Ivan Pregelj.
Zvodnik.
(Povest od včeraj in danes.)
VII. Pevsko društvo »Vipava«.
I TČITELJU Lojzetu Kerkoču, ki je bil nekod od ^ Batuj doma, je bilo tedaj štiriindvajset let. Ni bil napačen človek in pozneje v svojih bolj zrelih letih je postal »mož na svojem mestu«. Ta čas se je šele pre? levljal iz prvega fantovstva s splošno napako vseh mladih, na pol izobraženih ljudi. Bil je ničemuren, sta? novsko visok in podeželsko sam vase zagledan in prev; zeten. Iz šole in časa si je bil prisvojil nekako slovesno kretnjo, nekaj tega, kar je sam označeval za svoje »lastno svetovno prepričanje«. Hlipal je v bobnečih besedah puhlega rodoljubja. Ker je bil mlad, se je ob besedi res opajal in se ni pretvarjal. Bil je, kakor je mogel biti: svobodomiselno naroden. Ker pa sicer ni bil razborit, se samo s tem »svetovnim prepričanjem« ni mogel povzdigniti nad druge somišljenike. To ga je bolelo. Mladostno samoljuben je iskal odlikovanja in narodnega priznanja. Da bi si nekaj te časti priboril, je bil poizkusil do tedaj že tc in ono. Tako je bil na? ročnik vseh slovenskih književnih glasil. Zgodilo se je, da je zastalo številko reklamiral: »Kaj delate? Izdajajte list točno. Dežela koprni po prosveti!« Tudi kot dopisnik se je skušal uveljaviti. V tedenskih domačih listih so ga včasih tiskali, včasih tudi ne. Hotel je delovati celo znanstveno, pa je po prvem poizkusu videl, da ne gre. Tedaj mu je postalo jasno, da bi se utegnil izkazati kakor že sto malih pred njim kot pevovodja ali sploh prvomestnik vaškega pevskega in izo; braževalnega društva. S to mislijo je prodrl. Izlizal se je kakor nekak užaljeni in zapostavljeni talent iz cerkvenega zbora pri .gospodu Na; cetu. Nato pa je osnoval pevsko društvo »Vipava«. Dobil je med do; mačimi fanti nekaj pevcev in pristašev. Ustvaril si je zašilo moški zbor in vežbal in vadil. Pa je sam čutil, da pevci niso še pravi in da sam nima še določnega pravca. V poldrugo leto je tako životarila »Vi; pava«. Pevski njen zbor ni zrastel mimo nekaj prav lahkih napitnic. Tedaj pa je našel učitelj v dveh domačih gimnazijcih izdatno pomoč. Društvo je zaživelo pa šele, ko se je gospod Kerkoč sestal z mali; narskim Štefanom. Štefan je postal pravi duševni oče učiteljevega društva.
$ * *
Bilo je tistega dne, ko se je vrnil Štefan s svojega potovanja po Kranjskem. Učitelj se je zbral s svojim zborom v pivnici pri Sla; miču. Pivska soba pri Slamiču je bila namreč društvena soba »Vipave« vsak večer od devetih do enajstih. »Društveni prostor, kjer se poje
»piano — »piano« — »pijano,« se je šalil ob tej izobraževalni skrom* nosti Štefan, ki se je hvalil tudi, da mu je te vrste petje najljubše.
Tisti večer ob devetih je bil učitelj sklical svoje ude k posebni vaji. »Vrnivšemu se odličnemu drugu na čast,« je dejal. Odličnemu drugu na čast so se pevci tudi res zbrali preden je odlični drug sam prišel. Čakali so nanj in ko ga ni bilo, ugibali, da li morda ne pride. »Točen ni,« je opravičeval učitelj svojega druga, »zvest pa. Ne, pri slovanskem bogu! Štefan ni uhajač.« Da bi si pregnali čas, je sprožil učitelj nekaj pesmi. Peli so. Pa ni šlo in učitelj je postal res nestrpen. Že je bila minila deseta, že so bili pevci izpraznili svojo navadno me* rico. Učitelj se je žrtvoval in naročil za svoje pijače. Čas je potekal. Ura je šla v enajsto. »Ne bo ga,« je vstal nejevoljen učitelj. Tedaj je bilo čuti zunaj glas kitare in znan glas je pel:
»Ko krpam čevlje pozno v noč, premišljam marsikaj, kako pač bilo je nekoč, kako je pa sedaj.«
Pesem je prijetno bajala z občutkov čevljarja Bojca v Govekar* jevih »Rokovnjačih«. Pesem sama je bila sicer učitelju in pevcem ne* znana. Ko pa, je utihnila in je zdajci stal Štefan razigran na vratih pred njimi, so ga viharno obsuli pevci in učitelj.
»Kesan si,« je dejal Kerkoč.
»Sem,« se je smejal Štefan, »moral sem se prej naučiti, kar sem pel. Ali je?«
»Sijajno,« je odgovoril učitelj. »France,« je poklical Štefan do* mačega fanta, »vina gor! Danes ne poj demo spat, dokler ne bomo znali vsi.« In znova je začel peti in glumiti čevljarja:
»Ljubezen je postranska reč, denar je glavna stvar. To meni ni všeč.«
Veselo iznenadeni so pevci spet sedli za mizo. Trčili so s čašami Štefanu na zdravje, ki je začel pripovedovati o svoji poti po Kranj* skem. Bil je že prijetno razvnet od vina in je kar gorel od razpo* sajenosti. Z glasnim smehom so mu bili pivci hvaležni za nekaj prav krepkih dovtipov, ki jih je bil pobral v Ljubljani. Pripovedoval je tudi, kako je prisostvoval uprizoritvi domače igre »Rokovnjačev« in kako ga je prevzela.
»Vidiš,« je udaril tedaj Kerkoča po ramenu. »Na- te in na naše društvo sem mislil tedaj. Kar Kranjci zmorejo, čemu neki ne bi na Vipavskem? Živelo društvo »Vipava«! Z igro bo stopila v življenje. Igrali bomo.«
Kar počez je začel pripovedovati o igri. vmes je zdajpazdaj vpletel vrstico iz prijetnih Parmovih kupletov. LTžival je, ko je videl, da pri* jajo tovarišem.
»Tako*le!« je planil in pomignil izzivalno učitelju, »ali še porečeš, da sem kesan?«
»Za častnega člana te bomo imenovali,« je odvrnil vljudno učitelj. Dal je pevcem znak in so stali kakor en mož in peli:
»KoFkor kapljic, tol'ko let, Bog daj Štefanu živet'.«
Štefan je zamahnil z roko, kakor da mu preseda. Odpeli so. On pa je rekel:
»Kaj boste to! Vse obrabljeno! Čujte mene!«
Trenutek pozneje je pel drug kuplet iz Govekarjeve igre. Bila je razposajena pesem taborečih Rokovnjačev:
»Bog svet nam dal v zabavo je, življenje naše pravo je . . .«
Pevci so mrmrali za njim, uglašali se obenj.
»K poslu, uradno,« je klical učitelj in hotel, naj Štefan še poroča o igri, da bi se dogovorili takoj. Štefan je posluhnil. Povedal je, da ima besedilo in note. Treba bo poiskati le pripravnih igralcev pa igrišča, velike sobe z odrom. Velika soba z odrom je dala ugibati učitelju in pevcem.
Tedaj se je udaril Štefan po čelu in dejal:
»S sobo sem takoj rekel, ne bo nič. Kaj pa na prostem? Bi oder iz desak pripravili.«
»Ali pa Slamieevo lopo,« je rekel učitelj.
»Živel! Misel je dobra,« ie pritrdil Štefan. Potem je začel govoriti o igralcih. Z učiteljem in pevci so prerešetali vsa glavna moška lica. Tedaj se je 2asmejal Štefan.
»To smo tiči. Kaj pa igralke? Tudi te rabimo.«
Zopet so pevci osuplo gledali. Učitelj je dejal nekam negotovo:
»Kaj če bi povabili poštarico Almo?«
»Bo,« je pritrdil Štefan, »kakor ustvarjena je za rokovnjaško lju* bico. Prevzameš seveda ti, učitelj. Meni je odročna.«
Smejal se je lastni besedi. Potem je dvignil čašo in vzkliknil:
»Ampak sedaj napijmo še glavni igralki, sladki Polonici: Živela!«
»Živela,« so vzkliknili pevci. Štefan pa se je smejal:
»Napijate, pa še veste ne, komu.« Glupo so strmeli z učiteljem vred. On pa je dejal.
»No, ali nisem rekel? Polonici, ki bo Nandetova ljubica. Moja ljubica.«
Čudno tiho je bilo med pivci.
»Ali Valičeva?« je vprašal tiho učitelj.
»Pij na njeno zdravje!« je velel Štefan.
»Če bo igrati hotela,« ie dvomil učitelj.
»Bo!« je vzkliknil Štefan.
In že dve uri pozneje ji je z učiteljem in Slamičevim podoknico pel ...
POMENKi.
Novomašnik.
Svečo poglej, ki se sama použiva! Vedno je manjša, ko drugim gori. Njeno svetlobo uživajo drugi, nanjo misleč šele, ko že zgori. Bodi ko sveča! Dovolj jih je v temi, treba jim luči, da pridejo iz nje. Delaj, žrtvuj se in nase pozabi — pa zadovoljno bo Tvoje sreč.
Dr. J. E. Krek.
MAŠA deželica obhaja v tem mesecu nove maše. Na praznik sv.
Mohorja in Fortunata je nadškof*zlatomašnik podelil zakrament sv. mašniškega posvečenja diakonom*novomašnikom. Nad tem bla* goslovljenim, svetim dejanjem se ne radujejo samo novomašniki, nji* hovi starši, sorodniki in rojaki, temveč ves naš narodič vzklika v hva* ležni radosti, da je Gospod- izbral sinove našega rodu, da postanejo ženjci na njivi božje žetve, ki je širna in plodna, pa ji tako zelo manjka delavcev. Ker smo v naših »Pomenkih« že govorili o duhovniku na splošno, se bomo ob tej veseli priliki pomudili le pri novomašnikih. Da bo naša mladina znala ceniti mlade duhovnike, ki prihajajo k njej kot dušni pastirji, da bo v dušah mladih maturantov, ki so končali šole in čakajo božjega klica, vzbrstela mogoče presrečna misel na samo* odpoved, zato si oglejmo pot, ki pelje mladega fanta do oltarja in izpred oltarja z blagoslovom obdarjenega med ljudstvo, čakajoče bla* goslovljene roke in božje besede.
Pot do altarja.
Strma je pot do altarja in kamnite stopnice peljejo do tabernaklja. Cerkev stavi na svoje služabnike velike zahteve, med katerimi je naj* važnejša ta, da postane Gospod njih delež in da žive sicer med svetom, a ne za svet. Zato že mladenič, ki prestopi prag semenišča, prejme zunanje znake duhovskega stanu: oblečejo ga v posebno du* hovsko obleko ter mu izstrižejo na glavi tonzuro t. j. venec las, ki naj bi ga spominjal na veliko odpoved temu, kar svet smatra za svoje. Načeloma so v cerkvi vsi moški poklicani za duhovništvo. Po božjem pravu so izključeni le nekrščenci in ženske. Vendar ni že uposobljen za duhovnika, kdor je poklican. Cerkev že od nekdaj izvestnih oseb ni pripuščala za duhovnike in sicer onih, pri katerih so bili podani do*
ločeni zadržki, bodisi da je teh zadržkov kriv dotičnik sam, ali da jih tudi sam ni zakrivil, temveč podedoval, ali nakopal brez lastne krivde. Tako so od duhovništva izključeni nezakonsko rojeni, če niso po* zakonjeni, nadalje nimajo dostopa do altarja oni, ki imajo tako te« lesno hibo, ki jih dela nesposobne ali smešne (slepi, brez rok, kruljavi itd.). Istotako ne morejo biti posvečeni božjastni in umobolni. Dohod do duhovništva je zaprt nadalje onim, ki so sodnijsko priznani kot zloglasni, sodnik, ki je izrekel smrtno obsodbo in rabelj, ki je koga usmrtil. Samo po sebi je umevno, da ne morejo biti duhovniki odpad« niki od krščanske vere, krivoverci in razkolniki, oni, ki so zakrivili izvršen umor, ali so poizkusili samomor ali sebe in druge pohabili itd. Brez izpregleda vsi našteti ne morejo prejeti posvečenja.
Poleg tega pa stavi cerkev še določene zahteve, ki jih mora imeti vsakdo, kdor hoče postati svečenik. Vsak kandidat imej namen, da postane duhovnik in mora v to svrho pokazati potrebno uporabnost, ki se lahko pričakuje od njega tudi v bodoče. Škof se mora zadostno prepričati, da so vsi, ki hočejo prejeti zakrament sv. mašniškega po« svečenja tudi lepega, solidnega življenja in obnašanja. Cerkveni za* konik zahteva nadalje, da so kandidati izpolnili določeno starost 24 let, če hočejo postati mašniki in 30 let, če hočejo biti posvečeni v škofa. Toda ni še dovolj! Kdor hoče priti do altarja, mora imeti po* trebno znanje. Sedaj je določeno, da izvrši vsak, kdor hoče stopiti v semenišče, srednjo šolo in kdor hoče postati mašnik vsaj polovico 4. letnika bogoslovja. Predno je kdo posvečen, mora veliko študirati in še več moliti. Napačno je mnenje, da se uče bogoslovci v semenišču samo maševati. Koliko znanja si morajo pridobiti, koliko izpitov pre= stati in koliko dušnih bojev izbojevati, predno prejmejo mašniško posvečenje! Posebna dolžnost, ki jo vzame nase duhovnik je zlasti ta, da živi življenje brez zakona (celibat) in ohrani spolno vzdržnost. Istotako se zaveže duhovnik, da bo opravljal dnevne molitvene ure, ki jih imenujemo z eno besedo brevir.
Te dolžnosti so težke in zahtevajo veliko premagovanj. Umevno je zato, zakaj zlasti moderni čas daje cerkvi tako malo duhovnikov. Ni vzrok ta, ker so šole predrage in ni mogoče mladeničev dati štu= dirat. Saj vemo, da ima skoro vsaka vas dijake, a vendar malo duhov* nikov. Nekje drugod tiči važnejši razlog. Prišli smo v čase, ko svet s silo in preračunjeno zvijačo odvrača mlade ljudi od duhovskega po* klica. Vsepovsod jim nastavljajo mreže, svet jim slikajo v kričečih barvah, kjer le morejo širijo pohujšanje, da celo starši sami pohuj« šujejo otroke in jih odvračajo od altarja. Kužna bolezen zapeljevanja in nemoralnosti se je razpasla nele v mestih, ampak tudi po deželi. Ta bolezen mori duhovske poklice, jemlje mladim ljudem voljo in jih že v mladosti vrže v greh, da odpadejo kot gnilo sadje, Druga bolezen, ki razdira duhovska zvanja je materializem. Resnica je, da marsikateri duhovnik dandanes trpi pomankanje in da oče noče poslati sina v se« menišče večkrat zato, da ne bi tolkel črnega uboštva. Vendar je res, da bodo verni katoličani radi delili košček kruha z duhovnikom, dokler ga bodo imeli. Kaj ni boljše, da so duhovniki manj premožni? Saj vidimo, da pošteno ljudstvo ne šteje duovniku nobene napake v hujše zlo, kot. hlepenje po denarju in skopost. Res je, da so tudi du«
hovniki iz krvi in mesa in da brez vsakdanjega kruha živeti ne morejo. Najbolj bridko je duhovniku, ki je toliko let študiral, da mora na svojo starost pri ljudeh beračiti. Kjer ljudstvo noče primerno vzdr* ževati duhovnika, je bolje, da ga nima, ker ga ne zasluži. In vendar upravičeno trdimo, da verni rod ne bo pustil duhovnika brez hrane in obleke. Tudi dobri Bog poskrbi, da ima duhovnik vsakdanji kruh. Saj je vendar ravno duhovnik tisti, ki uči že nežne otroke »oče naš« in z njimi ponavlja prelepo prošnjo »daj nam danes naš vsakdanji kruh!« Duhovnik, ki drugim oznanjuje, kako ljubeznjivi Bog oblači lilije na polju in daje hrane celo travi, ki danes stoji, jutri usahne — ta duhovnik bo brez dvoma zaupal, da ga isti dobrotni Bog ne bo za* pustil. Bolj kot slabe materielne razmere pa odbija starše in dijake od duhovništva ono besno sovraštvo, preganjanje, sovraženje, natob cevanje, dušno trpljenje in nasprotovanje, ki čaka mladega duhovnika med bogoodtujenim svetom. Mladi novomašnik pride v vas. S seboj prinese srce polno ljubezni — svet pa mu vrača njegovo ljubezen s sovraštvom, njegov blagoslov s kletvino. To je najhujša bol, ki se vleče skozi vso zgodovino duhovništva: kar je velikega in lepega — svet sovraži, ker so ljudje sužni greha in satana. Duhovnik je oni, ki jim podira oltarje, postavljene malikom sveta, za to ga svet sovražni, kot je sovražil Kristusa. Največje prokletstvo nad rodom in duhovništvom vrše zlobni jeziki, ki na črni duhovski suknji opazijo vsak madež, dočim svojo zlobo skrivajo v umazane cunje obrekovanja in natob cevanja. Koliko idealnih, mladih svečenikov so že ubili ti zlobni fa« rizej^ki policaji! Pred svojim pragom ne znajo pometati, zato brskajo po tujem pragu in precejajo pri duhovniku komarje, dočim sami pri sebi požirajo kamele. Tem nedolžno obrekovanim duhovnikom mu* čencem, naj Kristus vlije poguma in tolažbe! Tudi Gospoda so sovra* žili najbolj farizeji1. Očitali so Mu, da z grešniki občuje, da z žensko govori, da sobote ne spoštuje itd. Če so Njega — nedolžnega psovali, bodo psovali tudi Njegove namestnike. »To sem vam povedal, da se ne boste pohujšali! Pride ura, ko vas bodo metali iz shodnic in vse zlobno govorili zoper vas! Vi pa se radujie in veselite, zakaj vaše plačilo je obilo v nebesih!«
Kot važno resnico imejmo izrek velikega moža, blagega duhovnika in molčečega mučenca dr. Kreka: »Šele takrat, ko vem, da me sovražijo in po krivem obsojajo čutim, da sem v resnici pravi duhovnik!« Važna dolžnost vseh vernih rodoljubov bodi: Čimbolj bodo zlobni jeziki črtili duhovnika, tembolj ga bomo mi spoštovali! Saj je izšel iz našega rodu, mogoče iz skromne revne hiše. Dobro pozna bridkosti in trpljenje svojega ljudstva, ker je zrastel iz njega in med njim.
Mašniško posvečenje.
Težko je presoditi, kateri obred v cerkvi je najlepši. Vsi so lepi in mislipolni za onega, ki jih razume. Gotovo pa je, da je najveličast? nejši obred sv. mašniškega posvečenja. S tem obredom dobi novo* posvečeni oblast opravljati daritev sv. maše in deliti svete zakramente. Neposredno na mašniško posvečenje pripravljata dva višja redova
in sicer: subdiakonat in diakonat. V današnjih razmerah nimamo suh* diakonov in diakonov farnih zase. Pri slovesni maši sicer opazite, da strežeta mašniku dva gospoda — eden na desni strani, ki se zove diakon in drugi na levi, ki mu pravimo subdiakon. V resnici sta na* vadno že obadva mašnika. V stari cerkvi pa so poznali diakone, ki so imeli namen deliti revežem miloščino. Sv. Štefan n. pr. je bil le diakon in ne mašnik. Sedaj prejmejo novoposvečenci v krajšem roku pred mašniškim posvečenjem subdiakonat, pri katerem se zavežejo, da bodo ostali neoženjeni in opravljali brevir in par dni nato diakonat. Oba redova pa dopolni mašniško posvečenje.
Predolg je obred posvečenja v mašnike, zato ga bomo opisali le na kratko. Ko diakoni pridejo pred oltar se vležejo na obraz in mo* lijo litanije vseh svetnikov. V globoki ponižnosti se poklonijo svo* jemu Bogu, zavedajoči se lastne grešnosti. Nato položi škof vsakemu posebe roke na glavo in isto store tudi drugi mašniki. Polaganje rok
naj pomeni, da pride nad novo* posvečence Duh božji in da po* stanejo njegovi služabniki. Zatem pa razprostre škof in navzoči du* hovniki desnico nad novoposve* čenči medtem, ko škof iskreno moli: »Molimo, preljubi bratje, k Bogu, Očetu vsemogočnemu, da nad te svoje služabnike, ki jih je poklical v svojo službo, v obilni meri razlije nebeške darove, da bodo službo, v katero so poklicani, z njegovo pomočjo vredno oprav* 1 j ali.« Nato izroči škof novopo* svečencem mašniška oblačila: što* lo in manipelj ter plašč, ki je pa še na vrhu privit. Potem jim s sv. krstnim oljem v podobi križa ma* žili roke. Ta obred znači, da dobe mašniki oblast blagoslavljanja. Med sv. mašo, ki jo s škofom prvič darujejo novoposvečenci, iz* roči škof vsakemu pateno s hostijo in kelih z vinom, da se ju dotak* ne j o in pri tem govori: »Sprejmi oblast opravljati daritev sv. maše za žive in mrtve v imenu Gospodo* vem!« Nato novomašniki s škofom mašujejo prvo sveto daritev. Človeku se zdi, kot bi se obnavljal pri* zor zadnje večerje. Tiha slovesnost in veličastna resnost nastopita v cerkvi. Začne se obred sv. daritve. Med povzdigovanjem izgoi? varjajo vsi s škofom skrivnostne posvetilne besede. Po sv. obhajilu položi škof vsakemu novoposvečencu roke na glavo in govori: »Prej* mi sv. Duha, katerim boš grehe odpustil, so jim odpuščeni, katerim jih boš zadržal, so jim zadržani« Nato šiele jim razvijejo mašni plašč v zna*
Letošnji gg. novomašniki.
menje, da ima novi mašnik vso mašniško oblast. Pretresljiv je prizor, ko mladi duhovnik obljubi škofu in njegovim naslednikom pokorščino in spoštovanje. Škof po tej slovesni obljubi objame vsakega novo« posvečenca in ga v znak očetovske ljubezni poljubi. Ob koncu obreda se škof obrne proti novim mašnikom in jim podeli svoj višjeapostolski blagoslov, ki naj jih spremlja pri težavnem delu. S tem je sveti obred končan in novomašniki sprejmejo svoje starše, prijatelje in sorodnike, da jim dajo novomašniški blagoslov. Koliko mater, očetov in bratov ter sester zajoka v radosti, da je njihov sin in brat dosegel čast maš; nikov božjih! Presrečni in nepopisni so ti trenutki.
Nova maša.
Prvo mašo, ki jo daruje posvečeni novomašnik imenujemo novo mašo. Za ta slovesni dan se že dolgo prej pripravlja domača vas. Fantje
Novomašniški blagoslov.
postavljajo mlaje in obujajo spomine, kako je bilo takrat, ko so z »gospodom« hodili še v šolo. Dekleta pleto vence, domači župnik ure? juje načrte, sorodniki pripravljajo obed, srečna mati težko čaka, kdaj zagleda sina pred oltarjem.
Za novo mašo si izbere vsak novomašnik prijatelja, ki ga ime;
nujemo »druga«. Ta skrbi za priprave, da ostane novomašnik zadnje dneve zbran. Važno vlogo ima tudi pridigar, ki naj opiše ljudstvu na ta slovesni dan vesele in žalostne trenutke v življenju duhovnikovem. Ako novomašnik nima več matere, si izbere duhovno mater, če nima več očeta, si določi duhovnega očeta. V nestrpnem pričakovanju se bliža zaželjeni dan. Novomašnika sprejmejo ob prihodu slovesno. Zdi se, kot bi se obnavljali prizori iz življenja starih Grkov, ki so slavnega zmagovalca pri olimpijskih igrah sprejeli kar moč veličastno. Tudi v novomašniku vidijo vaščani poveličano svojo vas in so ponosni na število duhovnikov, ki so izšli iz domače fare.
Medtem se je približal slavnostni dan. V ranem jutru ga nazna* njajo zvonovi in možnarji. Vsa vas je v cvetju, slavolokih in mlajih. Od blizu in daleč vro množice, da prejmejo novomašniški blagoslov. Stara slovenska prislovica pravi, da se izplača raztrgati nove čevlje, samo da prisostvuješ novi maši. Iz župnišča se uvrsti sprevod z ban* deri, gosti, svati, sorodniki, duhovščino in novomašnikom. Orgle za* donijo in oglasi se stara, prelepa pesem:. »Novomašnik, bod' pozdrav« ljen!« Po pridigi začne slovesna maša. Nekaj pretresljivega vstane v človeku, ko zasliši prvi novomašnikov slavospev »Slava Bogu na višavi!« Slava, hvala mu, da je nevrednega povzdignil med svoje slu* žabnike, hvala mu, da je izpolnil tihe želje, blagoslovil trude in uslišal molitve!
Ob povzdigovanju umolkne vse. Takrat zaživi prvič v rokah ne« vrednega človeka Bog. Ko novomašnik povzdigne sv. hostijo, zaleske* čejo solze v očeh in tihe molitve se dvigajo v nebo. Med molitve vpleta novomašnik svojo mater, očeta, dobrotnike, sobrate, znance — vse žive in tudi one, ki so že zaspali v Bogu in snivajo smrtno spanje na domačem pokopališču. Po slovesni maši podeli novomašnik zbranim vernikom svoj blagoslov, nakar se razvije zopet sprevod iz cerkve v župnišče. Ljudstvo rado prispeva ta dan za kritje stroškov posebno revnim novomašnikom in verno hrani spominke, ki jih deli novo« mašnik v spomin svojega najsrečnejšega dneva. Marsikatera prisrčna beseda pade pri kosilu in najlepša je brez dvoma ona, ko se sinodu* hovnik v hvaležnosti spomni svojega očeta, matere, sorodnikov in blagih dobrotnikov. Vsa vas je v prazničnem razpoloženju in vsakdo iz srca želi, naj bi Bog ohranil in vodil novomašnika na trudapolni življenjski poti.
Ti novomašniški dnevi in molitve spremljajo duhovnika še dolgo v življenju, ko ni več slavolokov, ne častitk, ne rož — ko mu prepreda utrudljivo pot trnje težav. Rajni dr. Krek je pisal leta 1908. pismo prijatelju jezuitu p. Dostalu, v katerem izjavlja tole: »Samo Vam za novomašni odpustek povem, kje je iskati vzroka tisto malo uspehom, ki jih ima — kakor pravijo — moje delovanje med Slovenci. Moja prva prošnja pri novi maši je bila namenjena preblaženi Devici, Mas teri Mariji.«
Mašniki, ki dočakajo petindvajseto, petdeseto ali šestdeseto leto mašništva, obhajajo slovesno zahvalno mašo. Imenuje se srebrna, zlata ali biserna sv. maša. Avgusta meseca bo preteklo petdeset let, odkar je v Cerknem daroval prvo sv. mašo naš prevzvišeni Nadpastir. Letos je postal torej
SVadškof - zlatomašnik.
Dne 26. avgusta leta 1877ega je v župni cerkvi sv. Ane v Cerknem pel svojo prvo sv mašo naš sedanji nadškof goriški. Bil je takrat star 23 let. Pridigal mu je kurat Anton Selak iz Novakov. Letos po 50 letih bo Presvetli zopet v isti cerkvi in na istem oltarju praznoval svojo zlato mašo. Malo je duhovnikov, ki bi dočakali ta jubilej. Zato pa v imenu vse naše mladine kličemo visokemu slavljencu: Bog Vas ohrani, Prevzvišeni jubilant, Bog Vam plačaj Vaše nevenljive zasluge!

¿k O/
A
O/
M
S 4
\c
da
Pol stoletja kelih posvečenja
že držiš v rokah. Pol stoletja kupo si trpljenja v grenkih pil solzah.
Venec srebrotkani glavo Ti krasi,
zlatomašna krona trnjeva, a biserno svetleča s čela Ti blesti.
Okrog Tvoje mitre verniki hvaležni
venec Ti pleto, venec vročih prošenj danes k Bogu dviga se v nebo:
Svečenik Najvišji, Ti podpiraj Ga,
čuvaj Ga in brani vernikom ohrani, škofa zlatomašnika!
Rado Bednarik.
Leta Gospodovega...
Stara pravda.
D ORNA je zgodovina slovenskega naroda na slavnih delih mogočnih
prednikov. Le prevečkrat so tuji valpeti opletali z bičem po hrbtu slovenskega kmeta. Med tem ko so' se sosedje razvijali v slavo in moč so naši dedje morali braniti svojo grudo in pridelek, ki so ga iz nje s tisočerimi sragami izvabili, pred graščakom in državno oblastjo; ta dva,, oba do dna duše tuja našemu življu, sta smatrala, da je kmet na svoji zemlji le garač, ki mora še spoštljivo klobuk pod pazduho stisniti če grad od njega zahteva desetino, tlako, imetje, kri in živ* 1 j en je.
Nemška grajska gospoda je objestno živela od žuljev sloven* skega kmeta cel srednji vek, dokler ni tam v polovici pretečenega stoletja kmet izbojeval boj za staro pravdo, boj za pismo svojih očetov in za pravice svojih otrok . . .
Kmečki upori ali punti so se vžigali že zgodaj v srednjem veku. To je socialen pojav; odpor tlačenih množic proti peščici ljudi z vsemi mogočimi predpravicami. Punti so izbruhnili navadno po ve« likih vojnah in razdejanjih. Kmečko ljudstvo je vse gorje preneslo na svojem hrbtu, dočim sta grad in mesto varno tičala za debelim ozidjem. Po vojnah so razpisali cesarski patenti nove davke, ki so padli spet le na kmečko prebivalstvo. Nič čudno, če je to bilo dovzetno za punt (be* seda pride od nemškega der Bund — zveza).
Poleg teh naravnih razlogov, da je nižje ljudstvo iskalo svoje pravicei so še globlji. V zgodovini so često nastopali razni refor? matorji, ki so s svojimi nauki svet in ljudi kar zrevolucionirali. Taki družabni reformatorji so po navadi udrihali po privilegiranih slojih. To je zatirani deželi kar mazalo dušo. Ljudstvo je našlo v sebi razlog, da mora zahtevati več pravic in izravnati razliko med družabnimi stanovi. Povedati pa je že zdaj treba, da je bilo gibalo kmečkih puntov dostikrat tudi zgolj hlepenje po lagodnosti in ne toliko borba za staro pravdo. Zato bomo še marsikje brali le preveč idealizirane popise kmečkih puntov.
Prvi kmečki punt je izbruhnil na Francoskem 1. 1358. Vojna proti plemstvu je bila naravnost okrutna. Končno je pa le kmečka sila razbila svojo moč ob železnih oklepih plemstva pod vodstvom doe finovim (francoskim prestolonaslednikom).
Večjo kmečko vstajo je doživela Anglija 1. 1381. Nauki refors matorja Wiclifa in pa stoletna vojna med Francijo in Anglijo ter njej sledeče pomanjkanje, so vzdramili kmečko prebivalstvo na punt. Prevratne ideje doktorja Martina na Švabskem in Frankovskem so 1. 1525. privedle do krvavih puntov. Tedaj so nemški kmetje zahtevali od graščakov omejitev desetine, pravico da sme kmet loviti, ribariti ter sekati les po gmajnah, zahtevali so odpravo podložništva itd. Toda gospoda je ušesa zamašila za to kmečko vpitje in se je ko kragulj na žrtev vrgla na kmeta in v krvi vtopila njegovo zahtevo po svo* boščinah.
Kakor je pred stoletji divjala borba za staro pravdo v zapadni Evropi, tako se je v 17. in 18. stoletju prenesla na naša tla. Še prej' pa se je dolenjski kmet zvezal s Hrvati pod Matijo Gubcem in Ilijo Gregoričem proti silovitostim in skrunstvom vlastelina Ferenca Ta* hija. Pri Brežicah se je prvič križala kosa in bat slovenskega kmeta s sulico in mečem izurjenega viteza. Tam in pri Stubicah je 1. 1573. bila udušena »seljačka buna«. Kmečki kralj Matija Gubec pa je bil na Markovem trgu v Zagrebu kronan z razbeljeno krono...
Toda zatirani tlačani se niso zbali, ker jim je bila stara pravda z razbeljenimi kleščami odmerjena. In kako naj bi se zbali, ko so po 30 letni vojni iz Dunaja zahtevali vedno novih davkov! Plemstvo je bilo vojnega davka skoraj popolnoma oproščeno!, kmet je moral prevzeti breme. Vrhutega so obdavčili še najnujnejše življenske po« trebščine sol, meso, vino. Slabe letine, kuga, kobilice, roparji, turške in benečanske vojne vse to je ljudstvo tiralo naravnost v obup. Ni čudai če je kri zavrela ob pogledu na grajska bogastva in na lastno bedo. Kmečko ljudstvo si je do konca 18. stoletja iskalo z oboroženo roko pravice. In tudi v naši ljubi deželici so naši predniki v obupu žugali proti gradovom.
Prvi večji punt se je vnel 1. 1627. na Tolminskem. Tolminski gla« var Gašpar Dornberg je vpeljal nekatere nove davke na novoiztreb* ljene njive in senožeti, zahteval je namesto tlake denar in vžitnino na vino. Ljudstvo je godrnjalo, glavar Gašpar pa se je na utrjenem Kozlovem robu rogal ljudski bedi in jim pošiljal svoje hlapce, da so zadnji rep iz hleva odvedli ubogemu tlačanu, če ni davka ob dnevu odrajtal. Ljudstvo se je začelo upirati. Neki Jernej Mavric . je vodil upor. Šel je celo pred cesarja Ferdinanda samega. V Tolmin je prišla cesarska komisija, ki je poslušala pritožbe tlačanov; a prav je dala 'grofu in Mavrica izgnala iz domačije.
Čez nekaj let so tolminsko grofijo kupili grofje Lanthieriji. Toda obrnilo se ni nič na boljše. Davek vrhu davka, roboto vrhu robote so nakladali Tolmincem na pleča. Tedaj je Šimon Golja s Kneže vnemal ljudi, naj poterjajo staro pravdo. Tudi Golja je romal na Dunaj pred cesarja Leopolda. A namesto pravice so dali tolminskim odposlancem okove. Le Golji in še nekaterim drugim se je posrečilo uiti domov. Za njimi je pa že prihitelo cesarsko povelje, naj jih zapro, ker šuntajo ljudstvo proti gosposki. Tako se je zgodilq da je moral Golja povezati nekaj bornega imetja in culo in šel je preko Kolo« vrata med beneške Slovence iskat strehe in kosa kruha. Vse njegovo premoženje pa je zasegla cesarska kasa.
Illl!lllllli!l!!ll!!l!in
Jfe pozabite na darove
za „JVaš čolnič'7
P. Keller (prevedel dr. A. K.)
0 glasbenem življenju v Altenrodi.
(Nadaljevanje.)
D OUK je bil skoro vsak večer.
Gospodu Cirilu je bilo treba priznati, da ga je kot učitelja v prid« nosti in požrtvovalnosti komaj kdo lahko prekosil. Vsi štirje učenci so se izkazali nadarjene črez povprečnost. Daleč najbolj nadarjen je bil krovec; vse je igraje razumel in kar mu je enkrat popravil, ni nikdar več napačno naredil. Začel se je dobro oblačiti, hodil je redno počesan in obrit, imel je svetlo bele zobe in vedel se je vedno brez« hibneje. Ako ga je lekarnar kdaj povabil, je utegnil ostati. Njegovi prijatelji v »Ščuki« so bili z njim seveda skrajno nezadovoljni.
Pouk o tvorjenju glasov se je nadaljeval. Nato je prišel pouk o naglaševanju, končno pouk o barvi glasu, ki pa je že silil v umetnost; poleg tega pa so se; prave pevske vaje vršile ponajveč med brezkončnim ponavljanjem skale: do, re, mi, fa ...
Vsi udeleženci so morali brati glasbene knjige in življenjepise ve« likih glasbenikov; naročili so tri glasbene časopise, predvsem pa so študirali in razlagali kritična poročila o koncertih iz dnevnega časo« pisja. Delali so z gorečo vnetostjo.
Črez tri mesece je Ciril rekel: »V nagrado za vašo pridnost in vašo vztrajnost hočemo sedaj poskusiti s prvim četverospevom. Izbral sem narodno pesem: ,V dolini tihi!'«
Ciril je imel nagovor o tej pesmi. Z veliko ljubeznijo in spošto« vanjem je govoril o Eichendorffu.
»Ta pesem je svetinja, naroden zaklad. In vendar, zaklad bi se bil kmalu izgubil Eichendorff je pesem po božjem navdihnenju napisal in jo poslal iz Konigsberga svojemu prijatelju Justinu Kernerju na Švabsko Ta je pesem bral, spoznal, da ima v rokah dragulj brez pri* mere in tekel iz svoje delovne sobe, da bi vse hišne sostanovalce sklical in jim ta biser pokazal. Ko se je Justin Kerner vrnil k svoji pisalni mizi, je Eichendorffov rokopis, ki ga je bil tam pustil, brez sledu iz« ginil. Preiskali so sobo. Zastonj. Okno je bilo odprto. Prepih je moral odnesti dragoceni list. Justin je obupaval. Vedel je, da Eichendorff ni dajal napraviti prepisov, da je biser izgubljen, ako se ne najde listič papirja, na katerega je vezan. Justin Kerner je ukazal, da so pet dni preiskavah njegov vrt in obmejna zemljišča. List je izginil. Da bi svo« jemu prijatelju Eichendorffu javil izgubo, si Kerner ni upal.
In takrat se je zgodil čudež. Krošnjar je prišel v Kernerjevo hišo, mož, ki je ponujal na prodaj košaro z razno drobnjarijo: doze za tobak, broše, otroške igrače. Svoje blago je ponudil tudi Kernerju. Takrat pa ta ugleda — skoro bi mu bilo srce zastalo — Eichendorffov rokopis, ovit okoli otroške ropotuljice
»V dolini tihi ...«
Prijem. Justin Kerner je imel pesem.
»Odkod imate ta papir?« je s tresočim se glasom vprašal krošnjarja.
Krošnjar si je listič ogledal.
»Ah, Bog,« je rekel, »to sem našel na nekem cvetočem lanenem polju. Bil je dober papir, na eni strani popolnoma nepopisan in zato sem ga porabil za zavijanje.«
Cvetoče laneno polje, kamor je veter odnesel Eichendorffovo ne» smrtno pesem iz Kernerjevega stanovanja, je bilo oddaljeno več kot eno nemško miljo.
Lahko si mislite, kako je Justin Kerner od boli in veselja jokal, ko je zopet imel tisti listič papirja! Ali slutite, kaj je taka nenadomestljiva svetinja iz svetišča človeštva? S to preprosto pesmijo, ki pa je vendar diamant nedopovedljive vrednosti, so se opajale uboge princesinje, privezane na neljubljene prince, ki so ljubile poročnika grajske straže; ta pesem je prišla kot opominjevalka k resnosti v popivanje zapravi ljivcev; ta pesem je peljala uboge mlade perice v zelo oddaljene vi; šave; samotni stari samci so peli pesem v mrzlih izbah; zamišljena kmečka dekleta so jo v tihi večerni uri zapela pri koritu vodnjaka; samoten popotnik jo je mrmral na cesti, od lune obsijani; star učenjak se je po dolgem duševnem delu splazil k svojemu klavirju in s trudnimi prsti še enkrat zaigral stari, ljubi napev. Pesem o nemškem gozdu, o ljubezni, o zdrobljenem prstanu, o vzkipevanju ranjenega srca in o hrepenenju po smrti. Oglejte, dragi poslušavci, tisti čisto veliki duh, ki se je imenoval Beethoven, je napisal svojo nesmrtno deveto simfonijo. Lahko iščete po vsej zemeljski krogli, nad zemljo in pod zemljo — tako velikega demantnega čoka, kot je ta »deveta«, ne najdete nikdar več! Kaj hoče Beethoven povedati v svoji deveti? Bil je človek, ki je, po krivdi ali nekrivdi, skratka, vse svoje življenje nad vsem dvomil. Nato je iskal odrešitve v divjem veselju. Ni je našel. Našel jo je končno šele v čistem veselju božjih isker. Eichendorffova majhna pe; smica ne pelje tako daleč — pelje v željo po smrti, vendar pa tudi skozi vse stopnje ljubezni in trpljenja. Vam, dragi poslušavci, hočem samo eno vtisniti v spomin: spoštovanje — spoštovanje pred umetnino, pa naj bo simfonija ali pa narodna pesem.«
Ko so se črez nekaj dni glasovi kvarteta v prvič skupno razlegli, je imel Ciril solze veselja v očeh.
»Tako lepo,« je rekel, »niso v Altenrodi še nikdar peli.«---
In tudi sem je prišla ljubezen in se vmešala v lepo igro. Kadar je Ciril poučeval, je bil strogo stvaren in je dobro pazil, da bi ne izdal česa o svojih čustvih do Šabinice. Vedel je, da je bil v začetku v ne; varnosti, da se pred ljubljenko osmeši in da izpolnitve vročega ljube; ženskega hrepenenja nič tako ne ovira, kot če se človek postavi v smešno luč.
Tako je bil Ciril vesten, da, strog učitelj in tudi Sabinici ni izpre; gledal nobene napake, dasiravno pri svojih popravah ni mogel skriti neke mehke nežnosti, ki pa mu je za krovca, lekarnarja in niti za go; spodično Liziko Tilgner ni preostajalo.
Doma v svoji borni sobi pa je Ciril često trpel največjo ljubezen; sko revščino in žalost vseh vrst. Od skromne dediščine po starših je imel še tisoč mark. K bodo te proč, bo stal pred ničem. Teta, njegova edina še živeča sorodnica, pri kateri je stanoval, je bila sama malo pre; možna in razen tega skrajno skopa. Kaj naj postane iz Cirila? Celo krovec je bil bogatejši od njega; nekdaj mu je zaupal, da ima majhen dedni delež in nekaj prihranka, skupaj tritisoč mark. To je pač po; vedal z dobrodušnim in vendar za Cirila ponižujočim namenom, da bi mu ponudil svojo pomoč, ako bo kdaj v denarni zadregi. Tako je pač vsakdo že od daleč videl, da je Ciril ubog stradavec.
Marjetica.
D ILA je solnčna nedelja. Šel sem po cesti in si odkrival za vsakim ovinkom prelepi niz slik, reko zeleno in loke in molčeče hraste, črne bo» rovce, razstresene skale in zopet reko, loke, gaje, pašnike s šekastim govedom na sebi in rože, po* krite s telesi čmrljev, čebel in metuljev, procesijo mravelj in bežečo kačo črnico. Peljal sem se proti samotnemu mlinu, proti velikemu posestvu, ki je bilo ob reki, kot malo kraljestvo, na katerem je kraljevala vdova Ana Goršetova s svojim si« nom Antonom, ki so mu rekli še za časa življenja njegovega očeta Anton Gorše Mlajši in ki je bil sedaj že dvajset let star. Imela je Ana še dve hčerki, petnajstletno lepo črnolaso Marijano, in in prav tako lepo plavolaso Dano, izmed katerih je bila prva, mlajša, stara trinajst let in starejša petnajst. Ko sem prišel do velikega loka, ki spada že v okvir Aninega kraljestva, sem zaslišal peti pesem in iz nje takoj spoznal glas Marijane in Dane, tretji, ljubek, otroški, mi je bil ne? poznan.
Ramo, ramo, ramo, k morju moramo, zato le urno v krog kolo! Andremo a Trieste ehe nuovo e' e veder! (Šli bomo proti Trstu gledat kaj je novega.)
In če prav ne bi vedel, bi sklepal sedaj lahko, da študirata Ma« rijana in Dana v Trstu in da stanujeta v zunanjem mestnem obroču, kjer se gredo to pesem pojoč otroci, sad dveh narodov, kolo. Vedel sem tudi, da je kakor , vsako leto med njima nov otrok, eden ubogi izmed najubožnejših, ki ga je, kakor druga leta, dobra vdova Ana vzela na svoj dom čez počitnice, kajti imela je res dobro srce.
Pogledal sem skozi zeleno ograjo. Držale so se vse tri za roke, brzele v kolu in pele »Ramo-ramosramo« ... Nepokošena je bila trava pod njimi in tretje dekletce, katerega obraza nisem mogel dobro spoznati od daleč, je visoko privzdigovalo noge, kot da se boji po? hoditi travo. Najbrž je bila prvič na deželi.
»Hoolaa, Marijana, Dana!«
Kolo se je ustavilo na mestu, pogledale so vse tri proti cesti v enem trenotku in v drugem že pričele teči nasproti. Tuja deklica je ostala nekaj časa plašno zadaj in ko so ji tekoč namignile z roko, je odšla počasi za njimi.
Marijana in Dana sta se postavili lepo druga poleg druge in za* slišal sem v našem kraju neobičajni — Klanjam se, — ki je zadonel dvakrat počasi s tankim, še skoraj otroškim, glasom.
»Dober dan,« sem odgovoril smeje in stisnil drobni rokici obema. Dvoje črnih in dvoje modrih oči se je uprlo vame, kot da pričakujejo, kaj bom kakor navadno novega povedal. Obrnil sem se k tretji, ki je prišla in se ustavila nekaj korakov v ozadju.
»Kako se imenuješ?«
»Ne razumem slovenski,« je odgovorila z našimi besedami težko in iskaje vsako besedo. Morda je bil to edini stavek, ki se1 ga je naučila, za vsako priliko, če je hotel kdo govoriti slovensko z njo. Moral sem torej-v njenem jeziku vprašati še enkrat.
»Margherita Manfreddo.«
V roki je držala šopek marjetic, ki jih je utrgala po poti. Nežni, beli cveti z zlatom na sredi.
Solnce se je zarinilo s svojim žarom med zlato in bele liste in v zelene čaše med njimi. Ozrl sem se z njih na deklico.
Zlati lasje, bel obrazek in zelena obleka na slabotnem telesu.
»Margherita, svoje sestrice, marjetice imaš v roki.«
»Da, saj res pomeni njeno ime v italijanščini marjetica,« je rekla Marijana. »Da, saj res,« je rekla Dana.
»Nimajo duše kot jaz,« je odgovorila Margerita in gledala v cvete.
Pogledal sem ji v velike oči in se začudil.
»Koliko let imaš?«
»Dvanajst.«
»In na podstrešju stanuje v Trstu,« je pripomnila Marijana. »In strašno revščino imajo v sobi in grdo,« je pripomnila Dana.
Mogoče je slutila, kaj sta rekli, kajti lahna rdečica ji je zalila obrazek.
»Kako lepo je tukaj. Joj, da bi moja mati videla vse to in da bi vedel bratec, koliko sadja je tu! Poglejte, kako že jabolka zore in kako se napenjajo grozdne jagode s sokom in rože in reka in solnce in ptiči, ki se pode po vejah. Samo enkrat sem videla v kino take slike in nisem verjela. Sedaj pa mi je hudo, ker je tukaj tako lepo in tako slabo doma. Brat je bolan, mati dela, vedno dela. Pri oknu sedi in šiva, ves dan. Oče pa ...
Umolknila je.
»Oče pa pije, namesto da bi delal,« je nadaljevala Marijana, in Dana je prikimala z glavo. Margherita je zopet spoznala zmisel besed.
»Oče pije radi tega, ker je hudo. On vidi, da je hudo materi in vsem. Ne more dobiti dela. Zato pije. Mati sama mu da denarja. Jaz ga ljubim in mati ga ljubi in bratec tudi in on nas vse. Ali smo radi tega, ker mu je hudo, pije. Prej ni pil nikoli.«
Govorila je vedno bolj težko in nazadnje se je obrnila. Videl sem, da joka.
»Tudi sama je bolna. Jetika se je začela v njej. Zato je žalostni velikokrat,« sta povedali sestri. Prijel sem jo za roko in jo dvignil na kolo. Odšli smo proti hiši.
Lep je mlin vdove Ane. Poleg lepe, enonadstropne stanovanjske hiše se širijo gospodar sika poslopja, polna krav, volov in dveh parov konj, eden za nedeljsko vprego in eden za gospodarsko vprego. In je mnogo vozov; eden za v brda, eden za seno, tretji za listje, četrti za v mesto, peti majhen in ljubek za obiske in druge stvari vidiš, vse kar pomaga vstvarjati blagostanje. Sam, mlin pa je kot večna pesem, ki umolkne samo v nedeljo in v praznik. Neprestano kroži voda v strugah nad njim, v kotlini pod njim in vodnem rokavu za njim. V povodnji je mlin kot otok sredi novorojenega jezera. Trije griči, šest travnikov, vinogradi in mnogo polja, vše skupaj, vse na mestu, vse last vdove Ane in njenih otrok.
Ni bilo še tujca, da ga ne bi bili pogostili pri njej, ni bilo še reveža, popotnega in domačega, ki ne bi našel pri njej podpore. Imela je dobro srce in prav tako njen sin Anton, imenovan Mlajši, bodoči gospodar bogastva.
Tega Antona je poslala nekoč v šolo v Ljubljano. Študiral je štiri» najst dni, petnajsti pa sedel na vlak in se pripeljal lepo domov. Vdova Ana se je razjezila, ga prijela za ušesa, kakor so pravili, in ga peljala tako nazaj v Ljubljano. Prepovedala je gospodinji dajati mu denarja, da bi mu tako onemogočila pot domov. Ali njega so poklicali logi, sas motni travniki, zrelo grozdje in šumeča voda. Napotil se je peš in prišel v dveh dneh nazaj. Še bolj se je razsrdila vdova Ana ; ga pe» ljala tretjič v mesto, takrat pa je prišel že v enem dnevu in pol domov, brez jedi, brez denarja in odslej doma tudi ostal in se z vso vnemo lotil gospodarstva. Obe hčerki je pozneje peljala v tržaško šolo in čudno, obe je mestno življenje veselilo zelo in celo v šoli jima je ugajalo.
Še ena oseba je živela v tem majhnem kraljestvu; bila je to zna= menita oseba Pietra, mlinarja uslužbenca. Znal je govoriti dva jezika, slovenskega in italijanskega, in bil izredno ponosen na to. Kakor so bili vsi drugi prebivalci tega kraljestva dobrosrčni ljudje, tako je njemu te lastnosti manjkalo popolnoma. Telesno je bil grd človek, zalitih mozoljastih lic, majhnih izpitih, nekoliko škilečih oči in grdih skrivenčenih nog. S posli je bil zelo trd in velikokrat sirov in zato je marsikdo odšel iz tega kraja. Povzročal je prepirov v sosedstvu in pretepov v nedeljskih gostilnah. Vedel je, da ga ne mara nihče, zato tudi on ni maral drugih. Vdova sama ga je prenašala težko in vendar ga ni odslovila, ker je izborno poznal svoj posel in znal popraviti sam od časa do časa pokvarjene dele mlina. Vsa ta družba, vdova Ana, sin, obe hčerki. Margherita, mlinar Pietro in jaz smo sedli za mizo.
(Dalje prihodnjič.)
sak društvenik naj bo tekmovalec!
Prosvetne tekme.
Vedno bolj dozoreva misel, da so prosvetne tekme nekaj neobhodno potrebnega za našo organizacijo. Iz dežele prihajajo številne zahvale, v katerih izražajo voditelji našega prosvetnega gibanja popolno zadovoljstvo s tekmami — Vršile so se medtem
TEKME NA VOGERSKEM.
Dne 3. julija je priredilo dolenje»vip. okrožje prosvetne tekme na Vogerskem. Ob štirih in deset minut se je sestala komisija sestavljena iz gg.: Mermolja Mirko, preds., Pavlica Franc, taj., Bric Ivan, Koron Jos., C. Lisjak, R. Podgornik, č. g. Franke Ivan.
Dekliška tekmovalna vrsta v Zatolminu.
Komisija je določila vprašanja in opravičila zadržanega tekmovalca Jarca Al. Začne se izpraševanje. Po pozdravu predsednikovem pokliče predsednik po abecednem redu tekmovalce, ki so dosegli naslednje uspehe: Gorjan Stanislav (9 točk), Gregorič Aloj» zij (9.5 točk), Marvin Viktor (8 točk), Gregorič Ciril (10 točk, zmagalec), Šinigoj Jožef (8 točk). Po končanem izpraševanju se sestane komisija k seji in nato naznani izid tekem. Vsi tekmovalci sc bili z razredovanjem popolnoma zadovoljni. Besedo povzame g. okrožni predsednik Ivo Bric, ki častita zmagovalcu in tekmovalcem in izrazi željo, naj bi vneto delovali po načelih P. Z. — Nedeljo kasneje so se vršile prosvetne tekme
NA BANJŠICAH.
Ob petih popoldne se je sešla komisija v društvenih prostorih. Tekmam je pred« sedoval Fr. Pirih, za tajnika in izpraševalca je bil izvoljen č. g. Štefan Podberšček, kot člani so sodelovali č. g. J. Ušaj, Al. Sedeučič in Raf. Lazar. K, tekmi so se priglasili: Humar Fr. (9.5 točk, zmagovalec), Humar Stanko (9 točk), Markič Ant. (9 točk), Hu< mar Jožef (je zbolel), Humar St. in Žbogar Josip (oba opravičena radi odhoda v tujino). Tvarina pri izpraševanju je bila težka, odgovori dobri, komisija zadovoljna. Vsi tekmovalci so bili zadovoljni s kasifikacijo. Člani komisije so prisrčno častitali tekmo* valcem in ziragalcu. Zaključni govor je imel č. g. Štefan Podberšček, ki se je v pre* lepih besedah zahvalil vrlim fantom in jih vzpodbujal za nadaljnje delovanje. Tekma se zaključi ob šestih in tri četrt, nakar otvori društveni predsednik akademijo v čast sv. Cirilu in Metodu, kateri so prisostvovali tudi člani komisije. —Bog živi!
Delo in življ
Živimo v vročem poletju, ki je razgibalo na tisoče in tisoče delavnih rok. V ranem jutru se bliskajo kose, udarjajo motike, če» šejo grablje, mlatijo cepci. Naša dežela je postala živo mravljišče: vse dela in se poti. Kakor so različni kraji v naši deželi, tako je različno vreme in delo. Na Krasu in po Vipavskem vlada občutna suša, na Bov« škem pa nagaja dež. Glavno delo, s katerim se ukvarjajo naši pridni poljedelci, je ko« panje krompirja.
ije na deželi.
sarice molzle krave. Navadno velja za mol* ,žo sledeča prislovica: Umazane roke, črno
Krompir je najvažnejši in najizdatnejši pridelek. Evropa bo morala biti vedno hva« ležna Ameriki, da nam je dala krompir, ki je postal naš drugi vsakdanji kruh. Bil sem priča, ko so kopali na njivi krompir. De» kleta so tolkla z motikami, možki smo pa spregovorili par resnih besed. »Kako je z letino?« — »Ni slabo,« je začel gospodar, samo suša pritiska. Letina je splošno dobra, seme zdravo.« — »Pa kakšno seme ste vsa« dili?« — »Dobil sem nemški krompir od Zadružne zveze. Sicer sem z njim zadovo« ljen, vendar kaže, da ni za našo zemljo. Najbrže smo ga preveč časa pustili v zem« Iji. Je pa tako: Eni ta krompir hvalijo, dru« gi se pritožujejo. Ne vem, če bi sam Bog mogel vsem ustreči. Ponekod pravijo, da gnije. Jaz tega ne morem trditi. Večjidel so ljudje sami krivi. Ko so lansko leto kopali krompir, so pustili gnilega na njivi. Bacili so ostali v zemlji in se zaredili tudi v no« vem. Veliko napako delajo tudi oni kmetjt, ki spravljajo še sveži krompir, da se ga po« tem prime gniloba! Kmetijstvo je velika šo« la. Kdor ni zdelal te šole, pa šola zdeluje njega!«
Par dni nato smo bili v hribih, kjer se pase živina. Opazovali smo, kako so plan«
vime — pa belo mleko. Naša planšarica pa jc bila izredno snažna in nam je postregla še z gorkim mlekom. Gospodar je modro« val takole: »Cena živine je zadnje čase ta« ko padla, da se ne izplačajo stroški in trud. Sir ostaja, maslo nima primerne cene. Ven« dar je živinoreja naš edini dohodek. Zato bo treba pač kljub nizki ceni povečati pro« izvajanje in mlečne izdelke izboljšati. Zelo smo hvaležni Zadružni zvezi, da je posve« tila mlekarstvu posebno pažnjo. V deželi imamo okrog 150 mlekarn. Veliko je pa še zasebnih, ki se nočejo prijaviti, ker se boje, da ne bi kdo vtikal nosa v račune in da ne bi mlekarne zato obdavčili. Ker te vrste mlekarjev nima strokovnega nadzorstva, so seveda izdelki manj vredni in zato tudi slabše plačani. Kot drugod, velja tudi tu pravilo: V združenju je moč!«
Mimogrede smo se ustavili v vasi, ki slo« vi posebno vsled vzorne prašičereje. Dve dekleti sta ravno pripravljali »kosilo« za
lačne rilce. Zgovorna gospodinja nam je pripovedovala takole: »Lansko leto je bila cena prašičem zelo nizka. Zato se marsiko« mu ni zdelo vredno, da bi se ukvarjal s prašičerejo. Posledica je, da so mali pra« šički razmeroma zelo dragi. Lahko se zgodi.
da bo marsikdo drago plačal prašička, ve= liko potrosil za rejo in ga moral spet pod eeno prodati. Zato je tako ravnanje obso» janja vredno. Res je, da reja stane, vendar nekatere gospodinje ne znajo prašičev kr» miti. Hranijo jih vedno enako, čeprav raz= likujemo pri prašičereji posebno debelitves no dobo, ki se začenja kake tri mesece pred zakoljem. Poleti ni treba prašičev krmiti v taki meri, kot v jeseni. Seveda je s to
živaljo precej dela. a ker je veliko dela, je tudi veliko klobas. Brez izkušnje in prid» nosti tudi prašičereja ne uspeva.«
Opisali smo ta opazovanja in navodila zato, ker marsikdo izmed naših kmečkih fantov in deklet ne prebira prepotrebnega »Gospodarskega lista« in ker sta poljedeU stvo in živinoreja najvažnejši panogi naše» ga gospodarstva. Tudi tu velja pravilo: kdor ne napreduje, zaostaja!
Naši ljudje.
P. ButkovičsDomen. Naši čitatelji so go= tovo že opazili, da prinaša »čolnič« slike in prevode pod pseudonimom »Domen«. »Gru» senika«. Kdo pa je ta mož? Piše se Peter Butkovič in je župnik v Zgoniku na Krasu. Širom dežele je znan kot izvrsten ugankar. Sodeluje pri vseh važnejših naših sloven» skih listih in s spretnim peresom marsikaj lepega napiše in nariše. Posebno pa beli glave z ugankami. V imenu ugankarjev ga prosimo, naj tudi v »čolniču« zalaga ugan* karski kotiček, ker ima marsikdo veselje, da tre trde orehe.
Peter ButkovičsDomen.
Prosvetno društvo v Lomu. Med Sv. Lu» cijo in Avčami se dviga hrib, na katerem ležita prijazni vasici Kanalski in Tolminski
štirimi leti Prosvetno društvo, ki je eno najmočnejših in zelo delavnih. Zlasti so pridne članice obeh Dekliških krožkov. Le
Lom. Ljudje si služijo kruh z apnenicami in ogljem. Lepo je razvita v teh krajih žis vinoreja. Mladina si je ustanovila že pred
čitajte poročila v »Čolniču«, pa boste vide« li,kako vestno delajo vrli fantje in mladen» ke v Lomu! Bog jih živi!

PROSVETNA ZVEZA.
Gospodinjski tečaj — Sporočamo vsem društvom, da se bo začel gospodinjski te» čaj dne 1. avgusta in bo trajal do 4. sept. Prosilke, ki nameravajo obiskovati ta ve» levažni tečaj, morajo vložiti prošnjo m Prosv. zvezo, Corso Verdi 37. najkasneje do 24. julija. Prošnji, ki naj bo pisana na navadni papir, naj priložijo izkaz, da so do» polnile 16. leto, da so članice naših društev in potrdilo, da plačajo vnaprej 250 lir vzdr» ževalnine. Znižanih mest ni; zato naj nihče ne prosi za znižanje. Obrne naj se do do» mačih denarnih zavodov, če bodo mogli prispevati kaj k vzdrževalnim. Ker sc je že sedaj prijavilo precej prosilk, naj pri« zadete hite s prošnjo. One prosilke, ki bo» do sprejete, morajo priti v Alojzijevišče v nedeljo dne 31. julija do 5. ure popoldne in prinesti s seboj potrebno perilo, rjuhe, bri» sače in par predpasnikov. Vsa društva naj opozore pravočasno članice na ta prepo» trebni tečaj!
OSEBNE VESTI.
Dr. Lojze Simoniti, naš prijatelj, sotrud» nik in marljivi sodelaVec na prosvetnem polju je položil na vseučilišču v Bologni koncem junija zdravniški izpit in postal doktor zdravilstva. Značajnemu prijatelju in priljubljenemu tovarišu častitamo v ime» nu naše organizacije kar najprisrčneje.
Prof. Rado Bednarik, marljivi dopisnik čolniča«, podpr. Prosv. zveze in predsed» nik »Mladike« je postal profesor zgodovi» ne. Ker bo v avgustu odšel k vojakom, mu obenem s čestitkami izražamo najlepšo za» hvalo za njegovo vsestransko delo v prid naši organizaciji in želimo, naj se kmalu zdrav povrne med nas, ki ga cenimo ter smo mu globoko hvaležni. Bog živi!
Letošnji gg. novomašniki, katerih sliko prinašamo med »Pomenki«, so čč. gg.: M. Zorn, A. Martinčič, A. Žagar, B. Goljev» šček in A. Gulič. Idealne gospode naj v težavni službi podpira dobrotni Bog. Naša
organizacija jih najtopleje pozdravlja in se priporoča njihovi molitvi in delu!
Poročila sta se gg. Franc Pirih, požrtvo» valni bivši okrožni predsednik v Lokovcu in Lojze Vidmar, bivši društveni predsed» nik v Rihemberku. Obema naj trosi nebo trajno srečo v družinskem življenju!
Slovenski maturantje, ki so letos dovr» šili srednje šole in pridno delujejo na prosv. polju so gg.: Štrancar Ign., Biščak Vlado, Černigoj Adolf, Senčar Bogo, Štefan Ton» kli in Bone Benko. Vsem iskreno častitamo!
VEČJE PRIREDITVE.
Proslavo sv. Cirila in Metoda so obha» jala po večini vsa zavedna društva. Posebno slavnostno jo je praznovala naša organiza» cija v Gorici, ki je ta dan priredila skupno • sv. mašo s pridigo in sv. obhajilom. Iz de» žele so došla številna poročila o lepo uspe» lih prireditvah. Zlasti praznično so obha» jali jubilej sv. Cirila v Mirnu, Biljah, Pod» gori, Batujah, Podsabotinu, Oslaviji itd. Vsa čast onim društvom, ki so na primeren način proslavila spomin sv. blagovestnikov!
Okrožno romanje na Mirenski 4»rad. — V nedeljo dne 3. julija je priredilo okrožje svoje vsakoletno romanje na Mirenski grad. Prihiteli so fantje, možje in dekleta iz pro» svetnih društev našega okrožja, da skupno počaste Žalostno Mater na Mirenskem gra» du ter, da se duhovno poživijo za nadaljno društveno delo. Pri sv. maši je preč. g. dr. Zdešar z živo besedo predočil našim vrlim fantom možem in dekletom prvo in glavno načelo, ki diči prapor naših prosv. društev »Ljubi svojega Gospoda iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše« ter obrazložil, kakšno bodi razmerje do Boga in svojega bližnjega. Preko 500 jih je pristopilo k mizi Gospodovi med sv. mašo.
Po sv. maši so se bratski razgovarjali med seboj ter pretresavali o društvenih za» devah; pritrkovanje se je razlegalo doli v dolino oznanujoč »praznik naše mladine«. I11 še vedno so prihajali iz bližnjih vasi.
Pliromala sta tudi preč. g. prof. Terčelj in g. J. Bratuž. Člani in članice so z veseljem pozdravili njun prihod.
Pri drugi sv. maši je pel močan zbor pevci in pevke iz celega okrožja. Tudi g. Joško Bratuž, naš priljubljeni pevec, je za» pel nekaj Marijinh pesmi. Preč. g. prof. Terčelj je v svojem govoru »O verski ob» novi in ob boju materijalizmu« skušal do« kazati svojim prijateljem, da edino v pravi in živi veri do Boga in v nesebični, požr» tvovalni ljubezni do svojega bližnjega je možno dati svojemu rodu najtrdnejši fun» dament. Spomnil se je tudi v svojem go» voru sv. bratov Cirila in Metoda, ko obha» jamo letos 1100 letnico rojstva sv. Cirila.
Na novo poživljeni in duhovno pokrep» čani so odhajali naši fantje, možje in de> kleta iz toliko priljubljenega grička nn svo» je domove ter zanesli v društva novega ognja za nadalnje delo v procvit naših ka« toliških društev. Želja te mladine je, da bi se ta Marijina božja pot kar najbolj udo» mačila v celi naši organizaciji ter, da hi na» ša društva romala vsako leto k Žalostni M. B. na Mirenski grad.
Najiskrenejša zahvala preč. g. prof. Ter» čelju in g. .). Bratužu, ki sta nas obiskala na romanju in pripomogla, da je kar naj» boljše uspelo, kakor tudi čč. gg. misijonar» jem, ki so se zelo potrudili, da je romanje doseglo svoj namen.
Mirensko prosvetno okrožje.
Blagoslovitev novega društvenega doma v Podragi. — V nedeljo dne 26. junija jc obhajala Podraga in z njo vsa naša orga» nizacija slovesni dan. Po dolgih in napornih trudih so vrli društveniki postavili nov društveni dom. Stavba je velika in zelo pri» merno zgrajena. V njej najde prostora nad 600 ljudi. Oder je globok in pripraven. Do» vršena so že vsa dela, razen olepševalnih. Pridne roke so sijajno okrasile društveno dvorano z zelenjem, rožami in mlaji pred vhodom. Stavbo je blagoslovil č. g. župnik Iv. Kovač iz Št. Vida. Pevski zbor je zapel prelepo in pomembno pesem »Ako Gospod ne zida hiše«, nakar je veleč. g. župnik iz» pregovoril prekrasne besede o božjem bla» goslovu, ki počiva nad hišami, kjer vlada Bog. Pred polno dvorano je nastopil g.
zvezni tajnik Terčelj, ki je v globokih in ganljivih besedah orisal pomen rojstnega, božjega in društvenega doma ter se v ime» nu organizacije zahvalil vrlim možem in fantom, ki so z neštetimi žrtvami sezidali dom, ki je v ponos nele Podragi, temveč celi naši organizaciji. Pevski zbor je zapel par lepih pesmi, nakar so nastopili fantje telovadci s prostimi vajami. Zelo lep je bil nagovor domačega člana, ki je v izbrani besedi podal zgodovino društvenega doma in se spomnil preč. g. svetnika G. Kollerja. Pri igri »Trije tički« so se udeleženci od srca nasmejali. Vzorna je bila predstava iz »Hlapca Jerneja«, ki je pokazala, da so igralci že na precej visoki stopinji dramat» skega umevanja. Pri blagoslovitvi so bila zastopana društva iz Št. Vida, Vrhpolj, Vipave, Goč in Slapa. V imenu Prosv. zve» ze ponovno izrekamo vrlim članom in čla» nicam iz Podrage naše najiskrenejše ča» stitke in globoko hvaležnost za vzorno de» lo! Bog naj blagoslovi novi dom in vse, ki se bodo v njem zbirali!
Pozdravni večer na čast našim maturan» tom in maturantkam iz učiteljišč je prire» dila koncem junija P. Z. V lepo ozaljšani sobi je ob udeležbi zastopnikov kršč. or= ganizacij otvoril komerz g. dr. J. Kralj in pozdravil vse navzoče. Moški zbor je za» pel več krasnih pesmi. Zlasti so navzoče očarali solospevi g. J. Bratuža. G. prof. Terčelj je zbranim maturantom v pomemb» nem govoru govoril o pomenu in nalogah kršč. učiteljev. V imenu udeležencev se jc zahvalil gosp. V. Komac. V neprisiljeni zabavi je potekel krasni večer, ki ostane vsem v najlepšem spominu.
Telovadni nastop v Gočah pri Vipavi sc jc vršil 3. julija. Gočani so se potrudili, da je prireditev povsem častno izpadla. Na» stopili so člani s prostimi vajami, ki so jih izvajali natančno in mestoma naravnost mojstersko. Orodna telovadba je pokazala zadovoljiv napredek, dasi je bila marsikje še pomanjkljiva. Prav lepo so nastopile članice s simboličnimi vajami. Telovadni nastop je vodil zvezni načelnik Kolavčič, za prireditev imajo pa največ zaslug goški fantje in zlasti predsednik E. Kodre. Sviral je godbeni krožek iz Mirna. Prireditev je
lepo uspela. Naj bi ta uspeh še bolj navdu« šil naše vrle telovadce iz telovadnih odse« kov vipavskega okrožja. Bog živi!
OBVESTILA.
Knjižničarjem! One knjižnice, ki imajo manj kot 50 knjig, naj vsaj do 1. avgusta vlože prošnjo na P. Z. Bodite točni, da ne boste prekasni!
Nameravane večje prireditve v tekočem in naslednjem mesecu so sledeče: Dne 24. julija romanje srednjevipavskega in miren« skega okrožja na Vitovlje, dne 31. julija otvoritev gospodinjskega tečaja, dne 14. avgusta zvezni telovadni nastop v Mirnu, dne 15. avgusta dekliški praznik z akademi« jo v Gorici, kjer sodelujejo bližnji dekl. krožki.
Darove za »Čolnič« so poslali: Fantje na Colu (20 lir), neimenovan iz Črnega Vrha (10), Lojze Humar iz Podsabotina (5), Ter« čič Anton (2). — Iskrena hvala vsem! In drugi?
Tečaj za čč. gg. duhovnike —• društvene svetovalce jc predvidevan 5. in 6. septem« bra. Podrobnejša določila še priobčimo!
Misijonski kotiček bo z veseljem otvori« lo uredništvo, ako se bo javilo dovolj so« trudnikov. V prvi vrsti povabimo vse one, ki jim je pri srcu misijonska misel, naj skrbe za redno prispevke, ki jih bo ured« ništvo in članstvo z veseljem sprejelo!
OKROŽJA.
Okrožnico smo zopet poslali vsem gg. okrožnim predsednikom. Kdor bi ne sklical seje in ne poslal odgovora, bo prejel ukor. Posebno opozarjamo na to vsa ona okrož« ja, ki so v okrožnici imenovana. Če so veje trhle, kaj naj rečemo o vršičih!
Zgornje vipavsko okrožje je v seji dne 15. maja določilo naslednji red za prosvet« ne tekme: Na Colu dne 17. jul. fantovska vrsta. Začetek ob pol sedmih zjutraj. V Budanjah dekliška vrsta, začetek 17. jul. ob pol enajstih dop.. v Vrhpolju fantovska vrsta, začetek ob pol štirih popoldne, na Slapu fantovska vrsta, začetek dne 24. jul. ob desetih dop., na Planini fantovska vrsta dne 24. jul. ob pol štirih pop., v Podragi fantovska vrsta, začetek 31. jul. ob desetih
dop., na Gočah fantovska vrsta, začetek 31. jul. ob pol štirih pop. Veliko uspeha pri velevažnem delu!
Idrijsko okrožje je sklenilo v seji dne 12. jun. sledeče: Na Vel. Šmarje dne 15. av« gusta priredi okrožje romanje na Sv. Vi« šarje, kjer bo za vse članstvo skupna maša s sv. obhajilom. V Čekovniku se ustanovi godbeno društvo. Na tekme naj bodo pri« pravljene vse organizacije vsaj do sep« tembra.
Zastopnice dekl. krožkov iz goriške oko« lice imajo redne mesečne sestanke, kjer se porazgovarjajo o delu in načrtih. Sestanki so prav lepo obiskani. Prihodnji se bo vršil v nedeljo dne 31. julija, Naj bi tudi druga okrožja posnemala to prevažno zasnovo!
Srednjevipavsko okrožje je imelo sejo dne 15. maja. Udeležili so se seje zastop« niki iz Šturij. Ajdovščine, Štomaža in Vel. Žabelj. Neverjetno se nam zdi skoro po« ročilo, da tekmuje le društvo v Šturij i. Poudarjamo ponovno, da so dolžna tekmo« vati vsa društva, ki se niso opravičila pri Zvezi in dobila spregled od tekem. Upamo, da bo to opozorilo zadoščalo!
Romanja — Iz več okrožij nam priha« jajo vprašanja, ali ne bi kazalo napraviti veliko skupno romanje na Sv. Višarje. Od« bor je mnenja, da velika romanja ne dona« šajo onih uspehov, kot bi jih morala. Ob« čutno pomanjkanje, ki ga trpi dežela, nika« kor ni priporočljivo, da bi snovali romanja, ki so združena z večjimi stroški. Toplo pa priporočamo okrožna romanja na kako bližnjo božjo pot, kjer romarji lahko prei« mejo sv. zakramente in nimajo velikih stroškov.
DRUŠTVA.
»Mladika« v Gorici je v soboto dne 9. julija in naslednjo nedeljo doživela pre« krasno slavlje v čast sv. Cirilu in Metodu. Dovolite mi, g. urednik, da napišem vtise, ki so mi te dni segli globoko v dušo. V ne« deljo ob 8. uri zjutraj se je začela sveča« nost s sv. mašo. Kapela je bila vzorno okra« šena, na oltarju je blestela slika sv. Cirila in Metoda, prelepo petje je mogočno do« nelo nad nami, ki smo v pobožno molitev zatopljeni prisostvovali sv. daritvi. Med mašo je imel zelo občuten in pomemben
nagovor č. g. prof. Terčelj. Želeli bi, da bi njegove misli in dokazilne besede slišali vsi, ki imajo opravila s prosvetnim delom. Ta» ka pridiga je globoko razmišljanje o vsem tem, kar nam vsaki dan' stopa pred oči in išče rešitve v duši. Škoda, da nisem opazil pri tej cerkveni slovesnosti več inteligence, ki jo je v Gorici precej. Od takega prazno» vanja se ne bi smel odtegniti nihče, ki ima resno voljo, da bi naše prosvetno delo do» bilo globokejših verskih smernic.
Popoldne ob petih je bila pa napovedana akademija v Marzinijevi dvorani. Že prej» šr.ji večer so udeleženci odnesli najlepše vtise, zato ni čudno, da je bila dvorana na» bito polna. Z veseljem smo opazili zlasti številne zastopnike in udeležence iz oko» liških društev, ki jih lepo uspele »Madiki» ne« prireditve redno privabijo v častnem številu. Če imenujemo sploh »Mladikine« prireditve lepo uspele, moramo tej prire» ditvi dati prvo mesto. Snov, ki jo je tvoril program je bila popolnoma izvirna. Vse be» sedilo in dramatsko legendo je spisal g. prof. Terčelj Akademija se je začela z mo» gočno enoglasno himno, ki jo je veličastno zapel močan mešani zbor. Gč. Milka Ker» koč je na ljubek način dekamovala pesem »Sv. brata«, ki v posameznih oddelkih opi» suje pot sv. apostolov na Moravsko. Sledile so pevske točke moškega zbora s solo» petjem g. J. Bratuža. Dvorana je posluhni» la, občinstvo strmelo in živahno ploskalo. Moški zbor je mrmrajoče spremljal izbor» nega solista, ki je z občutkom pel češko pesem »Teče voda«. Primerno besedilo, vzorna interpretacija, umerjeno spremlja» nje in kot zvonček čisti glas g. Bratuža so udeležence razočarali. Isto smo opazili pri naslednji pesmi ruskega izvora »Večerni zvon«. Od mogočnih basov do zvonkega tenor»sola se je zlivala melodija v prisrčno tožbo po domu. Najlepše je zapel zbor hrvaško narodno »Zar je morala doč«. V tej pesmi je bil zbor dovršen in je nepri» merno lepše zapel kot v soboto zvečer. Za» stor se je vnovič odgrnil in pred nami sta stala naš slavček g. J. Bratuž in mladi ba» ritonist g. O. Franko. Pela sta narodno pe» sem »Rožica« po melodiji g. skladatelja V. Vodopivca. Priznanja ni hotelo biti konca.
Solista sta morala ponavljati. Ob tej pri» liki je društvo poklonilo navzočemu g. Vo» dopivcu, ki je z ljubeznijo komponiral po večini vse točke programa, šop nagelnov. Udeleženci niso štedili s priznanjem skrom» nemu g. skladatelju in požrtvovalnima so» listoma, ki ju pozna že vsa dežela. Nestrp» no smo čakali najlepše točke — dramatske legende »Luč«, ki v verzih mojstersko riše temno dobo paganstva naših pradedov, ki so sicer v poetičnem, a zablodncm maliko» vanju praznovali kresni večer na čast Sve» tovidu. Uvod otvarja glasnik (g. J. Bratuž), ki v pretresljivem solospevu toži nad ver» sko temo naših pradedov in kliče sv. bla» govestnika v temne moravske gozdove Ob krasni sceneriji in temni razsvetljavi se zdi pesem še bolj občutena. Oder se polagoma razsvetli. Pred nami se pokaže pestra slika mladenk, ki pleto vence na kresni večer. Med njimi svira guslar Mirogoj (g. A Knap). Ko godba utihne, začne simbolični ples. Ljubko izvajanje in živa godba sta dala primernemu besedilu odgovarjajoči poudarek. Mladenke: ggčne: K. Koejančič, Iv. Bednarik, F. Doktoric, M. Kerkoč, G. Simšič in N. Ušaj so z eleganco izvajale ples in prav lepo prepevale. G. Knap je bil zelo posrečeni tip guslarja, ki ima močan glas in prav primerne kretnje. Nekaj po» sebnega je bila paganska daritev ob mo» gočni himni na čast solncu. Dovršena sirn» bolika in primerna razsvetljava so dale pri» zoru naravnost veličasten značaj. Lahno kolo je bilo nekoliko manj srečno zasnova» no, a zadovoljivo izvedeno. Posebno smo bili pa presenečeni pri dramatskem in pev» skem nastopu Ljubimce (gč. Iv. Žvanutova). Njen lepi otožni glas in prikupljive geste so vredni večjega odra. Kar je Ljubinica pela, to je doživljala. Zato je bila njena igra in solospevi prisrčni in mestoma na» ravnost dovršeni. Slepi starec Radogost (g. Milan Povšič) je mojstersko igral zelo težko vlogo. Ob najlepšem solospevu je dosegel višek. Občinstvo je bilo izredno zadovoljno in je radovedno čakalo na drugi del. — Glas» nik je v lirični prošnji pretresljivo prosil sv. Majko Carigrajsko naj pošlje sv. apo» stola. Kdor je doumel fiesede, so se mu za» solzile oči ob tem pretresljivem prizofu.