Leto XXV.
Poštnina plačana v gotovini.
Lendava, 20. marca 1938.
Štev. 12.
Cena 1 Din.
Vredništvo v Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.
Letna naročnina v državi 30 Din., mesečno 2 50 Din., v inozemstvi 72 Din., mesečno 6 Din. z M. Listom letno 100 Din. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din., mesečna 2 Din. — Plačati se mora naprej. Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. — Cena oglasov : Cela stran 800 Din,, pol stran 400 Din. i tak niže Poslano i med tekstom vsaka reč 2 D., mali oglasi do 10 reči 6 Din., viševsaka reč 1·60 Din.
Zaman so zidali.
Sv. Düh nam pravi v 126. Psalmi, vrsta 1.: „Če gospod ne zida hiše, zaman se trüdijo, ki jo zidajo“. Te reči se vistinitijo v sovjetskoj Rusiji. Novi drüžabni red so zidali, milijone lüdi pri tom spoklali, milijone je glad vmoro, sto i sto jezeri pri deli onemogli i ta spokapali, neštete jezere blodne dece je vmoro mraz i vse to zato, naj zidajo državo brez Boga, naj prinesejo srečo i blaženost na zemlo brez Boga. Zaman so zidali.
Tisti 21 voditelov ruske revolucije, ki zdaj sedijo na zatožnoj poti v Moskvi, i čakajo smrtno obsodbo ali teško, dugoletno vozo, so napunjeni s sovraštvom do Boga, zidali brez Boga. I ka so zidali, se na njih Samih rüši. Sami so spoznali na razpravi, da neso dobro zidali, da boljševizem je na kvar človečanstvi, zato so šteli spremeniti njegove navuke i zato so šteli zameniti tüdi lüdi, ki so na oblasti, da bi na novo došli oblastniki nači ravnali v razrüšenoj, nemirnoj Rusiji, kak so dozdajšnji.
Pa grozovita so sredstva, s šterimi so ti zaistino grozni ministri vodili i upravlali svoja ministerstva. Najgroznejši med njimi je bio notrašnji minister, Jagoda. Krvoločen židov, ki se ne bojao sam mešati čemer, da s sveta spravi nedužne lüdi. Sam je priznao i posredočili so zdravniki, šteri so ga mogli bogati, ovak bi glavo zgübili, kak dr. Ljevin i dr. Kazakov, da je Jagoda dao zagiftati svojega predhodnika, Menšinskega, da pride na njegovo mesto, pisatela Gorkega, potem Kujbiševa kak i sina Gorkega. Ravnotak je dao Jagoda napraviti raznovrstne čemere v praškaj i s temi praški potroso obleko pa knige Ježovove, ki je bio imenüvani za naslednika Jagodovoga. Te Jagoda je dao vmoriti tüdi Kirova, ki je bio eden najbole zaneslivih voditelov boljševizma. Do kolen je gazo te židov v krščanskoj krvi i se bogato z ropom i bogato svoje pomagače z ropom, z ropom imanja spoklanih jezerih i jezerih nedužnih žrtev.
Vsa Europa se za glavo drži i obsoja ta grozodejstva, štera so prišla na svetio po toj razpravi. V najvekšo zadrego so pa prišli francoski komunisti, ki javno pišejo v svojem glasili, da je Rusija slaba, pokvarjena država, od štere pomoči ne morejo čakati. Sam voditeo lüdske fronte v Franciji, Leon Blum priznava v svojem listi, kak i Van dervelde, bivši belgijski ministerski predsednik, socialist, da so vsega obsojenja vredna djanja v v Rusiji i držita voditele boljševizma za norce ali pokvarjence.
Zdaj se bojijo že oficerje i sami sodniki, da pridejo na zatožno klop, ar Stalin, ta divja zverina v človečem teli, dvoji v dozdaj najbole vernih komunistaj, naj samo ostane na oblasti. Kremelj, casarski grad, gde stanüje, čuva tri jezero vojakov iz Ažije, bivše stražare je dao vse premestiti v drüga mesta, ar se je bojao, da ga s sveta spravijo.
Brez Boga so zidali komunisti, Bogi so boj povedali, a te je püsto, naj se li bojüje proti njemi te pa, kak sv. Pismo pravi, se smeje njihovoj borbi, ar samo z tov borbov bo komunizem vničo samoga sebe. Brez Boga so zidali i zidajo, zato se rüši i bo zrüšilo vso njihovo delo.
Od 21 zatoženih je 19 na smrt obsojenih, 2 pa na 25 letno vozo. Na novo sta pa zaprtiva maršala Blücher i Budjeni.
Govor g. Bajlec Franca
na banovinskom zasedanji 16. februarja 1938.
O decentralizaciji prosvete.
In ravno tako smatram za kulturno sramoto, da moramo mi še danes dokazovati Beogradu, kako nujno nam je potrebna medicinska fakulteta, zlasti pa kemični institut, in da to moramo dokumentirati naravnost s številom jetičnih naših akademikov, kateri so si to bolezen nalezli v neprimernih podkletnih prostorih kemičnega instituta. Sploh smatram za nečastno in nevredno našega naroda, zlasti za sramoto naše državne uprave, da še danes moramo dokazovati, kako potrebna nam je zgraditev naše univerze.
Mi dobro poznamo tiste struje v Beogradu, ki hočejo utesnjevati in zavirati naš kulturni in gospodarski razvoj, in dobro poznamo tudi njihove metode. Mnogo moralne, kulturne in gospodarske škode smo ze pretrpeli od teh krogov, zlasti, ker so tem krogom, kakor že omenjeno, stale stalno ob strani tudi naše najrazličnejše Centralistične vlade. V veliko olajšanje nam je zato bilo, ko je sedanji ministrski predsednik ob nastopu sedanje vlade tako jasno izpovedal imenom celokupne vlade, da hoče uvesti v vso našo državno upravo strogo pravičnost in enakopravnost. Mi verjemo in zaupamo v odločno in trdno voljo sedanje vlade v tem pogledu. Upamo zato, ker je sedanja vlada pač že neštetokrat dokazala, da hoče ta svoj program tudi v resnici v državni upravi uresničiti. Vemo sicer, da proti centralističnim in nam tako nenaklonjenim strujam tudi vlada često sama kako neprijetnost doživi. Saj še ni dolgo temu, ko smo imeli priliko videti, da je morala tudi vlada za trenutek ustaviti svoj korak, ko je nameravala v praksi izvesti tolikokrat poudarjeno enakopravnost ver v naši državi. Upamo pa, da bo s svojo odločno voljo premagala vse ovire in bo tudi dala nam to, kar nam gre. Zlasti zahtevamo, da vlada že z ozirom na sorazmerno veliko soudeležbo naše banovine pri državnih dohodkih, primerno dotira naše banovine pri državnih dohodkih, primerno dotira naše ljudsko šolstvo, naše srednje šolstvo, zlasti pa našo univerzo. Zahtevamo, da se namestitve in premestitve učiteljskih moči decentralizirajo in da se ta oblast prenese na bana, ki najbolj pozna naše lokalne razmere in potrebe. Učni načrti naj se prilagodijo našim posebnim narodnim, kulturnim in zgodovinskim prilikam, vsaka monopolizacija učnih knjig, učil in šolskih potrebščin naj se pa kot nam škodljiva ukine. Država naj pravično dotira tudi ostale naše kulturne institucije, zlasti muzej, narodno galerijo, umetnostno akademijo in druge naše najvišje kulturne institucije, ali nam pa da primerna sredstva na razpolago, da jih mi sami vzdržujemo. Saj naša baoovina, to je Slovenija, s tem beraškim banovinskim proračunom, s katerim razpolaga, dela naravnost čudeže in država naj bo, kar nam bo prepustila v lastno upravo, uverjena, da bomo s tistim vestno, pravično in razumno gospodarili v korist nam samim in v korist celokupni državi. Zato si usojam predložiti v tem pogledu sledečo resolucijo :
Resolucija:
Banski svet dravske banovine, zbran na svojem IX. rednem zasedanju v Ljubljani naproša gospoda bana, naj pri kraljevski vladi v Beogradu izposluje čimprejšnjo decentralizacijo prosvetne uprave v sledečem :
1. Ker nameščanje, premeščanje in dodeljevanje učnih moči iz Beograda povzroča ob nedovoljenem poznavanju krajevnih prosvetnih potreb razvoju slovenskega šolstva in splošne slovenske prosvete süne neprilike, naj to vrši v okviru proračunskih možnosti ban.
2. Učne načrte za slovensko ozemlje naj ban prilagodi v okviru obstoječih zakonov Slovenskim posebnim narodnim, zgodovinskim in kulturnim prilikam in se naj na tem ozemlju vrši šolski pouk po načrtih, ki jih izdela ban.
3. Vsaka monopolizacija šolskih knjig, učil in šolskih potrebščin naj se z ozirom na posebne prilike dravske banovine na njenem teritoriju, kolikor se je uvajala, ukine, oziroma se ne uvede.
4 Kraljevska vlada naj da vsa potrebna sredstva na razpolago, da se dopolnijo in zasedejo prazna učiteljska mesta na vseh šolah dravske banovine.
5. Za ustvaritev gornjih zahtev in želja naj kraljevska vlada poskrbi dovoljne kredite. Dovoljne kredite naj poslej prejema tudi univerza v Ljubljani, katere razmah je omejen uprav radi nedostajanja državnih dotacij.
Glede proračuna samega bi omenil le sledeče:
Hvaležen sem g. banu, da je moj predlog pri lanskoletni debati, naj se vnesejo v proračun tudi nagrade za umetnostna dela iz naše narodne zgodovine, upošteval in tozadevno postavko vnesel. Izredne važnosti je za naš narodni razvoj in ponos zlasti v sedanjih časih, da pravilno cenimo svojo zgodovino. Saj naša zgodovina ni tako brezpomembna, četudi smo majhen narod. Neizmerno herojstvo in izredna življenjska sila našega naroda se vidi že v tem, da je na tem koščku zemlje ob tolikih zgodo-
vinskih udarcih sploh še ostal kot narod tukaj. Zato je prav in primerno, da se z izdatnejšimi zneski podprejo zlasti vsa književna dela iz naše narodne zgodovine.
Neko opredeljeno stališče bi morala zavzeti naša banska uprava tudi v pogledu takozvane nacionalne vzgoje naroda od strani našega ljudskošolskega učiteljstva. Naše učiteljstvo je tako ne verjetno narodno nacionalno in vtepa v našo mladino tako neverjetne nacionalnost, da moramo to imenovati nič drugo ko raznarodovanje našega ljudstva. Če omenim našo Slovensko krajino, moram povedati, da je naše ljudstvo z neizmernim veseljem sprejelo vest o naši narodni državi in je z vso dušo pohitelo v njene meje ter se vzradostilo slovenskega učiteljstva, ki je prišlo k nam, da nam bo dalo to učiteljstvo tisto slovensko vzgojo, katere prej nismo bili deležni. Na žalost pa moram konstatirati, da mi nimamo učiteljstva, ki bi čutilo slovensko z našim ljudstvom, in v neki čudni, nam nerazumljivi svoji nacionalni navdušenosti zametuje in prezira vse, kar je našega, vse, kar je slovenskega. Želim, da se ta nacionaizem našega učiteljstva, ki je po mojem največkrat samo zabloda, usmeri v pravo pozitivno narodnovzgojno smer.
Končno bi še glede naše gimnazije v Murski Soboti omenil in prosil, naj kraljevska banska uprava osvoji predlog soboške občine, da se gradi na zemljišču, ki ga je občina za to dala na razpolago, novo gimnazijsko poslopje, ne da bi se samo sedanje staro gimnazijsko poslopje povečalo. S povečavanjem starih poslopij nastanejo vedno samo krpanje in je denar za taka dela vedno neracionalno porabljen.
Naša država činiteo mirü na sveti.
Dr. Stojadinovič, predsednik vlade i zvünešnji minister, je v svojem velikom govori pri priliki proračunske razprave pravo sledeče: Našo državo prištevajo zdaj po pravici med glavne
činitele mirü i obstoječega reda na Balkani i vsoj jüžnoshodnoj Europi. Te reči so bile točne lani, v še vekšoj meri so pa istinske letos. Jugoslovanskomi izvozi so zdaj odprta vsa tržišča sveta.
Mali narodi naj se ne zanašajo na Zvezo narodov.
V najmočnejšoj državi, v Angliji, je to povedao v parlamenti predsednik vlade Chamberlein. Njegov govor se glasi: „Ne Zvezo narodov se ne mogoče več zanašati. Naj mi tisti, ki me kritizirajo, odgovorijo na pitanja, štera mala država Europe sme dnes od Zveze narodov čakati pomoč, če bi bila napadena ? Ne odgovarjate. Zato pa
jaz odgovorim mesto vas: Niedna ! Zakaj bi potem še vkanjüvali male i srednje države, naj ohranijo svoje zavüpanje v Zvezo narodov, kda dobro znamo, da to ne istina. Zakaj bi je osvedočüvali, naj verjejo v mir, gda pa nega mirü, zakaj bi njim lagali, da se naj zanašajo na nekša varnostna jamstva, če pa takših jamstev nikde ne“.
Peterozveza na vidiki.
Ar je Zveza narodov odpovedala, je stopila znova v ospredje l.1933. sklenjena četverozveza Anglije, Francije, Nemčije i Italije. Ar je pa tistikrat Polska jako zamerila, da ne bila kak Peta velesila sprejete v to četverozvezo, jo je zdaj potolažo Mussolini. Te je najmre pozvao
Becka polkovnika, polskoga zvünešnjega ministra v Rim, gde je bio slovesno sprejet i gde se njemi je obečalo, da Polska zdaj pride v peterozvezo, štera potem stopi v zvezo z Malov zvezov i Rimskov zvezov, to je Jugoslavijov, Romunijov, Čehoslovaškov, Madjarskov i Austrijov.
Nemška vojska zasedla Austrijo.
v nedelo, 13. bi moglo oni glasanje, da li šče Austrija ostati samostojna država, ali se zdrüži z Nemčijov. Hitler je preprečo to glasanje, nemška vojska je vdrla v Austrijo i jo zasedla. Bivši kancler Schuschnigg se je mogo odpovedati. Njegova Zadnja reč po radiji je bila: Bog občuvaj Austrijo. Na njegovo
mesto je imenüvani za kanclera Seyss-lnquart, odvetnik i sestavlena nova vlada narodnih socialistov. Z nemškov vojskov je prišeo v Austrijo tüdi sam Hitler. Veliki deo Austrijov je navdüšeno sprejeo Nemce, vnogi so pa tüdi bridko objokavali zgübleno samostojnost svoje domovine. Postali smo tak sosedje Nemčije.
2
N O V I N E
20. marca 1938.
Nedela
v posti tretja.
Evangelij (Sv. LOkača 9 ) Tisti čas zganjao je Jezuš vraga, i on je bio nemi. I gda bi vö zgono vraga gučao je te njemi, i čüdivala se je vnožina. Ništeri so pa med njimi pravili Vu Belzebubi, vrajžem poglavniki, vrage žganja. I drügi sküšavajoči znamenje so z nebes prosili od njega. On pa kak je vido mišlenja njihova, pravo je njim : Vsakše Kralestvo vu sebi razdeljeno, opüsti se, i hiža na hižo spadne. Či je pa i šatan vu sebi razdeljeni, kak bode stalo Kralestvo njegovo ? da velite, ka jaz vu Belzebubi zganjam vrage : sinovje vaši v kom je zganjajo ? zato oni vaši sodci bodo. Či pa vu prsti Božem zganjam vrage : zaistlno je prišlo k vam Kralestvo Bože. Oda močen orožnati varje svoj dvor, meri so ona, štera ma či pa močnejši od njege pridoči oblada njega, vse orožje njegovo odnese, v šterom se je vüpao, i poroblenje njegovo razdili. Ki je nej zmenom, proti meni je ; i ki ne spravla zmenom, razsipava. Oda nečisti Düh vö zide z človeka, hodi po sühi mestaj, iskajoči počinek, i ne nejdejoči ga pravi: povrnem se vu hižo mojo, odket sam vö prišo. I gda pride, najde jo zmeklov pometeno osnajženo. Teda ide, i vzeme sebom sedem drügi dühov hüši od sebe, i notri stopivši tam prebivajo. I bodo slednja dugovanja onoga človeka hüša od ti prvi. Včinjeno je pa, gda bi eta pravo, podignovši rec nika žena med vnožinov, pravila je njemi: blažena utroba, štera je tebe nosila, i prsi, štere si ti cecao. On je pa pravo : od koga bole so blaženi, ki poslüšajo reč Božo, i njo obdržijo.
*
Tak nesrečnih lüdi zdaj nega med nami, ki bi bili od hüdobnoga düha obsedeni. Bat Odzvüna se to ne vidi. Vsaki človek v smrtnom grehi pa se nahaja v oblasti hüdoga düha. Toga trbe ešče vsikdar izganjati. Že pri sv. krsti maloga deteta ga izganjamo. Odraščeni človek pa pride s smrtnim grehom znova v vrajžo oblast. Tü se izganja s svetov spovedjov. Ta je za takšega človeka jedini redni pomoček za zveličanje.
Što se zna dobro spovedati, te se zna zveličati. Što se nešče spovedati ali nešče dobro spovedati, takši se nešče zveličati. Večno zveličanje ali večno pogüblenje, večna sreča ali večna nesreča je tak odvisna od spovedi. Spoved je tista zlata vajat, ki potegne človeka iz brezdna pogübe pa ga postavi v prostost bože dece, ga zdigne do nebes. Tak se spoved po pravici zove klüč nebeskih vrat. Što zna te klüč dobro obračati, tomi se nebesa odpro. S toga vidimo, da je spoved naše najpotrebnejše i najimenitnejše opravilo na zemli. Nikaj važnejšega, nikaj potrebnejšega nemamo na sveti opraviti, kak skrbeti za svoje zveličanje. To se pa zgodi ravno z dobrov spovedjov.
Klečeč se moremo Bogi zahvaliti, da nam je dao tak lehko sredstvo zveličanja. Istina, nekaj malo težavnoga ma na sebi sv. spoved. A v primeri s tem, ka pri spovedi dobimo, je tista težava kak mala igrača. Pomisli, za ka se ide ! Za večnost,— večnost dugo, brezkončno. Ide za to, ali bomo večno srečni ali večno i strašno nesrečni. To dvoje nam je dano na izbiro. Po smrtnom grehi je grešnikov delež pogüba. Večno pokoro boš delao, večen joč i obvüp te čaka . . .
Pa ti pravi Bog : samo tam k spovednici stopi, pred dühovnika poklekni i povej i obžalüj, ka si zagrešio, pa bo vse dobro. Bova znova prijatela, oblaki mojih srdov se razkadijo, znova bo posilalo sunce milosti nad tebe, i če vmerješ, te bom vzeo za večno k sebi, gde ti bo neizmerno dobro.
Če bi ti meo velki dug i bi te zato šteli odtirati s tvojega, pa bi prišeo nekak rekoč ti: Stopi tam v posojilnico, dobiš dosta penez brezi vsega. Što bi odlašao ? Što ne bi bio za to hvaležen? — Ravno tak je s spovedjov : samo se pove i obžalüje, pa je vse poravnano !
Skupno pismo
španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji.
Spet drugi nas obtožujejo, da smo predrzneži, ki izpostavljamo v negotovost vseoblastne ter nasilniške vladavine red Cerkve, katere svobodo smo dolžni braniti.
Ne; to svobodo zahtevamo ; pred vsem za izvrševanje svoje službe. Iz nje izhajajo vse svoboščine, ki jih branimo za Cerkev; in zaradi njene moči se nismo vezali z nikomer, ne z nikomer, ne z osebami, ne s silami, ne z ustanovami — pa naj smo za varstvo še tako hvaležni — da si so nas mogle rešiti sovražnika, ki nas je hotel učiniti ; in pripravljeni smo sodelovati kot škofje in kot Španci z vsemi, kateri si prizadevajo, da bi v Španiji spet vzpostavili vlado miru in pravice. Nobena politična oblast ne bo mogla reči, da smo se od te smeri kdaj oddaljili.
4. Petletje pred vojno.
Predvsem trdimo, da so tej vojni pripravljale pot nepremišljenost, zmote, včasih zlobnost ali bojazlilvost tistih, ki bi jo bili lahko preprečili, ako bi bili narod vladali po pravici.
Če pustimo vnemar druge, manj učinkovite vzroke, so bili zakonodajalci iz 1931, ki so si prizadevali, da bi pot naše zgodovine nagloma preokrenili v smer, ki je docela nasprotna naravi in zahtevam narodnega duha, in še posebno nasprotna verskemu mišljenju, ki v državi prevladuje. Ustava in laični zakoni, ki so pokazali svojo miselnost, so bili siloviti neprestani napadi na narodno zavest. Ko so razveljavljali božje pravice in ob tla pritisnili cerkev, je ostala naša družba oslabljena v zakonitem redu, v tem, kar ima družabno življenje v sebi najbistvenejšega, to je vero. Špansko ljudstvo, ki je po večini ohranilo v sebi vero svojih očetov živo, je z nezmagano potrpežlivost sprejemalo ponovne žalitve, ki so jih njegovi vesti zadajali krivični zakoni; toda predrznost njegovih oblastnikov, združena s sramotenjem, je ljudstvu v duši vzbudila odpor in ugovor proti taki socialni oblasti, ki se je pregrešila nad najosnovnejšo pravičnostjo, dolžno Bogu in vesti državljanov.
S tem je v zvezi, da se je vlada ob mnogih važnih prilikah odrekla svoji oblasti nad drhaljo. Požigi svetišč v Madridu in po pokrajinah maja 1931, oktobrske vstaje leta 1934, zlasti v Kataloniji in Asturiji, kjer je gospodovalo brezvladje dva tedna, viharna doba od februarja do julija 1936, v kateri so porušili ali oskrunili 411 cerkva in med katero je prišlo do okoli 3000 hudih napadov političnega in družabnega značaja — vse to je napovedovalo popolno zrušitev javne avtoritete, katera je pogostoma vidno podlegla sili ali tajnih moči, ki so njeno delovanje izrabljale.
Naša politična vladavina demokratične svobode se je rušila zaradi samovoljnosti državne oblasti in zaradi nasilja vlade, ki je pogazila ljudsko voljo, ko je ustvarila svoj politični ustroj v boju za večino naroda. Primer za to imamo v zadnjih volitvah za državni zbor februarja 1936, ko so desničarske stranke z več kakor milijonom glasov presežka nad levičarskimi dobile 118 poslancev, manj kakor Ljudska fronta, ker so samovoljno uničili volivne zapisnike iz celih pokrajin in tako v korenini okrnili zakonitost parlamenta.
(Dalje.)
Veliki vihéri
nad Anglijov.
Te dni so divjali nad vso Anglijov veliki vihéri, ki so povzročili ne samo velike snežne zamete, temveč tüdi razburkali morje, da je vdarilo čez bregove i napravilo velikansko škodo. — Tü spodkar vidimo mlin na veter, ki je skoro ves pod vodov, čeravno mlini na veter stojijo navadno na bregi. — Zgoraj se nam kaže most pri Margate. Močen vihér je z mosta iztrgao cele mostnice pa je odneseo. Tak je bio promet na mosti nemogoč.
Našim v Franciji!
Na podlagi krasnih pisem sem določo, da bom i 27. marca spovedavao, mešüvao i predgao v Longsols (Aube), 24. aprila pa v Tigy (Loiret). — Za več j drügih krajov določim točen den včasi kak dobim še bole točna poročila, ki sem jih že oproso. — Vsem se še posebi zahvalüjem za vnoga lepa pisma. Naznanjam, da me v Parizi najdete vsakši den (zvün i srede i četrtka) na stanovanji (Metro : „St. Ambroise“, Direction „Maine de Montreiil“ ali „Pont des Sévres’), samo blagovolite mi sporočiti ob šteroj vöri pridete, da bom gvüšno doma. V sredo i četrtek od 10—13 (1) vöri in 17—20 (5—8) vöri sem v jugoslovanskom izseljenskom odposlanstvi metro „Alma Marcean“, direction kak prle — 3 rue Goethe, XVI, telefon Kléber 77—59, Legation royale de Yougoslavie en France, Office d’ émigration. - Tüdi vsa nadalna obvestila objavim v „Novinaj“ - Camplin, Paris XI, Bd. Voltaire 57.
Takše dekle so nam potrebne.
Kak neolikani i prostaški so nešterni iz tistih krogov, ki se ponašajo s svojov izobrazbov i kulturov, nam svedoči sledeči dogodek: Nedavno se je pelala z večernim vlakom iz Celja proti domi edna izmed članic Kat. prosvetnoga drüštva v Sv. Juriji ob juž. železnici. Malo za tem, kak je stopila v vlak, jo je ogovoro neznani mladi moški, velki, močen, i dobro oblečeni. Na prsaj je meo tisti znak, šteroga nešterni gizdavci ponosno nosijo na svojih prsaj kak da bi bio kakše odlikovanje i njim davao kakše predpravice. Pitao jo je, kama se pela i njemi je bilo žao, da se ne pela v Maribor kak on, da bi se dele vküp vozila. Nato jo pita: „Gospodična, zakaj pa mate te znak? Kakši znak je to?“ - „Znak Prosvetnoga drüštva, šteroga članica sam.“ - „Dol ga denite :“ - „Zakaj? Pred vami? Ka pa, či bi jaz vam pravila, da svojega denite dol ?“ -„Včasi ga denite dol, če ne, vam ga jaz strgam !“ - „Gospod, pazite, ka me ne svadite !“ - „To je znak tistih klerikavzarov, tistih lažlivcov, tistih —“ Dekli je bilo zadosta, namerila je pravo roko i njemi pravila odločno : „Gospod, samo šče edno reč povejte, pa vas tü pred vsemi splüskam !“ Odišeo je, kak pes, či ga što zbije. Nekaj zvünrednoga je, da je 15 letna mladenka Premagala takšega korenjaka. Vsi navzoči so odobravali njeni odločni nastop i se smejali vitezi‘. Par oseb, ki so mele iste znake kak on, je osramočeno kimalo v koti. To je novi dokaz za .vitežtvo‘ teh lüdi. Dekla pa naj bo vzgled vsem našim mladenkam. Takše so potrebne našim organizacijam !
Prekmursko Zdávanje v Franciji.
Se razmi, najprle smo morali iti na občino. Bilo je že kesno zadvečera. V pisarni so vužgali elektriko. Bilo nas je okoli petdeset, zvekšega Prekmurci, nekaj pa Francozov, vsakši lepo na mehkom sedeži. Mladoženec pa sneha sta podpisala več listim, nato so pa gospod župan stopili k omari, vzeli iz njega francusko trobojnico, že lepo zvezano kak pantlik, si jo prilično vrgli okoli pojasa, nato pa vstanoli. — Tüdi nas so pozvali naj vstanemo, te so pa slovesno pitali našiva zdavanca, či v zakon privolita. Pravila sta, ka „ja“. — Zdaj smo pa smeli sesti, sledio je ofer (kak v cerkvi —), ki so ga odločili za občinske sirmake. S tem je bilo na občini opravleno, gospod župan so dali pisano potrdilo, da smemo iti v cerkev. Pa tüdi ovači so bili gospod župan jako prijazni. Zanimali so se, či se pri nas tüdi tak vrši zdavanje. Povedali smo, ka nej. Te so se pa zanimali za naš obred, pa so našega slovenskoga dühovnika celo spremlali v cerkev pa so na konci pravili, da je bilo jako lepo. — Kak tüdi nej; zvonili so z vsemi zvonovi, na oltari so bile požgane vse sveče, ešče električne. In nato dühovnik v prekmurščini oba pita, jiva z štolov zveže in končno v prekmurščini na križ prisegneta. —
Kak so nas Francuzi, še bole pa Francuzinje gledale pa poslüšale ! Mala deklička, komaj obladala dugi šlar, ki ga je nosila sneha. — Z večimi automobili smo se odpelali na gostüvanje v hotel. Da bi vi vidli, kak so Francuzi okinčali gostüvanjaj sobo ! Tak lepo zato nej, kak znajo naši Goričanci slavoloke kinčati. — Podvorili so nam pa izborno. „Šampanijo“ (šampanjec) -- tak naši pravijo najbogšemi francuskomi vini — smo pili. Meli smo dobre naše pesmarce. Te bi vi morali viditi Francuze, gda smo mi spevali ! Kak želno so poslüšali našo lepo pesem, kak nevoščeno so nas pri tom gledali. Ka oni zato ne vejo tak lepo spevati, posebno sküpno nej. Tak smo jih navdüšiii, ka so nam šče oni spevali par francuskih pesmi: eden on od svoje lepe Normandije in ona od lübezni, vsakši posebi — Skoron bi pozabo: najbole so Francuzi vküp leteli, gda smo mi pred gostüvanjom molili. — Oni žalibog te navade nemajo... Tüdi govor našega dühovnika so z odprtimi vüstmi poslüšali : od tolažbe, ki nam jo vera davle v tüjini, je gučao in vse pozdravo, posebi naše prekmurske evangeličance, ki tom v lepom prijatelstvi živejo z našimi katoličani. — Svojega mužikaša smo tüdi meli: izborno nas je zabavao, gda smo morali dugo čakati na fotografa, ki nas je slikao pri električnoj svetlobi, sezna tüdi s pomočjov
magnezijovoga praha.
Ka nete v zmoti : tiste fine večerje v hoteli za približno 50 gostov, je plačao dober vert naših izseljencov, gospod Korpel, ki se njemi na tom mesti javno zahvalüjemo ; tüdi zato, ka pri njem delavci lehko redno zvršavlejo svoje verske dužnosti; ki je z najvekšim veseljom sam z autom vozo našega dühovnika pa mladožence i svatbo v več km. oddaljeno cerkev. Ravnotak njegova dobra gospa i oba sina so vse hvale vredni, ar tak lepo ravnajo z našimi izseljenci. — Kak dühovnik se vsem iz srca zahvalim . . .
Bilo je to 26. februara v Remicourt, farna cerkev Amifontaine, département Aisne. Mladoženca Bojnec Ivan i Seredi Margita, oba iz Bogojine. Zdavao jih je naš izseljenski dühovnik Camplin, snehin bratanec. Na gostüvanji so se zbrali naši izseljenci, največ iz Bogojine, v nepopisno velkoj lübezni, ki jo more občütiti samo tisti, ki je v tüjini že kaj takšega doživo...
Zahvalimo se tüdi tamošnjemi gospodi plebanuši, ki so nam v vsakšem pogledi šli na roko. — Obema mladožencoma, ki živela na marofi v kraji, ki je tak našoj krajini spodoben, naročnikoma naših listov, kak tüdi ostalim večim (trem) prekmurskim drüžinam na tom farofi, Želemo najobilnejši blagoslov svete Drüžine, ki je tüdi duže časa živela v tüjini Egipta ...
20. marca 1938.
NOVINE
3
Glasi iz Slovenske krajine.
Navuk za tretjired sv. Frančiška je dnestjeden, 27. marca v Črensovcih po večernici. Večernice ob 2.
To pismo v globočino sega. „Rimacourt, Francija. Prečastiti g. urednik ! Približao se eden najsrečnejših trenutkov vašega dühovniškoga živlenja : god sv. Jožefa. Pri tom vašem godi vam želem, da bi se ga vnogo let včakali, da bi Slovenci v tüjini meli veliki Zaklad v vašem dobrom tiski. Pošilam vam zato v spomin šopek vijolic i lepo podobico sv. Trezike, naj vam ona bo vodnica do konca vašega živlenja i vas enkrat pripela v naročje božega kralestva i vam v njem podeli svetniško korono. S cvetlicami naj bo obsüta vaša pot i nebes kraljica vas naj vodi povsod. — Izseljenka Zorko Frančiška iz Melinec. — To pismo v globočino sega, v tisto globočino, do štere more segnoti samo zahvalna Jezušova ovčica. Vijolice z Francije i velike francoske svetnice, sv. Trezike podoba kažejo na zahvalno lübe-
zen do Jezuša, ki krepi v starosti i betegi svojega slugo, da more razstepenim ovcam pomagati. To spoznanje je tista globočina, do štere malošto pride, a prišla je siromaška dobra mladenka z Melinec. Ne ide se tü za poslane dare, za te se toti zahvalijo g. urednik z celoga srca, ar od nikoga jih ne želejo. Ide se tü za lübezen do Jezuša, štera spozna v njihovom deli čisto lübezen, apoštolsko lübezen do razstepenih ovc Slovenske krajine po širnom sveti. O da bi ta zahvalna lübezen zavladala vu vseh srcaj Slov. Krajine i verno vodil vse k Jezuši.
Na podporo naših listov je poslala Kranjec Katica iz Francije 10 Din. Bog povrni.
Nesreča v Franciji. Ritlop Štefan, 28 letni mladenec iz V. Polane, se je ponesrečo. Naleyao je benzin i lampica se je vužgala od njega, nastao ogenj, šteri je vničo en deo njegove obleke, sam pa je od doblene poškodbe vmro 5. marca. Zakopali so ga 7. marca. Na sprevod je prišlo
50 naših delavcov, eden celo 20 j km. daleč. Z velikim jočom so ga shranili v tüjo zemlo i tri vence položili na njegov grob, ednoga delavci, dva pa gospodarova žena i te sestra. Hiša gospodarova tüdi bridko žalüje za dobrim svojim delavcom. Jezušovo Srce naj se smilüje pokojnoga düši, njegove domače pa potolaži.
Naše gorice. To je naslov novoga mesečnika, šteri je namenjen za naše gorčance, da ž njega spoznajo, kak morajo pravilno ravnati z goricami i da znajo braniti svoje pravice. Cena na leto 30 Din. Naroči se na naslov: Uprava „Naših goric“ Maribor, krčevitna, Vinarska in sadjarska šola. Če je što kotriga „Vinarskoga drüštva za dravsko banovino“, plača za to drüštvo letno 20 Din. članarine i list dobi brezplačno. Goričancom ga priporačamo.
Grad. Marca 27. rojstni den naše na novo imenüvane občine „Grad“. Te den mo prvič postavlali „gračkoga“ župana, odkar smo i živemo v svojoj oslobojenoj domovini. Volili mo si župana i to g. Bačiča, šteromi se mamo največ zahvaliti za svojo lepo občino „Grad“ i šteri je gvüšna garancija, da de naša občina pod njegovim priličnim vodstvom hodila odsehmao ešče lepšo pot i dosegnola vse tiste potrebčine, štere ma v programi. Zato ne sme dnes nišče ostati doma, ar s tem škodi samo sebi, občini i našemi lüdstvi. Naši Volilci do dobro pazili, šteri so neprijatelje našega lüdstva i občine i šteri s svojov abstinencov (doma ostajanjem) zaverajo uspeh i napredek našega gospodarskoga, političnoga i kulturnoga živlenja. Pokažimo, da smo zreli i da s svojov slogov i močjov zahtevamo delenje i spoštüvanje naših pravic. To je naša odločna vola! Grački Volilci.
Krašči. Naša deca more hoditi 4 km. daleč na Pertočo v šolo. To je za malo deco posebno v zimskom časi, gda so slabe poti i mrzloj jako teško. Zato smo pobrali podpise i vložili na višjo oblasj prošnjo, da nam da v Kraščih dvorazredno šolo. Lokal za šolo smo že našli. Vüpamo, da bo naša prošnja vgodno rešena.
Strehovci. Prinas je par lüdi širilo nekše plakate, šteri so bili brez podpisa. Vsebina tej plakatov blati naše Slovenske voditele pa njihova dela. Malo se nam čüdno vidi, ka se tüdi med nami najdejo, šteri tak kaj slaboga širijo. Je že tak, kokoj je tüdi med dobrim zrnjom.
Markovci. Naš šolski upraviteo, Filo Balaž, so stopili v pokoj. Naj ga mirno vživajo.
Gančani. Dobili smo novoga šolskoga upravitela v osebi g. Cesar Vinka. Naj vodijo našo deco na poti jakosti, mi jih bomo podpirali.
Črensovci. „Dekliški krožek“ Prosvetnoga drüštva v Črensovcih, proslavi Materinski den na svetek Marijinoga oznanenja dne 25. marca. Na sporedi je lepa nabožna igra Klic božji i še več drügih točk. — Na to lepo proslavo so vablene zlasti matere i mladina. Vsi drügi dobro došli ! — Bog živi!
Zdala se je naša večletna naročnica v Franciji, Fujs Marija z Ižekovec z Koter Ivanom z Beltinec. Zdala sta se pred ednim tjednom v farnoj cerkvi v Beltinci. Gostüvanje je obiskala tüdi mil. grofica Zichy Marija. Dobro Srce Jezušovo blagoslovi njidva zakon.
Zahvala. Za novo kapelico sv. Martina v Martinišči je nabrao g. Čižek D. Gustav, Sobota 590 Din.; Marija Vogrinčič, Cankova 1015 Din. — Na gostüvanji nabrano: Casar Jožefa v Bogojini 40 Din.; Bencak Franca i Želodec Marije, Tišina, 71·50
Din.; Varga Alojza i Kreft Pepike, Satahovci 102 Din. — Dale so darüvali v dinaraj : Tišlarič Julijana, Krog 50, Gselman Rika, Cankova 25, Bejek Janko žup. Sv. Sebaštjan 50, Beton Marija, Cankova 50, drüžina Kovačič Antona i Franca 600, Jerec Treza, Bakovci 50, Ciglar Marija, Borejci 335, N. N. Črensovci 100, Dr. Bratina Franc, Sobota 100, Josip Bergant, Sobota 100, Dr. Šerbec Sobota 100, N. N. Sobota 100, ing. Zupančič Radovan, Sobota 50, Čižek Gustav, Sobota 50, Nežima Al., Sobota 20, Jože Maučec, Sobota 20, Sukič Janez kapl. Črensovci 20, Balažic Alojzija, Sobota 40, Cör Jožef, Noršinci 60, Bartaky Etelka, Markišavci 20, Štefančec Joško, miz. Sobota 200. Vsem darovnikom naj lübi Bog prav obilno poplača. Vsaki den se opravlajo posebne Zahvalne molitve za nje. Če bi što ščeo poslati penez za kapelico pa nema čeka, naj ga küpi na pošti i napiše gor Martinišče, M. Sobota Ček št. 13682. — Vodstvo.
Pogledovanje i žigosanje sodov. Na osnovi po Ministrstvu trgovine i industrije, osrednje uprave za mere i dragocene kovine v Beogradu z dne 5. I. 1938. štev. 5822/37 odobrenega delavnega programa se bode vršilo pregledovanje i žigosanje sodov pri postaji za kontrolo sodov v Murski Soboti dne
7. i 8. meseca aprila 1938. 12. i 13.	„	maja 1938.
9. l. 10.	„	junija 1938.
Gorička Prestolnica — Grad.
V ednom od najlepših delov goričkoga kota leži prostrana pa imenitna občina, štero so nekaki zvali »Gornja Lendava." Naše lüdstvo pa je te prelepi kotiček naše Goričke že od davna zvalo „Grad“. I pod tem imenom je kraj znán po celoj našoj Krajini. Zato so lüdje vedno pravili: „Bio sem pri Gradi, idem h Gradi, poznam gračkoga župana itd.“ Davna je že bila žele gračkih občanov, da se njihova fara i občina tüdi slüžbeno nazoveta „Grad“. Po prizadevanji mnogih naših zavednih sinov, posebno g. Bačiča i Gračkoga Vilija, i po zaslugi našega lüdskoga voditela dr. Korošca se je ta žela vresničila. Zednim so se deloma spremenile meje same občine z namenom, da občina ne bi bila tak rastepena i da bi bilo olajšano delo i napredek občini i občanom. Tak je odpadnola dve vöri oddaljene Trdkova, a priklüčili pa so se bližji Slaveči.
Po zakoni od občin so se zavolo teh sprememb morale raspisati nove občinske volitve. I tak naša gorička prestolnica — Grad, stoji pred novimi občinskimi volitvami. V nedelo 27. marca de postavlala ne več gornjelendavskoga župana, nego gračkoga župana. Že več kak poldrügo leto uspešno vodi našo občino i njeno gospodarstvo sposoben, veren, pošten i daleč po našoj krajini poznani naš občan g. Bačič Franc. S svojov sposobnostjov, delavnostjov i ugledom je v tom kratkom časi svojega županovanja privedo našo občino k lepomi napredki. S svojimi zvezami, rečjov i nevstrašenim nastopom je izproso že mnoge podpore gračkoj občini i pomogeo neštetim siromakom.
G. Bačič živi i dela za gračko občino. Njegovo sposobnost, uspehi, neutrüdlivost, skrb i nešteto poti za napredek gračke občine vidijo i priznavajo vsi resni i dobri lüdje. Ešče več! Tüdi resni nasprotniki, šteri dozdaj ne so bili i delali z nami, so sprevidili njegove uspehe i se lojalno priklüčili našemi gibanji. S tem so dali lepo priznanje deli i uspehom dozdajšnjoga župana i odbora.
Splošna žela večine gračkih volilcov, kak tüdi bodočnost naše občine nujno zahtevajo, da g. Bačič ostane naprej grački župan. Zato je za volitve pri Gradi v nedelo dne 27. marca postavlena samo lista JRZ, to je lista političnoga delovanje i živlenja slovenskoga lüdstva pod vodstvom dr. Korošca, štere predstavnik i nosilec pri nas je g. Bačič. Ta lista je zbrala zastop-
nike vseh stanov i vseh tistih dobromislečih lüdi, šterim v istino leži na skrbi napredek občine. Intrige tistih redkih nezadovolnežov, šteri vsigdar iščejo samo sebe i svoje koristi, delo vseh tistih, šteri so ščeli onemogočiti naš složen i sporazumen nastop, je razbito i bo pri volitvaj popolnoma propadlo. Kajti, v nedelo 27. marca do naši Volilci gračke občine oddali svoj glaš za Bačičevo sküpno listo i tak dokazali, da je zahvala i vernost do slovenskoga voditela dr. Korošca, vernost do Slovenske sküpnosti živa, vsigdar vekša i neomajna.
Grački volilci ! Našo občino Grad čakajo velki časi. S sküpnimi močmi moramo delati pod vodstvom g. Bačiča, da dobimo kimprle sodnijo, da nam nede trbelo nositi naših siromaških krajcarov v Soboto, Ravno tak moramo delati, da dobimo kimprle cesto i poštno zvezo s Sv. Jürijom na ednoj strani i z Mačkovci na drügoj strani. i to bo od zdajšnje vlade prle ali sledi dosegno g. Bačič. Po zaslugi naših voditelov Dr. Korošca i dr. Kreka so oživele naše zamržnjene zadrüge i posojilnice. Tüdi tü nam največ pomaga g. Bačič kakti zavüpnik i voditeo našega zadrüžništva, da pridemo do penez. Pri rešitvi naših kmečkih dugov nam je tak vsem dobro znano, da nam edini pomaga pri nas g. Bačič. Naše ceste, naši mostovje, naši siromacje, naše Občinsko gospodarstvo zahtevle za župana moža, kakši je g. Bačič. Če mo meli pri volitvaj pred očmi te prave i istinske potrebe, koristi i prednosti, a ne svoje sebične i grde mühe i trde glave, de vsakšemi jasno, kakša je naša dužnost.
Zato mo v nedelo 27. marca šli na volišče i oddali svoj glas. S tem dokažemo našo Zavednost i pomoremo našemi župani, da ležej i hitrej dosegne za našo občino njene potrebe. Kajti samo s slogov i sküpnov močjov nekaj dosegnemo na višiših mestaj. Ne nasedajmo zato tistim, šteri nas iz nekše razžaljenosti i sebičnih namenov odvračajo od naše dužnosti. Posebno Ti, mladi rod, šteri ponosno zdigaš zastavo svojo, zastavo svoje zavednosti i moči, v nedelo 27. marca pokaži, da prihaja tüdi k nam novi, Tvoj čas, čas našega slovenskoga napredka, zavednosti, moči i zmag. Naša lübezen i naša vernost zahtevajo, da čuvamo svojo rodno grüdo, svojo vero, svoj dom i rod od zgrablivih rok tüjincov.
Svetek Slovenske pesmi.
Kak smo že pisali, je v soboto 12. marca prišeo v Slov. krajino „Akademski pevski zbor“ iz Ljubljane. Večer te den je meo zbor velki pevski koncert v Soboti, šteroga se je vdeležila ne samo velka množina Sobočancov, liki tüdi dosta lüdi iz okolice (n. pr. iz Beltinec, s Cankove, Celó s Trdkove). Dvorana je bila puna, vstopnice so bilé že naprejodáne. „Akademski pevski zbor“ je zospevao petnajst pesmi, med njimi tüdi našo narodno „Lübi konja jaše“ v priredbi zborovoga dirigenta Franceta Marolta.
Prva pesem je bila »Oče naš“ iz 16. stoletja, napisani od prvoga slovenskoga pisatela Primoža Trubara, začetnika luteranstva na Slovenskom; Sledila je latinska „Glej, kako umira Pravični“, štere napev je zložo Jakob Gallus; za Foersterovov i Ravnikovov pesmijov so sledile Tomcove i Maroltove narodne, zospevane v narečji, v šterom so bilé zapisane:	Gorenjska
„Lambergar in Pegam“; belokrajinske „Zeleni Jurij“, „Svatske“; koroške „Visoki rej“, „Marija in mlinar“; Štajerska Flosarska“ ; medžimurska „Ni mi volja“; kraška „Srce je žalostno“ itd. Ponoviti so morali „Vojaško“ (komponist je dirigent sam !) i „Flosarsko“; jako se je povidla tüdi dolenjska „Ribnica“. Pevci
so v nedelo zospevalo latinsko pesem v katoličanskoj, Trubarovo pa v lüteranskoj cerkvi. Tak so te izvrsten zbor mogli čüti tüdi vnogi tisti, ki so ne bili na koncerti.
Če spóznamo pomen kulture, umetnosti, te moramo pripoznati, da je té koncert bio ogromnoga pomena ne samo za Soboto, liki za vso našo krajino. Pomislimo, da je naša gimnazijska mladina zastopala vso Slovensko krajino. V drügih večjih mestaj má dijaška mladina priliko spoznavati gledališče, glasbo, slikarstvo i drüga umetnosti — vsega toga v Soboti nemamo. Za izobrazbo i vzgojo našega dijaštva je to prevelka škoda. Zato je tem vekšega pomena, da je dijaštvo zdaj čulo naš najbolši pevski zbor i spoznalo na dostojen način lepotoslovenske pesmi ! — Važen je bio te koncert tüdi zato, ar so v Soboti vnogi lüdje, ki ali ne poznajo Slovenske kulture, ali pa celo mislijo, da je nega, da je menje vredne. Vsi tej so se lejko zdaj osvedočili, ka zmoremo Slovenci. Vsi, ki so želni i žedni lepote, so bili veseli, da so mogli čüti naše lepe pesmi i so zahvalni pevcom, pa tüdi vsem tistim, ki so se trüdili, da je zbor prišeo med nas. Gostje so bili izredno zadovolni med nami. Prosimo je že zdaj, naj nas kleti znova obiščejo!
Pred oltarom strelo dühovnika.
V vesi Lubomi pri Poznanji na Polskom je komunist Novak v nedelo 6. marca med božov slüžbov strelo župnika Stanislava Streicha. Novak je nedavno prišeo iz sovjetske Rusije i vodo propagando med delavstvom v Poznanj-i. Prišeo je med sv. mešov v cerkev i strelao na dühovnika pred oltarom z revolvov. Zadeo ga je v sence, da je bio včasi mrtev. Najo je skočo Novak na predganco i zakričao: „Naj živi komunizem! To sem včino za vzvišeno komunistično miseo!“ Nato je šteo pobegnoti skoz šegeštijo iz cerkve i da ga ne bi razdraženi lüdje zgrabili, je strelao i pri tom rano cerkov-
nika i ednoga ministranta. Vseedno so ga lüdje blüzi cerkvi zgrabili i bi ga na mesti bujli, či ga ne bi rešiti Orožniki. Zavolo zverinskoga komunietičnoga vmora vlada velko razburjenje v vsem kraji. Oblasti so morale poslati močne policijske oddelke, da krotijo razdraženo lüdstvo, ki bi ovak pobilo vse znane komunistične agitatore. Preiskava je ugotovila, da je bio Novak plačani agent ruskih boljševikov i da je iz Moskve dobo povelje, naj spravi s poti župnika Streicha, ki je meo zavolo svojega socialnoga dela izreden vpliv na delavstvo i je tak onemogočo komunističnim agitatorom vsaki uspeh.
Kak je v Austriji?
Miklas, austrijski kancler je odstopo, ar je na to bio prisiljen. — Hitler je Mussoliniji odgovoro, da nikdar ne bo toga pozabo, da Italija ne delala zaprek pri zasedbi Austrije. Maršal Göring je pa celo izjavo, da do Nemci zato večno zahvalni Italijanom. — Dosta lüdi, ki so bili za sloboščino Austrije, je zapretih, med njimi tüdi grački püšpek Pawlikovski. Austrija je postala del Nemčije pod naslovom Ostmark i 10. aprila to potrdi z glasanjom narod. Nemške vojske je vdrlo dvestojezero v Austrijo. — Anglija i Francija sta protestirali proti vdori, a nemška vlada je protest zavrnila iz razloga, da je vojsko povabila austrijska vlada na pomoč, ka ne bi pri nameravanom glasanji marca 13. prišlo do državlanske bojne. A te ugovorov ne drži v celoti, ar bi austrijske vojska mogla red držati. Nemce pa neso povabili austrijski rodolubi, nego hitlerevci, štere je na pritisk Nemčije Austrijska vlada mogla med svoje kotrige sprejeti. Austrijo so šteli zasesti i so jo. Druge države so mirne, ar, kak pravijo, se ne vmešavajo v austrijske notrašnje zadeve, bole povedano, ar se bojijo bojnih zapletlajov.
Dvejezero mladoga jaušja za saditi küpim Vinčec Jožef, Trnje 43.
Roje dobite küpiti i to 15 kišt v Ižekovcih št. 2l.
4
NOVINE
20. marca 1938.
„HIZICKI DOMAČOJ“
Pisma naših z tüjine
Kovač Štefan i žena Ana, Quievy, Francija: Prečastiti g. düšni pastir ! Obrnem se k vam z mojov slabov pisavov, ino najjakše pozdravlam ino se vam srčno zahvalüjem za vse trüde, štere nosite za nas iseljence. Naj vam bo večni Bog plačnik. Tüdi vam naznanim, da vse liste redno dobivam, šteri okrepijo naše düše v katoličanskom živlenji, zdaj sem vam poslo nikelko naročnine, drügi tao bom pa poslo poznej, ar sem celoletno na ednok nej mogoči zavolo domači razmer. — Srce Jezušovo naj vam pomaga.
Sukič Jožefa, v Franciji: Prečastiti g. urednik ! Poslala sem Vam že davno naročnino za leto 1938. i tüdi staro naročnino. Mesto sem spremenila i prišla sem v dobro krščansko drüžino, kje lehko idem k sv. meši.
Žganjar Marija v Franciji : Dragi g. urednik ! V Jezušovom imeni Vas najlepše pozdravlam i Vam želem vse najbolše, posebno zdvavje. Novine dobivam redno vsako soboto, štere me jako razveselijo i okrepijo naše düše v toj tüjini, vu šteroj se lehko boža reč prešte. Mesto sem spremenila.
Benkič Jozefa, Tanacek Paula Žilavec Karolina v Franciji : Velečastiti gospod ! Dovolite nam, da se tüdi mi za ednok oglasimo v naši Novinaj. Najlepše i milejše pozdrave vam pošilamo iz dalne tüjine i vam želemo, da bi ešče vnogo let živeli i vrejüvali naše krščanske liste. Novine redno dobivamo, smo tri v ednoj vesi, vse tri z Domajinec, k sv. meši lejko idemo vsakšo nedelo. Pozdravimo stariše, brate, sestre, celo Cankovsko faro, Marijino drüžbo, posebno Domajinsko mladino.
Rajbar Ana, Francija, od Grada : Velečastiti gospod ! Komaj zdaj se Vam ednok oglasim, oprostite, da takšo potrplenje morate meti. Zdaj Vam pošlem celi dug, ka je še od staroga leta i za novo 1938. Novine so mi v velko veselje, štere so nam vsem izseljencem jako potrebne, ar one nam krepijo düše i telo. Se Vam prav lepo zahvalim na rednom pošilanji, za to dobroto se Vas v molitvi spominjam, da naj to misijonsko delo za nas izseljence ležej opravlate. — Dam Vam znati, eti smo meli misijon od 25. januara do 7. februara. Obredi so bili preveč lepi. Misijon je noso skrb za krasitev cerkev. Skoro vsaki den je bila cerkev nači okrašena. Prvi den na čast sv. M. Tereziji, ar je ona drüga Patrona misijonov. Drügi den na čast Brezmadežnoj Devici. Te so naprivili nad oltarom z 200 svečami dve literi, štere so pomenile : A ve Marijo. Sveče so bile edna od ove 20 cm. oddaljene. Lüdstvo je bilo radovedno, kak do je vužgali. Vužgali so tri i so se vužgale ena do drüge same, da nej trpelo eno minuto, pa so vse gorele. — Čeravno je bilo sesko slabo vremen, ar so tü velki bregovje, itak je preci lüdi prišlo vsaki
den k sv. meši i k molitvam. Jaz sem tüdi skoro vsaki den lehko Šla k sv. meši i tak k sv. obhajili pa tüdi k molitvam vsaki den. — Vnogo lüdi se je spreobrnilo od krive poti i vnogim ostane v dugom spomini ali najbrž do smrti te misijon. A dosta je pa tej, ki nej so se šteli spreobrnoti, se smejejo iz toga, ka drügi hodijo k spovedi, tej zaničüjejo dühovnike, svojo deco pošilajo v tisto šolo, gde se včijo brez Boga, v šteri nega križa, gde začnejo i dokončajo včenje z božnim oponašanjom namesto da bi molili. — Tüdi so nam ednok predstavlali kino od Jezušovoga rojstva, Jezušovoga potüvanja i včenja, pa kak vmira Jezuš na križi. Oh, kak genlive so Njegove reči na križi, gda pravi: — Žejen sem ! — Z tov žejov i z vsem svojim velkim trplenjom na križi nas je odrešo večne smrti ali svet ga toliko žali z tem strašnim komunističnom dühom, ki šče lübezen zagnati od Njega. — Zdaj Vas pa najlepše pozdravlam, celo uredništvo, i vse domače, celo gračko faro i gospoda Kolenca. Knigo od sv. Male Trezike sem dobila, Bog plačaj za njo. Bi obvüpali, če naših lepih listov ne bi meli.
Mekiš Kristina, doma iz Trdkove, v Franciji : Prečastiti g. urednik i düšni pastir ! Hvalen bodi Jezuš Kristuš ! Šteroga jaz pošilam pred njihov obraz. Bližava se spomlad, vsak den že sunce bole toplo posija. Ka je najlepšega, ka mene najbole razveseli v tom meseci, je te prekrasen god, šteroga mi obhajamo 19. marca, god skrbnoga zaročnika Marijinoga, svetoga Jožefa, njihovoga patrona. Belo lilijo naj nosijo vsigdar z sebov i se njej veselijo. Želem njim še vnogo i vnogo srečni i še zdravejši let zadobiti. Najbole njim pa želem tisto, štero si oni sami najbole želejo. Mariji ji zročam, naj jih vodi povsod na vsakoj stopnji. Kda pa bije njihova zadnja vüra, te naj pride k njim angeo varivač i naj ji vodi v nebeski raj, kde bodo se veselili vekomaj. Se njim iz srca zahvalim na rednom pošilanji Novin i Marijinoga Lista. Pozdrave pošilam mojoj materi, brati, sestri, svaki, celoj rodbini, botrini, mojim pajdaškinjam, celoj Trdkovi pa Gračkoj fari i celoj Slovenskoj krajini.
Tujskoprometna propaganda za 1938.
Tujskoprometna zveza za bivšo mariborsko oblast „Putnik“ Maribor (tel. 21-22, mestni grad) opozarja vse lastnike hotelov, in penzijonov kakor tudi olepševalna in planinska društva, naj zahtevajo pred sestavo novih prespektov za letošnjo sezono točne podatke glede novih železnice h olajšav za letoviščarje. Kako že javljeno, so vsi kraji izenačeni in imajo inozemski gostje že po 5 dnevnem, domači gostje po 10 dnevnem bivanju v katerem koli kraju naše države pravico do polovične vožnje. S to širokogrudno spremembo § 11 železniške potniške tarife je naša železniška uprava gotovo veliko prispevala k nadaljnemu razvoju posebno onih krajev, ki do sedaj niso radi nezadostne višine (700 m) mogli nuditi obiskovalcem polovične vožnje.
Ka se godi po domovini?
Svatje zgoreli. V bližini vesi Sretnica v Bosni je slüžo gostüvanje Rožič Jürij svojemi sini. V spodnjih prostoraj je bilo seno sklajeno, v zgornjem deli hiše pa je bilo gostüvanje. Gda so svatje bili najbolše vole, se je v Spodnjem deli vužgalo seno. Gostilničarje neso prle vzeli v pamet ognja, dokeč ne se je žežgani pod podro i spadnoli vsi med ogenj. Grozno kričanje je nastalo, ali pomoči ne bilo. Zgorelo je tresetih lüdi, več jih je pa tüdi ranjenih. Mladoženec je zgoro kak i dve hčeri Rožičovi, sneha je pa dobila teške opekline. Ogenj je prej nastao iz osvete, ar bi sneha mela vzeti drügoga dečka i ar ga je ne, je te podtekno ogenj.
Zadeve pravoslavne cerkve. Srbski cerkveni zbor v Beogradi, ar je dobio od naše vlade zagotovilo, da konkordat ne pride pred senat, je odpravo vse cerkvene kaštige, štere je zglasao proti tistim poslancom i ministrom, ki so glasali za konkordat. Sveta Stolica je vložila protest
pri našoj vladi, zakaj se konkordat ne izročo senati za razpravo. Zvoljen je novi patriarh v osebi dr. Dožiča, črnogorskoga vladike.
Odkrito tihotapstvo v Maribori. V hiši Rižnarovoj v Besternici poleg Maribora so financi odkrili veliko skladišče tihotaplenih predmetov, kak 70 kg. saharina, vüžgecov itd. Cela drüžina je zapreta.
Svojega bratanca je vmoro na Kranjskom stari Kokalj v vesi Zavodo poleg Kranja. To pa zato, ka ga je nahujskala slüžečka dekla, štera bi bila rada, da bi si je stari Kokalj vzeo za ženo, ki jo je mladi Kokalj odtirao od hiše. Mladi Kokalj je bio jako delaven, miren človek i je mogo v mladosti vzeti gor smrt zavolo ženskinih čemerov i laži.
Brezposelni vmorilci. Brezposelniva delavca Bevardi i Šajtegel sta pri Sv. Bolfenki poleg Maribora vmorila Dolničar Stanoja i Gorupovo Milko, kda sta se teva šla smučat.
Pošta.
Hari Franc, Krašče 19. Peneze 1937. 1. jan. 12. smo sprejeli, a s tem je plačana naročnina za 1986. 1. Kalendar smo poslali, na lani je šče duga 30 din. — Kerec Štefan, Apolo bar, Zagreb, lica 31. Hvala za doposlano „Soboto“. Je ne naš krščanski list, kak ne „Mladi Prekmurec“, iz šteroga je vzeo list „Sobote“ svoj Podlistek „Kako je Pavliha videl in opisal Prekmurje“. Oba lista sta v rokaj lüdi, ki z Bogom nemajo nikaj za opravit i düh, ki teva lista napunjava i razširjavle, je brezverski komunizem. Da se g. Kranjec Miška z svojih domačih, še dobrih i svetih reči samo norčarit zna, je stara istina. Če bi se on začeo norčariti z tistoga, ka je v njem ne dobroga, bi vsem nam na veselje bio to prvi korak za njegovo drügo, pravo živlenje. Ferko Marta, Cheminot. Din 114·75 sprejeli. Na koj je višek ? — Tivadar Martin, Ris Orangis. Din. 36·25 sprejeli i od 1. marca začeli pošilati Novine. — Dominko Matjaš, Francija. Žena je plačala za tebe i hčer Maričo lansko naročnino iz vloge pa za vsakoga 44 Din. na letos. Toži se, ka njej nikaj ne pišeta, Mogoče se pisma zgüblajo. — Gabor Treza. Au Bali de Migny. Mi niti pisma, niti penez ne smo sprejeli prle. Zdaj smo naslov prepisaii. - Sobočan Anica, Francija. Od sestre v Skoplji sprejeli za tebe 100 din. naročnine. — Mesarič Barica, a Aureis. Sprejeli 84 din. 15 par.
Fundanje.
Ta reč, štera nam grozi, je zadnje i hitre pomoči potrebno pitanje po rešenji, štero se glasi sledeče:
Naše lepe gošče, šume, štere so v kratkom časi skoron vse fundane, nam davajo istinske misli, da ka se bo znami zgodilo, či bo tak naprej šlo.
Že smo na skradnjem. Našim goščam zadnje vöre bijejo, a nam resne misli ne dajo mira, da skem mo si mi nadomestili naše potrebe za kürivo, brez šteroga niti vöre ne moremo biti, ali mo si mogli svoje prste žgati, ali svojo deco küriti, či ščemo obstati ?
Vse naše lepe gošče, kak dolenske, tak zdaj goričke so razne drüžbe, kak „Našičke“ i drügi odpelali od nas, v šterih bi si mi siromaški kmetje, ki nemamo gošče, večkrat lehko kaj zaslüžili, ali dobili küpiti, štero se zdaj pri nas več ne zmore.
Vsakši falaček drva se vö odpela, šteroga či po velkoj po treboči moremo 4 kratno dragše plačati že zdaj nazaj od drüžbe i da bi ga samo dobili.
Neprestanoma se pela vö i vničavle ta velka lüdska potreboča, štere nadomestitev pri nas na nikakši način ne bo mogoča, ar premoga pri nas nega. Zdaj pa ostane ešče pitanje nej samo od lesa za kürivo, nego kak bomo si v pridoči letaj nove domove gradili, za štere rušta več ne najdemo pri nas, za štero potrebüjemo bogši les, po šterom zdaj brnijo razni küpci veliki tvrdk i njih preküpčevalci, šteri vsakši falaček vö preberejo, doli küpijo i odpelajo od nas tak, da siromaški kmet ne bo za nikakše drage pejneze lesen falat, bodisi za nüc, ali za kürivo mogo dobiti.
Te reči, štere so živlenskoga pomena našega siromaškoga lüstva, naj naši dobri ravnitelje vzemejo na znanje i proti tomi fundanji naših gošč včinijo potrebne korake, da se to prepreči v hasek prizadetoga lüstva.
To so žele i prošnje nas vseh siromaških kmetov Slov. krajine do naših državnikov, v šterih se vüpamo, da se naša prošnja ne zavrže, nego po mogočnosti prav reši.
N. V. kmet.
I 1075|37 - 7
Dražbeni oklic.
Dne 25. aprila 1938 ob 10 uri bo pri podpisanem sodišču v sobi št. 22 dražba sledečih nepremičnin zemljiška knjiga k. o. Črensovci vl. št. 78 B 7c 1|36 inka parc. št. 24 travnik, 1|36 inka parc. št. 86 travnik, l|36inka parc. št. 122 njiva, sedaj travnik, 1 36 inka parc. št. 230 njiva, l|36inka parc. štev. 260 njiva, l|36inka pare. št. 269 njiva, 1.36 inka pare. št 694 njiva, 1|36 inka parc. št. 778 travnik, l|36inka parc. št 828 travnik, vl. št. 372 B 19c 1|36 inka pare. Št. 423 njiva, l|36inka pare. Štev. 424 njiva, vl. št. 199 B 5c 1/18 inka parc. št. 623b hiša, St. 53, dvorišče in vrt sedaj hiša št 69 s pritiklinami, vl. št. 260 B 7c l|36inka pare. št. 690 njiva, vl. št 421 B 3c 1| 18 inka pare. št 171 njiva. Cenilna vrednost: Din 3.849, vrednost pritikline : Din 37, najmanjši ponudek: Din 2.592, varščina : Din 3·88.
Pravice, katere bi ne pripuščale dražbe, je oglasiti pri sodišču najpozneje pri dražbenem naroku pred začetkom dražbe, sicer bi se jih ne moglo več uveljavljati glede nepremičnine v škodo zdražitelja, ki je ravnal v dobri veri. — V ostalem se opozarja na dražbeni oklic, ki je nabit na uradni deski sodišča.
Okrajno sodišče v D. Lendavi, dne 22. febr. 1938.
Cepljeno trsje
vsake vrste na razni podlagi amerikanski se dobi pri FRANC SERŠEN v Veržeju, trsničar. - Cena po dogovoru.
Rože Iz ogračeka našega dijaštva.
Razmišljanje na pepelnično sredo.
Sledil sem z očmi mlademu duhovniku, ki je z vso dostojanstvenostjo in resnostjo blagoslavljal pepel, nato si je zarisal znamenje smrti na čelo, se obrnil in stopil k obhajilni mizi.
Iz klopi so se vsuli ko jata vrabcev otroci. Brez misli so stopali pred duhovnika, poklekali in odhajali s črnim madežem na čelu nazaj. Duhovnik — angel smrti — ni izbral, brezobzirno je najlepše in najnedolžnejše obsodil v smrt. A malčki niso mnogo mislili nato, komaj so zadržali smeh, ko so gledali eden drugega. Zazdelo se mi je, da je ta črni križ na čelu dih smrti, ki si ga nihče ne more izbrisati in se mu odtegniti.
Za njimi so stopali fantje. S prezirom na ustih so šli k obhajilni mizi, kot da se ne boje božje dekle in so četa vojakov, ki hiti v smrt s smehljajem in veselo šalo. Niso se spraševale ognjevite oči, kdaj in kje bodo ugasnile, le prosile so, da bi osrečile očeta, mater ali izvoljeno dekle. V oči drugih pa nisem mogel podreti, bile so zastrte z nekim nevidnim zastorom in so gledale v notranjost kot poglobiljene v premišljevanje.
Komaj so se fantje razšli v klopi, so pristopila dekleta. Tudi njihovim cvetočim licem in sanjavim očem je govoril duhovnik : Prah si in v prah se povrneš! Izginila bo z obraza sreča in mladostna objestnost, skrb bo poglobila poteze na obrazu in pobelila lase, grob bo zakril nekdanjo lepoto. Dekleta so poslušala duhovnikov glas, bledela so rdeča lica — a kmalu so pozabile : zunaj cerkve se je zaslišal smejoč glas in je zažarelo neskaljeno oko.
Na to usodno pot so šli možje vsake starosti : tridesetih do petdesetih let. Na drugi strani so plaho poklekale žene. Brez kake žalostne misli so poslušali smrtno obsodbo in mislili : „Bodi nam takrat Bog milostliv !“ Saj so že videli mnogo, umirajoče na bojiščih in spoznali so, da nihče ne more kljubovati grozni beli ženi. Zastonj vse, prišel bo zadnji dan, prej ali pozneje, gotovo je, da smrt ne bo nikogar prezrla. Sprejela jih bo vase zemlja, na kateri so se trudili vse življenje in njihov rod bo živel naprej. Pomislil sem, ko sem gledal te obraze: Bog daj, da to zdravo ljudstvo ne preneha, ne izgine.
Le vstani, borni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je vstajenja dan !
Pred duhovnika so poklekali starci, sivi lasje so se medlo svetlikali v jutranjem mraku. Ti niso želeli, da bi živeli še dolgo, hiteli bi še iz klopi, če bi mogli. Saj so znali : V grobu čaka pokoj, konec bo prepirov in borb, duša si bo oddahnila pri Bogu. Sladko je spati v jami. „Živele, gomile, življenje naše !“...
Nazadje sem pristopil sam. Ni zadihtela duhovnikova roka, ko me je prekrižal na čelu. Oko je le vprašujoče pogledalo, če še kdo čaka. V sivtni zgodnje marčnega dne so se zdeli ljudje, ko sence brez življenja. V vsakem je zdaj kljuvala misel : Kako dolgo še? In najsmelejši so sklonili pred vprašanjem: Kdaj? A božja poslanka ni odgovorila nobenemu, četudi je mogoče stala v kakem kotu, med sencami senca. Ali pa je morda hodila z duhovnikom, vodila njegovo roko in klicala vsakemu: „Spominjaj se smrti !“
Vsak je imel na čelu črn madež, dobil ga je hoté ali nehoté, ker vsakemu živemu bitju je pisano: konec ! Začudil sem se moči božje dekle, ki prinaša strtim dušam pokoj, mir, doseže vsakega, se ne boji nikogar, gospoduje nad vsakim življenjem in celo nad usodno večnostjo. Ves skrušen sem se zazrl v veličje smrti...	bi.
Novine izhajajo vlaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik : Klekl Jožef, župnik v pok.