Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. • 11 Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
G o r i c a , Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24-12410	Za inozemstvo: Mesečno	L	190
si
Leto V. - Štev. 3
Gorica - 15. januarja 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
SLOVENCI IN ITALIJANI OB NOVEM LETU 1953
Za Božič smo si voščili:	y>Mir
ljudem na zemlji!«. Ob novem letu pa: »Srečno novo leto!« Ali tiste dni, ko sta bili te dve voščili na ustih vseh, sipo morali Slovenci v Gorici doživeti zopet dva nova izpada zoper našo narodnost od strani italijanske večine. Prvi tak neljub dogodek se je zgodil na zadnji seji pokrajinskega sveta v l. 1952. Pokrajinski svet je zboroval in sklepal o proračunu za leto 1952 in 19o3. Oba proračuna izkazujeta velik primanjkljaj, katerega upa pokrajinski svet, da bo kril z vladno pomoč- . jo. Ob tej priliki je zastopnik demokratskih Slovencev g. Rudi Bratuš pohvalil dosedanje delo pokrajinskega odbora in njegovo prizadevanje za vladno pomoč, toda pri tem je dodal, kar je čutil, da je njegova dolžnost dodati:
»Oprostite, če moram ob tej priliki obsoditi, kar je globoko uža-lostilo vse Slovence v naši provinci, namreč dejstvo, da je pokrajinski svet odrekel vsakršno pomoč Siro-tišču sv. Družine. Če smo ljudje dobrega srca in če se hočemo imeti za take, je treba, da se oziramo na potrebe vseh brez razlike. Zato ~elim, do bi leto 1953 prineslo med obe narodnosti v deželi več razumevanja in več dobre volje.«
Na te besede slovenskega svetovalca je dr. Delpin, zastopnik MSI, izjavil, da on sicer priznava manjšinam njih pravice, toda v Italiji da je en sam narod in ne dva. Nakar je Rudi Bratuš odvrnil, da bi si dr. Delpin kaj takega gotovo ne drznil reči na južnem Tirolskem, ker bi dobil od Nemcev dostojen odgovor. Toda naj ve, da mi Slovenci v Italiji pripadamo kot državljani k Italiji, po jeziku pa k slovenskemu narodu.
Drug neljub dogodek se je pripetil na prvi seji novo izvoljenega občinskega sveta v Gorici dne 5. jan. Na tej seji so izvolili novega župana v osebi dr. Bernardisa, ki je bil župan tudi prej. Dobil je vse glasove razen 4 vzdržanih. Vsi štirje slovenski svetovalci so se torej glasovanja vzdržali. Zakaj? Odgovor nam postane jasen, če pogledamo, kaj se je pripetilo pred glasovanjem in kaj pozneje.
Po otvoritvenih besedah predsedujočega dr. Bernardisa, kot dotedanjega župana, je pozdravil navzoče tudi g. Rudi Bratuš. Hotel je navzoče poidraviti tudi v slovenskem jeziku kot zastopnik slovenske manjšine. Kateri pameten človek bi mogel to zameriti? Toda italijanska publika in tudi nekateri svetovalci so zagnali pri tem tako strašen vrišč, kot bi se podirala dvorana in z njo italijanska republika. Isto se je ponovilo. ko je svetovalec DFS Pavlin hotel izreči pozdrav prav tako v slovenščini. Je li mar italijanska republika tako šibka, da jo podere slovenska beseda izrečena v ganskem mestnem svetu? Uverjeni srno, da je italijanska republika močna,
da bi bila še veliko močnejša, če bi njeni zastopniki v Gorici in Trstu pokazali, da znajo res širokogrudno gledati na svoje sosede Slovence, da iščejo z njimi ureditev medsebojnih odnosov na podlagi vzajemnega razumevanja in spoštovanja in ne s pomočjo medsebojne mržnje. To vzajemno, razumevanje in spoštovanje jsi, se pa moralo pokazati predvsem m najprej v medsebojnem spoštovanju jezika. Demokratično urejena država, ki ima povrhu še vlado, ki ja po svoji ogromni večini sestavljena iz zastopnikov neke krščanske stranke, bi morala poka-
zati, da zna spoštovati jezik vseh svojih državljanov, tudi narodnih manjšin, in da jim ne krati njegove uporabe, kjer se zdi manjšini koristno ga uporabljati. Govoriti na nekem občinskem svetu v enem izmed jezikov, ki ga govorijo občani, čeprav ni to jezik večine, ni pob,en, zločin in nobeno skrunjenje svetih mej države in tudi ne falzificiranje narodnega značaja mesta. Če so si to izmislili liberalni politiki preteklega stoletja, ki so si postavili za glavnega malika narodnost, bi se to ne smelo ponavljati danes, ko smo vsi videli, do kakšnih strašnih posledic vodi prenapeti nacionalizem. Italijani sami so to izkusili na svoji koži. Zato se nam zdi, da so ravno žrtve iz meseca maja 194o one, ki jim najglasneje kličejo: »Bratje, nehajte! Naj bo dovolj naša žrtev za pomirjenje na bregovih Soče in Adrije!«
To bi si lahko vzel k srcu tudi
med Slovenci že zelo bridko znani prof. Di Giunantonio, ki je na dri gem delu občinske seje imel za potrebno, da je zopet izlil zoper Slovence in slov. zastopnike vrsto očitkov, katere mu je narekovala njegova nacionalna nestrpnost starega liberalnega kova. Je morda hotel takoj od začetka pokazati, da je stari Di Gianantonio, čeprav je sedaj izvoljen na demokrščanski listi? Vemo prav dobro, da liste ne spreminjajo duha in srca.
To sta dva neljuba dogodka, ki sta nas napolnila z žalostjo ob vstopu v novo leto 1953. Vidimo, da živimo še vedno v svetu, ki je še tako niolo krščanski, in tako, malo demokratičen. Pa. kljub temu. ne izgubljamo ne upanja ne poguma. »Se seliiavi, se lagrime ancora rinserra, e giovin la terra.« je zapisal pesnik Zanella.
Tudi italijanska demokracija je mlada. Še vse preveč fašističnega duha in fišističnih elementov je v njej. Vendar hočemo katoliški Slovenci po svojih močeh sodelovatt, da zmaga tudi pri nas duh Kristusov, ki je duh strpnosti in pravice.
Nova francoska vlada
in nje odmevi v mednarodnem svetu ■ Njene prve težave
TRUHinNOVB P05L9NIC91953
obračun 7-letnega vladanja
Predsednik Truman je poslal novemu ameriškemu kongresu poslani- _ co, ki je nekak posnetek vsega njegovega delovanja. V zadnjem delu je podal pregled o uspehih, ki so jih pri zajezitvi komunistične napadalnosti svobodni narodi dosegli v zadnjih osmih letih. Pozval je narode, naj še nadalje ohranijo zaupanje in odločnost, kar bo prikazalo zasužnjenim narodom komunističnega sveta prednosti, ki jih nudi svobodni način življenja.
Truman je izjavil, da je borba med svobodnim svetom in komunisti prav tako stara kot zgodovina, to je borba svobode proti tiraniji. Na Daljnem Vzhodu je taktika komunističnega imperializma dosegla vrhunec nasilja. Odgovor na komunistični vdor na Korejo je bil takojšen in odločen. Napad je bil zavrnjen, potisnjen nazaj in kaznovan.
Truman pravi nadalje, da je mogoče spoznati različnost ciljev, ki jih zasledujeta svoboda in tiranija, najlepše iz današnjega evropskega zemljevida. »Na zahodu črte, ki deli tragično Evropo, vidimo narode, ki nadaljujejo z delovanjem in življenjem v svitu lastnih tradicij in načel. Na drugi strani pa vidimo mrtvaško enoličnost tiranskega sistema, ki so ga vspostavili voditelji Sovjetske zveze.«
Truman je nadalje pripomnil, da je v času zadnjih osmih let dvanajst svobodnili narodov Afrike in Azije z več kot 600 milijoni ljudi doseglo svobodo in sicer Burma, Indonezija, Filipini, Južna Koreja, Izrael, Libija, Indija, Pakistan, Ceylon in tri pridružene države In-dokine.
»Naš končni cilj je bil — je poudaril Truman — organizirati in poenotiti sodelujočo skupnost svobodnih ljudi, da bi postala z leti vedno močnejša, dočim bi moral sovjetski imperij spremeniti končno svoje metode ali pa propasti.«
»Naj vas ne vara trdno pročelje, zunanji videz inonolitske oblasti, s katero komunistični diktatorji nastopajo pred zunanjim svetom. Vedimo, da njiboya oblast ne slopi na pristanku vladanih. Oni se bojijo idej in življenjskega načina svobodnega sveta, da ne dovolijo svojemu ljudstvu, da bi kaj zvedelo o tem.«
Truman ja med drugim rekel, da je napredek v atomski sili ovrgel komunistično prerokovanje, da bo ena etapa v razvoju komunistične družbe vojna z nekomunističnimi narodi. V nekem delu svoje poslanice se je Truman obrnil naravnost na Stalina ter rekel: »Zdaj smo stopili v atomsko dobo in vojna je doživela takšno tehnološko spremembo, da je popolnoma drugačna, kot je bila nekoč. Danes bi vojna med sovjetskim imperijem in svobodnimi narodi utegnila skopati grob nele za naše stalinistične nasprotnike, ampak tudi za našo družbo, za naš in njihov svet.
Truman je zaključil svojo poslanico z izjavo, da je končna moč Združenih držav v moralnih vredno-tah in moralnih resnicah, ki dajejo smisel in življenjsko silo ciljem svobodnih ljudi.
Radikalni socialist Rene Maver je s 389 glasovi proti 205 prejel od francoske zbornice pooblastilo, da sestavi novo vlado. Stališče degolislov je bilo skoro do zadnjega negotovo; šele po ponovnih razgovorih med degolisti in Maverjem in po nekaterih zagotovilih, ki jim je ta dal glede evropske vojske, so se dego-listi odločili, da dajo Mayerju svoj glas.
Y	svojem nastopnem govoru je Mayer pohvalil Pinavevo pofitjko stabiliziranja cen kakor tudi njegov boj zoper inflacijo ip njegove jasne zunanjepolitične smernice. Nato je Maver razvil svoj gospodarski in finančni program, ki naj bi dosegel povečanje produkcije, razširjenje zunanje trgovine in notranje zamene blaga. Ta program obsega tudi gradnjo ljudskih stanovanj in soudeležbo delavcev pri dobičkih produkcije v okviru narodnih kolektivnih pogodb.
Glede zunanje politike je Mayer poudaril, da je ostvaritev Združene Evrope nekak vogelni kamen francoske zunanje politike. »Mi hočemo ustvariti — je rekel — za naše otroke Evropo, ki bo združena, prospe-vajoča ter zavarovana pred vsakim morebitnim napadom, Evropo, v kateri morajo še nadalje vladati načela svobode in spoštovanja človeške osebnosti, na katerih slonita za-padna civilizacija in atlantska skupnost.«
Da je pridobil Maver degoliste na svojo stran, jim je moral obljubiti nekaj koncesij glede nemške mirovne pogodbe in evropske vojske. Da-golisti zahtevajo namreč spremembo nekaterih določb teh dveh pogodb. Poleg tega zahtevajo, da se obe pogodbi predložita v ratifikacijo šele po sprejetju dodatnih protokolov s strani prizadetih držav in po dokončni ureditvi posarskega vprašanja. Obenem zahtevajo, da mora pri ratifikaciji teh dveh pogodb pustiti vlada vsem poslancem prosto odločitev in da zato ne sme pri glasovanju o teh pogodbah zahtevati zaupnico od parlamenta.
Najpomembnejše dejstvo v zvezi z novo francosko vlado pa je, da
OBISK V ATENAH
Obnovljeno prijateljstvo med Italijo in Grčijo
V’ petek 9. januarja je predsednik italijanske vlade odletel z letalom na obisk v grško prestolnico. Na atenskem letališču sta ga sprejela poleg drugih osebnosti grški ministrski predsednik Papagos in zunanji minister Stephauopoulos.
Italijansko vladno časopisje poudarja na vse načine važnost tega o-biska ter omenja prijateljske odnose, ki so vedno, razen za časa fašizma, vladali med obema narodoma.
Tudi grško časopisje je pozdravilo z velikim zadovoljstvom prihod italijanskega ministrskega predsednika na grška tla, vendar se zdi, da grško ljudstvo še ni pozabilo italijanskega napada v zadnji vojni na grški narod. Tako piše »Akropolis« v svojem uvodniku: »Grško ljudstvo bo sprejelo predsednika italijanske vlade s čustvi iskrene simpatije. Spomini na napad, na okupacijo in na trpljenje, zadano po Italijanih, so še sveži, toda ljudstvo ve, da je treba dati krivdo tistemu, ki jo je povzročil, to je Mussoliniju in njegovemu režimu. Današnja italijan-
Robert Schuman ni več zunanji minister in da je prevzel njegovo mesto demokristjan Bidault, ki ima, kakor se zdi, o evropski skupnosti precej degolistične misli. Odstranitev Schumana iz zunanjega ministrstva je napravila v vseh zapadnih političnih krogih ^elo neugoden vtis. Mnogi smatrajo njegov padec kot nekako ceno, ki so jo degolisti in !\Jayerjevi radikalni socialisti zahtevali za to, da so stopili v novo vlado. O Schumanovem pomenu za evropsko skupnost se je »New York Times« takole izrazil: »Z odhodom zunanjega ministra Roberta Schu-mana iz francoske vlade se umika velik Francoz in velik Evropejec od obravnavanja zahodnih zadev. Štiri leta in pol je bil bojevnik za evropsko enotnost iu njen simbol. Svoje delo je opravljal tako dobro, da dela. ki ga je opravil, ni mogoče in ga ne bo mogoče izbrisali...«
Nova Mayerjeva vlada šteje 23 ministrov, od katerih odpade na radikalne socialiste sedem, na demokristjane ali ljudske republikance šest, na Plevenove levičarske radikale dvoje ministrov. Ostala ministrstva so bila porazdeljeni med neodvisne republikance, neodvisneže kmetske stranke in enega degolista disidenta. Pravoverni degolisti v vladi niso zastopani.
ska republika nima s fašizmom nobene zveze.« — Časopis »Tanea« pa trdi:	»Odkritosrčna	politika De
Gasperijeva pomaga grškemu ljudstvu, da pozabi na bližnjo preteklost. De Gasperi se je v resnici obnašal do Grčije kakor dober prijatelj. Gotovi smo, da bo obisk De Gasperija okrepil nekdanje prijateljske odnose med Grčijo in Italijo... Grško ljudstvo bi rado videlo, da hi se Italija udeležila sporazuma med Grčijo, Turčijo in Jugoslavijo, kajti nevarnosti so skupne.«
De Gasperi je imel s predstavniki grške vlade, predvsem s Papagosom in Stephanopoulosom, več razgovorov o vseh vprašanjih, ki se tičejo Grčije in Italije s posebnim ozirom na Južnovzhodno Evropo in na Bližnji Vzhod, kar je povsem razumljivo, saj sta Grčija in Italija s Turčijo vred članici Atlantske zveze. Razpravljali so tudi o gospodarskih vprašanjih in o trgovinskih odnošajih med obema državama.
Ob priliki atenskega obiska so bila izmenjana razna odlikovanja.
Izpopolnjen kardinalski zbor - Kardinala Stepinac in Wišinski odsotna
Ta teden je z novimi imenovanji sv. oče izpopolnil število kardinalskega zbora, ki šteje na ta način zopet polnih 70 članov.
V	Rim so prišli vsi novo imenovani kardinali in tudi mnogo drugih. Manjkali so samo oni, pet po številu, katerim so imenovanje za kardinale izročili poglavarji dotičnih držav, kot smo že poročali, in pa kardinala Wišinski iz Varšave in Stepinac iz Zagreba. Oba ta slednja nista prišla iz strahu, da bi se potem ne smela .več vrniti domov. Saj je znano, da sta biji obe vladi, tako poljska kakor jugoslovanska, voljni dati potne liste za v Rim, če bi omenjena nadškofa hotela iti po kardinalski klobuk.
V	ponedeljek je na prvem tajnem konzi-storiju imel sv. oče v latinskem jeziku nagovor na kardinale, v katerem se je spomnil najprej pokojnega kardinala Agosti-nija, patriarha iz Benetk, ki je umrl, še predno je mogel priti v Rim. Na njegovo mesto je bil, kot znano, imenovan za kardinala nadškof iz Bombaya v Indiji msgr. Gareias. Nato pa se je sv. oče spomnil o-beh odsotnih kardinalov Wišinskega in Stepinca. Glede tega slednjega je sv. oče čutil za potrebno poudariti, da imenovanje msgr. Stepinca za kardinala ni bilo nobeno izzivanje jugoslovanske vlade in še manj vmešavanje v jugoslovanske notranje zadeve, temveč da je s tem dejanjem hotel samo nagraditi nadškofa Stepinca za njegovo trpljenje in zvestobo ter dati priznanje jugoslovanskim katoličanom za njih junaško zadržanje v zadnjih letih.
Na javnem konzistoriju, ki bo v četrtek, bodo med drugim prosili sv. očeta za proglasitev blaženim ital. profesorja Jožefa Touiolo (u. 1918), znanega katoliškega u-čenjaka in sociologa.
Na tajnem konzistoriju v ponedeljek je papež podelil tudi palije novo imenovanim nadškofom-metropolitom. Med njimi je dobil palij tudi goriški nadškof msgr. Am-brosi.
II. ned. po Razglašenju Gospod.
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 2, 1-11)
Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Povabljen pa je bil na svatbo tudi Jezus in njegovi učenci. In ko je vino pošlo, reče Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.a — Jezus ji pravi: »Kaj to meni in tebi, žena? Moja ura še ni prišla.a — Njegova mati reče strežnikom:	»Kar koli
vam poreče, storite.« — Stalo pa je tam po šegi judovskega očiščevanja šest kamnitih vrčev, ki so držali po dve ali tri mere. Jezus jim reče: »Napolnite vrče z vodo.v. — In napolnili so jih do vrha. Nato jim reče Jezus: »Zajemite zdaj in nesite starešini.a — In nesli so. Ko pa je starešina pokusil vodo ,ki je postala vino, in ni vedel od kod je — strežniki pa, ki so bili vodo zajeli, so vedeli — pokliče starešina ženina in mu reče: »Vsak človek daje najprej dobro vino in, ko se napijejo, tedaj slabše. Ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« — Tako je v Kani Galilejski storil Jezus prvi čudež in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.
V	KANI GALILEJSKI
Kako srečna, posebna, edinstvena je bila svatba v Kani Galilejski v Jezusovi navzočnosti, ker je bil ženin njegov sorodnik. Poleg Jezusa je še tam njegova mati Marija in nekaj apostolov. Prva svatba je bila to, ki jo je Gospod blagoslovil. Prvi razcvet kfščanske družine, saj je morda ob tej priliki Jezus zakon povzdignil do časti zakramenta.
Kdor je poklican k težkemu in velikemu poslanstvu družine — večina je poklicana — se mora nanj privaditi, da bo res zaslužil imeti na dan svatbe in poroke ob sebi navzočnost Kristusovo in njegov blagoslov. Vemo iz življenja preneka-terih, kako skrbno so se pripravljali na zakon, n. pr. Friderik Ozanam in drugi, ki so videli v družini, katero so ustanavljali, veliko stvar božjo. Žal, da ne gredo v zakon vsi tako! Prenekateri bi morali trepetati in zardeti, ko kleče pred oltarjem božjim in prosijo blagoslova ljubezni, ki je bila onečaščena, blagoslova zvezi dveh življenj, ki sth okuženi po nerednosti in nimata več svežosti, plemenitosti za kreposti. Prenekateri pravijo, da so se poročili s srcem, pa resnica ni tako. Mnogo je grdobij, ki uidejo človeškemu očesu in ne zmanjšajo zato človeku ugleda, a božjim očem ne uidejo!
Vsak fant mora pred vstopom v zakon in ustanovitvijo družine biti neoporečen in svet, kot nujno in nenadomestljivo doto pa mora prinesti v zakon neomadeževano čistost mišljenja, srca in telesa. Vse to več velja kot tisočaki, akademski naslovi, plemeniti rod, zavidljiv socialni položaj. Od drevesa, katerega cvet je bil spomladi uničen, jeseni ne moremo pričakovati sadu. In kakšno življenje moremo pričakovati od tistega, ki je prezgodaj, v svoji nežni fantovski dobi, pred zakonom omadeževal svete vire življenja?
*
Nekaj, kar se mi zdi povsem čudno, je: za druge zakramente se pripravljamo dolgo: za prvo obhajilo, spoved, birmo. In priprava na nič manj važen zakrament zakona? Če sploh je, je na hitrico, dva dneva malo katekizem pogleda, kateremu sledi površno izpraševanje pred župnikom — in konec! Taka ne sme biti nikdar priprava na zakon!
Brez priprave stopajo v zakon: kakor od usodne postave, kateri se ne morejo izogniti; stopajo v zakon zaradi ekonomskih računov, gnani od slepe strasti, ne da bi poznali v luči vere — često niti ne v luči lastne pameti in prevdarnosti — poklic, katerega sprejemajo. Ne poznajo up dolžnosti ne pravic ne odgovornosti,
ki je težka. Stopajo v zakon brez pomisleka, brez nasveta, brez molitve, in kot uvod v zakon često služijo neprimerne šale, o katerih je bolje molčati.
Zato pa imamo družine brez ljubezni, brez strahu božjega, brez kreposti, zgrajene na pesku. Bolj so podobne hotelu, kamor se hodi prenočevat in jest kot pa družinski hiši. Namesto da bi bile družine sladko zatočišče miru, so v resnici predsoba pekla. In take zakonske zveze se žal kmalu razvežejo z vsemi strašnimi posledicami!
Pavel je zapisal:	»Sacramentum
hoc magnum.« — Velika je ta skrivnost! Mladina, ki se na to skrivnost pripravlja, jo mora gledati v luči krščanstva. Zakon ni kupčija, ne lo-
terija, kjer zadeneš ali ne glavni dobitek. Ni zadovoljitev kaprice, uresničitev ljubezenskega sna, zaključek ljubimkanja, ki je predolgo bilo in v pohujšanje drugim.
Zakon je zakrament, torej nadnaravno sredstvo in najučinkovitejše sredstvo, ki ga je Jezus postavil za posvetitev in zveličanje ljudi v družini. »Velik zakrament je to:	Ta
skrivnost je velika, jaz pa pravim: v Kristusu in v Cerkvi« (E£ 5,32). Zakon je zakrament, po katerem Cospod nerazdružnno združuje dvoje src, posvečuje dvoje duš in jim daje svojo stvariteljsko silo za u-stvarjanje novih življenj. Je zakrament, ki onemu, ki ga prejema nalaga strašno odgovornost pred Bogom, ljudmi, narodom.
Prvi so starši poklicani, da svoje otroke pravilno vzgajajo za zakon. Njihovo vzgojo šele dopolni duhovnik. Ko bi vsi, ki v zakon vstopajo, stopili vanj v zavesti in tudi vredni plemenitega poslanstva, tedaj bi bil na vseh porokah in svatbah Kristus navzoč s svojo milostjo in svojim blagoslovom!
ZA KATOLIŠKI DOM
Kardinal Massaia - kapucin
in stoletnica njegovega misijona
V	Rimu, v dvorani Borromini. so oil 21. do 23. novembra obhajali stoletnico misijona med plemeni Galla (Abesinija). Bilo je navzočih pet kardinalov, veliko število škofov, generalnih predstojnikov redov in predstavnikov civilnih oblasti. Dvorana je bila nabito polna. Misijon je ustanovil kapucinski pater, škof in pozneje kardinal Viljem Massaia.
Kardinal Massaia je bil kmetski sin, rojen leta 1809 v Piova d’Asti (danes Piova Massaia), torej v dobi svojih velikih rojakov Cottolenga, sv. Janeza Bosca in sv. Jožefa Cafasso. Kot 17-letni mladenič je stopil v kapucinski red. Bil je veliko let profesor bogoslovja, svetovalec Karla Alberta, duhovni oče princev Ferdinanda in Viktorja Emanuela, kaplan v bolnišnici in tri leta je hodil po mestu in vaseh pobirat miloščino za samostan. Ko je imel 37 let, je bil imenovan za apostolskega vikarja novega misijona pri rodovih Galla. Zaradi vojska in bojev v deželah, skozi katere je moral potovati, in zaradi sovražnikov katoliške Cerkve, ki so odkrili cilj njegovega potovanja (njegov največji smrtni sovražnik je bil sam koptski škof Abuna Salama, slep na eno oko, ljubitelj kolonjske vode, ki je v Abesiniji igral mogočno vlogo),
pomenu besede) celih 28 let, zidal cerkve, sirotišnice, šole; bil jim je duhovni dobrotnik, telesni zdravnik in učitelj; krstil je nad 35 tisoč poganov, posvetil veliko duhovnikov iz njihovih vrst; bolnike je, v pomanjkanju modernih sredstev, operiral z britvijo in je iznašel nov način ozdravljenja osepnic; napisal jt abecedo za njih jezik, sestavil prve slovnice, spisal katekizem v njihovem jeziku in jih učil kmeto-valstva. Abesinskemu imperatorju je bil najbližji svetovalec in je prisostvoval državnim sejam kot najodličnejši član senata; ko je bil zadržan, je poslal svojo popotno palico kot svojega predstavnika in tej palici je imperator izkazoval čast, kakor če bi bil Massaia osebno navzoč. Sebi je bil vse: kuhar, pek, krojač, čevljar, zakristan. Bil je sedemkrat izgnan, a se je šestkrat pogumno vrnil. Leta 1880 pa je moral zapustiti svoje ljubljene sinove in se vrniti v domovino. Leon XIII. ga je imenoval za kardinala in mu ukazal, naj opiše svoje poslanstvo, kar je tudi storil v svojih dvanajstih knjigah, ki jih je izdal pod naslovom: »Mojih 35 let misijona v visoki Abesiniji«. Zadnja leta svojega življenja je preživel v majhni celici kapucinskega samostana v Frascati-ju pri Rimu,
je na ozemlje svoje »obljubljene dežele« mogel stopiti šele po dolgih šestih letih, polnih truda in napora, življenjskih nevarnosti in romanskih dogodivščin. Potoval je s karavanami, preoblečen v trgovca, pod imenom Jurija Bartorelli. Zadnja njegova ovira je bila narasla reka med kraljestvi Goggiain in Gudru, katero je »preplaval« tako, da si je ob straneh privezal napihnjene mehove; in ker ni znal plavati, sta ga dva fanta navezala na vrv in ga vlekla za seboj. Ko je srečno prispel na drugi breg, je pokleknil, poljubil tla, slekel premočeno trgovsko obleko, si nadel škofovska oblačila in zapel Te Deum, v zalivalo Vsemogočnemu, ki ga je vodil skozi neštete smrtne nevarnosti in ga končno potrjenega v poklicu privedel na ozemlje njegovega bodočega apostolata, njegove druge domovine.
Pleme Galla šteje nad 10 milijonov duš, je najbolj črni del prebivalstva Abesinije, umsko zelo nadarjeno in ljubi pesem in poezijo. Kardinal Massaia je ostal pri tej poverjeni mu čredi (čredi često v pravem
Nabrano pri koncetu v Nabrežini .............................Lir	7.129.
Bevčar Rubini Vladimira -
Milan................................  5.000.
Čergo	Marica -	Gorica -	-	»	5.000,-
Mužič	Gizela -	Gorica	»	5.000.
Čavdek Viljem - Sovodnje -	»	2.000.
Družina B. - Solkansko polje	»	2.000.
Dr. F. H. - Benetke -	-	»	5.000,
Uršič Anton - Videm -	-	»	1.000.
S. V. - Gorica -	-	-	-	»	1.500.
Č. I. - Benetke ...	-	»	2.000.
R. O.	- Gorica	-	»	2.000.
Božič	- Gorica	-	»	5.000.
Susič Jožef - Gorica -	-	»	2.000.
U. P. - Gorica ...	-	»	2.000.
B. M. - Gorica ...	-	»	1.000.
Družina Bratina - Gorica -	»	1.000.
Delavec za mesec dec. 1952	»	600.
P. F. - Gorica ....	»	5.000,-
Po 5 dolarjev:
John Adamič, Joliet; M. Antončič, Cleveland; Jože Cvelbar, Cleveland; Anton Dolinar, Minnesota; Rev. Stanley Dolšina, Minnesota; Frank Gonbek, Cleveland; Ferdo Gospodarčič, Cleveland; Anton Jeglič, Cleveland; Jos. Križman, Cleveland; Mrs. Katerina Krulac, Cleveland; Frank Zončar, Cleveland; Rudolf Lukež, Cleveland; Neimenovana po Rev. J. C., Cleveland; Mrs. Marj- Oblak, Cleveland; Mrs. Helena Rožman, Pa.; Mrs. Frances Zlatorepec, Cleveland; Rev. A. Mrkun, Ohio lir 52.700.
Mrs. John Potočnik - Cleveland (4 dolarje) -	- lir 2.480.—
Po 3 dolarje:
Dr. Fr. Jelarčič, Cleveland; Mrs. Mary Skul, Joliet; Jože Marko, Canada = 5.580.—
Iz življenja Cerkve
Katol. visokošolci v Indiji
Za Božič se je zaključil v Madrasu Da-rodni kongres zveze katoliških visokošolcev v Indiji. Obravnavali so trojno odgovornost razumnikov do domovine: intelektualno, versko in socialno. Govorili so o problemih moderne miselnosti, o krščanstvu v Indiji, o zvestobi do kulturne dediščine, o znanstvenih osnovah laičnega apostolata, o sve-tovnih problemih, o socialnem redu v službi Indije in Kristusovega poziva mladini.
V Sveti deželi ni miru
Dežela, ki je posvečena z življenjem in smrtjo našega Odrešenika, ne uživa stalnega miru. Krščanska manjšina je zaprta v po Judih zavzetem ozemlju in ne uživa miru ne spoštovanja. Vlada sicer kaže dobro voljo, a ji manjka potrebne javne sile, da bi lahko zadrževala izpade posameznih državljanov. Demarkacijska črta, ki deli mesto Jeruzalem, je vedno povod novih izgredov.
Lorenzo Perosi 80-letnik
Msgr. Lorenzo Perosi, slavni skladatelj in stalni direktor Sikstinske kapele je 20. decembra preteklega leta dopolnil 80. leto
starosti. V njegovo počastitev so 27. decembra v auditoriumu palače Pija X. pod njegovim vodstvom izvajali njegovo skladbo Rojstvo našega Odrešenika. Izvedbe tega oratorija se je udeležil tudi sv. oče, člani svetega kolegija, člani diplomatskega zbora in druge visoke osebnosti.
Slovo nuncija iz Beograda
Zadnja javna manifestacija uradnega predstavnika svete stolice v Beogradu je bila slovesna daritev polnočnice, ki jo je daroval msgr. Silvio Oddi v kapeli apostolske nunciature v Beogradu. Udeležili so se je številni člani diplomatskega zbora, akreditiranega v Beogradu. Poslej bo kapela ostala zaprta bogoslužju.
Msgr. Oddi je prispel v Rim 29. decembra, potem ko je moral zapustiti Beograd zaradi enostranskega odloka jugoslovanske
vlade, da prekine diplomatske odnose s sveto stolico. Msgr. Oddija, katerega je spremljal tajnik nunciature msgr. Cesar-Zacchi, je 9prejel in pozdravil pri njegovem prihodu na postajo • Termini v Rimu šef protokola vatikanskega tajništva msgr. Carlo Grano skupaj z ostalimi člani tajništva.
Ob svojem odhodu iz Beograda je msgr. Oddi sprejel s strani diplomatksega zbora, ki je akreditiran pri jugoslovanski komunistični vladi značilne izraze solidarnosti in simpatij.
Za Božič v Betlehemu
Združeni narodi se še vedno bavijo 3 težkim problemom pom-irjenja Palestine. Spričo nesprejemljivega stališča ministrskega predsednika izraelske vlade, ima posebna komisija Združenih narodov vedno težje stališče.
»Daily Mail« piše v zvezi s palestinskim vprašanjem v eni izmed zadnjih številk med drugim: »V božičnem času gre misel vsega krščanskega sveta k svojemu duhovnemu viru v Palestino. Po štiri in pol letih še vedno ni miru v Palestini. Nazaret je vojaška cona. Galilejsko morje je varnostna cona. Jeruzalem sam pa je z nevtralnim pasom — razdeljen v dva dela. Staro mesto je zasedeno po Arabcih, novo pa po Judih. V Betlehemu je 80% vseh prebivalcev brez kakršnega koli dela. Izrael je dežela uničenih družin, kjer celo otroci mislijo samo na vojsko in puške. Zato romarji, ki prihajajo za Božič v sveto deželo, ne morejo doživljati tistega, kar bi radi.
Vendar se je v zadnjih urah posrečilo doseči med Arabci in Judi poseben sporazum, po katerem je moglo 1200 arabskih kristjanov, ki bivajo na ozemlju države Izrael, iti k polnočnici v Betlehem pod pogojem, da se v šestih urah vrnejo. Prvi, ki je odšel tja, je bil latinski patriarh v Jeruzalemu msgr. Gori, ki je vodil božične slovesnosti v kripti pri jaslicah.
Sveti oče za cerkev molka
OB SVETOVNI MOLITVENI OSMINI
a umrl je blizu Neaplja leta 1886. Kardinal Massaia, »Abuna Messias«, je danes A-besincem legendarno, nadnaravno bitje, katoliškim misijonarjem pa ideal in svetovalec. O služabniku božjem kardinalu Massaia se pripravlja proces beatifikacije.
Spominske znamke s sliko kardinala Massaia, ki so izšle v Italiji, so zadnje delo svetovno znanega slikarja in umetnika Mezzana, ki je, lahko rečemo, s čopičem v roki, ob slikanju Massajevib znamk za stoletnico misijona med pTemeui Galla, odpotoval v lepoto božjega obličja.
/\ Vi žili j
Tržaški misijonar izgnan
Dne 3. januarja je prispel iz Hongkonga tržaški misijonar Albin Miklavčič. ^ rdeči Kitajski je prestal šest mesecev stroaega >:a-pora zaradi odbolžitve, da je napačno zdravil neko dcklico, ki je na posledicah tega umrla. Po prestani kazni inu ni bilo dovoljeno, da bi se spet vrnil v svoj misijon.
Zadnjega decembra lanskega leta je izšla papeška okrožnica »Orientales Ecclesias« naslovljena na vse škofe vzhodnih cerkva, ki so v zvezi s sv. stolico. Okrožnica nosi datum 15. dec. 1952.
Podajamo nje kratko vsebino.
Potem ko je sv. oče priklical v spomin številne dokaze svoje pozornosti in naklonjenosti cerkvam vzhodnega obreda, se ustavi ob žalostnem trenutnem položaju velikega dela tamkajšnjih cerkva zaradi hudega preganjanja, s katerim hoče sovražnik zbegati krščanske občine, da. celo popolnoma. uničiti. »Umorjeni ali zaprti škofje, duhovniki in verniki, onečaščene cerkve, brutalni napadi in zasmehovanje krščanskega nauka in cerkvenih ustanov, zatiranje in nasilje so znaki tega moraa najgroznejšega preganjanja v vsej cerkveni zgodovini. Tolažljivo pri tem je to, nadaljuje sv. oče, da verniki tako latinskega obreda kakor vzhodnih obredov prenašajo vse te stiske vztrajno in z nepremagljivim pogumom. Ostajajo zvesti veri svojih očetov, neuklonljivi v pokorščini do svojih postavnih pastirjev in do sv. stolice, ne-uklonljivi tudi v zaupanju do brezmadež-
Prispevajte
»Katoliški dom"!
za
nega Srca Marijinega, kateremu so posvečeni. Vse to gotovo naznanja prihodnjo zmago Kristusove stvari.« Sv. oče nato o-menja v podrobnosti kruto preganjanje vzhodnih cerkva v Bolgariji, Romuniji iii posebno v Ukrajini, kjer se je preganja, nje vzhodne ukrajinske cerkve združene z Rimom najprej začelo.
V	zaključnem delu okrožnice poziva sv. oče vse vernike vzhodnega in latinskega obreda h križarski vojski molitve, da bi njim, ki so preganjani, izprosili stanovitnost, Cerkvi pa mir in svobodo. Molitvam naj se pridružijo spokorna dela. Duhovnikom posebej polaga na srce, naj se pri sveti daritvi spominjajo onih sobratov, ki jim ni dano maševati, da bi tako prikli-cali božje usmiljenje na preganjanje krščanske občine. Končno poziva sveti oče vso vernike, naj bi posebno v prihodnji molitveni osmini za edinost Cerkve še prav posebno goreče in vdano molili, da se ne bi samo kmalu uresničilo, kar je Gospod prosil: »Oče, ohrani jih v mojem imenu, katere si mi dal, da bodo vsi eno,, marveč, da bi se odprle ječe in razklenile vezi, ki danes toliko nesrečnežev uklepajo samo zaradi edine krivde, da so se odločno postavili v borbo za pravice Cerkve, vere in verskih ustanov. Končno naj bi bil namen molitev tudi ta, da bi povsod sl»v'^a zmago krščanska resnica, pravičnost, edinost in mir, ki so najvišje dobrine-
KIUILITIUIRIA |
Božična prireditev S.P. v Trstu
Kdo dela slabo voljo na Tržaškem ?
Slovenska prosveta je Tržačanom pripravila za praznik svetih Treh kraljev lepo božično presenečenje s posebno prireditvijo v Avditoriju Zavezniške vojaške uprave. Prireditev je obsegala koncert slovenskih ljudskih in umetnih božičnih pesmi in pa prelepo Dickensovo igro »Cvrček za pečjo«.
Božične pesmi so ubrano odpeli združeni cerkveni pevski zbori iz Rojana, Bazovice, Opčin, Doline in Mačkovelj, vsega skupaj kakih 120 grl. Dirigiral je preč. gospod Dušan Jakomin, kaplan iz Doline. Ta je v kratkem času in z eno samo skupno vajo postavil na noge mogočen in v danih razmerah zadosti skladen zbor, ki je do zadnjega kotička nabito dvorano vpeljal v pravo razpoloženje za igro. Presenetil nas je izborni glasovni material, zlasti alti in basi, iz katerega bi se s primernim delom dalo ustvariti stalno pevsko telo.
Slovenski oder je nato vprizoril igro »Cvrček za pečjo«, ki jo je napisal slavni angleški pisatelj Charles Dickens. Delo je polno božične poezije in miline ter je s svojo blagovestjo o neizogibni zmagi dobrega občinstvo neprenehoma spravljalo zdaj v solze, zdaj v smeh. Stvar je ljudi zagrabila do srca in jim pripravila dve uri čudovitega užitka. To je seveda največ zasluga dobrega igranja, s katerim je slovenski oder presegel vse svoje dosedanje vprizoritve. Igro je s pravilnim razumevanjem in smislom za poudarjanje vsega, kar je v njej bistvenega, režiral profesor Jože Peterlin. Ta je igral tudi eno glavnih moških vlog — Johna. Podal ga je prepričljivo, skoraj bi dejali, da natanko tako, kakor si ga je pisatelj zamislil. Naravnost kraljevala pa je v vsej predstavi Lojzka Peterlinova kot Dokta. To je vloga, ki je zaradi neizčrpne lestvice čustev in temperamenta kakor ustvarjena zanjo. Peterlinova jo je zaigrala iz srca ter z njo gledalce osvojila, priklenila in navdušila. Prepričani smo, da bi z njo lahko nastopila v vsakem gledališču. Posebno je treba pohvaliti tudi masko in obleko, ki sta njeno igranje primerno podčrtavali. Tretjo vodilno vlogo je imel Martin Globočnik kot stari Galeb. Tudi on je svojo nalogo opravil dobro in dosledno ter je bil v nekaterih momentih res pretresljiv. Tej vodilni trojici so se po svojih močeh skušali približati Drago Petkovšek kot Galebov sin Edvard, Stana Oficija v manjši, toda karakteristični vlogi gospe Fieldingove, v kateri so vrline te priljubljene igralke prišle povsem do izraza; potem Slavko Rebec kot Tackleton, Felicita Vodopivčeva kot Galebova slepa hčerka Berta in Marjanca Lapomikova kot Maja Fieldingova. Slovenski oder je s to predstavo zapisal nov, časten list v kroniko svojega požrtvovalnega in nesebičnega dela za slovensko stvar na Tržaškem. Občinstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo obsežno dvorano in je moralo dosti ljudi celo oditi, se je igralcem in prijateljem oddolžilo z navdušenim odobravanjem.
Pri tej priliki moramo zapisati nekaj besed na račun radijske postaje Trst II. Prireditelji so se obrnili nanjo s prošnjo, da bi prenašala vsaj pevski del predstave. Vodstvo je prošnjo zavrnilo, ker se mu nastop stodvajsetih slovenskih pevcev v sredi Trsta najbrž ne zdi toliko važen, da bi bilo slovenskemu radiu vredno prenašati
WILHELM HONERMANN:
©čg Damijan,
SREBRNA POT
Stari Klas Susevvind je ovčaril v Treme-lovu. Pa bil je še mnogo več. Bil je tudi pesnik. To pa ni bilo prav nič čudnega, kajti za pesnikovanje je imel dovolj časa. Njegove ovce so bile skromne in niso uhajale. Razen tega je bil Flamec in na Flamskem pesnikuje vsak, kdor zna z žlico jesti.
Kar si je tako spesnikoval, je potem pripovedoval na paši svojim ovcam in P«ičku Pajasu. Če je bilo ganljivo, so zame-ketale ovce, če je bilo pa napeto, je zalajal pes.
Toda od spomladi dalje je Klas Susc-"ind imel še nekega drugega poslušalca. Vsako jutro je gnal z njim na pašo majhen deček z okroglimi, rdečimi lički, neurejenimi Črnimi kodri in globokimi modrimi očmi. Tam je sedel možic na drevesni štor poleg Klasa Susewinda, ki si je nažgal svojo »osmojeno pipo« — tako imenujejo Flamci kratko lončeno pipo, ker si z njo
ga. Seveda — to niso bili kaki titovski solisti, niti ne kaki titovski pionirski harmo-nikaši iz Ljubljane, s katerimi nam Trst II. zadnje čase rad streže.
Ne bi omenjali te stvari, če bi bila prva in edina. Ponovno smo namreč imeli priliko čutiti nenaklonjenost in omalovaževanje vodstva slovenskega radia v zvezi s katoliškimi kulturnimi prireditvami. Nedavne veličastne misijonske prireditve v Avditoriju, kjer je nastopilo podobno število slovenskih pevcev s Tržaškega in kjer so Mačkovljani igrali staro slovensko igro o izgubljenem sinu, naš radio v svoji kulturni kroniki ni niti omenil. Istočasno pa
Kako se pridela 100 q koruze na ha?
(36*/» Q NA FURLANSKO NJIVO)
Pisali smo, da so pri tekmovanju za najvišji hektarski donos v provinci Treviso dosegli 108 q na hektar, kar pomeni 108 kg na 100 m- ali nad 1 kg koruznega zrnja na vsakem m2. Kako so to dosegli? Poslušajmo kaj odgovarja na to vprašanje prof. A. Bianchedi, kmetijski nadzornik za provinco Treviso:
»Tekmovanja se je udeležilo 164 posestnikov, izmed teh 127 s heteroznim koruznim semenom (ameriška križanka). Srednji pridelek je znašal v ravnini 80.38 q zrnja na ha, v brdnati legi pa 72.98 q. Najvišji hektarski donos je bil 108.05 q s heteroznim semenom »Embro 155«.
Ta najvišji pridelek je bil dosežen v Spresiano na posestvu Giustiniani. Obdelovanje pa je bilo naslednje:
a) Zemljišče je bilo začetkom oktobra preorano na globino 40 cm in istočasno je bilo podoranega 600 q hlevskega gnoja na ha.
b) Pred setvijo sredi aprila je bilo raz-trošenih na ha 10 q superfosfata, 2 q žve-plenokislega amonijaka in 100 kg kalijeve soli. Seme je bilo sejano oziroma stavljeno z roko na razdaljo 37 cm v vrstah, ki so bile razdaljene 80 cm. Sejana sorta »Embro 155«.
c) Čim je mlada koruza pognala tretji list, je bila izvršena pletev. Istočasno je bila koruza razredčena in presajena na mesta, kjer je kakšna manjkala. Tako je bilo doseženo, da je rastlo na vsakem m-' po 3.6 stebelj.
č) Nadaljnja opravila so bila osipanje. dvakratno trošenje 9olitra — vsakikrat 50 kg na ha —, julija in avgusta po eno namakanje in uničevanje plevela, to pa z vso resnostjo.
Iz rečenega ne sledi nič posebnega, vendar se izplača poudariti nekatere točke, kot sejanje križanega semena, globokost oranja, gnojenje in presajanje oziroma dosajanje, da se izločijo v vrstah prazna mesta.«
OPOMBA: Pri nas res še nimamo mnogo zemljišč, ki bi se dala širokopotezno namakati. V provinci Treviso pa so bili
osmodijo brke — in nato je začel pripovedovati.
Zdaj je Klas znal še enkrat lepše pesniti. Kajti pesnikovanje za nerazumna bitja postane sčasoma dolgočasna stvar. Ovčar je na paši malemu Jožefu de Veuster povedal pač že sto povesti, eno lepšo od druge. O ubogi Genovefi, ki jo je lovec hotel usmrtiti sredi zfclenega gozda. O kraljici, ki tam v resju v zlati zibelki ziblje svoje mrtvo dete. O velikanih, ki teko skozi gozd in imajo tako dolge brade, da se jim noge zapletajo vanje.
Jožef je pobožno gledal starega ovčarja, ki je znal toliko lepih povesti in je vse pripovedoval na pamet, ne da bi moral brati iz velike knjige kakor mali.
Ko je Klas povedal zgodbo do konca, je molče potegnil iz pipe in zamišljeno gledal za dimom.
»Ali vse zgodbe povlečeš iz pipe, stric Klas?« je pozvedoval deček.
»O, ne!« se je smehljal pastir. »Skoraj vse mi pove zemlja.«
»Ali mar zemlja govori?« je začuden vzkliknil fantek.
»Seveda govori, seveda ! Človek mora samo ušesa imeti taka, da jo razume.«
Deček je zamišljeno ogledoval velika
je obširno poročal o izletu titovskega Narodnega gledališča po Jugoslaviji...
Podobno je bilo lansko poletje s slovenskimi pevci s Koroškega. Ti so trdno računali z nastopom na tržaškem radiu in ga po svoji kvaliteti tudi zaslužili. Zaradi njega so v glavnem tudi prišli v Trst. Toda nastopa na radiu niso dosegli. In to so bili zastopniki tistih koroških pevcev, ki so jih v Parizu povabili k nastopu v zgodovinski stolnici Notre Dame in jih prenašali celo po televiziji. Pariška občina jim je na magistratu priredila sprejem in tiskovno konferenco, s katero so vzbudili zanimanje francoske javnosti za vprašanje koroških Slovencev. Za Pariz in pariški radio so bili dobri, za Trst II. seveda ne.
Čudimo se samo zavezniškim oblastem, da znajo tako svojevrstno skrbeti za ugled in popularnost teh ustanov. Kaj se ne zavedajo, da tako ravnanje navsezadnje vzbuja pri demokratičnih Slovencih nerazpolo-ženje proti zaveznikom in proti celotni stvari, za katero se oni tukaj zavzemajo. Čas bi bil, da bi vendar že napravili nekaj reda!
doseženi visoki hektarski donosi tudi v brd-natih legah, brez namakanja. Povsod pa so zemljišče zgodaj in zelo globoko preorali, izdatno pognojili in izpolnili prazna mesta s presajanjem in ne s ponovnim sejanjem. ki se v splošnem slabo obnaša.
Kar je bilo mogoče doseči v lapornatili zemljah brdnate Trevizanščine, to je mogoče tudi pri nas.
Cena bodočih paradižnikov
ki jih bodo prevzemale letos tvornice pa-radižnih konzerv, je določena na 14 do 15 lir za kg. Na podlagi teli cen tvornice sklepajo pogodbe z zemljedelci.
Cvetličarska proizvodnja
Italije je znašala lansko leto 20 milijard in 620 milijonov lir ali skoraj za 2 milijardi več kot prejšnje leto. Od proizvodnje po pokrajinah daleč nadvlada Ligurija, ki proizvaja sama llkrat toliko, kot cela ostala Italija.
Pšenica plača gnojenje,
to dokazuje »Agrieoltura Toseana« s primerom: Iiektar pšenice je bil pognojen dodatno s 600 kg superfosfata, 100 kg žve-plenokislega amonijaka in 250 apnenega solitra, kar je stalo 29.050 lir. S poviškom pridelka napram negnojenim parcelam ni bil samo plačan strošek za gnojenje, temveč je ostal še čisti dobiček 47.226 lir.
Torej? Si že pognojil pšenici s solitrom? Zadnji čas je za to. Na vsakih 100 m2 pšeničnega polja raztrosi po 1 kg apnenega solitra (nitrato di calcio) ali enako količino čilskega solitra (nitrato di soda). To stori še v tem mesecu, najpozneje do srede februarja.
Pasja zvestoba
Prišla je iz Amerike:
Dva zakonca v Los Angeles sta darovala prijateljem v New Yorku psico, ki je bila prepeljana z vlakom v novo bivališče. Kako pa sta se zakonca začudila, ko sta čez dva tedna našla na pragu svoje hiše svojo staro zvesto živalico, — seveda zelo izmučeno—, saj je pretekla celih 4.800 km, kolikor jih je pač med obema mestoma.
pesnikova ušesa, na katerih pa razen dolgih, ohlapnih uhljev ni mogel odkriti nič posebnega.
»Da, zemlja ve mnogo povesti,« je še enkrat rekel pastir. »Resje pozna marsikatero povest. O, resje pozna celo mnogo povesti. Gozd pozna spet druge in tudi Dyle zna lepo pripovedovuti. Človek mora samo ušesa imeti za poslušanje.«
Jožef de Veuster je zamišljeno potipal svoje uhlje in uvidel, da bodo morali še dokaj zrasti, preden bodo mogli razumeti govorico zemlje. Nato je utrgal kislico, si jo vtaknil v usta, se zleknil v znak In gledal v nebo.
Po nebu so se podili beli oblaki.
»Stric Klas!« se je nenadoma oglasil Jožef. »Kam jadrajo oblaki?«
»V druge dežele,« mu je odgovoril pastir.
»Koliko dežel pa je?«
»Tisoč.«
»Katera je najlepša, stric Klas?«
»E, Flamska.«
»Kdo pa jc naredil Flamsko?«
»Ljubi Bog.«
»Pripoveduj, stric Klas!«
In stric Klas je pričel:
»I no, takole je bilo. V nebesih so imeli
Naši pradedje so imeli pregovor: car je daleko, Bog je visoko in ti, zemljan, si pomagaj, če moreš! V srednjem veku so jih stiskali grofje in njihovi biriči. Ljudje so se pritoževali, se upirali, protestirali, a kdo bi zmagal pri cesarju nad grofom!
Mar mislite, da je danes drugače? Ne, ne, prav podobno ali še slabše je, zlasti če upamo javno misliti, da znamo pisati in brati, česar naši pradedje niso znali. Danes ni več grofa in njegovega biriča, a zato so razni uradi in razna podjetja, ki jim nihče ne more do živega. Ubogo ljudstvo protestiraj, stavkaj, kritiziraj, vse je zastonj: car je daleko...
V	veliki dolinski občini traja že deset dni stavka potnikov proti avtobusnemu podjetju »Autovie Carsiche«. Gospodar je pripravljen nositi zgubo tudi več tednov in ne bo »molal«, če se vsa občina in vsa njegova kraška velika grofija na glavo postavi. Na prometnem uradu se dnevno viša kup pritožb proti temu podjetju, a tu se vse ustavi. Po vseh vaseh dolinske občine se vršijo sestanki, ljudstvo prezeba na kolesih in vespah in motorjih in vse življenje je ohromljeno. In kdo se zmeni za nas? Vse oblasti v Trstu znajo za to nevzdržno stanje, a pomoči ni od — nikoder. Kje je Anglija, Amerika? Car je daleko!
Ali je tako postopanje oblasti pravično? Mi mislimo, da ne! Kadar sredi najhujše zime stavkajo stotine potnikov, tedaj pač nekaj ni v redu! In tu bi morale oblasti po svoji dolžnosti priti ljudstvu na pomoč, saj zato jih imamo! Ta zahodna demokracija, ki nam dovoljuje samo protestirati in pisati v časopisih, je malovredna! V Nabrežini so padli slovenski napisi, četudi smo toliko pisali in javno zborovali na vseh koncih! V Trstu je sedaj drugi velik škandal na slovenskem Radiu. Mi smemo o vsem tem samo pisati, a odgovorni ne mignejo z mezincem. Jezijo se na naše članke, a Radio gre naprej po svoji poti, ki ni več slovensko narodna in še manj krščanska! Tržaška krščanska demokracija nas na vseh straneh kar naprej bije v obraz in ta bi hotela, da še pisati ne hi smeli! Po njihovem mora tržaški Slovene« samo molčati, če pa se že jezi in toži, se ne sme slišati čez slovenski tržaški prag!
Kljub temu našemu srednjeveškemu položaju pa trdno upamo, da naše besede in pritožbe le ne bodo večno zastonj! Če bo v Ferjančičevi grofiji v Bregu in na Krasu vladala enotnost bo gotovo zmaga naša! Če ne bomo nikoli nehali spominjati demokratičnih zaveznikov na njihov krivični nedemokratični nastop proti slovenskim napisom, če se ne bomo ustrašili najbolj strašljivih legašev v Trstu, bomo kaj dosegli. Nesloga pa tlači! To naj si zapomnijo kominformisti v nabrežinski pravdi! To
SploSna stavka tržaških in italijanskih železničarjev
V	torek dne 13. januarja so železničarji v Italiji proglasili 24 urno splošno stavko, ki je trajala do torka opolnoči. Železničarji zahtevajo izboljšanje delovnih pogojev in zvišanje plač.
Računajo, da se je zaradi stavke ustavilo 6.000 potniških in tovornih vlakov, katere je vlada skušala nadomestiti z avtobusi in celo z letali.
Odgovorni uredniki Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
krasno vreme in povrhu še semanji dan. Angeli so bili nad vse pridni. Že tri dni jim nobena zvezda ni padla na zemljo. Ljubi Bog je bil zato izredno dobre volje. Sklical je angelčke in rekel: »Ustvaril bom vrt, lep vrt, prelep vrt, v katerem se bom lahko sprehajal.« No, in tedaj je ljubi Bog ustvaril Flamsko.«
»Ali se ljubi Bog sprehaja po Flamski?« je vprašal Jožef in oči so mu zažarele.
»Da, vsak dan se sprehaja.«
»Ali ga ti vidiš, stric Klas?«
»Kajpak ga vidim, samo oči je treba imeti za to. Ali ne vidiš, kako se zemlja vselej praznično odene, kadar hoče ljubi Bog po njej na sprehod? Spomladi, ko cveto sadna drevesa na vrtu tvojega očeta, je vsa bela in rožnata. Poleti, ko valovi žito na polju tvojega očeta, je zlata. Jeseni, ko resje cvete, je škrlatnordeča. Pozimi pa je vsa bela. To je njena najlepša obleka, ker tedaj pride na svet božje Dete.«
Stricu Klasu je med pripovedovanjem pošel tobak. Vtaknil je pipo v žep, prekrižal roki na pastirski palici, naslonil glavo nanjo in zaspal. Zadremal je vselej, kadar ni kadil ali pripovedoval.
Deček je pa s široko razprtimi očmi zamišljeno gledal v daljavo. To je torej
naj si zapomnijo zopet isti kominformisti v avtobusni pravdi s Ferjančičem. Slišimo, da se v dolinski občini že vsa stavka sprevrača v politiko! To je slabo in smo si tudi sami krivi, če je na Tržaškem zlasti v zadnjem času vse na glavi. Zato le vkup uboga gmajna!
Kdo je torej kriv vse te slabe volje na Tržaškem? Nabrežina. Trst, Dolina. Kra». povsod sejejo slabo voljo oblastniki, ki ljudstva ne ščitijo!!!
IZ SLOVENIJE
Jugoslovanski škofje pri Titu
Tuje obveščevalne agencije in jugoslovansko časopisje so prinesli vest, da je dne 9. januarja Tito sprejel v svojem dvureu v Beogradu zastopstvo katoliških škofov, ki so ga sestavljali: msgr. Ujčič, nadškof beograjski in predsednik škofovskih konferenc; djakovski škof dr. A. Aksaraovič; zagrebški pomožni škof dr. F. Salis-Sevis; ljubljanski škof msgr. Vovk A.; senjski škof dr. Burič; sarajevski škof dr. M. A-laupovič in drugi pomožni zagrebški škof dr. J. Teha.
Tito je kot predsednik vlade povabil katoliške škofe na razgovor v zvezi z željo vlade, da bi uredila odnose med državo in katoliško cerkvijo v okviru ustave in v zvezi s prekinitvijo odnosov med Jugoslavijo in Vatikanom.
Razgovor je trajal nad dve uri. Kakor trdi agencija UP, so škofje izjavili Titu, da oni ne morejo sklepati nobenih pogodb brez avtorizacije Vatikana. Vendar so pristali na to, da se imenuje mešana komisija iz zastopnikov vlade in Cerkve, ki naj preučuje problem odnosov med Cerkvijo in državo v Jugoslaviji. Ob tej priliki so škofje izročili predsedniku vlade Titu pro-memoria o položaju katol. cerkve, v Jugoslaviji, katerega so škofje poslali s svoje zadnje konference v Zagrebu meseca septembra lanskega leta in ki jim je bil vrnjen brez vsake pripombe.
Zadnje vesti pravijo, da je kardinal Stepinae pri obisku nekaterih zastopnikov tiska dal slične izjave glede sporazuma med vlado in škofi. Samo Vatikan more odobriti kak končnoveljaven sporazum. Zato se Tito zelo vara, če misli, da se mu bo sedaj jiosrečilo odtrgati jugoslovanske škofe od Vatikana in jih pripraviti na pot narodne avtonomne cerkve. Č.c pa je njegova namera, da hoče skleniti lojalen sporazum za mirno sožitje med Cerkvijo in vlado v okviru za vso Cerkev veljavnih predpisov, je na pravi poti, kajti s hierahijo, s škofi je treba, da išče sporazuma in ne z duhovniki ter njihovimi organizacijami.
Obsojen jezuitski pater
Dne 8. jan. jc bil pred mariborskim okrožnim sodiščem obsojen na 4 leta strogega zapora jezuitski pater Pavel Berden. Obtožili so ga, da je hotel organizirati mariborske srednješolce po zgledu nekdanje katoliške akcije. Proti teinu so pričali nekateri dijaki, sam je pa priznal vsako krivdo.
Vse kaže, da je bila njegova »krivda« v tem, da je zbiral okrog sebe dijake in jih vzgajal po krščanskih načelih v spovednici, na prižnici in tudi v prijateljskem razgovoru na domu. Zato pa jc moral vstran, da bi ne več »kvaril« mladine.
Kempen, to je Flamska, božji vrt, ki ga je Bog ustvaril, ko je bil najbolje jemanje volje, in v katerem se vsak dan sprehaja.
Tam onstran je v soncu žarelo resje, da je bilo videti kot eno samo rdeče ognje-no morje. Vmes je blestela cesta, bela in svetla kakor srebro. Gotovo je šel ljubi Bog po srebrni poti skozi rdeče resje. In potem je zavil v gozd. Kajti na koncu srebrne poti stoji temni, svečani gozd s tisoč jelkami. Ako bi šel iskat ljubega Boga, bi ga tam gotovo našel. V njem prebivajo velikani in palčki. A Jožef še nikoli ni bil sam v gozdu. In gozd je poln čudes.
V	njem prebivajo velikani in palčki, čarovnice in izgubljene princese, katere pastil Susevvind vse po imenu pozna. Brabantska kneginja Genovefa krmi v gozdu svojo srno. Vse gozdne živali znajo govoriti, česar pa ovce ne znajo in Pajas tudi ne. Tam se klati Zvitorepka, lisica, ki zavija zajcem vratove. Prav za prav bi se morali gozda bati. A v njem se vendar sprehaja ljubi Bog. Zato se nain pač ni treba bati. Kajti ljubi Bog ima dolgo belo brado in ne stori otrokom nič žalega, če so pridni. Jožef de Veuster je tiho vstal, prav tiho, da ne bi zbudil strica Klasa.
GIOISIP OID ARISITVIO
Z GORIŠKEGA
Trinkova proslava v Gorici
V sredo 21. jan. ob 8.30 zvečer bo v Gorici v dvorani Brezmadežne na Plaeuti proslava 90-letnice msgr. Ivana Trinka, starosta slovenskih duhovnikov. Ob tej priliki priredi Slovensko katol. prosvetno društvo izreden kulturni večer s pestro vsebino. Poleg govora in recitacij bo pel zbor SKPD.
Molitvena osmina v Gorici
Prihodnjo molitveno osmino za združenje vseh cerkva bomo v Gorici praznovali kar mogoče slovesno. Od nedelje 18. jan. do nedelje 25. jan. bo vsako jutro v stolnici ob 6h sv. maša z rožnim vencem in kratkim premišljevanjem. V nedeljo 25. t. m. ob 4,30 pa bo v dvorani Brezmadežne na Plaeuti priložnostna akademija, ki jo priredi misijonski odsek Mar. družbe. K sv. maši v stolnici in k akademiji vabimo že sedaj vse družbenice in vse ostale vernike iz Gorice.
Misijonski odsek M D
Silvestrovanje na bloku pri »Rdeči hiši“
Obmejni stražniki, ki so bili na Silvestrov večer v službi na italijanski strani kakor tudi na jugoslovanski, so hoteji počastiti odhod starega in prihod novega leta. Zakaj bi si ne segli v roke vsaj ta večer in za nekaj ur pozabili, da jih loči stroga meja in še strožji zakoni? Poveljstvo jugoslovanskega bloka je na Silvestrovo povabijo poveljnika in stražarje na italijanski strani v svoj novo zgrajeni bar na jugoslovanskem ozemlju. Stražniki so se skupno s komandantom takoj odzvali povabilu in tako v prijateljskem razpoloženju pričakali novo leto. Nakar so pa jugoslovanski obmejni stražniki vrnili obisk in v gostilni pri »Rdeči hiši« so jim italijanski stražniki postregli s šampanjcem. Tako so do jutra slavili prihod novega leta in za kratke ure pridobljeno prijateljstvo in razumevanje. — Goričani s simpatijo gledamo na ta dogodek in si želimo, da bi to prijateljstvo ne trajalo samo eno noč, marveč da bi se v medsebojnem razumevanju in prijateljstvu nadaljevalo še vse leto. A to ne samo med stražarji, marveč tudi med ljudmi, ki so si po na. rodni meji najbližji.
Iz Žabnic
Letošnje božične praznike smo v Žabni-cah praznovali še posebno lepo. Imeli smo prekrasne jaslice in ko smo se zbrali k polnočnici ter tam poslušali večno lepe slovenske božične pesmi, smo res občutili božično razpoloženje, ki je bilo v nas samih in v lepi naravi. Slovesno sv. mašo smo imeli tudi na božični dan in na dan sv. Stefana. Med prazniki nas je obiskal č. g. dr. Belej, ki nam je predvajal skioj— tične slike naših krajev. Kakor vsako leto, so tudi letos k nam prišli številni izletniki, med katerimi msgr. dr, Močnik ter prof. Močnik z družbo dijakov.
Snega ni manjkalo, tako da so se ga goriški in tržaški gostje res lahko naužili, nekateri še preveč! NesTeč sicer ni bilo, a vendar lahko k lažje ranjenim prištevamo gdč. Joško Doljakovo, ki se je morala že prvi dan vrniti domov.
V nedeljo 4. jan. pa smo doživeli med sv. mašo neko novost: med običajnim petjem je znana ugledna gospa iz Gorice za-
pela Schubertovo Ave Marijo. Ob tej priliki pa smo morali na žalost ugotoviti, da je naš harmonij star, hreščeč in pokvarjen. To hibo je lepi glas še bolj poudaril. Da bi se vsaj spet obnovilo zanimanje za nov instrument! Morda bomo nekoč prav tej Schubertovi Ave Mariji hvaležni za izpolnitev naše želje. Bog daj!
Končno naj za zaključek tega dopisa, omenimo še to, da smo 4. jan. imeli v Žabnicah tekme, a bolj domačega značaja. Po sv. Treh kraljih je zopet zamedlo in pričakujemo, da bo lepa snežena pokrajina privabila še mnogo izletnikov!
Preskrbite si nove izkaznice
Goriška občina opozarja vse osebe, naj čimprej obnovijo osebne izkaznice, ki so bile izdane pred tremi leti. Zakon predvideva veljavnost osebnih izkaznic samo za dobo treh let, zato naj vsak prizadet čimprej obnovi zastarelo osebno izkaznico.
UNRRA - blago
Uprava Mednarodne pomoči (A.A.I.) pri goriški prefekturi sporoča, da je izročila v Gorici v razprodajo novo količino Unrri-nega blaga. Potrebne nakaznice za nakup blaga lahko dobijo vsi interesenti na uradu Mednarodne pomoči na goriški prefekturi vsak delavnik od 10. do 12. ure. Pri tem morajo prinesti osebno izkaznico. Vsak
odrezek velja za nakup 3 m blaga ali ene plahte.
Blago je na prodaj od dne 10. jan. v trgovini Ulrico-Pascoli, Gorica, Via Crispi 9 ter v Raštelu v trgovini Gorjup-Kustrin. Pascoli ima na prodaj plahte, Gorjup-Kustrin pa plahte in ostalo blago.
Istočasno se obvešča goriška javnost, da je blago na razpolago v zelo omejeni količini, zato ne bo mogoče dobiti nakazil preko določenega števila.
Šolske knjige za revne otroke
S pomočjo šolskega patronata goriške občine, podpornega društva in uprave Mednarodne pomoči so v goriški občini začeli razdeljevati dnevni obrok hrane 668 najrevnejšim šolskim otrokom. V ta namen bo delovalo 12 kuhinj, v katerih bodo otroci iz mesta in z dežele dobivali za dobo štirih mesecev toplo hrano. Iz vsake šole so določili število najrevnejših otrok. Iz šole via Croce je določenih 19 otrok, iz via Randaceio pa 15, iz Pev-me 44.
Vabilo
na redni občni zbor Slov. kat. prosv. društva v Gorici, ki se bo vršil dne 28. januarja t. 1. ob 20.30 na Plaeuti.
Dnevni red bo obsegal:
Čitanje zapisnika, poročila in razrešnica, volitve, slučajnosti.
Občni zbor je čez pol ure sklepčen ob vsakršni udeležbi.
ODBOR
S TRŽAŠKEGA
Sveti oče za župnijsko dvorano v Dolini
Njegova Svetost papež Pij XII. je poklonil za župnijsko dvorano v Dolini 500.000 lir. Na praznik novega leta so dolinski verniki z največjim zadovoljstvom zvedeli to novico od svojih duhovnikov v cerkvi, danes pa jo sporočamo vsem prijateljem »Kat. glasa«, saj vemo, da jo bodo prav tako z veseljem sprejeli vsi dobromisleči slovenski katoličani na Primorskem in po svetu.
Dolinski duhovniki so poslali poleg zahvalnega pisma na dan novega leta svetemu očetu telegram v imenu vse župnije in ga zaprosili za apostolski blagoslov vsem družinam.
V	tem velikem daru, ki ga je prejela od skupnega očeta slovenska župnija na Tržaškem, imamo nov dokaz naklonjenosti in očetovske dobrote, ki jo sedanji sveti oče deli vsem katoliškim narodom. Zato se dolinski katoličani tudi v tem našem skupnem listu iskreno zahvaljujejo svetemu očetu. Zahvaljujejo se tudi svojemu prevzviŠenemu gospodu škofu, ki je prošnjo dolinske župnije sveti stolici zelo priporočil in dejansko dosegel uspeh.
*
K tej veseli novici dodamo še sledeče: nova župnijska dvorana v Dolini je bila slovesno blagoslovljena na sveti božični praznik in sedaj se že vrstijo prvi filmi in so na sporedu prvi slovenski večeri Zidarska dela je izvršil zidarski mojster g. Josip Samec iz Doline. Iz ^tare razvaline
je s svojimi mladimi pomočniki napravil krasno dvorano, ki je dane- ponos vse župnije. Tudi njemu in njegovim sodelavcem za veliko delo in izredno skrb vse priznanje in pohvala!
*
Tudi zvonik že delamo v Dolini. Sedaj komaj starega podiramo in na istem mestu se bo kmalu dvignil novi, ki bo visok kakor njegov prednik 35 metrov. 2. decembra leta 1952 je tržaški urad za javna dela izročil zidavo zvonika podjetniku g. Gla-vini iz Boljunca, ki je takoj pričel z delom. V dobrih šestih mesecih bo zvonik zgrajen in tedaj vsem že danes: na svidenje v Dolini!
Sv. Vincencij
Kot v nekaterih drugih župnijah v Trstu, deluje tudi v naši župniji, po škofovem priporočilu, odsek Slovenske Vincencijev*, konference. V nedeljo 4. januarja so se popoldne, po končani pobožnosti v cerkvi, zbrali člani Apostolstva molitve, katerim so se pridružili še nekateri drugi verniki obojnega spola v dvoranici nad župno pisarno. Ker je slovenskim vernikom ta lokal na razpolago le enkrat na mesec, smo morali imeli ob tej priliki nekak občni zbor za vse »organizacije«, v katerih de-lujejo župljani slovenskega jezika:	Apo-
stolstva molitve, DŠV, SLOKAD in odsek S. Vincencijeve konference.
Z velikim zanimanjem so navzoči sledili podrobnemu poročilu, ki ga je o delu za reveže podala predsednica odseka Vine. konference ga. Vodičarjeva. Iz njenega po.
Nato je šel iskat Boga...
Pes Pajas je tekel za njim. Dospela sta med rdeče resje, ki je prav res valovilo tu kakor škrlatno morje. V resju je prijetno dišalo; po medu je dišalo in po domači grudi. Ali pa je morda vonjalo po Bogu in po nebesih! Tudi Pajas je vohal po zemlji. Odkril pa je samo zajčjo sled in se nenadoma zapodil za preplašeno ži-valico. Nekajkrat je moral Jožef zažvižgati, ■preden je pritekel nazaj.
Sredi resja se je deček vrgel na zemljo. Morda bo zemlja vendarle spregovorila in mu povedala, kje je ljubi Bog. Pajasu se je zdelo, kot da se Jožef hoče z njim igrati. Veselo je lajal in tako Jožef ni mogel ničesar razumeti. Nejevoljno se je dvignil. Tedaj pa je nenadoma zagledal prav blizu srebrno cesto, svetlo, peščeno pot, ki je peljala skozi resje. Jožef si je zastri oči, ker ni mogel prenesti njenega bleska. Veselo je zavriskal, saj je zdaj vedel, da je našel sled za Bogom.
Nenadoma se je porodila v dečkovi glavi misel, da mu je ob njej skoraj srce zastalo od sreče. Ali ni mati rekla, da sta dve sestrici, ki sta že umrli, šli v nebo. Gotovo sta šli z ljubim Bogom po srebrni poti skozi rdeče resje v gozd in se z njim sprehajata po domovini. Pri ljubem Bogu
bo našel svoji sestrici.
»Hej, Pajas!« je zaklical deček in lička so mu zažarela. Čez dolgo časa sta dospela v gozd. V njem je bilo že zelo hladno in precej temno. In tiho je bilo v gozdu. Le nekje je pel ptič in na deblo je trkala žolna. Srebrna pot pa se je vila dalje skozi gozd, le da ni bila več tako svetla kot v resju. Včasih se je skozi drevje prikradla luč, ki je osvetlila stezo. Vrhovi so bili videti tedaj kot bi goreli v belem ognju. Jožef je vedel, da je še vedno na sledi za Bogom.
Dolgo, dolgo časa je preteklo. V gozdu je postajalo vedno tiše. Večerna zarja je pozlatila nebo. Žolna ni več trkala in tudi ptič je odpel. Pajasa je obšlo domotožje. Zbudila se mu je vest. Morda pa je bil le lačen. Legel je na stezo in cvilil. Ker se Jožef ni zmenil zanj, je skočil za njim in ga povlekel za hlače. Tedaj je mnli hogoiskalec vzel iz žepa kos kruha, ga dal polovico Pajasu, ostalo pa je pojedel sam.
Čim globlje v gozd je prišel Jožef, tem bolj za gotovo je vedel, da je prav tod moral iti gospod Bog, kajti v gozdu je bilo tiho in praznično kakor doma v cerkvi in tukaj je res dišalo po ljubem Bogu prav kakor na Telovo pri procesiji, ko so dečki vihteli velike srebrne kadilnice
ročila je razvidno, da je imel odsek, če. prav v župniji ni uradno priznan, v letu 1952. 127.694 lir denarnega prometa, od katerih je bilo 61.479 lir uporabljenih za nakup živil, delno pa je bilo podeljeni.1., nekaj podpor za zdravila. Živil (sladkor, moka, pašta, slanina...) je bilo razdanih 271 kg. Podrobno je bilo označeno, kolika prispevajo za Vinc. konf. stalni dobrotniki, koliko članice na svojih sestankih, koliko se je zbralo za oljke, za božične razglednice itd.
Vodstvo odseka se na tem mestu toplo zahvaljuje vsem svojim dobrotnikom, znanim in nepoznanim, in želi vsem njihovim delom v novem letu obilni božji blagoslov. Za vse dobrotnike in za vse podpirane družine se je darovala v nedeljo 11. jan. sv. maša ob 7h. Naj bi se v bodoče našli še novi dobrotniki, ki bi odseku Vinc. kon. pomagali storiti čim več dobrega za one, ki so v pomanjkanju!
Zahvala
Slovenska Vineencijeva konferenca v Trstu se prisrčno zahvaljuje vsem, ki so na kakršen koli način podprli njeno delo v minulem letu. Bog naj jim stotero povrne !
Odsek Slov. Vincencijeve konference pri sv. Jakobu se še posebej zahvaljuje ge. Mariji Jerič za dar 3000 lir; N.N. za 500 lir in N.N. za 500' lir.	ODBOR
ROJANSKI OTROCI priredijo v nedeljo, 18. januarja v Marijinem domu (ul. Apiari) igro v 4. dejanjih:
JANKO IN METKA
t t	%	«■*	-
Začetek ob 5h popoldne Otroci vas vabijo!
Tister$Ki škrat
V	članku »Iz Rojana« je nastala neljuba pomota. Tiskarski škrat je spačil ime. Pravilno se mora glasiti Marija Novak in ne Krvak.
Darovi za sklad L. Kemperla
Dar slovenskih vernikov pri Sv. Vincencu v Trstu 845; ob drugi priliki 2050 lir.
Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE
Gospa Terpin 1000; gdč. Mikuluš 1000; N.N. iz Gorice 1000; Mar. družba. Trst, ulica Risorta 10.000; gospa P. U. 1000; N.N. iz Benečije 1000; gdč. C A. Solkansko polje 1000; prof. Muhr Oton v počastitev spomina bivšega ravnatelja. pok. dr. Jože Lovrenčiča 1000; N.N. Trst 1000-K. C. Gorica 500 lir.
Ese dobrotnike naših dijakov srčno zahvaljujemo!
Za SLOVENSKO SIROTIŠČE
K-. C. 500; N.N, 1500; M, Škerk 100; A, T, 2000; N.N. Gorica 2000; podjetnik Simčič 2 škatli dobrih biškotov; N.N. iz Gorice 1000; N.N, 1200; namesto cvetja na grob pok. Andreja Terčona nečakinja Bernarda 1000; družbeniea iz Rojana 1000; gdč. Čučat za kapelo 2000 lir.
Vsem Bog plačaj!
Članice Vincencijeve konference v Rojanu darujejo 2000 lir za reveže v spomiu pokojne gospe Marije Novak.
TRINKOV VEČER
V TRSTU
Slovenska prosveta bo proslavila 90-letnieo beneškega rojaka msgr. Ivana Trinka na VI. slovenskem večeru, ki bo v četrtek 22. januarja 1953 v Marijinem domu' v ulici Risorta 3.
Na sporedu je predavanje dr. Josipa Bitežnika iz Gorice, ki bo predaval o Trinku in njegovem delu med zamejskimi Slovenci.
SLOVENSKI ODER IZ TRSTA priredi v nedeljo 18. januarja v DOLINI veseloigro v treh dejanjih
CVRČEK ZA PEČJO
Spisal: C. DICKENS	Režija:	J.	PETERLIN
KDAJ BO IGRA? Ker je nova dolinska dvorana za igre majhna, zato se bo predstava vršila dvakrat in sicer prva točno ob 3.30 in doga točno ob osmih zvečer. Prva predstava je primerna zlasti za okoličane, večerna pa zlasti za Dolinčane. KJE DOBITE VSTOPNICE? Vsi si oskrbite po možnosti vstopnice v predprodaji. V Dolini se dobijo vstopnice v trgovini Jerjan, v Mačkovljah v trgovini Kos, v Borštu v hiši gospe Mučič. Ko pridete po vstopnico, povejte, h kateri predstavi želite,	Dvorana	bo zakurjena
ZAHVALA
Toplo se zahvaljujem vsem. ki so ini lajšali bridkost izgube moje ljubljene mame
Marije Obreza vd. Novak
in jo spremljali k zadnjemu počitku.
Hvaležna sem zlasti preč. g. Zorku, ki jo je tedensko krepil s tolažili sv. vere, ter preč. g. dr. L. Škerlu in preč. g. A. Kosmaču za spremstvo.
Prisrčna hvala Mar. družbi za molitve in petje, gospe Ivi Ščuka za njenC nesebično požrtvovalnost, lastnikom in vsem uslužbencem tvrdke H. Hausbrandt za spremstvo.
Slednjič še iskrena zahvala zdravniku dr. M. Tamaru, ki je skušal ublažiti njeno trpljenje.
ŽALUJOČA HČERKA
Trst-Rojan, dan smrti 5. januarja 1953.
in je mati fantičem sklepala roke.
Od nekod se je zdaj oglasil tudi zvon. Trije udarci so priplavali v gozd, nato še trije in spet trije in potem je zvonilo kar naprej in naprej.
Med hojami je zatrepetala svetla rdeča lučea. Lučca ni prihajala več iz nebes, ampak od tam doli iz gozda. Jožef je zdaj vedel, da mora biti Bog prav blizu.
In tedaj se je iz rdeče svetlobe nenadoma prikazal mož z dolgo belo brado, v lepi obleki, ki je bila zelena kakor gozd.
Začudeno je pogledal dečka in psa.
Mali pa je samo rekel:
»Ali si ti ljubi Bog? Potem mi povej, kje sta sestrici, ki sta šli k tebi? In daj, da bom slišal, kakor stric Klas, kaj pravi resje in kaj pripoveduje gozd. In tudi mojega belega zajčka ozdravi. Tako klavrno poveša ušesa. Bojim se, da bo poginil.«
Mož z belo brado se je smehljal. Povedal mu je, da je on samo gozdar. Ljubi Bog pa stanuje tam daleč, daleč v rdeči luči za gozdom. Tako daleč pa dečka gotovo več ne prineso noge.
»Toda stric Klas je vendar rekel, da se ljubi Bog sprehaja po gozdu in v resju in po vsej Flamski. Saj je Flamska božji vrt.«
»Stric Klas ima prav,« je resno rekel
gozdar. »Vse življenje misli na to. I lamska je božji vrt. Zato jo moraš pa tudi ljubit* iz vsega srca. Saj si ti sam košček Flamske, drevesce v tem lepem božjem vrtu.«
Deček ni razumel vsega, kar je govoril mož z belo brado, a vendar je vneto kimal. Gozdar je nato fantiča vprašal, kako mu je ime in kje stanujejo njegovi starsi. Ko mu je Jožef povedal, se je gozdar prestrašil in rekel:
»Hoditi bova morala dobre tri ure in preden boš doma, bo tema kot v rogu. A pojdiva, spremil te bom.«
In tako sta se vračala po srebrni cesti, ki je zdaj izgubila že mnogo prejšnjega bleska. Fant je kmalu postal tako truden, da ga je gozdar vzel v naročje. In deček je trdno zaspal.	<•
V kuhinji Franca de Veuster je medtem sedela kmetica sama pri veliki mizi. Vsi otroci razen Jožefa so bili že davno v postelji in v spanju so jim, kakor vsako noc, žarela zdrava, rdeča lička. Kmet in hlapec Peter Winkelmohlen sta pred eno uro z baklami odšla iskat dečka.
V izbi je bilo tiho. Le velika stenska ura je enakomerno tiktakala. V kotu ob peči je sedel pastir Klas Susewind in debele solze so mu tekle v brado. Žena je postavila na mizo kip Žalostne Matere
božje s sedmerimi meči in prižgala pred njim veliko debelo svečo. Skozi zgarane prste so ji nenehoma polzele jagode rožnega venca in njene ustnice so vedno spet molile: »Ki si ga Devica v templju našla.«
V	tej uri je žena spoznala, česar do zdaj še ni vedela, da ji je Jožef izmed njenih sedmih otrok najljubsi.
Tedaj so se odprla vrata in gozdar je položil otroka materi v naročje.
»Tu je vaš otrok, mati!« je smeje se zaklical. »Našel sem ga v gozdu, ko je hotel poiskati ljubega Boga.«
»Sem si misli],« je mrmral ovčar in se med solzami smehljal. Mati je brez besede pritisnila otroka na svoje srce in se z izrazom nepopisne ljubezni ozrla na Mater bolečin. Deček pa se tudi v materinem naročju ni prebudil. Še v sanjah je mrmral: »Ljubi Bog gre po srebrni poti. Moram ga iti iskat.«
Mati je poljubila spečega otroka in ga tesno privila k sebi, kot bi se bala, da ji ga hoče kdo iztrgati iz objema.
Ovčar je dolgo strmel v ženo in naposled rekel:
»Tvojo dušo pa bo meč presunil...«
(Nadaljevanje)