Janez Rožencvet
Leto
Pomlad
O   sv.   Gregorju   sc   pticki   ženijo.
angelci pa prjpiravljajo pomlad.
Dosti    dela   imajo.   Travo   in   ozi-
mino, ki- jo je sneg potlačiJ, morajo „ razčesati,  otrplc   hrošče  ogreti   in   na
nogc postaviti, po mladih hratstieJh in , gabrih pa obrati listje, kolikor se ga I fte oti lanskega leta drži. Sneg, kj jc* I ostal pu jarkih in osojah, stope &<n-I geJci  /,  gorkim  djhom,   po  logeh  oči-
stijo   luže   za  žabc   in   lepo   obrišejo
nefco,   kj   jc   od   zimskega   prahu   po-
stalo medlo.
Ko    je    optravjjeno   najveČje    delo,
nasadc   po   logeh   in   travnikih   rožic.
Tudi   po gozdu  jih  nasade.   Za   one,
ki  imajo korenine  ali čebuliee  še  od
I  Janskega Jeta v zemlji,  pa prebadajo
II  Ustnato plast. da rožice lehko sko-znjo pv/.enejo.
In še ni vsc opravljeno. Treba je šf to ali ono drevcsce poravnati, tu in tam vzdigniti veje, ki jih je sneg povesil, ter z dihorn oživeti bcstjc grmovju in drevju. Ko so angelci tudi to storili, operejo in prerahljajo ob-lake, oblccejo soncu novo zlato sraj-co ft-r izpuste metulje in muiice. 2dfl'j jc pomlad gotova.
6(jnce vstane v novi zlati srajci tt*r posije gorko in svetlo, kmctje se od-pravijo za delom na polju. lastovke postdajo po žicah brzojava, kdor ima vrt pri hiši, ga čisti in obnavlja, otroci pa tckajo po logeh in travnikih ttr vriskajo s ptički vred: »Pomlad, po-mlatl!«
Tudi mestni Ijudje za-Čutijo gorko sonce. Ozro se v tcmnosinje nebo in tesno jim postane med zidovjem. Če utepncjo, puhitc iz mesta. peš, z vla-ki ali 7. avtomobili. In vlaki žvižgajo, kakor bi vriskalit avtomobilske tro-bentc se ^iasijo veselo. Jetiila v zraku pa brenčc kakor veliki hrošči. Kadar obračajo, se od sonca zableste srebrno
kakor (Jolobje. Še vi5e kot letalci se pa vozijo po rebu v belib sviJcnih oblačilih angelci, ki gledajo svoje deio in prepevajo nebcško pomJadno pe-sem. Ta potnladna pesem je tako lepa, da se je nibce ne more navcli-čati.
Po subem vremenu, ki so ga bili orftČi veseli, začne rositi pohleven to-pe] dcž. Travnata ruša ozeleni in je na mah vsa polna belih marjetic; brstje se napne m seme v zemlji po-hlepno pije vlago, zakaj kmetje so že vsejali jari ječmen in jaro rž.
Lepo je gledati, kako spomladi sonce zahaja. Včasih so po dežju hri-bi tako temno-modri, kakor niso dru-gače nJkoJi- Sonce posije zdaj tu zdaj tam s širokimi prameni skozi oblake, ki so tembolj rdeči, t'im'bolj se sonce niža. Slednjič, ko se jame sonce skri-vati za hrib, so razredčeni oblaki po celcm nebu rožnati, a skozi vrzeli sije modrina  pomladnega  neba.
Včasih pa ni oblakov na nebu. Te-daj zajde sonce kakor bj nevidna roka poča-si spuščala cckin v hranilničck. Žc ga je pol za hribom in samo pol ga še vidimo, pa tudi ta .polovica gine bolj in bolj. Slednjic kuka izza hriba samo Še niajhen kouček in žari kakor zlaf ogorek, Gledamo. ^letlamo in. zdi se nam, da se sonee zdaj nič več ne prcmafcne. Ali ncnadoma ugasne tudi ta ogorek; sonce je zašlo. Izza hriba se sveti samo še zJat sijaj, na oblede-lem nebu trepeta večernica, drevje je pa, kakor bi bi)o pokrito s tenko rdečkasto meglico. Mrak ¦se zgrinja in zajemljc zemljo, dokler fia ne pre-žene rncsec, ki je vsako noč bolj srebrn.
Tedaj se začno s cvetno nedeljo ve-likonočni prazniki.
Na cvetno nedeljo nesejo otroci k maši butaro \z leskovih šib, povite z mačicami, pomladno rcso, brinovimi, 'bršljinovimi in drugirni zimzelehimi vejicarai te-r s pentljami pisanega ob-lanja vnies. Nckateri navežejo na bu-tare še jabolk in pomaranč. Ko se pri blagoslovu butare vzdignejo in zama-jejo, je videti vsa cerkev kakor prclep pisan gaj.
157
Fantje, ki imajo največje butare, se postavijo z njimi pred oltar. Od sile so ponosni nanje in mislijo, da nikjer ni vecjih. Morda ne veclo, da pošilja graščina na Brdu na cvetno nedeljo k blagoslovu butaro, ki je tako velika in težka, da jo mora nesti več močnih mož. Cerkcv na Brdu je pr ecej viso-ka, ali te butare ne morejo v nji po-konci postaviti. Zat-o ostanejo z njo pred cerkvijo. Tam čakajo blagoslovii tudi oni kmetje, ki po giraščinskem vzgledu prinašajo tako vclike butare, tla bi bi!o nerodno z njimi v cerkev siliti.
Gospem m gospodičnam v mestu so fantovske butart pretežke. Zato gredo v cerkev z butaricami, ki so ka-kor Šopki, ali pa z oJjčnimi vejicami. SJcdnje jc tudi prav in lepo, ker s<> pred Jezusom, ko jc na cvetno nedc-ljo v Jeruzalem jezdil, na pot pokla-dali oljčnc in palmove vejc.
Kadar se jjudje v hudi uri boje strc-le, zažigajo blagoslovljene šibc butar. Drugačc so pa šibe spravljene, da va-rujejo hišo ognja. V Prckmurju in Pr-lekiji je namesto butare v navadi pres-nec, ki je splcten iz svežega cvetja. Cvetje pa ljudje že prej v sobah na gorkem pripravijo, da se do tistihmal razcvete.
Kmalu po cvetni nedeiji imajo otro-ci počitnice, po hišah se začnc pa ve-Itko čiščenje in pripravljanje za veli-konočne praznike. Vse mora 'biti či-sto, umito in pospravljeno, okna pa svetla, da se kar bleščc. Razcn s po-spravljanjem imajo matert veliko de-]& s peko za praznike. Kolač mora biti spečcn, gnjat skuhana, /pirhi pobar-vani. in vsc tc dobrote je treba še pred vstajenjem nesti k žegnu. Zatr> pravimo, da o Veliki noči žegen jemo.
Zadnjc d-ni velikejia tedna hodimo v cerkev božji grob molit. Tistc dni tudi zvonovi utihnejo in pravimo, da so šli v Rim. Na veliko soboto se pa spet oglasijo in oznanjajo Vstajenje in Veliko noč.
V mestih praznujemo Vstajenje na-mcsto na veliko ncdeljo navadno že s procesijami na veliko soboto popol-dan.   Prcd   procesijo    nesejo   podobo
Krstusa, ki jc vstal iz groba ter drži v roki banderce. Otroci, gospodične in gospe oblečejo to popoldne nove oble-ke in tudi gospodje imajo skoro vsi novc klobuke.
Velika noč je veličasten in lep praz-nik, ki ga otroci šo ne razumejo prav. Zato se bolj vesele pirhov in poma-ranč, ki jih tedaj sekajo, piščali, ki jih delajo iz muževne vrbe, pa raznih igei na prastera, ki med velikonočnimi po-čitnicami spct ožive. Tudi odrasli ljudje so veseli. da jc minil zimski mraz in da imajo v topltm vrcmenu lepe sprehodc.
Po nekatcrih vrtovih vidimo rožna-to cvetoca breskova drcvesca, a pov-sod poganja in zeleni brstje. Najprej bezgovo in za njim razno dmgo. Vrbe. ive, beke, leske in breze dobc prej maČice tn Šele pozneje zclcnje. Tudi sadno drevje nekatero prej cvete prc-dcn ozeicni. Prve so češnje. Kakor bi jih sneg opadel se belijo po nzelene-lih bregovih ali med gozdn.iin drev-jcm, kjer je poleg temne jelovinc bu-kovina preprcžena s prvim rahlhn ze-lenjem. Za čcsnjami cveto čežplje in hruškc. vcndar ne tako lepo. Tedaj cvetd tudi orehi, ki so pa hudo ob-čutljivi in radi pozebejo, če pritisne mraz.
Nekatoro drevjc ozeleni pozno. Ta-ko drevo je poleg hraista, akacije in drugih tudi orch. Navzlic tcmu je pa o svctem Juriju, ki ima god na 24. dan meseca aprila, že vse močno zeleno. Zato pravimo temu svetniku- tudi Ze-leni Jurij. Dotlcj mora bitj tutli oves že vsejan. K.rotnpir so vsadili prej. fi-žol sadijo pa navatlno kasneju. Ponc-kod na dan sv. Jurija ne naprezajo konj. Pravijo, da je ta dan konjski praznik.
Barva pomladi je zelcna. Kamor pogleda človek po logeh, po polju m pci travnikih, vse je zeleno, vmes pa cvctja vsak dan več. Po sadovnjakih cveto jabiane, ki imajo veliike, rdcčka-sto nadahnjene cvetc, Trava pod nji-mi je že za ped visoka in \^sa posuta s cvetnimi Hstiči jablan. v nji pa cvcto poleg rumtrnega regrata fiinje mačjt; oči.  Ob  vodi  cveto   poto^nice   in  bo-
/5«
bovnik, ki cvete belo. ponekod je pa breia vcs rumen od  kalužnic.
l\daj cvete tudi trta. Cisto nezna-ten jc njen cvet. marsikateri otrok gu šc ni nikoli apazil, ali vonja pa tako žlahtno, da se nobena roža ne morc kosati s trto.
Meseca majnika cvete največ gr-^tovja in brez števtla rož. Majnik je &ploh niesec cvetja, in ker je tako lep, je Marijj pusve^en. Njej na čast so v cerkvi vsak večer šmamice in njen oltar je poln rož. Po Mariji je dobila ime tud! naša najlepša gozdna rožica. bela in mila tlehteca šmamica, a neki travi. ki jo otroci prav dobro poznajo, pravirno Marijini lasci ali Marijini srčki. Pa ima po raznih krajrh še do-1 sti rož iMarijina imcna.
Kukorkoli je pa mesec majnik Icp in tupei, kmet ima vendar v njem vča-sih hudc skrbi. Nerada je Šla zifna f>d nas in še tedaj se včasih budobno t>br-ne in strupuno dihne v cvctočo po-mUul. Največkrat stori tako tiste dtni, ku nhhajam<j godove sv. Pankracija, sv. Strvacija in sv. Bonifacija, ki jim pravimu zato tudi lcdeni svetntki ali ledeni možje. Za lctino je že slabo, ^e jc v cvctju preveč dežja, a Še bolj nevarne so ji sJanc in pozebe. Vino-gradniki. sadjarji in vrtnarji sc jih po-nefeotf branijo s fem, da kurijo v mrzlih nočeh ognju, ki dajejo dosti dima. čc jf vTeme mprno in se dim po-hf.it, ta skrb pomaga, Če pa veter raz-pi-ha  iiim, je trud  zaman.
Majnika zraste trava že zelo visoko in polno rož jc v nji. Na nekaterih ro-žah, šv boij pa na kislicah in vrbovini je polno kačjih pljunkov, ki pa niso kačji pljunki, ampak jim samo tako pravimo. Drobne živalce, ki žive na Tastlinah, napravijo okrog sebe za pljunck sline, da se obvarujejo sonČ-nih žarkov; ki bi jih unicili. Polcg tra-ve so tudi žita že visoko zrasla. če po^icdamo s briba, )e vsa ravan ku-kor zclfiio morje in lc močvirnati trav-niki sc bolj temni od suhih. S presli-co pomešan ločck nima tako lepe ze-lene barve kakor sladke trave in v njem ni toliko rož.
Spomladanske tri mesece je tudi du-sti sejmov. Jinnce in delovnc volc pri-ženejo nanje, zakaj marsikdo jc je-seni živino prodal. ker ni imei zadosti krme za zimo, pa raora na spomlad drugo žTivino kupiti. Marsikdo kupi molzno  kravo,   da   je spet  mleko   pri
Po/nfad na Sv. Joihi
hiši,   kcr  jc   moral   jeseni   celo  krav« prodati, da je obleke! in obul družincfll plača!  davke  ali   poravna]   obresti <xi dolgov,  ki ga tarcjo.  In še pujskt) jc treba  kupiti,   da   bo  na  zimo   zabela* Kniž  božji,  koliko  je   treba  Šteti  d« narja!                                                   ^
Hudo  je kmetu,  ali   po  tolikih  sti-skah jc  vcndar pomlad novo upanje. Ce je mimila brez pozebe. hude ihočl1 ali suše in Če ni preveč črva ali rniši, je seme, s katerim jc bilo toliko tru-da, lepo vzklilo in kmet si Uhko mta lo oddahnc.  Ko hodi  ob nedeljah  p9 polju, prosi Baga, da leto nc bi snma lupo kazalo, ampak  tudi  lepo dalo. fl
IS9
Seveila ima tudi mcščan dosti skrbi in morda nič manj bridkih. Vsak Ea-se fia>bolje ve. Vendar bi bilo prav, če bi ljudje v mestu ne godrnjali to-liko na draginjo, temveč raje doforo premtslili, s kakšnim trudtnn in s kakšnimi žulji je pridelan vsak griž-Ijaj, ki ga nesemo v usta. Ni hudo na svetu, ker bi bilo za vse premalo dtla in jela; hudo je, ker nimamo pravega LBSmi]jenja v srcu in -drug drugemu ni-česar ne privoSčimo. Ne -pozabimo tega!
Ljudje, ki ne sejejo, a vendar brcz pravih skrbi leto in dan bogato žanje-jo, si pa zdaj glave belijo, kam bi se za Binkošti na oddih peljaii. Lepo je pri morju, kjer jc žc tako vroče, da se kopljejo, lepo je v gorah, kjer je skopnel sneg \n so pianinc polne nar-cis. lepo je po dolinah med' nizkimi hribi in*brdi, in Iepo je po mestih in trgih, kjcr so vsi vrttivi v cvctju. Dne-vi so polni zlatega soncfl, večeTi pa topli  in   dehteci.   Žabjc   regljanje  od-
meva in zvezdnato nebo se zdi^^H veku se ponoči sinje. Srečzti lJV^H ki imajo za uživanje pomladne IhH sotc oči, srca in — denar, ki ti pova^^| katnor se obrneš, prav pridc. ^H Srečni pa tudi otroci, ki poj^^| o Binkoštih k birmi. Sicer še ne V^^f kako velik jc Bog svctj Dub, vedo^H du jc birraa nekaj neizrečeno tept^| Botcr kupi fantu novo obleko. urd^H sladčice in botnce sd z birmank^H postavljajo. Če lc morejo, se ^O<i^| v kociji ali v avtomobilu pred cet^H prispeljejo. Po sv. birmi se zdi bir^^f ncc sam sebi kar velik, in tu je ti^H lep občutek. Zato se ga rad spomii^H kdor ga jc i/kusil. A kdor ga Še ^H naj fie birme veseli.                          '^M
Po Binkoštih se jame pomlad U^H kati novemu letnemu času. Od ^H do dnc pripeka sonce močnejc, če$^H zore in sami ne vemo, kdaj se ^H vroč dan znajdemo v polctju. ^M (Nadaljevanje v  junijski  števi^H