Govor sloTenskega poslanca g. dra. Šnca v deželnem zboru štajerskem o ,,Scliulverein-u". Do7oljujem ai, odgo7arjati aa aekatere izpelja^e g. poslaaca dra. Recbbauerja. Oa govoril je o potrebi, da se poaiiri aarodaostai boj. Jaz uiislim, da aij aikogar 7 tej 7iaokej zboraici, ki bi ae prizaa^al te potrebe, saj je to pr7i pogoj, da razai aarodi aaše diža^e bi^ajo 7 miru drag poleg diazega, saj je to pogoj aašej vrlini ia raz7oju aaae aioči v slučaji voaajega boja. Ali pozabil je aavesti i aajmaajae aredstvo, kako bi se odpra^il narodnostoi boj s S7eta. Omeail nij-druzega, aego to, mi aaj bi bili zado^oljai, da vnarodaem oziru aa dolenjera Stajerakem 7ae tako ostaae, kakor doslej; Sto^enci aa doleajem Štajerakem ia ajih zastopaiki aaj mirao gledajo, da aeaiški nSchul7eieia" še 7eč otrok slo^easkib atarše7 potegae 7 aemški tabor ia da bode alo7easki aarod pri prihodajem ljudskem ateviljenji zopet za 56.000 duš maajši, aego pri poaledajej štetvi. Kako je to prišlo, da zdaj 56.000 Slo7eace7 figurira za Neoice, to </ed6 tiati aataačao, katerim je možao, gledati razaiere 7 okrajib ia kateri so dogodke pri zadajem ljudskem številjeaji razumeli. Naglašala ae je tedaj potreba, odstraaiti aarodaostai boj, a imeao^alo ae aij aobeao aredat^o, kako to iz7raiti. Prepir ia boj vrši se le za aaj7eča dobra člo^ečaastva, ia kedarkoli je bil boj, 7sikdar bojevalo se je za aaJ7eča dobra človeštva, za icsaico ia za pravico. Bila je ali piava, ali navidežua pravica, za katero potezale so se straake. Nu, gnspoda meaijo, prej bilo je tako lep;>, tako miiao, aikdo aij po7praše7al, kdo je Slovenec, kdo Nemec, dokler da so priali ljuti voditelji Slo7eace7 ia aabujnkali ljudstvo. Ob jedaern aaglašajo opravičeuost aarodaega čuvstva, atejejo si 7 aaj7ečo čast, da so ncmško aacijoaalui, pnpozaa^ajo, da iraamo tudi mi pravico, biti oarodnim, a pogoje? k aarodnemu razvoju aam ae bote dati. Tudi tu suče se boj za resaico, oziroaia za piavico. (Klici: Za moč!) Čul sem klic, da gre tu za moč. Kar se meae tiče, izpovedati aioram, da se aijaera aikdar potezal za aiofi, cital sem Virgila ia zoaao aii je, da je uže ,,domiaaadi cupido" (goapodst^aželaost) imeao^al ,,abomiaaada" (grdobao) ter posta^il y podzemeljski svet; jaz se ž ajo aijsem peča! il inisliaa, da gre tu le za pravao vprašaaje. Pa*ne samo Vi, goapoda na drugej straai, aaj bi 7ladali, temveč pra^ica ia reaaica atemeljeaa. Če bočete odstiaaiti aarodaostai prepir, rešiti morate pia^ao 7praaaaje. Omejiti aiorate pra^ai delokiog mej razaimi aai-odaostmi ia dobrovoljao aam dati, čeaar k daljaeaiu aarodaemu življenju potiebujemo. če aam tega ae do^olite, poteiu tudi aikdar ne morete reči, da se. Bepra^ičao branirao 7aših aapado7. Pred vsem tieba določiti, kaj saiemo terjati. Vsak člo^ek ima pravico, braniti sarnega aebe, 7sak člo^ek ima aagoa, obiaaiti saaiega sebe. Ia kakor člo^ek, tako tudi aarod. Nobea aarod aeče pogiaiti, vsak boce se ohraaiti, zato stori vae, da živi ae dalje. Tako veliki aarod aemaki, kakoi- tadi mali, ia kakor se je Baglašalo, ,,ubogi" aarod alo^eBslii. A če tudi ,,ubog", 7eader boče še dalje živeti- kot koristea člaa 7 rodbifli a7strijskih aaiodo7. (Bravo, bravo, aa desaej.) Ce se aam 7zame jezik, vzame se aaoi tudi aarodaost. V 7seb izjavab uasprotne straake, kar ae jib je obja^ilo aa spoiiajem Štajerskem, čita ae o aemŠKem bitji, Bemškej omiki, aemškej aravi, aemškej aili (moči) ia da aaj si vsakdo priavoji to aemško bitje ia S7ojatvo. Take časaike ia izjave poailjajo gotovo druatva ia osobe posamičnim župaaom, čital sem jib satn. Ne gre zato, da Slo7eoci oataaejo Sloveaci ae dalje, aego mi aaj prestaaemo biti Sloveaci, a temu se ustavljamo, ustavljamo ae aaiodaej smrti, pogiau S7ojega aaroda. Ker aam je 7aak člaa aašega uaroda Ijub ia drag, je li aa takej stopiaji, da je uže izpozaal 7redaost aarodae ideje ali pa ae, zaiadi tega pnbijamo prizade^anja aemskega ,,Schulvereiaa". Jaz misliai, da je 78acemu aarodu k aadaljaemu bitju potrebao izobraževaaje 7 lastaem materaem jeziku, a ravno ta se aam zabranjuje ia otežkoči. Več gg. govoraikov, mojib aomišljenikov, je uže razlagalo, da je na nekaterib šolab slovenskemu jezika odmerjen najmanjši prostor, na nekaterih pa celo nič. Mi aploh v vsej Štajerskej nijmauio ne jedne srednje šole; vse one vednosti in pojmovi, katerib treba omikanemu čtoveku, uče se naiii v tujem jeziku. Za take pojmove nijsmo se učili izrazov v Ia8tneoi jeziku in potem ae nani očita: Vi iniate siromašen jezik, omikauei govore le liemški, vi ne niorete uajnavadnejšib predmetov imenovati slovenski. To je zaamehovanje kot narnecek k prejšajej krivici. (Istina! na desnej!) Odvzela se je prej narodu možnost, izobraževati se v lastnem materineni jeziku, in putem ae mu oeita, da tega storil nij. Mi moratno pravico do pouka v slovenakem jeziku smatrati kot nconditio, sine qua non" (prvi pogoj) vaakeršnesprave. Dokler živi le jeden Slovenec, ki ljubi svojo narodnost, proteatiral bode proti tema narodnemu poailstva in proti temu, da ae apodnje štajerskim Slovencem na vseučiliači v Gradci dovzdaj nij odmeril najmanjši znanstveai prostor. Ce gospoda v reanici priznavate opravičenje Slovencev do daljnega življenja, potem morate tudi priznavati potrebo, da se uvede sloveuski jezik na Ijudakih in inestnih šolab, na višjej aoli, in dopuačati ne amete, da se kjerkoli slovenskemu narodu onenaogoči, izobraževati se v laataeru materinem jeziku. (Konec prib.)