Blage Justine ni več
Tiho je za vedno zatisnila oči Justina Berčič iz Sostrega. Rodila se je 1905. leta v dmiini prole-tarca Franca Berčiča v Sostrem. Po končani osnovni šoli, se je kmalu zaposlila in tudi ona po~ stala prava proletarka. V njeni druiini so bili še trije bratje: Jože in Pavle, ki sta padla v NOV, najmlajši Miha pa je bil eden usta-noviteljev partizanske Molniške čele; tudi on je lela 1973 umrl.
Juslina Berčičeva je bila po na-ravi tiha in blagu, redkobesedna, u živo se je zanimala za druibena dogajanja in kot delavka vevške Popirnice se je seznunila s šlevil-nimi naprednimi revolucionarji. Med njimi je tudi našla svojo poi proletarke — borke za delavske pravice. Pred več kol petdesetimi leli se je vključila v napredne de-lavske organizucije, kot so bile Vzajemnost in Svoboda. V njih se je z dntgimi vred bojevala za pro-letarsko kulturo. Nešletokrat je nastopila na odrih zadvorške Svobode, kjer so prirejali le na-predne igre, ki so tjudstvu odpi-rale oči v boljšo prihodnost, v svobodo.
Tudi ob propadu stare Jugosla-vije je Justina našla pravo pot. Že kla 1941 se je vključila v narod-noosvobodilno gibanje na terenu in postala partizanska obveiče-valka. A zdelo se ji je. da je lo premalo in 16. Jebruarja 1942 je odšla v partizane. Posiala je borka terenske iete 2. bataljona Tomši-čeve brigade. Tedaj se ji je sluh tako poslabšal, da je moralo oditi na teren in tam je delovala — spet kot terenska obveščevalka. Dne 28. novembra 1943 je prišla domov z določenimi nalogami, a ie 13. decembra leta 1^43 so jo izvohali domači izdajalci, jo areti-rali in zaprli v Ijubljanske zapore, od tam pa so jo 17. marcu 1944 poslali v zloglasno nacistično uni-čevalno (aborišče Ravensbriick.
Deležnaje bila vseh strahottega taborišča, a z nečloveškimi nupori je zdriala. Tik pred svobodo pa je zbolela zo lifusom in vrnila se je domov iele v drugi polovici sep-tembra leta 1945, vsa izmučena, njen sluh pa se je še bolj paslabšal. A tudi tedaj — nogliišna in bo-lehna — ni pozabila na svobodo, ki ji je bila lako draga. Udeleže-vala se je raznih druibenopolinč-nih ukcij. Z vso iskrenostjo in pre-danostjo revoluciji, >' skladu s svo-jimi telcsnimi zmogljivostmi je prevzelp skrb za spomenik itirim uslretjenim talcem v Sostrem, ne-govala rože, čisiila in skrbela, da je bil najlepše urejen.
Taka je bila naša Juslina. Tiha in mirna, delavna — in tako smo jo imeli vsi radi. Zasvoje zasluge v narodnoosvobodilni vojni je bila odlikovana z medaljo za hrabrost in redom zaslug zo narod 111. stopnje. Na njeni zodnji poli so jo spremljali šlevilni krajani, znanci, prijatelji in v njihovih srcih je bila žalosl zadnjega slovesa.
Naj ji bo lahka njena in naša slovenska zemlja!
ALOJZ KASTELIC