I. Kenda: Mrtvi godec.
471
Mrtvi godec.
Temljinska pravljica. Zapisal I. Kenda.
edenkrat sta bila dva brata godca. Znala sta tako lepo gosti, da so vedeli daleč okolo zanja. Daleč okrog se ni obhajala ne svatba ne veselica, da ne bi ju klicali gost. Ali, prigodi se, da umrje starejši godec. Mlajši brat je močno žaloval po njem. Dokler sta oba godla, živela sta dobro in tudi mnogo zaslužila; zdaj pa ne bode več tako.
Kmalu po bratovi smrti ga povabijo na prav imenitno s vato v-ščino gost. Bil je v velikih skrbeh, ker se je bal, da sam ne bode mogel dobro gosti. Tisto jutro, ko je imel iti gost, gre v cerkev molit, da bi dobro opravil svoje delo. Iz cerkve grede obišče grob svojega brata. »Oj, bratec! Dokler sva bila oba, godilo se je nama dobro. Ne vem, kako bode pa zdaj, ko tebe ni več. Hudo se mi godi. Nocoj bodem moral gosti imenitnim svatom. Skrbi me, kako bode. Ko bi bil ti še živ, ne bi me to nič skrbelo. Ko bi mi mogel kako pomagati!« Tako toži in vzdihuje brat na grobu svojega brata in tovariša. Ko odmoli Očenaš za mrtvega brata, vrne se žalosten domov. Ali komaj zapre doma vrata za seboj, odpro se vrata zopet in v izbo stopi mrtvi godec, njega brat.
»Kam pojdeva gost?« vpraša mrtvec brata. Brat mu odgovori: »Tu tja k neki hiši. Pa počakaj malo; pridem takoj.« Nato gre brat k duhovniku, da mu svetuje, kaj mu je storiti. Duhovnik mu reče: »Kakor sta bila poprej, tako bodita tudi zdaj; če je godel on naprej, naj gode tudi zdaj. Le ugovarjati mu ne smeš. On ne bode nič jedel; zato ga tudi ne sili. Tudi ves denar shrani le ti.« Ko pride domov, reče mu mrtvec: »Zdaj pa le pojdiva, če si opravil.« In brata gresta gost svatom, ki so tako plesali, da se jim je vrtelo v glavi. Svoje žive dni niso slišali tako lepo gosti. Mrtvec je godel naprej, živi pa čez. Govorila nista nič. Piti in jesti jima ni manjkalo; todamrtvec ne pokusi nI jedi nI pijače. Brat ga pa tudi ni silil. Kar sta dobila denarja, shranil je vse le živi brat, ker je mrtvi tako hotel. Ko svatba konča, gresta domov. Doma izpregovori mrtvec: »Poprej sem jaz ubogal tebe, zdaj moraš pa ti mene.« — »Rad, rad te ubogam, ker si me rešil takih skrbij ;« odgovori mu brat. »Samo malo počakaj; pridem takoj.« In brat gre" zopet k duhovniku ter mu pove, česa hoče mrtvec od njega. Duhovnik
472
I. Kenda: Mrtvi godec.
mu reče: »Ti moraš vse storiti, kar zahteva on od tebe. Poprej je ubogal on tebe, zdaj moraš ti njega.« Ko se vrne godec domov, reče bratu, da je pripravljen ubogati ga. Mrtvec vstane in godca gresta na pokopališče. Grob se odpre in brata izgineta pod zčmljo. Tu da mrtvec bratu jesti in piti, kar je hotel. V grobu sta ostala delj časa. Jedenkrat reče mrtvec bratu: »Počakaj malo, pridem takoj.« Tako je rekel tudi živi brat, ko se je hodil posvetovat z duhovnikom in zdaj mu je mrtvec vračal. V tem pa prinese neki mož breme sena in reče godcu: »Ali ni tukaj brata?« Godec mu odgovori: »Ne! Sel je, pa kmalu pride.« — »Čakati pa ne utegnem,« odgovori mož, zadene breme sena in odide. Kmalu nato pride drug mož, prinese koš prsti in vpraša godca: »Ali ni tu brata?« — »Ne! Sel je nekam; pa mora kmalu priti,« odgovori godec. Mož mu reče: »Čakati pa ne utegnem.« Zadene prst in gre. Takoj nato pride še tretji mož, privede žensko pod pazduho in vpraša godca: »Ali ni tu brata?« Godec mu odgovori: »Ne! Sel je; pa mora vsak čas priti.« — »Čakati pa ne utegnem,« odgovori mož ter odvede žensko. Nato pride še brat in vpraša godca: »Ali bi se rad vrnil na svet?« Brat mu odgovori: »Rad, če je pripuščenje božje. Pa povej mi, kdo so bili tisti, ki so povpraševali po tebi?« —Mrtvec reče: »Tisti, ki je prinesel breme sena, mejil je s svojim travnikom na mojega. S koso je večkrat mahnil po moji travi. Zdaj nosi sen6 za menoj, da bi mi je vrnil; pa mu ne morem pomagati. — Tisti, ki je imel koš prsti, mahnil je večkrat z rovnico v mojo njivo ter mi tako prst kradel. Zdaj nosi prst za menoj; pa mu je ne morem vzeti. — Tisto žensko je bil pa Bog meni namenil. A prišel je tisti, ki jo je vodil pod pazduho in jo odgrajal. Zdaj hodi za menoj in mi jo ponuja, da bi poravnal krivico; pa jaz je ne morem vzeti.«
Godec se vrne na svet. Poti so bili drugi, hiše druge, drugi ljudje, vse je bilo drugo; ves svet se je predrugačil, odkar ga ni bilo na svetu. Povprašuje tu po tem, povprašuje tam po onem; ali nikdo mu ne ve odgovoriti, ker ni nobeden poznal ljudij, po katerih je povpraševal. Ljudje gredo k duhovniku. Ta najde v starih bukvah zapisano, da se je izgubil pred toliko leti neki godec iz tega kraja doma. Duhovnik pokliče godca pred se, vzame neke bukve in začne brati in križe delati. Ko neha brati, udari godca po glavi; godec se razsuje v pepel in prah, iz pepela pa vzleti bel golobček.