves dan leži v senci in svojo luknjo ima. Gosposkemu človeku maje z repom — domačega posla po strani gleda — ali v kmeta se zaleti ostrozob ter mu raztrga bedro in prtenjače. Pa za to dobi od gospodarja mesne kosti pod zobe in potaplja ga po glavi, če je kmeta dobro oklal. Mi po ves dolgi dan delamo tukaj, da nam duša uhaja — pa pride grajski hlapec — hlapec pravim, ne gospod — pa nas ozmerja in kadar je slabe volje, oflika z bičem, da nismo dovolj storili in namestu poštenega kruha tolčemo ovseno resje, slabše kakor konj. Pa smo ljudje, v cerkev je treba iti in pokoro delati za greh, a psu vsega tega ni treba. Naposled pridemo pa še vragu v kremplje, če bi ne storili, kar nam ukazuje graščak. Jaz bi bil že rajši Sultan, kakor grajski drvar.
Drugi drvar: Beži nu, Sultan po štirih hodi ter z gobcem po zemlji voha, a ti po konci stojiš. Lehko vzameš gorjačo ter odbiješ Sultana, če vate sili. Kaj zato, če je bolj sit, kakor ti — pa je vendarle pes — mi smo ljudje kakor gospoda, samo ubožni smo, ko je gospoda mogočna. To je razloček.
Tretji drvar: Vidiš,.zakaj pa je tak razloček med graščakom in med nami, daje še pes v sredi? Jaz tudi pravim, da smo nekako boljši ljudje, vsaj tako nas uče. Pa zakaj neki gospod z nami slabše ravna, nego z živino? Nemara nekdaj ni bilo tako.
Prvi drvar: Toseve, da ni bilo tako, prvi ljudje so bili vsi jed-naki — a veš, zakaj je tako prišlo? Ko je Kajn ubil Abelna, začelo se je gospostvo na zemlji; — kdor je bil močnejši, ta je bil gospod, in slabejši mu je moral služiti. Močnjak je zatrl slabotnika, iz močnjakov je postala gospoda, a iz slabših — mi nevoljniki.
Tretji drvar: Ali to predolgo traje. Slabotniki smo postali tudi močni. Jaz stavim, da vsak izmed nas sam zmore našega graščaka, ko bi se upal. Pa več nas je od graščakov in vendar smo sužnji. Zakaj to?
Prvi drvar: Zato ker smo neumni! Ko bi vsi skupaj pritegnili, lehko bi ga primorali, da bi z nami ravnal po človeško. Saj ne rečem, da bi bili potlej mi gospodje, gospod pa nevoljnik. Naj že ostane to, kar je, ko je že vladar pametnejši od nas — ali bolje bi se nam pač moralo goditi. Delali bi toliko, kolikor bi mogli brez škode zdravju in kolikor bi bilo treba. Pa pošten kruh bi moral biti, in koča malo boljša od pasje. In nekaj sam svojega bi moral vsak imeti: — kos zemlje, kjer bi delal sam zase.
Drugi drvar: To si pa dobro povedal. Jaz tudi pravim, da še pride do tega, toda mi ne učakamo. Hud boj bode za to! Ali veste
kako so kmeta pobili pred leti, ko smo bili mi še dečaki, ko je s silo terjal to, kar ti praviš.
Prvi drvar: Saj še Turka premagamo, ko pride v deželo, katerega je, kakor listja in trave — pa bi našega gospoda ne primorali, da bi bil boljši z nami? Ko bi le vsi hoteli, pa bi bilo!
Tretji drvar: Kovač je tudi tako dejal. A sedaj se mora skrivati. I)a ga ujamejo, do smrti bi ga mučili. In vendar bi bilo bolj po krščansko takisto, kakor mi pravimo. (Po šumi se slišijo stopinje.)
Drugi drvar: Cuj. nekdo gre.
Tretji drvar: Tiho, kar bežimo! (Vsi odidejo.)
Tretji prizor.
Gospod s Preseka (pride, sam): Tukaj je pa spet lenoba posedala. Skoda da nimam Sultana s seboj, naščuval bi ga na to gnusobo. Težava je že te zveri krotiti — nepokornejši so od dne do dne. Dobro bi radi jedli, kakor gospod, a namestu dela v senci ležali. Ravno prav je prišla ta nova.vera, da jim misli nanjo zasuknemo. V tem pozabijo posvetnih izprememb.
Ali tukaj sem menda že na pravem mestu. Le nekaj bolj svetlo in razhojeno je. Precej let je minulo, odkar sem hodil semkaj na pol odrasel dečak — semkaj k ti tihi vodi. Komaj poznam še ta kraj. Močno drevje, ki je stalo prej tod okrog, ni ga več. Bukva, v katero sem vrezal leto in dan, ko so Turčini porušili naš grad — ni je več. Sekali so tod okrog v tem dolgem času. Videl sem v tem Italije slavne kraje, z rimskim cesarskim dvorom sem hodil od mesta do mesta. Ali mnogokrat so bile tukaj moje misli — tukaj pod temnimi Gorjanci. Lepe, bogate so dežele po svetu, a tja vhajajo človeku misli, kjer je doma in gospod. Krasne so hčere južnega neba in krasne so zlatolase nemškute. Ali tamkaj se človek le ukrade v svetišče tihega razkošja. Milost gospodarja dovoljuje, toda ljubosumno odreka slastno objetje. Tukaj pa sem jaz gospodar. Moja beseda je tukaj zakon , če zapovem, mora mi biti pokorno vse: mož. žena in — dekle. Ali slastnejša je udana ljubezen, nego brezčutna pokorščina.
(Ciganka pride prav v ozadji na prizorišče, gospod je ne zapazi; ona gre tiho preko prizorišča ter se skrije za grmom.)
Gospod (nadaljuje samogovor): Zato pa hočem, da me ljubi to lepo kmetsko dekle. Nekoliko sladkih dnij hočem preživeti ž njo — in nji se bode zdelo, da je gospa. Kako bode to zabavalo mene in prijatelje! Povabim jih, da praznujejo z menoj mojo — srečo. — Kaj pa, če no pride? Potem s silo! Ali, saj gotovo pride! Nobene ni na ti zemlji
Evine hčere, niti visokega stanu, da bi ne hotela vedeti prihodnosti. Bodočnost — temna pot, po kateri letamo, a kaj bi dal, da jo vem. In vendar je dobro, da je ne vem. Ali ko bi mi kdo rekel: tja pojdi in vidiš, kaj se ti zgodi jutri. — jaz bi šel, vsak bi šel. In moja zala kmetica tudi pride. Ženinov obraz v zrkalu studenca — to je nekaj, to samö jo mora že sem prignati. Ali ta ženin je bitje gorše od nje: visok gospod, ki jo išče po svetu leto in dan, ki jo gotovo najde, jedino to se ne vč. kedaj. 0 to bode lepo, ko zagleda namesto obraza v zrkalu vode precej celega svojega ljubimca z nosom in z brado in z razpetimi rokami pred poželjivim pogledom svojim. Vstrašila se bode, bežati bode hotela, a jaz jo ujamem in pritisnem na srce in poljubim in tedaj pa mora misliti, da je istino prerokovala ciganka. — Dolgo sem pogrešal takega trenutka, nocoj pa mora biti lepa noč. (Zvon se čuje.) Cuj, zvoni, zdaj mora priti. Prikriti se hočem za drevo, da me ne vidi, ko pride; a jaz jo bodem videl in čul, kaj bode govorila. To mi bode mičen prizor. (Odide.)
Četrti prizor.
Mina (pride počasi, sama): Tukaj je studenec. Oh, hako sem neumna. Tukaj tavam okrog, ko gotovo ne bode nič. Ciganka me sleparij gotovo ni res, kar praviš, za krajcar si legala. Nikdar še nisem čula, da bi se na kvaterni petek po angeljskem čeŠčenji kaj prikazalo. Strah me je prikazni — in vendar! A — saj je ne bo. Niti na sveti večer ne zvedo ničesa dekline, ko znašajo polena, mečejo petice, lijo svinec in gledajo v vodo. Ničesa ne vidijo, vem da ne. In vendar sem prišla — radovednost me je prignala. In greh je tudi. — Ali nisem se mogla premagati. Znala bodem vsaj za prihodnjič, da ni nič s takim prerokovanjem in prikazovanjem. Ali če zvedo mladeniči in dekleta, po kaj sem šla k studencu, to se mi bodo smijali - a jaz jim ne ostanem nič dolžna, o vsacem vem kaj povedati. — Kaj pa, če je res, če bodem res videla obraz? Zakaj bi ne bilo mogoče, kar pravi ciganka — saj sem vendarle najgorša dekle daleč okrog, in nekaj se je že izpolnilo, kar je rekla: Kovač je ubežen, love ga kot divjo zver, — da sem ga slušala, tudi moja sreča bi bila splavala. Da bi mu le ta prstan mogla dati nazaj. — Cuj, se ni li nekaj genilo? — Nič ni bilo. tema me plaši — a zdaj pogledam v studenec. (Gre počasi proti studencu. Ko se pripogne, da bi vanj pogledala, stopi gospod izza drevesa ter križem roke držeč obstoji. Mina ga zagleda): Moj Bog, kaj je to, sem li z uma?
Peti prizor.
Mina. Gospod s Preseka.
Gospod (pristopi k nji, prime jo /.a roko ter jo pelje na prednje prizorišče, gledaje ji v obraz): Ti si, katero iščem. — Oj, dolgo sem hodil po svetu, predno sem te našel, Mina — gotovo, ti si Mina, poglej mi v obraz, Mina!
Mina: Kdo ste Vi — kaj hočete od mene — pustite me, da grem domov!
Gospod: Oj, ne, Mina! Tebe ne pustim — sedaj, ko sem te komaj našel. Nikdar te ne pustim več, ko bi te ves svet trgal od mojega srca. Mina, da ti veš, kako sem hrepenel za teboj. Nisem te poznal, ali vedel sem, da te najdem kcdaj Prehodil sem pol sveta in tukaj v prelepem gozdu, blizu studenca v luninem svitu videl sem te in te spoznal — tebe: vero mojo, mojo nevesto, srečo mojo. Govori Mina — reci, zapovej, kar hočeš, jaz sem tvoj sluga — rob tvoj!
Mina: Kaj govorite, gospod, jaz Vas ne urnem. Nikdar Vas nisem videla, kaj hočete, z menoj, jaz sem preprosto kmetsko dekle.
Gospod: Mina, molči! Kjer sklepa usoda in se strinjajo srca, tam ne more ločiti stan. Jaz sem gospod — ti si kmetsko dekle, kaj zato? Srci sta naju zvezali — namenjena sva si, in moja bodeš. Ako hočeš, bodem jaz kmet s teboj — ako hočeš, bodeš ti gospa z menoj. Bodi moja — lepa Mina!
Mina: Vi veste moje ime! Povejte, kdo ste Vi, gospod?
Gospod: Mina, srce moje, precej ti povem na drobno. Pojdi, duša moja, semkaj — sedi poleg mene na ruševino. Glej, luna sveti tako lepo — povem ti o tvoji in o svoji usodi.
Mina: Gospod, jaz ne smem. Moj Bog, kaj se godi z menoj!
Gospod: Brez skrbi bodi, Mina! Da sem tvoj prijatelj in da te ljubim, — že veš, — veš iz tega, kar sem ti zdaj povedal. Ko bi se zarotil in zaklel ves svet zoper naju — ti bodeš moja. (Nežno jo prisili, da sedeta.)
Mina: Greh je, da Vas poslušam , rada bi bežala, pa ne morem.
Gospod: Cuj tedaj, dete moje! Ti me nisi nikdar videla, kaj ne? Ves neznan sem ti — v tem kraji me ne pozna nihče. Ali jaz vem natanko, kdo si ti in kaj. Samo tega do sedaj nisem vedel, kje prebivaš. Zdaj tudi to vem. Ti si hči slobodnega moža, najzalša v deželi, ali tvoji sreči je bil protiven človek , ki z ognjem in železom hrepeni za teboj. Tako so mi kazale zvezde — a zdaj vidim resnico pred seboj. Da si najlepša, ker sem videl ženskih kedaj, kažejo tvoje oči: da si slobodna, tvoj ponos, a če te ni zalezoval kovač — povej sama?
Mina: Vi vse veste, gospod, ali nisem ga slušala. Kdo Vam je to povedal in kaj hočete od mene?
Gospod: Jaz ti povem, kaj hočem od tebe, kaj moraš storiti — nobene izvolje nimaš več: moja moraš biti — na veke moja!
Mina: Vaša, gospod — čemu, zakaj — kdo ste Vi? Kaj se to pravi — Vaša? Prav ste rekli, da sem ponosna, zato pa hočem vedeti, kdo mi govori besede, katere samö na pol razumem. Vse, kar ste mi govorili, povedal Vam je lahko kdo — vsak človek me pozna v tem kraji. Ni Vam bilo težko zvedeti, ako ste hoteli. (Vstane ter gleda krog sebe, kakor bi iskala pomoči.) Zato ni, da bi morala biti Vaša.
Gospod (tudi vstane): Ti mi ne zaupaš, Mina! Vprašaj svoje srce. vprašaj svoj spomin! Kaj ti ni srce hladno ostalo, ko so ti razkladali drugi svojo ljubezen? Zakaj — ne veš? Ker si morala čakati mene! Sicer bi se bila že možila. kakor tvoje vrstnice. Ali ti si odlašala. Čakala si nekaj, kar sama nisi vedela. I jaz sem čakal tako in iskal po širnem svetu svojega drugega srca. Jaz sem plemenitega rodu gospodov s Podgorja. Pet belih gradov imenujem svojo last. Daleč je moja domačija, tam na mejah dežele ogerske. Obhodil sem vse rimsko cesarstvo in že sem skoro obupal, že sem mislil, da bodem celo življenje iskal svojo nevesto ter jo našel, ko bode že prepozno. Nocoj sem prišel semkaj v ta zapuščeni kraj po dolgem potu, namenjen v bližnjem gradu iskat prenočišča. Pa sem tebe našel na tem kraji — na kraji, kjer o takem času ni deklet. Kaj sem mar vedel, da prideš semkaj, — kaj si to komu povedala? Ali precej, ko sem te zagledal, vedel sem, da si ti prava, katero iščem — srce mi je povedalo. Ali tebi ni govorilo srce, ko si me zagledala, ali moreš hladna ostati, ko vidiš, koliko zate trpim? Ne moreš — ne smeš. Z menoj moraš — moja žena moraš biti.
Mina: Ne upam se verjeti, kar pravite. Ne gode se več čudesa in gospoda nima srca za kmetske ljudi. Vendar Vi govorite tako, kakor bi bilo vse istinito. kar sem si kedaj domišljala o sreči svoji.
Gospod: Vidiš, domišljala si o sreči — to je bil glas srca. In vprašaj še svoj spomin. Kaj nisi nikdar čula, da te bode snubil gospod? Morala si čuti! Ako je bilo meni odkrito, da bode ktnetsko dekle moja nevesta, ni moglo ostati tebi prikrito, da bodeš nekdaj grajska gospa.
Mina: Res je — ciganka je povedala. Vse se je obistinilo. (Vesela): In Vi, gospod, ste moj prihodnji mož? Kazite, da Vam pogledam v okö, nisem se upala do sedaj. Okö je zvesto!
Gospod: Mina! V znamenje ljubezni sem ti prinesel nekaj s seboj. (Sname si zlato verigo z vratu.) Na ti zlati verižici, ki nima ni konca ne kraja, kakor moja ljubezen, pripeta je svetinja cesarja, mogočnega zmagovalca. Ta veriga s svetinjo je znamenje zmage. To sem namenil svoji nevesti, ko je še nisem poznal. To dam nevesti svoji okrog ponosnega vratu, to naj ti bode znamenje moje — najine ljubezni. (Obesi ji verigo okrog vratu ter jo poljubi v čelo.)
Mina: Gospod, gori mi na čelu, kjer so se ga doteknila Vaša
ustna.
Gospod: Tako bodo goreli odslej najini poljubi — na tvojih moji, na mojih ustnih poljubi tvoji — dokler bodeva živa in krasno nama bode teklo življenje — brezskrbno in sla'lko.
Mina: Brezskrbno in sladko! Casili se mi je sanjalo, da sem gledala z visoke grajske line na ravno polje in zdelo se mi je, da sem gospodinja in da je moje polje tu doli in ljudstvo, ki je obdeljuje. Pa se je vzdignil po cesti prah in iz njega so prijahali kakor blisk hitro trije svetli vitezi, razjahali konje ter potrkali na grajska vrata. A jaz sem jim tekla odpirat, priklanjali so se do tal, v lice me poljubljali in zdelo se mi je, da so — moji sinovi.
Gospod: Krasno dete, vse se zgodi tako, kakor si sanjala. Ali sedaj moraš z menoj — primem te čez pas ter nesem te vriskajoč na svoj grad.
Mina: Nikar gospod! Nevesta Vaša, pravite? Ako je Vaše srce iskreno tako, kot so Vaše besede — ljubite me res in jaz bi Vas morala ljubiti. Ali ljubica samo nečem biti in nevesta mora biti prej žena, predno gre z možem. Jaz imam starega očeta doma; prej se moram posloviti od kmetske koče, predno grem na beli grad. Kaj bi počel moj stari oče, ko bi me izgubil tako brez slovesa. Duhoven mora biti in oče — potlej pojdem, prej ne. Sedaj pa se ločiva.
Gospod: Nocoj moras z menoj, Mina! Jaz bi umrl brez tebe. Tvoja sreča in moja bi bila izgubljena, da se ločiva, ko sva se komaj našla. Nikdar se nc smeva ločiti, tako je usojeno, človek bode zapustil očeta in mater ter pojde za ženo, a žena za možem — pravi pismo. Jaz sem hodil dolgo za teboj, a ti pojdi zdaj z menoj. Svojega očeta ne vidiš prej, nego v gradu, ko bodeš gospa. Takrat posljeva ponj z dvanajsterimi konji in toliko hlapci in veselje mu bode sijalo iz očij. Ko pa prestopiš grajski prag — vsprejme te duhovnik, zveže naju, in zakon sklenen med nama, zadobi cerkveni blagoslov. Pojdi, noč je zemljo objela in jaz objamem tebe. (Hoče jo objeti, ona odstopi.)
Mina: Ne, gospod. Nečem, ne morem. (Sama sebi): In vendar — vse se je izpolnilo — laž ne more biti. Po očeta pošlje in pater me sprejme v gradu. Ko bi res bilo!
Gospod: Pojdi (za pas jo sili s seboj, a sama se udaje), daleč je moj dom.
Mina: Čakajte, gospod, to je prehitro, premisliti mi dajte, nikar me ne silite s seboj.
Šesti prizor.
Ivan Žar. Prejšnja.
Ivan Zar (pride od strani): Mina, to je tvoj glas! Kako si sem prišla, kdo je s teboj? Jaz te oslobodim iz vragovih rok!
Gospod (izdere meč): Nazaj, kdor si, sicer ti prebodem telo! Kdo je ta, ki te pozna, Mina?
Mina: Kovač, preganjajo te, beži, mene ni treba zalezovati.
Gospod: Kovač? — ta mora umreti! (Prebosti ga hoče.)
Ivan Zar (odbije s svojim mečem): I jaz imam meč, in znam ga sukati. Varuj se, mladič neznani, ki zalezavaš dekleta v mraku po hosti. Kaj imaš z dekletom mojim?
Gospod: Tebi nič mar. Mina, pojdi!
Mina: Tvoje dekle, praviš, kovač? Nikdar ti nisem rekla, da sem tvoja; nimaš pravice, tako me nazivati. Ko si mi ta prstan vsilil in sem ga vzela, rekla sem, da ti ga dam nazaj, ako te ne vzamem. In jaz te ne morem vzeti, kovač, ker te ne ljubim, a ti si poleg tega ubežen. Na prstan nazaj!
Ivan Zar: Mina!
Mina: Na, sicer ga vržem na tla.
Ivan Zar: Ti me odbijaš, kakor se odbija pes, ki sili za človekom. Ne bodem te prosil ljubezni, ne letal več za teboj, saj sem ubežen in ti nečeš biti moja. A treba te rešiti tistega-le. Kam te sili s seboj? Tudi ž njim ne smeš! (Prijeti jo hoče za roko.)
Mina (vrže prstan na tla): Na ga! Ne gani se za menoj, kovač, s proste volje grem ž njim. Pojdite, gospod! (Odideta.)
Sedmi prizor.
Ivan Žar: Je li bila to resnica, ali hudobna prikazen? — Za njima, da ga ubijem! — S proste volje je šla ž njim, a mene je odbila, kot zaničevanega hlapca. Ne moivm za njima. Drugega ljubi, mene neče. Kdo je ta, kam sta šla? Kaj to meni, srce, kaj to tebi! In prstan mi je vrgla pod noge — znamenje ljubezni moje
(Meč vtakne v nožnico, pobere prstan.) Sedaj pa ostaneš pri meni, zlati prstan. To je bila prva in zadnja ljubezen. Nespametno srce, tiho bodi, zate ne mara lepo dekle. Šla je z gospodom, ali kaj je bil. Jaz sem pa ubežen. Niti predreti ga nisem mogel. Čemu tudi, ona ga mora imeti rada. Da bi srečna bila. Srce, tiho bodi!
Truden sem od bega. Kakor lovski psi za brzonogim zajcem, tako so bili za menoj. Ali zmotil sem jih in jim sled pretrgal. Da sem tukaj, ne mislijo. — Da bi ne bil prišel semkaj in izpregledal vse svoje neskončne nesreče!
Preganjajo me, kakor divjo zver. Na gospoda s Preseka sem jih ščuval, zato me hočejo ubiti. Res je! Kazal sem ljudem njihovo uboštvo, glad in borne koče in spominjal jih na pot, ki jim teče s temnega čela pri tlačanskem delu. Kazal sem jim svetle gradove, ki so jih zidali za graščaka. Pripovedoval sem, kako se siti in razkošuje o ljudskih žulih. Klical sem, naj otresejo jarem raz seba ter primorajo gospodarja, da bode človeško ravnal ž njimi, Če je vsekako treba takih gospodarjev. Kazal sem jim svetlo bodočnost, če bi tako storili. Zaman je bilo! Povsod so rekli, da je res tako, kakor pravim, ali da se nihče ne upa, da niso zložni, da se jeden drugega boji, da ga ne izda.
Osmi prizor.
Ivan Žar in ciganka stopi izza grma.
Ciganka: Stoj, kovač, kaj se ti sanja? Poslušala sem vas vse, pa kar ti praviš, ni prida. Jaz pa ti povem zdaj-le nekaj, kar je prav zate — če daš krajcar. Ali veš, kdo ti je dekleta odpeljal — nu, če daš krajcar, pa ti povam.
Ivan Zar: Beži vrag ciganski, kdo te je klical?
Ciganka: Ti, kovač, ti me seveda nisi klical. Da si me klical ti, ne bil bi te prehitel drug. On me je pa klical — zdaj jo pa ima.
Ivan Zar: Kdo — on?
Ciganka: Gospod s Preseka, ta mladič, ki ti je ravno kar izvabil tvojo nevesto?
Ivan Zar: Ta — Presekar! Pa tebe je klical zato?
Ciganka: Klical, da sem mu srečo povedala. Pa ni dal srebrnjaka, kakor je obljubil — njegov pisar ga je zapil. Zato pa tebi povem, da je tvoja Mina zdaj Presekarjeva ljubica, veš, kovač! Kadar se je naveliča, pa jo boš zopet ti lehko ljubil, ho, ho — toda vrag te vzemi, kovač — še tebe! (Izgine.)
Deveti prizor.
Ivan Žar: Nu, prokletstvo je popolno. Tistemu se je udala, ki bi mene rad ubil. Pa sem mislil, da me bode ljubila. Tudi ona ni boljša od drugih.
Zaslepljeno in zapeljano je vse to ljudstvo. Ničesa se ne zave, nego želodca. Da je ta poln, pa je zadovoljno; a če je prazen, gleda v nič, ne misli nič, niti ne kolne več, samö milosti čaka in zvija se pred svojim najkrutejšim sovražnikom. In ženske tega naroda? Da jo pogleda silni gospodar, že jo ima v oblasti svoji in za njim leti in vrže se mu pod noge.
Povsod, kjer sem videl tuje narode, povsod so bili ponosni na svoj rod in tujec mednje prišedši, mora se pokoriti njihovim postavam. Ali k nam pride tujec, pa je precej gospodar, a gospodar, ki z zaničevanjem brca od sebe služni rod, in ta rod mu poljublja brcajočo nogo. Nas je stvarnik menda ustvaril samö za to, da robujemo. Kdor hoče, ta je naš gospod. Brez trdne duše smo. Jeden drugemu ne upa, ker je vsak drugi izdajnik. Vsak gre svojo pot, ali vsi pridemo tiranu pod noge. Do pekla se je pogreznilo ponižanje tega naroda! Da tako ostane, izginiti mora z zemlje — izginiti, in nikdar ni živel — brez sledu. Strašna usoda!
A meni ostaje samo še osebno maščevanje, in to bodi brezsrčno in krvavo. (Odide.)
Deseti prizor.
Dva hlapca. Luka in Veper zaporedoma prihajajo.
Prvi hlapec (pride): Saj sem rekel, da ne bode nič. Ta kovaški pomočnik več vidi, nego je res. Bog vö, kje je že Ivan Žar.
Drugi hlapec (pride): Vidiš, tukaj je pa le bil, sledi njegovih stopinj se poznajo v travi.
Luka (pride): Jaz sem pa pred pol ure z griča videl, da je semkaj šel. Da ste me precej ubogali, ko sem povedal, ujeli bi ga bili.
Prvi hlapec: Precej smo šli, ko smo tamkaj izgrešili stari sled ; izgubili smo še Sultana za to.
Veper (pride): Kaj stojite? Zopet zastonj?
Luka: Tukaj je bil — sled kaže.
Prvi hlapec: Da, ali naprej ga ni. Jaz tudi ne verjamem, da bi kovača tako ujeli. Pokaže se, kadar se hoče, sicer pa jaz pravim, da izgine, če se mu ljubi. Gadje srce je živo požrl in praprotin cvet ima pri sebi, potlej ga pa uglej. če ga moreš. Človeškemu očesu ga ni videti, razven če spi. Ali takrat se skrije k svojim ljudem, katere gotovo ima. Po noči bode treba koče preiskati, da ga najdemo.
Veper: Kdor ga privleče mrtvega, dobi pet srebrnjakov, kdor prižene živega, deset — a kjer bi ga pri sebi skril, temu zapalimo kočo nad glavo ter jo obstopimo, da ne bode ušel iz ognja ni on, ni zarod njegov. — Tako ukažem jutri oklicati — tako je ukazal meni gospod. Tebi, Luka kovačev, je za to, če ga ujamoš, že itak kovačnica obljubljena. Ali podvizaj se, če ga ne izpaziš v kratkem in no izdaš, dam razrušiti kovačnico, da se ne bode znalo, kje je stala.
Luka: Nekaj tednov, gospod, potopite; jaz Vam ga v tem času gotovo izdam. Po noči in po dnevi mu bodem za pel ami. Hočem se mu kazati prijatelja in zaupal mi bode, ker sem delal pri njem. Tako provarim njegovo zaupanje — zanesite se name!
Prvi hlapec: Jaz pravim, da ne bode nič, ko se ne vidi.
Veper: Saj se tudi tvoja pamet ne vidi. Odlazite domov! (Hlapca odideta.) Ti pa prčcej na delo! če je tukaj bil, zalotiš ga kje še nocoj — in začneš, kakor si rekel. To je prava pot; — če se ti posreči, še drugo plačilo ti da gospod. Idi! (Luka odide.)
To je dobro, da so ljudje tako vražno neumni. Zato so nam udani. Da so pametni, kakor kovač, bilo bi davno že po nas. Zato pa je treba iztrebiti pametne in srčne može. Čimbolj zabiti ste — tem bolje za nas! (Odide.)
(Dalje prihodnjič.)
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal Ivan Trdina.
20. Zakleti oreli.
(Konec.)
pjppftodgorka Mica je nosila v mesto zelenjavo in sočivje in stržila MM] zanje marsikak krajcar, ali poglavitni dohodek ji je dajala itak krčma. Točila je izvrstno vino, ljudje pa so zahajali k nji tudi zaradi velike priljudnosti in postrežljivosti njene. Sam vrag jo je zmotil, da se je ustavila neko jutro na potu iz mesta pod zakletim orehom in čvekala tamo z botrami in tetkami svojimi, dokler se je navzela pogubljivega duha, ki puhti iz tega drevesa. Vrnila se je domov vsa izpremenjena. Blaga, vedno prijazna krčmarica se je prevrgla v osorno, kačepično divjakinjo, ki je razžalila vsakega gosta.
Kadar je prišel pit kak bogatin, zadrla se je: „Kaj misli ta bahač, da brez njega ne bi mogla živeti ? Mari mi je! Saj imajo denar tudi drugi ljudje, ne le on". Če se je oglasil pri nji najpoštenejši rokodelec, zabrusila mu je v obraz: „Kaj se vlačijo po krčmah taki berači? Zatekat.« se k meni, da bi me ocigauili, pa me ne bote". Ko je zagledala v izbi podgorske kmete, jela je regljati: „Ce ni boljših pivcev, pa še teh capinov ni treba. Podgorec naj loče vodo in žulji ričet; vino in štruca sta za gospodo41. Noben pameten človek ne graja dandanes duhovnika, ki gre v pošteno krčmo. Ko pa je stopil v Micino hišo ka-pelan in jo prosil, da bi mu prinesla mčrico starine, vpila je v kleti glasno ter se jezila na vse duhovne, ki zahajajo v krčme. To se razume samö po sebi, da je nesramnica izgubila kmalu vse svoje goste. Hiše njene se je prijel pridevek: pri „kači-Mici". Ali ona je tako zaslepljena, da ne spozna svoje krivice nego se koine, da so ji odgnali pivce zavidni sosedje in žejni däcarji, katerih neče zastonj napajati.
Bogat Ceh je kupil pod Gorjanci lepo pristavo, zabavljivi Podgorci so jo zvali Kürnica. Za oskrbnika ji je dobil mladega ali jako zvedenega kmeta Rikca. Pozneje je poslaltja tudi žlahtnico svojo Beti. Rekel ji je, naj gospodari slobodno po svoji volji. Ce ji bo treba denarja, naj piše njemu, v drugih rečeh pa naj vpraša za svet izkušenega kmetovalca Rikca. Ker Ceh ni imel svojih otrok, hotel je zapustiti pristavo ti žlahtnici. kar je zapisal tudi v oporoko.. Beti je bila trda Nemka; ko je prišla k nam, ni znala nič slovensko. Mudila seje več dnij v Novem Mestu, da si nakupi raznega orodja in posode. Priljubila se je slednjemu človeku, ki jo je spoznal, z izredno svojo modrostjo, zmiselnostjo in pobožnost jo. S krčmarico, pri kateri je ostala, šli sta večkrat ogledovat bližnje gradove, cerkve in druge imenitnosti prelepe novomeške okolice. Po nesreči sta zablodili tudi pod zakleti oreh. Da zajde toliko ljudij pödenj, ni nič čudnega, kajti stoji to drevo na prijaznem griči ne daleč od razpotja, kjer se križajo na vse strani ceste in steze. Ko je Nemka vse pripremila in si omislila, kar potrebuje gospodinja, dala je napreči in se odvezla v Kürnico. Rikec jo je čakal tamo iz priljudnosti, ali govoriti ni mogel ž njo, ker ni razumel nemškega jezika. Ko ga Beti zagleda, skoči vesela k njemu in zakliče podavši mu obe roki: „Lep je podgorski kraj, ali še lepši so podgorski junaki! Ti me boš učil slovensko, pa se boš skoraj uveril, kako dobro si bom zapomnila vsako tvojo besedo". Poslala je v mesto po najboljše jedi in pijače in se je gostila z oskrbnikom svojim do pozne noči. Tako sta blagovala in se dobrovöljila potem vsak dan več tednov zaporedoma. Rikec je bil oženjen, ali pri krasni Beti ni mislil
ne na ženo, ne na otroke svoje. Zasačila ga je tako čvrsto v mrežo svojo, da več nego štirinajst dnij ni prijel nikoli domov. Od konca sta se pogovarjala z očmi in z drugimi znamenji, ali ob mesecu govorila je tujka naš jezik po vrsti in ročno, kakor da bi ga ji bil ulil sam sv. Duh. Grozno pohujšanje sta delala ta dva človeka v poštenem našem Podgorji. Kar vpričo vseh ljudij sta se vodila za roke in se poljubljala in objemala. Toda Rikčevka ni bila kaka mila Jera, da bi se bila doma cmerila, molčala in trpela. Negodnega dedca je neko-likokrat prav rezno ozmerjala; ko je videla, da to ne koristi, poklicala je na pomoč cerkveno gosposko. Od nje je zvedel češki bogatin, kako grdo mu se vede žlahtnica, pa jo je izbrisal prčcej iz oporoke in ji pisal, naj se pobere, kamor hoče, 011 je ne spoznava več za svojo. Podgorsko pristavo je zopet prodal, s skupljenim denarjem pa osnoval blagodaten zavod, v katerem se uči mladina ne le brati in pisati, ampak tudi Boga čestiti in skrbeti za nebesa.
Zdaj pa čujte še strašanski greh vdove Katranke! Ta gospa je slovela za pošteno ženo, skrbno gospodinjo in bogoslužno kristijano. Hčere so ji bile šle v mesto k prijateljicam, pa se je popela na hrib, da bi videla, če gredo že domov. Čakala jih je gori dobro uro sede pod zakletim orehom Tamo se ji je zmešalo v glavi, da je začela prezirati našo vero in živeti po turški in poganski. Na Dolenjsko so prišli Judje, ki so skupljevali ženske vlase in staro šaro: majolike, luči, nevestne avbe, izrezljane stole, okajene podobe, cerkveno posodo in opravo. Ti trgovci so se oglasili tudi pri Katranki. Prinese jim č u d o t v o r n o razpelo in je da J u d o m za trideset srebrnih goldinarjev, kakor je bil prodan sprednikom njihovim živi Kristus za trideset srebrnikov! Kar svet stoji, ni storila takovega hudodelstva še nobena Slovenka. Ta prelepi križ je ležal prej v božjem grobu, ki je bil v bližnji kapeli, kamor so ga hodili o veliki noči pobožni kristjani cestit, poljubljat in prosit pomoči v vseh dušnih in telesnih stiskah Mati božja je skoraj razodela, kako neizrečeno jo boli sramota, ki se je zgodila čudodelni podobi nje božjega sinu. Okoli kapele je jela hoditi čestita, v belo oblečena žena. Mdo se jokaje povpraševala je žup-ljane, zakaj so dovolili, da se ji ugrabi odrešenik, in kamo so ga odnesli neverniki? Grešnikom ni bila podeljena milost, da bi jo videli, prikazovala se je samo nedolžnim otrokom, čistim devicam, spokorni-kom in spokornicam. Tako je iskala ta žena Kristusa ves dan v kapeli in po vsi bližnji in daljni okolici. Ker' ga ni mogla najti, niti zvedeti, kje je, stopila je proti večeru na grič in zaklicala trikrat s povzdigneno roko: „Gorje, gorjč, gorje!4' To pretnjo je ponavljala več
tednov in mesecev, vse dotle, dokler niso začeli zidati v šmihelu samostana, v katerem bodo «vete device pospeševale čast božjo in vzve-ličanje bližnjega. Take ustanove so bile Mariji že od nekdaj ljube in mile, sosebno pa ji ugajajo dandanes, ko je zavladal po vseh deželah posvctnjaški duh, ki je napovedal vojsko Bogu in njega materi. Od kar so se jeli vzdigovati samostanski zidovi, izginila je prikazen pri kapelici v očitno in preveselo znamenje, da se je nebeški kraljici potolažila toga in nejevolja. Brez te zgrade nakopal bi bil Katran k in greh sto in sto rev in nadlog vsi šmihelski župniji. Večna slava bodi blu-godušnemu dobrotniku, ki je podaril za osnovo tega svetišča velik del imetka svojega! Cast: in hvala pa gre tudi šmihelskemu župniku, ki se je največ potrudil, da se je dobro delo tako brzo zastavilo in tako trdno in krasno dovršilo.

Slovenski svetee in učitelj.
Zgodovinski roman.
Spisal Josip Jurčič.
XI.
Poslanec Zemižizen prihaja k Slavomiru. a Velegradu je bila največja trdnjava tedanjega stoletja. Trdnjava, toseve, ne v rimljanskem zmislu, niti ne v obliki nemških gradov, temveč po staroslovenski šegi, silno prostorno gradišče, kamor so Sloveni zdaleč in od blizu ob času vojne pribegali z vsem blagom in imenjem ter ubranivši se v deželo padlega vraga večinoma zopet popustili ograje in vrnili se na delo v domove, če jih ni bil sovrag razdejal.
Knez Rastislav je bil Velegrad postavil in večkrat mu je to gradišče rabilo za nujno zavetje; večkrat so nemške vojske v zemljo udrle in predrle do Velegrada, a tu pred Rastislav lj im gradiščem omagalo in se upehane morale umekniti, pojene od ohrabrenih Slovenov.
Gradišče je zavzemalo neizmeren prosror, kateri je bil po vzgledu	«
obrskih ograj okoli in okoli z nasipi, köljem in rovi, na jedni strani pa tudi s tekočo vodo tako zavarovan, da sovražnik ni mogel vniti.
V notranjosti tega ograjenega prostora so stali na holmu v sredi domi in dvori knežji, od kamena in lesa, okoli pa hiše knežje družine in stalnih naseljencev v gradišči. Vse drugo prostorišče v ograji je bilo v mirnih časih prosto, pašnik in polje; kadar pa so žarni kresi po
gorah svitali in po slovenski zemlji oznanjali strahovest, da Nemec nosi meč in ogenj v deželo, napolnila se je planjava v gradišči s pri-beglimi in vojniki.
Ko sta Onobol in Zemižizen prešla skozi zadnjo stražo na glavni vrzčli. kjer je moral Onobol še gaslo govoriti, da je stražnik vedel, da li sta prišleca „naša človeka", jahala sta potem v notranjem gradišči brez zadržka dalje proti sredini.
Na levo in desno v gradišči se je njima pred očmi odpiralo jako raznolično in živahno gibanje. Cele vrste vozov, natovorjenih z raznim živežem za ljudi in žival, z orodjem, polnimi mehovi, s kožami, z otroki in ženami. Med vozovi so bile male ograje, v katerih je živina neznano mukala in se pojala; konji, privezani na kole in plotove, razbijali so in razgetali, dokler jih ni gospodar prišel z glasnim klicem in z bičem mirit. Tam je jedna množina Ijudij, ženskih, dece in - moških čepela okoli velicega ognja, pri katerem se je cel junec na dolgem ražnji pekel, in željno pričakovala obeda rumeno-opečene pečenke. Ondu je zopet mož prekrival voz s široko odejo, spleteno od bičja in lubja ter jo na obeh krajeh tako podpiral, da je bilo za nekoliko njegove družine prostora pod vozom in pod njo ubozega zaščita pred solncem in dežjem. Drugi je kole zabijal v ilovnata tla, ob katerih je nameraval oplesti kože in platno ter stvoriti šator za sebe in svojce. Tretji je len ležal poleg svojega orožja na tleh in poleg svoje žene, ki je plakajočo deco tešila pa žito mlela na žrnovu, staroslovenskem rečnem mlinu, s ka-menom vrteč ob kamen. Preko vsega tega pisanega prizora pak je bil opaziti duh nereda, nenavadnosti, nuje in sile, bede in vojne.
Po širocem poti med to množino jahajoč je Zemižizen na levo in desno daleč okoli pazil in gledal, kakor bi hotel šteti. In vedno veselejše mu je bilo lice.
„Dosti mečev, dosti junakov," reče potem Onobolu.
„Počakaj, da prijahava do naših Ijudij; mi smo sami možje, bojevnici; žene in deco smo ostavili a na pomoč prišli samo za boj pripravni."
„Dobro, da ste prišli, ker preveč brez skrbi in brez reda narod tu leži, ne vedoč menda, kako blizu je že sovražnik."
„Blizu ?" vpraša Onobol meneč, da zve zdaj v poslednji hip kaj več. Ali Zemižizen ni odgovarjal in Onobol je znal, da je pobratimu Svetopolkovemu dolžen toliko poštovanja, da ga ne sme nadlegovati s sitnimi vprašanji.
„Tii so našinci," reče čez nekoliko časa, ko prijahata do gostih šatorov, pletenih ali razprtih nabitih kož bolj trajno in dobro stvorjenih, nego so bila druga v gradišči dozdaj videna,
„Naravnost me vedi k Slavomiru, glavnemu vašemu velitelju," ukazuje Zemižizen.
„Ne znam mu stana, niti ne smem, ko bi znal. Našemu velitelju te moram dovesti."
„Kdo je ta?«
„Rastič iz Nitre, znati ga moraš."
Zemižiznu se čelo zmrači, kajti ni mu bil prijatelj, čegar ime je
slišal.
„Ni li že tii?" vpraša videč gostobradega močnega moža pred
seboj.
»Je!«
Od vseh krajev so se zdaj vojni možje ozirali, mnogi so bili Zemižizna spoznali in se čudili videči ga, ker glas se je bil občno razširil, da je s Svetopolkom pri Nemcih, zoper katere se je bilo zdaj treba zbirati. To je bilo menda tudi krivo, da ga ni nihče z glasnim vzklikom pozdravil, temveč da je na okoli in okoli le vse umolknilo in so bile vse oči vanj uprte, ko je Rastiču na pol tiho govoril:
„Blagor ti, Rastič, in pozdravljenje od pobratima Svetopolka! Od njega prihajam in važne vesti nosim za tebe in vse našince in rod naš in dom. Brzo odvezi konja, zajahaj in včdi me k Slavomiru in drugim veli-t.eljem, da razložim, česar ne veste še, a kar odločuje v našem životu."
„Razjahaj, blizu je, i peš se pride," reče Rastič.
„Jaz pojezdim," odgovori Zemižizen odločno in oko v veliki glavi se mu zaiskri. Rastič migne Onobolu naj mu konja posodi in ga zajaha.
Nista daleč jahala, ko se je zagledal holm in grad na njem.
„To so knežji dvori?" vpraša Zemižizen Rastiča, ki je do zdaj molčal.
„To so," odgovori Rastič in sumnjivo pogleda Zemižizna. „Tii stanuje Slavomir, kateremu smo mi zvestobo in pokornost zarotili, dokler boja ne končamo."
Pred njima se v zrak dviga veliko in široko poslopje, zidano od belega rezanega kamena, s stolpi in mogočnimi vrati. To je bil dom nesrečnega Rastislava, trden dvor, ki bi se bil dal tudi še potlej braniti, ko bi bila velika ograja Velegradska na kakšnem kraji od sovražnikov predrta.
Poveljnik slovenske vojske Slavomir, visok a suh mož, prijaznega, nevojevitega lica, imel je baš nekoliko svojih zaupnih mož okoli sebe, s katerimi se je posvetoval o tem, kar so mu poročale različne vesti od sovražnika. Znali so, da je sovražnik že tako blizu, da jih utegne napasti vsak dan. Ali hoteli so ga za zdaj čakati za ograjo in nasipi
vsaj tako dolgo, da ga od blizu vidč mogö preceniti, kako močan je po številu vojakov s seboj dovedenih.
Silno se zavzemo vsi čuvši novost, da jfe Svetopolkov pobratim Zemižizen v tabor prišel ter da hoče govoriti ob imenitnih rečeh z glavnim veliteljem.
Ko je Zemižizen v izbo stopivši Slavomiru in vsem navzočnim pozdrav izgovoril, reče Slavomir k njemu stopivši:
„Zdravje in blagor tudi tebi, Zemižizen, ako si prišel kakor Sloven med Slovene, brat med brate in nam hočeš s svetom in mečem pomagati, da rešimo domovino. Govöri pa nam, od kod prihajaš in kaj si videl tam, koder si hodil, ker jako radi bi slišali, kaj novega si nam prinesel, veselo ali tugepolno, reci svoje slovo!"
„Hočem, ali ne vprašaj me stoprav, prihajam li k vam kakor Sloven med Slovene, brat med brate, Zemižizen mi je ime in pošteno je,a reče doŠlec in ponosno ogleda Slavomirovo družino.
„Nismo ti žalega govorili, ali ti prihajaš od mojega mlajšega brata Svetopolka, ki je k Nemcem šel in zlö je, kar naši ljudje govori o njem, zlo, da bi me ne bilo sram, da naju ni nosila jedna majka, ko bi vse resnica bila. Nisem mu vražen, da je protivnik moj bil vselej dasi sem že mlademu prepustil otčeve dvore in k blazemu strijcu sem šel, ali nikdar mu naj ne bode oproščeno ni od mene ni od nobenega pravega Slovena, če res zdaj z nemško vojsko hodi na svoje brate in zoper svojo rodino, tako da hvalim Boga, da mi ni brat jednomat."
Pri teh besedah se Slavomir zarudi od jeze, a obrne se takoj k Naumu, ki je na levici poleg njega stal in reče: „Pač mi prihaja na misel, da sv. vera uči odpuščati tudi sovražnikom, ali slab sem za to in ne morem mu odpustiti, bratu Svetopolku, Bog me pomiluj!"
Pa tudi Naum, Metodov učenec, gledal je tako srdito izpod čela Zemižizna, da se mu ni baš videlo, da bi bil bolj krščansko odpuščal svojim sovražnikom, kakor Slavomir.
„Krivo dolžiš ti rodnega si brata in družino mu. Svetopolk ne hodi z nemško vojsko zoper brate, nego on hodi za brate, za svobodo slovensko bode i on meč svoj pral v nemški krvi, kakor vi in mi vsi," reče Zemižizen.
„Vesela vest je, ki jo prinašaš, samo če je resnična."
„Taji če moreš, da je bil Svetopolk s teboj in z družino vred med Nemci v Soligradu, ko so po krivem obsojali našega svetega otca in učitelja Metoda!" zavpije Naum jezen Zemižiznu.
„Ne tajim, bili smo tam, a zdaj sem 'jaz tu in Svetopolk ni daleč strani, a upa skoraj i on pri vas biti in vam na čelu, ako me poslušate," odgovori mirno Zemižizen.
„Zvit je ta, kača je, ni mu včre," reče Rastič svojemu sosedu in čuje se lehno mrmranje.'
„Šli smo k Nemcem v gosti s Svetopolkom," nadaljuje Zemižizen, „ker so ga vabili tja in on ni hotel poslušati svčta mojega, misleč, da so Nemci samo sovragi njegovemu strijcu Rastislavu, a ne tudi njemu. Med Nemci bivajoči pak smo brzo opazili, da so oni sovražniki vsacemu Slovenu. Oni so bili Svetopolka zvabili k sebi, da bi ga uničili. Mi smo bili zajeti. To smo opazili v pravem času in opozoril nas je vaš sveti učitelj na to."
„Metod!" vsklikneta Slavomir in Naum ob jednem.
„Da, on je Svetopolku razjasnil, kje smo in kaj čaka nas in naše domovine. Svetopolk je varoval, ker smo mu že mi prej isto propove-dali, dasi drugače. Sklenili smo z zvijačo rešiti se, ker z junaštvom se ni bilo možno. Delali smo, kakor bi bili slepi za namere in nazore Nemcev in Svetopolk jim je ponudil vso našo zemljo in ves narod pridobiti, vse po njihovo urediti, danj plačevati in samö nemškega kralja priznavati. Verovali so nam od dneva do dneva bolj, in mi smo čakali ugodnega časa, kedaj nas izpusta. Ko je prišel glas, da se tü zbirate na Velegradu in ste sklenili Slavomiru izročiti veliteljstvo Ra-stislavovo in Svetopolkovo, svetoval sem jaz Svetopolku, naj se Frankom kaže, kakor bi bil vam sovražen. Ne bodi sovražen Svetopolku in meni, ko ti povem, da sva govorila Nemcem slabo o tebi in slabo o drugovih tvojih, rekoč, da ga ni zdaj nijednega tukaj, ki bi znal narod v vojsko zbrati in boj voditi, a ti, da si pobožen svečenik, nikakor pa vojnik. Za lest- in prevaro Nemcev je bilo nama treba tako govoriti in včrovali so nama. Poslušali so tudi Svetopolkov in moj svet, naj z vojsko gredo na vas, in midva z družino da jim hočeva biti voditelja in kažipota. In že na Volčjem potoku stoji nemška vojska, glasovita vojvoda Engiskalk in Vilhelm ji ukazujeta, a od kraljeviča Karlmana imata nalog poslušati svete Svetopolkove. Moj pobratim Svetopolk hoče Nemcem plačati nevero z nevero, hoče pogubiti one, ki so njega pogubljali, on me pošilja k vam in govori: zmenimo se in dogovorimo, jaz vam celo nemško vojsko pod sekiro pošljem, da ne uteče noben mož iz slovenske zemlje, nego le oni, ki ga iz ujetstva pošljemo sami nemškim sorodcem povedat, da so poginili na poti, po katerem so Slovenom nosili pogin."
Slavomir in vsi drugi so bili po teh besedah Zemižiznovih tako. veselo iznenadeni in osupneni, da je nekaj hipov vladal molk, nobeden ni vedel, kaj bi rekel. Potem izpregovorf Slavomir:
„Izpregovoril si veliko in težko reč, brate, prijetno slišati, neverjetno izvesti. Govori nam več, da te razumejemo."
Tu se oglasi Rastič:
„Poznam jaz Zemižizna, gladek mu je jezik in zgovoren. Zakaj nam ne pove, kako je pač možno Svetopolku govoriti, da hoče Nemce uničiti, ako je sam z malo družino med njimi? Ni prijatelj mi Nemec, sraka, a zdi se mi da ima mozga v glavi več, nego je dobro za nas sosede; zatorej gotovo takoj izdajo opazi, predno se Svetopolk gane, in položi njega ter družinn mu na zeleno travo, da mu nikdar več ne dahne duša. Kaj more Svetopolk z malo družino med Nemci? Cuvajmo se. Sam je šel k njim v gosti, dasi je čul, kako so že prej Rastislava na poti prijeli, odveli in ga imajo v zaporu, če ga ubili niso."
Pohvala teh besedij se je slišala. Zemižiznov veliki obraz pak je lehka rudečica preletala, kajti čutil je, da v mnozem oziru Rastič pravično sodi: ali prijateljstvo do pobratima Svatopolka mu je velevalo prvič ogibati se za zdaj odgovora, kaj je z Rastislavom, drugič pa modro vse porabiti, kar more nekoliko porušeno veljavo Svetopolkovo na višek povdigniti. Reče tedaj:
„O Rastislavu ne morem pripovedovati, nismo ga videli, a če Nemci, katere smo spoznali stoprav dobro, ko smo bili pri njih, niso lepo in pravično ravnali ž njim, maščujmo krivico s krvjo. Za to je Svetopolk zdaj pripravljen, ker, vedi, o Rastič, da ni sam on Sloven z malo. družino v nemški vojski, nego je še Slovenov s Posavja in Podravja in od Mure in od Murice toliko, da mogo več nego jedno sotesko za hrbtom nemškima vojvodoma in njiju vojski Engiskalku in Vilhelmu zasaditi in Nemce od tilnika prijeti ob tistem času, ko jih vi spredaj primete. Treba je zvitosti in prelesti. Vozniki za vojsko skoraj so sami Susli, Sloveni od reke Mure, katero vodi Motižir, neprijatelj Nemcev. Ta je tiho že pridobljen in nam utegne pridobiti to noč še tudi Ečegoja Črmnjanskega. Isto tako je Vitoglav že obljubil, ki je od Nemcev prisiljen bil pridružiti se s svojo vojno družino vojvodi Vilhelmu. Z Vitoglavom valjda potegnejo Tvrjanje, živeči med Celjani in Ljubljani v sredi. Tudi drugi slovenski Podravci so v vojski, kakor Razvojanje, Hujanje, Zeteljanje, Cistanjepoljci."
„Znana mi imena imaš na jeziku," oglasi se Naum. „Ni li Vitoglav vojvod junakov Ljubljanskih od zgorenje Save na jugu doli, a Motižir vojnik kneza Koclja v Ptuji in Mosaburgi?"
„Tako je, kakor si rekel. Spoznavam iz tega, da si sam že doli v jugu bil; najbrž si spremljal onega svetega moža, ko je k Nemcem šel, in ki ga zovete Metoda!"
„Dobro si ugenil, a povej nam, je li tudi Metod pri Svetopolku in z vami, ker si prej omenil, da vas je on opozoril na to, da Nemci nič dobrega ne nameravajo vam gostom, in če ni, zakaj ste ga pustili?"
„Pustili smo ga, brate, ker ni hotel. On je kristijan tak, kakor tebe uči, da bodi. A mi dragi ne moremo biti taki. On reče: da sam ne smeš varati sovražniku, če tudi on tebe. Zatorej upa 011 v Bogii in njegovo rešitev, in tudi nam ni svetoval Nemce prekaniti, nego midva s Svetopolkdm sva tako ukrenila.
„A sta sv. možu povedala?" vpraša Slavomir.
„Povedala/ odgovori Zemižizen. „In ako poznate necega moža, kateri ga je bil do Nemcev izpremil, a ga je bil potem k vam poslal z nalogom, da oprezni in zbrani bodite, pokažite mi ga, Naum se kliče."
„Ta, glej, je tist, ki ga imenuješ!" kaže Slavomir soseda si Nauma.
„V čisli si ti pri svetem moževi, ker dal mi je za tebe posebno stvar, katero sem moral tako skriti, da je Nemci ne bi dobili, tudi ko bi jo bili pri meni iskali. Zatorej sem jo zašil v podplate v opanke."
Rekši se ozre Zemižizen po kaki stolici, sede, začne pisano re-menje pri opankah leve noge odvezovati, sname čevelj, in s svojim veličini zapasnim nožem prereže malo notranji podplat ter izvleče perga-ment, ven.
„Pismo!" vsklikne Naum veselo iznenadejan ter hitro razgane mali pergament ter čita, čita dolgo in obraz se mu od veselja sveti. Potem da pismo Slavomiru, čita i ta, oba vkupe čita ta.
„Istina je vse, junaci in možje, kar nam je brat Zemižizen govoril, ker pismo je prinesel tudi od našega svetega otca in učitelja, Svetopolk nas reši!" obrne se Naum k drugim Slovenom, kar jih je bilo navzočnih.
In dasiravno ni razven Nauma in Slavomira nobeden izmed slavnih slovenskih vojvodov poznal pisanega, ni vedel nič, kako je možno, da tista črna čačka na pergamentu, „stvari brezovemu lubju podobni", more prinašati iz daljne daljave vesele ali žalostne vesti ali potrjila tega, kar kdo govori, vendar so stari junaci obstopili Slavomira in Nauma in vsak je hotel videti sam, kakovo je tisto pismo od svetega učitelja Metoda.
„Vesele in velike vesti je prinesel gost naš v kneževe dvore vele-gradske, a mi ga niti s soljo in hlebom nismo še počastili, niti mu vrča z medom, olom ali vinom primeknili, da ugasi žejo. Zatorej sedimo ž njim k stolu in čestimo ga. Pri jedi in pijači lehko dalje poslušamo njegovo modro besedo ter sami uganemo, kaj nam je storiti. Hvala Bogu, da nam'je poslal svetovalca v sili."
Tako je rekel Slavomir. Zdajci možje gredo in sedejo okoli stola. Pili so in jedli ter modrovali dolgo. Zemižizen jim je na drobno razložil, kje mora bitva biti, kedaj in kako, če se vreme in druga stvar naredi takisto, a kako drugače se mora vršiti, ako se prva nakana na primeri. In vsi so bili zadovoljni z narejenim velikim črtežem, čedalje bolj so strmeli o neslišanem pogumu in vojni silovitosti Svetopolkovi.
Od nekdaj so slovenski možje radi pili dobro kapljo duhovite pijače v skrbi in v radosti; in prigodilo se je v stari dobi, kar se pri-gaja i denašnji dan, da je kakov moder slovensk mož zaradi dobrega pitja kakovo besedo izpregovoril, katera sicer ne bi bila prestopila ograj njegovih zob, ker se je je morda kesneje pokesal ali se je z nejevoljo sam na sebe domišljal rekoč: zakaj se nisem pritajil in tega pri molčal.
Tako je tudi Rastič iz Nitre mnogo molčal pri posvetovanji, poslušal kaj Zemižizen poveda, in pil možjanomotni 61 požir za požirom. Kadar je pa na konci vstal, motile so se mu za malo spoznanje noge, oči so se mu drugače svetile in ni mogel nečesa iz glave izbiti, čeravno je zaporedom zmajeval in se otresal. Zato pristopi k Naumu in mu reče:
„Slišiš li, brate, pogledaj ti in pogledaj še edenkrat ono belo kožico, ki ti jo je ta prinesel od vašega svetega moža in drobno pogledaj, da li ni kakova prevara."
„Tega ti ne umeješ", odgovori Naum. „Mi ki poznamo umetelj-nost pisanja, spoznamo ti to, kar je prijatelj napisal že od daleč na dobro okö isto tako kakor ti spoznaš lice ali glas dobrega znanca ali tovariša. Ko bi jaz pisanje Metodovo našel v temni noči, spoznal bi je pri bliskovem osvitu, ker kakor Metod piše. tako nihče več ne zna nobeden nas, nobeden Nemcev ni Latincev."
Temu je moral Rastič verovati, ker ugovora zoper to ni vedel.
(Dalje prihodnjič.)
4	Nimam srebra .. •
ccWimam srebra, ne zlata.	Slavno moje ni ime,
u>"Ne rumenega polja;	Tega tudi ni trebe;
Nimam temnih šum, lesčv,	Imeniten stan moj ni,
Nc palač in nc gradov.	Toliko da se živi.
Nekaj vendar jaz imäm, Za gradov tristo nc dam: Deva moja, nežni cvet. Ti si. ti si ves moj svet!
Radinski.
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec-
vm.
Tlaka.
bode minula sodni dan popoludne!"
Dosti jih še živi, ki so culi v svojih mladih dneh ta trpki izrek; marsikdo teh je morebiti sam vzdihoval tako. Seveda pa javkajo ravni tisti ljudje dandanes, da je bilo takrat vendar bolje, in da bi se jim ustreglo, ko bi se vrnili tedanji časi in bi tlaka zopet izpodrinila davke, ki jih že nikakor ni več zmagovati.
Tako je bilo vedno in tako ostane. Stari ljudje hvalijo svoj davno minuli mladi čas in naj bi bili tudi cepili drva na njih. Tudi nam se ne bo godilo drugače.
Tistim, ki sami niso več tlač&nili, ampak vedo o tlaki le po pripovedovanji svojih očetov, je tlaka kaj grozna beseda in to po vsi pravici, kajti v nji se izraža vsa oholost in neusmiljenost vsemogočnega graščaka, na drugo stran pa vsa reva ubozega trpina kmeta, ki ga je Bog ustvaril graščaku, kakor jastrebu goloba in volku ovco.
Tlaka je bila tista mora, ki je skočila kmetu za . vrat, takoj ko je odprl oči v ti dolini solz in ga ni zapustila, dokler jih ni zatisnil. Natančnega in na vse strani zadovoljivega popisa naj čestiti bralci ne pričakujejo. Ljudje, ki so nosili vso to težo na svojih ožuljenih ramah, pomrli so že davno, kar pa jih še živi, čutili so le majhen del te reve, kajti Marija Terezija, cesarica blaženega spomina, in njen sin Jožef II. bila sta kmetom prava odrešenika. Stara pisma molče o tlaki skoraj popolnoma. Pač je ohranjenih obilo urbarjev, natančnih zapiskov kmetovih služnostij in dolžnostij nasproti graščakom, ali oni so danes le slepa zrcala, iz katerih ne gleda niti mračna slika kmetske reve minulih dnij. Ti urbarji so le dolge vrste mrtvih številk, ki danes ne pripovedujejo več, kajti tlaka sama na sebi in število dnij, katere je moral delati kmet za svojega gospoda, ni bilo ono prekletstvo, ki je dušilo kmeta, ampak grozoviti in nekrivični način, kako so zlorabili gra-ščaki svojo moč proti nesrečnemu kmetu, ta je tisti slučaj, ki je spravil tlako v tako slabo im6. Iz urbarjev zvedamo le, koliko bi bil moral kmet tlačaniti, ako bi se bili vedli graščaki pravično, nikakor pa ne, kako so v resnici tlačanili. Le iz dekretov in patentov, ki sta jih izdala Marija Terezija in Jožef II. v prid in olajšanje kmetovo in v ka-
terih se o priliki omenja, kako se je godilo kmetu dotlej in kako se od njiju časa ne sme več goditi, da se vsaj po malem posneti, koliko je trpel kmet nekdaj.
Tlako so zvali vsa ona dela, ki jih je kmet moral opravljati svojemu graščaku, naj so bila potem že kakeršna koli. V severnih slovanskih krajih in v nemških urbarjih so ta dela nazivali robot (die Robot, Robath, Prohne); od tod robotati „Sklavendienste verrichten". Z nemškim pravom se je zanesel ta izraz tudi v naše kraje ter se rabil v pisarnah in uradih, kmet pa je izraževal vso težo naložene mu butare z besedo „tlaka", ki jo je izpeljal iz glagola tlačim, tlačiti, „drücken"; „tlaka" torej: „der Druck". S to besedo je izrekel torej jasno dovolj, kaj misli o svojih dolžnostih in da si je dobro v svesti krivice, ki se mu dela — toda kaj je hotel? Človeku se hoče dozdevati, kakor bi bil reva iskal tolažbe v prepričanji, da trpi po nedolžnem. Na prvi pogled osupne človeka nekoliko, da so graščaki kmetom dovoljevali zaznamenovati svoje dolžnosti s tako revolucijonarno besedo, kakor je. bila „tlaka," danes bi jo gotovo prepovedali — toda če gremo stvari bolj do živega, pokaže se, da so celö zahtevali, naj kmet nikdar ne pozabi, da je služen človek. Tako postopanje se ujema z germanskimi nazori popolnoma. Franki n. pr. so zahtevali, da se služni človek loči od moža, ki je sam svoj gospod tudi po zunanje; zato so mu strigli lase in kadar jih je srečal, zahtevali so od njega, da je snemal pokrivalo z glave ter jim pokazal svojo ostriženo glavo.
Tudi tlaka je imela v germanskih nazorih svoj korčn. Tem vrsticam ni namen razmotrivati srednjeveške uprave, ampak omeniti hočemo mimogrede le to, kar je potreba, da razumemo razmero med kmeti in gospodo; zato preskočimo vsa ta vprašanja ter recimo, da je bila tudi naša domovina razkosana v obilo velicih posestev, zemljišč ali teritorij ; njihovi lastniki so se zvali posestniki, grašč&ki, gosposke (Grundherren, Herrschaften, Grundobrigkeiten). Najbolj poznan je v naših krajih izraz graščak, kajti večina te imovite gospöde je stanovala po gradeh, stoječih sredi njihovega razprostranega imetja. Seveda nahajamo tudi mnogo druzih velikoposestnikov, ki jih nikakor ne moremo zvati graščake v denašnjem zmislu te besede, n. pr. nemško komendo, samostane, škofe, opate itd., toda ker je imela ta gospoda ravno take pravice kakor graščaki in ker nam ne pripoveduje dandanes pač nobena druga beseda tega. kar nemška „Herrschaft", zato bodemo naziv-Ijali tudi to veliko gospodo „graščake".
Svojega obilega imetja ni mogel sam obdelovati noben graščak; razdelil ga je torej v male kose in ga razdal kmetom proti temu, da
so mu pomagali obdelovati tista zemljišča, ki si jih je pridržal zase in mu opravljali posle, katerih se pri velicih posestvih, pri graščinah ni manjkalo nikoli. Nekateri kmetje so prevzeli manjša, drugi večja zemljišča ter se po njihovi velikosti zvali „celi gruntarji" („Ganzhübler" „polgruntarji" (Halblnibler) „maselčarji" („Viertelhübler ali = löhner") in kaj zarji. Beseda „grunt" („der Grund") je sicer nemška, a ukoreninila se je v slovenskem jeziku tako, da je ne kaže nadomeščati s kako drugo, že zato ne, ker ne znači nobena tistega. „Kmetija" se ujema še nekako najbolj z nemškim „gruntom", a tudi to besedo odrivajo naši jezikoslovci v stran, ker ima v končnici „ija" tuje opanke. Ne preostaja nam druzega, kakor da si pomagamo z „gruntom". Spotikati pa se nam je treba nad tem izrazom tem menj, ker je bila ta uprava tuja in slovanskemu duhu popolnoma neumljiva. Naj velja torej za tuj pojem tuje ime.
Grunt je bil del velicega graščinskega imetja, ki ga je sprejel kak kmet proti gotovim pogojem v last. Grunti niso bili v vseh krajih jednako veliki; v obče pa so merili celi grunti po 30—40 oralov, pol grunta po 15—20, maselc grunta po 8 — 10, kajžarji pa so imeli največ po 5 oral zemljišča. Seveda so se nahajale na tacem kmetskem posestvu hiše in razna gospodarska pohištva.
Pri sprejemanji grunta pobotala sta se graščak in kmet natanko o medsebojnih pravicah in dolžnostih. Za to, da mu je graŠ*nk dal zemljišče z vsemi gospodarskimi poslopji v last, moral je kmet prevzeti obilo, časih zelo težavnih dolžnostij Ako je te opravljal, ni mu smel graščak, kadar bi mu bilo prišlo na misel, vzeti zemljišča, ki je postalo popolnoma kmetova last in je lehko zapustil svojim otrokom, ali je dal v najem, ali je celo prodal. Nasledniki njegovi so morali seveda opravljati vse tiste dolžnosti, katere je prevzel on sam. Te dolžnosti pä so se zapisale v posebno knjigo, „urbar" zvano.
S pridnostjo, in, ako so bile letine dobre, pomagal si je kmet lehko na noge, prikupil k svojemu zemljišču novega sveta ter postal n. pr. iz maselčarja polgruntar itd. Samö po sebi je umljivo, da mu graščak tega s pridnostjo pridobljenega sveta ni mogel vzeti; bila je kmetova last, na kateri pak so ležale seveda ravno take dolžnosti, kakeršne je vzel kmet nase od graščaka prodajalca; kajti noben posestnik ni prodal niti pedi zemlje, da ne bi bil ob jednem naložil kupcu vseh tistih dolžnostij, ki so bile že od nekdaj zvezane s prodanim svetom.
Jedna najimenitnejših dolžnostij je bila tlaka, to je skupina vseh tistih opravil in del, ki jih je moral opravljati kmet na posestvu svojega graščaka. Tlaka bi ne bila tako mučno breme, kakeršno je bilo
v resnici, ko bi bila gospoda bodila vsak čas po pravičnih potih, kajti kmet jo je prevzel dobre volje in jo dal vpisati v urbar. Le-ta jo ležal v graččdkovi pisarni, in tu je zlezla vanj tekom let marsikatera dolžnost, na katero kmet pri vsprejemanji zemljišča niti mislil ni. Zgodilo se je to najraje takrat, kadar je oče, gospodar, umrl in so podedovali grunt, njegovi otroci. Kako bi mogli le-ti do dobra vedeti, koliko je moral njihov oče in ded tlačaniti? To sleparjenje je bilo tako navadno, da je izrekel cesar Jožef II. v patentu leta 1786., naj nima noben urbar za graščaka dokazovalne moči, to se pravi: kmet se je lehko skliceval nanj. ako mu je to ugajalo, nikdar pa ne graščak, ki ni mogel dokazati kmetu nasproti nobene pravice. Z urbarjem je dokazal graščak od leta 1786. dalje kako pravico le takrat, če so urbar podpisali vsi v njem vknjiženi kmetje, ali če so ustno pritrdili, da je res tako, kakor trdi graščak.
Tlačaniti je moral vsak, kdor je prevzel kako podložno zemljišče, podložna pa so bila vsaj v novem veku na Kranjskem vsa zemljišča. Čisto prostih kmetov, ki so jih zvali „Edelinge", t. j. „žlahne kmete", nahajamo konec srednjega veka še nekoliko, pozneje pa so izginili, ker so si jih znali graščaki sčasoma podkloniti ter spraviti njihova prosta zemljišča podse. Tlaka ni bila zvezana z osebo, ampak z zemljiščem, čegar pravi gospod je bil naposled vendar le grašč&k. Kdor ni imel nobenega zemljišča, temu bi po božji in človeški pravici ne bilo treba tlačaniti, a graščaki so znali tudi take ljudi, zasebnike (Inleute) pritisniti h tlaki, ako so le imeli kaj dobička od tega, da so živeli na grajskem svetu. Dobiček, bodisi potem že kateri koli, pa je imel vsak, sicer bi gotovo ne živel tam; če ne druzega, služil si je vsaj s tem ali <5nim poslom svoj trdi kos kruha. Po ti razlagi so pritiskali graščaki tudi delavce, dninarje, rokodelce, doslnžene vojake brez imetja in druge take ljudi k tlaki.
Kaj pa meščan je? Razločevati nam je tii dve vrsti mest: kacemu velikašu ali pa deželnemu knezu samemu podložna mesta, ki so se zvala „landesfürstliche Städte". Na Kranjskem so se nahajala mesta obeh vrst. Lo"ka n. pr. je bila podložna brižinskemu škofu, Kočevje knezu Turjaškemu, Lož, ki je bilo do konca sedemnajstega stoletja svobodno, deželnoknežje mesto, podklonil si je neki grof Lichtenberg, ker mu mesto ni moglo vrniti necejra posojenega dolga. Meščanje tacih mest so morali opravljati tlako ravno tako. kakor kmetje. Meščanje svobodnih mest, n. pr. Ljubljane, bili pa so te butare prosti. Če pa je prevzel tak meščan ocl kacega graščaka kako podložno zemljišče, postal je glede tega posestva kmetu popolnoma jednak,' in se ločil od
njega le v tem, da ni imel graščak do njegove osebe nobene moči, kar pri kmetu ni veljalo. Graščak je imel namreč tudi pravico, poklicati kmeta pred svoje sodišče, soditi in kaznovati ga v tem, ko so se vršile vse meščana tičoče se tožbe pred mestnim sodiščem, izvzemši seveda 6ne stvari, ki so bile v zvezi z zemljiščem, sprejetim od graščaka.
Koliko dnij v letu je moral kmet tlačdniti?
Najboljši odgovor temu vprašanju je: do leta 1772. toliko dnij, kolikor se je graščdku poljubilo. Res je, da se je kmet pobotal ž njim najnatančneje, ko je prevzemal ali naravnost od graščaka ali pa po svojem očetu podedovano zemljišče. Toda kaj mu je to pomagalo? Skoraj po vseh avstrijskih deželah je moral tlačaniti celi gruntar po tri dni v tedni z dvema paroma živine, bodisi s ktfnji, bodisi z voli. To je bila grozna teža, kajti kmet je moral delati za graščdka polovico leta — 156 dnij! Vsacemu paru živine moral je dodati jednega hlapca. Recimo le, da bi bila zaslužila oba para in oba človeka na dan samö tri goldinarje sedanje veljave, kar je gotovo preceno računjeno, vredno je bilo delo, ki ga je opravil celi gruntar s svojo živino in s svojimi ljudmi tekom leta 468 gld.! Ali ga veste kmeta, ki bi imel toliko zemljišča, da bi se moglo zahtevati od njega 468 gld. davka? Toliko je bila samo tlaka, toda mimo nje je težilo kmeta še mnogo druzih dolžnostij, na katere bo nanesla beseda pozneje.
Vendar bi bil kmet s tem zadovoljen, saj se je pobotal z gra-ščakom tako, ko ne bi se mu pri tem delala krivica. Njegov dom je bil od kraja, kamor je moral priti na tlako, dostikrat po uro in še več oddaljen. Poleti je moral delati po 12, po zimi po 8 ur. Kar je na poti časa zamudil, ni bil vštet nikamor. Ako je pričelo deževati in ga ni mogel graščak ta dan več rabiti, šel je dom6v, a izgubljenega dneva mu niso všteli nikamor. Tekom tedna je moral opraviti cele tri dni. Utegnilo se mu je pripetiti, da je zapregel vsak dan in vendar ne opravil niti jednega dneva tlake. Dolžne tri dni mu je preložil graščak na prihodnji teden, v katerem pak je moral kmet že sicer tri dni tlačaniti. Ta teden je bil torej ves graščakov in to najraje poleti, ko je imel kmet sam doma opraviti čez glavo. Kako naj zmaga svoja dela, po tem ga graščak ni vprašal.
Po zimi, ko je kmet najbolj utegnil, seveda pa tudi pri graščini ni bilo opravka. Kaj naj počne graščak s svojimi tlačani? Ako ni hotel izgubiti dolžnih mu dnij, preskrbeti je moral tlačanom dela in sicer je premenil tlako z živino v tlako z ljudmi. V obče je veljalo merilo, da je nadomestil par živine jeden človek tekom dveh dnij. Celi gruntar je moral torej pošiljati v tacem slučaji po dva človeka
ves teden na tlako. To je bila velika krivica, ker se kmet ni tako pogodil in ker tega ni bilo v urbarji nikjer vpisanega. Dostikrat pak je tudi kmet poslal tlačane takrat najtežje v graščino, ko jih je zahteval graščak, kajti takrat, ko je rabil graščak samo ljudi in ne živino, potreboval jih je tudi kmet najbolj. A kaj je hotel storiti? Ali naj se pritoži? Kam in kje? Saj je bil graščak sam njegova gosposka.
In vendar so take graščake zvali lehko celo pravične, kajti vsi niso ravnali tako. Večina je pač štela le dni. Tekom leta je moral odtlačaniti celi gruntar 156 dnij. Ako ga graščak ni mogel po zimi porabiti, odrinil ga je s tlako na pomlad, poletje in jesen in s tem potem se je kmetu zopet prigodilo, da je moral ravno o časih, ko je imel največ dela, tlačaniti po več ko tri dni v tednu.
Leta 1745. so poslali Ljubljančanje cesarici celo kopo tožba proti graščakom ter pri ti priliki tudi omenili, kako odira gospoda kmeta. Gruntar (der eine Hube besitzt) je moral imeti leto in dan po jeden voz za tlako uprežen. O ti priliki zvedamo, da je bilo na Kranjskem takrat 30—32.000 gruntov. Kdor se je mogel, odkupil se je ter plačeval na leto po 6—12 gld., pri tem pak mu je vkljubu temu ostalo še veliko tlake. Kazni so bile jako visoke: kmet, kogar ni bilo z vozom na tlako, plačati je moral 34 kr., kdor ni poslal tlačana na tlako, pa: 17 kr. če je postal kak grunt prost, zahtevali so graščaki toliko, da se noben kmet ni maral oglasiti; vsled tega so imele take graščine obilo neobdelanih gruntov, druge pa, ki so ravnale s kmeti bolj po kristjansko, imele so lepo obdelana polja in obilo zadovoljnih in bogatih kmetov. *)
Prva se je spomnila kmeta cesarica Marija Terezija leta 1753. ter mu zatem leta 1772. izdatno olajšala njegovo žalostno stanje; človekoljubni njen sin Jožef II. pak je dokončal, kar je ostalo še nji dela.
(Konec pri h.)
4	Ob morskem obredji . ..
b mörskem obrežji mi deček	Prihajajo morski valovi "f Brezskrbnega lica sedi, K obrežju skrivnostno šumfcč,
Začudeno v sinjo globino	Odhajajo mdrski valovi Upira zveditve oči. Od kraja otožno vrveč.
Šumenje, vrvenje on gleda,
Močneje mu bije srce: Ne mara, ne mara že sluti Življenja skrivnostno morje!
Rädin ski.
l) Mestni arhiv ljublj. št. 53.
Marko.
Spisal Alfonz Pirec.
i romaš nib meščanskih roditeljev sin je bil Marko. Oče ga je	^
vendar dal učit v latinske šole, dasiravno si ni ubogi čevljarček toliko prislužil, da bi hranil mnogobrojno družino svojo. Marku ni pomagal dosti, pomagati si je moral sam.
I)a je ubogi gimnazijalec izkusil marsikaj bridkega, ni mi treba praviti. Učil se je pa pridno in njegovi učitelji so od nadarjenega mladeniča pričakovali najboljšega.
V	višjih šolah si je zaslužil s poučevanjem dosti denarja. Ni mu bilo več treba živeti ob tuji milosti. Domač nčitelj v bogati trgovski hiši živel je kakor kak grofič in skoraj se je sramoval ubogih svojih roditeljev in umazanih in raztrganih svojih bratcev in sestric. V oddaljene mestne ulice, kjer je bila njegova rojstvena hiša, prišel je le redko-kr;it in še takrat le v temni pozni uri.
Umrl mu je oče in na smrtni postelji njegovi obljubil je sin Marko, da bo po stfoji moči skrbel za svojce doma. —	«
Pri Kotarjevih, pri katerih je poučeval Marko, imeli so tudi lepo hčerko. Brigita ji je bilo ime. Kakih sedemnajst let stara bila je tolike lepote, da je vse mesto govorilo o nji, vse jo je občudovalo, oboževal jo je ves mladi in stari moški svet. Bila je visoke, vitke rasti, črnih las in temnih živih očij, obraza belega, kakor sneg, in na licih ji je igrala nežna rudečica.
Oče Kotar, vdovec, pazil je na svojo hčerko, kakor na najdražji zaklad svoj. Bila je do pred kratkim v nekem zavodu na tujem in tudi zdaj je rektd vedno oče, da je njegova hčerka še premlada, če so ga vabili njegovi znanci in prijatelji, naj pride z gospodično Brigito na plese in veselice.
V	poletnih počitnicah je šel Marko z vso obiteljo na neko posestvo Kotarjevo na kmete. Tudi stari gospod je bil tam, a radi velike
in razširjene svoje trgovine moral je večkrat zahajati v mesto. Takrat je	4
ostala Brigita sama s pöstarno guvernanto v družbi domačega učitelja in svojih bratcev na deželi.
Da sta bila tedaj Brigita in Marko mnogokrat samd, ni se čuditi. Živo deklč je hotelo zdaj na öni hrib, da obišče tam razvaline starega gradu, zdaj v öni gozd, kjer je baje stara zapuščena cerkvica. Kamor se je bilo mogoče vozit\, šla je pač ž njima guvernanta, mademoiselle
Louise, a drugam jo je pa morala že prepustiti mlademu domačemu učitelju.
Marko je bil lep mladenič. Na samotnih izprehodih je zabaval gospodično Brigito in malo le pazil na gojenca svoja, katera sta daleč na okrog lovila metulje in trgala redke cvetlice.
Brigiti se je mladi spremljevalec kmalu jako prikupil. Davno sta se oba drug druzega ljubila, ko še sama nista vedela za to. —
Nekega dne so pohodili staro cerkev na bližnji gori. Pavel in Charles sta že daleč pred njima. Brigito je utrudila pot. Sedla je v travo in zraven nje je stal Marko. V prirodi je vladala sveta tišina. Oba, mladenič in deklica, sta molčala.
Zdajci začne Brigita:
„Tolikokrat sem Vam že jaz pripovedovala, gospod učitelj, kaj vse sem prebila, a nikdar mi š« niste povedali Vi kaj iz svoje preteklosti."
„Gospodična, preteklost moja ne bode Vas zanimala."
„Gotovo me bode. Le povejte mi vse odkritosrčno, drugače bom pa huda na Vas^" dejala je deklica hudomušno.
„Samo tega ne, gospodična!" pravi Marko ves v ognji.
„Nu, pa povejte, če Vam je res kaj na tem ležeče, sem Vam li dobra, ali če sem huda na Vas!"
„Vse Vam povem, a naprej moram prositi, da mi ne zamerite, če se bodete dolgočasili.41
„Le začnite!"
„Sin sem ubozega očeta rokodelca. Dal me je v šolo, a podpirati me ni mogel. Doma nas je bilo dosti lačnih želodcev. Jaz sem hodil, kakor berač, kosit v samostane in vesel sem bil, da sem dobil kaj ostankov po bogatih gostilnah. Se celo obleko so mi oskrbovali dobri ljudje. Pred kratkim šele in posebno v hiši Vašega očeta sem si opomogel toliko, da sem tak, kakor me vidite pred seboj. Moj oče mi je zdaj že umrl in jaz moram podpirati bolno mater svojo. Ce bodete kdaj videli, da govorim na ulicah s strganim, bosim fantičem, mojim bratom, sramovali se bodete pač, gospodična, da občujete z menoj."
„Ne mislite, gospod učitelj, da sem tako brezsrčna. Vas jednako spoštujem in prosila bodem papana, da on pomaga Vašim domä."
„Kako dobra ste, gospodična!" pravi Marko in ji poljubi roko.
„Zakaj bi Vam ne bila dobra, saj ste mi, upam, tudi Vi moj najboljši prijatelj."
„Prijatelj, Brigita! Več, mnogo več! Življenje bi dal za Vas!" strastno govori in pade pred njo na kolena.
„Ljubim te, Brigita
Razumeta se. Objameta se in poljubujeta se in srečna sta, kakor sploh dva ljubimca v prvi ljubezni svoji.
Minili so kmalu lepi dnevi na deželi. Prišla je jesen in šli so zopet v mesto.
Gospod Kotar naprosi staro svojo sestro, da pride k njemu; kajti da bode letos vendar že treba Brigito vpeljati med svet, spoznaval je napösled tudi sam.
Teta Marijana v zvezi z guvernanto sta strogo pazili Brigito, in kaj pač bi moglo uiti očem dveh starih devic? Spoznali sta kmalu, da občujeta Brigita in Marko malo preveč intimno. Posebne važnosti temu nista pripisavali, misleči si: Kadar bode mlado dekletce spoznalo več gospodov, pač kmalu pozabi ubozega in neznatnega domačega učitelja.---
Pri Kotarjevih je bil velik ples. S tem hoče stari gospod svojo ljubljeno Brigito vpeljati med svet.
Kako se je veselila Brigita tega dnč! Komaj je dočakala določenega večera.
Sama odlična druščina je zbrana. Plesali so in bili veseli. Tudi Brigiti in Marku je bilo mogoče nekaj kratkih trenutkov skupaj plesati. In kaj se ne da vse v uho pošepniti pri plesu!
Na ta večer je bil povabljen in prišel je tudi mladi trgovec, bogati gospod Alfred Lavrin. Govorilo se je pač po mestu in vedeli so nekateri, da mladi Lavrin ni več tako bogat, kakor je bil. V drznih špekulacijah je izgubil precej svojega premoženja. Sam pri sebi si je mladi trgovec sklenil pomagati s tem, da se bogato oženi in res, izbral si je, ne le bogato, temveč tudi lepo devico. Bila je to Brigita Kotarjeva. Zasledoval jo je že ves večer in se ji laskal.
Pri plesu sta se dogovorila Marko in Brigita rendez-vous. V neki bližnji sobi se zmenita, da se snideta nekaj trenutkov. Samö Alfred je zapazil, ko je odšla Brigita iz sobane. Kakor nalašč zdi se mu to pravi, čas približati se Brigiti. Hitro odide za njo, a kako se usrdi, ko vidi bogato deklico v objemu ubozega domačega učitelja. Hotel je skočiti v sobo in ubiti drznega berača, kakor je imenoval Marka, a spomnil se je nekaj boljšega, da se maščuje. Vrne se v plesno dvorano in poišče gospoda Kotarja. Prosi ga, da ga nekam spremi in pelje ga, da vidi zaljubljeni par.
Kar naravnost stopita v sobo. Brigita in Marko skočita narazen. Kakor besen plane oče med oba, Alfred pa se smeje v ozadji, kakor Mefisto. Brigita se ihti in obraz pokriva z rokama. Oče jo prime pod pazduho in odpelje, ne da bi govoril besedico.
Ko sta odšla oče in hči, gledata se Marko in trgovec, kakor dva vstekla psa.
„Vi, gospod, ste mi to naredili!"
„Jaz, da, fante, kateremu bi bolj prijalo, da gleda za knjigami in otroki, kakor za bogatimi dekleti." ^	„Sram Vas bodi, gospod, in v obraz bi Vam plunil, ko bi se
hotel izpozabiti!"
To je bilo preveč trgovcu. Drug v druzega skočita in strgala bi se bila, ko bi ju ne ločili došli gostje.
Ples je bil kmalu končan. Večina gostov sicer ni vedela, kaj se je pravo za pravo zgodilo, a domišljevali so si, kdo ve kaj. Teta Marijana se je mnogo trudila pridržati jih, a gost za gostom je odšel.
Marko je pobral še tisto noč svoje stvari in po dolgem času je šel zopet spat k svoji materi domov.
Brigita nekaj časa res ni mogla pozabiti Marka. Šla je z očetom v Meran in čez leto dnij se je vrnila zopet v domače mesto. Bila je nevesta, a nikakor ne Alfredova. V kopelji se je seznanila z mladim in bogatim posestnikom in vzela sta se v kratkem času.
Marko je izgubil zdaj vso prejšnjo svojo energijo. Svoje študije je >	popustil. Cele dni je ležal doma. Govoril ni nič. Vsak dan pa je šel v
mesto in iskal Alfreda, kajti ubil si je v glavo, da je ta uzrok vse njegove nesreče in nanj je hotel izpustiti vso svojo jezo in nad njim se maščevati.
Alfredu ni šla Brigitina možitev tako do srca, kakor Marku. Nekaj mesecev pozneje se je oženil tudi on z bogato nevesto.
Kar zapeklo je Marka, ko je zaslišal še to novico. „Vsak je srečen, le mene preganja nesreča", misli si in kakor besen je tokel od doma. Na poti sreča Brigito. Ko jo od daleč zagleda, skrije se v neko vežo, in ko je že davno mimo šla, hiti svojo pot dalje.
Kmalu pride v ulice, kjer je imel Alfred Lavrin svojo trgovsko pisarno. Vstopi in vpraša:
„Ali je gospod Lavrin doma?"
Sluga ga pelje k šefu. Sam je sedel trgovec za mizo, uglobljen *	v neko delo Marko počaka, da odide sluga. Ne da bi se tresel, po-
meri Marko s samokresom na Alfreda, ustreli in ga smrtno rani.
Več let je minilo. Marko jih je preživel v ječi in ko pride čez toliko časa zopet v svojo rojstveno hišo, matere ni našel več žive in njegovi bratje in sestre so se raztresli po svetu, nikdo ni vedel kam.
Kdor je preje poznal Marka, bi pač ne verjel, da se more človek toliko izpremeniti. Na suhih upalih licih rasla mu je črnorjava, sem-
35
tertja že sivkasta brada. Oči so mu bile motne, ali kadar se je nasrkal žgane pijače, iskrile so se mu. Ce je bil trezen, molčal je vedno, a pijan, govoril je čudne reči, katerih ni razumel nikdo. Ljudje so ga imeli za blaznega.
Živel je ob tem, da je po cestah in ulicah cunje, kosti, steklene črepine in druge take stvari pobiral in prodajal. Beračil ni, a vendar je vzel, če mu je kdo kaj dal.
Nekega zimskega dne sreča na svojem vsakdanjem potovanji nekdanjo svojo ljubico, sedanjo gospö Brigito Wernerjevo. Izpremenila se je sicer nekoliko, toda bila je še vedno lepa. Marko jo spozna takoj. Sredi ceste se ustavi, gleda jo in godrnja:
„Oj, ti vražica, ti copernica! Da sem verjel Ie besedo tvoje govorice ! Nezvesta kača S Ha, ha!a in zamisli se malo in zopet nada-Ijuje: „Oj, golobičica, saj te ljubim in verujem, da me ljubiš tudi ti. Oj, kako so sladki tvoji poljubi in kako strastni objemi tvoji!"
Ponosno pogleda gospa Wernerjeva blaznega berača, katerega pač ni spoznala. Ker je nekatere zadnjih besed razumela in se ji je menda laskalo, da njena lepota celo pri tem trapastem človeku vzbuja občudovanje, da svojemu sinčku nekaj krajcarjev, naj jih nese beraču.
Marko vzame dar v roko, grdo se zareži' nad otrokom, da ta preplašen zbeži. Nekaj trenutkov gleda dobljeni denar, a na to ga vrže za gospo.
„Hej, Brigita, nisem blazen berač! Le ti, ljubica, in žganje in trpljenje mi je zmešalo pamet. Tvoj Marko sem! Beži copernica, beži, ki si me varala s svojimi poljubi! Ha, ha, ha!"
Gospa Wernerjeva hiti dalje. Domöv prišedši pade v nezavest, katera je pa vendar ni zadržavala, da bi se zvečer s koketnimi pogledi v krogu svojih čestilcev se smijala in poslušala razne laskajoče besede.
Ali vse drugače je Marko preživel ta večer. Skupil je tisti dan precej denarja. V krčmi je pil in pil. Ko mu je žgano vino stopilo v možgane, začel je govoriti, kleti, vpiti in razsajati. Nikdo se ni zmenil za njegovo nerazumno govorico. Preklinjal je neko Brigito, katere pa ni poznal nikdo.
Krčmar ga je pustil razsajati tako dolgo, da je zapil Marko vse svoje krajcarje, potem ga je vrgel iz gorke sobe v mrzlo zimsko noč.
Marko, navajen tacih eksekucij, vleče se še nekaj hiš dalje. Dru ge dni je našel še vedno svoje stanovanje, kjer se je zaril v stare in umazane cunje, kar ga je varovalo od hudega mraza. Danes pa mu je vendar glava pretežka. Kar v zemljo mu rije in godrnjaje leže v neki kot in zaspi.
Drugo jutro so ga našli zmrzlega!
Gozdni glasi.
pili igra po gozdu temnem, Kot bi hotel v rahlih glasih Peti mu pravljice tajne, Peti o minulih časih.
Zdaj kot vzdih in zdaj kot tožba Glasi se iz polumraka, Vsakedo se sveto grozo Takrat, skozi gozd koraka.
In ko čuje te glasove, M6ni, da zvene mu vzdihi Onih bitij, ki jokala Tukaj so v bridkosti tihi . . .
Ali gozd stoj« kot v senu In kot v senu jih posluša, Mar jih ume, mar tako jih Ume, kakor moja duša?
A. Funtek.
Prva beseda.
=prckrasno jutro. Zor mladan Zlati mi z žarki dol in plan. Povsod še molk, povsod še mir, Po drevji le šumi ©effr. O Velegrad ti starodavni, Zemljč slovanske biser slavni,
V	jutranjem zoru se blestiš,
V	krasoti divni mi stojiš! . . . Že vse je tiho, vse molči. Ciril pri oknu nem stoji, Zamišljeno mu zre okö
Tija čez ljubljeno zemlj6 . . . Svetlejši zorni blišč postaja, Kraljica izza gor prihaja. Trenutje jedno, jeden hip, Pred sabo glej božanstven kip!
Ciril se vzdrami, gleda svit Čez tihi dol in plan razlit; Molče to gleda in strme. Oči mu zdajci zableste In proti sinjemu oboki Proseč povzdigne svoji roki: „0 čuj me, luč zemlje, neb A, Razsveti iskro mi duhii, Da tebi v slavo, rodu v srečo Končal bom zdaj pričeto delo!" . . . Srce mu čudno je vzkipelo, Ko pisal je z rokö trepečo: „V začetku bila je beseda, Beseda bila je pri Bogu,
In Rog je bil beseda.....a
R a d i n s k i.

Osnovna toplina ljubljanska.
Spisal Ferd. Seidl.
{Nadaljevanje in konec.*) ^^ggjjahvaljcvati se imamo zlasti logiškemu talentu Francozov, da dan-danes eksaktna znanstva v vseh izkustvih ne izrekajo več ab-solutnih resnic, nego le relativne; da vsakokrat opomnijo, v katerih pogojih se je znanje pridobilo in da je strogost vseh naukov utemeljena ravno na pridržek napredujočega spo-
') V prvo polovico so se vrinile nekatere tiskovne pomote. Kmalu s početka naj mestu „(1684 > torej plodovitejšo" slove „(1GS4) to najplodovitcjSo *; na tretji strani spisa, početkom predzadnjega odstavka, naj mestu „jidnakih delov dneva" bode „jednakili delov — dneve", avc vrsti kesneje „deseti nk", mestu „desetnik", na 4. strdni 7. vrsti naj bo: „— na njegov" mestu „— pa njegov".
znanja." Te besede Fr. Alb. Langejeve stopajo nam pred oči, ko počenjamo nadrobni razgovor o svojstvih ljubljanske topline. — Mate-matiški obrazec je prav sestavljen in točno posluje; preiskati imamo torej le še temelj, na katerem je nastal. Temelj so mesečni povprečki topline. Povzeti so iz tridesetletnega vestnega opazovanja. A natanko še vendar niso določeni, ker se toplina jednega in istega meseca od leta do leta pri nas preveč menjava. Zategadelj imajo mesečne topline še nalednje „verjetne napake", bodisi pozitivne ali pa negativne: Jan. febr. mc. apr. mj. jn.
+0-41 ®C +0*36 +0-26 +0-20 +0 23 +0 14 jI. ag. spt. okt. nvb. deb.
+015 +0-17 +0-14 +0'25 +0"27 4 0-41 °C.
Zneski sicer večinoma niso veliki, ali utajiti se ne dado. Verjetno je torej, da je temelj uporabljenemu matematiškemu obrazcu nekoliko malega napačen; gotovo pa je, da sedaj zanesljivejšega ni. Po nadaljnih mnogoletnih (deloma večstoletnih) opazovanjih bodo se njegovi koeficijenti in koti najbrž nekoliko izpremenili, a na podlagi doseda-njega spoznanja izraža on osnovni tir topline ljubljanske n a j po polil eje. ') — V vsaki stvari znanstvenega spoznanja smo vsi v jed-nakem položaji: človek se le vedno bliža resnici, kakor asimptota hi-perboli; doseže je nikoli ne.
Odstranivši pomisleke določili smo še naslednje točke osnovnega
ti rii:
Toplina	upade na.....	. 0°	4.	dan	decembra.
D	doseže najnižjo stopnjo .	. —2-58	6.	»	januvarija.
»	se povrne na ... .	. 0°	15.	»	februvarija.
J}	doseže ......	5°	22.	»	marcija.
n	„ letni povpreček .	. 9-16	12.	»	aprila.
»	„ ......	. 10°	17.	»	»
		15°	24.	n	maja.
»	„ najvišjo stopnjo .	. 19-89	23.	Ti	julija.
»	upade na .....	. 15°	15.	»	septembra.
') Opazovanja iz let 1881—1885 nismo v poštcv vzeli, ker še niso objavljena. Mogoče, da ostane še več let toplinski tir skoraj neizpremenjen, le da bode celotna toplina nekoliko upadla, ali dvignila se) Vsaj na to merijo izkušnje o ge-nevski toplini iz let 1826—60. in 1S26—75. Glej Plantamour, Nouvcllcs etudes sur le climat de Gen&ve. 1876.
2) Ker poznamo toplino vsakega petega dnč», leliko jc ustaviti öno vmesnih dnij interpelovanjem s prvo in drugo diferenčno vrsto. Ali pa si narišemo tek toplinske krivlje v pravokotne koordinate. Čas sc tedaj šteje na abscisi, toplina na ordinatah, kakor jc že povedano.
Toplina upad« na......10° 19. „ oktobra.
„ „ „ letni povpreček . 9 16 23. „ „
.......5° 10. „ novembra.
j)	T> y>	"
......0° 4. „ decembra.
Nad letnim povprečkom se drži toplina 194, pod njim pa 171 dnij; pod ničlo ostane 73: nad 15° 114; nad 19° 50 dnij. Najnižja toplina je za 11'74" nižja od letnega povprečka, a najvišja za 10'74° višja. Toplina se dviga 198 dnij, upada pa le 167 dnij, torej hitreje; razlika je cel mesec dnij; uzroki so vsaj deloma pomladni povratki mraza. Najhitreje narasta toplina okoli 1. aprila, namreč v petih dneh od 29. marcija do 3. aprila za 1*02° C, najhitreje upada „4.	„9. novembra „ 1*20°, torej hitreje jeseni po-
jema kakor spomladi narasta. Najbolj polagoma se toplina izpreminja, kadar je blizu najnižje ali najvišje stopnje. Solnce ima 21. junija najvišje stanje, in vendar toplina še cel mesec narasta, ker je vžarivanje čez dan še krepkeje, kakor izguba topline čez noč. Od 21. decembra nadalje pa se solnce dviga na obzorji, a toplina še upada, ker pridobitve čez dan še zaostajajo za nočnimi izgubami.
Najhitreje se pomika toplina spomladi kmalu po jednakonočji, jeseni pa dosti posled 23. septembra. !)
Izdatni zimski mrzloti stoji precejšnja poletna gorkota nasproti. Ljubljansko podnebje je vkljub bližnje Adrije popolnoma kontinentalno. Na dalmatinskih otokih, ki sicer nimajo popolnoma obmorskega podnebja, razlikuje se najtoplejši mesec od najhladnejšega za 16" 1°, v Ljubljani pa za 21*9° C, celo več kakor na Dunaji (216). V precej severnejšem cesarskem stolnem mestu je julij za 0*7°, januvarij pa za celo stopinjo gorkejši kakor v Ljubljani, Dunaj je 190 metrov nad morjem, Ljubljana 100 metrov više, a le zaradi tega razlike niti polovice povedanih ne bi dosegle. Vpliv Atlantskega morja vlada izdatno še na severni strani Alp. tam hladi poletje, blaži zimo. Velika množina dežja na Kranjskem pa poletje še bolj ohladi, dočim pozimi alpinski zid brani atlantskim vetrovom, kraška planota pa jadranskim. Onstran nje pa poslednji stopijo v polno veljavo in narede izredno tople zime na goriškem in furlanskem ozemlji. Zimski miaz ljubljanski mora pa še od drugod izvirati, kajti mesto Kranj (394 metrov) ima skoraj teden delj trajajočo zimo, a le za 0*2° C mrzlejšo; v Novem Mestu je dva tedna krajša, a za 0'8rC toplejša! Povod izredni prikazni po tem takem ne vlada ob velikem ozemlji; iskati ga imamo v krajevnih razmerah.
*) Kdor hoče zvedeti, kako se toplina izpreminja s srednjo solnčno dolgostjo m, napravi x = m — m', ako m' pomenja srednjo solnčno dolgost dne 1. januvarja.
Ljubljana leži na dnu širne kotline. V dolgih zimskih, jasnih in mirnih nočeh, ki spremljajo visoko barometrovo stanje anticiklov, ohladi se zrak posebno jako, ker mu toplota svobodno izžariva v svetski prostor. Vedno težji postaja in počne se odtakati poleg gorskih brežin navzdol. Na dnu kotline — ob Ljubljani — nabere se izredno mrzla plast zraka, ki celo prav malo množino vodnega soparja, ki ga Še hrani, zgosti v težke dolgotrajne megle. Nad valujočim belim meglenim morjem, ki blesteče odbija solnčni svit, mole sedaj gore v toplejše plasti zraka, in visoko nad planinskim svetom je razpeto čisto, temnomodro nebo. Kraji, ki leže v zbirališčih mrzlega planinskega zraka, pa imajo izredno hudo zimo. Odličen vzgled sta december leta 1879. in naslednji januvarij. Prvi je bil v Ljubljani za 10'3° premrzel, drugi za 7'1 (v Novem Mestu za 8° oziroma 5*1 Dnevna toplina 11. dne imenovanega grudna je — 26*4°; najnižja — kolikor je v Ljubljani dosedaj napisano. — Ta toplina preseza skrajnost, katero trta mora preživeti. Ljubljana sploh ni vinoroden kraj. Kjerkoli grozdje redoma povoljno zori, drži se osnovna toplina vsaj 14 dnij nad 20°; v Novem Mestu 33 dnij, v Cr-nomlji 42, na Ptujem 40 dnij : v Gorici 2'/ä» v južnih Tirolih celo 3 mesece. Sicer vinstvo počenja pri Melku, dasi tamošnja toplina vrhnje z 19'1°.
Nehote smo došli do razgovora o toplinskih anomalijah. Osnovni tir nam je trdno merilo, preseza li opazovana toplina katerega koli dne *) normalno ali zaostaja; se li bliža vreme pravilnim razmeram, ali oddaljuje. Ako osnovna toplina zavisi le od solnčnega stanja in topografskih razmer, tedaj so presežki topline ravno tako slučajni, kakor primanjkljaji, in morajo se tekom let uravnati. Drugače bi bilo, ako vladajo toplino in vreme sploh še drugotni neznani uzroki, ki se vsako leto ob svojem času povrnejo in posamezne znake podnebja potegnejo izven osnovnega tiru.
V tem slučaji ostanejo večletni povprečki izredno vplivanih dnij in petdnevij različni od osnovnega zneska, in se mu tekom let ne približajo. — Res je, da nahajamo istočasne jednake anomalije v mnogoletnih povprečkih iz raznih mest Evrope, vendar ni mogoče dokazati njih zakonitosti. Pričakovati je marveč, da se polagoma uravnajo
Narisal sem si osnovni tir ljubljanske topline poleg analitiškega obrazca ter anomalni tir petdnevnih povprečkov iz dobe 184S — 1867. 2)
*) Dnevno toplino-zvemo, ako toplini s sedme ure zjutraj prištejemo ono z drugo ure popoludne in dvakratno z devete ure zvečer, ter svöto s štirimi delimo. Odšteti je kvocijentu le še mal znesek, in siccr prve štiri mesece leta in v avgustu približno 0-1° C, maja. junija, julija pa Q-2°, v jeseni in decembru 0°.
-) Priobčil jih je Dr. K. Jelinek v Jahrb. d. meteor. Central. A. 1871.
Pred seboj imam anomalni tir iz iste dobe za mesta Trst, Celovec, Dunaj, Krakovo, Karlsruhe, in Arva-Varaljo,*) ter obojni tir priobčen od slavnega astronoma in meteorologa Plantamourja za Genevsko toplino z dobe 1826 do 1865. L 2) —Anomalije se nahajajo v vseh letnih dobah, a čudovito je videti, kako soglasne so v več imenovanih mestih, zlasti pa da jih — glede Geneve — leta 1826 —47. niso izpremenila. — Vseh sicer ne moremo tu našteti. Znamenito je upadanje topline sredi februvarija; v Ljubljani nikakor ni izdatno, a spoznamo je v vseh navedenih mestih, in nahaja se celö v Greenwichu tudi. Drugi daleč razširjeni povratek mrz-lote se vrši sredi marcija (v Ljubljani je primanjkljaj I-3°). Tretji povratek imajo „ledeni možje" (3. petdnevje majnikovo) na vesti, ali v po-vprečkih se kaj malo občuti. S tem pa takratni mrazi niso utajeni, le dokaz je, da ne nastopijo v določnih dneh, kakor ljudsko mnenje zahteva. Mrazove iz nekaterih let v povprečku zravnavajo presežki topline istega dne iz drugih let. Odločneje nazadovanje topline se počne sredi junija, ko nastopi srednjeevropsko poletno deževje, in je torej zelo razširjeno in stanovitno.
Normalno upadanje topline je mnogo menj moteno. Pomladni hladni vetrovi lehko izpodrinejo tople; jesenski hlad je čvrstejši.
Le konec novembra se toplina izredno dvigne; v Ljubljani3) za 2'5° (!) v Trstu za 1'8°, v Genovi za 1°, celö v Greenwichu nekoliko.
Jedino nazadavanje sredi junija posrečilo seje pojmiti, onö je naj-stanovitnejša anomalija. Uzrok sredimajniŠkih mrazov še ni popolnoma razodet. — Nerednosti, katerih nismo omenili, so pač skoraj le posebnosti letnikov, v katerih se kažejo. Nimamo naravnost pravice soditi, da se v bodočnosti povrnejo. Niti njih razširjenost ne podpira takovega sklepanja, dasi se začudimo ob nji. Kdor danes zasleduje atmosferne dogodke s pomočjo vremenskih zemljevidov, kmalu spozna, da so istočasne toplinske nepravilnosti (presežki ali primanjkljaji nasproti osnovi) razprostrte čez velika ozemlja.
Tudi v jakosti anomalije pravo za pravo povpreček ne daje istini-tega poročila. Dasi je časih zelo obilna — drugekrati je niti ni, ali je
') Jclinek, Sitzb. d. Akad. d. Wissensch., Wien 1870.
2)	Plantamour, D« climat de Genčve, 18G3.
3)	Verjetnost, da dežuje (oziroma sneži) je v drugi polovici junija in po-četkom julija v Ljubljani največja v letu: 040 do 050 (skoraj kakor v majniku). (Hann, Regensverhältnisse etc. Sitzb. d. kais. Akad. d. Wiss. Wien 1880) v desetih dneh 4—5 dnij dežuje: nasprotno v prvi polovici oktobra 0-26, v desetih dneh 2—3 dni. Okoli 29. nov. nagloma poskoči toplina, a tudi verjetnost dežja postane 0*56, dočim jc bila pet dnij prej 0-3S, in je pet dnij kesneje 042. Sklepna zveza teh pojavov je razvidna.
celo nasprotna, in to u manjša skrajnosti, kadar se računa povpreček. Šele strogo matematiška analiza nepravilnostij, preiskava o pogostosti anomalij na podlagi prvotnih zapisnikov more razmere toliko razjasniti, da bi smeli sklepati iz preteklosti na bodočnost. Odločilno besedo ima torej zopet najtočuejša vseh znanostij, vkljub temu, da je svoje dni Airy izrekel: „I think, Meteorology is not science."
Slavni vojaki slovenski.
Spisal Fridolin Kavčič.
,,0 mili narod, kaj zakladov Mod sini tvojimi jo skritih." — •T. Bile.
seli dolgih šeststolet, odkar plapola slavni črnorumeni državni prapor po pokrajinah, kjer biva Slovenec, zrl je praded naš in zre še dandanes potomec mu v vsakojakem položaji, naj si je v opasnosti, naj si je na vrhunci sreče, zaupno in z ljubeznijo na to zastavo! Mogočna lipa, vzajemna ideja, ki spaja razne narode, vzajemnost dinastije, kalila je tudi v osrečji vSlovenca, pognala močne korenike ter razprostrla svoje vejevje. Niti oni burni časi, v katerih je divjala ljuta nevihta po državi, niti ti niso mogli pretresti naše zvestobe, omajati njenih ogromnih korenin. Neupogneno in včrno kakor skala velikana Triglava je stal zmerom Slovenec na braniku za prestol in skupno domovino. Usoda naroda našega je tesno združena z usodo dinastije cesarske.
V stoletnih bojih proti krutemu vragu krščanstva, na bojiščih v Nemcih, Francozih, Dancih, Špancih in Italijanih, povsod, kjer se je ponosno vila avstrijska zastava, izkazali so se Slovenci pogumni in iskreno ljubeči skupno domovino Avstrijo. In kakor smo veko ve dajali v one vrste tisoče in tisoče vojnikov, katerim zapoveduje le jedini poveljnik — cesar, kateri ne pozna razlike narodnosti ljudstev svojih — v one vrste, katere združuje vez bratske ljubezni in pokornosti, posvečene osebi vladarjevi, ki je vsem sredotočje njihove česti in slave; — isto tako nam je v teh vrstah zabeležiti pojedinih znamenitih junakov, hrabrih, veščih načelnikov, rojakov slovenskih. In ker je v obče znano, da je najizvrstnejše sredstvo, če se narodu vceplja, obuja in krepi ljubezen do skupne domovine Avstrije, če se širi opis in usoda takovih veljakov, da se pozni vnuk spominja slave pradedov svojih, kot naj-
dražje svetinje, ki mu služi v bodrilo in vspodbujo, sklenil sem, da čestitim čitateljem „Zvonovim," kolikor mi dopuščajo slabotne moči, opišem na kratko življenje pojedinib slovenskih junakov novejše dobe.
Marsikdo njih se je bil poslovil še mladenič od doma svojega. „ZBogom!" je dejal milemu, tihemu obiteljskemu krogu, prisegši na prapor, in koder je vel ta v milobi, žalosti, sreči, nezgodi, tam mu je bila domovina, jedina domovina njemu, kogar je slepa usoda ali dvignila visoko v vis, proslavila ga — ali pa položila ga v hladni grob.
Ali da so ti možaki potegnili iz bojne žarice beli ali črni žreb — zasluge njihove ostajajo navadno prikrite poznim potomcem — pozabljene — kamenar, ki jim je izklesal ime v mrzli nagrobni kamen, jim je mnogokrat j edini biograf. Bolje in bolje blede črke, ki beležijo njihove čine in orumeneli papir spi po prašnih arhivih. Sreča, mila sreča, če je še najti m6či tacih listin! Sreča, če že niso raznesene, razpršene, kakor pepel onih hrabrih junakov! In ni jih cesto najti več, niti čitati m6či slavnih onih imen na porušenih, posedlih se nagrobnih spomenikih, katerih zarasta bujna trava, porasta mah zeleni. „Njih zasluge le skrite so povsod!" Najslavnejši vojak slovenski je Jurij baron Vega. Drug, do sedaj pozabljen, rojakom svojim do cela nepoznan Slovenec je:
I.
Generalni major Pavel baron Seničar,
vitez avstrijskega redü Marije Terezije.
Pradedu našega junaka Pavla Seničarja je tekla zibel v prijaznem, mikalno ležečem trgu Rečici v Savinjski dolini. Bil je imovit kmet, ki je svojega sina Jakoba poslal v šolo ter ga dobro vzgojil.
Tega Jakoba nahajamo pozneje oskrbnika v graščini Gorenji Radgoni. Franc, sin Jakobov, oče generalnega majorja Pavla Seničarja, šolal se je v Celji. Mlada svoja leta je prebil večinoma v že omenjeni graščini. Kesneje je stopil v službo h grofu Koloniču, oženil se ter bil vinski prejemnik in pozneje oskrbnik na Koloničevi graščini Freiberg pri Gleisdorfu na Gorenjem Štajerskem. — Franca Seničarja zakon je blagos'ovil Bog — imel je mnogo dece, katere mu je pa še v nežni mladosti več pomrlo. Izmed njegovih otrok je omenjati zlasti A loj zijaj ki je v letu 1810. zavzemal mesto c. k. beležnika in dvornega sodnika v lamberškem samostanu, in Pavla Seničarja, poznejšega generalnega majorja, ki je zagledal luč sveta v 25. dan marcija meseca 1760. leta v Freibergu. Pri krstu mu je kumovel Pavel Hijeronim Schmutz, dekan Weizburski, brat Karola Schmutza, znanega pisatelja historično-topo-grafskega leksika Štajerske, ki je tudi prepotoval one kraje ožje svoje
domovine, kjer so naseljeni Slovenci, in pisal .precej objektivno o njib. — Zadnji sin je Franc Ksaverij Seničar, porojen v 14. dan novembra meseca 1761. leta. Ta je bil trgovec v Trstu.
Pobožna je bila obitelj Seničarjeva in prava istinita otročja ljubezen napram roditelju svojemu klije iz več cerkvenih ustanov, o katerih nam poroča župnijska kronika Gleisdorfska.
Otročja svoja leta je prebil naš junak večinoma pri svojem dedu v Gorenji Radgoni, isto tako je le-sem zahajal na šolske počitnice za kratkega časa dijačenja svojega v Celji in Gradcu. A bival je tudi često na počitkih pri svojem strijci na Rečici. Obilo mu je bilo tu prilike, da si je popolno prisvojil slovenski jezik. Zabil ga ni niti za Časa petin petdesetletnega svojega vojaškega službovanja, kajti ko je bil v aprilu 1836. leta prišel poveljnik trdnjavi v Osjek, sporazumeval se je kaj dobro s tamošnjimi Hrvati, kakor mi je pravil osješki meščan g. Riegel. To nam nadalje dokazuje tudi senica, katero si je volil v grb tedaj, ko so ga pobaronili. Kesneje bodem še govoril o tem. Seničar je namreč dobro znal, da se mu izvaja rodno ime od slovenske se nice. —
Že v mladeniči je vrelo, že v mladih letih ga je prešinjala želja po slovitih činih, že ondaj gnalo ga tija v širni prostrani svet, ki je baš tedaj bil tolikanj buren. Šestnajstleten mladenič je zapustil Pavel dom ter prostovoljno stopil v c. k. vojsko.
Že v bavarskem ratu za dedno nasledstvo nahajamo ga praporščaka (Fähnrich) pri Kolo vratovi pehoti. Udeležil se je vseh dogodkov francoske vojske in skoraj se mu tudi nudi zaželena prilika, zastaviti življenje ter žeti za to česti in slave. V francoski vojni je delal Seničar hrabrosti čuda; prestreljenega in prebodenega — dobil je pet ran — našli so ga po končani bitki na bojišči, le po čudovitem naključji je ostal živ in zopet okreval. J)
Osobito neustrašeno se je vedel Seničar v bitki pri Novi 1799. leta, kjer se mu je grenadirskemu stotniku posrečilo, da je s silovitim naskokom z bajoneti prepodil sovražnika z gore Serravalle, popadel ga od strani ter s tem vojski pripomogel k zmagi. O ti priliki je osvobodil preko 1000 zajetih mož, po nekoliko avstrijskih, po nekoliko ruskih.
Leta 1809. dobi Seničar, dasi je bil le polkovnik pehotnemu polku Benjovsky, jako častno, a težavno nalogo, da krije vso umikajočo se vojsko po odločilni usodni bitki pri Nemškem Wagramu. Ta ukaz je zvršil izvrstno. Takoj zatem dobi povelje, braniti Hollabrunn do zadnjega moža. V kljub naj silo vitejšemu jurišanji, navzlic gorečemu selu
l) Dr. J. Hirtenfeld, Der militär. Maria Theresien-Orden und seine Mitglieder. 1§67. III. P. 1040.
se je držal hrabri polkovnik zoper vse naskoke do polunočf, ko dobi povelje, da se mora umekniti. S to pogumno hranitvijo, pri kateri se je bilo boriti po dvoreh, vrtčh in grapah z osobito trdovratnostjo, naklonil je umikajoči se vojski mirno noč in vspeh, da je sovražnik prehiteti ni mogel na daljnem potu. Nadvojvoda generalisimus mu je priznal za to dejanje z vojnim ukazom 13. dne junija vitežki križ redu Marije Terezije, vsled česar so Seničarja marcija meseca 1821. leta pobarönili. ')
V letu 1812. bil je Seničar polkovnik in brigadir navzocen skoraj pri vseh bitkah in praskah. Sreča mu je bila vedno mila. Leto 1813., 1814. in 1815. prebil je v vojski v Italiji. Ko je francoski general Deconchy v 2. dan decembra meseca 1813. leta predrl čez Costo in Roverdiro proti Rovigu, kjer je stal Seničar s štirimi kompanijami kot reserva, da krije most na čolneh pri Boari, in ko ga sovražnik napade s konjico, odmakne se Seničar tolikanj, da je moglo topništvo, ki je stalo na levem bregu reke Adige, doseči sovražnika. Poskus Deconchyev, da si osvoji prehod, odbil je sovražnika tako Seničar, a vrhu tega tudi nazaj do Roviga. Važnejši so mu bili čini 1815. leta, ko je generalmajor pod Bianchijem vodil vso pehötno brigado. Ko je že predirala glavna sila preide v 14. dan aprila pri Vignoli rečico Panaro, razkropi ostrog sovražne zadnje straže ter si osvoji čuda pra-teži. V bitvi pri Tolentinu (v 2. in 3. dan marcija) vodil je Seničar jedno izmed dveh pehotnih brigad; stal je na levem krilu na visu pred Mo-dijo. Ob mraku prvega večera je vzel desno kolono Muratovo, ki se je bila drznila preblizu glavnemu stanu Bianchijevemu, čez Vedovo in Ponte Gallo v lesovje pred Monte Milone nazaj. Prihodnji dan je zavrnil napad imenovanega kralja na višine pri Modiji sila krvavo in po dobljeni bitvi podil sovražnika do Citanuove. Zatem je obkolil trdnjavo Pescaro, v kateri je zapovedoval Neapolitani nekoliko sto možem. Ker Neapolitani o kaki predaji ni hotel slišati ničesar, prične Seničar v
') Grl) mu jc po "Wurzbachovem bijogr. leksiku avstr. cesarstva zvezek 34. stran 115.: Quadrirter Schild, Feld 1 und 4 in Roth, ein aus dem unteren Rande her->	vorwachsender, geharnischter, goldgekrönter Mann, der in der rechten Hand eine na-
türliche Lcrche (soll richtig heissen Parus major, Kohlmeise. Opazka pisateljeva) hält; Feld 2 und 3 in Blau, drei grüne Hügel, deren mittlerer höher ist und drei beblätterte, oben mit Blumen versehene Tulpenstängcl trägt, auf dem Schilde ruht die Freiherrnkrone, auf welcher ein ins Visir gestellter gekrönter Turnierhelm sich erhebt, ans dessen Krone ein geharnischter Mann- mit der Lcrche (richtig Kohlmeise. Opazka pis.) aus Feld 1 und 4 hervorwächst. Die Helmdecken sind rechts roth mit Gold, links blau mit Silber unterlegt. — Wurzbachu se je ptič zdel skor-janec, a jc le senica — ki je v zvezi z imenom Seničar.
25. dan maja streljati na trdnjavo ter pripravljati se k naskoku. A skoraj uvidi sovražni poveljnik, da se ne more držati, in kapitulira v 28. dan maja meseca. — Vrsta SO topov, bogata zaloga municije in smodnika je palo v roke Seničarju. Ujeto posadko, 50 častnikov in 500 mož, odvedli so v Napolj. — Izvrstni vojnik je prišel potem k okupacijski vojski na Francosko. Papež, kralj napolitanski in sardin ski odlikovali so ga z redo vi. —
Na svojo prošnjo so ga imenovali na to poveljnika trdnjavi Osješki v aprilu 1826. leta.
SeniČar je bil čiharnih petnajst let generalni major in nedoumno mi je, kako da junak Hollabrunški in Pescarski ni avanziral dalje. — V Osjeku živi samo še jeden človek, ki pomni Seničarja — pet-insedemdesetletni gospod Riegel, bivši zlatar. Ta mož mi je pripovedoval, da je bil Seničar velik posebnež, visok, širokoplčč. Po tedanjem vojaškem običaji je bil vedno gladko obrit, baje je bil zelo nečimern; — brivec je moral vsako jutro rano k njemu. Navadno se je sprehajal vsak dan in vedno nosil red Marije Terezije. Mnogo mu je bilo na tem, da so ga pozdravljali tisti, ki so ga srečavali. Nekdaj je ustavil mladega moža, ki je prišel mimo, a prezrl ga, rekoč: „Znate li, kdo sem jaz?" —- „Da, da, poveljnik trdnjavi", odgovori mladič. „Dobro, a zakaj me niste pozdravili?" — „Gospodgeneral, baš se vračam z Dunaja, in tam je čuda generalov; pozdravljajo pa tam ljudje samo tiste, katere osebno poznajo!" — Srdit se zabrne Seničar in se šeta dalje.
Velika pobožnost in radodarnost njegova poznana je bila v obče. Vsako nedeljo si je nasadil Seničar svoj generalski klobuk ter šel k maši. Po končani službi božji je posedeval še rad nadalje v cerkvi; niti popöludne ni zamudil litanij. Imel je tudi navado, da je po vseh žepih nosil novce s seboj. Jedva je stopil iz cerkve, obsula ga je jata beračev in siromakov, katere je nadarjal redno. A tudi druzih sitnih prosjakov se mu često ni bilo mdči obraniti. Osječanje so ga imeli za bogatina, a jaz moram oporekati temu.
Seničar je prišel vdovec 1826. leta v Osjek. S seboj je pripeljal mlado, lepo hčerko. Kdaj in kje se je bil oženil Seničar, nadalje, kio mu je bila soproga, nisem vkljub skrbnemu preiskovanji mogel po-zvedeti, isto tako ne usode mile mu ostale jedinicc po smrti njegovi. Seničar je umrl v Osjeku v 20. dan junija 1830. leta. Imel je 70 let.
Leta 1883. nahitila me je usoda v nazvano mestece. — Napotil sem se jedenkrat na tamošnje vojaško pokopališče ter marljivo iskal neznatnega, tihega prostorčka, kamor so bili zagrebli hrabrega, sedaj že skoraj pozabljenega mi rojaka — toda zaman! Nikjer ni več
skromnega kamena, ki bi kazal potomcem, kje Seničar „spi nevzdramno spanje." Naj bodo tedaj kratke te vrstice v potomcih mal spomenik junaku-vojnikn, ki se je trudil dolzih petinpetdeset let službovanja svojega zadoščati dolžnostim svojim, koristiti domovini in vreden biti najvišjega priznanja.')
II.
Generalni major Karol Pole p]. Rnttersheim,
vitez Leopoldovega redü, redri železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo, imetnik vojnega križa za zasluge, vitez c. mehikanskega Guadelope-redu, poveljnik 33. pehotne brigade.
V 22. dan julija meseca 1819. leta porodil se je bil v Ravnah na Notranjskem v graščini, ki je last grofu Hohenwartu, tedanjemu oskrbniku Lovru Polcu, sin, čegar ime blagovoljni čitatelj nahaja na čelu temu spisu. Mati mu je bila Franja Ksaverija, porojena Pavšel. Mlademu Karolu je najbolje godil vojaški stan; zatorej se odločita roditelja, da ustrežeta sinovi želji ter ga posvetita bogu Marsu. Izvrstno izobraženost vojaško si pridobi bistroumni deček v odgojevališči domačega 17. polka v Ljubljani in stopi 1836. leta radovoljno — pro-stak v vrsto vojnikov na pot-, ki ga je pri vela do česti, vojaške slave in visocega dostojanstva. —
Čiharnih šestnajst let je služil v domačem polku cesarja. Leta 1846. postane podlajtnant drugega reda, a osemnajst let je prebil v pehotnem polku št. 52, kateremu je bil konečno polkovnik ter polko vni poveljnik.
Leta 1880. imenuje se Pole poveljnikom 33. pehotne brigade, a dne 1. maja 1881. leta napreduje na ti stopinji generalnim majorjem.
Po preteku oseminštiridesetih efektivnih službenih let, katerih je služil deset med moštvom, a osemintrideset častnik v c. k. vojski nahajamo generalnega majorja pl. Polca brigadnega poveljnika v 63. letu dobe svoje še v aktivni službi, junaka na duhu in telu. V polni moči moški zaloti ga v Velikem Varadinu neizprosna bela žena v 15. dan junija 1884. leta: jedva pet dnij je bolehal.
Navdušen za stan, kateremu je bil udan z dušo in telom, poln ognjevite žareče ljubezni za cesarskega gospodarja svojega, vspel se je bil generalni major na stopinjo,, katero je zavzemal. — Da bi bil hi-
') Iz moškega pokolenja Seničarjevega živi še g. Franc Seničar, trgovec v Kamniku.	Pis.
treje avanziral, da bi ga obdajal svit brze karjere, ni mu bilo usojeno. A bil mu je odsev javne polivale — saj ga je bil knez Schwarzenberg očito pohvalil za junaštvo pri Milanu, za katero je bil odlikovan z vojnim križcem za zasluge.
Udeležil se jo bil vojen 1848. in 1849. leta na Laškem.
Leta 1878. vidimo Polca poveljnika 1. gorske brigade pri vseh bojih, ki so se bili v bosenski okupaciji na poglavitni operacijski progi od Broda počenši do Serajeva. Pri Kosni, Maglaji, Zepcih, Kokonji in Po-poviči, na Visokem pri jurišu na Serajevo, pri ekspediciji proti Mokremu in v boji pri zadnje imenovanem selu nahajamo hrabrega brigadirja; v ognji mu je svojstvo redka mirnost, čudovita hladnokrvnost, s strogim, veščim okom premotruje razmerje, vedno pogaja prava sredstva, a vodi ga očetova skrb, vedno mu je blaginja smer za čete, katerim načeluje. Nj. Veličanstvo cesar je blagovolil pripoznati velike zasluge, katere si je pridobil Pole tekom te vojne, z najvišjim pohvalnim priznanjem in z redom železne krone z vojno dekoracijo.
Po končani vojski prevzame Pole zopet poveljništvo svojega polka in 19. dnč novembra 1878. leta vodi ga v garnizijo dunajsko. Uvod hrabrega izvrstnega polka, ki si je bil slavo svojo utrdil v premnozih bojih imenovanega leta ter osvojil si nove, bil je v pravem pomenu besede „via triumphalis". — Prebivalstvo dunajsko je vsprejelo glava do glave hrabri polk z urnobesnimi gromovitimi klici. Ves v vencih in cvetji mu je jezdil na čelu naš rojak polkovnik Pole. S ponosom, z notranjim zadovoljstvom je zrl lehko na krasni svoj polk, pri čegar voj-niškem naobraženji je tudi sam sodeloval neumorno, v katerem pa je znal i ohraniti rednega onega duha, katerega treba, da se zvršijo vekoviti, hrabri čini.
Povodom petdesetletnice službenega jubileja podan mu cesar, pri-znavaje vedno hasnovito delovanje in vrlo obnašanje pred sovražnikom, vitežki križ Leopoldovega redu.
Generalni major Pole je živel v srečnem zakonu. Nežne čuti, plemenite nravi je bil in srečna vez je spajala vse ude obitelji njegove. Vsem je bil jedtiako skrben oče. Tožna ga je preživela užaljena soproga, trije sinovi in jedna hčerka.
Ljubezen do vojaštva mu je velela, da je i sinove svoje vzgojil v vojnike. Rad je sanjaril o tem, kako bode videl vspevati svojo deco v vrle, zavestne za domovino in cesarja svojega vnete vojake.
„Matica Slovenska" in „Družba sv. Mohorja".
Statistična študija.
Sestavil Evgen Lah.
VI.
E) Krška škofija.
O krški škofiji v obče velja, da je absolutno pri^nMatici" zadnja, pri „Družbi sv. Mohorja" četrta, relativno pa pri „Matici" močno pod-normalna, pri „Družbi sv. Mohorja" še skoro nadnormalna. Pristaviti moram takoj, da popolnoma ali večinoma nemške dekanije, kojih ima ta škofija več, n^smejo pritiv j>Qštev. Niti „Matica" niti „Družba sv. Mohorja" nimata v tacih dekanijah posebno omenljivega števila društvenikov, nekaterim takim dekanijam pa udje popolnoma primanjkujejo. Govorili bomo le o dekanijah: celovški z okolico, beljaški z okolico, pliberški, veli-kovški, doberloveški, šentandraški spodnjeroški, tinjski in kanalski.
Vse imenovane dekanije imajo pri „Matici" 53 članov, kar ni po^ sebno dosti, če pomislimo, da pride v njih še le na vsacih 2959 prebivalcev jeden matičar, kar je pa še tem neugodneje z ozirom na razmere po druzih škofijah, o kojih smo že govorili, tem neugodneje tudi, ker jemljemo tu v poštev le popolnoma slovenske dekanije ali pa z mešanim prebivalstvom.
Največ članov ima še dekanija celovška, namreč 13; za njo pride pliberška z 9 člani, potem kanalska s 7, doberloveška s 6, beljaška in velikovška s gp 5, tinjska s 4, konečno št. andraška in spodnjeroška s po 2 članoma. Razven teh ima še par druzih dekanij posamezne člane.
Z ozirom na svoja absolutna prebivalstva v primeri s svojim skupnim prebivalstvom kot celoto bi jih pa morale imeti: Dekanija Celovec 12, Rcljak 8, Pliberk 7, Vclikovec 5*5, Dobcrla Ves 5, St. Andraš 4*5, Rož Spodnji 4.5, Tinje 4 in Kanalska Dolina 2* 5. Relativno najugodnejše so tedaj še razmere v dekaniji kanalski, kjer pride jeden matičar na 1051 prebivalcev; neugodnejše so že v pliberški dekaniji, kjer je vsak 23 45. prebivalec ud „Matice", v doberloveški, kjer pride na vsacih 2428 ljudij jeden Matičar in v celovški, kjer pripada povprek med vsacimi 2G83 prebivalci jeden „Matici". V dekaniji tinjski pride jeden matičar še le na vsacih 3095, v velikovški na vsacih 3195, v beljaški na vsacih 4621, v šentandraški in spodnjeroški celo še le na vsacih 6982, oziroma 6737 prebivalcev.
Vjjnm^ri s kranjskimi so tedaj te razmere v obče močno podnor-malne. Le one krške dekanije, ki so v „Matici" primeroma še najboljše
zastopane, se dadö meriti z onimi kranjskimi, ki so z ozirom na kranjske razmere sploh v Matici najslabše zastopane. Skoro isto velja o primeri med krško in lavantinsko škofijo. Če preziramo kanalsko dekanijo, ki se. da relativno primerjati slabo srednjim kranjskim in lavantinskim dekanijam, ie le sedem lavantinskih dekanij na slabšem kot za kanalsko najboljša krška, namreč pliberška. Glede goriške nadškofije v primeri s krško, je razmera še neugodnejša: Le dve goriški dekaniji, komenska in kanalska, sta na slabšem kot pliberška. Boljše je zopet z ozirom na tržaško-koper-sko škofijo. Le tri tržaško-koperske dekanije imajo relativno več udov, kot pliberška, pet, oziroma šest pa relativno manj, in le jedna tržaško-koperska dekanija relativno več, kakor kanalska dekanija v krški škofiji.
V primeri s kranjskimi razmerami sploh nima nadnormalnega števila nobena krška dekanija, v primeri s spodnještajerskimi, goriškimi in tržaško-koperskimi pa jedino kanalska.
Tudi z ozirom na posamezne kraje je razdelitev primeroma slaba, ker se nahajajo matičarji od blizu 1000 krajev teh dekanij le v 33 krajih, tako da pride še le na vsaki 30. kraj jeden „Matičar". Ker jih je pa vendar 53, ima vsak tak kraj, kjer se sploh nahajajo udje, skoro po dva matičarja. Vkljub temu imata le Celovec in Velikovec večje število udov, namreč 12, oziroma 5, vsi drugi pa še manj kot po 4.	«
„Družba sv. Mohorja" ima svoje člane tudi po druzih dekanijah krške škofije; z ozirom na to pa, da pri „Matici" nismo o njih govorili, se tudi pri „Družbi sv. Mohorja" ne bomo ozirali nanje. V prej omenjenih dekanijah krške škofije se nahaja skupno 2295 udov „Družbe sv. Mohorja", tako da pride na vsacih 68 prebivalcev jeden član, kar je še primeroma precej dosti z ozirom na razmere po druzih škofijah. Ti člani se pa dele tako, da jih pripada dekaniji pliberški 539, doberloveški 429, spodnje-roški 397, velikovški 240, tinjski 238, celovški 219, beljaški 154, kanalski 79, šentandraški 10. Z ozirom na le ta ravno omenjena absolutna števila v primeri z absolutnim prebivalstvom dotičnih dekanij pride vsak ud „Družbe sv. Mohorja" v dekaniji spodnjeroški že na vsacih 34 prebivalcev; istotako v doberloveški, v pliberški na 39, v tinjski na 52, v velikovški na 665, v kanalski na 93, v beljaški na 150, v celovški na 159 in v šentandraški na 1396 ljudij. Zelo ugodne, še boljše kot	<
povprek po Kranjskem in po Spodnjem Štajerskem, so razmere po nekaterih slovenskih dekanijah krške škofije, slabše seveda, kot naravno, po jezikovno namešanih ali pa večinoma nemških dekanijah.
Z ozirom na skupno absolutno prebivalstvo imenovanih dekanij v primeri z absolutnim prebivalstvom vsake dekanije posebej bi morala imeti dekanija celovška 513 udov, beljaška 339, pliberška 310, velikovška
235, doberloveška 214, šentandraška 205, spodnjeroška 198, tinjska 182 in kanalska 108.
Iz navedenih številk v primeri s poprej omenjenimi dejanskimi je tedaj razvidno, da vladajo ugodne, oziroma nadnormalne razmere glede absolutnega števila udov v dekanijah: spodnjeroški, doberloveški, pliberški, tinjski in velikovški, neugodne, oziroma podnormalno pa v dekanijah: kanalski beljaški, celovški in šentandraški.
Člani „Družbe sv. Mohorja" v teh devetih dekanijah so raztreseni po 92 različnih farah. Število fara je v primeri s številom članov precej nizko, iz česar se da sklepati, da morajo posamezne fare imeti vsaka za se precej udov. Ako delimo fare glede števila udov v običajnih 11 oddelkov, bomo v resnici našli, da ni najmočnejše zastopana najnižja kategorija, ampak druga (fare z 10—20 člani). Sploh jih ima pa prva kategorija 25, druga 31, tretja 14, četrta 6, peta 4, šesta 2, sedma 5, osma 1, deveta nobene deseta 1 in jednajsta 3 fare.
Fara z več kot 50 člani je tedaj vsega skupaj 12, namreč: Mižice z 51, Št. Lenart z 52, Sv. Mihci z 61, Št. Peter s 63, Bilčoves s 64, Železna Kaplja s 67, Škocijan s 68, Sveče z 78, Grab staj n z 92, Devica Marija na Jezeru s 101, Celovec s 116 in Pliberk s 102 člani.
Z ozirom na razmere „Matice Slovenske" in „Družbe sv. Mohorja" v krški škofiji v primeri z razmerami med obema društvoma sploh, moramo krške razmere imenovati že precej ekstremne, ker se nagibajo pri „Matici" k negativnemu ekstremu, pri „Družbi sv. Mohorja" stoje pa še nekoliko nad splošnim norinalom.
Ako primerjamo krške razmere „Družbe sv. Mohorja" z onimi druzih škofij pri istem društvu, pridemo do teh le zaključkov: Krške razmere so pač sploh slabše kakor kranjske, lavantinske in že celo kot goriške, vendar se od teh ne oddaljijo ravno toliko. Vsled tega imamo po krški škofiji več dekanij, ki stoje nad kranjskim iu lavantinskim normalom, namreč tri; še celö nad goriškim normalom sta dve. V primeri s tržaško-kopersko škofijo so pa razven šentandraške (nemške) dekanije vse druge krške dekanije nadnormalne.
Kot že omenjeno, imajo v poštev vzete krške dekanije 2295 članov pri „Družbi sv. Mohorja" ; z ozirom na kranjske razmere bi jih pa morale imeti 3575, z ozirom na lavantinske 3486, z ozirom na goriške celö 4837, z ozirom na tržaško-koperske pa le 806.
VII.
Preostaja nam še rešiti vprašanje, v kakšni razmeri so udje obojih društev med sabo po posameznih škofijah in njih dekanijah. Govorili bomo le ob onih škofijah in ob onih dekanijah, o katerih smo govorili že poprej.
36
Dejali smo že takoj s početka, da je bilo skupno število članov „Družbe sv. Mohorja" lanskega leta 20*31 krat večje, kakor število ma-tičnjakov, sploh pa, preračunjeno i z razmere zadnjih dvajset let, 14*35 krat.
Kakšna je bila zadnjega leta ta razmera po popisovanih škofijah, kakšna po njih dekanijah.
Vrsta	Imena škofijam	Število absolutno		članov relat. z ozirom na absol. prebiv.		Kolikokrat večje
		Matica	M oil. družba	Matica	Moli. družb	
i	ljubljanska......	731	11.084	661	43.4	15.2
2		295	9.063	1370	44.6	30.7 !
3	goriška........	110	3.721	1072	32.0	33.5 j
4	tržaško-koperska . . .	137	1.290	1822	193.5	9.4
5	krška ........	53	2.295	2959	68.0	43.5
G	sploh.........	132G	27.453	1062	51.3	20.7
Iz te tabele je tedaj razvidno, da je število članov „Družbe sv. Mohorja" bilo lani 20' 7 krat večje, kakor število matičarjev in da pride pri „Družbi sv. Mohorja" jeden član že na vsacih 51-3 Ijudij, pri „Matici" pa še lc na vsacih 1062. Normalne ali vsaj blizu normalne niso te razmere v nobeni škofiji, pač pa več ali menj ekstremne, in sicer v ljubljanski in tržaško-koperski škofiji na korist „Matici", v ostalih treh pa na korist „Družbi sv. Mohorja". V ljubljanski škofiji zopet so „Matici14 na korist z ozirom na nadnormal no število matičarjev pri blizu normalnem številu članov „Družbe sv. Mohorja" ; v tržaško-koperski škofiji so razmere obeh društev z ozirom na splošne razmere sicer podnormalne, vendar sploh še „Matici" na korist zarad relativno izredno malega števila članov „Družbe sv. Mohorja". Število članov „Družbe sv. Mohorja" po Spodnjem Štajerskem je sicer blizu normalno ali vsaj ne močno nadnor-malno, vendar še imenovanemu društvu na korist zaradi premajhnega števila matičarjev. Vkljub temu, da je število goriških matičarjev sploh normalno, jc vendar v imenovani škofiji razmera za „Matico" neugodna zaradi izredno ugodnih goriških razmer pri „Družbi sv. Mohorja". Razmere „Družbe sv. Mohorja" so v krški škofiji sicer tudi podnormalne, vendar še vedno, in sicer tukaj še ravno najmočnejše, društvu na korist zaradi izredno neugodnih matičinih razmer po tej škofiji.
Kolikokrat je število udov „Družbe sv. Mohorja" večje kakor število matičarjev v posameznih dekanijah imenovanih škofij?
a) Ljubljanska škofija.
i fž	llIMIlil MiUlijlUll	Št. članov*		-KS		(nuna dekanijam	Št. članov		lZ . • -- «J
1 F		Malica	Moli. dražba	.s	-t-/ V >		Malica	Molu dražba	-S 'W
1	Ljubljana . . .	215	37.5	5.7	) 1	Kranj.....	709	33.4	21.2
2	Kočevje ....	2103	340.6	6.1	12	Radovljica . . .	713	31.6	22.6
3	Postojina . . .	293	16.6	6.3	13	Kamnik ....	982	38.7	25.4
j 4	Novo Mesto . .	703	72.0	9.8	14	Idrija.....	784	27.4	28.6
1 5	Vrhnika ....	378	36.9	10.2	15	Cirknica ....	1201	36 3	33.1
6	Vipava ....	373	33.3	11.2	16	Trebnje ....	1527	44.3	34.5
7	Bistrica ....	972	69.7	13.9	17	Ribnica ....	1607	14.0	36.5
8	Metlika ....	1210	86.9	13.9	18	Skofja Loka . .	1433	29.7	4 S.3
9	Krško.....	1132	69.8	16.2	Iii	Moravče ....	2642	48.5	54.5
10	Litija.....	901	52.2	17.3	20	Šmarije ....	1957	30.3	64.6 [
Če tedaj primerjamo razmere, v ti tabeli označene, s kranjskimi sploli in pa z razmerami med obojima društvoma sploh, se poučimo o sledečem.
Ker je število članov „Družbe sv. Mohorja" na Kranjskem, kot že omenjeno, 15*2 krat večje, kakor število kranjskih matičarjev, so po po-
>	sameznih kranjskih dekanijah razmere z ozirom na splošne kranjske „Matici" ugodne in nadnormalne v dekanijah: ljubljanski, kočevski, pošto-jinski, novomeški, vrhniški, vipavski, bistriški in metliški. Z ozirom na razmere med obema društvoma sploh, tedaj ne samo na Kranjskem, so pa za „Matico" razmere ugodne in nadnormalne razven imenovanih dekanij še v dekanijah krški in litijski, ker, kot rečeno, število članov „Družbe sv. Mohorja" 20-7 krat preseza število matičarjev.
V ostalih 12, oziroma 10 dekanijah so pa obratno razmere za „Matico" neugodne ali podnormalne, za „Družbo sv. Mohorja" pa ugodne in nadnormalne. (Kot že omenjeno in ponavljaje izrečeno, velja to le relativno, ker so absolutno razmere „Družbe sv. Mohorja" povsod zelo ugodne, recimo sijajne.)
Uzrokov tem razmeram nam ni iskati povsod v jednem in istem viru. Ljubljanske razmere so „Matici" ugodne zaradi zelo nadnormal nega
>	števila matičarjev pri ne toli nad normalnem številu članov „Družbe sv. Mohorja" ; kočevske nasprotno so „Matici" ugodne le vsled izvenredno podnormal-nega števila članov „Družbe sv. Mohorja" pri še vedno, toda ne tako močno podnormalnem številu matičarjev. S postojinsko dekanijo je skoro ista, kakor z ljubljansko; pri Novem Mestu pa so razmere „Matici" ugodne
*) Te številke nnm vedno naznanjajo, na koliko prebivalcev pride v dotični dekaniji in pri dotičnem društvu vsak član.
3 G*
zarad precej podnormalnega števila članov „Družbe sv. Mohorja" pri skoro normalnem številu matičarjev. Pri Vrhniki so sicer razmere obojih društev nadnormalne, vendar pri „Matici" močneje, kakor pri „Družbi sv. Mohorja," vsled tega za „Matico" sploh ugodnejše in z ozirom na Kranjsko sploh nadnormalne; isto velja še o dekaniji vipavski. Podnormalne mati-čine razmere s še podnormalnejšimi razmerami „Družbe sv. Mohorja," tedaj splošno za „Matico" ugodnejše in nadnormalne, nahajamo še v dekanijah: bistriški in metliški. V jednaki meri pri obeh društvih podnormalne, tedaj z ozirom na kranjske razmere sploh blizu normalne, so razmere v dekanijah: krški in litijski. Normalne matičine z nadnormalnimi „Družbe sv. Mohorja" dobimo pri dekanijah: kranjski in radovljiški. Podnormalne matičine združene z nadnormalnimi „Družbe sv. Mohorja* nahajamo pri dekanijah: kamniški in cirkniški; normalne matičine z nenavadno nadnormalnimi „Družbe sv. Mohorja* pri dekaniji idrijski; že močno podnormalne matičine z nadnormalnimi „Družbe sv. Mohorja" pri dekanijah: trebanjski in ribniški; posebno podnormalne matičine z normalnimi „Družbe sv. Mohorja1' v dekaniji moravški; še vedno močno podnormalne matičine z nenavadno nadnormalnimi „Družbe sv. Mohorja" v dekanijah: šmarijski in loški. Ekstreme tedaj nahajamo za „Matico" ugodne v dekanijah: ljubljanski, kočevski in postojinski; za „Družbo sv. Mohorja" ugodne pa v dekanijah: loški, moravški in šmarijski.
b) Lavantinska škofija.
1 «3 & r-	imena dckaiiijain	Št. članov		Kolikokrat : večje	«e lfl !>	Imena dekanijam	Št. članov		1 c 'F' •=>	
		Matica	lok. dražba				Matica	Moli. družba		
1	Maribor pri Dravi	664	66.2	10.0	14	Konjice . . . .	1638	41.5	39.5	
2	Celje.....	673	37.6	17 9	15	Jarenima . . .	1921	46.5	41.3	
3	Slov. Bistrica .	«34	43 6	19.1	16	Laški Trg . .	2515	49.0	51.3	
4	Št. Jurij na Sčavnid	871	43.1	20.2	1 T	Šmarije pri Jelšah	2879	52.1	55.2	
5	Brežice . . . .	1301	65.6	21.2	18	Zavrč.....	2324	42.0	55.3	
6	Marnberg . . .	3316	153.0	21.7	19	Dravsko Polje .	2384	42.6	56.0	
7	Ptuj......	847	38.5	22.0	20	Kozje.....	241S	40.4	59.8	
8	Velika Nedelja	1124	50.3	22.3	21	Braslovče . . .	1530	22.3	68.7	
9	Rogatec ....	1751)	72.0	24.4	22	Gornji Grad . .	1756	25.2	69.7	
10	Šmartin . . . .	1556	52.5	29.6	23	Vozenica . . .	3368	47.4	71.1	
11	Maribor za Dravo	1006	53.7	35.5	24	Šl. Lenart, v SI. Gor.	8443	32.3	261.4	
12	Šaleška dolina	1411	38.0	37.1	25	Na Sp. Staj. sploli	1370	44.6	30.7	
13 1	Nova Cerkev .	1958	50.8	38.6	26	Tri obeh drnštv. sploh	1062	51.3	20.7	
Glede na razmero med obema društvoma sploh so tedaj po spodnje-
štajerskih dekanijah „Matici" ugodne, to je nadnormalne, in „Družbi
sv. Mohorja" neugodno, to je podnormalne, razmere štirih dekanij, namreč: mariborske pri Dravi, celjske, slov.-bistriškc in šentjurijske. Z ozirom na spodnještajerske razmere sploh pa so „Matici*4 na korist razven imenovanih dekanij še dekanije: broška, marnberška. ptujska, velikonedeljska, rogaška in šmartinska.
Tudi tli so uzroki zelo različni. Močno nadnonnalne matičine razmere z manj nadnormalnimi, vendar sploh še nadnonnalnimi razmerami „Družbe sv. Mohorja" nahajamo združene v dekanijah: celjski, slovenje-bistriški in šentjurijski; močno nadnonnalne matičine s precej močno pod-normalnimi „Družbe sv. Mohorja" v dekaniji Maribor pri Dravi. Nadnor-malne matičine z nadnormalnimi razmerami „Družbe sv. Mohorja" dobimo v dekaniji ptujski; normalne matičine z normalnimi „Družbe sv. Mohorja4' blizu v dekaniji velikonedeljski. Podnormalne matičine se družijo s podnormal-nimi razmerami „Družbo sv. Mohorja" v dekanijah: breški, rogaški, šmartinski, mariborski za Dravo in novocerkviški; Podnormalno je število matičarjev, in nadnormalno število članov „Družbe sv. Mohorja" v dekanijah: šaleški in konjiški; podnormalno število matičarjev in blizu normalno število članov „Družbe sv. Mohorja" v dekanijah: jareninski, laški in šmarijski. Podnormalne so razmere matičarjev in močno nadnonnalne razmere „Družbe sv. Mohorja" v dekanijah: braslovški in gornjegrajski; močno podnormalne matičine razmere pri skoro normalnih „Družbe sv. Mohorja" vladajo v dekanijah: Kozje, Zavrč, Dravsko Polje in Vozenica. Posebno močno podnormalne matičine razmere v zvezi z močno nadnormalnimi „Družbe sv. Mohorja" dobimo v dekaniji št. lenartski, močno podnormalne matičine s posebno močno podnormalnimi „Družbe sv. Mohorja" konečno v dekaniji marnberški. Ekstremne, „Matici" na korist so razmere v dekaniji Maribor pri Dravi; ekstremne, „Družbi sv. Mohorja" na korist, v dekaniji Št. Lenart v Slov. Goricah.
c) Goriška škofija.
rt	Imena dekanijam	Št. članov	Jš ^	$ ■ . . , ..	Št. članov		« . rr i
•Ji		u r ' M-Malici , v, družba	-ci	lo, Imena dekamjam j	Mca	Moli. družba	Is
1	Gorica.....	1 630 87.0	16.7	G Št. Peter . . .	1-110	25.1	56.2
2	Boleč.....	702 35.8	19.6	7 Koborid ....	2101	26.2	80.2
3	Crniče.....	5 73 28.0	20.5	8 Komen ....	5128	37.3	137.5
1 -1	Cirkno ....	1150 27.8	41.4	O1 Kanal.....	12516	36.3	344.8
I 5 1	Tolmin .... !	1451 27.5	52.8	10 V teh'dek. sploh	1072	32.0	33.5
Ti tabeli povzamemo, da so „Matici" ugodne in „Družbi sv. Mohorja" neugodne razmere v dekanijah: Gorica, Boleč inCrniče; obratno pa
„Matici" neugodne in „Družbi sv. Mohorja" ugodne razmere ostalih dekanij. Nadnormalne razmere obojih društev ima le črniška dekanija; nad-normalne Matičine s podnormalnimi „Družbe sv. Mohorja" dekaniji: goriška in bolška; podnormalne matičine z nadnormalnimi „Družbe sv. Mohorja" dekanije: cirkniška, tolminska in šentpeterska; močno podnormalne matičine z nadnormalnimi „Družbe sv. Mohorja" dekanija kobo-ridska; še močnejše podnormalne matičine z le nekoliko podnormalnimi „Družbe sv. Mohorja" dekaniji: komenska in kanalska. Posebno ekstremne, „Družbi sv. Mohorja" na korist, so le razmere zadnje omenjenih dekanij.
d) Tržaško-kopersk a škofija.
	Vrsta	Imena dekanijain	Št. članov Malic J ^ ' {družba	rz Jz " J lw	Vrsta j	Imena dekaiiijani	Št. članov ur Malica , v, ilruzlia	J jo	
	1	Kastav . . .	28701292	2.2	5	Trst z okolico	2162 275	7.9	
	2	Pazin-Pičan .	4248 1062	4.0	6	Koper ....	3287 161 20.0		
	3	Buzet ....	5517 1103	5.0	7	Jclšane . . .	5507 163 33.8		
	4	Tomaj . . .	268 42.5	6.3	8	Dolina . . .	1827 53 34.5		
Kakor je iz te tabele razvidno, so „Matici" tržaško-koperske razmere vsled izredno slabih razmer „Družbe sv. Mohorja", ne da bi bile njene lastne razmere vzgledne, vendar splošno ugodne. Le koperska, jelšanska in dolinska dekanija so zanjo podnormalne in za „Družbo sv. Mohorja" nadnormalne. Le pri tomajski dokaniji se družijo močno nadnormalne matičine z močno nadnormalnimi razmerami „Družbe sv. Mohorja", pri Trstu malo podnormalne matičine z malo podnormalnimi razmerami „Družbe sv. Mohorja", pri Kopru in Jelšanah močno podnormalne matičine z normalnimi razmerami „Družbe sv. Mohorja" pri Dolini normalne matičine z močno nadnormalnimi razmerami „Družbe sv. Mohorja;" konečno pri dekanijah: buzetski, pazinsko-pičanski in kastvanski podnormalne in močno podnormalne matičine s še močnejše podnormalnimi „Družbe sv. Mohorja." Sploh se pa v imenovanih treh dekanijah obe društvi najmočneje jedno druzemu približata.
c) Krška škofija.
		Imuna dekanijam	Št. članov		_s «		Imena jlokanijam	Št. članov	1= !
	V) >		Matica	Molu družba	—* -«S	Vi il >>■		..I Moli. Matica , v. iilnizba	5 f
	1	Št. Andraš . .	6982	1396	5.0	6	Tinje .....	3095 52.0	59.5
	2	Kanalska Dolina	1051	93	11.3	7	Pliberk ....	2315 39.0	60.1
		Celovec ....	2683	159	16.9	8	Doberla Ves . .	2428 34.0	71.4
	4	Beljak.....	1621	150	30.8	9	Spodnji Rož . .	6737 34.0 198.1	
	5	Velikovec . . .	3195	66.5	48 0	10	Te dekan, sploh	2959 68.0 i	43.5 i
Jednako, kakor so v tržaško-koperski škofiji le vsled izredno-slabih razmer „Družbe sv. Mohorja" vkljub ne posebno ugodnim lastnim razmere „Matici" vendar le precej ugodno, so nasprotno vkljub nc posebno ugodnim lastnim le vsled izredno neugodnih matičinih razmere „Družbi sv. Mohorja" sploh ugodne. Le štiri dekanije so zanjo podnormalne in še te večinoma le zaradi mešanega prebivalstva. Neugodne so razmere obojih društev v dekanijah: šentandraški, beljaški in celovški. Podnormalne matičine in nad-normalne razmere „Družbe sv. Mohorja" imajo dekanije: Tinje, Plibcrk, Doberla Ves in posebno Spodnji Kož; podnormalne „Matičine" in normalne razmere „Družbe sv. Mohorja" dekanija Vclikovec; nadnormalne matičine in podnormalne razmere „Družbe sv. Mohorja" konečno dekanija Kanalska Dolina. Posebno ekstremne so jedino le razmere spodnjeroške.
Knjižne redkosti slovenske.
Spisal L. Žvab.
(Dalje.)
V. Bogoslo v stv o.
Appendix ad Rituale Salisburgense pro L o c i s & Curat i s Sclavonicis ejusdem Archidioccefis Sal if bürgen fis. Continens Ordinem ac Ritum Baptismi & Matrimonii, nec non Lytanias Omnium Sanctorum in Adminiftrationc extremac Unctionis & in Proceffionibus Ko-gationum adhiberi folitas.
Salisb ur g i,
Typis Joannis Jofcphi Mayr, Aulico-Academici Typographi, & Bibliopolae p. m. Ilaeredis 1766. — 20 str.
Ta redki trebnik hrani č. g. Jakob Gomilšak, propovednik za Nemce v Trsti. —
Na 2. strani je čitati: Praemonitio.
Quum non ubilibet unum & idem fit linguae Sclavonicae Idioma, fed hoc pro diverfitate vicinarum, quibus loca Sclavonica pier unique adjacent, Hungariae, Croatiae & Carnioliae Provinciarum diverfum quoque ufurpari & quafi ab his vicinis Provinciis mutuari contingat, ideo in hac appcndicc Ritual is Ecclcfiae Salisburgenfis quaedam vocabula, quae pro diverfitate locorum ufitatius adhiberi affolent1, per Numeros notata & in fine cujuslibet paginae unum aut plura ejusmodi vocabula fynonyma ad-pofita funt, ut fic & commoditati Curatorum confulatur, & inculcanda
nunquam fatis facrorum Rituum uniformitas temper & ubique facilius confervctur.
Satisburgi die 20. Septembri» J 765.
Ad Mandatura Cel"»', ac Rev1»«. S. R. J.
Principis <& Archi-Epifcopi Salisburgen-fis &c. &c. fubfcripfit Josephus Sigismundus Kayfer, Cancellarius. —
Na 3. str. razven nekaterih slovenskih besed vse ostalo je latinsko; 4. in 5. stran vsa latinska, isto tako dve'tretjini 6. strani. V slovenskem jeziki je pisana: tretjina 6. strani, polovica 7 str., nekaj malega na 8., 9. in 10. str. Od 11. do konca t. j. do 20. strani je razven latinskih naslovov vse drugo slovensko.
Dovoljeno mi bodi izpregovoriti še nekoliko o jeziki v tej knjigi. Sičniki in šumniki se ne pišo povse pravilno: fvoi fakon (str. 15.), fo denes, kerslianskoi, nashega (G), prishal (7), shivlenye (15) itd., ako-ravno se nahajajo tti in tam pogreške, n. p. fivlonyi (15). Predlogi so časi spojeni z naslednjo besedo: kdobremi fazhetki, vfakonskem ftani (15), prinyemi (13). Često se upotrebljuje člen: ta vera. to vezhno shivlenye (2), te shive (7), to vero. ti ozha (6), to zirkvo (7), to vlutpdavanve teh rok (14), teh grehov (20). Po vsej knjigi so prilogi povsod na: e(ja nikjer: i(ja n. p. xteya, mogozhitega y nyegovega^ edinega, nashey« (6.) itd. Moški in srednji dajalnik v jednini: k naffemi fvelizhany?' ino pofvezhenv/ (14), hudizh/ (8.) itd. Redkokrat so soglasniki udvojeni: meffa (7), naf-femi (14), a tudi: mefa (9.) Ugniti se o tej priliki ne smem pričujočim oblikam: molte s-mcno?w (6), od onod, bodo prishal (7), via [namesto: vidva] (11. 12. 13. 14) den (6, 18.) miloftiv (18), ponifiti, nashih darov-nikov, darovnikom (19), je nizh ne drugega (14), kakti, kakfso, (1.4), tote pershone, v totem Sacramenti (15), dol je shal k-peklom (6), vfoi nyegovoi gisdofti (ö), s-enoi prifegoi (14), slushebnike, keremi, kere [t. j. katerimi, katere], ti lanz (20). V „očenaši" na 7. str.: . . . . Sidifze vola tvoja, kak na nebi, tak na femli . . . nashe duge, kak mi odpushamo nashim dushnikom ... od slega itd.: fpomenoti, naimre, . . je niedna') fmeshnyava ne napre prislila, gdo nafozhi2). kakshi, pitam3), femelskem fanizhan6), (str. 11); povezhavanye °), broi7), anda8), (str. 12.); naka-nenye9), fneha10), vu vfe fele. (str. 13). — Vidi se, da sta Štirec s Hrvatom sestavljala ta trebnik.
Pod črto je mnogim besedam dodan drug izraz n. p. tu: obicna, 2) polek, 3) brasham, baram, svctzkcm; 5) sbrifan, gmeranye, 7) stivenye, a) sato, '•') mei-ninga, ,0) nevefta.
Compendium Ritualis Labacensis cum appendice germanica, et carniolica, pro assistentia moribundorum, curatorum usui, et com-modo, cum facilitate super i or um. — Ter gesti, typis Francifci Mathiae Winckowiz, cacf. reg. aulac & epifcop. typogr. 1771 16°.
Knjiga je v tržaške j mestnej biblijoteki in ima 48 listov ali 96 nepaginiranih stranij. Na 3. strani je: ordo baptismi parvulorum. Prva navadna vprašanja o krščen j i so v latinskem, nemškem in slovenskem jeziki. Str. 4 — 7. vse latinski. Na 8. in 9. str. je v nemškem in slovenskem jeziki: Vera in Očanaš. Na 10., 11. in 12. str. spet nekoliko vprašanj v vseh treh jezikih. 15. in 16. stran imati nekaj slovenskega in nemškega, sicer vse latinski. Od 66. do 80. vse nemški, od 81. do 83. latinski, od 83. do 95. strani vse slovenski, potem je latinski konec. — Š a-fafik zna izdanje iz 1772. leta, natisneno v Ljubljani, tega ne. (Prim. Safafikovo „Gesch. der siidslav. Lit. I. str. 111.)
Popravki. V pričujoči sestavek se je podkralo mnogo tiskarskih pogrešek; tu hočemo izpraviti samö važnejše, vse ostalo izvoli čitatelj popraviti sam.
Na 247. str.'v 7. vrsti od zgoraj namesto: T£97, čitaj: 1797; na 248. str., v 15. vrsti od zgoraj namesto: 2.9 čitaj 21\ na 375. str. v 4. vrsti od zdolaj namesto: vojaške, čitaj: vojaška; na 433. str. v 14 vrsti od zgoraj namesto: niso evangelija, čifai: niso vsa evangelija; na 433. str. v 20. vrsti od zgoraj namesto: laian//.'čitaj: Luant/; na 433. str. v 5. vrsti od zdolaj namesto: ZaharielW, čitaj: ZaharieJTowo: na 433. str. v 5. vrsti od zdolaj namesto: dobro, čitaj: dobm: na 433. str. v 7 vrsti od zdolaj namesto: Hteiftemu. čitaj: Hteift/mu ; na 434. str. v 13. vrsti od zgoraj namesto: izprafhuvania. čitaj: ispra . . .: na 434. str v f6. vrsti od zgoraj namesto 70, čitaj: 7(>; na 434. str. v 2. vrsti od zdolaj namesto si., čitaj: /L: na 435. str. v 8. vrsti od zgoraj namesto: 17-93, čitaj: 1753: na 435. str. v 1. vrsti od zdolaj namesto: svelizhanega, čitaj: svelizhamga; na 435. str. v 10. vrsti od zdolaj namesto: 1352, čitaj: 1862; na 435. str. v 14. vrsti od zdolaj namesto: Ljublani, čitaj: Lublani; na 436. str. v G. vrsti od zgoraj namesto: shivljenja, čitaj: shivZenja: na 436 str. v 23. vrsti od zgoraj namesto 12 čitaj: jf$12: na 436. str. v 4. vrsti od zdolaj namesto: podvrshenc, čitaj: podvershene; na 436. str. v 5. vrsti od zdolaj namesto try naj/Vega, čitaj: trynaj/Hga; na 436. str. v 6. vrsti od zdolaj namesto: počrjene. čitaj: poterjene; na 436. str. v 7. vrsti od zdolaj namesto: goripostavlene, čitaj: goripo/tavlene; na 502. str. v 8. vrsti od zdolaj namesto: popre, čitaj: poprej; na 503. str. v 13. vrsti od zgoraj namesto: 9, čitaj: 3; na 504. str. v 5. vrsti od zgoraj namesto: refm/riti, čitaj: refmvriti; na 506. str. v 1. vrsti od zgoraj namesto: fVojo. čitaj : fwojo: na 506 str. v 3. vrsti od zdolaj namesto: use, čitaj: u^se; na 506. str. v 5. vrsti od zdolaj namesto: shlisav, čitaj: shlifsav; na 507. str. v 17. vrsti od zdolaj namesto: og«n, čitaj: ogen; na 508. str. v 10. vrsti od zgoraj namesto: 524, čitaj: <>24; na 508. str. v 18 vrsti od zgoraj namesto: 719, čitaj: S19: na 508. str. v 18. vrsti od zgoraj namesto: 8.98, čitaj: 828. Vrhu tega blagovoli: na 437. str. v 4. vrsti od zdolaj namesto: vender, čitati: von der; na 437. str. v 11. vrsti od zdolaj namesto: srca, čitati: serca; na 442. str. v 12. vrsti od zdolaj namesto: oč&kodnosti, čitati: o.tf/odnosti; na 511. str. v 11. vrsti od zgoraj namesto: že, čitati: uže; na 511. str. v 21. vrsti od zgoraj namesto: auf Chöre, čitati: auf i Chöre.
Listek.
„Rojenico" Krsnikovo, objavljeno v 1. številki „Ljub. Zvona" 1. 1884., prinaša 8. zvezek letošnjega Jelinekovega „Slovanskega Sbornika" v češkem prevoda pod naslovom: Sudička. Slovinsky napsal Janko Kersnik. Prcl. Ognjislav.
Nova knjiga. Meseca oktobra t. 1. pride na svetlo drugi natis prof. dr. G. Krekove knjige: „Einleitung in die slavische Literaturgeschichte" v drugem popolnoma predelanem izdanji. Ta knjiga, ki je imela leta 1874. toliko vspeha po Angleškem, Francoskem, Nemškem in med .vsemi Slovani, došla bo dobro vsem onim, ki se hočejo temeljito poučiti o slovanski literaturi. Kreköva^^asljjga je, da poučuje omikani svet s slovanskimi razmerami in zavrača s tem plitvo in zlobno nam neprijazno časnikarstvo. Zato upamo, da nas razveseli sloveči učenjak kmalu tudi z"dnrgjm "žvezkoiur^*^	F. H.
Branja inu Evangeliumi. V' Lublani 1777. 8. S temi besedami in številkami Šafarik v „Geschichte der südslavischen Literatur I. 1864" beleži dotično slovensko knjigo, katere popolni naslov se tako-le glasi: „Branja, inu Evangeliumi, na Nedele, inu Prasneke zhes zelu lejtu, is latinskiga na kraynski jesik svestu, inu skerbnu prestavlene, popravlene, inu pogmirane s1 perpushenjam gnad-liviga, inu visoku vredniga Firshta inu Gospuda, Gospuda Kari na, dvajsetiga Lublanskiga Shkofa, itd. inu te satu postavlene zessarske Gosposhine v' Kraynski Duschelli na svitlobo dane. V' Lublani, skus loan. Fridrika Egerja, siiskavza kraynske dushele. 1777." — Jeden izvod te knjige mi je po dobri sreči prišel v roke, donesen sčm z Nemcev od nekod iz Lavantske doline. Mene je stvar zanimala kot književna starina naša; a pregledavši jo malo natančneje, zapazil sem, da je knjiga zanimiva tudi v narodnostnem in še v cerkvenopovestniškem oziru za nas. Kako, naj tCi v kratkem povem.
Preglejmo najprej vsebino knjige. Za naslovnim listom je takoj „Tabla teh prestavnih Prasnikov" (1 list), potem „Vezhna Prateka, kjer fe najdejo na vfaki dan Svetniki'' (5»/9 list.), pa latinska molitev „Precatio" sv. Ambrozija pred propčvedjo. Sedaj nasledujejo po vrsti „Evangelia inu Branja is svetiga Pisma, katire fe bero ob Nedelah zhes lejtu" na straneh 1,—216., a za temi „Prasenski Evangeliumi, katiri se na godove inu prasnike teh Svetnikov v' katolshki zirqvi bero" na 217.—326. str. Nadalje je „Molituv po Pridigi. Ufe nadluge, reve, inu na-varnofte od vfiga Chriftianftva odvrniti. Kriftianska gmajn ozhitna Spovd k' Bogu ufelej po Pridigi moliti uredna. Djanje te Vire. Djanje tiga Upanja. Djanje te Lu-bezni" na str. 327.-333. Na to so pridejane „Katholshke Pesme, katire fe po ftari navadi katholshke Zirkve pred Pridigo pojo. Adventna Pesm. Boshizhne Pesme (tri). Pesem od Shaloftne Matere Boshje. Velikanozhna Pesm. Pesem na dan JE-sufoviga v' Nebuhojenja. Pesm od Svetiga Duha, sa Winkushtne Prasnike. Perva Pesem od Matere Marie Divize, katira fe prov rajma per Boshjih potah. Pange Lingua, kraynsku. Pesem Hvaleshna ali Te Deum Laudamus. Pred, inu po ker-shanskimu Navuku. Pred Shegnam. Po Shegnu", str. 335.-358. Naposled je še „Catechismus, ali Podvuzhenje eniga Kriftiana v' narbel potrebnih Shtukeh Kri-ftianske Vire itd. Devet Shtukov. Od Christianske Pravize* in nekatere molitve, str. 359.-368.; ter „Litanie Lauretanske od Divize Matere Marie", str. 369. — ? (Na konci knjige je več listov izrezanih, menda kakih petnajst). — Pri nedeljskih evangeljih je v knjigi tu in tam majhna slika, predstavljajoča Krista v dotičnih dogodkih, zlasti v „Paffionu, tu je: Popisuvanje Terplenja JEsufa Chriftufa Gofpuda
nafhiga, koker fo taiftiga usi fhtirji Evangel ifti popisali;" razven teb šc dve večji, jedna pred evangelji ob nedeljah, kažoč -Synu tega zhlovcka pridejozhiga v' oblaku", druga pa pred prazenskimi evangelji, predočujoč znakove evangelistov : obraz človeka, leva, vola in orla, s podobo sv. Duha.
Z ozirom na književstvo so ta „Branja inu Evangeliumi" brez dvojbe: jedna poznejših izdav prvotnega jednakega dela ljubljanskega škofa Tomaža Chröna j. Evangel j a inu Lystuvi, na vse Ncdčle inu jmenitne Prasnike celiga lcjta itd.: is bukovskiga na slovenski jesik svestu prelosheni itd.; v Ncmfhkim Gradzu 1612/' 12\ 136 -f- 43 listov, katera knjiga je, kakor pravi S. Ljubič, „pisana strogo po Bohoričevih pravilih, i od svili drugih za reakcije složenih najčistija" (Ogled, knjiž. poviesti Jugoslav. II. 559). Drugo izdävo Chrönovih .Evangeljev inu lystav* je oskrbel stolni dekan Jan. Lud. Schönleben v Ljubljani 1672. 8°. 447 stranij, dodavši jim mali „Catechismus" z nekaterimi molitvami in pesmimi; vendar je — rad faciliorem populi intelligentiamw — izpremenil i pravopis i jezik, t. j. pokvaril ga, mnogo slovenskih besed zamenivši z nemškimi: „umetnuo ljubljanske germanizme, krivo misleč, da je podobnije staviti narodu pred oči tudje rieči bolje mu poznate nego li svoje" (Ljubič, 560.). Pozneje je knjiga bila izdana še leta 1730. „vfem catho-lifhkim slovenfkim cerkvam ftuprau v' krainfki desheli k dobrima is latinfkiga na slovenfki jesik sveift.u prelosheni"; potem leta 1741. podnaslovom: „Evangelia inu branie na nedelo inu prasnike zhes zelu leitu, is latinfkiga na erainski jesik fveftu inu fkerbnu preloshene, popraulene inu pogmerane," uredil J. L. Paglavec, župnik v Kamniku. In tako zopet leta 1754., 1758. in 1764. Napčsled leta 1772. in 1777. pod naslovom zgoraj napisanim. — Kakor je iz rečenega razvidno, sestavljena so naša „Branja inu Evangeliumi," vsaj v dodatkih, po osnovi Schčinlebnovi. o čimer sc sicer tudi lehko osvedočimo primerjajoč v Marnovem „Jezičniku* leti 1883. strani 29. in 30. Ali v jeziku (in nekoliko tudi v pravopisu) razlikuje se vendar naša knjiga od one mnogo, posebno v prozaiških sestavkih. Naš pisatelj-izdatelj vsaj v naslovu trdi, da je njegovo delo ..popravljeno". Za poskusijo podajem razven že navedenega tu še nekoliko, primerov. N. pr.: „Evangelium S. Lukesha na 11. Po-ftavi. V Taiftimu zhafu: kader je JEsus k' Indem govoruv: je ena shena fvojo fhtimo med folkam goriusdignila. inu je k' njemu rekla: fvelizhanu teld! katiru je tebe nofilu, inu te perfe, katire fi ti fefov. On pak je rekuv: mar fvelizhani fo taifti. katiri boshjo befedo pofhlufhajo, inu toifto ohranejo" (str. 284.). Ali iz »Paf-fiona": TShovnirji pak fo JEsufa perje)i, inu kader fo ga fasramuväli, fo is njega ta fhkerlatni plajfh flekli, inu fo ga v1 njegov« oblazhilu oblekli, inu fo ga pelali vonkej, de bi ga krishali. Inu on je fvoj krifh nofejozh vonkej fhov na ta hrib, katirimu je ime po judovsku Golgata, po latinsku Calvaria, inu po flavensku Mertvashkeh glav moftu . . . (str. 111.). Ta glavar pak, ali Kapitan, katiri je pruti njemu ft 1. kader je viduv, kaj fe je godilu, inu de je JEsus toku glafnu upye-jozli dufho puftuv, je on Boga zhaftiv, inu je rekuv: sa resnizo leta je en pra-vizhn zhlovek, inu Boshji Syn bil, inu ti, katiri fo per Kapitanu bli, inu JEsufa v ara val i, kader fo videli ta potres te senile, inu kaj fe je godilu, fo fc filnu pre-ftrafheli. inu fo djali: Sa refnizo leta je bil Syn Boshji . . . (str. 118). A iz Pesem m. pr.: „Poslan je Angel Gabriel — Od Boga na ta fvcjt: — K eni zhifti Divizi
—	Noter v' tu mejftu Nazareth. — K5 Divizi sarozheni — Is Svetim Joshefam:
—	Od Davidove hifhe — M Aria je is i menam" (str. 335.). Ali: „Prid* fveti Duh Pridgarja vishej — Nj<jga ufta, 'nu jesik regirej — Grefhne fcrza omezhiti — Pravo pokuro fturiti — Prid' fveti Duh ti nas uzhiti" (str. 351.).
Poleg slovstvene strani nas ta knjiga nadalje zanima tudi s stališča naše narodnosti. V omenjeni „Vezhni Prateki" namreč nahajamo med svetniki in svetnicami, „koker padejo zhcs lejtuu tudi nekatera imena, katerih v denašnjih koledarjih in pratikah ali čisto pogrešamo, ali katerim bi vsaj želeli malo oznako njihovega domovinstva. Mislim svetnike in svetnice, živeče in delujoče na naši slovenski zemlji, pa tudi pri drugih Slavjanih. V -Koledarji Družbe sv. Mohorja" se n. pr. pač imenujejo: Maksim, škof (20. maja), Maksimilijan, škof, m. (12. oktobra) Virgil, Škof (27. novembra), Nicefor, m. (30. decembra) . . ., a ona „Prateka" v Branjih inu Evangeljih lota 1777. jim dostavlja: S. Maximus Lublansk. Shkof. M., S. Maximilian Shk. v' Čelu, S. Virgil Slik. v Salzburg, S. Niceforus Patriarch v1 Vidmu, itd. Zastonj pa iščemo v sedanjem našem „Koledarji" naslednjo rojake in rojakinje, vsaj deželdnc in deželanke, v öni „Vezhni P rate k i" tako-le zazname-novane: S. Helena iz Vidma 0. S. Aug. (18. aprila), S. Bertram Aquilensk Patriarh. (5. junija), S. Vitala Prenefen. v' Lublani (3. oktobra), S. Juftus Mart. v' Terftu (3. novembra), S. Chrysogonus Aquilejs Kraynz M. (24 novembra), S. Florus Lublansk i Shk. (22. decembra). Tudi so še tu imenuje S. Zeno Shkof Lubl. (16. aprila), vendar ta historično ni zagotovljen. Spomina vredni pa so tudi že zaradi pridevka: S. Pius Pap. KraynzM. (11. julija), pa Ss. Kanzius, Kanzian itd. Brat. M.M. Kravnskc Dufhele Patr. (31. maja); nadalje S. Quirinus Shkof v' Senu M, (4. junija) t. j. menda v Sremu, prav v Sisciji — Sisku; ter naposled S. Kafimir Krayl Pojlski (4. marcija), in S. Kanzius Faimashter Pojlsk. (30. julija). — Med „Pra-senskimi Evangeliumi" pa so na strani 273 pravi: Na dan Ss. Mohorja Shkofa, inu Fortunata Vikshiga Levita, Maternikov Kraynske Dushele Pomozhnikov (12. julijah; in na strani 301. zopet: Na dan S. Maximiiiana Shkofa Marternika v* Cfclu. — Ti primeri nam kažejo, da so naši predniki v minulem veku čestili več domačih svetnikov in svetnic, nego jih častimo mi, ali se nam jih čestitr daje dandanes. A to nam je ob jednem svedočba, da je pred sto leti bila v Slovencih „cerkev* bolj „narodna", nego li je v naših dnčh pri nas! Ni li torej opravičena tožba že večkrat in javno izrečena, da se v slovenskih koledarjih in pratikah sedaj nahaja razmerno lc malo imen znanih rojakov, a tem več povse neznanih nam ino-strancev?! D<\, rfcči moramo s Slomškom: „Svetniki, ki so po naših krajih hodili, učili in našim prednikom mnogo dobrega storili, so skoraj pozabljeni od nehvaležnih ljudij. kar jo velika nehvaležnost* (Zbr. Spisi IV. str. 426.;. To veljii — mimogredč bodi povedano — prav tudi o „Življenji Svetnikov in Svetnic Božjih", spisala dr. J. Rogač in M. Torkar, a izdala „Družba sv Mohorja" 1S67., 1800. Tudi v ti Slovencem namenjeni knjigi so „pozabljeni" n. pr. prej imenovani: ljubljanska škofa sv. Maksim in sv. Florij, akvilejska patrijarha sv. Bertram in sv. Krizogon, tržaški mučenik sv. Just, patron te škofije, kranjske dežele patrona ss. Kanci j in Kancijan; „pozabljeni" so nadalje tudi škofi stare akvilejske, Slovencem matere-cerkve: sv. Hilarij, sv. Niceja, sv. Valerijan, sv. Kromacij, po-zneji patrijarli sv. Pavlin; „pozabljen" je tudi ptujski škof sv. Viktorin (morda zato, ker je bil „kilijast" ?) . . . a namestu njih so za „slovensko ljudstvo" opisani nemški, italijanski, francoski, španjolski, angleški svetniki in svetnice! Tudi ss. Ciril in Metodij sta nam tu (9. marcija) prikazana tako, da se o poglavitni stvari za nas, namreč o njijinem delovanji in tega nasledkih uprav med Slovenci, baš ničesar nc povč! „Bili so naši; naj tudi naši ostanejo! oni naši v priprošnji, mi pa njihovi v posnemanji in v hvaležnem češčenji" (Slomšek 1. c.). No, s tem pa smo prešli že na tretjo zgoraj naznačeno točko.
Naša „Branja inu Evangeliumi" nam podajejo namreč še nekaj črtic za cerkveno povest 11 ico našo. Iz iste „Prateke" n. pr. z vodarno, da sta tedaj pred sto leti Ss. Cyrillus inu Methodi Shk. imela god 13. marcija, sicer kakor znano, pozneje pri nas dne 9. marc. (sedaj od 1881. leta duš 5. julija). Gledš bogo-častja nam nadalje ista „Pratcka" naznačuje Evangelij in branje za vsakega svetnika posebej, tam imenovanega, kar je res, poleg öne opazke, „k' perloshni po-muzhi vfih ludy, slafti pak G. G. Pridigarjov, kader Prasnik sa perkodni teden osnanujejo." Med temi godovi in prazniki svetnikov pa nahajamo zopet nekoliko takih, katerih v sedanjih „Evangeljih" več ni; a narobe imamo dandanes v ti zbirki precej drugih praznikov, za katere še v oni dobi ni bilo odločenih posebnih beril in evaiigeljev, nego so poslednji bili samö v „Prateki" nakazani za dotične strani v knjigi, dočim se prvi nahajajo v občnem ddlu. To se sicer bistva cerkvenega čisto nič ne tiče, ker je le samö nekakšna zunanja izprememba oblike književne; vendar opazujemo, da so v st&ri izdavi, präzenski evangelji, po priliki na polovico njih, sami brez branja, in v novi izd&vi da je pri vsakem prazniku ali godu svetnika in svetnice pridejano oboje, berilo namreč in evangelij. Kar se tiče očitne službe božje, to iz naše knjige od leta 1777. posnemamo, da seje v 6ni dobi po pridigi molila pri nas molitev, katera sc dandanes moli lc po lita ni j ah vseh svetnikov, molitev namreč za odvrnenje vseh nadlög in nevarnostij, ali tudi molitev zu vse potrebe krščanstva imenovana, sicer z nekaterimi medstavki. A razven te sc je, tako sc zdi, molila še v prejšnjem veku tudi pri Slovencih v cerkvi skupno po pridigi zgoraj omenjena očitna izpoved, kar je bila v prvih časih kristjanstva povsod splošna navada, a sedaj menda nikjer več nc. V sedanji književni besedi jo nahajaš pač šc n. pr. v „Svetem Opravilu očitne službe božje za Lavantinsko škofijo." Tri božje čednosti ali „djanje" vere, upanja in ljubezni, kar se sedaj navadno moli po pridigi, pa se glase dandanes nekoliko drugače, nego li so se tedaj obujala z ljudstvom. Konečno bi Še mogli omeniti, da se nekatere önih starih in čestitljivih cerkvenih pesmij med našim närodom tu in tam pojejo še dande-našnji, n. pr. Poslan je angel Gabriel; Eno jc dete rojeno; Tavžentkrat si ti češčena itd., dakakor v jezikovno primerni obliki. Zanimivo pa je tudi. da so že pred sto leti bili slovenski prevodi latinskih pesmij in himnov cerkvenih, kakor onih: Stabat Mater, Pange lingua, Te Deum: akoprav šc v jako slabi besedi, kar je itak naravski. A umestna je pač tudi tü. opazka Slomškova: „Petje poveličuje svete praznike. Res da so staro svete pesmi prav preprosto zložene, njih kor&Ini napevi milo, otožno slnjejo; pa so polne božjega, in pa domačega, slovenskega duha. Pač škoda jih jc, da so po naših cerkvah potihnile, in jih je tuji, neprijazni duh zadušil" (IV. 380). —
To je, kar jc mene posebno zanimalo v mnogo omenjani knjigi naši iz leta 1777. A priobčujoč te vrstico mislim, da sem vsaj nekoliko izpolnil besedo uprav v onih „Branjih inu Evangeliumi h" na str. 70. stoječe: „Poberite tc kosze, katiri fo zhes oftali, de konz naufamejo."	Andrej Fekonja.
Hrvaška književnost. — Znani hrvaški pesnik Avgust Ilarambašič jc nabral najlepše cvetke iz novejše bolgarske literature ter jih v hrvaškem prevodu izdal v lični knjižici „Bugarskc pjesme" (20 nov.). Pesmij je vseh skupaj štirideset, in sicer devetindvajset junaških in domoljubnih, a jednajst ljubavnih, ki so jih spčvali Slavejkov, Botev. Staaibolov, Mišev, Karavelov, Ivanov in Vazov.
Knjižica je jako zanimiva in jo kar najbolj priporočamo tudi Slovencem, da se seznanijo z lepimi pesniškimi plodovi južnih naših bratov. — J. Hranilovič je dal v Kri-ževcih tiskati svoje „Ž u m be račke elegij c", ki so po večem že v lanskem „Viencu" pri Si en a svetlo ter se jako prikupile čitatcljcm. (Cena 30 nov.), — Bosenski frančiškan Grgo M ar ti č je po francoskem („Rene" od Chateaubrianda) v slogu narodnih pesmij speval pesem „Bije d ni Novak — J. Riboli je v Zadrn izdal „Vjenčič Milovanu", knjižico, ki se loči v tri dele: 1) Nov životopis A. Kačič-Miošiča, 2) Kačičeva pjevarica pored narodnih pjesama, 3) o Kačičcvu jeziku. Ni ga pesnika, ki bi bil na Hrvaškem tako obljubljen in razširjen, kakor Kačič, zlasti po Dalmaciji in ostalem primörji, kjer v vsaki ubogi kmetski hišici čuvajo knjigo Kači-čevih pesmij, kakor največjo n&rodno svetinjo. Pesnik, ki je znal tako v narodnem duhu pevati, zasluži, da se o njem večkrat in na vse strani razpravlja, zatorej jc tudi omenjeno delo dobro došlo. — Od izvirnih leposlovnih del omenjati nam jc pi ipovedko „S 1 i e p a c Tom o" od Širolc v Bakru in „Č e t i r i božične p r i-p o v c d k e" od Gjorgjevič-Prizrenca v Zagrebu. — Od prevodov jc najimenitnejša „P o v i e s t d j e d a M i š e", ki jo je iz francoskega od Erckmann-Chatrianu po hrvatil Grlovič. Ta roman nam v čveterih knjigah verno in zanimivo opisuje vse zgodbe in osebe iz francoske revolucije do Napoleona. -- V „Narodni biblioteki" v Dubrovniku pa jc prišla na svetlo Gruškova povest „T u ž n a J e 1 c" v prevodu od Mate Vodopiča. Zabavna knjiga pa je tudi drugi zvezek „Hrvatskega veseljaka", v katerem je Veseljkovič priobčil lep šopek šaljivih sestavkov za veselo družbo. (Cena 20 nov.). — „Matica dalmatinska" je v hrvaškem prevodu izdala Smilesovo knjigo „Šte dn j a" (varčnost^, ki je po „Vicnčcvi" sodbi že zato dobro došla, ker varčnost ne spada med najlepše krepösti hrvaške. — Posebno pridno se n.ed Hrvati obdeluje književnost, ki je namenjena mladini in tistim, ki mladino odgajajo. Danes nam je zopet razglasiti nekoliko takšnih knjižic. Bosenski frančiškan Anton Kneževič je izdal v Dubrovniku drugi zvezek svoje „Kratke poviesti kralja bosanskih za mlade ž", v katerem po dobrih virih pripoveduje o Stjcpanu Ostoji in Tvrdku II. (1398—14JS). — Hrvaško pedagogijsko književno društvo v Zagrebu je izdalo „Jana A m o s a K o m e n s k o g a I n-f o r m a t o r i u m za škola materinska" v Mafšikovem prevodu, in drugo izdanje Trstenjakove „Dobre kučanice". — V zbirki Obča pučka škola", ki jo v Senji ureduje marljivi pisatelj Širola, prišli pa sta na svetlo knjižici „Z n a m e n j e s v. križ a" od Gruberja in „Računstvo v II. r a z r e d u pučke škole" od Tkalca. Od šolskih knjig jc izdal Petav Ncnin tretji d61 „geometrije za niže realk e". Mladini namenjena je tudi pesem „P r a-v e d n i Josip, sin Jakov a", katero jc v Dijakovu izdal že večkrat omenjeni bosenski frančiškan Grgo Martič. — Od zadnjič oglašenega Parčičevega „t a 1 i-jansko-hrvaškega rječnika" ugledala sta svet 2. in 3. zvezek, a od Menzin-Zochove „male e n ci k l op c d i j e" v Oseku 6. in 7. snopič. — O Bosni gotovo najbolje sodijo Bošnjaki sami; zato je najbolje, kar oni sami pišejo o ta-mošnjih razmerah. Slovence, ki se zanimajo za Bosno, opozarjamo na dve knjižici, prvo „Š t o m i s 1 e m u h a m e d a n c i u Bosni?" spisal jc Kapct anovič Meli-med beg Ljubušak v Sarajevu kot odgovor na znano Lipsko brošuro „sedanjost in bodočnost Bosne"; drugo „Bosansko -hereegovačko agrarno pitanje i povlasticc dane bosanskim franjcvcem od pojedinih sultana", katero jc spisal Fra Josip Dobroslav Božič te»' jo dal v Senji tiskati. (Cena 60 nov.). Pri ti priliki naj omenjamo še dveh brošur, ki se pečajo z drugimi javnimi stvarmi: L.
Borčič je v Spletu napisal razpravo „Z a k 1 j u č a k sabora d a 1 m a t i n s k o g a i naše realk e", dr. N. Selak v Dubrovniku pa drugo z naslovom „K ako Cum beri and čita naše misli?". — Marljivi pisatelj higijenskili člankov, prof. dr. Lobmayer v Zagrebu, priobčil je zopet dve zanimivi razpravi „O zraku" (cena 10 nov.) in „v eg at ar i j anci", v tem ko je dr. Gjurkovečki izdal II. in III. del že oglašenega „z d r a v o s 1 o v j a djeteta". —
„Letopis matice srpske" v Novem Sadu prinaša v prvem zvezku za leto 1886. (knjiga 145) naslednje sestavke: „Fizika u Srba". Napisao prof. Steva Milo-vanov. — „Učiteljska škola u Crnoj Gori". Od Mite Neškoviča. — „Pojave pri grag-jenju bermeta (pelinovca) i odregjivanje ekstrakta". Od Mita Petroviča. — „Zlatoust despota Lazara. Opis starog rukopisa". Od Stojana Novakoviča. — „Vladislav kralj ugarski". Istorijska tragedija u 6 činova. Napisao Nikola V. Gjorič. — „Srpske narodne pripovijetke iz Gornje Krajine". Skupio ih Vladimir Krasič. — „Književnost" : Zakon za osnovne škole u knjaževini Crnoj Gori od 13. septembra 1884. Ocena M. Neškoviča. — Čitulja: Hristofor Šifman. Matica Srpska: Izvodi iz zapisnika književnog odbora i odeljenja 1884. godine.	F. H.
Poziv! Duševni in materijalni napredek naroda je le mogoč na podlogi dobre, domače in šolske vzgoje. V to treba närod ustno in pismeno poučevati tudi izven šole, kar se najlože doseže po društvih in z razširjevanjem primernih spisov. V zadnjem obziru pa nam pomanjkuje slovenske pedagogične literature.
Da se temu nekoliko pomore, ustanovilo se je
Namen temu društvu je poleg nadaljnega izobraževanja učiteljev — sosebno teženje po tem, da se v vseh stanovih näroda probudi zanimanje in volja za pravo vzgojo in za potrebni pouk mladine.
Ta namen se ima doseči sosebno a) z večkratnim zborovanjem društva v različnih krajih, kjer se bode vpričo näroda popularno razpravljalo o šoli in o dčmu ter o njinih vzajemnih odnošajih s posebnim obzirom na boljšo vzgojo mladine; b) s priobčevanjam primernih spisov v posebnem glasilu, v „Pedagogične m letniku", kateri se bode brezplačno delil društvenikom.
V .Pedagogičnem letniku" se ima polagoma priobčiti tudi tako potrebna in pogrešana slovenska „Pedagogika".
Primeren del čistega dohodka se bode izročal „Društvu sv. Cirila in Metoda v Ljubljania.
Podpisani odbor se s tem obrača do vseh učiteljev in šolskih prijateljev s prošnjo, da s svojim obilim pristopom omogočijo izvršitev te vzvišene ideje. Letni donesek znaša 1 gld.
P, n. pedagogični in drugi pisatelji pa se uljudno prosijo, da blagoizvolijo društveno namero podpirati s primernimi spisi za „Pedagogični letnik". Le-ti rokopisi, kakor tudi doneski, naj se blagovoljno pošiljajo odboru „ Pedagogi škega društva" v Krškem.
„Peclagogiško društvo"
za učitelje in šolske prijatelje, s sedežem v Krškem.
V Krškem, dnč 8. avgusta 1886.
Fr. Gabršek,
prvosednik.
J. Ravnikar,
tajnik.
Sa
Ureduje Janko Kalan XXVIII. naloga. Zložil J. Chocholouš v Podmoklih.
. (Svetozor.) Črni.
	a	b	c	d e	f	g	h	
8		/ v/'		9.P	§ü		■	8
7	'H	ič	11			»t		7
6 5	i i	m	k ■mm WŠ		H	mM	1	6 5
4	ž	t	A	B	§1		S	4
3	mf		v'.W			m		3
2		Igff mm			11	A	B	2
1	SIP		M	m Wm		18		1
	a	b	C	d e	f	g	~h	
Beli.
Beli naredi mat v 3 potezah. Rešitvi
nalog v 7. zvezku „Lj. Zvona".
XXVI.	naloga *)
(L. Noacka.) Beli.	Črni.
1.	S d4—c6	f6Xe5
2.	S c6—e7!	K e4 — d4 ali S f4
3.	D el—1)4	mat.
ali h4f
Baš takö d& beli mat, ako potegne črni 2. S CiJ—fC ali <10; ako pa vlečo črni v prvi potoni drugače, odloča'2. D el—1)4 ali hl. N. pr.
1.....K fl; 2. J) h«, fe.1»:; S.S CC7t iu mat;
ali: 1 .... (5; 2. D b4f, K d5; S. j) d j f in nmt. V. malimi pripomočki se jc posrečilo umetniku, ustvariti jako prijetno, lepo kompozicijo!
XXVII.	naloga.
(Šaholjuba v Gorici).
1.	D c7—c2!	K g4-h3
2.	D c2—c8f	mat.
Na druge poteze črnega d d boli z damo na dl, f5 ali g2 mat.
*> O loj popravek v 8 štev. 512 strani r
,T<j. Zvona" na
h.
v Včlikih Laščah.
Precej skrita prva poteza in čiste pa raznovrstne matno pozicijo so jedro tc naloge, ki v marsičem spominja na prekrasno nalogo W. A." Shinkmanu: JJoli: K lil, D h2, L ft, S~b" ; črni: K bi; K al, b», dl. Mat v 2 potezah r. l. J) h2—f2.
5. partija.
Igrana v Xövcm Orloanu v 29. dan susca 1SSG. 1. To je zadnja partija, ki sta jo bila igrala Stcinitz in Zukertort v znanem „matžu" ; prim „Lj. Zvon", str. 320.
Stciniteev
Beli.
Steiniu.
e2—el S bi—c3 f 2 —f4 d2—d4 1 e4xd5 K el—e2 K e2-f2 g2—g3 K f 2—g2 h2xg3 11. D dl—elf 12 L fl—d32
13.	S gl—f 3
14.	L cl—f4
15.	S c3—c4 3
16.	L f4Xh6
17.	T hI Xh6
18.	S e4xf6
gambit.
Črni. Zukertort.
e7—e5 S b8—c.6 e5Xf4 d7—d5 D d8—h4f D Ii4—e7f I) e7—h4f f4Xg3f S c6 X d4 I) h4—g4 L f8-e7 S d4—f 5 L c8-d7 f 7 — f G S g8 - h6 ?? S f5xh6?
g7XhG? K e8-f8
Črni se podft. Opomnje.
1.	Po ti potezi, katero je izumil Stcinitz, ima p.irtija im«. I'otcza pa v praktični igri ni, da bi jo priporočali, kajti pride vsled nje boli kralj kmalu v zadrego. V Londo"Skoin turnirji, 1SS3. 1., i«ral jo Stcinitz to igro proti Cigorinu in proti Englischu, pa se ni dobro obnesla, ker jo izgubil obč partiji.
2.	Ako 12. Th 1, sledilo bi: Sc2:; 13. D e.r>, I) i'> I in črni je na boljem.
8. Beli ima za žrtvovanega kmeta jako dobro razvito iefro ter popud (Angriff). A naslednja potez»» črnega jc jako slaba; tft, ali pa vsaj namesti 17.....g" X hO je bila 0—0—0 p?č bolj
umčstna. Vsled 17. poteze pa izgubodo črni — itak že oslabljen — še damo.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: vse leto po 4 gld. 60 kr., pol leta po 2 gld. 30 kr., četrt leta po 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v knežjem dvorci v Gosposkih ulicah, 14.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
Prvi vitez: A jaz, gospoda svetla, pozovem vas, da pijemo na čast mlademu gospodu s Preseka drugo čašo. (Izpijö, sedejo.) Obeta se, da bode on zvezda in svetišče naši družbi. Skoraj da smo otrpneli, ko smo tako daleč od ognjišča dobre šege v rimskem cesarstvu. On prihaja od ognjišča. Iskra od plamena, ki tam gori, razsvetljala nam bode emna pot « po katerih hodimo
Drugi vitez: Jaz se ne bodem ravnal, odpusti sosed, po tistih šegah. Vem, da so imenitne, ali za tukaj niso, za nas, ki smo ob robu velike države. To jaz in mi že vemo, kako je tukaj vladati. Mi dajmo gospodarju, kar mu gre, ker moramo, sicer smo slobodni med saboj.
Tretji vitez: Kam ti misliš. Starih pravic gosposkih se nihče ne dotika. Jaz sem in ti in on gospod na svojem — a deželni gospodar in kralj sta tu na svojem. V tem smo si vsi jednaki in si ne damo sezati v gospostvo. Ce bi hotel to storiti vojvoda in kralj, pokažemo sami gospoda. — Naš vrli sosed je hotel reči, naj nam pokaže mladi drug, kako si tam slade življenje, kako se vesele ljubezni; naj nam, kakor je obljubil, predstavi lepo Mino, katero ljubi zdaj po najnovejših dvorskih šegah.
Gospod: Seveda! Jaz sem tudi tako poziv razumel. Prav praviš, hrabri sosed, da običaji, ki vladajo na dvoru, niso za nas. Klanjanje dvorjanom oholim ter iskanje posebne prijazni vladarjeve izpodbija samostojnost tamošnjim gospodom. Ze so se je skoraj odvadili. Vedno se naslanjajo na deblo. Ti na vladarja — drugi na glavarja rodovine, ki se hoče v bodoče poganjati za prestol. Nam tega treba ni. Mi smo slobodni. Deželni naš gospod nas v nič prisiliti ne more, in kralj je za nas samo ime. Nam je vse jedno, kdo je nemški kralj, kdo je rimski cesar. Mi mu ne damo več časti, ko treba — toliko, kolikor mu gre. Cim menj, tem bolje. Pijmo! (Fzpijo.)
Drugi vitez: To je bila odločna beseda in moška! Zdaj vem, da si vreden, da stoluješ na Preseku. Cast, bodeš deželnim plemenitnikom. Povedi zdaj še, predno bo o ženskih govorica, (prvemu vitezu): — oprosti nestrpljivi sosed! — kaj mislijo na dvoru deželnega gospoda in na cesarskem dvoru o novi veri? To veš, da mi smo jo vsprejeli.
Gospod: Niso ji prijazni. Zato pa vsa gospoda, ki bolj sami' stoje, prisezajo nanjo in izpreobračajo ljud svoj. I jaz sem novoverec, ker z vami vem, da to nasprotje z vojvodo in kraljem nam še dolgo ohrani dosedanjo samostalnost — in jo nemara še razširi.
Drugi vitez: Tako je prav — vsi smo spoznali pravo stran te vere. V nebesa nas ne izvleče, ali gospostvo nam utrdi. Presekar, jaz Ti pijem na dolgo zdravje! (Izpijc.)
Navodilo
o pravilnem igranji šaha za začetnike. (Dalje.)
Kratka teoretična razprava o odpretjih (otvorjeujili).
1. Odprte igre. A. Igra s kraljevim skakačem.
e2 — e4 S gl — f3
1.
Za to igro smo že podali obrazec
Po najobičnejši .dva koraka) potegne beli: 2. S gl—f3 pretžč,
•2.
e7 — e5
in najboljši obojestranski prvi potezi (kmet pred kraljem ' da vzame črnemu kmeta, ako ga 'ta ne zaščiti. Najboljša poteza črnega na ta popad je: 2 ... . S b$ — c6; dobri
sta tudi potezi: 2..... d7—d6 in S g8~f6. — Razven teh je možno zaščititi
omenjenega kmeta tudi s potezami: 2. f7-f6, ali: D dS-f6, ali L f8—d6, ki so pa vse slabe, tu pa tam se igra nadaljuje tudi z 2. L fS—c5 ali d7—d5. Tudi ti potezi nista dosti prida, in vsa ta nadaljevanja črnega se imenujejo: „N e-pravilne branitve." Mi jih razpravljamo na prvem mestu, a Ie na kratko, ker se med dobrimi igralci le redko store-te poteze, za začetnike so pa baš take ne-•dobre poteze posebno poučljive. Iz naslednjih varijant je razvidno, kako črni vsled ■omenjenih potez kmalu pride v zadrego ter more svojo igro le počasi razvijati, dočim beli svoje kamene naglo in dobro razpostavi.
1. -
2.
2. —r
I.
cl>—e4_ e7—e5 Sgl—f3 ' f 7—f6? Sf3xe5
tt.
III.
IV.
e2—e4
V.
4.
5.
6.
7. -r
8.
9.
10.
11.
32.
13.
14.
16.
f6Xe5 Ddl— hS K e8 e7 Dh5Xe5f Ke7-f7 L f 1—c4 f d7—d5 L cxd5f K f7—g6 h2—h4 h7—h6" L d5 Xb7
L (S D e5
d$
•a5
S b8—e6 L b7Xc0 Boli dobode
partijo. O p o m n j a. Moeto 3. S f5: potegno beli {zaradi J) dS —o") So boljo L fl—ci, S b$—c6; •l. o—o, pa ima že zdaj bolj So pozicijo.
h7—hö L d5 Xb7 L c8Xb7 ~ De5-f5f Kg6-h6 d2-d4
g? D f 5—f
D d8—e7! S e5—f3 d7—d5 dz —d3 d6Xe4 d3xe4 D e7xe4f* Lfl—e2 L cS—W S f3-d4_ Sb8-c6 Sd4xf5 De4xf*> _0--0_ L f8—d6 Le2—d3
Belilo na' bolje)»
e7-k5 S gl—f3 L f8—d6? L fl—c4 S g8-f6 d2—d4 S f6Xc4 _d4Xe5 L d6—c5~~ D dl—d5_ L c5xf2| K cl —e2 0-0 D d5Xe4
e»xd4 c4—e6 Ld6-b4f c2—c3 d4Xc3 _b2Xc3_ L b4 X c3 S bixc3
L f 2—b6 S f3—g5 g7-g6" T hl—f 1
VI. ež— c4 e7—c5 S gl-f 3 L f8—c6? S f3xc6! D d8—1-7
d2—d4 L c5—b6
_f2—f4
f7—f6 S co—c4 D e7xe4 f Kel - f2 S b8—c6 "
De4Xd4f Lcl— e3 Dd4—d5
VII.
Beli bode zmagal.
D d8—e8 T flXf7 T f 8Xf7 Lc4xf7f D c8 X f 7 S g& X f 7 Kg8Xf7 Beli zmaga.
Beli bode zm3g.1l, ker ima jednega oficirja za dva kmeta Ld3 — g6f Thl—elf
in boljo	-
razvito igro.
h d6xf4! Sbl—c3 D e4—f 6 L f 1- d3 Df6-e5
h7 Xg6 DdlXd5
16.
17.
18.	_
OPOMNJO. Rimska Števila pomenjajo varijanto, arabska pa potezo: belega J*ad črto; Črnega pod črto. Dv<> j>iki . . značita, da se dotična poteza ponavlja iz prejšnje varijant«», ? znati slabo, a: dobro ali najboljSo potezo.	(Dalje prib.)
S g8—e7 ■Kf2-gl_ S b8-c6 L cl X f4 Dg5Xf4 D dl—h5f K e8—f 8 T el - e4 D f4—g6 Ph5Xg6 f6Xg5 T al—fl f K f8—e8 d4—d5 S c6-b4 d6—d6