Zavod 1 Repubfl Sloveni; za šolsi m? $4 Modeli poučevanja in učenja KNJIŽNIČNA DEJAVNOST Informacijsko opismenjevanje Priročnik za delo z informacijskimi viri Zavod Republike Slovenije za šolstvo {3 *5(oiOOC> Modeli poučevanja in učenja KNJIŽNIČNA DEJAVNOST INFORMACIJSKO OPISMENJEVANJE Priročnik za delo z informacijskimi viri Avtorji: dr. Melita Ambrožič, Cirila Gabron Vuk, Jana Golob, dr. Jože Urbanija, Majda Steinbuch, mag. Savina Zvvitter, mag. Franceska Žumer, dr. Maja Žumer Zbrala in uredila: Majda Steinbuch Recenzenta: dr. Primož Južnič, Alja Bratuša Lektura: Tine Logar Fotografija na naslovnici prikazuje detajl notranjosti knjižnice Zavoda sv. Stanislava. Avtor projekta: Gašper Demšar, univ. dipl. ing. arh. Foto: Bogdan Zupan Priročnik je nastal v okviru projekta Zavoda RS za šolstvo Razvijanje modelov poučevanja in učenja v osnovnih in srednjih šolah, ki ga je vodila Anka Zupan. 1 1 -OB- 2004 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 025.4.03(035) INFORMACIJSKO opismenjevanje: priročnik za delo z informacijskimi viri / [avtorji Melita Ambožič ... [et al.] ; zbrala in uredila Majda Steinbuch]. -1. natis. - Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2004. - (Modeli poučevanja in učenja. Knjižnična dejavnost) ISBN 961-234-487-6 1. Ambrožič, Melita 2. Steinbuch, Majda, 1952- 127997696 © Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana 2004 Vse pravice pridržane. Brez založnikovaga pisnega dovoljenja gradiva ni dovoljeno na kakršenkoli način reproducirati, kopirati ali kako drugače razširjati. Ta prepoved se nanaša tako na mehanske (fotokopiranje) kot na elektronske (snemanje ali prepisovanje na kakršenkoli pomnilniški medij) oblike reprodukcije. Vsebina x KHJIŽNIOIA DDAVNOSI Vsebina Uvodna beseda_ 7 (Majda Steinbuch, Zavod RS za šolstvo) PRVI DEL_ 12 informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu (Dr. Melita Ambrožič, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana) Uvod_ 13 Vrste informacijskih virov_ 15 Primarni dokumenti_ 18 Sekundarni informacijski viri_ 28 Elektronski informacijski viri in slovenski uporabnik_ 39 Informacijski viri in izdelava projektnega oz. raziskovalnega dela_40 Izbor teme- 40 Iskanje in uporaba informacijskih virov in informacij_ 41 Izdelava pisnega izdelka_48 Načrt razporeditve snovi in njegovo preverjanje_48 Pisanje delovnega osnutka besedila_49 Struktura besedila_ 50 Pisanje končnega besedila_ 52 Pregled rokopisa_ 53 Znanstvena dokumentacija oz. oprema besedila_ 54 Citiranje (navajanje) in citati (navedki)_ 54 Navajanje podatkov o citiranih virih_ 56 Opombe_ 63 Bibliografija_ 64 Zaključek_ 66 Citirani viri in drugi uporabljeni viri_ 66 DRUCI DEL_ 69 Knjižnica kot informacijsko središče_ 71 (Dr. Jože Urbanija, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Filozofska fakulteta v Ljubljani) Uvod---- 71 Knjižnica kot zbirka knjig_ 72 Knjižnica kot zbirka literature_ 73 Knjižnica kot zbirka medijev __ 74 Knjižnica kot informacijska ustanova_ 75 Knjižnica kot storitveno podjetje_ 77 Pomen knjižnic_ 77 Informacijsko opismenjevanje TRETJI DEL Učenje z informacijskimi viri _ 159 (Majda Steinbuch, Zavod RS za šolstvo) Uvod 161 Orodje za učenje _ 165 Premišljevanje o problemu_ 167 Premišljevanje o iskanju informacij_ 172 Premišljevanje o uporabi informacijskih virov_ 178 Premišljevanje o zapisovanju informacij_ 179 Pet korakov učinkovite uporabe učbenika_ 180 Podčrtavanje, označevanje in izpisovanje informacij_ 182 Bibliografske kartice__ 183 Organizacija izpisovanja na listih_ 184 Premišljevanje o uporabi informacij_ 185 Premišljevanje o komunikaciji_- 186 Oblikovanje naloge__ 186 Premišljevanje o opravljenem delu _ 188 Praktikum: razreševanje informacijskega problema_ 189 Premišljevanje o problemu_ 189 Premišljevanje o iskanju informacij_ 192 informacijski viri o vulkanih___ 193 Premišljevanje o uporabi informacijskih virov_ 194 Iskanje informacij v knjigah_ 194 Iskanje informacij v člankih__— 197 Iskanje avdiovizualnih informacijskih virov_ 210 Iskanje elektronskih informacijskih virov_ 211 Premišljevanje o zapisovanju informacij_ 216 Dokumentiranje pisanja_ 218 Citirani viri_ 219 Priloge_ 221 DODATEK_ 223 Seznam kratic_ 225 Abecedno kazalo___ 228 6 Uvodna beseda Ena od pomembnih novosti v devetletni osnovni šoli so izbirni predmeti. Njihov temeljni namen je uresničiti interese učencev, ki so za izbrani predmet osebno motivirani, prav tako tudi interese vodstva šole in učiteljev, ki izbirne predmete ponujajo in poučujejo. Nabor izbirnih predmetov je zelo širok. Strokovni svet RS za splošno izobraževanje posamične učne načrte obravnava in jih tudi sprejme. Zaradi velikega števila izbirnih predmetov je s posebno odredbo določeno, kdo jih lahko poučuje (Odredba.... 1999). Med njimi je tudi enoletni izbirni predmet informacijsko opismenjevanje v obsegu ene ure tedensko, ki ga po odredbi lahko poučuje diplomirani bibliotekar. Po učnem načrtu se izbirni predmet informacijsko opismenjevanje izvaja kot enoletni program v tretjem triletju devetletne osnovne šole. Priporočeno je, da ga učenec izbere v zadnjem, devetem razredu, saj predstavlja nadaljevanje, poglabljanje in nadgradnjo ciljev ter vsebin knjižničnih informacijskih znanj, ki se izvajajo kot med- predmetno področje (Sušeč in Žumer, 2001, str. 5). Splošni cilji predmeta so: • razvijanje spretnosti za vseživljenjsko in samostojno učenje, aktivno in racionalno pridobivanje kakovostnega znanja, širjenje kulturne razgledanosti, oblikovanje estetskih, etičnih in moralnih vrednot; • razvijanje sposobnosti za branje, pisanje, poslušanje, govor, opazovanje in risanje; • razvijanje kognitivnih strategij za selekcijo, pridobitev, analizo, sintezo, vrednotenje in ustvarjalno rabo ter predstavitev informacij na vseh ravneh in področjih; • razvijanje sposobnosti za učinkovito reševanje problemov, od zavedanja problema do analiziranja informacijske potrebe, oblikovanje vprašanj, prek določitve lokacije infromacij, izbora informacij, njihove uporabe do komuniciranja in vrednotenja; • sistematično uvajanje postopkov poizvedovanja in raziskovanja za samostojno učenje; • poznavanje možnosti tekočega informiranja o publikacijah in lokacijah kot virih informacij; • opredelitev iskalne strategije in razumevanja izbora iskanja, • poznavanje vrste bibliografskih virov po obliki, namembnosti in vsebini ter njihove bibliografske strukture; • razvijanje navade za uporabo knjižnice za vseživljenjsko učenje in ustvarjalno preživljanje prostega časa; • razumevanje spreminjanja znanja in tehnologije ter kritična raba medijev (ibid, str. 7). Splošne cilje predmeta uresničujemo skozi predlagane vsebine iz učnega načrta. Vsebine predmeta, ki jih učenci že spoznavajo, uporabljajo in usvajajo pri medpred- . ••• ..v;;:.', v: Informacijsko opismenjevanje KUZMA DEJAVNOST metnih povezavah različnih predmetov in knjižničnih informacijskih znanj, pri teh urah nadgradijo in poglobijo, učitelj predmeta, v našem primeru knjižničar, jih lažje siste¬ matično uvaja v informacijski proces z uporabo različnih informacijskih virov in infor¬ macij. Vsebina predmeta je razdeljena v šest tematskih sklopov: 1. Knjižnica kot informacijsko središče 2. Periodika kot vir informacij 3. Zbirke podatkov 4. Lokacije informacij 5. Bibliografije 6. Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu Navedene vsebine smo razdelili različnim bibliotekarskim strokovnjakom in jih prosili za strokovne prispevke, ki bodo temelj priročnika za poučevanje izbirnega predmeta informacijsko opismenjevanje. Publikacija Informacijsko opismenjevanje je priročnik za poučevanje izbirnega predmeta informacijsko opismenjevanje in tudi za delo z informacijskimi viri. Namenjen je učiteljem tega izbirnega predmeta, šolskim knjižničarjem v osnovni in srednji šoli za izvajanje medpredmetnega področja knjižnična informacijska znanja in tudi drugim knjižničarjem v splošnih in visokošolskih knjižnicah, ki se ukvarjajo z izobraževanjem uporabnikov. Namenjen pa je tudi učiteljem, ki učence uvajajo v pisanje referatov, seminarskih in drugih nalog. Delo z informacijskimi viri jim lahko olajšajo tako, da jih sistematično vpeljejo v informacijski proces, jim dajo za delo ustrezna navodila, tako vsebinska kot tudi oblikovna, jih seznanijo s svojimi pričakovanji, še zlasti pa v njih in skupaj z njimi razvijajo kritičnost, razumevanje problema, sposobnost za reševanje problemov in vrednotenje. Priročnik ima tri dele. Prvi del začenjamo s prispevkom Melite Ambrožič. Čeprav je naslov njenega prispevka Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu, kar je hkrati tudi 6. vsebinski sklop iz učnega načrta, smo se odločili, da je to temeljni del priročnika, ki bralca popelje v delo z informacijskimi viri. Avtorica v svojem prispevku natančno definira različne vrstfe informacijskih virov, nas v nadaljevanju popelje prek informacijskih virov do izdelave projektnega oz. raziskovalnega dela, izdelave pisnega izdelka, znanstvene dokumentacije, ki vključuje citiranje in citate, navajanje podatkov o citiranih virih, opombe in bibliografijo. V drugi del priročnika smo vključili še druge vsebine iz učnega načrta. Najprej Jože Urbanija predstavi Knjižnico kot informacijsko središče. V prispevku knjižnico prikaže z več vidikov, najprej kot zbirko knjig, literature in medijev, potem kot informacijsko ustanovo in nazadnje še kot storitveno podjetje. Opredeli tudi njen pomen, vrste knjižnic, spregovori o knjižničarstvu in bibliotekarstvu ter o knjižničarju in bibliotekarju. Nadaljujemo z naslednjim tematskim sklopom, naslov prispevka je Serijske publikacije kot viri informacij avtorice Cirile Cabron Vuk. Avtorica serijske publikacije definira po standardu ISO 2789, jih našteje in vsako vrsto posebej opredeli in prikaže s primeri in S Uvodna beseda s&jr KHJIŽNIČhA OEJAVMOST izbranimi naslovnicami. Predstavi še podatke razpoznavnosti serijskih publikacij, lokacijo in zalogo ter serijske publikacije na elektronskih virih. Podatkovne zbirke je naslov naslednjega tematskega sklopa, ki ga obravnava Maja Žumer. Najprej nas avtorica seznani z definicijo in vrstami, v nadaljevanju podatkovne zbirke predstavi kot informacijske vire, natančno prikaže potek poizvedovanja, izbor vira in oblikovanje poizvedbe, prikaz rezultatov ter vrednotenje rezultata poizvedbe. V ta sklop smo uvrstili še prispevek Vodnik po iskalnih orodjih na internetu in podatkovne zbirke s polnimi besedili člankov Savine Zvvitter. Na uporaben način bralca popelje v osnovno, napredno in zahtevnejše iskanje z iskalnima orodjema Najdi.si in Coogle. Dragocena so njena priporočila o vrednotenju informacij na internetu, na kar je treba učence neprestano opozarjati in jih navajati na kritično rabo tovrstnih informacij. Prispevek sklene s podatkovnimi zbirkami s polnimi besedili člankov, v katerem podrobneje predstavi EIFL direct, različne podatkovne zbirke in načine iskanja. Bibliografije so še zadnji tematski sklop, ki ga prikazujemo v priročniku. Splošni in teo¬ retični del je delo Franceske Žumer. V prispevku so podani definicija, sodobna opre¬ delitev in prihodnost definiranja bibliografije, seznanimo se z metodami in vrstami bibliografije, podan je pregled pomembnejših bibliografij doma in v tujini, na koncu pa avtorica prikaže še pomen nacionalne bibliografije, ki odraža kulturno, znanstveno, po¬ litično, socialno, gospodarsko in ekonomsko stanje države. V to poglavje smo vključili še praktični Primer pisanja osebne bibliografije avtorice Jane Golob, ki najprej opredeli osebno bibliografijo, v nadaljevanju pa prikaže faze, ki so pomembne za nastanek dobre bibliografije, od ideje, iskanja in zbiranja informacij, izbiranja podatkov za bibliografijo, prek bibliografskega opisa do končne ureditve bibliografije. Avtorica je sestavila osebno bibliografijo Avgusta Pirjevca, literarnega in političnega zgodovinarja ter bibliotekarja. Tretji del priročnika je delo Majde Steinbuch, urednice priročnika. Prispevek Učenje z informacijskimi viri, ki je razdeljen v tri dele, na praktičen način bralca vodi in usmerja skozi informacijski proces. V uvodnem delu izhaja iz pedagoške in bibliotekarske literature, išče v njej odgovore in argumente za sodoben način poučevanja izbirnega predmeta informacijsko opismenjevanje. Prvi del se imenuje Orodje za učenje, v katerem so predstavljene kognitivne strategije, odločitve, ki jih moramo sprejeti, kadar se soočamo s problemskim učenjem in razreševanjem informacijskega problema, in spretnosti, ki so pri tem potrebne oz. jih s sistematičnim delom in vajo lahko pridobimo. Drugi del je poimenovan kot Praktikum, ki na temelju konkretnega informacijskega problema prikazuje razreševanje in razrešitev problema po korakih, ki so na splošno prikazani v prvem delu poglavja, s poudarkom na bibliotekarskih vsebinah, kot so npr. ključne besede, predmetne oznake, klasifikacija strokovnih področij, načini in strategije iskanja, uporaba katalogov, iskanje po vsebini v COBISS/OPAC-u, poizvedovanje, različne strategije iskanja, uporaba Boolovih operatorjev, iskanje člankov v zbirki COBIB.SI, vrednotenje zapisov po bibliografskih elementih, iskanje serijskih publikacij, avdiovizualnih ter elektronskih informacijskih virov, uporaba spletnih strani in še nekaterih drugih iskalnih orodij na internetu. Avtorica v tem delu skuša teorijo iz prvih dveh delov priročnika povezati s praktično izvedbo poučevanja na projektni način. Svoje 9 Informacijsko opismenjevanje x ■HBBaBBHBH KNJIŽNIČNA DEJAVNOST delo posveča slovenski bibliotekarki Bredi Filo, po kateri povzema model virov informacij. Priročnik v dodatku zaokrožujeta še dva prispevka urednice. Najprej je seznam kratic, ki na enem mestu ponuja razrešitve in razlago nekaterih pomembnejših kratic, ki se pojavljajo v posamičnih prispevkih. Abecedno kazalo pa skuša napraviti priročnik preglednejši in predvsem uporabnejši. Citirani viri Odredba o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v devetletni osnovni šoli. 1999. Uradni list RS. št. 57. SUŠEČ, Z. in ŽUMER, F. 2001. Učni načrt. Izbirni predmet: program osnovnošolskega izobraževanja. Informacijsko opismenjevanje. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport: Zavod RS za šolstvo. Majda Steinbuch, urednica 10 Prvi del knjižnična dejavnost Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu (Dr. Melita Ambrožič) Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu (Melita Ambrožič) UVOD Nekateri avtorji priročnikov o znanstveno-raziskovalnem delu (npr. Makarovič, 1984, str. 16) opozarjajo, da ima po prihodu na univerzo veliko študentov precejšnje težave, saj se v preteklem šolanju niso naučili samostojnega študija literature in bi za posamezne predmete radi imeli skripta, da ne bi bilo treba iskati informacij po različnih virih. "V srednji šoli je bil namreč (dijak, op. M. A.) navajen, da so mu natančno povedali, katere odstavke, strani in paragrafe v učbeniku se mora naučiti," meni avtor. Zelenika (2000, str. 12) pa kot visokošolski učitelj ugotavlja, da so dodiplomski študenti zelo slabo usposobljeni za pripravo referatov, seminarskih in diplomskih nalog; da podiplomski študenti niso ustrezno pripravljeni za sodelovanje v znanstveno-raziskovalnem delu; pri kandidatih za magistrski in doktorski naziv pa je mogoče zaslediti slabo poznavanje metodologije izdelave strokovnih in znanstvenih del. Da bi takšno stanje spremenili, je zelo pomembno, da bi se skozi projektno in razisko¬ valno delo učenec že v osnovni, zlasti pa v srednji šoli; 1. naučil opredeliti raziskovalni problem in izbrati temo, 2. znal odločiti, katere vrste informacijskih virov bo uporabil, 3. naučil izbrane vire poiskati, jih prebrati in iz njih uporabiti za raziskovalni problem relevantne informacije ter jih predelati v novo znanje, 4. naučil izdelati pisno poročilo o raziskovalnem problemu, ki bo imelo tudi t. i. znan¬ stveno opremo (opombe, citate, spisek uporabljenih virov) in 5. navadil spoštovati predpise s področja intelektualne lastnine, predvsem s področja avtorske in sorodnih pravic. Znanstveno-raziskovalno delo je postopek, s katerim rešujemo določeni problem, ki je z znanstvenega vidika še neraziskan ali nezadovoljivo raziskan. Če je znanost miselna interpretacija dela stvarnosti, ki ga je izbrala za predmet svojega raziskovanja, potem mora biti njena misel o predmetu - da bi bila resnična - biti zasnovana na raziskovanju. Znanstveno raziskovanje je proces povezovanja mišljenja in izkušenj, katerega cilj je odkrivanje zakonitosti v pojavih in procesih, pisno poročilo o tem procesu in rezultatih, do katerih smo prišli, pa imenujemo znanstveno delo. Za uspešno izdelavo raziskovalne naloge je, kot navaja Cates (1994, str. 266), treba: 1. pazljivo preučiti tematiko, 2. izbrati pravo gradivo in ga znati evalvirati, 3. znati narediti jasne in dobro dokumentirane zapiske oz. beležke, 4. razumeti namen in poznati vrste in načine pisanja opomb, citatov in bibliografije, 5. znati jasno, logično in sistematično oblikovati in predstaviti dejstva, ki so relevantna za temo, ki smo jo preučevali. Informacijsko opismenjevanje KNJIŽNI* DEJ«! Da bi za rešitev raziskovalnega problema izbrali čim bolj relevantne informacijske vire, 1 moramo nujno razumeti naravo našega problema ter poznati vrednost (uporabnost) različnih informacijskih virov za njegovo rešitev. "Vir informacij je katerikoli sistem, ki daje obvestila ali napotke za pridobivanje informacij. Preprosto povedano: vir je vse, kar posreduje znanje v kakršnikoli obliki. Vir informacij je lahko oseba, stvar, proces, dokument, ki omogoča prenašanje informacij prek sistema." (Melihar, 1984, str. 35) Skozi zgodovino so se sredstva za prenos in shranjevanje informacij spreminjala in lahko ločimo tri obdobja t. i. konvencionalnih sredstev: v prvem, najdaljšem obdobju je bil govor edini način za prenos informacij, v drugem obdobju se govoru pridruži pisanje in v tretjem obdobju se pojavi tisk. Danes smo priča hitremu razvoju številnih ne¬ konvencionalnih nosilcev zapisov informacij, ki omogočajo tako shranjevanje kot prenos velike količine informacij v izredno kratkem času. Zgodovina razvoja pisnih dokumentov oz. podlag zanje kaže, da so družbene potrebe narekovale uvajanje vedno cenejših in priročnejših medijev za zapisovanje informacij. 2 Produkcija papirnatih dokumentov je po iznajdbi tiska skokovito naraščala in povzročila skoraj nerešljive probleme glede hranjenjenja informacijskih virov ter pregleda nad njimi. Krizo so omilili magnetni mediji, pa tudi mikrooblike, od šestdesetih let 20. stoletja pa je hitro napredoval razvoj optičnih medijev za shranjevanje podatkov. Laserska tehnologija je ponudila nov medij t. j. CD-ROM, za katerega nekateri trdijo, da so pred njim še neslutene možnosti razvoja, nasprotniki pa mu prerokujejo skorajšnji zaton. Izkazal se je kot hiter in ekonomičen medij, ki omogoča shranjevanje velikega števila informacij, je prenosen, obstojen, rameroma poceni, lahko ga je reproducirati in omogoča učinkovit način distribucije velike količine digitaliziranih informacij. Skokovit razvoj računalniške in komunikacijske tehnologije in zlasti računalniških omrežij pa danes ne prinaša le hitrega naraščanja števila informacijskih virov (besedilnih, številčnih, 1 V bibliotekarski literaturi naletimo na sinonimno uporabo terminov "informacijski viri" oz. "viri informacij”, Bibliotekarski terminološki slovar: poskusni snopič (1996) ne vključuje nobenega. Slovenski pravopis in Slovar slovenskega knjižnega jezika vključujeta termin "vir informacij". V prispevku bomo uporabljali termin "informacijski viri", razen v primerih ko gre za uporabo drugega termina v citiranih virih. 2 Najstarejši znanstveni dokumenti, ki so ohranjeni še danes, so zapisi v klinopisu na glinastih tablicah iz 4. tisočletja pr. n. š., ki so jih našli v Mezopotamiji. Za zapisovanje besedil je bilo potrebno ogromno tablic in prostora za njihovo hranjenje. Tako so v 3. tisočletju pr .n. š. postali primernejši medij za zapisovanje zvitki papirosa, ki so se pojavili v Egiptu. Grki in Rimljani pa so vse do Aristotela znanost razširjali ustno. V 3. stoletju pr. n. š. se je kot osnova za pisanje pojavil pergament iz telečje kože, na katerega je bilo možno pisati na obeh straneh in je bil obstojnejši kot papiros. Omogočil je tudi prehod h kodeksu - knjižni obliki večjih zmogljivosti kot zvitek in primernejši za zapisovanje daljših del. V Evropi so bili pergamentni kodeksi vse do 12. stoletja edina knjižna oblika. Papir so iznašli na Kitajskem leta 105 po n. š. in ga najprej izdelovali na Srednjem Vzhodu. V Evropo je prodrl v 12. sto¬ letju. Papirnate knjige so postale veliko cenejše kot pergamentne in so jih začeli na veliko uporabljati v znanstvene in učne namene. Hiter razvoj znanosti in tehnike je vzpodbudil potrebo po drugačni tehniki zapisovanja dokumentov, kajti ročno prepisovanje besedil je prinašalo le malo istovetnih kopij istega dokumenta. Med letoma 1430 in 1440 je tako nemški rokodelec J. Gutenberg iznašel sistem tiskanja z gibljivimi kovinskimi črkami. H Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu KNJIŽNIČNA DEIAVNOSI slikovnih, zvočnih ali njihove kombinacije) in lažjega dostopa do njih, ampak tudi našo nesposobnost, da bi še lahko sledili vsem novim virom s področja naše dejavnosti. 1 VRSTE INFORMACIJSKIH VIROV Informacijske vire lahko klasificiramo 3 glede na: • izvor: posredni in neposredni viri; • način shranjevanja in uporabe: konvencionalni in nekonvencionalni viri; • obliko in izčrpnost oz. strnjenost predstavitve: primarni, sekundarni in terciarni viri; • dostopnost: publicirani in nepublicirani viri; • obliko: knjižna oz. neknjižna oblika vira. Glede na izvor informacijskih virov ločimo neposredne in posredne vire. NEPOSREDNI VIRI (neshranjeni, nezapisani) so razni obiski, posvetovanja, sestanki, kongresi, diskusijske skupine ipd., kjer dobimo informacije z neposrednim stikom. Neformalni (neposredni) načini izmenjave informacij so tudi t. i. nevidni kolegiji (angl. invisible colleges), pri katerih gre za izmenjavo informacij oz. izkušenj v ožjih skupinah strokovnjakov. Izmenjava informacij lahko poteka na konvencionalen način v obliki t. i. interesnih skupin (osebna izmenjava informacij na sestankih, konferencah ipd.) ali t. i. krožkov za izmenjavo infor¬ macij (pisna izmenjava nepubliciranih informacij-izmenjava preprintov, separatov, ko¬ respondence). Druga oblika je komuniciranje prek računalniških mrež (elektronska pošta, telekonference ipd.). POSREDNI VIRI (zapisani, shranjeni) pa so vsi tisti, kjer do informacij pridemo prek tiskanih (nosilec zapisa je papir) oz. netiskanih dokumentov tj. avdiovizualnih, elektronskih, CD-ROM-ov itd. (pri katerih nosilec zapisa ni papir). DOKUMENT je zapisana informacija oziroma materialni objekt, ki ga lahko štejemo kot enoto v dokumentacijskem procesu ne glede na njegovo fizično obliko in značilnosti. Mihajlov (1975, str. 18) opredeli dokument kot snoven predmet, ki daje znanstveno informacijo in služi kot zapis za prenos te informacije v času in prostoru in ga upo¬ rabljajo v družbeni praksi, Meliharjeva (1984, str. 40) pa piše: "Dokumenti... so ... vsi zapisi, ki nam posredujejo kako znanstveno ali strokovno informacijo, s katero si po¬ magamo pri reševanju problematike v vsakdanji praksi." Dokument je lahko glede na dostopnost OBJAVLJEN (publiciran) ali NEOBJAVLJEN (nepubliciran). Dolgo časa je to bila osnovna razdelitev dokumentov, kajti znanstveno uporabnost idej in dejstev so v družbi priznali šele takrat, ko so bile objavljene, 3 V strokovni literaturi ne najdemo enotne klasifikacije informacijskih virov. Našo smo povzeli po Kokoletu (Kokole, 1996), dodali pa delitev glede na dostopnost in obliko. B. Filo (1993, str. 27jpa npr. loči notranje (dedukacija in spomin) in zunanje vire informacij (ustni, zapisani, opazovanje). Ustni viri so posamezniki in informacije, zapisani so knjige, članki, polpublicirana gradiva in drugo. Opazovanje pa avtorica deli na prosto in na kontrolirani eksperiment. V ■■■ t. Informacijsko opismenjevanje ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ KlUIŽIliaUDEMVNOST dostopne javnosti. Danes ta delitev nima več prave veljave, saj sama objava ni več tako pomembna kot nekoč in so tudi neobjavljeni dokumenti lahko široko javno dostopni. Delo je objavljeno takrat, kadar je kjerkoli uradno zapisano, da obstaja in je dostopno izbranim strokovnjakom ali širšemu krogu zainteresiranih ljudi. Pri neobjavljenih doku¬ mentih gre za dela, ki niso dostopna širši publiki, kot so npr. dnevniki, pisma, spomini, raziskovalna poročila, visokošolska dela ipd. PUBLIKACIJA je tiskani ali z drugačno tehniko razmnoženi duhovni proizvod v enem ali več zvezkih oz. dokument, ki je objavljen v več primerkih in je dostopen (namenjen) javnosti. Gre za dokumente, ki so jih založile organizacije, katerim je založništvo edina ali glavna dejavnost, in dokumente, ki so jih v visoki nakladi založili avtorji ali organizacije, ki po zakonu niso založbe, a jih prodajajo v knjigotrški mreži. Mednarodni standard za bibliografski opis zaključenih publikacij ISBD(M) (1981) publikacijo opredeli kot fizično obliko dela ali skupine del v kakršnikoli obliki, ki velja za celoto in je predmet enega samega bibliografskega opisa. Standard za opis elektronskih virov ISBD(ER) pa navaja, da so v okviru uporabe tega standarda vsi elektronski viri, ki so javno dostopni na daljavo, šteti kot objavljeni. POLPUBLIKACIJA je dokument, ki ga v kakršnikoli razmnoževalni tehniki založi ustanova, ki po zakonu ni založniška ustanova in lahko zalaga le publikacije, ki izvirajo iz njene dejavnosti. Sem se uvrščajo dokumenti, ki so izšli v manjši nakladi in niso dostopni v knjigotrški mreži. Objavljeni dokument je glede na način shranjevanja (oz. fizično obliko) in način upo¬ rabe KONVENCIONALEN, če ga lahko uporabljamo brez posebnih tehničnih pripomočkov oz. aparatur (npr. zapisi na papirju), ali NEKONVENCIONALEN, če ga lahko uporabljamo samo s pomočjo posebne (tehnične) opreme (npr. magnetni zapisi, mikrofilmi, video¬ kasete, elektronski zapisi itd.). ELEKTRONSKI DOKUMENTI so dokumenti v strojno čitljivi obliki, za njihovo uporabo (procesiranje) pa potrebujemo posebno (računalniško ali drugo) opremo. Izraz vključuje digitalne dokumente, elektronske publikacije, podatkovne zbirke, patente v elektronski obliki in avdiovizualne dokumente, dostopne na medmrežju. Mednarodni standard za opis elektronskih virov ISBD(ER) (2000) navaja, da obsegajo elektronski viri tista gradiva, s katerimi upravlja računalnik, vključno z gradivi, za katera je potrebna tudi na raču¬ nalnik priključena periferna oprema (npr. predvajalnik za CD-ROM-e). Elektronske vire delimo na podatke (informacije v obliki številk, črk, grafičnih znakov, slik, zvoka ali kom¬ binacije teh oblik) in programe (navodila ali postopki za izvajanje določenih nalog vključno z obdelavo podatkov). Vključujejo lahko kombinacijo podatkov in programov, npr. interaktivni multimediji. Elektronski viri so lahko dostopni lokalno ali na daljavo. 4 Dostop na daljavo je v standardu opredeljen kot način uporabe elektronskega vira, pri katerem ni fizič¬ nega nosilca, s katerim bi se uporabnik moral ukvarjati. Viri so shranjeni v obsežnih pomnilniških napra¬ vah, ki jih vzdržujejo strojno ali s pomočjo računalniških operaterjev. Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu KNJIŽNI* DEMVBOSr Informatika je vpeljala delitev dokumentov glede na obliko in izčrpnost predstavitve informacij, ki jih prinašajo, in sicer na primarne in sekundarne dokumente. Delitev je precej približna, saj se ne nanaša na same dokumente ampak na znanstvene infor¬ macije, ki jih vsebujejo, t. j. glede na izčrpnost in izvor vsebine. Dokumenti so PRIMARNI, če gre za objavljene (v obliki knjige, brošure ali članka), omejeno objavljene oz. neobjavljene dokumente (raziskovalno poročilo, referat, teze, dela, naloge, učna gra¬ diva itd.) ter rokopisne dokumente, ki vsebujejo informacije v izvirni, neskrajšani obliki oz. informacije, ki niso interpretirane s strani nekoga drugega. Primarni dokumenti prinašajo izvirne avtorjeve ideje v neokrnjeni obliki in dolžini. SEKUNDARNI dokumenti predstavljajo izvlečke iz primarnih dokumentov (so torej rezultati analitično-sintetične obdelave znanstvenih informacij v primarnih dokumentih), ki vsebujejo bistvene ele¬ mente njihove vsebine, sistematične popise primarnih dokumentov, preglede raznih informacijskih virov ali monografske sekundarne publikacije. Namen sekundarnih do¬ kumentov je, da napotijo uporabnika na primarne dokumente ter mu nudijo osnovne podatke o njihovi vsebini. V resnici pa mnogi dokumenti vsebujejo tako elemente primarnih kot sekundarnih dokumentov. 5 Pregledi bibliografij in bibliografskih pomagal- bibliografije bibliografij, citatna kazala, pripomočki za vsebinsko zajemanje primarnih virov informacij npr. geslovniki, kontrolirani slovarji, tezavri ipd. so TERCIARNI dokumenti. Mihajlov (1975, str. 19) meni, da je kljub slabostim ta delitev uporabna, ker nam omo¬ goča označbo različnih tokov znanstvenih dokumentov v informacijski dejavnosti. Kot primarne dokumente po njegovem pojmujemo tiste, ki v glavnem vsebujejo novo pre¬ verjeno znanje ali novo razlago znanih dejstev in idej, sekundarne pa tiste, ki se v glavnem omejijo na informacije o primarnih dokumentih. V bibliotekarstvu je uveljavljena tudi delitev knjižničnega gradiva 6 po obliki, tj. na KNJIŽNO in NEKNJIŽNO gradivo. Knjižno gradivo ima podobo knjige (knjige in brošure), publikacija je sestavljena iz sešitih ali na drugačen način povezanih listov s platnicami in ima več kot 4 strani. Neknjižno gradivo nima podobe knjige oz. je razmnoženo na materialnih podlagah, ki niso papir, tj. kartografsko in slikovno gradivo, glasbeno gradivo, rokopisi, mikrooblike, avdiovizualno gradivo, elektronski viri (on-line dostopni ali na CD-ROM-u), drobni tiski ter drugo gradivo npr. multimedialno, trodimenzionalno, igre ipd. Glede na način izhajanja pa se loči gradivo, ki izhaja NEPERIODIČNO (npr. knjige, bro¬ šure, rokopisi, knjižne serije) in je čas izhajanja določen (t. i. zaključene publikacije), oz. 5 Med sekundarne publikacije naj bi po nekaterih tipologijah sodilo tudi referenčno gradivo (enciklopedije, leksikoni, slovarji, statistični pregledi itd.), vendar pa referenčno literaturo in vse osnovne priročnike nekateri prištevajo med terciarne publikacije, zanje so torej "prave" sekundarne publikacije samo sistematični popisi primarnih dokumentov. Zelenika (2000, str. 181) šteje med sekundarne publikacije bibliografije, bibliografske in referatne časopise, indekse, knjižnične kataloge, enciklopedije, biografske slovarje, terminološke slovarje, preglede, vodnike. 6 Gradivo, ki ga zbira, hrani, obdeluje in daje na uporabo knjižnica. So vsi javnosti namenjeni tiski v vseh razmnoževalnih tehnikah. V »—b—■— aMaEssactiiMiii Informacijsko opismenjevanje KlUIZNICIiA DEJAVNOST PERIODIČNO (serijske publikacije), čas izhajanja ni določen (t. i. nezaključene publikacije). Opozorili pa bi, da IZVEDENO DELO ni dokument (snovni predmet), ampak predstavlja dejavnost produktivnih in reproduktivnih umetnikov (likovne storitve: umetnine, re¬ stavriranje, industrijsko oblikovanje, razstave; glasbene poustvaritve: koncerti, posnetki na ploščah ipd.; arhitekturne storitve: realizirani projekti, izdelani projekti, idejni projekti; gledališke poustvaritve, režija, scenarij ipd.). 1.1 PRIMARNI DOKUMENTI 1.1.1 Publicirani oz. objavljeni dokumenti 1.1.1.1 Dokumenti monografskega značaja (monografije in druge zaključene publikacije) Med zaključene publikacije 7 štejemo KNJIGE in BROŠURE. Najbolj preprosta opredelitev knjige govori, da je le-ta publikacija z besedilom in/ali ilustracijami, v enem ali več zvezkih oziroma z vnaprej določenim številom zvezkov, ki lahko imajo svoje naslove in navedbe avtorstva. Sicer pa se izraz knjiga uporablja kot širok pojem za publikacije, ki so tiskane in razmnožene v določeni nakladi in jih izda določeni založnik. Standard za vodenje knjižnične statistike ISO 2789 (1991) jih na kratko opredeli kot neserijske tiskane dokumente v knjižni obliki (angl. codex form). Podrobnejšo opredelitev najdemo v bibliotekarskem priročniku: "S pojmom knjiga moremo v širšem pomenu besede oz¬ načiti vsako sporočilo večjega obsega, ki je v obliki kakršnegakoli jezikovnega zapisa zabeleženo na pisni podlagi iz kakega lahko prenosnega materiala, in sicer z namenom, da se razširja med sodobniki in da se ohranja za prihodnja pokolenja. Dandanes je to tiskana ali z drugimi sodobnimi tehničnimi sredstvi izdelana publikacija, ki vsebuje besedilo, ilustracije ali drugače oblikovano sporočilo, namenjeno njegovemu razširjanju v prostoru in času, spoznavanju zapisanega besedila in ohranjanju zabeleženih duhovnih spoznanj." (Osnove knjižničarstva, 1987, str. 5) Južnič (1992, str. 108) navaja, da so knji¬ ge temeljni znanstveni dokumenti, in tiste, ki zadostijo znanstvenim kriterijem, nepo¬ grešljivo sredstvo prenosa znanja in njegovega ohranjanja (shranjevanja). Po Unescu je knjiga tiskana neperiodična publikacija z več kot 49 stranmi, če pri tem ne štejemo platnic in naslovne strani; po obsegu manjša publikacija je brošura (pamflet), ki je tiskana neperiodična publikacija, ki brez platnic obsega najmanj 5 in največ 49 strani. 8 Ta delitev se postopoma izgublja, ker se za knjigo oz. monografijo definira publikacija, ki ima ISBN (International Standard Book Number). 9 7 Zaključena publikacija je publikacija, zaključena v enem zvezku oz. z vnaprej določenim številom fizično ločenih zvezkov. 8 Med brošurami bi našli patentne spise, standarde, tehnična poročila, kataloge proizvodov, navodila za uporabo, tehnične prospekte, predpise, pravilnike, poslovnike ipd. 9 ISBN (Mednarodna standardna knjižna številka) je desetmestna številka, ki identificira izdajo nekega naslova pri določenem založniku in je za to izdajo enkraten. Številko dodeli nacionalni center za ISBN. IS Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu BBHEBBMMUE Dolgo časa so se omenjale le prednosti tiskanih knjig pred pisanimi, saj so prinesle možnost izdelave velikega števila istovetnih kopij, in ker je bilo v večini držav treba ob izidu tiskano knjigo na določen način registrirati, je to omogočilo pregled nad publikacijami. Vendar pa so znanstveniki postopoma začeli kritizirati tudi to obliko za prenos informacij, saj se je zlasti v nekaterih znanostih pokazala kot "počasna", saj traja preveč časa od priprave rokopisa do njegovega izida in še več, da potem pride v roke znanstvenika. Danes ugotavljamo, da je razvoj tehnike po eni strani omogočil številne druge, nekonvencio¬ nalne osnove za zapise informacij, ki omogočajo neprimerno hitrejšo dostopnost znan¬ stvenih informacij, po drugi strani pa smo priča nezmanjšani produkciji tiskanih knjig. Izgleda da značilnosti tiskanih zapisov le-tem še vedno zagotav Ijajo prihodnost. Ni nujno, da knjige izidejo v obliki ene bibliografske samostojne enote, ampak lahko tudi v obliki več zvezkov ali delov knjižne serije. PUBLIKACIJA V VEČ ZVEZKIH je niz tiskanih enot, ki obsegajo dva ali več zvezkov, knjig, delov ali številk, ki tvorijo določeno enoto. KNJIŽNA SERIJA oz. ZBIRKA (angl. monographic series) je sestavljena iz več samostojnih enot, za katere je ponavadi značilno široko ali ožje strokovno področje, izdaja pa jo isti založnik pod skupnim naslovom knjižne serije, vsak njen zvezek pa ima poleg tega še svoj naslov. Pri publikaciji v več zvezkih, so posamezne enote oštevilčene, v knjižni zbirki pa so lahko tudi neoštevilčene (knjižne zbirke so torej štete ali neštete), konec izhajanja je predviden (npr. Enciklopedija Slovenije). Knjižne zbirke, ki nimajo predvidenega konca izhajanja, uvrščamo med serijske publikacije. Po 500 letih prevlade tiskane knjige je razvoj novih tehnologij omogočil izdajanje dokumentov na medijih, ki niso papir. Nastala je potreba tudi po novi definiciji te vrste dokumenta, kajti Unescova priporočila iz leta 1985 (in kasnejši standard ISO 9707:1991) so glede na nastale spremembe tako v smislu obsega kot nosilca zapisa postala preozka. S pojavom elektronske knjige 10 je ta vrsta dokumentov prešla iz knjižne v neknjižno obliko, iz tiskane v elektronsko obliko (s tem pa je prišlo tudi do pobude, da gradiva ne bi več opredeljevali kot knjižnega in neknjižnega ampak kot tiskanega in netiskanega). Pojem publiciranja pa je dopolnjen s pojmom dostopnosti za javnost (angl. making available to the public). Elektronska knjiga je ena ali več računalniških datotek, z vsebino v enem ali več zvezkih oziroma z vnaprej določenim številom zvezkov, ki so javnosti dostopne prek raču¬ nalniške mreže ali na materialnem nosilcu zapisov (na CD-ROM-u, disketi). Poleg besedila lahko datoteke vsebujejo tudi digitalne slike, animacijo in zvok (govor, glasbo ipd.) ter povezave s sorodnimi spletnimi stranmi. • MONOGRAFIJA Knjiga z znanstveno, poljudnoznanstveno, strokovno ali umetniško vsebino, ki izčrpno obravnava določeni problem, vprašanje ali predmet, osebo ali dogodek. Tematika je 10 Uporaba termina knjiga je v tem primeru postala vprašljiva, saj dokument nima oblike knjige. KNJIŽIM DEJ«! Informacijsko opismenjevanje obdelana navadno z vsemi kompozicijskimi in stilskimi značilnostmi: tj. analitično- sintetično, logično in kritično, metodološko in kreativno, pa tudi z vsem ustreznim znanstvenim aparatom (označeni citati, opombe, pravilno navedeni viri in literatura). Izide v enem zvezku ali v vnaprej določenem številu zvezkov, ki se objavijo sočasno ali v vnaprej znanem časovnem obdobju. Monografijo ponavadi napiše en avtor, več pa v primeru, če je določeno temo treba obdelati z več vidikov oz. z različnih znanstvenih področij. Monografija je bila prevladujoča vrsta znanstvenih knjig v prejšnjem stoletju in je nasledila traktate, ki so prej prevladovali v znanstveni literaturi. • ZBORNIK Zborniki so knjige, ki jih sestavljajo prispevki ali posamezne razprave enega ali več avtorjev ali uradni, zgodovinski, arhivski in drugi dokumenti ali zapiski. Za razliko od monografije zbornik, tudi če je sestavljen po določenem načrtu, ne pokriva nujno celotne snovi, ampak obravnava le nekatere od njenih vidikov. Zborniki so postali popularna oblika znanstvenih knjig, saj jih je možno pripraviti hitreje kot monografije. • UČBENIK Publikacija, ki pedagoško in strokovno dognano obdela in podaja učno snov. Namenjena je izobraževanju, sistematično razlaga določeno področje ali temo v skladu z učnim načrtom, stopnjo šolanja in psihološkimi zmožnostmi učencev, katerim je delo namenjeno. Dejstva obravnava pregledno, posebej se posveča metodi razlage in didaktičnim vidikom, napisan je v razumljivem stilu. Snov mora biti podana v logičnem in razumljivem zaporedju in mora ustrezati vsem vzgojnim in izobraževalnim standardom. Učbeniki so ustrezen vir za seznanitev z določenim problemom, za pridobitev temeljnih informacij o njem in za nadaljnje zbiranje gra¬ diva. Pri pripravi učbenika je pomembna recenzija le-tega in odločitev poobla¬ ščenega organa, da bo določeni rokopis po izdaji služil kot učbenik. K učbenikom prištevamo knjige, skripta, zbirke nalog, praktikume in avtorizirana predavanja. SKRIPTA so učni pripomoček, sestavljen po že obdelanem gradivu. Ponavadi so to razmnožena predavanja, obogatena z vajami in nalogami. PRAKTIKUM je zbirka navodil in vaj (oz. praktičnih primerov) za praktično obdelavo učne snovi. Praviloma je del učbenika ali posebna vrsta učbenika. Namenjen je študentom, raziskovalcem ali tudi praktikom na določenem področju. V njem so prikazane posamezne metode, instrumentariji in tehnike praktičnega reševanja konkretnih problemov (npr. elektrotehniški praktikum). KOMPENDIJ je zgoščen pregled določene učne snovi z bibliografijo. 1.1.1.2 Dokumenti serijskega značaja oz. nezaključene publikacije Nezaključene oz. serijske publikacije so dokumenti v tiskani ali drugačni obliki, ki izhajajo v več ali manj določenih časovnih intervalih, imajo enak stvarni ali glavni naslov, vsebina pa je tematsko vezana nanj. Praviloma izhajanje serijskih publikacij ni vnaprej časovno omejeno. Izhajajo v zaporednih zvezkih, posamezni zvezki so označeni s številko ali časom 20 Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu izida. Mednarodni standard za bibliografski opis ISBD(S) navaja, da je serijska publikacija publikacija na kateremkoli mediju, ki izhaja redno ali neredno v zaporednih zvezkih in se nadaljuje brez predvidenega konca; taki so na primer časopisi, časniki, vrstne publikacije (in knjižne zbirke, ki nimajo predvidenega zaključka izhajanja). Vsaka serijska publikacija ima mednarodno številko tj. ISSN (International Standard Serials Number). 11 Serijske publikacije delimo 12 na: • PERIODIČNE PUBLIKACIJE: časopisi oz. revije in druge periodične publikacije (bilteni, zborniki konferenc), • ČASNIKE (dnevniki, tedniki, poltedniki, štirinajstdnevniki, informativna glasila delov¬ nih organizacij) in • VRSTNE PUBLIKACIJE (letniki, letna poročila, almanahi, koledarji, adresarji, zbirke poročil raznih institucij, zbirke kongresnega gradiva in tisti zborniki, ki niso zaključene publikacije itd.). PERIODIČNA PUBLIKACIJA je serijska publikacija, ki izhaja v pravilnih intervalih, pogosteje kot enkrat letno in redkeje kot dvotedensko, in pri kateri so za posamezne zvezke značilni raznovrstni prispevki in različni pisci. 13 ČASOPIS (revija, angl. journal, revievv) je periodična publikacija književnega, znanstve¬ nega, strokovnega, umetniškega, političnega, zabavnega ali drugega značaja. Izhajajo v rednih časovnih razmakih npr. polmesečno, mesečno, trimesečno, polletno itd. v enotnem formatu. Časopisi so manjšega formata od časnikov, in sicer A5, A4 ali B5. V časopisih se objavljajo prispevki trajnejšega pomena, znanstvena, strokovna, in poljudnoznanstvena dela, večinoma v obliki člankov. Posamezna številka lahko vsebuje več različnih člankov z različno tematiko, lahko pa z več prispevki obravnava eno samo ožje strokovno področje. V tem primeru govorimo o monotematskih zvezkih. Članki v znanstvenih časopisih so še vedno glavni vir znanstvenih informacij. V primerjavi s knjigami so objavljeni z veliko manjšim zaostankom. 14 Prispevki v časopisih so običajno dostopni tudi kot preprinti oz. separati. To so vnaprejšnji posebni natisi člankov ali dru- 11 ISSN (Mednarodna standardna številka serijske publikacije) je devetmestna koda (v obliki: xxxx-yyyv), ki skupaj s ključnim naslovom nezamenljivo identificira določeni naslov serijske publikacije (dodeljuje ga Mednarodni sistem podatkov o serijskih publikacijah, t. j. ISDS - International Serials Data System, ki deluje prek mreže nacionalnih centrov, ki so odgovorni za kreiranje in vzdrževanje računalniških podatkovnih zbirk, ki po¬ sredujejo zanesljiv seznam serijskih publikacij z vsega sveta, ki pokrivajo vsa področja zapisanega znanja). 12 Delitev smo povzeli iz mednarodnega standarda za vodenje knjižnične statistike, tj. ISO 2789. 15 Periodika se je pojavila v 16. stoletju, kmalu po iznajdbi tiska, najprej v obliki pamfletov (letakov oz. brošur), kasneje v obliki serije sorodnih pamfletov, v 17. stoletju pa so ti dobili značilnosti moderne periodike. V 18. stoletju se je izraz periodika uporabljal v pridevniški obliki kot "periodična literatura", "periodične publikacije", ob koncu stoletja pa se je začel uporabljati za vse publikacije, ki so izhajale redno, z izjemo časnikov (Cates, 1994, str. 96-97). 14 Prvi časopis je izšel leta 1633 v Parizu ("Bureau d'Adresses), v njem so bile objavljene književne in znanstvene razprave. Prvi znanstveni časopis je izšel 5. januarja 1665 prav tako v Parizu z naslovom "Journal des Savants", za njim pa v Londonu Tketa Philosophica". Prvi specializirani časopis je bil s področja prava in je začel izhajati leta 1672 pod naslovom "Journal du Palais". 21 Informacijsko opismenjevanje KHilŽNiaH DEMVNOST gih prispevkov, v omejenem številu pred izidom tekoče številke, ki jih dobi avtor pri¬ spevka, da jih lahko pošlje določenemu krogu zainteresiranih strokovnjakov. Vse več uredništev pa danes objavlja še pred izidom revije nekatere (ali vse) članke na svetov¬ nem spletu oz. celotne revije v elektronski obliki. 15 Kot informacijski vir so revije oz. v njih objavljeni prispevki neobhodni za znanstveno¬ raziskovalno delo, ker: • prinašajo najnovejše izsledke z različnih znanstvenih področij in omogočajo stro¬ kovnjakom, da so vedno na tekočem s problematiko, ki jih zanima; • v njih je obravnavana tudi tako nova ali tako ozka, mogoče celo "obrobna" tematika, da v knjigah ni zajeta; • vsebina posamezne številke se lahko hitro prilagodi trenutnim potrebam določene stroke; • v njih lahko sledimo razvoju idej in pristopov k določeni problematiki. ČASNIK (angl. nevvspaper) je serijska publikacija, ki izhaja (v tiskani ali netiskani obliki) redno, tj. v določenih in pogostih intervalih - dnevno ali večinoma vsaj tedensko, redkeje dvotedensko ali mesečno. 16 Objavlja novice z različnih področij družbene de¬ javnosti, kot so politika, gospodarstvo, znanost, šolstvo, kultura, književnost, šport ipd. Za tiskane časnike je običajen velik format, lesni papir in tisk v stolpcih. So vsebinsko raznoliki, saj v njih najdemo novice, rubrike, oglase, informacije, občasne priloge in po¬ sebne izdaje. Veliko uredništev objavlja tudi elektronsko verzijo svojega časopisa (pri nas npr. Delo, Dnevnik, Večer itd.), dostopno prek interneta. VRSTNE PUBLIKACIJE izhajajo enkrat letno ali redkeje in imajo vedno enako zunanjo obliko oz. podobo. So zbirke znanstvenih del in drugih dokumentov, ki jih izdajajo raz¬ lične institucije, društva in druge organizacije, ne da bi postavile strogo periodičnost, toda v oštevilčenih vsebinsko zaključenih enotah, ki imajo skupni vrstni naslov in enotni format. Štetje je označeno v glavnem samo z letnico. 1.11.3 Znanstveni in strokovni članki ter drugi sestavki Med članke oz. sestavke (sestavne dele publikacij) štejemo prispevke enega ali več avtorjev, ki so ponavadi objavljeni v periodičnih publikacijah, lahko pa tudi v knjigah (npr. objavljeni referati v zbornikih s posvetovanj, prispevki v domoznanskih zbornikih ipd.). V to kategorijo sodijo tudi razna poročila, ocene, intervjuji, govori, leposlovni prispevki, 15 Elektronski časopisi so časopisi, publicirani v digitalni obliki, zlasti priljubljeni so postali z razširitvijo dostopa do interneta. 16 Določena oblika časnika je obstajala že v starem Rimu, ko so sužnji prepisovali v več izvodih časnik 'Acta diurna populi Romani' z raznimi cesarskimi ukazi in predpisi, zapisi o premikih vojsk, vojaškimi poročili ipd. Časnik so pošiljali po celotnem rimskem cesarstvu. Prvi tiskani časnik v današnjem pomenu je začel izhajati leta 1502 v Munchnu in je imel naslov 'Neue Zeitung". Ko so se časniki pojavili, so mnogi znani pisci najprej nasprotovali objavljanju prispevkov v njih, češ da bi s tem degradirali vzvišeno vlogo književnosti in umetnosti. 22 Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu predvsem pa poljudnoznanstveni sestavki ter krajša strokovna in znanstvena dela. Separatov ne štejemo med članke, ampak med polpublikacije. • ZNANSTVENI ČLANKI Znanstveni članki vsebujejo še neobjavljene rezultate izvirnih raziskav. Znanstvena informacija je prikazana tako, da je raziskavo možno ponoviti in dobiti enake rezultate v okviru meja, ki jih določa avtor, ter preveriti točnost analize in dedukcije, na kateri temeljijo rezultati. - Izvirni znanstveni članek (angl. original scientif ic article) je izvirno znanstveno delo, v katerem so predstavljeni novi (izvirni, še neobjavljeni) rezultati znanstve¬ nega ali raziskovalnega dela. Objavljen mora biti tako, da je analizo oz. raziskavo možno ponoviti in preveriti zaključke. Izviren je le v primeru, da so rezultati znanstvenega dela objavljeni prvič, in zato velja, da je to prva objava originalnih rezultatov znanstvenega dela v publikaciji, ki je načeloma brez omejitev dostopna znanstveni javnosti (v primarni znanstveni reviji ali drugem primarnem dokumentu). Znanstveni članek mora vsebovati elemente kot: naslov članka, ustanovo, kjer avtor dela oz. s katero sodeluje, izvleček, uvod, glavno predsta¬ vitev raziskave z metodami dela in obdelave rezultatov raziskave (lahko s slikami, t. j. z grafikoni, tabelami, fotografijami ali ilustracijami), analizo rezultatov, zaključek, popis uporabljene literature in povzetek vsaj v enem tujem jeziku, različnem od samega besedila. Prispevek je lahko opremljen tudi s ključnimi besedami, deskriptorji ali UDK-vrstilci. Znanstveni članki so praviloma organizirani po shemi za eksperimentalne raziskave (t. i. IMRAD 17 ) ali na deskriptivni način za deskriptivna znanstvena področja, kjer so izsledki opazovanja prikazani po enostavnem kronološkem redu. - Pregledni znanstveni članek (angl. Revievv article) celovito obdeluje neko predmetno področje ali problem na temelju že publiciranega gradiva, ki ga avtor zbere, analizira, sistematizira ali dopolni. Nudi pregled literature o določeni tematiki oz. znanstvenih spoznanjih, ki temeljijo na že znanih dejstvih, pa tudi na prikazanih rezultatih raziskovanj. Ne vsebuje izvirnih novih rezultatov, ampak temelji na že objavljenih rezultatih. Vsebuje pa nove izvirne analize ali sinteze, nove ideje, postavlja nove odnose, nove hipoteze s predlogi za nadaljnje razisko¬ vanje in celo nove teorije oz. znanstvene paradigme. Znanstvena spoznanja niso le navedena, ampak tudi razložena, interpretirana, analizirana, evalvirana in predstavljena na znanstveni način. Od izvirnega znanstvenega članka se razlikuje po vsebini, saj ni nujno, da vsebuje nove, originalne izsledke raziskav. Če pa vse¬ buje še neobjavljene raziskovalne rezultate, to ne predstavlja bistvenega dela prispevka. Pregledni znanstveni članek lahko temelji na več raziskavah in več rezultatih, ki jih avtor kritično ocenjuje. 9 17 Angl. I = Introduction (uvod), M = Methods (metode), R = Research (raziskava), A = And (in), D = Discussion (razprava oz. diskusija). \). Poudarjeno je torej dejstvo, da gre za publikacije, ki nimajo komercialnega značaja, njihovi avtorji so korporativni, izdajateljem pa publiciranje ni primarna dejavnost oz. cilj. ž/ Informacijsko opismenjevanje KlUIZnDMOST Med samostojnimi polpublikacijami so najbolj poznana visokošolska znanstveno-raziskovalna dela, ki jih morajo izdelati kandidati za napredovanje oz za pridobitev visokošolske izobrazbe ali določenega akademskega naziva (habilitacijska dela, magistrska dela, disertacije, specialistična dela). Praviloma so to dela, ki jih izdelajo kandidati med študijem ali po zaključku univerzitetnega študija. Predstavitev teh del je lahko javna, združena z odgovori na vprašanja navzočih poslušalcev. Glede na raven strokovnosti ločimo seminarsko, diplomsko in magistrsko oz. specialistično delo, doktorsko disertacijo ter habilitacijsko delo. • SEMINARSKO DELO Seminarsko delo je samostojna strokovna obdelava določenega problema, ki si ga izbere študent ali ga predlaga učitelj. S seminarsko nalogo študent dokazuje sposobnost teoretično in metodološko ustreznega pristopa k izbranemu problemu, sposobnost izbora in uporabe strokovne literature, sposobnost sklepanja in analize podatkov ter povezovanja teorije in empirije. Študente uvaja v izdelovanje pisnih prispevkov, v pisni način mišljenja in izražanja. Študent seminarsko delo praviloma predstavi tudi ustno pred letnikom. • DIPLOMSKO DELO Predstavlja samostojno zaključno delo določene stopnje visokošolskega izobra¬ ževanja in po njegovem uspešnem zagovoru si kandidat pridobi pravico do akademskega naslova: "Po pravilih, kijih določa zaporedje obveznosti na resnejših visokošolskih zavodih, je posebna naloga, sklepno dejanje, oziroma z njo naj bi se dokončal študij določene stopnje" (Južnič, 1992, str. 11). Navadno obravnava kom¬ pleksnejšo tematiko ter predstavlja znanje, pridobljeno med študijem. Ker mora imeti delo vse elemente znanstvenega dela, zahteva od študenta usposobljenost za samostojno delo na določenem znanstvenem področju ter obvladovanje meto¬ dologije znanstveno-raziskovalnega dela. Sistematično obravnavana vsebina je v diplomi razdeljena v naslednje sklope: - predstavitev problematike oz. teme, - pregled že objavljene literature na to temo, - predstavitev metod dela oz. analiz, - predstavitev rezultatov analiz, - razprava oz. mnenje avtorja o rezultatih in primerjava le-teh z rezultati, znanimi iz obstoječe literature. Diplomsko delo vsebuje vse elemente znanstvenega dela (navedeni morajo biti citati in uporabljena literatura, povzetek, ključne besede, deskriptorji, UDK-vrstilci itd.). Diploma se javno zagovarja. • MAGISTRSKO DELO Je zaključno delo visokošolskega podiplomskega študija in predstavlja pridobljena znanja za samostojno znanstveno raziskovalno delo. Tema magistrskega dela Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu KNJIŽNIČNA DEJAVNOST ponavadi obravnava nova spoznanja ali hipoteze, ki jih analizira, dokazuje ali zavrača oz, jih poskuša aplikativno uporabiti v znanosti ali v novih tehnoloških postopkih. Vsa dognanja in trditve v magistrskem delu morajo biti dokazana in podkrepljena z navedbami iz literature ali iz opravljenih analiz. Vsebovati mora nove, izvirne zaključke, ki jih dokazuje s prepričljivimi in dokazljivimi argumenti. Celotno magis¬ trsko delo mora biti izdelano po načelu znanstveno raziskovalnega dela. Zagovor magistrskega dela je javen. • SPECIALISTIČNO DELO Je zaključena strokovna publikacija, enakovredna magistrskemu delu, le da je bolj aplikativna. Je zaključno delo visokošolskega specialističnega študija. Izsledki ali metode dela so uporabni v neposrednih tehnoloških ali proizvodnih procesih. • DOKTORSKA DISERTACIJA Doktorska disertacija je samostojno in izvirno znanstveno-raziskovalno delo, ki prinaša znanosti nova spoznanja ali nove metode dela. V disertaciji mora kandidat na temelju že znanih dejstev in raziskav v literaturi in na osnovi svojih znanstveno¬ raziskovalnih metod in postopkov razložiti in dokazati svoje hipoteze oz. trditve. Struktura in kompozicija doktorske disertacije morata jasno predstaviti tematiko dela, predstaviti že znano domačo literaturo in to primerjati s svetovno, razložiti metode dela oz. analize, prikazati rezultate in jih nato z diskusijo potrditi oz. razložiti. Kritično mora oceniti morebitna odstopanja od pričakovanih rezultatov in ta od¬ stopanja tudi pojasniti. Delo mora vsebovati vse elemente znanstvenega dela: povzetek v vsaj še enem tujem jeziku, ključne besede oz. deskriptorje, UDK-vrstilce, bibliografijo, seznam prilog itd. • HABILITACIJSKO DELO Je znanstveno delo, ki ga izdela kandidat po doktoratu znanosti, da si pridobi pra¬ vico predavati na visokošolskih ustanovah. Habilitacijsko predavanje je javno, po predavanju je diskusija, na kateri mora kandidat javno odgovarjati na zastavljena vprašanja. Kandidat obravnava enega od pomembnejših problemov s področja, na katerem se želi kvalificirati. Predstavitev poteka pred komisijo. Habilitacijsko delo je po uspešnem predavanju lahko objavljeno kot izvirni ali kot pregledni znanstveni članek. Podobnemu cilju služi nastopno predavanje kandidata za naziv docent, ki poteka pred komisijo in študenti. 1.1.3 Rokopisni dokumenti Rokopis je izvirni dokument, ki je napisan z roko ali natipkan, npr. deponirani rokopisi, poročila, zapisi, korespondenca, pogodbe, dogovori (tehnični, poslovni), zapisniki, raz¬ sodbe, sodna praksa, službena poročila ipd. KtUIŽmČMA DLIAVNOST Informacijsko opismenjevanje 1.2 SEKUNDARNI INFORMACIJSKI VIRI Med sekundarne vire prištevamo: • sistematične popise primarnih dokumentov (bibliografski in referatni pregledi, ka¬ talogi knjižnic in dokumentacijske kartoteke, založniški katalogi in analitično-sinte- tični pregledi posameznih virov informacij); • preglede raznih virov informacij (priročniki oz. referenčna gradiva); • monografske sekundarne publikacije (osnovni priročniki, kot so kompendiji in kompilacije). Znanstveniki so bili vedno prepričani, da so primarni znanstveni viri preštevilčni in preobsežni, da bi lahko služili kot sredstvo širjenja eksaktne znanosti. Zato se je poleg primarnih razvila posebna vrsta znanstvenih dokumentov, katerih namen je bralca voditi po literaturi oz. znanstvenih dokumentih. Prvi pregledi oz. seznami znanstvenih knjig so obstajali že v zgodnjem starem veku, saj so že med glinastimi tablicami iz 2. tisočletja pr. n. š. našli takšne, na katerih so bili zapisani samo naslovi. "Tablice" antičnega učenjaka Kalimaha, zbrane približno leta 250 pr. n. š. so obsegale 120 zvezkov in so vse¬ bovale točne podatke o avtorjih, naslovih del in obsegu knjig ter o času, ko so bile na¬ pisane. Iz konca 4. stoletja je znana knjiga "De Viris lllustribus", ki jo je objavil Hieronymus Sophronius Eusebius in naj bi predstavljala prvo znano bibliografijo. Prvi znanstveni časopisi so bili namenjeni ravno najavam izidov novih znanstvenih publikacij. Sredi 18. stoletja sta začela Diderot in D'Alembert objavljati publikacijo z naslovom "Encyclopedie, ou Dictionnaire universel des arts et des Sciences", v začetku 19. stoletja pa seje začela nacionalna bibliografska registracija tiskanih publikacij, redno izdajanje nacionalnih biblio¬ grafij ter izid prvega referatnega časopisa, ki je podajal vsebino člankov v časopisih. Vsaka od omenjenih vrst dokumentov je imela svojo vlogo v takratnem sistemu znan¬ stvene literature. Sekundarne vire - če vzamemo za osnovo stopnjo informacijske ob¬ delave dokumenta - ločimo na referenčno literaturo (enciklopedije, delovni priročniki, glosarji, geslovniki, biografski slovarji, dvojezični ali večjezični slovarji itd.), referatne časopise, preglede, ekspresne informacije, knjižnične kataloge, bibliografije, biblio¬ grafska kazala, kazala citatov in signalne informacije. 1.2.1 Referenčni viri Beseda "referenčni" izhaja iz (angl.) glagola "refer", ki pomeni "obrniti se na nekoga ali na nekaj za pomoč oz. informacijo". Referenčni vir je torej vir, ki ga uporabimo za po¬ moč pri iskanju informacij o določeni problematiki, temi, dogodku, osebi, kraju, izrazu itd. Gre za vire, ki so organizirani in napisani tako, da so primerni za preprosto in hitro uporabo oz. iskanje informacij (npr. abecedna, vsebinska ali kronološka ureditev, uporaba natančnih kazal). Poznamo dve temeljni skupini referenčnih virov, in sicer: • viri, ki vsebujejo iskane informacije (npr. slovarji, enciklopedije, priročniki, biografski leksikoni, atlasi itd.) in Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu DEJAVNOST • viri, ki uporabniku povedo, kje informacije lahko najde (npr. kazala, bibliografije). Da bi bilo iskanje odgovora na določeno raziskovalno vprašanje čim bolj uspešno, mora¬ mo izbrati primeren referenčni vir. Zato moramo razumeti najprej naravo našega prob¬ lema, nato pa vedeti, kateri referenčni vir ali več njih vsebuje informacije, ki jih potre¬ bujemo. 19 Omenili bomo le nekatere izmed pogosto uporabljanih referenčnih virov. • PRIROČNIK Gre za vrsto referenčnega dokumenta oz. sekundarne publikacije, ki nudi znan¬ stvene in strokovne informacije o določeni temi ali o določenem področju,"... označimo ga lahko kot priročen zbir gradiva za neko znanstveno panogo" (Pristop..., 1977, str. 60). Snov je v priročniku urejena po določeni sistematiki, da lahko v njem hitro najdemo iskani podatek. Priročnike delimo na strokovne, znanstvene in sploš¬ ne. Zelenika (2000, str. 204) opozarja, da nekateri avtorji med priročnike uvrščajo vsa dela, ki vsebujejo znanstvene in druge informacije o določenem znanstvenem področju, torej enciklopedije, leksikone, učbenike, slovarje, bibliografije, strokovne priročnike. Meni, da je takšna vsebina pojma priročnik preveč široka. • ENCIKLOPEDIJA Enciklopedije so strnjeni pregledi znanja, ki je razvrščeno pod gesli, besedami iztoč¬ nicami ali naslovi tematike, večinoma v abecednem zaporedju. Vsebujejo najpo¬ membnejše informacije (jedrnate in kratke) z vseh področij znanja in praktične aktivnosti človeštva. Običajno prinašajo kratek opis teme, definicije, razlage, zgodo¬ vinski pregled, podatke, relevantno bibliografijo itd., katerih avtorji niso navedeni, znanstveno usmerjene enciklopedije pa lahko vsebujejo o določeni problematiki daljše članke, ki so jih napisali posamezni strokovnjaki z določenih področij, ki so tudi navedeni kot njihovi avtorji. Južnič (1992, str. 122) navaja kot "temeljne zapovedi" za enciklopedije: objektivnost, jedrnatost, strnjenost, natančnost, razumljivost, ustreznost, torej smotrnost in uporabnost zapisanega. Vpisi v enciklopedijah so različni po vrsti in dolžini, v neka¬ terih najdemo, kot smo omenili, celo pregledne članke, ki pokrivajo širše teme, veči¬ noma pa reference, ki podajajo definicijo ali osnovno informacijo o predmetu. V enciklopedijah je veliko križnih napotil, ki povedo, kje je treba iskati ustrezno informacijo in pod kakšnim drugim geslom, na koncu posameznih vpisov pa so bibliografski pregledi. Veliko enciklopedij ima predmetna kazala, kar povečuje njihovo vrednost kot referenčnih pripomočkov. S pojavom enciklopedij v elektronski obliki 19 Cates (1994, str. 79) priporoča, da opravimo naslednje korake: 1. določiti, katero vrsto informacij potrebujemo, da bi odgovorili na naše vprašanje (opredelitev pojmov, statistične podatke, obširnejšo razlago, kratek pregled problematike itd.), 2. določiti, na katero strokovno področje sodi naš problem (zgodovino, geografijo, fiziko...), 3. določiti, kateri referenčni vir bomo potrebovali (npr. slovar, s katerim bomo opredelili termine ali enciklopedijo, za pregled in povzetek problematike ali statistični letopis ...). Informacijsko opismenjevanje %^r KHIIŽNICNA DDAVNOST (zlasti dostopnih prek svetovnega spleta) so se njihova dostopnost, uporabnost in uporaba zelo povečali. Glede na vsebino lahko enciklopedije delimo na splošne (univerzalne) 20 in take, ki so namenjene posameznim temam, t. j. specialne enciklopedije; glede na zgradbo ločimo abecedne in sistematske; glede na obseg oz. število zvezkov na priročne, skrajšane in velike izdaje. Novi mediji za shranjevanje informacij, kot so kompaktni diski (npr. CD-ROM) in servis interneta 21 svetovni splet 22 so zelo uporabni (in priljubljeni) ravno za shranjevanje enciklopedij, saj se z njimi izognemo obsež¬ nim tiskanim izdajam, dostop do posamezne tematike je večplasten, besedilo pa je podprto s sliko, glasbo, animacijo, filmom, povezavami z drugimi relevantnimi viri itd. Splošne enciklopedije pokrivajo vsa znanstvena področja npr. Encyclopaedia Britannica - izhaja že od leta 1768 dalje, Grand Larousse encyclopedique in Petit Larousse, Der grosse Brockhaus - izhaja od 1776 dalje, Enciklopedija Slovenije, Encarta na CD-ROM-u itd. Specialne oz. enciklopedije za posebna področja pokrivajo ožjo tematiko in imajo bolj omejen namen ter s tem tudi ožji krog uporabnikov. Specialne enciklopedije včasih nimajo abecedne razporeditve gradiva po geslih, ampak predstavljajo zbornik prispevkov, ki pa ima ustrezna kazala. Nekatere enciklopedije pa pokrivajo samo določeno geografsko področje (npr. Afriko). • LEKSIKON Od enciklopedij se leksikoni razlikujejo predvsem po tem, da so opisi pod gesli krajši in bolj jedrnati in so se razvili iz slovarjev (npr. terminološki slovar kot razširjeni slovar je nekakšna prva stopnja razvoja slovarja v leksikon). Tudi leksikonov poznamo več vrst. Biografski 25 leksikoni prinašajo življenjepise pomembnih oseb (znanstveniki, umetniki, kulturniki, politiki, športniki itd.), ki so že mrtve, še živeče osebe ali pa 20 Že od starega veka dalje so sestavljalci enciklopedij v njih poskušali zajeti vse človeško znanje. Prve enciklopedije so bile, kot navaja Cates (1994, str. 89-90) dela enega avtorja in so poskušale zajeti znanje in razmišljanja časa, v katerem so nastale. Plinijeva "Historia Naturalis" iz leta 77 se šteje za prvo enciklopedijo, in sicer zaradi metode njene priprave. Prva moderna enciklopedija pa naj bi nastala leta 1630 v Švici, njen avtor je bil J. H. Alsted (Cates, 1994, str. 89). 21 Internet je obsežno računalniško omrežje, sestavljeno iz velikega števila med seboj povezanih manjših omrežij, ki uporabljajo za elektronsko komuniciranje dogovorjene protokole npr. Internet Protokol (IP). Storitve interneta so: prenos datotek, elektronska pošta, logični vstop v oddaljene sisteme, novice itd. 22 Svetovni splet je servis interneta, ki povezuje dokumente s pomočjo hipertekstne tehnologije. Povezave v obliki besed, enotnega naslova vira - URL (unified resource locator) itd. omogočajo najti 25 Izraz biografija izvira iz grščine, in sicer: bios - življenje ter graphein - pisati. Glavni namen biografij je prikazati kratko zgodovino določene osebe od rojstva do smrti. Življenjepisi posameznikov so bili zanimivi že od nekdaj, tako je npr. znano Plutarhovo delo iz 1. stol. n. š., ko je napisal življenjepise 46 Grkov in Rimljanov. Angleški izraz "biographv" in njegova opredelitev se je npr. pojavil šele leta 1683, ko je J. Dryden Plutarhovo delo opisal kot “zgodovino življenja posameznikov", in je ostal nespremenjen do danes. Sicer pa lahko biografske podatke najdemo tudi v biografskih kazalih in biografskih slovarjih. P Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu KNJIŽIM DEJAVNOST oboje, 24 in kdo ne pozna leksikonov vrste Who's Who (npr. International Who's Who, ki izhaja od leta 1935 dalje; Who's Who in the World; Who's Who in the East; Who's Who in American Art itd.), v posameznih strokah pa nastajajo specialni leksikoni, ki pokrivajo ožja znanstvena področja. Na splošno pa so biografski leksikoni lahko splošni, nacionalni, regionalni ali strokovni. • SLOVAR Slovarji so koristen pripomoček za ugotavljanje definicij in natančnega pomena posameznih pojmov. 25 Bentham in Harrison (1990) jih delita na jezikovne, specialne (ki vsebujejo le termine, ki sodijo v določeno tematiko) in biografske. Enojezični slovarji se ukvarjajo samo z informacijo o izgovarjavi, pisavi, nastanku, pomenu in uporabi določene besede. Dvojezični in večjezični pa vsebujejo besede in pojme enega jezika in njihove ustreznice v drugih jezikih. Številni slovarji so že na voljo v elektronski obliki (npr. tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, The Oxford English Dictionarv ipd.). • LETOPIS Letopisi 26 so referenčni viri, ki se publicirajo letno in ponavadi vsebujejo ta naziv že v svojem naslovu. Znani so še posebej letopisi, ki prinašajo podatke o dogajanjih za eno leto (npr. statistični letopisi, letopis mednarodnih pogodb), pa tudi razni vodniki s praktičnimi informacijami. Pravi anali (kronike) pa prinašajo letne opise zgodovinskih dogodkov po časovni zaporednosti. • ALMANAH Almanah (prvotno izraz za koledarje) je naziv za različne priročnike, tako splošne kot specializirane, ki imajo kar dolgo zgodovino in so namenjeni čim širšemu krogu uporabnikov. "Že v zgodnjih civilizacijah so nastale beležke, ki so kot priročniki, kakršni so almanahi, služili, denimo, kot zapisi zaporedja verskih svečanosti, kot navodilo za njihov potek in podobno. To so bile tudi prve astronomske beležke." (Južnič, 1992, str. 127) Beenham in Harrison (1990, str. 162) podobno navajata, da je šlo prvotno za letne publikacije, ki so prinašale astronomske informacije kot npr. o času sončnega vzhoda in zahoda, luninih menah ter na astrologiji temelje¬ če napovedi za prihodnost. Velik razmah so almanahi doživeli z izumom tiska in so vsebovali vse od raznih nasvetov, statističnih podatkov, do vremenskih 24 Pri iskanju informacij po biografskih leksikonih, moramo najprej izbrati pravo vrsto vira, nato pa si poma¬ gamo z rojstnimi podatki o iskani osebi, njeno narodnostjo, njenim poklicem ipd. Osnovne podatke o iskanih osebah lahko najdemo v knjižničnih katalogih, biografskih kazalih, kazalih periodike, priročnikih ipd. 25 Že med glinenimi tablicami iz ostankov sumerske civilizacije so našli takšne s slovarji sumerskih besed in opisom njihovega semitsko-asirskega pomena. Izraz "dictionarious" pomeni "zbirko besed" in je bil prvič uporabljen v angleški različici leta 1225 kot naslov zbirke latinskih izrazov. 26 v Sloveniji se termina letopis in almanah v praksi uporabljata zelo nedosledno, tudi v slovarjih in leksikonih (v nekaterih kot sinonima npr. v Leksikonu Cankarjeve založbe: Dopolnjena tretja izdaja, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1998, str. 25), v drugih pa kot različni vrsti publikacij). V angleškem jeziku in tudi strokovni bibliotekarski literaturi gre za različni vrsti publikacij, uporabljata se tudi različna termina, tj. vearbooks oz. almanacs. Informacijsko opismenjevanje ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■H napovedi. Danes so almanahi predvsem vir hitrih informacij, npr. o filmskih in športnih dogodkih, izobraževalnem sistemu, političnih dogodkih... v minulem letu (npr. Filmski almanah, Slovenski almanah, Računalniški almanah, Veliki športni almanah itd.). • BIBLIOGRAFIJA Bibliografije sodijo med osnovna orodja knjižnic za iskanje informacij. Evidentirajo objavljena in/ali izvedena dela določenega avtorja ali skupine avtorjev in so koristen vir informacij, še zlasti, če so specializirane za določeno znanstveno področje in imajo poleg osnovnih bibliografskih podatkov o publikacijah dodane še anotacije ali izvlečke . 27 V definicijah je navedeno, da je bibliografija posebna vrsta znanstvene litera¬ ture. ki zbira, popisuje in vsebinsko analizira naslove objavljenega in neob¬ javljenega gradiva. Predmet bibliografije so pisana dela, razmnožena na kakršenkoli način. Pojem bibliografije se uporablja tudi za disciplino, ki se ukvarja z obdelavo, teorijo, metodologijo in zgodovino bibliografije kot posebne vrste znanstvene literature. Glede na vsebino in vrsto gradiva, ki ga prikazujemo, so bibliografije splošne ali pa specialne; glede na namen jih delimo v naštevalne, znanstvene in svetovalne; glede na čas izida prikazanih publikacij jih delimo na tekoče, retrospektivne in kumulativne; glede na prostorsko pokrivanje literature, ki je prikazana, ločimo mednarodne, nacionalne in pokrajinske itd. Če bibliografija poroča o primarnih dokumentih, jo enostavno imenujemo "bibliografija", če navaja bibliografije, jo imenujemo "biblio¬ grafija bibliografij", bibliografija slednjih pa bi se imenovala "terciarna bibliografija". In še eno delitev bi omenili - glede na metodo, kako so razporejeni vpisi, podobno kot kataloge tudi bibliografije delimo na predmetne in avtorske. Seveda pa je zvrsti bibliografij še več in so kot informacijski vir nepogrešljive tako v tiskani kot elektronski obliki . 28 • IMENIK Imeniki so seznami oseb, organizacij, znanstvenikov ipd. Seznami so sistematično urejeni, abecedno ali na osnovi klasifikacijskega sistema. Ker informacije v njih hitro zastarijo, so ponavadi publicirani letno, lahko pa še pogosteje. Imeniki lahko pokrivajo informacije iz lokalnega okolja (npr. seznami prebivalcev, ulic, podjetij, rekreacijskih objektov, kulturnih ustanov ipd.), prinašajo informacije o domačih ali tujih podjetjih in trgovinah, o strokovnjakih z določenega področja, telefonski imeniki vsebujejo telefonske številke naročnikov z določenega geografskega 77 V fazi zbiranja literature za naše raziskovalno delo lahko koristno uporabimo tudi bibliografije, ki jih najdemo na koncu publikacij oz. prispevkov, pa tudi neobjavljenih del (magisterijev, doktoratov ipd.). Npr. Slovenska bibliografija je dostopna v tiskani in elektronski obliki na CD-ROM-u in on-line v okviru sistema COBISS. V nekaterih državah izdajajo tudi bibliografije publikacij, ki so na voljo v knjigotrški mreži oz. jih je možno kupiti (t. i. books in print). 2B Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu območja, dodane pa so jim tudi t. i. rumene strani, ki so vir informacij o storitvah in podjetjih. • ZEMLJEVID, ATLAS Zemljevid je predstavitev (ponavadi ploščata) celotne ali pa dela zemeljske površine ali nebesnega svoda. Atlas je zbirka zemljevidov, zvezanih v celoto. Besedo atlas naj bi v današnjem smislu prvi uporabil Mercator, in sicer po podobi mitološkega Atlasa, ki se je običajno uporabljala na naslovnicah zgodnjih zbirk zemljevidov (Beenham in Harrison, 1990, str. 163). Izraz se je postopoma začel uporabljati za katerokoli delo, ki je vsebovalo ne le zemljevide, ampak tudi ilustracije, grafike, grafikone in tabele, s spremnim besedilom ali brez njega. Avtorja opozarjata, da atlasi niso le neobhoden vir za preučevanje zgodovine, geografije in drugih področij družbenih ved, ampak tudi pomemben splošni referenčni vir. Z njihovo pomočjo lahko npr. preverimo imena, kraje in dogodke. 1.2.2 Referatni časopisi, bilteni Gre za publikacije, ki prikazujejo vsebino najnovejših znanstvenih dokumentov v obliki i zvlečkov. 29 lahko pa tudi v obliki anotacii. 50 Referatni časopisi omogočajo znanstve¬ nikom, da so na tekočem z novostmi na svojem področju, ne da bi morali prebrati vse primarne publikacije. Omogočajo jim tudi poiskati gradivo o določenem problemu za daljše časovno obdobje, saj vsebujejo tudi razna kazala (avtorska, predmetna itd.). Med najbolj znanimi referatnimi časopisi so npr. Chemical Abstracts, ki jih je začelo izdajati ameriško kemijsko društvo leta 1907, Biological Abstracts, Computer Abstracts, Sociological Abstracts, s področja bibliotekarstva in informacijske znanosti pa Library and Information Science Abstracts (LISA). Danes je večina pomembnejših referatnih časopisov dostopna (tudi ali samo) v elektronski obliki. 29 Izvleček (ang. abstract) je predstavitev dokumenta v skrajšani obliki. Po Mihajlovu (1975, str. 47) prikazuje naravo in tehniko dokumenta, ugotovitve, čas ter kraj raziskave; prav tako prikazuje smotre in glavne teoretične domneve preučevanja, daje bistvene številke, formule, tabele, karte in diagrame in zaključi z navedbo števila ilustracij, tabel in virov v izvirniku in z imenom dokumentalista. Poznamo dve vrsti izvlečkov: a) informativni izvleček (sinopsis) in b) indikativni izvleček (vsebina). Informativni izvleček vsebuje v skrajšani obliki vse glavne ideje primarne publikacije, indikativni pa se omejuje le na najpomembnejše. Praviloma izvleček ne prikazuje subjektivnih mnenj in ocen dokumenta s strani tistega, ki ga je izdelal (avtorja oz. informacijskega servisa, če ne gre za avtor-ske izvlečke). 50 Anotacije za razliko od izvlečkov ne povzemajo primarnih dokumentov, ampak so le kratka objava nji¬ hove teme ali vsebine, čeprav prikažejo tudi njihovo naravo. Delimo jih na: a) deskriptivne (dajejo opis vsebine po dejstvih in nekaterih drugih podrobnostih dokumenta), b) kritične (ocenjujejo dokument s stališča njegove uporabnosti za določene uporabnike). Informacijske službe večinoma izdelujejo deskriptivne anotacije. So kratke in samo opisujejo, ne razlagajo pa glavne ideje in zaključkov primarnega dokumenta. Deskriptivna anotacija prikaže vrsto publikacije, namen, sestavo, znanstveno šolo, kateri pripada avtor, glavne teme preučevanja in zaključke. €> JV KtUIŽNIČNA DEJAVNOST Informacijsko opismenjevanje 1.2.3 Knjižnični katalogi Knjižnični katalogi so urejeni popisi knjižnične zbirke ene ali več knjižnic, ki vsebujejo deskriptivne podatke (o avtorju, naslovu, izdaji, izdajatelju, vsebini itd.), s pomočjo katerih lahko v knjižnični zbirki najdemo gradivo, ki ga želimo. Knjižnični katalogi so eno izmed bibliografskih orodij, ki omogoča uporabnikom knjižnic lažji dostop do vseh informacijskih virov, ki jih hranijo. Obstajajo lahko v knjižni, listkovni ali računalniški obliki. Knjižna oblika katalogov je sicer preprosta za uporabo, vendar pa takih kata¬ logov ni mogoče sproti dopolnjevati s podatki o novo pridobljenemu gradivu. V raču¬ nalniških katalogih so na enem mestu združene funkcije vseh vrst klasičnih katalogov. Ker računalniški katalogi, katerih izgradnja se je zlasti razmahnila v zadnjih dveh desetletjih, dostopnost pa povečala z njihovo vključitvijo v svetovni splet, navadno ne zajemajo podatkov o vseh dokumentih, je pomembno, da poznamo tudi zna¬ čilnosti t. i. klasičnih katalogov, saj bomo podatke o številnih starejših virih marsikdaj našli samo v njih. 31 Odkar obstaja knjižnično gradivo, obstaja tudi vprašanje njegovega organiziranja in ureditve, in sicer tako, da bi bilo enostavno najdljivo. Že glinene tablice so bile na ozkih policah razvrščene po vsebini ali tipu. Zvitki papirusa so bili shranjeni v glinenih vrčih ali kovinskih tulcih, na katerih so bile oznake z nekaj ključnimi besedami, ki so označevale vsebino. Pergamentni zvitki so bili razvrščeni po avtorju, naslovu ali vsebini in spravljeni v zabojih ali na policah. V srednjeveških samostanih so rokopise klasificirali kot verske ali posvetne, kot grške ali latinske ali pa glede na tematiko, ki je bila v njih obravnavana, in jih potem glede na njo razvrstili v omarah. Tudi v srednjeveških univerzitetnih knjižnicah so knjige po omarah ali policah razvrstili glede na njihovo vsebino in velikost. Po izumu tiska sojih klasificirali kot rokopisne oz. tiskane knjige, kot latinske, grške ali hebrejske, njihovo mesto na polici pa je bilo označeno s številko knjižne omare, številko police in številko mesta knjige na polici. Knjižne omare so bile razporejene po vsebinski ali jezikovni razdelitvi (Gates, 1994, str. 37). 1.2.3.1 Klasični knjižnični katalogi a) Katalogi, v katerih gradivo ni razporejeno glede na njegovo vsebino, ampak po kakšnem drugem, zunanjem vidiku, so FORMALNI katalogi: - Abecedni imenski katalog - vpisi so urejeni po abecedi individualnih ali kor¬ porativnih avtorjev oz. avtorskih imen. Abeceda, ki jo uporabljamo v abecednem imenskem katalogu, šteje 31 črk, poleg slovenskih še: č, d, q, w, x, y. Črke z diakritičnimi znamenji se uvrščajo, kot bi bile brez njih. Pri uvrščanju velja pravilo "beseda za besedo" in ne "črka za črko", vpisi v katalogu si sledijo po abecednem 51 Knjižnice in drugi ponudniki informacijskih virov sicer poskušajo tradicionalne kataloge pretvoriti v računalniško obliko, vendar pa je proces t. i. retrospektivne konverzije drag in zamuden in mora biti zato širše podprt, zlasti finančno. V Sloveniji je izvedla zahteven projekt retrospektivne konverzije starih katalogov npr. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. M Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu redu značnic ne glede na to, ali so osebne, korporativne ali stvarne . 52 Na vsakem listku je po mednarodnih katalognih pravilih izdelan opis publikacije, nad opisom ali kot njegov začetni del pa je zapisana značnica. Opis pod značnico oz. za njo (t. i. bibliografski opis publikacije) je namenjen identifikaciji publikacije. Abecedni imenski katalog je eno najpomembnejših referenčnih pomagal v knjižnici, ki ne le omogoča ugotoviti, ali je določen dokument prisoten v knjižnici, ampak tudi kaže, kateri avtorji so zastopani v knjižnici. - Naslovni katalog (vpisi so urejeni po abecedi stvarnih naslovov publikacij). b) Katalogi, v katerih je gradivo urejeno glede na VSEBINO. - Abecedni stvarni katalog (imenujemo ga tudi predmetni ali geselski katalog, saj je vsebina publikacije zajeta z besedo, geslom, le-ta pa so urejena po abecedi). Omogoča nam najti literaturo o določenem predmetu. Vsebino publikacije iz¬ razimo na najkrajši možni način; izraz, ki pove vsebino, imenujemo geslo . 55 Listki so v abecednem stvarnem katalogu razvrščeni po abecedi gesel, kot so npr. v abecednem imenskem po abecedi značnic. Na ta način nastaja neke vrste lek¬ sikon, ki gesel ne opisuje, pač pa našteva literaturo, katere vsebina ustreza posameznim geslom . 54 Ker pa je oblikovanje gesel dokaj subjektivne narave, ni nujno, da bo določeno pu¬ blikacijo uporabnik iskal ravno pod tistim geslom, za katerega je knjižničar menil, da najbolje opisuje njeno vsebino. Zato se v katalogu uporabljajo tudi kazalke (kažejo uporabniku, pod katerim geslom so v katalogu zbrana dela o določenem predmetu npr. Cnoseologija Gl.: Spoznavna teorija) in vodilke (opozarjajo uporabnika na druge pred¬ mete, ki so v kakršnikoli povezavi s predmetom, ki ga zanima - vzpostavljajo logično povezavo med splošnimi in posebnimi pojmi v isti kategoriji). npr. Knjižnice Gl. tudi: šolske knjižnice splošne knjižnice visokošolske knjižnice specialne knjižnice 32 Poznamo naslednje vrste značnic: 1. Priimek in ime avtorja dokumenta. 2. Uradno ime korporacije, t. j. delovne ali kakšne druge organizacije, društva, kongresa itd., če je dokument pripravila korporacija ali če prikazuje njeno dejavnost (statuti, pravila, zapisniki ipd.). 3. Geografska imena, če gre za upravne dokumente družbenopolitičnih skupnosti (npr. Slovenija. Zakoni.). 4. Naslov publikacije, kadar avtorjevega imena ni možno ugotoviti ali so več kot trije avtorji dokumenta (če sta dva avtorja ali trije, najdemo publikacijo pod imeni obeh oz. vseh treh avtorjev). 35 Geslo je beseda ali kombinacija besed, ki vsebino dokumenta označi stvarno in kratko. 34 Primer gesel: Slovenija - ekonomija Slovenija - prostorski plan Slovenija - zgodovina \SJt Informacijsko opismenjevanje KNJIŽIM DEJAVNOST - Sistematski katalog (gradivo je razporejeno najprej po strokah, v okviru strok pa po njihovih vejah in podvejah). Struktura sistematskega kataloga je odvisna od klasifikacijskega sistema, ki ga uporablja knjižnica. S sistematiziranjem znanosti so se ukvarjali praktično vsi znani filozofi od Aristotela naprej in tudi razvili svoje sisteme razvrščanja znanosti. Sir Francis Bacon je npr. leta 1605 objavil delo, v katerem je razporedil znanje v tri glavne skupine: zgodovino, poezijo in filozofijo, ki so se delile na razrede, le-ti pa še na podskupine. Njegov sistem je uporabil tudi Thomas Jefferson za svojo osebno knjižnico, ki jo je kasneje prodal ameriški državi kot fond za Kongresno knjižnico, ki je klasifikacijski sistem z dopolnitvami uporabljala vse do konca 19. stoletja, dokler ni začela razvijati nov sistem. Avtor decimalne klasifikacije Melvil Dewey je na temelju študija sistemov razvrstitve znanosti, ki so jih razvili Aristotel, Bacon, Locke in drugi filozofi, ter študija že obstoječih klasifikacijskih sistemov knjižnic razvil svoj klasifikacijski sistem, v katerem je znanje razdelil v razrede in podrazrede, ki so se zopet delili dalje, izhajajoč vedno od splošnega k posebnemu. Klasifikacijski sistemi v knjižničarstvu torej večinoma izhajajo ravno iz znanstvenih sistemov oz. temeljijo na sistematiki znanosti (ki se ukvarja s povezavo med posa¬ meznimi vedami). Knjižnična klasifikacija omogoča identifikacijo vsebine publikacije in njeno umestitev v ustrezno znanstveno ali strokovno skupino. Praktična vrednost klasifikacijskega sistema naj bi bila v tem, da je možno vso gradivo o isti temi najti le na enem mestu. Klasifikacijske sisteme sestavljajo simboli (znaki), ki imajo v okviru sistema določen pomen in označujejo stroke in predmete. Zapisani so s črkami, šte¬ vilkami ali kombinacijo obojih. Skupek simbolov, ki so potrebni za označitev določenega pojma, imenujemo notacija (pri nas je uveljavljen izraz vrstilec, ki ga prinaša sistem UDK) . Sistem razvrstitve posameznih strok, ki je v naših knjižnicah najbolj pogost, je UDK - univerzalna decimalna klasifikacija, 35 ki razvršča vse človeško znanje v 10 skupin, označenih s številkami od 0 do 9, in sicer: 0 Splošno. Bibliografija. Knjižničarstvo 1 Filozofija. Psihologija 2 Verstvo. Bogoslovje 3 Družbene vede 4 (trenutno se ne uporablja) 5 Matematika. Naravoslovne vede 6 Uporabne vede. Medicina. Tehnika 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport 55 Osnova tega sistema je Deweyeva decimalna klasifikacija (DDC), ki je bila prvič objavljene leta 1876, Njen avtorje bil Melwil Dewey (1851-1931), ki je v klasifikacijski sistem uvedel razporeditev znanja v deset glavnih skupin. Klasifikacijo je leta 1885 prevzel takratni mednarodni bibliografski inštitut (danes FID, Mednarodno združenje za dokumentacijo), jo izpopolnil ter prvotno shemo razširil ter jo poimenoval Mednarodna decimalna klasifikacija (UDC oz. UDK). Prve tablice UDK so bile natisnjene leta 1905 v francoskem jeziku. Ta sistem je prerasel v enega najbolj uporabljanih sistemov tudi danes. aaaati Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu 8 Jezikoslovje. Književnost 9 Domoznanstvo. Zemljepis. Biografije. Zgodovina Vsaka od teh skupin se z dodatno številko deli na 10 podskupin, vsaka izmed teh pa zopet na 10 nadaljnjih. Primer: 5 Matematika 53 Fizika 531 Splošna mehanika 531.7 Meritve geometrijskih in mehanskih količin 531.71 Meritve dolžin 531.716 Navadna dolžinska merila. Tehnične merilne metode Čim ožji je pojem, tem daljša je številka oz. vrstilec. Da je preglednost večja, stoji za vsako tretjo številko pika, ki ne pomeni numeričnega odnosa, ampak je le tehnično pomagalo. Pri klasifikaciji si pomagamo tudi s pomožnimi vrstilci za čas, kraj itd. 56 Dobra stran UDK-klasifikacije je v tem, da jo je možno uporabljati mednarodno, slaba pa v tem, da se še vedno spreminja oz. dopolnjuje, kar zahteva spreminjanje že narejenih UDK-vrstilcev, poleg tega pa posamezni vrstilci postajajo že preveč dolgi. - Tematski katalog (je vmesna stopnja med obema navedenima, gesla izražajo tematike, ki so med obiskovalci knjižnice najbolj iskane). c) KRIŽNI katalog združuje več vrst katalogov v enem samem (avtorski in abecedni stvarni). 36 Primer klasifikacije prispevka 'Svetovno prvenstvo v karateju v mestu Kota Kinabalu v Maleziji leta 1994", ki ga je prenašala televizija: 7 79 796 796.8 796.85 796.853 796.853.26 796.09 796.092 796.097 Umetnost, arhitektura, fotografija, glasba, šport Zabava, igre, šport Šport Borilni in obrambni športi Azijske borilne in obrambne športne discipline Budi športi Karate Nastopi, tekmovanja Vrhunski dosežki TV-prenosi športnih prireditev Pomožna vrstilca za kraj in čas: (595) Malezija (595 Kota Kinabalu) '1994' Končni vrstilec: 796.853.26.092/.097(595 Kota Kinabalu)'1994" 796.853.26 karate 092 svetovno prvenstvo 097 TV-prenos (595 Kota Kinabalu) kraj '1994' čas Informacijsko opismenjevanje KHJIŽNIČNA DDAVMOST 1.2.3.2 Računalniški knjižnični katalogi Mesto klasičnih katalogov danes prevzemajo računalniške zbirke podatkov (o katerih bomo spregovorili več kasneje), največkrat bibliografskega tipa, ki so računalniški ek¬ vivalenti sekundarnih publikacij in so dostopne on-line prek računalniških omrežij (OPAC - On-line Public Access Catalogues oz. on-line javno dostopni katalogi) ali na CD-ROM- ih (dostopni lokalno ali prek računalniškega omrežja, posebnih strežnikov in programske opreme za poizvedovanje po njih 37 ). Tako se tip "klasične knjižnice" s tradicionalnimi viri informacij, katerih nosilec je bil papir, knjižnica pa njihov lastnik, vedno bolj umika t. i. virtualni knjižnici, ki zagotavlja dostop do različnih vrst informacij, katerih je vedno več v elektronski obliki, knjižnica pa ni nujno njihov lastnik (le zagotavlja dostop do njih). Katalogi knjižnic se spreminjajo v t. i. virtualne kataloge, ki ne vsebujejo več le podatkov o virih, ki jih hranijo posamezne knjižnice, uporabnik pa do njih dostopa prek računal¬ niškega omrežja, ne da bi sam sploh obiskal knjižnico. 1.2.4 Kazala Konvencionalna kazala, kot so bibliografije oz. bibliografska kazala, imajo dolgo zgodovino uporabe, čeprav so imela določene slabosti, zlasti dolgotrajen (ročni) postopek njihove izdelave. Med izidom primarnih dokumentov in izidom podatkov o njih je bilo možno skraj¬ šati čas le z avtomatizacijo izdelave kazal, s postopkom, ki je potekal brez posredovanja človeka. Tako so nastala npr. permutacijska kazala naslovov in kazala citatov. Pri permutaciiskih kazalih so kot osnovo vzeli besede iz stvarnih naslovov (razen besed sintakse, kot so npr. zaimki, števniki, vezniki, predlogi, členi, pomožni glagoli, ki so jih uvrstili v t. i. "stop" listo), ki so jih porabili za predmetna gesla oz. ključna gesla. Raz¬ vrščena so bila v kazalu skupaj s celotnim naslovom dela (levo in desno od gesla). Kazala so označili s kratico KWIC (Key-Word-ln-Context). Permutacijska kazala so nastala najprej v Združenih državah Amerike leta 1958, najbolj znana pa so bila npr. Chemical Titles, ki jih je objavljal Chemical Abstracts od leta 1961 dalje. Kazala citatov dajejo odgovor na vprašanje, v katerih novih publikacijah je neka prejšnja publikacija oz. določen avtor citiran. Citirana publikacija je tista, ki jo je avtor navedel v bibliografskih virih svojega dela. Idejo za tako kazalo je dal že leta 1955 Garfield, dobil pa jo je pri Shephard's Citation, kazalih ki so izhajala v Chicagu že od leta 1873 dalje. Prvo, največje in tudi najbolj znano tovrstno kazalo je Science Citation lndex (SCI), ki 37 Za potrebe uporabnikov z obeh slovenskih univerz so takšni strežniki nameščeni v Narodni in univerzitetni knjižnici in Centralni tehniški knjižnici v Ljubljani ter v Univerzitetni knjižnici Maribor. Strežniki so vključeni v univerzitetni mreži, kar omogoča uporabnikom z univerz, da s svojih delovnih mest ali v knjižnicah dostopajo do številnih podatkovnih zbirk, ki so nameščene na strežnikih. Zbirke, ki se prvotno nahajajo na CD-ROM-ih so presnete na trde diske, kar omogoča mrežno dostopnost in pregledovanje z oddaljenih lokacij. Posamezno podatkovno zbirko lahko tako hkrati pregleduje tudi 100 uporabnikov, in ne le eden, kot je to v primeru, da je dostopna samo na CD-ROM-u. Seveda pa morajo, da je možen dostop do strežnikov, univerzitetne ustanove na svojih računalnikih namestiti ustrezno programsko opremo. Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu KNJIZNICHA DEJAVNOST je začel izhajati leta 1964 pri Institute for Scientific Information v ZDA. SCI sestavljata kazalo citatov (Citation lndex) in kazalo virov (Source lndex) oz. kazalo člankov, urejeno po abecedi priimkov avtorjev. V kazalu citatov so po abecedi razporejeni avtorji doku¬ mentov, za vsakim od njih pa avtorji izvirnega (citirajočega) dokumenta s podatki o viru. V kazalu virov so celotni opisi izvirnih dokumentov. Izdelava SCI je v celoti raču¬ nalniška, danes pa je indeks na voljo tudi v elektronski obliki in je dostopen tudi sloven¬ skim uporabnikom sistema COBISS. On-line dostopni so tudi drugi citatni indeksi, npr. Social Science Citation lndex in Arts and Humanities lndex. 1.2.5 Signalne informacije Gre za obliko hitrega (sprotnega) obveščanja uporabnikov informacij o izidu doku¬ mentov, ki se izvaja ali v obliki raznih informacijskih oz. bibliografskih publikacij (npr. Current Contents) ali pa s selektivno diseminacijo informacij (SDI). Pri SDI uporabniku informacijski center izdela njegov profil zanimanja (gre lahko za oznako skupine, razreda, deskriptorjev, imen avtorjev ipd.) in mu ažurno izpisuje oz. posreduje podatke o tistih dokumentih, ki se ujemajo z njegovim interesnim profilom. 1.3 ELEKTRONSKI INFORMACIJSKI VIRI IN SLOVENSKI UPORABNIK Danes smo priča hitri rasti tako števila informacijskih virov, ki so nam dostopni v elektronski obliki in s pomočjo svetovnega spleta, kot tudi ponudnikov teh virov. Slo¬ venske knjižnice, ki so vključene v kooperativni bibliografski sistem COBISS, skupaj izgrajujejo vzajemni računalniški bibliografski katalog (COBIB). Lokalni računalniški katalogi so nameščeni na več kot petdesetih računalniških sistemih sodelujočih knjižnic, skupni katalog pa je nameščen na računalniku gostitelja sistema COBISS t. j. Institutu informacijskih znanosti v Mariboru. Računalniški katalog COBIB vsebuje bibliografske podatke in podatke o nahajališčih dokumentov, ki jih hranijo in posredujejo sodelujoče knjižnice. V katalogu obstaja za vsako posamezno bibliografsko enoto le en bibliografski zapis, ki ga ustrezna knjižnica oblikuje na svojem lokalnem računalniku in shrani hkrati v svoj lokalni katalog in v vzajemni (skupni) katalog. 38 Omogočen je tudi dostop do sistemov COBISS v sosednji državah (Makedonija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Srbija). Poleg tega se lahko uporabniki vključijo v številne referenčne zbirke (npr. zbirko podatkov o slovenskih knjižnicah 39 ), v program za izdelavo bibliografij raziskovalcev, v pregled prispevkov v slovenskih strokovnih in znanstvenih 58 Če je bibliografski zapis o določenem dokumentu že v vzajemnem katalogu, si ga knjižnica prekopira v svoj lokalni katalog ter zapisu doda tiste podatke, ki jih potrebuje pri poslovanju (npr. izposoji, medknjižnični izposoji, vodenju statistik ipd.). Na tak način je delo knjižnic zelo racionalizirano, saj je treba isti dokument bibliografsko obdelati le enkrat, zapis o njem pa lahko uporabijo tudi druge knjižnice, ki sodelujejo v sistemu. 59 Tu najdemo bazo podatkov o knjižnicah COLIB, dostope do spletnih strani knjižnic in podatke o splošnih knjižnicah in njihovih enotah, ki so računalniško opremljene. /9 Informacijsko opismenjevanje serijskih publikacijah, na voljo so jim polna besedila publikacije COBISS obvestila in dostop do informacijskega sistema o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji, t. i. SICRIS. 40 Web of Science omogoča uporabo baz podatkov z indeksi citiranosti 41 ; Proquest vsebuje polna besedila člankov, povzetke doktorskih disertacij in magistrskih del ter kazala revij s polnimi besedili člankov; OCLC Electronic Collections Online vsebuje baze podatkov s polnimi besedili člankov; EIFL Direct baze podatkov s polnimi besedili člankov izbranih revij; Science Direct omogoča dostop do polnih besedil člankov iz serijskih publikacij založbe Elsevier Science; Engineering Village 2 pa je vmesnik za bazo podatkov Ei Com- pendex 42 in za dostop do spletnih mest s področja industrije. COBISS/OPAC omogoča iskanje bibliografskih podatkov o informacijskih virih sode¬ lujočih knjižnic ali po njihovih lokalnih računalniških katalogih ali pa po njihovem skup¬ nem, t. j. vzajemnem katalogu, omogoča uporabo informacijskega sistema Infor¬ macijskih Resursov v Sloveniji (INFORS), dostop do specializiranih baz podatkov (npr. UDK, normativna datoteka Kongresne knjižnice, faktorji vpliva revij itd.), do kazal tujih znanstvenih in strokovnih revij (zbirka SwetScan s kazali 16.000 revij), do baz, ki jih ponuja OCLC (Ohio College Library Center), npr. VVorldCat in FirstSearch, ter do drugih baz podatkov dostopnih prek interneta. Ker je prek strežnikov slovenskih univerzitetnih knjižnic in sistema COBISS uporabnikom omogočen ne le dostop do podatkov o informacijskih virih, ampak tudi do številnih podatkovnih zbirk s polnimi besedili npr. člankov, si lahko uporabnik s svojega delovnega mesta, od doma ali računalniške postaje v knjižnici dokaj hitro priskrbi osnovne informacije in vire za svoje znanstveno oz. raziskovalno delo. 2 INFORMACIJSKI VIRI IN IZDELAVA PROJEKTNEGA OZ. RAZISKOVALNEGA DELA 2.1 IZBOR TEME Prva faza pri projektnem oz. raziskovalnem delu bo določitev raziskovalnega problema in izbira teme. Zelenika (2000, str. 411) navaja, da pomeni beseda problem v etimološkem in semantičnem smislu teoretično ali praktično vprašanje, ki ga je treba rešiti. Praviloma se iz raziskovalnega problema definira predmet raziskovanja. 40 Informacijski sistem omogoča dostop do podatkov o slovenskih raziskovalnih organizacijah, razisko¬ valnih skupinah, raziskovalcih, raziskovalnih projektih in raziskovalnih programih in je nepogrešljiva infrastruktura slovenske raziskovalne dejavnosti. 41 Science Citation lndex Expanded, Social Sciences Citation lndex in Arts & Humanities Citation lndex, ki jih izdeluje ameriški institut ISI (Philadelphia, Pennsy!vania). 42 Compendex je najbolj obširna interdisciplinarna tehnična baza podatkov na svetu z več kot 3 milijoni povzetkov člankov, tehničnih poročil, predavanj in prispevkov s konferenc. 40 Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu KNJIŽNIČNA DEJAVtIOST na njuni osnovi pa se oblikuje hipoteza, ki jo je treba potrditi ali zavrniti. Pojem tema izhaja iz grške besede "thema" in pomeni "tisto, kar je postavljeno", torej gre za nekaj, kar je določeno, t. j. osnovni oz. osrednji predmet obravnavanja. Tudi učenec se bo soočil z vprašanjem, katero temo izbrati (aii eno izmed predlaganih ali svojo lastno temo) in pri katerem predmetu izbrati temo naloge (če ima to možnost). Smiselno je izbrati temo s tistega področja, ki ga zanima tudi dolgoročno in ne le trenutno. Izbrana tema je ustrezna, če je nova, pomembna in zanimiva, če so na voljo primerni informacijski viri, če jo je možno obdelati v ustreznem časovnem obdobju in ima učenec zanjo potrebna znanja in sposobnosti. Za odločitev je pomembna tudi do¬ stopnost ustreznega mentorja. Tema naj ne bo preširoka in naj se nanaša na določen ožji problem, povezan z ustreznim učnim oz. študijskim predmetom. Pri izboru teme je treba razmisliti tudi o njeni zanimivosti za druge, saj bo končni rezultat dela javno predstavljen. Sam izbor teme je zahteven proces. Velikokrat je treba izbrano temo še dodatno precizirati, za kar je potreben pregled ustrezne temeljne literature ali razgovor z mentorjem. Po izbiri teme in preučitvi temeljne literature si naredimo podrobnejši načrt dela, v katerem določimo okvirno strukturo pisnega dela in časovni načrt dela. Načrt dela nas bo usmerjal pri zbiranju gradiva, podatkov, informacij oz. relevantnih infor¬ macijskih virov. 2.2 ISKANJE IN UPORABA INFORMACIJSKIH VIROV IN INFORMACIJ 2.2.1 Sistemi za iskanje informacij V obilici in hitrem naraščanju števila informacij je jasno, da tisti, ki jih potrebuje pri svojem znanstvenem oz. raziskovalnem delu, nima več pregleda niti nad vsemi doku¬ menti, ki obravnavajo njegov problem, kaj šele nad vsemi dostopnimi, zato mora po¬ znati in znati učinkovito uporabljati sisteme za iskanje informacij, ki so na voljo. Podatki o posameznih dokumentih so shranjeni v različnih sekundarnih virih infor¬ macij, med katerimi danes najpogosteje uporabljamo računalniške kataloge in druge podatkovne zbirke. "Iskanje informacij je sestavljeno iz številnih zaporednih postop¬ kov. Namen teh je ugotoviti nahajališče potrebne informacije ali dokumentov, ki to informacijo vsebujejo". (Mihajlov, 1975, str. 84) Če poenostavimo, bi rekli, da so sis¬ temi za iskanje informacij sestavljeni iz jezika za iskanje informacij in kriterija uje¬ manja. "Jezik za iskanje informacij je specializirani umetni jezik, s katerim označujemo predmetno snov dokumentov in informacijskih zahtevkov, da bi lahko našli v zbirki informacij tiste dokumente, ki dajo odgovor na določeno vprašanje". (Mihajlov, 1975, str. 85) Konvencionalne (tradicionalne) vrste teh jezikov so temeljile na knjižničnih, bibliografskih ter abecednih predmetnih klasifikacijah. Konvencionalni sistemi za iskanje informacij so informacijske in bibliografske publikacije, klasični knjižnični kata¬ logi, bibliografska kazala, terciarne publikacije ipd. Ti sistemi niso primerni za iskanje informacij oz. dokumentov z več vidikov. 4 ! Informacijsko opismenjevanje KimKUMSr Računalniški sistemi za iskanje informacij odpravljajo slabosti tradicionalnih sistemov. Iskanje informacij poteka s pomočjo menijev in oken za izbiranje opcij; z ukazi s pomočjo logičnih operatorjev AND, OR, AND NOT; s približevanjem in krnjenjem iskalnih izrazov; na osnovi statistično-probabilističnih metod ter z uporabo uporabniških vmesnikov, ki poskušajo biti zlasti v on-line javno dostopnih katalogih (OPAC) uporabniško čim bolj prijazni in sami voditi uporabnika pri iskanju, omogočajo pa tudi hipertekstne povezave, vključevanje grafike itd. Navadno imajo sistemi za iskanje informacij možnost izbire zahtevnosti iskanja, tako da na osnovnem nivoju ponujajo vmesnik, ki ni prezahteven za uporabnike, ki sicer niso vešči iskanja informacij. Zato se iskanja znanstvenih pa tudi drugih informacij v računalniško podprtih javno dostopnih katalogih in zbirkah na CD- ROM-ih uporabniki večinoma lotevajo sami, saj so sistemi za iskanje informacij tako izpopolnjeni, da za njihovo uporabo niso potrebna posebna znanja in sposobnosti. Da pa bi bilo iskanje informacij uspešnejše, pa tudi hitrejše, večina knjižnic izvaja izo¬ braževanje oz. usposabljanje uporabnikov za uporabo sistemov za iskanje informacij. Poleg tega jih učijo principov selekcije poiskanih informacij, njihovega vrednotenja in uporabe. 2.2.2 Iskanje in izbira informacijskih virov in informacij Preden se lotimo zbiranja gradiva, moramo dobro razumeti izbrano temo, za kar predelamo temeljno literaturo, ki izbrano temo obdeluje kratko in jedrnato (npr. učbeniki, enciklopedije, terminološki slovarji, priročniki ipd.). Tako spoznamo probleme, ki se nanašajo na izbrano temo, in lahko oblikujemo osnovne predpostavke (hipoteze), naletimo pa tudi na zbrane bibliografske podatke in citirane vire, ki nam olajšajo nadaljnje iskanje primernih virov. Četudi smo si za temo izbrali problem, ki zahteva em¬ pirično preučevanje, jo moramo najprej osvetliti s teoretičnega vidika, da bi sploh lahko začeli z zbiranjem empiričnega gradiva oz. podatkov . 43 Pri iskanju potrebnih virov ima¬ mo na voljo izdelane sisteme oz. orodja za dostop do podatkov o njih (kazala, kataloge, bibliografije, računalniške kataloge ipd.), ki jih moramo seveda znati pravilno uporabljati. Pri zbiranju literature moramo biti tudi selektivni oz. znati narediti grobo selekcijo in izločiti vse tisto, kar neposredno ne zadeva teme naloge. Pri tem bomo pozorni na naslov (ali pove kaj o vsebini dela; seveda nas lahko tudi zavedel); avtorja (če vemo, s katerim znanstvenim področjem se največ ukvarja; poznamo njegov znanstveni ugled - npr. če ima delo veliko izdaj, se verjetno prodaja zaradi kakovosti - ali če se avtor pojavlja v publikacijah vrste "kdo je kdo" ali je citiran, ima ugodne kritike ipd.); v knjigi 43 Pri raziskovalnem delu v osnovni oz. srednji šoli učenci seveda ne bodo opravili vseh faz empiričnega preučevanja, zato je smiselno, da uporabijo že zbrano gradivo. Seveda pa zlasti pri timskem delu določena empirična raziskovanja učenci lahko opravijo sami (npr. manjše ankete ali intervjuje, opazovanja ipd.). Od vrste teme je odvisno, kakšne vire bodo uporabljali (mogoče samo učbenike, priročnike in monografije ali pa tudi članke, sestavke, raziskovalna poročila, statistična gradiva, normativne akte, predpise, avdiovizualna gradiva ipd.). Poleg domačih virov bodo mogoče uporabili tudi katerega od virov v tujem jeziku. 42 Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu ■■■■■■■■■■■■ pogledamo kazalo in vsebinsko kazalo, predgovor, uvod, spremno besedo in pri člankih izvlečke; če je pomembno časovno obdobje, je pomembna letnica izida dela - ponavadi izbiramo dela, ki imajo čim novejšo letnico izida, že zaradi dejstva, da se znanje kumulira (seveda pa to na določenih znanstvenih področjih drži bolj kot na drugih, npr. starost knjig o atomskih podmornicah v primerjavi s tistimi o svetovnih vojnah); pozorni bomo tudi na poudarjeno besedilo; opombe in navedeno literaturo. Ob iskanju potrebnih virov si sproti izdelujemo t. i. delovno bibliografijo, ki se razlikuje od tiste, ki bo kasneje ob koncu dela navedena kot bibliografija. Delovna bibliografija je širša in ni nujno, da bodo vsa zajeta dela kasneje tudi uporabljena. Dopolnjuje se tudi med samo izdelavo raziskovalnega dela. Delovna bibliografija je lahko urejena po abecedi avtorjev ali po vsebini . 44 2.2.3 Pregled zbranih informacijskih virov Vire o isti ali sorodni temi, ki bo obravnavana kot raziskovalni problem, je treba preučiti iz več razlogov: • Najprej je treba ugotoviti, do kakšne mere je problem, ki nas zanima, že raziskan. Če ugotovimo, da je problem že zadovoljivo rešen in si v zvezi z njim ne moremo zastaviti nobenega vprašanja, na katerega ne bi našli odgovora v že obstoječih virih, je raziskovanje izbranega problema nepotrebno in je nujno izbrati drugega. • Če problem, ki smo si ga izbrali, ni popolnoma raziskan, je verjetno obdelan le delno. Raziskovanje bomo usmerili na tiste dele, ki so slabše obdelani. Takšno odločitev bo¬ mo izpostavili že pri sami opredelitvi raziskovalnega problema v uvodu. • Pri preučevanju literature moramo biti še posebej pozorni na definicije ključnih pojmov. Vse definicije zberemo, da lahko pozneje naredimo pojmovno analizo. • Pri preučevanju literature se bomo spoznali z različnimi teoretičnimi pristopi, ki nam pomagajo pri oblikovanju hipotez za naše raziskovanje. Koristijo nam lahko tudi em¬ pirični podatki, do katerih so prišli naši predhodniki v podobnih raziskovanjih. • Izkušnje predhodnih raziskovanj lahko koristno izrabimo v vseh fazah našega dela, zlasti pri načrtovanju in izvedbi raziskovanja, izbiri in uporabi metod za zbiranje po¬ datkov, terenskem izvajanju raziskovanja, obdelavi in interpretaciji podatkov itd. Pregled literature nam pomaga ugotoviti, ali je tema ustrezna (ni preširoka ali preozka), če je za delo dovolj gradiva, ugotovimo tudi, katero gradivo moramo nujno prebrati, katero ne in ne nazadnje - po pregledu literature moramo biti sposobni narediti načrt 44 Najbolj priročno je beleženje bibliografskih enot na kataložne lističe, saj lahko poleg bibliografskih podatkov zapišemo tudi signaturo in ime knjižnice, kjer smo vir našli; ime lastnika knjige, ki nam jo je posodil; zabeležimo lahko vsebinsko geslo ali mogoče UDK-vrstilec; kratko vsebino dela ipd. Tisti, ki so se t. i. ročnega dela že odvadili, bodo uporabili računalnik z ustrezno programsko podporo za gradnjo in uporabo bibliografske zbirke. Pri zapisovanju bibliografskih podatkov je treba naslov vira vedno pisati v izvirniku. Če ima vir dva ali več avtorjev, je treba zapisati vse, če pa je delo brez avtorja (anonimno), se poudari začetek naslova vira. Za prevedena dela je treba prepisati tudi njihov izvirni naslov, da bi bilo vidno, iz katerega jezika je vir preveden. Informacijsko opismenjevanje našega preučevanja izbrane teme. Pregled izbranega gradiva nam torej pomaga pri ugotavljanju, koliko je kateri vir za našo temo pomemben oz. kateri deli besedil so tisti, na katere se bomo opirali. 2.2.4 Kritično branje izbranih informacijskih virov Po izboru literature se lotimo temeljitega branja virov ali njihovih delov. Pri tem moramo razumeti problem, ki gaje v svojem delu reševal avtor. Če branega ne razumemo, ne smemo brati dalje, zato je najbolje, da ob koncu poglavij razmislimo, kaj je avtor dejansko povedal, in si zabeležimo bistvo, še zlasti argumente za določene trditve. Brati moramo počasi in pazljivo, še zlasti težje dele besedila. Branje znanstvenih in strokovnih del zahteva tehniko branja, ki se razlikuje npr. od tiste pri branju časopisa ali romana. Branje strokovne literature ni preprosto niti mehanično delo, kajti bralec se mora do literature vesti zelo aktivno, do dejstev in idej avtorja mora zavzemati kritično stališče, še zlasti pri besedilih, s katerimi se načelno strinja. Branje gradiva nima pravega učinka, če ob tem ne razmišljamo in ne oblikujemo kritičnih pripomb na besedilo, ki si jih moramo sproti beležiti. Poleg tega si moramo zapisovati tudi lastne misli in porajajoča se vprašanja, četudi niso neposredno povezana z besedilom oz. našo temo. Branje gradiv torej ne prinaša le izsledkov, uporabnih pri izdelavi naše naloge, ampak je koristno predvsem zato, ker vzpodbuja razmišljanje in asociacije. V zadnji fazi procesa branja gre za ugotavljanje rezultatov, do katerih smo z branjem prišli. Ugotoviti moramo, ali je bilo branje besedila koristno za našo izbrano temo oz. ali smo z njim prišli do kakih novih ugotovitev. Izkaže se lahko, da je bilo naše dosedanje delo vprašljivo, ali pa se nam zastavljajo nova vprašanja ali nove hipoteze. Mogoče je bilo gradivo takšno, da ga bomo lahko uporabili še pri obravnavi kake druge teme. 2.2.5 Beležke oz. izpiski iz literature Pri preučevanju literature moramo beležiti relevantne informacije, da ne bi pozneje znova brskali po literaturi in iskali informacijo, ki jo rabimo - to nam lahko namreč vzame preveč dragocenega časa. Dodatne težave pa imamo tudi, če si beležk ne znamo pravilno izdelovati. V beležkah so nakopičena dejstva, ideje, številčni podatki in druge informacije in je brez njih pisanje znanstvenega ali strokovnega dela nemogoče. O beležkah je kar precej napisanega in nekateri avtorji (npr. Žugaj in Salitrežič, 1985, str. 277) menijo, da že obstaja "teorija o beležkah". Vprašanje je, kdaj začeti z beleženjem, ali že na začetku branja ali na koncu, ko vsebino dela poznamo v celoti. Pravil ni, le če ne zapisujemo sproti, je bolje, da si že med branjem zapišemo vsaj oznake strani, poglavij, odstavkov itd., da bi pozneje brez težav našli mesta, ki jih želimo prepisati ali bi jih radi komentirali. 44 Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu KNJIŽNIČNA DEJAVNOST Zapiske in izpiske si izdelujemo pregledno za posamezne probleme, ki sodijo v izbrano temo. Nekateri avtorji priporočajo, da si beležke pišemo na večje kartice, velikosti vsaj 15 x 10 cm, ki si jih potem razvrščamo po vsebini ali kakšnem drugem kriteriju (Berry, 1986, str. 31). Milovanovič (1979, str. 41) priporoča uporabo listov, in sicer od formata A4 (21 x 29,5 cm) do vsaj formata A7 (7,5 x 12,5 cm), meni pa, da je najbolj primerna uporaba listov velikosti polovice formata A4 (21 x 14,7 cm), kar je velikost malih zvezkov. Takšna velikost listov je primerna tako za pisanje kot razvrščanje in uporabo. Pišemo le na eni strani, da so beležke bolj pregledne. Hladnik (1991) pa meni, da je primerno tudi izpisovanje v zvezek, kjer na prve strani sproti pišemo kazalo. Makarovič (1984, str. 56) opozarja, da nima smisla v isti zvezek natrpati zapiske iz različnih knjig, ker to povzroča samo zmedo. Zapiski iz ene knjige morajo sestavljati zaključeno celoto. Svetuje, da raje uporabljajmo liste ali pole pisarniškega papirja (formata A4), ki jih oštevilčimo in spnemo oz. vložimo v sklopne ali registrske mape. Nanje napišemo naslov vsebine mape. Na enak način naj bi si izdelovali tudi zapiske s predavanj. Če pišemo beležke obojestransko, moramo paziti, da strani niso preveč na gosto popisane, saj v tem primeru pozneje nimamo prostora za popravke oz. dopisovanje. Žal se dogaja, da nekateri svoje beležke naredijo kar na straneh izposojene literature. Če je vir naša last, si lahko krajše zabeležke zapišemo kar v viru, vendar moramo to storiti v razumnih okvirih in narahlo s svinčnikom. Beležimo si ob robovih strani ali pa izkoristimo prazne strani na začetku ali koncu dela. Besedilo pa podčrtavamo oz. opremljamo z ustreznimi oznakami. 45 Kartice (oz. liste) z zapiski oštevilčimo tudi zato, da laže beležimo povezave med njimi (kazalke). Priporočljivo je izdelati tudi kratko vsebinsko-stvarno kazalo, ki ga uvrstimo pred ostale kartice ali za njimi. Prednost kartic je v tem, da lahko po potrebi določene vsebine izločimo ali dodamo, jih dopolnimo ali zožimo (glede na potrebe trenutnega raziskovalnega dela) ter jih kumuliramo za kasnejše potrebe. Na kartice si zapišemo kratko vsebino posameznega problema oz. določeno idejo. Če pišemo predolge izpiske, je besedilo bolje prekopirati. Tehnika zapisovanja idej mora biti dosledna, vsaka kartica pa mora vsebovati tri enote informacije: opisno oznako oz. določeno identifikacijsko frazo, jedro beležke in referenco vira. In kdaj zabeležimo besedilo dobesedno (neposredno citiranje), kdaj pa avtorja povzemamo s svojimi besedami (parafraziramo)? Neposredno citiramo zlasti takrat, 45 Pri branju besedil si, če so seveda naša last, pomembne pojme, trditve ali stavke obkrožamo ali podčrtavamo: kjer nam besedili ni jasno, zapišemo vprašaj; klicaje postavljamo ob tistih delih besedila, za katere menimo, da se nanašajo ravno na bistvo našega problema; če se z določeno mislijo ne strinjamo, jo podčrtamo (ali ob strani) z vijugasto črto; mesta v besedilu, kjer se nam le-to zdi napačno, označimo s križci; dele besedila povezujemo s puščicami; označimo pomembnejše točke členitve besedila; odstavke ali poglavja označimo z ustreznimi gesli itd. (Maček, 1977, str. 10). S tem besedilo vizualno opremimo in tako lažje (tudi vizualno) spremljamo miselni tok v njem. Seveda pa morajo biti oznake postavljene racionalno, da si besedilo samo z njimi še bolj ne zapletemo. Informacijsko opismenjevanje ko s povzemanjem avtorjeve misli ne moremo tako dobro interpretirati, kot jo je sam v nekaj stavkih, pa tudi takrat, ko je vsaka avtorjeva beseda tako pomembna v izvirni obliki, da ga ne smemo po svoje interpretirati. Večkrat pa je neposredno povzemanje nepotrebno. Večinoma lahko celo poglavje povzamemo z nekaj stavki, veliko število podatkov pa združimo v nekaj posplošitev. Pri beleženju ne pozabimo, da je treba citate zapisovati dobesedno, kot so zapisani v izvirniku. Pri parafraziranju ne smemo avtorjevega besedila preprosto prepisati, niti ga umestiti med narekovaje, ampak preinterpretirati s svojimi lastnimi besedami. Izpiskom dodajamo še svoje (osebne) opombe, komentarje, vprašanja, nasprotne trditve, kritične poglede..., ki se nam porajajo ob študiju; zapišemo si lahko tudi napotilo za nadaljnjo usmeritev pri iskanju študijskega gradiva. Tako nam hkrati s študijem gradiva nastaja tudi struktura razporejene snovi. Priporočljivo je, da osebne pripombe označimo s svojimi inicialkami, da bi jih ločili od morebitnih opomb drugih, ki jih bomo pozneje še dodajali na isto kartico . 46 Nato pa kartice razporedimo v ustrezna poglavja, le-ta v ustrezne dele itd. raziskovalne naloge. Snov si razporejamo po različnih kriterijih: problemskem, časovnem, podatke grupiramo, sestavljamo tabele, grafikone in druga ponazorila ter načrtujemo njihovo vključitev v ustrezna poglavja. Namesto kartic lahko izberemo luknjane liste, ki jih potem vpenjamo v mapo (regi- strator). Lahko si izberemo rahlo obarvano podlago in nam že barva pove, v kateri del naloge sodijo zapisane misli (npr. rumena v uvodni del, bela glavni del besedila, zelena zaključne misli, modra literatura in opombe ipd.). Vsebinsko razporeditev namesto s kazalom ponazorimo z vmesnimi kartoni, na katere na desnem robu zapišemo geslo. Sestavljanje zapiskov je seveda individualno ravnanje in je odvisno od lastne domi¬ selnosti vsakega posameznika. Če znamo zapiske sestavljati na pravi način in jih izdelamo kakovostno, je s tem za nami že precejšen del posla. Če poskušamo ob študiju gradiva hkrati (brez izdelave beležk) že kar pisati besedilo, nastaja nekoherentno, večinoma nerazumljivo in nekakovostno napisano delo. V njem bodo dobesedno prepisana besedila drugih avtorjev, poglavja bodo nepovezana (ker je besedilo prevzeto iz različnih del), lastnih komentarjev oz. naših izvirnih misli skoraj ne bo, snov si ne bo sledila v logičnem zaporedju, ponavljala se bo, težko bo zaslediti bistvo problema itd. 46 KNJIŽNICE V "VIRTUALNEM" OKOLJU 51 "Vendar danes uporabniki pogosto vedo o virtualni knjižnici več kot knjižničarji sami in jo znajo bolj spretno uporabljati. Seveda ne gre za vse uporabnike, vendar za dovolj veliko število, da se lahko nad tem zamislimo". (Južnič, 1995, str. 55) (M. A.) Je to res? Imamo kakšno raziskavo, ki bi to tezo potrdila? Poglej izobrazbeno strukturo uporabnikov naših knjižnic. So razlike med uporabniki z družboslovno- humanističnega oz. naravoslovno-tehničnega področja? 4 >> (M. A.) Glej tudi kartice 101-112. Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu 2.2.6 (Foto)kopiranje gradiva Kopiranje določenega dela gradiva je pri izdelavi našega (raziskovalnega) dela potrebno, če izvirniki niso naša last, vendar pa moramo fotokopirati na razumen način. Smiselno je kopirati npr. statistične tabele, grafikone, zemljevide, ilustracije ipd. ter pomembne dele knjig, člankov ipd., ki jih bomo morali pozneje preštudirati natančno in so nepo¬ sredno povezani z našo izbrano temo. Pretirano kopiranje je nesmiselno, pa ne le zaradi stroškov, ampak tudi zato, ker dobimo nepregledne kupe kopij, ki jih ne znamo sistematično urediti ali pa se jih urediti sploh ne da, ker jih ne moremo uvrstiti pod posamezna gesla. Zato se pred kopiranjem gra¬ diva raje vprašajmo, aii se ga splača kopirati in ali ni bolje, da sami v strnjeni obliki pov¬ zamemo glavne ideje. Če ugotovimo, da je izdelava kopije smiselna, jo potem lahko upo¬ rabimo tako, da si na njej označimo pomembna mesta, ob strani dopišemo svoje komentarje ipd. Če smo kopirali dele gradiv, ne pozabimo na njih takoj napisati na prvo stran biblio¬ grafske podatke o viru, da jih ne bi kasneje iskali. Kopirane liste spnimo, da se nam ne bi pomešali z drugimi. Enote si prav tako kot kartice (liste) z beležkami lahko označimo npr. k23 (kopija št. 23), kar nam omogoči, da na beležno kartico potem vpišemo številko kopije, ki smiselno sodi k vsebini zabeležke. Pri kopiranju gradiva pa ne pozabimo na spoštovanje avtorskega prava oz. na omejitev pravice kopiranja gradiva. Če se ne ravnamo v skladu z veljavnimi predpisi o varovanju avtorske in sorodnih pravic, tvegamo sodno preganjanje. 2.2.7 Avtorsko pravo Kot avtorsko delo se štejejo duhovni produkti na področju književnosti, znanosti, umetnosti in drugih področij duhovne ustvarjalnosti ne glede na vrsto, način in obliko izražanja. Avtorske pravne zaščite ne uživa idejna in umska koncepcija dela, ampak samo materializacija te ideje. Ni pa nujno, da je oblika teh del trajna oz. da je v materializirani obliki. Tako je pri govornih delih (npr. predavanja) dovolj ustna predstavitev in pri glasbenih delih izvedba. Prevodi, priredbe, glasbene obdelave in druge predelave avtorskih del so prav tako zaščiteni kot izvirno delo. Naslov dela je prav tako zaščiten kot delo samo, zato ni dovoljeno uporabiti naslova, ki je že bil uporabljen za neko avtorsko delo iste vrste. Avtorsko delo je zaščiteno v celoti in tudi njegovi posamezni deli. Ni treba, da bi delo imelo neko književno, umet¬ niško, znanstveno ipd. kakovost (vrednost), da bi bilo avtorsko pravno zaščiteno. Korenine avtorskega prava segajo v čas iznajdbe tiska. Gre za privilegije do izključnega prvega tiskanja knjig, ki so jih vladarji podeljevali izdajateljem in tiskarjem. Prvi zakon 47 Informacijsko opismenjevanje o avtorskem pravu je bil sprejet v Angliji leta 1709 (Copyright Act). V Kraljevini Jugoslaviji je bil prvi tovrstni zakon sprejet leta 1929. V Sloveniji je v veljavi Zakon o avtorski in sorodnih pravicah iz leta 1995, dopolnila pa so bila sprejeta leta 2001. Avtorsko pravo zajema avtorske materialne pravice in avtorske moralne pravice. Avtorske materialne pravice pomenijo pravice avtorja na izkoriščanje del, ki se izvaja z objavo, predelavo, reprodukcijo, razmnoževanjem, obdelovanjem, prikazovanjem, izvajanjem in prenašanjem ter prevajanjem dela. Uporaba dela s strani druge osebe se lahko izvede samo z dovoljenjem avtorja. Avtorskih pravic se avtorju ne more odvzeti, lahko se omejijo pravice do izkoriščanja tega dela ob pravičnem nadomestilu, če je delo posebnega pomena za družbo. Avtorske moralne pravice pa so pravice avtorja, da je priznan in označen kot tvorec dela, pravice da se zoperstavi kakršnikoli deformaciji njegovega dela, skrajšanju ali drugačni spremembi dela, kot tudi pravice, da se zoperstavi vsaki uporabi dela, ki bi škodovala njegovi časti in ugledu. 3 IZDELAVA PISNEGA PRISPEVKA "Znanje in spoznanje, ki ostaja v glavi posameznika, je pomembno le za tega po¬ sameznika samega. Širši, družbeni pomen dobi informacija šele tedaj, ko je nekomu sporočena," nas opozarja Makarovič (1984, str. 91). Ni torej dovolj le imeti neko znanje, misel, spoznanje... treba ga je znati tudi pisno posredovati. Pisanja se lotimo potem, ko smo zbrali, sistematizirali, preučili in obdelali potrebno literaturo in druge informacijske vire. Poleg jezikovnih in oblikovnih zahtev je treba upoštevati tudi pravila glede razporeditve snovi in t. i. znanstvene opreme (opombe, citiranje, reference, bibliografija). Pisni izdelek mora biti strokovno neoporečen, jasen in natančen, sis¬ tematičen, logičen in jedrnat. Ponavadi pišemo besedilo v dveh delih: najprej napišemo koncept dela (dispozicija), potem pa delovni osnutek in končno besedilo rokopisa. Le zelo redki so avtorji, ki si pred pisanjem ne izdelajo koncepta dela. 3.1 NAČRT RAZPOREDITVE SNOVI IN NJEGOVO PREVERJANJE Po študiju in ureditvi zbranega gradiva izdelamo načrt razporeditve snovi v delu (dispozicija 47 vsebinske zasnove pisnega dela). Južnič (1992, str. 144) navaja, da izraz dispozicija pomeni razvrstitev ali razporeditev gradiva, ki je pripravljeno za zapisovanje. Predlaga, da si najprej naredimo "skelet" (splošno oz. zunanje ogrodje, oporni okvir 47 "Dispozicijo seminarske naloge, ki je primerna za razpravo z mentorjem, je mogoče zgraditi šele potem, ko kandidat meni, da je zbral in preštudiral vso študijsko in empirično gradivo, in ko mu je povsem jasno, kaj je temeljni problem, ki mu bo posvečena naloga. Hkrati si mora biti kandidat na čistem tudi s tem, kateri vidiki se navezujejo na izbrani osnovni problem in v kakšnem logičnem zaporedju jih je mogoče obravnavati." (Klinar, 1977, str. 66) Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu KHJIŽKIČHA DEJAVNOST besedila), v katerega "vstavimo" še temeljne probleme, s katerimi se delo ukvarja, oz. bistvena vprašanja, na katera naj odgovori. Tako pridemo do strukture naloge. Berry (1986, str. 39) meni, da gre pri pripravi dispozicije za najbolj intelektualni eksaktni del celotnega raziskovalnega procesa, ko je iz nereda treba narediti red. Zelo na hitro preletimo izpiske, da iz njih dobimo osnovne informacije, na temelju katerih lahko potem razporedimo gradivo. Avtor v tej fazi razvršča svoje ideje v logični vrstni red, jih nato spreminja v popolne stavke, s katerimi izraža jasno predstavo o predmetu svojega dela. V fazi dela na konceptu je vrstni red trditev in tok mišljenja še lahko spreminjati, dopolnjevati in predelovati, dokler ne pridemo do želenega vrstnega reda in ustrezne kakovosti. Pravilno izdelan koncept je temelj in okvir za pisanje in dober razpored delov besedila. Ko izdelamo koncept (razpored snovi), ga pustimo nekaj časa, da ga lahko kasneje bolj objektivno in kritično dodelamo. O dispoziciji dela se je treba pogovoriti z mentorjem in jo na podlagi pogovora predelati ali dopolniti. Pogovor z mentorjem je hkrati prva oblika kritike in test za avtorja, če kritiko razume in jo zna sprejeti ali ne. Lahko je tudi primer polemike, v kateri sprejemamo oz. zavračamo kritične pripombe. Če gre za timsko delo, morajo soavtorji dispozicijo naloge medsebojno uskladiti, pri čemer imajo ponavadi veliko težav, saj je treba logično povezati poglavja oz. dele naloge, ki jih napišejo različni avtorji. Čeprav bo šlo za kolektivno delo, pa morajo biti prispevki posameznih avtorjev razpoznavni. Dispozicija oz. razpored snovi torej predstavlja strukturo pisnega dela. To strukturo je treba pozneje upoštevati pri naslavljanju razdelkov, poglavij, podpoglavij itd. Besedila, ki niso opremljena z naslovi le-teh, so nepregledna in nejasna in prihaja do njih v primeru, da avtor ni pripravil (jasne) dispozicije, pisal pa je nesistematično, nekritično, površno in na hitro. 3.2 PISANJE DELOVNEGA OSNUTKA BESEDILA Iz obilice zabeleženih in zbranih informacij na številnih karticah oz. lističih s pomočjo selekcije in dopolnjevanja ustvarjamo svoje lastno delo, ki mora predstavljati zao¬ kroženo celoto, v kateri so vsi elementi na pravem mestu in v ustrezni obliki. Med zbra¬ nim gradivom moramo ločiti tisto, ki je neposredno povezano z izbrano temo, ki jo pojasnjuje, tisto, ki je obrobnega pomena in tisto, ki je neuporabno. Naloga izločiti gra¬ divo, ki ga ne bomo vključili v naše delo, je težavna, vendar pa, če tega ne storimo, ko pripravljamo zasnovo pisnega dela, nam pozneje preveč obremenjuje besedilo. Zbrano gradivo razporedimo po pomenu v medsebojno povezane večje ali manjše skupine, ki jih obdelujemo kronološko in v logičnem redu, tako da ustvarimo ustrezno strukturo dela oz. njegove nadaljnje dele (poglavja, podpoglavja itd.). Pri organiziranju in razpo¬ rejanju gradiva moramo še posebej spoštovati naslednje zakonitosti: podobnost, logični red, sorazmerje med deli itd. Podobne vsebine moramo umestiti na isto mesto. Med 4 ) \%jr KHIIŽNIČNA DEJAVNOST Informacijsko opismenjevanje posameznimi elementi moramo iskati vzročne, posledične, časovne in druge logične odnose. Vsakemu sestavnemu delu moramo posvetiti toliko prostora, kot je pomemb¬ na njegova vsebina. Pri pisanju delovne verzije besedila se ne zadržujemo preveč pri ugotavljanju točnosti oz. podrobnosti, ne vztrajamo na popolni dodelanosti in gramatični korektnosti rokopisa, saj bomo na to pazili pri končni izdelavi besedila. Pišemo ga tako, da lahko naknadno dodajamo besede oz. stavke oz. popravke in dodatke. Če ne pišemo besedila neposredno v računalnik, ampak na papir, je priporočljivo, da posamezne dele (mogoče odstavke) pišemo na posamezne liste ali puščamo med njimi dovolj prostora, da lahko besedilo še dopolnjujemo. Sodobni računalniški urejevalniki besedil pa omogočajo seveda zelo preprosto preurejanje že napisanega besedila. 3.3 STRUKTURA BESEDILA Ponavadi snov razporedimo v uvod, glavni del in sklepni del. Posamezne dele pa razdelimo na razdelke, poglavja in podpoglavja. Pred samo besedilo pa sodijo še naslov, podatki o avtorju, mogoče predgovor, zahvala, posvetilo in izvleček. Kompleksnost strukture besedila bo odvisna od vrste dela in značilnosti gradiva, ki ga obdelujemo. V uvodnem delu predstavimo problem, zapišemo izhodiščne hipoteze in obdelamo snov, ki uvaja glavno temo naloge, ter napovemo osnovne elemente, ki jih bomo ob¬ ravnavali v glavnem delu naloge. Ne smemo pozabiti na posebno poglavje, v katerem razložimo metodologijo dela, metode, ki jih bomo uporabljali ipd. Omenimo lahko tu¬ di osebne motive pri izboru teme ter potek izdelave dela - tudi težave, na kate¬ re smo naleteli. Tiste, ki so nam pri tem pomagali, omenimo oz. še bolje, se jim za pomoč zahvalimo. Glavni (osrednji) del naloge je sestavljen iz poglavij kot temeljnih enot, ki si sledijo v logičnem zaporedju in obravnavajo posamezne vidike teme našega dela. Poglavja so lahko združena v dele, tematske sklope oz. funkcionalne celote ali pa nadalje raz¬ drobljena na podpoglavja, oddelke ipd. Že v dispoziciji označimo, na katerih mestih bomo vključili določena gradiva npr. em¬ pirično gradivo, razne podatke, tabele, slike ipd., katere vire bomo citirali in katere povzemali, na katere bomo bralca mogoče opozorili le v opombah. Če bomo v nalogo vključevali empirično gradivo, moramo oblikovati strukturo besedila tako, da bo pred njegovo uporabo vključen najprej teoretični del z ustreznimi hipotezami, sledili bodo empirični podatki, njihova razlaga, opis, analiza, razlaga (interpretacija) in na koncu pre¬ verjanje (verifikacija) hipotez. Ni pa nujno, da je vsaka od naštetih faz obdelana v posebnem poglavju. Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu Pri sestavljanju glavnega dela lahko primerjamo deklarativno z dejanskim. V tem primeru najprej predstavimo norme, pravila, deklarirane cilje, katerim sledijo ugotovitve o dejanskem stanju oz. pojavih ter končna ocena o uresničevanju deklariranih ciljev, o razkoraku med deklariranim in stvarnim. Če smo za izdelavo naloge izbrali zgodovinski pristop, moramo probleme, vključene v glavni del, navajati v časovnem zaporedju, kot so se odvijali. Temeljna problematika je lahko obravnavana dinamično ali statično. Pri dinamičnem pristopu prikažemo trende sprememb obravnavanega pojava skozi posamezne časovne preseke. Pri statičnem pristopu pa obravnavani pojav prikazujemo v določeni časovni točki, analiziramo posamezne strukturne elemente in pri tem ne prikažemo razvoja pojava in njegovih sprememb. Glavni del lahko temelji na kvalitativnih ali kvantitativnih kazalcih. Od zbranega gradiva je namreč odvisno, ali bomo temo obravnavali z vse¬ binskega (kvalitativnega) vidika ali bomo pretežno interpretirali količinske podatke. Če smo nalogo zasnovali teoretično, bomo v glavnem delu nizali probleme, povezane z osnovno tematiko, v logičnem zaporedju. Probleme lahko pojasnjujemo, analiziramo (razčlenjujemo), medsebojno povezujemo (sintetiziramo), primerjamo ipd. To nam omogoča vključevati snov, ki jo poznamo iz različnih predmetov. Odločiti se moramo tudi, ali bomo zbrali induktivno metodo (od posameznega k splošnemu) ali deduktivno metodo (od splošnega k posameznemu). Omenjene vidike lahko med seboj kombiniramo in odkrivamo nove - kar pa je že strokovni prispevek pisca znanstvenega oz. raziskovalnega dela. Pri zasnovi dela ne smemo pozabiti, da ga bomo kasneje predstavili javno, pred občinstvom, ki se ni po¬ glabljalo v izbrano tematiko. Struktura glavnega dela naj bo torej sestavljena tako, da jo bodo bralci oz. poslušalci razumeli. Zaključek je sinteza tistega, kar je bilo predstavljeno v analitičnem delu. Prinaša nove misli in predstavlja sintezo prispevka k znanosti oz. stroki. Žugaj in Salitrežič (1985, str. 502) poudarjata, da morajo biti misli v zaključku kratke, sintetične, ponavadi razvrščene po številkah. Zaključek lahko ima različne naslove, mora pa iz besedila biti jasno, da gre za zaključne misli. Zaključni del besedila zasnujemo v skladu s strukturo glavnega dela. Povzamemo lahko bistvene ugotovitve v zvezi z osnovnim problemom in koncentrirano vključimo lastne poglede ter navedemo kritiko problema, kot smo jo zasledili v predelani literaturi. Razložimo lahko načrte za praktično reševanje obravnavanega problema in hkrati razvijemo predloge za njegovo nadaljnje raziskovanje in preučevanje. Predvidimo lahko, kako se bo obravnavani pojav razvijal v prihodnje. Zaključek naloge mora biti povezan z uvodnim delom. V njem kritično ugotavljamo, v kolikšnem obsegu nam je uspelo izluščiti osnovne elemente problema,'ki smo jih na¬ povedali v uvodnem delu, ter presojamo uspešnost uporabe izbrane metodologije. V zaključnem delu ugotovimo, kako smo uspeli verificirati glavne hipoteze, postavljene P Informacijsko opismenjevanje v uvodnem delu ter podrobneje razvite in obdelane v glavnem delu naloge. V zaključek navadno zapisujemo dokazane trditve, lahko pa opozorimo tudi na področja, ki še niso raziskana in bodo lahko predmet prihodnjih raziskovanj. Vsekakor pa zaključek prikaže prispevek avtorja pri raziskovanju oz. pojasnitvi obravnavane teme. 3.4 PISANJE KONČNEGA BESEDILA Pisanje besedila poteka na temelju prej izdelane razporeditve snovi in niti ni tako težko, kot se zdi učencem oz. študentom ob prvem raziskovalnem ali seminarskem delu, ob predpostavki seveda, da so dobro opravili vse predhodne faze. Ko začnemo pisati končno besedilo, seveda ne pomeni, da se ne bomo več vračali v fazo zbiranja dodat¬ nega gradiva ali spreminjanja oz. dopolnjevanja dispozicije naloge. Srečamo se lahko z novimi problemi, zaradi katerih bomo morebiti za krajši čas prekinili delo in se vrnili na eno izmed pripravljalnih faz. Ugotovimo lahko, da smo zaradi obilice preštudiranega gradiva tudi dispozicijo naloge naredili preširoko in zamišljenega ne bomo uspeli realizirati. V tem primeru je treba dispozicijo zožiti. Zgodi se nam lahko tudi nasprotno - ob pisanju ugotovimo, da imamo gradiva premalo in smo si dispozicijo pripravili preveč ozko - zberemo dodatno gradivo in razširimo dispozicijo. Pri izdelavi pisne naloge lahko ima kdo tudi težave zaradi stila pisanja, ker je npr. navajen na zelo koncentriran stil (kot pri beležkah ali zapisovanju predavanj) in ne razvija misli, te ostajajo v tezah oz. le v zasnovi. Spet drugi je lahko preveč gostobeseden, razlaga ponovno že znane pojme in snov, opisuje nebistvene ali obrobne probleme, saj se boji, da bo izdelek prekratek. V obeh primerih je treba spremeniti stil pisanja in ravno raziskovalne naloge v osnovni in srednji šoli ter visokošolske seminarske naloge so primer, ko se bodoči raziskovalec, znanstvenik lahko vadi v stilu pisanja. Po oblikovni plati se je pri izdelavi pisne naloge treba zgledovati pri strokovnih in znanstvenih člankih in razpravah, v njej pa je možno uporabiti različne kombinacije pisnih zvrsti. Po oblikovni plati mora vsebovati vsaj naslednje elemente: ime šole in smeri, študijsko leto in semester, priimek in ime avtorja in naslov dela, priimek in ime mentorja ter naziv učnega oz. študijskega predmeta, datum dokončanja naloge, vsebinsko kazalo, besedilo s prilogami, opombe in spisek citirane ter ostale uporabljene literature. Delo mora biti tudi ustrezno notranje strukturirano 48 Seveda se v posameznih poglavjih lahko vračamo na že prej obdelane probleme, vendar pa se jih lotevamo v skladu s tem, na kar nas navaja že naslov poglavja. V celotnem besedilu naj bodo problemi povezani tako, da se ne izgubi rdeča nit glavnega naslova. Vsebina posameznih poglavij oz. podpoglavij se mora ujemati z njihovimi naslovi. Poglavja in podpoglavja številčimo dekadno, z arabskimi številkami, kjer za zadnjo številko pike ne pišemo npr. 2, 2.1, 2.2, 48 'Probleme je treba med seboj povezati in jih osredotočeno obravnavati v posameznih razdelkih, poglavjih, podpoglavjih." (Klinar, 1977, str. 72) Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu KNJIŽIM DEJAVNOST 2.3 itd., kot priporoča standard ISO 2145 (Documentation - Numbering of divisions and subdivisions in vvritten documents). Opombe moramo pisati sproti ne glede na to, ali jih bomo beležili na dnu strani ali zbrane na koncu besedila. V opombe pišemo misli, ki ne sodijo v samo besedilo in ga dopolnjujejo oz. podrobneje razlagajo. In s čim začnemo pisanje? Ponavadi s prvim poglavjem in potem v vrstnem redu, kot ustreza dispoziciji naloge, če je seveda ta natančno domišljena in izdelana in imamo za pisanje vse potrebno gradivo. Lahko pa izberemo tudi drugo pot - najprej se lotimo pisanja tistega poglavja, ki nam je najljubše in smo prepričani, da ga bomo dobro napisali (in s tem dobili vzpodbudo za nadaljnje delo). Lahko pa se nam zgodi, da bomo v tem primeru porušili dispozicijo in se lotili njenega spreminjanja ali da bomo misli ponavljali ter si ne bodo sledile v logičnem vrstnem redu. Tempo pisanja je odvisen od sposobnosti avtorja oz. avtorjev, njegovega strokovnega znanja, truda in predhodnega dela. Med pisanjem se lahko pojavi kriza, ki jo je treba prebroditi z nadaljnjim intenzivnim delom s pomočjo kolegov ali mentorja, lahko pa delo prekinemo, če smo zaradi prenapetega tempa postali preutrujeni in prenasičeni. Ne smemo pa dela prekiniti predolgo, ker se potem težko ponovno osredotočimo na problematiko. Če hočemo ohraniti primeren tempo dela, si moramo čas že vnaprej ustrezno razporediti (dnevno, tedensko itd.). 3.5 PREGLED ROKOPISA Najpomembnejši del je končna redakcija besedila ter kritično branje izdelka in izločanje vsega, kar je odveč in kar nič ne prispeva k pojasnjevanju teme dela. Ugotoviti moramo, ali delo ustreza naslovu, ali si poglavja sledijo v logičnem zaporedju, ali je razporeditev celotne snovi pravilna, so posamezne misli jasno oblikovane, smo besedilo opremili s citati in opombami, je oblikovna plat pravilna ipd. Besedilo je treba prebrati večkrat, pazljivo, s primerno koncentracijo. Popravljamo ga, dokler nimamo vtisa, da je dobro tako z našega kot bralčevega vidika. Tako npr. Milovanovič (1979, str. 69-70) predlaga, da bi vsako napisano besedilo prebrali še šti¬ rikrat oz. petkrat. Ko ga beremo prvič, usmerimo pozornost na strukturo in organizacijo besedila. Nato ugotavljamo, če vsak del, poglavje, podpoglavje, stavek ... ustreza po analogiji in splošni strukturi in ustrezno razvija svojo misel ter je tudi po dolžini ustrezno in ne bo dekoncentriralo bralca. Pri tretjem branju besedila smo pozorni na pravilnost morebitnih matematičnih operacij in njihovih rezultatov, na navajanje virov oz. citiranje, uporabljene vire, številčne podatke, formule, simbole in druge elemente besedila. Če je delo teoretično, nam na omenjeno seveda ni treba biti pozoren. Četrto branje je namenjeno stilu pisanja in izražanja. Abstraktne besede zamenjajmo s konkretnimi, iz besedila izločimo naše priljubljene fraze in nepotrebne besede, ki ga bremenijo. Preverimo naslove in podnaslove, velike začetnice, okrajšave, uporabo številk, gra- 3 , KtUIŽNIČNA DEJAVNOST Informacijsko opismenjevanje matičnih in drugih znakov ipd. Končno branje pa posvetimo slovnici in pravopisu, če seveda to področje obvladamo. Lažje in bolje pa je, da damo besedilo v branje lektorju. 49 Koristno je tudi, da damo besedilo v recenzijsko branje mentorju ali drugemu stro¬ kovnjaku s področja, ki ga obravnavamo. Nekdo, ki ni avtor dela, lahko odkrije probleme in napake, ki jih sami ne bi odkrili. Če gre za timsko delo, morajo posamezni avtorji pre¬ brati poglavja, ki so jih napisali kolegi, in po potrebi odpraviti neskladja. Delo, ki ga napišemo, mora upoštevati vsa pravila oz. standarde jezika, v katerem je napisano (npr. slovnica, pravopis, semantična pravila), njegova kakovost pa bo odvisna tudi od avtorjeve izurjenosti v pisanju. Poleg pravil jezika je treba izpolnjevati tudi zahteve t. i. znanstvenega jezika, ki ne dovoljuje pomenske ohlapnosti (Južnič, 1992, str. 180) in dvoumnosti (večpomenskosti) izrazja. Avtor opozarja na problematičnost znanstvenega jezika, ki je po eni strani ekskluziven in razumljiv samo ozkemu krogu ljudi, po drugi strani pa poln klišejev in kar vabi k posnemanju. Pogosto skušajo z zapletenim izražanjem avtorji prekriti svojo siceršnjo šibkost v določeni problematiki. Značilnost znanstvenega jezika naj bi bila resnobnost in treznost v stavčnem redu ter odsotnost individualnih posebnosti (nevtralnost jezika). Velikokrat pa to vodi v okornost znanstvenega jezika, z dolgimi stavki, podredji in suhoparnostjo. 4 ZNANSTVENA DOKUMENTACIJA OZ. OPREMA BESEDILA Vsako strokovno oz. znanstveno delo mora biti ustrezno dokumentirano, kar pomeni, da temelji na znanstveni opremi, ki zajema citiranje in znanstveni aparat (opombe in bibliografijo). 4.1 CITIRANJE (NAVAJANJE) IN CITATI (NAVEDKI) 5 citiranjem na splošno razumemo navajanje virov ali pa povzemanje tujega znanja (navajanje besed nekoga ali delov besedila). Namen citiranja v znanstvenih delih je različen: da se ilustrira določen problem, da se s citatom nekaj dokaže ali da se podpre lastna misel, sklicujoč se na neko avtoriteto. Pogosto se citati uporabljajo zaradi konfrontacije z 49 Delo lektorja je pomembno in tudi odgovorno. Postavlja pa se vprašanje, ali ima lektor pravico le do manjših (jezikovnih) korektur besedila ali tudi do vsebinskega spreminjanja delov besedila. Če lektor spreminja smisel besed in njihove oblike, pri tem pa ne opazi, da lahko že manjša sprememba da besedilu drug smisel in vsebino, kot pa je to zapisal avtor, dela avtorju slabo uslugo. Pravilno je, da se lektor glede vseh jezikovnih ali stilskih sprememb, glede katerih ni popolnoma prepričan, da odražajo avtorjevo misel, posvetuje z avtorjem. Avtor ni vesel, če mu nekdo spreminja jezik, stil in pravopis, ker je prepričan, da se je s tem spremenila vsebina ali vsaj bistvo neke misli. Seveda pa mora upoštevati strokovno mnenje lektorja glede izboljšav v jeziku in stilu njegovega besedila, če pa v določene spremembe dvomi, naj se o tem odkrito pogovori z lektorjem. khw— wiir.ua Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu Krnita« mnenjem drugega avtorja, ki ga želimo navesti dobesedno. Citate čim manj uporabljajmo kot dokaze za naše trditve, saj se v znanstvenem delu v prvi vrsti pričakujejo naši dokazi. Poleg neposrednega citiranja, pri katerem izvirno besedilo navedemo dobesedno (navadno v dvojnih narekovajih ali ga izpostavimo kako drugače, npr. v samostojnem odstavku, z drugačno vrsto črk), lahko besedilo tudi parafraziramo (nanovo, drugače predstavimo ali razložimo že znano temo). "Parafraza je pripovedovanje z drugimi besedami, je razlaga in povzemanje tuje misli, besede, pripovedi ali dognanja. Včasih je to drugačna predstavitev ali razlaga že znane zadeve." (Južnič, 1992, str. 172) Izvir¬ nega besedila v tem primeru ne pišemo v narekovaju, vendar pa omenimo, kdo je pred nami temo že obdelal. Če so parafraze preveč podobne originalu, gre za plagiat. 50 Citati se morajo vklapljati v celotno besedilo našega dela in morajo biti povezani z glavno temo. Preveč citiranja in navajanja tujih misli je dokaz neizvirnosti avtorja ali pa znak bojazni pred določeno strokovno avtoriteto. S stalnim citiranjem se delo spreminja v "citatologijo". "S citati je treba biti previden. Kaj hitro se namreč zgodi, da med številnimi citati izgine lastno besedilo in samostojna misel. Citatnost naj pomaga le ločiti izvirno od neizvirnega." (Hladnik, 1991, str. 111) Južnič (1992, str. 163) pa opozarja, da marsikdo tuje misli uporablja zato, ker nima svojih, še huje pa je, če kdo to dela, ne da bi to tudi "priznal", in tuje misli predstavlja kot svoje. To se zgodi, če obseg njegovega znanja ne zadošča za izdelavo izvirnega besedila, da pa to ne bi bilo "vidno", povzema druge avtorje (včasih celo dobesedno), ne da bi to navedel. Pri pisanju citatov moramo upoštevati določena pravila. Če je v besedilu, iz katerega jemljemo citat, napaka, označimo to mesto z besedico" sic" - kar pomeni, "prav tako" in opozarjamo bralca, da smo prepisali pravilno in ni napaka naša. Če hočemo posebej opozoriti na kakšno nedoslednost, zapišemo "non seg.", kar pomeni "ne sledi" (opozarjamo na zmotnost ali irelevantnost sklepa), ali pa "obiter dieta", ki pomeni, da pisanje ni v zvezi s predmetom, je zunaj konteksta. Če iz besedila nekaj izpustimo (se nam ne zdi pomembno) to označimo s tremi pikicami v okroglem oklepaju ali s tremi pikicami namesto končne pike, če smo izpustili nadaljevanje stavka. Če izpustimo večji del besedila, to označimo z vrstico pik. Izpuščanje besedila nalašč, da spremeni bistvo 50 V slovarju slovenskega jezika (SSKJ, 1994, str. 847) je razlaga besede plagiat naslednja:"... kar je prepisano, prevzeto od drugod in objavljeno, prikazano kot lastno...'. Južnič (1992, str. 43) pa navaja, da je izvor pojma dokaj nejasen. Plagiarius (iz plagium - ugrabitev ali morda plaga - mreža, zanka, pentlja) je ljudotržec, tat ljudi, ugrabitelj, ki zahteva odkupnino, iz tega izvira pojem nabiralca duš in tudi tuje duhovne lastnine. Gre torej za prevzemanje oz. prepisovanje, ne da bi se to dejstvo priznalo, in predstavlja intelektualno krajo. Avtor posebej poudarja (Ibidem, str. 44-45), da plagiat ni tudi isto kot kompilacija, ko nekdo na osnovi tujih ugotovitev in dognanj sestavi svoje delo. Pri kraji znanstvenega dela naj bi namreč šlo za izrabo podatkov, ki jih je nekdo zbral v svojem znanstveno-raziskovalnem delu; za prisvojitev pomembnih virov, ki jih je odkril nekdo drug, ali pa za prilaščanje gradiva, prevedenega iz kakega drugega jezika (v kar je seveda prevajalec vložil ogromno svojega znanja). Za krajo gre v primeru, da nekdo delo drugih prevzame kot svoje in tega ne pove. V primeru prevzemanja oz. povzemanja pa se jasno navedejo viri drugih. Informacijsko opismenjevanje citata in da besedilu smisel, ki se ne ujema z avtorjevim. Če v besedilo kaj vrinemo, to umestimo med oglate oklepaje, da se loči od originalnega besedila, kjer avtor lahko kaj navaja v okroglih oklepajih. Če citiramo v drugem besedilu že citirani citat, moramo navesti "citirano po x.y„ str. 126" ali citirano v .... Če je besedilo v izvirniku poudarjeno, ga moramo tako napisati tudi v citatu, če pa v izvirniku ni tako napisano, pa ga želimo poudariti v citatu, dopišemo opombo "poudaril oz. podčrtal avtor". Če citate uporabljamo kot konfrontacijo, jih ne smemo iztrgati iz širšega konteksta. Izbrati jih moramo tako, da misel nasprotnika prikažejo objektivno. Vsako podtikanje trditev, ki jih nasprotnik ni izrekel, je nepošteno. Kdaj bomo citirali neko besedilo v jeziku, v katerem je zapisano? V starejših besedilih najdemo citate zapisane v izvirnem jeziku, danes jih praviloma prevajamo, pri čemer pa večkrat nastajajo napake, ki lahko spremenijo smisel oz. pomen zapisanega. Če je posebnega pomena izvirno besedilo, bomo citat zapisali v izvirni obliki. To zlasti velja za pojasnjevanje pojmov, za katere v nekaterih jezikih obstajajo termini, ki jih drugi jeziki ne poznajo (prevod ponavadi damo v podnožno opombo). 51 4.2 NAVAJANJE PODATKOV O CITIRANIH VIRIH 4.2.1 Mesto navajanja podatkov o citiranih virih Vrednost dela je večja, če se sklicujemo tudi na druge avtorje in njihova dela, v katerih so podane podobne metode dela, eksperimenti, teoretični prispevki ipd. V svojem delu se moramo sklicevati na vsako delo, ki ga je drugi avtor objavil pred nami, če je poznavanje in uporaba tega dela pomembna za pravilno razlago in oblikovanje naših zaključkov. Poreklo citatov mora biti natančno navedeno in tej navedbi ali načinu navajanja rečemo referenca, 52 pa tudi bibliografska navedba (Urbanija in Šauperl, 2001). Glede tega, kako in na katerem mestu v besedilu naj bi bila referenca zabeležena, obstaja več predlogov. Podatek o citiranem viru se lahko pojavlja kot: • sestavni del bibliografije, • sestavni del besedila, • kot bibliografska opomba pri dnu strani ali na koncu besedila, • deloma v samem tekstu in deloma v opombi. 51 Bajt (1994, str. 50-51) opozarja, da je tudi prevajanje izvirnega besedila poseben poseg v tuji navedek. Če navajamo dela, ki so že prevedena, naj bi poiskali obstoječi slovenski prevod, sicer naj bi jih prevedli sami. V tujih jezikih naj bi navajali samo v strogo znanstvenih besedilih in še tam navadno izvirnik prevedemo vsaj v opombi in to označimo: (Prevedel avtor). 52 Referenca:"... biblio. v knjigi, članku točno navedeni podatki o kakem drugem besedilu, ki se omenja, na katero se sklicuje ...” (SSKJ, 1994, str. 1152) 0 Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu KNJIŽNIČNA DEJAVMOST Največkrat je referenca v bibliografski opombi, pri čemer se avtor sam odloči, kakšno vrsto opomb bo uporabljal: • Opombe so lahko takoj za citiranim oz. povzetim virom med besedilom in v okroglem oklepaju (navedemo le zelo kratke podatke o viru, ki jih dopolnimo na koncu besedila v seznamu citiranih virov). • Opombe zapišemo pod črto - citat ali parafrazirano besedilo označimo s potenčno številko ali zvezdico, ki jo ponovimo pod črto in za njim navedemo bibliografski vir; številke bodo tekle od začetka besedila dalje, za vsako poglavje ali za vsako stran posebej. • Opombe so lahko na koncu besedila (končne opombe). Kako natančno bo navajanje virov v opombah, je odvisno od tega, ali je to edino mesto, kjer je popolna informacija o njih, ali pa lahko popolno navedbo najdemo v seznamu citirane literature (referenc) ob koncu besedila. Če na koncu besedila ni ločenega seznama bibliografskih referenc, je nujno, da pri prvi navedbi vira navedemo minimalne elemente, ki so potrebni. Če pa je na koncu besedila tudi seznam bibliografskih referenc, bomo pri citiranju oz. navajanju virov zapisali samo nujno potrebne podatke, ki povežejo citat z bibliografsko referenco, tako da iden¬ tificiramo pravo. To lahko naredimo v skladu z eno izmed treh metod, ki jih priporoča standard ISO 690. 55 Za poenostavitev pisanja referenc je v veljavi nekaj kratic, ki izhajajo iz latinščine. Tako "ibid." ali "ibidem", ki pomeni "na istem mestu" oz. "prav tam", "v isti knjigi", "na isti strani" (Verbinc, 1974, str. 227). Slovar slovenskega knjižnega jezika pa: ... pri navajanju vira "na istem kraju (v knjigi), v istem delu, prav tam" (str. 290). "Op. cit." oz. opere citato pomeni "iz že citiranega dela" uporabljamo v primeru, da si sledijo citati iz istega dela in v referenci ponovimo samo avtorja in stran. Kratico uporabljamo, če citiramo le eno delo enega avtorja. "Loc. cit." je okrajšava od loco citato, ki jo uporabljamo v primeru, da se referenca nanaša na isto delo in na isto stran, kot je bila že navedena pri prejšnji referenci istega avtorja in dela (torej ne ponavljamo pisanja strani). 54 55 Seznam bibliografskih referenc je ponavadi urejen abecedno po prvem elementu (pri avtorskem citiranju) ali pa po numeričnem vrstnem redu, kot so reference, citirane v besedilu. Če jih navajamo v abecednem redu in si sledita dve ali več referenc, ki imata isti začetek (avtorja, naslov, korporacijo), lahko namesto tega elementa v drugi in naslednjih referencah, nadomestimo s pomišljajem. 54 Berrv (1986, str. 56) navaja, da ni več v navadi praksa uporabe okrajšave latinskega izraza ibid. (za ibidem) - na istem mestu ter op. cit. (opere citato) - v citiranem delu. Namesto tega'raje uporabimo v drugem navedku (v primeru, da citiramo od enega avtorja samo eno delo) avtorjevo ime in stran npr. Carpenter, str. 105). Če pa hkrati navajamo več del istega avtorja, moramo navesti tudi skrajšane naslove npr. Jones, Origins, str. 50 in Jones, Scenic Form, str. 85. /7 Informacijsko opismenjevanje KHIIŽNIOIA DEMSnOST 4.2.2 Načini pisanja referenc po standardu ISO 690 Mednarodni standard ISO 690:1987 navaja tri temeljne načine pisanja referenc, predpisuje obvezne in izbirne elemente referenc ter standardni vrstni red njihove predstavitve. 55 Metoda I: Oštevilčene reference V besedilu v okroglem oklepaju (ali privzdignjeno) navedemo številke referenc, ki so v oštevilčenemu seznamu referenc razvrščene v takem vrstnem redu, kot so bile citirane prvič. Nadaljnje citiranje nekega dokumenta dobi enako številko, kot jo je imel le-ta pri prvem citiranju. Če citiramo točno določene dele dokumenta, poleg številke reference navedemo še številko-e strani. Reference so pri tej metodi torej razvrščene po številčnem redu. Primer: Besedilo in citiranje (navedki): ... O pomenu nevidnega kolegija obstajajo znanstvene študije (24). Njegovo neprisotnost pri zgodovinarjih je opazil Stieg (13, str. 556). Lahko da, kot je poudaril Burchard (8),... Reference: 8. BURCHARD, JE. How humanists use a library. V lntrex: report of a planning conferenceoninformation transfer experiments, Sept. 3,1965. Cambridge, Mass. : M.I.T. Press, 1965, 219 str. 13. STIEG, MF. The information needs of historians. College and Research Libraries, Nov. 1981, let. 42, št. 6, str. 549-560 24. CRANE, D. Invisible Colleges. Chicago: Univ. of Chicago Press, 1972. Metoda II: Oštevilčene sprotne (tekoče) bibliografske opombe Za citati zapišemo številke (privzdignjeno ali v oklepaju), ki se navezujejo na opombe, ki so razvrščene po istem vrstnem redu, kot se pojavljajo citati v besedilu. Opomba se lahko nanaša na en citirani vir ali več medsebojno povezanih. Če je določen dokument citiran več kot enkrat, dobi pri naslednjem citiranju novo številko. Opomba, v kateri so podatki o njem, lahko prinaša ponovno vse bibliografske podatke ali pa samo navaja številko opombe, v kateri je bil že prej dokument po¬ polnoma opisan, dodana pa je po potrebi nova stran oz. strani ipd. 55 Opredeljuje tudi: transliteracijo, okrajšave, ločila, poudarjanje, dodatki in popravki, primarna odgo¬ vornost (osebe in korporacije, predstavitev imen, korporativna telesa, več avtorjev, anonimna dela), naslov (vrste, prevodi, več naslovov, podnaslov, krajšanje, kratice), sekundarna odgovornost, izdaje, zvezek iz serije, kraj, založba in datum izida, obseg (tiskani in netiskani dokumenti, standardna številka, deli enot monografij ali serij, sestavki, patenti). St Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu • Prvo citiranje vira Če citiramo vire v opombah, naj opis vira pri prvem citiranju vsebuje zadosti ele¬ mentov, da bo možno povezati citat in ustrezno enoto v ločenem seznamu biblio¬ grafskih referenc ob koncu besedila. Kot minimum elementov, ki naj jih vsebuje prvič citirani vir, bi navedli ime avtorja (avtorjev) in poln naslov vira (razen podna¬ slova in drugih podobnih elementov), v obliki, kot je zapisana v referencah, ter ustrezno stran (strani), če je to potrebno. Če avtor(ji) in naslov ne zadoščajo za ločevanje med enotami v seznamu bibliografskih referenc, naj citat (navedek) vsebuje toliko dodatnih elementov, kot je potrebno za razločitev enot (npr. še izdaja, leto izida publikacije ipd.). Besedilo: O pomenu nevidnega kolegija obstajajo znanstvene študije. 52 Njegovo neprisotnost pri zgodovinarjih je opazil Stieg 33 ' Lahko da, kot je poudaril Burchard, 34 ... Navedki v opombah: 32. CRANE, D„ Invisible Colleges. 33. STEIC, MF., The Information needs of historians, str. 556. 34. BURCHARD, JE., How humanists use a librarv, str. 219. Reference: BURCHARD, JE. How humanists use a librarv. V lntrex : report of a planning conference on information transfer experiments, Sept. 3,1965. Cambridge, Mass. : M.I.T. Press, 1965, 219 Str. CRANE, D. Invisible Colleges. Chicago: Univ. of Chicago Press, 1972. STIEG, MF. The information needs of historians. College and Research Libraries, Nov. 1981, let. 42, št. 6, str. 549-560. Če za večkrat citirane enote vpeljemo kratice, moramo to navesti ali pri prvem navajanju enote ali pa v seznamu krajšav. Primer prvega navajanja enote z uvedeno krajšavo: NATHANIEL, B. Shurtleff, ur., Records of the governor and company of the Massachusetts Bay in New England{'\&Q2-Qt>), Boston, založnik neznan, 1853-54, 5 zv., zv. 1, str. 126 (od tu dalje citirano kot Mass. Records). • Drugo in naslednja citiranja iste enote Pri drugem in naslednjih citiranjih iste enote lahko za njeno identifikacijo uporabimo samo priimek avtorja(ev), skrajšani naslov in potrebno(e) stran(i) ali pa okrajšavo, ki smo jo navedli pri prvem navajanju oz. v seznamu krajšav. Informacijsko opismenjevanje Primera: a) SUTTON, The anaiysis offree verse form, str. 246. b) Mass. Records, str. 128. Alternativni način lahko uporabimo, če so citirani viri oštevilčeni po vrsti, kot se pojavljajo v besedilu - v tem primeru lahko drugo in naslednja navajanja istega vira skrajšamo tako, da navedemo samo priimek avtorja (oz. več pri¬ imkov) in številko reference, v kateri smo prvič opisali citirani vir, ter seveda relevantno(e) stran(i). Besedilo: O pomenu nevidnega kolegija obstajajo znanstvene študije 52 Njegov neobstoj pri zgodovinarjih je opazil Stieg 33 Lahko da, kot je poudaril Burchard, 54 ... Stieg 35 nadalje trdi... Navedki v opombah : 32. CRANE, D. Invisible Colleges. Chicago : Univ. of Chicago Press, 1972. 33. STIEG, MF. The information needs of historians. College and Research Libraries, Nov. 1991, let. 42, št. 6, str. 549-560. 34. BURCHARD, JE. How humanists use a library. V lntrex: report of a planning conference on information transfer experiments, Sept. 3,1965. Cambridge, Mass. : M.I.T. Press, 1965. 35. STIEG, ref 33, str 556. Metoda III: Prvi bibliografski element in datum oz. leto izida (avtorsko citiranje) Značilnost tega načina navajanja citiranih publikacij je, da v besedilu navedemo prvi element citirane bibliografske enote in leto izida publikacije. Če smo prvi element (avtorja ali začetek stvarnega naslova) navedli že v samem besedilu, potem zapišemo v oklepaj samo letnico izida, sicer pa oboje. Če je potrebno, navedemo za letom izida tudi podatke o strani oz. straneh. Če imata dva ali več dokumentov enak prvi biblio¬ grafski element in leto izida, jih med seboj ločimo z dodajanjem malih črk abecede (a, b, c, itd.) za letnico izida v oklepaju. 56 To storimo tako v navedku (citiranju vira) kot v seznamu bibliografskih referenc, da se ne izgubi ustrezna povezava. Pri takem navajanju virov bomo morali na koncu dela poleg seznama literature (biblio¬ grafije) dodati še seznam odnosnic (referenc), tehnika navajanja elementov biblio¬ grafskih enot pa bo različna - v seznamu referenc bomo namreč takoj za avtorjem (oz. prvim elementom bibliografskega zapisa) zapisali letnico izida. Seznam referenc bo urejen po abecednem redu prvih elementov zapisov z letnico izida. 56 Npr.: (Popovič, 1988a, str. 81); (Filo, 1994a); (Filo, 1994c, str. 12-13); (Novak, 1976a); (Novak, 1976b). to Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu Primer: Besedilo z navedki: O pomenu nevidnega kolegija obstajajo znanstvene študije (Crane, 1972). Njegov neobstoj pri zgodovinarjih je opazil Stieg (1981, str. 556). Lahko da, kot je poudaril Burchard (1965, str. 219),... Reference: BURCHARD, JE. 1965. How humanists use a library. V lntrex: report of a planning conference on Information transfer experiments, Sept. 3,1965. Cambridge, Mass. : M.I.T. Press. CRANE, D. 1972. Invisible Colleges. Chicago : Univ. of Chicago Press. STIEG, MF. 1981. The information needs of historians. College and Research Libraries, let. 42, št. 6, str. 549-560. Enote, ki imajo več kot dva avtorja, lahko citiramo (navajamo) tako, da zapišemo le prvega in et al„ vendar ne sme nastati kakršenkoli "nesporazum" med navedki in seznamom bibliografskih referenc. Nekai nadaliniih primerov bibliografskih referenc 5 7 BERČIČ, B. 1998. Visokošolski študij bibliotekarstva v Sloveniji: od začetka do 1990. V Zbornik razprav: 10 let Oddelka za bibliotekarstvo 1987-1997. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, str. 7-36. Competencies for Special Librarians of the 21 st Century: Full report. 1996. Special Libraries Association. (2001-02-16) http://www.sla.org/content/SLA/professional/ meaning/competency.cfm (2001 -06-07) DIMEČ, J. 2000. Avtomatsko opisovanje vsebine dokumentov na internetu. COBISS Obvestila, št. 4, http://home.izum.si/cobiss_obvestila/ (2001-06-07) KOVAČ, T. in VRHOVŠEK, D. 1995. Novi in spremenjeni UDK vrstilci za jezikoslovje in književnost ter splošni privesni vrstilci za kraj. Knjižnica, let. 39, št. 4, str. 115-149. Osnove bibliotekarstva. 1987. Ljubljana: Posebna izobraževalna skupnost za kulturo. REISTHUIS, CJA. 1994. Conversion from precoordinated classified catalogues to postcoordinated keyword catalogues. V Proceedings of the third International IŠKO conference 20-24 June 1994 Copenhagen, Denmark. Frankfurt: Indeks Verlag, str. 398-405. Primere smo si sposodili iz navodila za pripravo diplomskih del na Oddelku za bibliotekarstvo, infor¬ macijsko znanost in knjigarstvo (Urbanija in Šauperl, 2001) in jih zapisali točno po navodilih standarda ISO-690 oz. ISO-690-2. bi Informacijsko opismenjevanje KIUIŽHIČHA DEJAVNOST SAYE, JD. 1999. Manheimer's cataloging and classification: A workbook. 4th ed. New York: Marcel Dekker. SPARCK JONES, K. 1987. Information retrieval. V Shapiro, SC. (ur.) Encyclopedia of artificial intelligence. New York: Wiley-lnterscience Publications. URBANIJA, J. 1996. Metodologija izdelave tezavra. Ljubljana : Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo. ZUPAN, J. 2000. Citiranost je predvsem odmev na raziskovalno delo. Delo, 5. januar, str. 13. ZUPANIČ, S. 1994. Sistemi, osnovani na znanju na področju shranjevanja in iskanja informacij. Diplomska naloga. Ljubljana : Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo. Nekai splošnih pravil za pisanje referenc • Če sta avtorja dva ali največ trije, jih bomo v referenci pisali na naslednji način: ADLER, JH„ SCHLESINGER, ER. in VVESTERBORG, E. van • Če so avtorji več kot trije, lahko navedemo le prvega (ali tudi drugega oz. tretjega): HARKINS, VVilliam A. et al. • Več kot en kraj izdaje: London; New York; Toronto • Več kot en založnik: London: T. Nelson; Edinburgh : TC. & EC. Jack 4.2.3 Navajanje elektronskih virov po standardu ISO 690-2 Vse več je publikacij in drugih dokumentov (računalniški programi, podatkovne zbirke, datoteke itd.), ki se pojavljajo v elektronski obliki in so dostopni on-line prek računalniških omrežij oz. na drugih nosilcih elektronskih zapisov, kot so CD-ROM, magnetni trakovi, diski ipd. Elektronski dokumenti so lahko fiksni in nespremenljivi ali pa izkoriščajo programska orodja računalniškega okolja, ki omogočajo njihovo spreminjanje, tako oblike kot vsebine. Elektronski dokumenti lahko imajo svoje dvojnice v papirnati ali kaki drugi obliki ali pa obstajajo izključno v elektronski obliki. Ne glede na oblike njihovega pojavljanja so postali neobhoden vir pri našem znanstvenem in raziskovalnem delu in jih moramo zato ne le znati poiskati, ampak tudi citirati. Pri citiranju pa ne navajamo podatkov o njihovih tiskanih nadomestkih, ampak moramo upoštevati značilnosti izvirnega dokumenta. Čeprav so lahko elektronski dokumenti podobnih zvrsti kot tiskane publikacije (npr. monografije, serijske publikacije, članki, sestavki itd.), pa ni nujno, da se vse fizične značilnosti tiskanih publikacij pojavljajo tudi pri njihovi elektronski obliki (npr letnik, številka, strani itd.). Hipertekstne povezave, ki se pojavljajo v elektronskih virih, vodijo bralca od mesta do mesta v samem dokumentu ali pa omogočajo tudi prehajanje v vsebino drugih dokumentov. Takšen način uporabe virov ne le da povzroča težave zaradi navajenosti običajnega uporabnika na linearno naravo tiskanih dokumentov, ampak tudi zaradi tega, ker lahko hitro izgubi povratno pot do izvirno uporabljanega dokumenta. Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu Standard ISO 690-2 določa elemente, ki naj bi bili vključeni v bibliografske reference, njihov vrstni red ter način pisanja. Elementi reference morajo izhajati iz izvirnega elektronskega dokumenta, ne pa iz kakih drugih virov. Odražati morajo značilnosti točno tistega izvoda elektronskega dokumenta, ki smo ga uporabljali (npr. za dokumente, ki smo jih našli na internetu, bomo navedli podatke o točno tisti verziji dokumenta, ki smo jo videli v določenem času, na določeni lokaciji medmrežja itd.). Bibliografska referenca v nobenem primeru, kot opozarja standard, ne sme vsebovati podatkov, ki jih ne vsebuje uporabljeni elektronski dokument. Vir, iz katerega bomo črpali podatke za bibliografsko referenco, naj bo začetna zaslonska stran, na kateri se pojavlja naslov dokumenta ali njen ekvivalent (zaslonska stran, ki se pojavi po priključitvi na elektronski dokument, ali pa tista, ki vsebuje sporočilo o nosilcu copyrighta, t. j. avtorske pravice). Če elektronski dokument nima takšne strani, potem lahko potrebne podatke vzamemo iz alternativnega vira npr. spremne dokumentacije. Nekai primerov navajanja elektronskih dokumentov CARROLL, Levvis. 58 Alice's Adventures in Wonderland [on-line]. Texinfo ed. 2.1. [Dortmund, Germany]: VVindSpiel, November 1994 [citirano 10. februarja 1995]. Dostopno na svetovnem spletu: http://www.germany.eu.net/books/carroll/ alice.html Kirk-Othmer Encyclopedia of Chemical Technotogy [on-line]. 3rd ed. New York: John Wiiey, 1984 [citirano 3. januarja 1990]. Dostopno na: DIALOG Information Services, Palo Alto (Calif.). Meeting Agenda [on-line]. Gif-sur-Yvette (France): Centre d'Etudes Nucleaires, Saclay Service de Documentation, March 1991 [citirano 30. septembra 1992]. ASCII format. Dostopno na OUESTEL. STONE, Nan. The Globalization of Europe. Harvard Business Reviev/ [on-line]. May- June 1989 [citirano 3. septembra 1990]. Dostopno na: BRS Information Technologies, McLean (Va.). PRICE-WILKIN, John. Using the World-Wide Web to Deliver Complex Electronic Documents: Implications for Libraries. The Public-Access Computer Systems Review [on-line]. 1994, vol. 5, no. 3 [citirano 28. julija 1994], pp. 5-21. Dostopno na svetovnem spletu: . 4.3 OPOMBE "Opombe napravijo naporni znanstveni tekst bolj gladek. Navzven so. pravzaprav najočitnejši znak znanstvenega stila, toliko bolj če so tiskane pod črto na strani. Vsebina 58 Oba standarda ISO 690 dovoljujeta pisanje imen avtorjev v celoti ali pa samo njihovih začetnic. maeummamammmammmm Informacijsko opismenjevanje opomb so dokumentacija (tu so navedeni viri citatov, bibliografske opombe, s pomočjo katerih je mogoče preveriti citate, dela, na katera se sklicujemo), pojasnila in ekskurzi, ki bi sicer razbili tok razpravljanja, argumenti in omejitve." (Hladnik, 1991, str. 118) Opombe uporabljamo v različnih primerih: 1. kot bibliografske opombe (z referencami), 2. ko citiramo neko avtoriteto za določeno trditev ali tezo v besedilu, 3. ko gre za priložnostni komentar, ki določeno tezo dodatno pojasnjuje oz. razlaga, 4. pri omenjanju še drugih virov oz. literature, 5. ko omenimo svoj dolg oz. se zahvalimo nekomu za navedeno stališče ali trditev. Opomba lahko torej predstavlja referenco v ožjem pomenu besede ali pa dopolnjuje besedilo s pripombami, ki niso tako pomembne, da bi morale biti del glavnega besedila. Nekateri jih pri označevanju ločijo (npr. reference s številkami, informativne opombe pa z zvezdico), pri drugih sta obe vrsti opomb pomešani. Povezava opombe in besedila je ponavadi označena z arabskimi številkami, redkeje tudi z zvezdicami. Številke se lahko nanašajo samo na eno stran in se začenjajo na drugi strani znova, lahko pa tečejo od začetka do konca dela neprekinjeno (linearno označevanje, ki pa se ga izognemo, če je opomb zelo veliko). Opombo lahko zaradi večje preglednosti zapišemo na isti strani, lahko pa na koncu poglavja ali na koncu celotnega besedila. Opombe na koncu besedila so manj pregledne od tistih na dnu strani, posebej neprijetne za bralca pa so opombe, ki so na koncu vsakega poglavja. Pomembno pa je, da se pri navajanju opomb držimo usta¬ ljenih pravil, zlasti nejasne ali nepopolne in netočne bibliografske opombe povzročijo težave, nesporazume in izgubo časa tistih, ki bi želeli uporabljene vire preveriti ali jih tudi sami uporabiti. Tudi pri opombah ne gre pretiravati. Če jih je preveč, bralčevo pozornost odvračajo od samega besedila na nekatera ne tako pomembna dejstva oz. trditve. 59 4.4 BIBLIOGRAFIJA Spisek literature na koncu dela prinaša informacijo o virih, ki smo jih uporabljali pri našem delu, ali pa tudi o virih, ki v širšem smislu posegajo na obravnavano področje, ki pa jih nismo uporabili, ampak kvečjemu konzultirali. Lahko pa gre tudi za širšo biblio¬ grafijo dostopnih oz. poiskanih del o obravnavani tematiki ne glede na to, ali smo jo pri našem delu sploh uporabili kot vir. Pri izdelavi bibliografije sledimo podobnim pra¬ vilom kot pri navajanju literature v bibliografskih opombah, seveda odvisno od kon¬ kretnega standarda ali priporočila, ki ga moramo upoštevati. Pomembno je, da izbrani 59 Pri mnogih znanstvenih revijah je npr. v navodilih za pisce člankov navedeno, da naj bo podnožnih opomb (t. i. fusnot) čim manj ali pa sploh nič. t>4 Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu način upoštevamo od začetka do konca bibliografije. Standard ISO 7144 60 o oblikovanju znanstvenih in strokovnih del (tez) priporoča, da ob koncu pisnega dela ločimo seznam virov, ki smo jih v delu citirali ("bibliografske reference"), od seznama virov, ki jih nismo citirali ("bibliografija"). 61 V bibliografiji knjige, članke in druge vire najpogosteje razvrstimo po abecednem redu (priimek, ime, izvirni naslov itd.), dela enega avtorja urejamo kronološko, lahko pa tudi drugače. Razvrščanje je možno po: • priimku avtorja (abecedna klasifikacija), • letu izida dela (kronološka klasifikacija), • državah (geografski princip), • jeziku, • po izdajateljih, • po vrsti dela (knjige, revije, recenzije ipd.) ali • na osnovi predmeta oz. stroke (problemska klasifikacija). Psevdonimne avtorje razporedimo po njihovih pravih priimkih, ki jih zapišemo v oglati oklepaj (razen, če ni avtor bolj znan pod psevdonimom). Predpone De, von, van ne vplivajo na vrstni red, Mc ali Mac, pisana brez presledka z drugim delom imena pa. Dvodelna imena, ki se začenjajo s S. ali St. (sveti), uvrščamo po tem začetku. Priimke z nemškimi preglasi in druge besede z akcenti razporedimo tako, kot da jih ne bi imele (Šomen uvrstimo kot Šomen in ne kot Šoemen). Če gre za anonimna dela, za katera sklepamo, da imajo individualno avtorstvo, razporedimo pod N.N. (lat. nomen nescio, nomen nominandum, ki ga je treba imenovati), dru¬ gače pa pod prvo črko naslova. Za bralca je seznam uporabljene literature bogat vir, hkrati pa tudi "podoba" avtorja (kaže na njegov odnos do znanosti, na njegovo kulturo, znanje jezikov, sodobnost in kritičnost). Odlika dobrega seznama literature je v njegovi popolnosti (navaja¬ nje vseh pomembnih del z določenega področja), sodobnosti (navedena tudi naj¬ novejša dela) in sistematičnosti (da so dela navedena po določenem sistemu oz. sprejetih kriterijih). 60 Mednarodni standard ISO 7144:1986: Documentation - Presentation of thesis and similar documents vsebuje priporočila za oblikovanje dokumentov, ki so temelj za pridobivanje strokovnih nazivov npr. doktorskih disertacij. 61 Glede poimenovanja seznama literature, ki nam je služila za izdelavo pisnega dela, obstajajo različna mnenja in tudi praksa. Žugaj (1985, str. 305) navaja, da izraz bibliografija nima istega pomena kot izraz uporabljena literatura. Bibliografija (biblion - knjiga, grafein - pisati) je običajno naziv za popis tiskanih del in se sestavlja v znanstvene, informativne ipd. namene. Izraz označuje tudi znanost o sestavljanju bibliografskih popisov, v anglosaških državah pa tudi znanost o knjigi nasploh. Seznam literature na koncu dela pa naj bi bil kazalo literature, ki jo je uporabljal avtor pri pripravi dela. mmmammmamm KHJIŽMIČMA DEJAVNOST ZAKLJUČEK Informacijsko opismenjevanje V pričujočem prispevku smo poskušali predstaviti temeljne značilnosti informacijskih virov, s katerimi se bodo srečali učenci pri svojem raziskovalnem delu. Naloga pedagoškega delavca, še zlasti pa šolskega knjižničarja, ki jim bo pri tem pomagal, je, da jih seznani s pestrostjo informacijskih virov, ki so na voljo, z njihovo uporabnostjo za spoznavanje določene problematike, z načini iskanja virov in njihovega vrednotenja ter seveda uporabe. Pri projektnem oz. raziskovalnem delu se bodo učenci navajali pisati strokovna besedila, spoštovati dognanja drugih avtorjev ter z njihovo pomočjo oblikovati svoja. Šolska knjižnica pa naj bo mesto, ki ne le omogoča dostop do različnih informacijskih virov, ampak tudi njihovo uporabo in nastajanje novih. CITIRANI VIRI BAJT, D. 1994. Pišem, torej sem: priročnik za pisanje. Maribor: Obzorja. BEENHAM, R. in HARRISON, C. 1990. The Basics of Librarianship. Third Ed. London: Clive Binglev. BERRY, R. 1986. How to vvrite a research paper. Oxford: Pergamon Press. 2 nd Ed. Bibliotekarski terminološki slovar. 1996. Ljubljana: NUK; SAZU. FILO, B. 1993. Informacijska pismenost. V Zbornik ob devetdesetletnici Univerzitetne knjižnice Maribor (1903- 1993) in stoletnici rojstva Janka Glazerja (1893-1975). Maribor: Univerzitetna knjižnica. Str. 23-37. GATES, JK. 1994. Guide to the Use of Libraries and Information Sources. 7th Ed. New York: McGraw-Hill, Inc. HLADNIK, M. 1991. Praktični spisovnik ali šola strokovnega ubesedovanja. Ljubljana: samozal. ISBD(ER) - Mednarodni standardni bibliografski opis elektronskih virov. 2000. Ljubljana: NUK. ISBD(M) - Mednarodni standardni bibliografski opis zaključenih publikacij. 1981. Ljubljana: NUK. International standard. ISO 690. Documentation - Bibliographic references - Content, form and structure. 1987. Geneve: International Organisation for Standardization. International standard. ISO 690-2. Information and documentation - Bibliographic references. Part 2, Electronic documents or parts thereof. 1997. Geneve: International Organisation for Standardization. ISO 2789. Information and documentation - International library statistics. 1991. Geneve: International Organisation for Standardization. JUŽNIČ, S. 1992. Diplomska naloga: Napotki za izdelavo. Ljubljana: Amalietti. KLINAR, P. 1977. Seminarske in diplomske naloge. V Pristop k znanstvenemu delu: Priročnik za študij in raziskovanje [str. 55-80). Ljubljana: FSPN; Partizanska knjiga. KOKOLE, J. 1996. Osnove informacijske in dokumentacijske dejavnosti. NUK: Ljubljana. 66 Informacijski viri pri projektnem in raziskovalnem delu x ■OBBMMMMMBHMM KMJIŽNIČMADOAVHOST (Gradivo za strokovne izpite bibliotekarske stroke: program in kopije prosojnic). MAČEK, M. 1977. Kako se lotimo kritičnega branja. V Pristop k znanstvenemu delu: Priročnik za študij in raziskovanje (str. 5-13). Ljubljana: FSPN; Partizanska knjiga. MAKAROVIČ, J. 1984. Misel in sporočilo: Kako uspešno študirati, raziskovati in predstaviti svoje ideje. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. MELIHAR, 1.1984. Informatika z dokumentalistiko. Ljubljana: Univerzum. MIHAJLOV, Al. in GILJAREVSKIJ, RS. 1975. Uvodni tečaj v informatiki/dokumentaciji. Ljubljan: CTK. MILOVANOVIČ, MM. 1979. Pisanje, uredivanje i štampanje. Beograd: Tehnička knjiga. Osnove knjižničarstva. 1987. Ljubljana: PIS za kulturo. Pristop k znanstvenemu delu: Priročnik za študij in raziskovanje. 1977. Ljubljana: FSPN; Partizanska knjiga. Slovar slovenskega knjižnega jezika. 1994. Ljubljana: DZS. URBANIJA, J. in ŠAUPERL, A. 2001. Navodila za izdelavo diplomskega dela. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. VERBINC, F. 1974. Slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba. ZELENIKA, R. 2000. Metodologija i tehnologija izrade znanstvenog i stručnog djela. Rijeka: Ekonomski fakultet u Rijeci. ŽUGAJ, M. in SALITREŽIČ, T. 1985. Uvod u znanstvenoistraživački rad. Varaždin: Fakultet organizacije i informatike. DRUGI UPORABLJENI VIRI ADAMS, GR., Schvanendat, JD. Understanding Research Methods. New York: Longman, 1985. BAILEY, KD. Methods of Social Research. 3th Ed. New York: Free Press, 1987. FINK, A. How to Report on Surveys. London: SAGE, 1995. FRANČIČ, D. Tehnike znanstvenog rada i izvori informacija. Pula: Naučna biblioteka, 1990. GILLI, GA. Kako se istražuje; vodič u društvenim istraživanjima. Zagreb: Školska knjiga, 1974. HOČEVAR, l. et al. Oblikovanje pisnih izdelkov na posameznih stopnjah študija na Biotehniški fakulteti. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, 1992. ISBD(CM) - Mednarodni standardni bibliografski opis kartografskega gradiva. Ljubljana: NUK, 1999. ISBD(NBM) - Mednarodni standardni bibliografski opis neknjižega gradiva. Ljubljana: NUK, 1997. ISBD(PM) - Mednarodni standardni bibliografski opis glasbenih tiskov. Ljubljana: NUK, 1998. ISBD(S) - Mednarodni standardni bibliografski opis serijskih publikacij. Ljubljana: NUK, 1997. ISO 214. Documentation - Abstracts for publications and documentation. 1976. Informacijsko opismenjevanje ISO 2145 : Documentation - Numbering of divisions and subdivisions in written documents. 1978. ISO 5966. Documentation - Presentation ofscientific and tehnicalreports. 1982. ISO 7144. Documentation - Presentation of theses and similar documents. 1986. KANIČ, I. Katalogi in bibliografske zbirke na CD-ROM: informacija korak bliže uporabniku. Knjižnica, let. 34,1990, št. 3, str. 77-102. KOKOLE, J. Informatizacija knjižnic. Raziskovalec, let. 24,1994, št. 1, str. 47-57. KOKOLE, J. Sodobna tehnologija za prenos znanja. V Vloga knjižnic pri posredovanju znanja. Posvetovanje ZBDS, Bled 12.10.1987. LORBAR, M. Informacijsko-dokumentacijska dejavnost. Ljubljana: VUŠ, 1976. (Skripta.) MODIC, H. Napotki za študij in izdelovanje pismenih sestavkov. Ljubljana: Višja upravna šola, 1976. MOORE, N. How to do research. London: Library Association, 1988. 2 nd Ed. Navodila za izpolnjevanje obrazcev evidence rezultatov raziskovalnega dela od 1. 1. 1986 dalje in tipologija dokumentov. Maribor: Univerza v Mariboru, 1986. PEČJAK, V. Uspešno učenje. V Ljubljani: CZ, 1966. PEČUJLIČ, M. Metodologija društvenih nauka. Beograd: Suvremena administracija, 1982. PEOAN, S. Pojem in pomen sive literature. Knjižnica, let. 36,1992, št. 3-4, str. 57-70. SAJOVIC, R. Uvod v tehniko znanstvenega dela. Ljubljana: Univerzitetna založba, 1962. SLATER, M. Research methods in library and 'Information studies. London: Librarv Association, 1994. STEINBUCH, M. Pisanje različnih spisov v srednji šoli ali zakaj so nekoga obtožili plagiatorstva. Šolska knjižnica, let. 5,1995, št. 2, str. 24-32. ŠEF, M. Definicije nekaterih pojmov v bibliografiji. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Centralna ekonomska knjižnica, 1995. (Tipkopis). TOŠ, N. Metode družboslovnega raziskovanja. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1987. TUDJMAN, M. Teorija informacijske znanosti. Zagreb: Informator, 1986. VUJEVIČ, M. Uvodjenje u znanstveni rad: u području društvenih znanosti. Zagreb: Informator, 1990. VVINKLER, I. Diplomska naloga: navodilo študentom. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 1993. VS/INKLER, I. Uvod v raziskovalno delo. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1988-, 1. Pisanje strokovnih sestavkov) ŽUGAJ, M. Osnove znanstvenog i stručnog rada. Samobor: "Zagreb", 1989. U Drugi del knjižnična dejavnost Knjižnica kot informacijsko sredisce Serijske publikacije kot viri informacij Podatkovne zbirke Vodnik po iskalnih orodjih na internetu in podatkovne zbirke s polnimi besedili člankov Bibliografije Primer pisanja osebne bibliografije I Knjižnica kot informacijsko središče Knjižnica kot informacijsko središče (Jože Urbanija) 1 KNJIŽNICA KOT INFORMACIJSKO SREDIŠČE 1.1 UVOD Današnji svet je ves poln raznih središč: kulturnih, zabavnih, poslovnih, trgovskih, športnih... Toda vsa našteta središča imajo v svoji opredelitvi zelo konkretne vsebine, obiskovalci ali pa vsaj potencialni obiskovalci si lahko dovolj jasno predstavljajo, kaj jim bo takšno središče ponudilo. Kdor si je namenil iti v športno središče na Kodeljevem v Ljubljani ali pa v kakem drugem mestu, se jasno zaveda, kaj lahko od takšnega središča pričakuje. Obiskal ga bo torej z jasnim ciljem. V športnem središču se bo rekreiral, v zabavnem središču se bo zabaval, v trgovskem središču bo nakupoval, v poslovnem središču bo sklepal posle. Kaj pa v informacijskem središču? Ali se morebitni obiskovalec takšnega središča prav tako jasno zaveda namena svojega obiska kot pri obiskih v drugih, prej omenjenih, središčih? So informacije dovolj konkretna in otipljiva dejstva, da se obiskovalec jasno zaveda, kaj pravzaprav želi. Ali pa morda informacije spadajo v neko povsem drugačno kategorijo kot storitve v drugih središčih? Seveda se nahajamo v informacijski dobi in bi zato že bilo prav, da nam ne bi bilo treba vedno znova začenjati pri opisu in opredelitvi ponudnikov informacij in prav tako tudi ne z definiranjem informacije. Pa vendar se nam tudi tu dogaja podobno kot na tolikih drugih področjih, o katerih neprestano govorimo. Ko se vprašamo, za kaj pri tem gre, smo v zadregi. Da ne bi bili v zadregi glede nekaterih osnovnih pojmov o informacijah in o dejavnostih, ki so z njimi povezane, naj nam ta poglavja posredujejo čim bolj jasne informacije o knjižnici kot informacijskem središču, o sami informaciji in o lokacijah informacij. Kot vidite smo tudi sedaj, ko skušamo opredeliti cilj tega poglavja, pri informacijah. Zdi se, da danes skoraj že ni področja, kjer ne bi že takoj na začetku naleteli na "informacijo". Seveda je to samo delček velikega mozaika informacijske problematike. Pa vendar, vsak mozaik je sestavljen iz mnogih delčkov. Tisto, česar ta poglavja ne bodo ponudila ali bodo ponudila nepopolno, bo bralec lahko našel kje drugje. Če bodo poleg osnovnega znanja (beri "informaciji") spodbudila radovednost pri uporabnikih priročnika in še bolj pri učencih, ki se bodo odločili za izbirni predmet informacijsko opismenjevanje, so poglavja dosegla svoj namen. Čarobna privlačnost vsakega znanja je ravno v tem, da je nepopolno in da vedno spodbuja nova iskanja, željo po novih "informacijah". Kamen, ki leži v obcestnem jarku, je za večino mimoidočih popolnoma nezanimiv in popolnoma brez vrednosti. Toda za geologa je isti kamen lahko izredno zanimiv. Vse je torej odvisno od naših vrednot in od našega zanimanja. In čim več vemo o nekem pojavu, tem večja je tudi možnost, da v njem odkrijemo privlačnost in vrednoto. Vsi smo že slišali za trgovsko središče, kot je npr. v Ljubljani BTC - Blagovno trgovski center in v Mariboru Europark. Vsako večje mesto ima ponavadi takšno trgovsko V Informacijsko opismenjevanje središče. Poznamo ali bolje slišali smo za WTC - World Trade Center v New Yorku. Prav tako vedno znova beremo in slišimo o turističnih središčih ali centrih. V turistično središče odhajamo na počitnice, na dopust ali zaradi ogledov turističnih znamenitosti (Bled, Portorož, Ažurna obala ...). Za nekatera mesta lahko rečemo, da so prometna središča. To so kraji, kamor se stekajo železnice, ceste in odkoder prometnice vodijo v različne smeri. Trgovska, turistična, prometna središča so torej mesta, kjer je posebej zgoščena, osredinjena določena dejavnost: npr. trgovina, turizem, promet. Vse to nam je znano in si lahko predstavljamo. V tem poglavju pa se srečujemo z nekoliko drugačnim sre¬ diščem. Seznanjamo se z informacijskim središčem. Če smo si trgovsko, prometno in turistično središče zelo dobro predstavljali, pa imamo kar precej težav, ko si skušamo predstavljati informacijsko središče. Informacije si namreč ne moremo predstavljati tako kot trgovino ali promet. Kako si ljudje navadno predstavljajo informacijo? Kako si jo predstavlja učenec v 1. razredu, kako učenec v 9. razredu devetletke, kako učitelj? In ali si jo sploh lahko predstavljamo? Informacije kot osnovnega elementa znanja si ne moremo predstavljati. Informacijo si lahko predstavljamo le kot zapisano ali izgo¬ vorjeno besedo, kot stavek, kot napisano stran v knjigi. Ali pa že kar kot knjigo, revijo, članek, poglavje in podobno. To pa je zopet samo vidni, materialni del informacije. Toda brez teh vidnih nosilcev informacij, ki so najpogosteje knjige, časopisi in časniki, bi težko govorili o informacijskem središču. Takšno središče, kamor se že stoletja stekajo ma¬ terialni nosilci informacij in kjer so dostopni za vse morebitne uporabnike, je knjižnica. Danes je knjižnica res postala v prvi vrsti informacijsko središče, toda njena vloga je večplastna. Pomeni zbirko knjig, zbirko literature, zbirko različnih medijev, postaja pa tudi podjetje. 1.2 KNJIŽNICA KOT ZBIRKA KNJIG Knjižnica tako v slovenščini kot tudi v svojem prvotnem grškem izrazu "bibliotheka" pomeni zbirko knjig. Ker mora biti delujoča knjižnica urejena in uporabna, jo lahko opredelimo kot urejeno in uporabno zbirko knjig. Izraz "knjige" nam pri tem pomeni tiskana ali drugače razmnožena dela vključno s časopisi in časniki. Mnoge knjižnice zbirajo tudi druge vrste gradiv: rokopise, zemljevide, plošče, kasete, diskete, pisma, mikrofilme, rokopise znanstvenikov in pisateljev ter podobno. Poleg poimenovanja knjižnica se v slovenščini uporablja tudi izraz biblioteka. Obe poimenovanji pomenita isto, vendar pa se knjižnica na splošno bolj uporablja za splošne in šolske knjižnice, biblioteka pa za znanstvene, visokošolske in specialne knjižnice. Pojem biblioteka je širši in vključuje tudi knjižnice. n Knjige so značilna in glavna sestavina bibliotek. To velja za preteklost, sedanjost in bo verjetno veljalo tudi za prihodnost. Četudi nekateri napovedujejo konec knjižnega Knjižnica Kot informacijsko središče ■■■MB obdobja, je res, da sodobni tehnični mediji kot npr. mikrofilmi, tonski in slikovni mediji ali podatkovni mediji knjige sicer dopolnjujejo, jih pa ne ukinjajo. Velikanska proizvodnja knjig v svetu še vedno narašča. Knjiga je prej ali slej najpomembnejši medij naše kulture, kiji dajejo pečat predvsem zapisana besedila. Knjiga v današnji obliki še vedno prekaša vse ostale medije zaradi uporabnosti in vsestranskosti. Njena prednost v primerjavi z ostalimi mediji je v tem, da je z njo zelo lahko ravnati, lahko jo prelistavamo, odložimo in premišljujemo o prebranem, za branje ne potrebujemo nobenih aparatov, vedno je pri roki, precej trdna in vzdržljiva, udobna za prenašanje in hrambo. To seveda velja tudi za časopise in časnike. Poleg praktične funkcionalnosti je knjiga kot materialni predmet lahko tudi umetniška stvaritev. Kulturni pomen knjige izhaja ne le iz njene vsebine, marveč tudi iz pisave oziroma tipografije, ilustracij in vezave, Če bi knjižnico opredelili kot zbirko knjig, potem bi bile njene naloge predvsem zbiranje, obdelava, hramba in posredovanje knjig. Vendar pa je opredelitev knjižnice kot zbirke knjig preozka, ker ne zajema vseh njenih vidikov. 1.3 KNJIŽNICA KOT ZBIRKA LITERATURE Knjižnice vključujejo predvsem literaturo. Pojem "literatura" označuje v širšem smislu vse, kar je napisano z namenom, da se objavi. Formalno obsega torej to širše pojmo¬ vanje literature vsa objavljena (publicirane) besedila (in takšna neobjavljena besedila, ki so bila aii so določena za objavo). Vsebinsko vključuje tako pojmovana literatura leposlovje, strokovno in znanstveno literaturo, otroško in mladinsko literaturo ter informacijske vire. Gradiva, ki niso bila namenjena objavi, ampak le neposredni rabi (npr. poslovna besedila, akti, listine...), se hranijo v arhivih. Če vsebino knjig pojmujemo kot "literaturo", potem je knjižnica (urejena in uporabna) zbirka literature, torej zbirka objavljenih besedil. Ta definicija najbolj natančno opredeljuje bistvo in svojevrstnost knjižnic v zgodovini in danes, tudi v razmejitvi do arhivov in drugih informacijskih ustanov. Iz te pojmovne določitve izvira tudi poseben kulturni pomen knjižnic. Brez uporabe objavljenih besedil, brez ukvarjanja z literaturo ni možno duhovno življenje v kulturno razviti družbi. Knjižnice nosijo neodložljivo od¬ govornost za izpolnitev velike naloge, da sedanji in prihodnji družbi posredujejo in izro¬ čajo literaturo z vseh življenjskih področij, ki je nastala v preteklosti in nastaja danes. Opredelitev knjižnice kot zbirke literature ima tudi to prednost, da meri na vsebino knjižničnega gradiva, ne pa na njegovo zunanjo obliko, npr. knjigo ali revijo. Ni nujno, da bi morala biti literatura objavljena v knjižni obliki. V preteklosti so bila literarna dela napisana na glinenih ploščicah in na papirusovih zvitkih, danes je literatura napisana, hranjena in objavljena pogosto v minimizirani obliki, v govorjeni obliki na tonskih medijih ali v strojno berljivi obliki na elektronskih medijih. Glede na različne oblike hranjenega B mmumm Informacijsko opismenjevanje KHJIŽMIČNA DEJAVWOST gradiva v knjižnicah bi lahko knjižnico opredelili kot: zbirko nosilcev besedil, ki vsebujejo objavljena besedila, torej literaturo. Če knjižnico pojmujemo kot zbirko literature, potem so glavne naloge knjižnice v posredovanju literature in informacij o literaturi. Skupaj s knjigarnami in založbami knjižnice zagotavljajo literaturo za prebivalstvo. Medtem ko knjigarne in založbe opravljajo oskrbovanje z literaturo na komercialni osnovi z nakupom literature kot zasebne lastnine, uresničujejo knjižnice oskrbovanje z literaturo kot državna ali družbena služba s tem, da literaturo časovno omejeno izposojajo. Kadar opravljajo tudi arhivsko funkcijo, pa arhivirano literaturo trajno hranijo. Glavne naloge knjižnice kot ustanove, ki oskrbuje prebivalstvo z literaturo, so naslednje: zbiranje, obdelava, hranjenje in posredovanje literature in informacij o literaturi, torej bibliografskih informacij in podatkov o literaturi. 1.4 KNJIŽNICA KOT ZBIRKA MEDIJEV 0 medijih ("posrednikih" ali "orodjih za posredovanje") govorimo, kadar mislimo na posredovalni proces, ki se dogaja pri posredovanju besedil, slik ali zvokov. V tem pomenu je tudi knjiga medij. Skupaj s časopisi in časniki spadajo knjige k tiskanim medijem, ki še vedno predstavljajo pretežni del knjižničnih zalog. Poleg tiskanih del zbirajo knjižnice zadnja desetletja tudi druge, s posebnimi tehničnimi postopki izdelane medije. Med te tehnične medije prištevamo zlasti: • mikroforme. mikrofilmi in mikrofiši, • avdiovizualne medije: slikovni in tonski nosilci, kot so diapozitivi, glasbene plošče, glasbene in govorne kasete ter videofilmi, • elektronski mediji (včasih poimenovani tudi novi mediji): mediji in postopki, ki temeljijo na elektronski obdelavi podatkov in informacij v strojno berljivi obliki; npr. diskete, kompaktni diski, elektronske telekomunikacije kot tudi on-line prenos podatkov na zaslone (npr. teletekst). Za tehnične medije je značilna okoliščina, da jih lahko uporabljamo samo s pomočjo tehničnih orodij. V primerjavi s tiskanimi mediji, ki jih lahko uporabljamo brez tehničnih pripomočkov, to seveda pomeni določeno pomanjkljivost. Knjižnice oziroma uporabniki morajo v tem primeru imeti na razpolago ustrezna orodja za branje, projekcije, terminale in računalnike. Če knjižnico definiramo kot zbirko literature in njeno glavno nalogo zagotavljati literaturo, potem mora knjižnica vključiti v svoje delo vse medije in tudi postopke za posredovanje literature. Za uporabnike knjižnice, ki nujno potrebujejo določeno besedilo, ni pretirano pomembno, na katerem mediju ali s kakšnim postopkom jim je iskano besedilo posredovano. Po definiciji spadajo h knjižnični zbirki ne le tiskani mediji, 74 Knjižnica kot informacijsko središče ampak tudi mikroforme, tonski nosilci in podatkovni mediji kot literarni mediji, kot forme shranjevanja objavljenih besedil. Obdelava in posredovanje na teh medijih shranjenih besedil (tudi posredovanje elektronsko shranjenih besedil iz eksternih podatkovnih zbirk) je del glavne naloge knjižnic kot ustanov za zagotavljanje literature. Tudi avdiovizualni mediji kot tehnični nosilci glasbenih del, slik in filmov so v zadnjih desetletjih dobili v mnogih knjižnicah stalno mesto. AV-mediji so danes neizogibni v osnovnem in nadaljevalnem izobraževanju, na šolah in univerzah. Glasbeni mediji in filmi imajo visok položaj zlasti v skrbi za splošno razgledanost in kulturo, za razvedrilo in prosti čas. Obstajajo pa seveda tudi posebne ustanove za hranjenje slikovnega in filmskega gradiva, kot so na primer slikovni, glasbeni in filmski arhivi, ki zbirajo in posredujejo samo AV-medije. Potrebe javnosti po AV-medijih pa vendarle ne bi mogle biti zadovoljene brez ponudbe te vrste gradiva tudi v knjižnicah. Glasbeni, filmski in slikovni mediji so danes v mnogih knjižnicah pomembna dopolnitev literarnega fonda. To velja še posebej za splošne knjižnice, a tudi za šolske in visokošolske knjižnice ter regionalne in nacionalne knjižnice, ki naj bi AV-medije tudi arhivirale za prihodnost. Knjižnico lahko definiramo tudi kot (urejeno in uporabno) zbirko medijev. V skladu z glavno nalogo - posredovanje literature - knjižnice pridobivajo in posredujejo predvsem literarne medije, torej nosilce besedil, poleg tega pa tudi (glede na vrsto knjižnice in potrebe uporabnikov) glasbene, slikovne in filmske medije. 1.5 KNJIŽNICA KOT INFORMACIJSKA USTANOVA Knjige in drugi mediji vsebujejo, poenostavljeno rečeno, informacije, torej sporočila, obvestila, novice, spoznanja, "znanje". S tem ko knjižnice zbirajo knjige in medije, jih obdelujejo in dajejo na razpolago, posredujejo v njih informacije. Biblioteke posredujejo informacije tudi z uporabo literature iz fondov drugih knjižnic in iz javno dostopnih podatkovnih zbirk (s polnimi besedili ali podatki). Razen tega knjižnice posredujejo informacije o knjigah in medijih, ki so na razpolago v knjižnicah, ali o literaturi, ki je do¬ stopna kjerkoli po svetu. Te informacije o literaturi so dostopne neposredno prek refe- ralnih služb in prek katalogov ter bibliografij, vse bolj pa tudi prek on-line poizvedb v literarnih podatkovnih zbirkah. Kot ustanove, ki opravljajo informacijske storitve za javnost, spadajo knjižnice med institucije javne informacijske dejavnosti. Med institucije nejavne informacijske dejavnosti prištevamo interne informacijske ustanove npr. v podjetjih, obratih ra¬ ziskovalnih inštitutih in v upravi. Ustanove javne informacijske dejavnosti so pred¬ vsem arhivi, splošne in znanstvene knjižnice, ustanove strokovnih informacijskih služb (INDOK-centri), informacijske ustanove za javno upravo in muzeji. Te (večinoma z družbenimi sredstvi podprte) ustanove se tesno vzajemno povezujejo s področji, X KHJIŽNIČHA DEJAVNOST Informacijsko opismenjevanje ki so soudeležena pri ustvarjanju in uporabi informacij. Med nje prištevamo zlasti množične medije, kot so tisk, radio televizija, skupaj z založništvom in knjigotrštvom ter z raziskovalnimi in znanstvenimi ustanovami na področjih izobraževanja, vzgoje in študija. Med ustanovami javne informacijske dejavnosti so opazne razlike. Fonde javnih arhivov sestavljajo pretežno listine in viri, torej izvirni pisani dokumenti, ki so nastali kot rezultat pisnega poslovanja na upravnih enotah in sodiščih. Ti dokumenti so se "organsko" povečevali in so bili šele kasneje predani arhivom, kjer so postali dostopni javnosti. V bibliotečnih fondih pa gre nasprotno predvsem za literaturo (v širšem smislu), torej za objavljena besedila v knjigah in drugih medijih. To gradivo so knjižnice načrtno pridobivale zato, da bi ga kasneje posredovale javnosti. Viri za posredovanje informacij so torej fondi v arhivih in knjižnicah, ki pa so različni tako po vsebini kot tudi po načinu in vrsti dostopnosti. Knjižnicam sorodne so ustanove na področju informacijske in dokumentacijske dejavnosti (INDOK). Te ustanove se ukvarjajo z ozko določenim strokovnim področjem. Ponavadi delujejo kot institucije za strokovno informacijsko dejavnost, za katero zbirajo, obdelujejo, hranijo in posredujejo informacije (tudi podatke o literaturi, torej informacije o literaturi). Pri tem gre večinoma za zelo aktualne, že strukturirane, pogosto tudi zelo iskane informacije, ki so potrebne v znanosti in raziskovanju, tehniki, gospodarstvu, politiki in upravi. Potreba po takšnih informacijah narašča in jih je v večini primerov treba zelo hitro poiskati. Hranjenje informacij poteka danes pretežno v elek¬ tronski obliki, se pravi v podatkovnih zbirkah (zbirke literature, podatkov, popolnih be¬ sedil). Tudi če informacijski center vključuje podatke o literaturi ter jih shranjuje in po¬ sreduje, v primerjavi s knjižnico običajno nima lastnega fonda literature. Mnoge strokovne informacijske službe pa so povezane s (specialnimi) knjižnicami ali z njimi sodelujejo. Informacijske ustanove za javno upravo ustno ali pisno posredujejo aktualne infor¬ macije za široko javnost. Spekter teh ustanov sega od mestnih in državnih infor¬ macijskih centrov za občane in svetovalnic za določene ciljne skupine (npr. za mladino, upokojence, nezaposlene, tujce itd.) pa prek informacijskih služb za telefonske številke in vozne rede vse do tiskovnih in informacijskih služb vlade ter uslužbencev za statistiko. Posebnost predstavljajo muzeji, ki zbirajo, hranijo in razstavljajo predmete iz kulture in narave, npr. umetniška dela, pohištvo, stroje, minerale ali živalske fosile, ter na ta način posredujejo informacije ljudem, ki se za te stvari zanimajo, kakor tudi znan¬ stvenikom in raziskovalcem. V okviru javne informacijske dejavnosti prispevajo knjižnice svoj poseben in značilen delež, s tem da zagotavljajo prebivalstvu literaturo in informacije o literaturi. Zato bi knjižnice lahko opredelili tudi kot specialne informacijske ustanove. Knjižnica kot informacijsko središče KltJlilllOM DEJAVNOST 1.6 KNJIŽNICA KOT STORITVENO PODJETJE V sistemu gospodarstva razlikujemo tri gospodarska področja. Kmetijstvo (primarni sektor), industrijo in obrt (sekundarni sektor) ter storitveno dejavnost (terciarni sektor). Skupaj z javno upravo in mnogimi drugimi dejavnostmi ter poklici spada bibliotekarstvo v storitveno področje. Storitve ne vključujejo proizvodnjo materialnih dobrin, ampak osebne storitve. Opravljajo jih na primer zdravniki in bolničarji, gostinci in taksisti, učitelji in profesorji, policisti in upravni delavci, založniki in knjižničarji. Področje storitvene dejavnosti se je v dveh stoletjih povzpelo od najmanjšega do največjega gospodarskega sektorja. V Nemčiji je npr. danes 55 % vseh zaposlenih v sto¬ ritvenih dejavnostih, 5 % v kmetijstvu in v industriji ter obrti 40 %. Ponudbe knjižnic so storitve, ki se v interesu celotne skupnosti opravljajo za uresni¬ čevanje ciljev kulture, izobraževanja in znanosti. Zato knjižnice pretežno ustanavljajo država ali lokalne skupnosti in so financirane iz davkov. Državne in občinske knjižnice so ustanove javne storitvene dejavnosti, ki s svojimi storitvami zagotavljajo literaturo, knjige in medije ter informacije o le-teh. Te storitve so za uporabnike večinoma brezplačne ali pa povezane le z majhnimi stroški. Vidik knjižnic kot storitvene dejavnosti je danes upravičeno zelo poudarjen. Zaradi danes silovitega naraščanja potreb po informacijah postajajo knjižnice bolj kot kadarkoli poprej "servisna podjetja", ki uresničujejo naloge posredovanja literature, medijev in informacij bralcem oziroma uporabnikom. Knjižnice pa morajo upoštevati ne le sedanje uporabnike, marveč tudi prihodnje. Zato morajo skrbeti tako za posredovanje svojega gradiva uporabnikom kot tudi za njegovo zaščito in hrambo. Posebna skrb je namenjena starim in dragocenim knjigam in arhiviranim medijem, ki so pomemben del kulturne dediščine. Knjižnice ne stremijo le po kar najboljšem servisu za uporabnike, marveč morajo kot podjetja z omejenimi kadrovskimi in materialnimi viri imeti za cilj tudi varčno gospo¬ darjenje in racionalno organiziranje. Prav tu pa prihaja do konflikta, kajti maksimalni varčnost in racionalnost nista združljivi z optimalnim servisom za uporabnike. Iz tega izhajajoči kompromisi ne smejo vplivati na primerne storitve za uporabnike. Poudariti pa je treba, da knjižnice potrebujejo denar, ki se zbira z davčnimi dajatvami. 1.7 POMEN KNJIŽNIC Danes potrebujejo ljudje knjige in medije za zelo različne namene: za šolo in izobraže¬ vanje, za izpopolnjevanje in študij, za poklicno delo in znanstveno raziskovanje, za oblikovanje političnih stališč in za zadovoljevanje duhovnih interesov, za življenjski raz¬ voj, prosti čas in razvedrilo. Potreba po informacijah je danes mnogo večja kot v 1J + 6 Informacijsko opismenjevanje preteklosti. Za to so različni vzroki. Sodobne življenjske razmere so postale bolj za¬ pletene. Zahteve v šolah, pri študiju in poklicu so vse večje, tehnika in znanost se raz¬ vijata izredno hitro in silita ljudi, da se ukvarjajo z njunimi odkritji, demokracija zahteva politično razgledanost ter kritično sposobnost razsojanja pri vseh državljanih. Za obvladovanje teh nalog so neobhodne knjige, literatura in različne informacije. Poleg tega potrebuje človek knjige tudi za sprostitev in počitek, za oblikovanje osebnosti in za zapolnitev vedno več prostega časa. Nesmiselno bi bilo in za posameznika tudi povsem neizvedljivo, da bi posedoval vsa literarna besedila, knjige in medije, ki jih potrebuje v času svojega življenja. Temu na¬ menu služijo knjižnice. Knjižnica kot zbirka literature, knjig in medijev, kot specialna infor¬ macijska ustanova na področju storitvenih dejavnosti daje svojim uporabnikom brez¬ plačno v uporabo literaturo, knjige in medije. Njena glavna naloga je zagotavljanje literature in informacij o literaturi, dodatne naloge se porajajo s posredovanjem me¬ dijev in informacij zunaj literarnega področja (glasba, slike, filmi). Knjižnice s tem izredno veliko prispevajo k razvoju posameznika in družbe, k znanosti, izobrazbi in kulturi - k celotnemu duhovnokulturnemu področju in s tem tudi k razvoju družbenega ter gos¬ podarskega življenja. Zato je knjižnica pogosto označena kot srce institucije, duh (mind) družbe, edina učin¬ kovita shramba rodovnega (človeškega) spomina; živa shramba pretekle kulture in vzdrževalka intelektualne aktivnosti pričakovane prihodnosti. Knjižnica je edina ustanova, ki se izključno posveča zbiranju, ohranjanju, zagotavljanju dostopnosti in posredovanju uporabe dokumentov družbi, katere del je, in sicer čim širše in čim bolj učinkovito. 2 VRSTE KNJIŽNIC Vsaka dejavnost, ki je za družbo pomembna, se skupaj z družbo razvija, raste. Veliki indijski bibliotekar Ranganathan je rekel, da je knjižnica rastoči organizem. Na neki način je podobna drevesu, ki raste, ki razvija vedno nove in nove veje. Drevo raste le takrat, kadar ima za rast vsaj osnovne pogoje: ustrezno klimo, vlago, dovolj čisto okolje. Vraš¬ čeno je v zemljo, v okolje, z okoljem se povezuje, je od njega odvisno, a tudi okolje ima od drevesa koristi. Prvotna enovita knjižnica se je sčasoma, podobno kot druge dejavnosti, razdelila na več vrst knjižnic. Na to so v prvi vrsti vplivale potrebe uporabnikov. Ta razvoj in specializiranje knjižnic še vedno poteka. Ljudje imajo različne potrebe. Po teh svojih potrebah se združujejo v ciljne skupine. Te ciljne skupine pa na področju knjižnic po¬ trebujejo sebi primerne vrste knjižnic. Vendar naj kar na začetku opomnimo, da se danes pod vplivom sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije razvija n posebna kategorija "knjižnice", tako imenovana virtualna knjižnica. Res pa je, da takšna, virtualna, knjižnica lahko postane vsaka knjižnica, ki svoje gradivo poleg kla¬ sičnega načina ponuja tudi v elektronski obliki. Zato v tem primeru ne moremo do¬ besedno govoriti o novi vrsti knjižnice, ampak o drugačni obliki dostopnosti do knjiž¬ nice, njene organiziranosti in uporabe. Današnjo strokovno delitev knjižnic na posamezne vrste določa mednarodna klasi¬ fikacija knjižnic (ISO Standard 1974). Po njej jo je prevzel tudi slovenski Zakon o knjiž¬ ničarstvu 1982. leta. Razen pri poimenovanju splošnih knjižnic (prej splošnoizobra¬ ževalne) je klasifikacija tudi v zadnjem Zakonu o knjižničarstvu ostala nespremenjena. Po prevladujočem krogu uporabnikov so knjižnice: • splošne, • šolske, • visokošolske, • specialne, • nacionalna. 2.1 SPOŠNE KNJIŽNICE Slovenski Zakon o knjižničarstvu opredeljuje splošno knjižnico kot ustanovo, ki izvaja knjižnično dejavnost za prebivalstvo v svojem okolju. Bolj podrobno jo opredeli z opi¬ som njenih nalog. V Standardih za splošne knjižnice (2001) so poudarjene naloge splošne knjižnice ter njeno poslanstvo, da vsakomur na svojem območju omogoča uporabo knjižničnega gradiva ter zagotavlja dostop do vseh vrst znanja in informacij. Z močnim poudarkom na poslanstvu splošne knjižnice za razvoj kulture in civilizacije pa jo opredeli UNESCO v Manifestu o splošnih knjižnicah (1994). "Splošna knjižnica, dejanska vrata lokalne skupnosti do znanja, zagotavlja osnovno podstavo učenja od mladosti do starosti, samostojnega sprejemanja odločitev in kulturnega razvoja posameznika in so¬ cialnih skupin." UNESCO je prepričan, da je splošna knjižnica "gonilna sila vzgoje, kulture in informacij ter skozi zavest ljudi bistveni dejavnik pri promociji miru in duhovne blaginje". 2.1.1 Uvod Poslanstvo splošne knjižnice je kratko in zelo jasno opredelil UNESCO v Manifestu o javnih knjižnicah že leta 1972 ter nato v posodobljeni obliki še leta 1994 skupaj z Mednarodno federacijo knjižničarskih združenj (IFLA). Izhodišče za oblikovanje poslanstva in osnovnih nalog splošne knjižnice so temeljne človekove vrednote: svoboda, blaginja ter razvoj družbe in posameznika. Da bi bile dosežene in ohranjene te vrednote, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Med temi 19 UMMKHMT Informacijsko opismenjevanje zlasti naslednji: dobra obveščenost, sposobnost, da vsak sam uresničuje svoje pravice, sposobnost, da se vsakdo aktivno vključuje v družbo. Vse to pa je zopet odvisno od zadostne izobrazbe. Pogoj za zadostno izobrazbo pa je prost in neomejen dostop do znanja, duhovnih dobrin, kulture in informacij. Matična ustanova za hranjenje in posredovanje znanja, duhovnih dobrin, kulture in informacij je knjižnica. Manifest nas tako privede do opredelitve sodobne vloge splošne knjižnice. 1. Splošna knjižnica predstavlja vrata lokalne skupnosti do znanja. 2. Splošna knjižnica je temelj za učenje od mladosti do starosti. 3. Splošna knjižnica zagotavlja pogoje za sprejemanje odločitev. 4. Splošna knjižnica zagotavlja pogoje za kulturni razvoj posameznika in socialnih skupin. Če knjižnica izpolnjuje te svoje temeljne naloge, potem postane gonilna sila vzgoje, kulture in informacijske dejavnosti ter skozi zavest ljudi bistveno prispeva k promociji miru in duhovne blaginje. 2.1.2 Naloge splošne knjižnice Samo poimenovanje že nakazuje širino delovanja splošne knjižnice. Namenjena je celotnemu prebivalstvu v svojem okolju. Uporabo knjižničnega gradiva in dostop do vseh vrst znanja in informacij zagotavlja vsakomur ne glede na njegovo starost, spol, versko in politično prepričanje, narodnost, raso, jezik ali socialni status. Zadnji Zakon o knjižničarstvu pa še posebej navaja, da splošna knjižnica zagotavlja storitve tudi za skupine prebivalcev s posebnimi potrebami. Poleg osnovnih knjižničarskih nalog, ki jih opravljajo tudi vse druge vrste knjižnic, kot so zbiranje, obdelovanje, hranjenje in posredovanje knjižničnega gradiva, splošna knjiž¬ nica kot javna služba tudi: • sodeluje v vseživljenjskem izobraževanju, • zbira, obdeluje, varuje in posreduje domoznansko gradivo, • zagotavlja dostopnost in uporabo gradiv javnih oblasti, ki so splošno dostopna na elektronskih medijih, • organizira posebne oblike dejavnosti za otroke, mladino in odrasle s posebnimi potrebami, • organizira kulturne prireditve, ki so povezane z njeno dejavnostjo, • oblikuje in utrjuje bralne navade, sodeluje pri informacijskem opismenjevanju in spodbuja prebivalce za uporabo knjižnice, • utrjuje in razvija strokovnost, organiziranost, povezanost in enotnost knjižničarske dejavnosti. Splošna knjižnica, ki opravlja posebne naloge za širše območje, je osrednja območna splošna knjižnica. Ta knjižnica mora: Knjižnica kot informacijsko središče mam mmm KNJIŽNIČNA DEJAVNOST • zagotavljati povečan in zahtevnejši izbor knjižničnega gradiva in informacij, • nuditi strokovno pomoč vsem knjižnicam s svojega območja, • koordinirati zbiranje, obdelavo in hranjenje domoznanskega gradiva za svoje območje, • usmerjati izločeno gradivo s svojega območja. 2.1.3 Organiziranost in ureditev splošne knjižnice Splošne knjižnice so osrednje območne, osrednje, krajevne ali izposojevališča in potujoče. Osrednja območna knjižnica pokriva več osrednjih knjižnic, osrednja pa območje več krajevnih knjižnic. Če osrednja knjižnica izvaja dejavnost za več občin, so krajevne knjižnice tudi občinske knjižnice v občinah zunaj sedeža osrednje knjižnice. Samostojna knjižnica je organizirana na območju ene ali več občin s skupaj najmanj 10.000 prebivalci. Potujoče knjižnice skrbijo za kraje z manj kot 1500 prebivalci. Če je prebivalcev več, morajo osrednje knjižnice ustanoviti krajevno knjižnico. Knjižnica prilagaja čas odprtosti potrebam uporabnikov, vendar ne sme biti odprta manj kot 20 ur na teden in ne manj kot štiri dni v tednu. Knjižnično gradivo obsega knjižno in neknjižno gradivo. Splošna knjižnica mora imeti najmanj štiri izvode knjig na prebivalca ter mora zagotoviti zadosten letni prirast novega gradiva. Knjižnično gradivo bo zares dostopno uporabnikom šele takrat, ko bo strokovno obdelano v skladu z mednarodnimi in nacionalnimi pravili. Biti mora upo¬ rabnikom prosto dostopno in pregledno označeno. Knjižnica ga razvršča na osnovi sistema univerzalne decimalne klasifikacije z upoštevanjem posebnosti knjižničnega gradiva in tudi uporabnikov. Tako je v oddelkih za mladino leposlovno knjižnično gradivo razvrščeno po starostnih stopnjah. Uporaba knjižničnega gradiva je dovoljena vsem, izposoja na dom pa je vezana na članstvo. Uporabniki so člani knjižnice in drugi obiskovalci. Član postane vsak, ki s podpisom potrdi, da bo upošteval poslovnik knjižnice. Splošne knjižnice naj bi bile v središču območja, ki mu služijo, da bi bile čim lažje do¬ stopne vsem prebivalcem. Knjižnice si prizadevajo, da bi vsakemu uporabniku preskrbele knjige ali drugo gradivo, ki ga potrebuje. Seveda to ni vedno mogoče, kajti ni knjižnice, ki bi zmogla imeti vse gradivo. Zato se knjižnice povezujejo v sistem. V Sloveniji je tako nastal enoten knjižnični informacijski sistem. Rezultat tega enotnega knjižničnega informacijskega sistema je vza¬ jemna katalogizacija, ki omogoča vsakomur prost in brezplačen dostop do bibliografskih podatkov. Za uporabnike je prav tako pomembna medknjižnična izposoja. Ta jim omogoča, da si prek knjižnice, v katero so včlanjeni, izposojajo knjige iz drugih knjižnic. Splošne knjižnice opravljajo tudi domoznansko dejavnost. Ta obsega zbiranje, stro¬ kovno urejanje, hranjenje in posredovanje informacij o kraju, ki mu je knjižnica Sl Informacijsko opismenjevanje KNJIŽNICI« DEJAVNOST namenjena. Pomeni neke vrste zelo natančno kronologijo dogajanja v okolju knjižnice. To knjižnico dolgoročno še bolj povezuje s svojim krajem. Zaradi vse večje potrebe po znanju, katere posledica je nenehno ali vseživljenjsko učenje, bo pomen splošne knjižnice v prihodnosti še večji. Splošna knjižnica je namreč vrsta knjižnice, ki človeka spremlja od predšolske dobe pa vse do konca življenja. Zaradi tesne povezave s svojim okoljem pa bo svojo dejavnost razširila tudi na po¬ slovno in gospodarsko področje s hitrim posredovanjem poslovnih informacij lokal¬ ni skupnosti. 2.1 ŠOLSKE KNJIŽNICE Šola, učenje, domače in seminarske naloge ter razne druge reči, ki se nam dogajajo v šoli ali zaradi šole, so nam včasih zoprne, odvečne in nas utrujajo. Toda priznajmo si, da nas stvari, ki nas zanimajo, prav nič ne utrujajo. Ob napeti knjigi lahko vztrajamo ure in ure. Pred računalnikom lahko sedimo, dokler nas starši ne naženejo v posteljo. O stvareh, ki nas zanimajo in ki jih imamo radi, hočemo vedeti čim več. Če nas na primer kakšno poglavje pri zgodovini "zagrabi", bomo hoteli vedeti o obravnavani temi čim več. Spraševali bomo učitelja in ta nam bo odgovarjal ali pa nam bo preprosto svetoval knjigo, članek, da bi bila naša radovednost potešena. In da nam ne bi bilo treba hoditi v kakšno oddaljeno splošno knjižnico po knjigo, je šola postavila knjižnico tako rekoč - in žal včasih tudi dejansko - "na koncu hodnika". Si predstavljate, kakšen užitek bi bila šola, ki bi nam pri vsaki uri vzbudila radovednost in bi vedno hoteli zvedeti še kaj več. Po končani uri ali pouku bi odhiteli v najbližjo knjižnico - to pa je šolska knjižnica - ter potešili svojo radovednost. Temeljni namen šolskih knjižnic ni torej nič drugega kot zadovoljiti želje po bolj poglobljenem in večjem znanju. To pa seveda takoj, dokler je ta želja še "vroča". Šolska knjižnica učenje v razredu ne le dopolnjuje, ampak seže mnogo dlje. Omogoča učenje brez prisile, učenje po meri vsakega posameznika. V šolski knjižnici ni spraševanja, ampak odkrivanje novega. Vsako odkritje pa spremlja občutek sreče in zato spodbuja nova odkritja. Ob odkrivanju novega se učimo, ne da bi nam to bilo težko. Nasprotno: učenje kot odkrivanje novega je užitek. Ko bodo učenci v šolski knjižnici doživljali svet neštetih možnih novih odkritij, bo učenje postalo to, kar v svojem bistvu je: radost. Ko danes poudarjamo, da je šolska knjižnica srce, središče šole, bi morali še dodati, da je šolska knjižnica tudi najkrajša in verjetno tudi najcenejša pot k preoblikovanju šole brez strahu, brez prisile. Najhitrejša pot k takšni šoli, ki jo bodo učenci in učitelji pričakovali enako veselo kot počitnice. Prvi korak na tej poti je odkrivanje same šolske knjižnice. Kaj je? Čemu je? Kakšna je? Sl Knjižnica Kot informacijsko središče MM ODA« 2.2.1 Opredelitev šolske knjižnice Šolske knjižnice so tiste knjižnice, ki delujejo v šolah pod stopnjo visokošolskih izobraževalnih ustanov. Tako jih razvršča mednarodni standard. To pomeni, da delujejo na šolah osnovne in srednje stopnje. Namenjene so v prvi vrsti učencem in dijakom ter učiteljem teh šol; dostopne pa so lahko tudi drugim obiskovalcem. Zakon o knjižničarstvu najprej navaja njihovo podporo izobraževalnemu procesu. Ta je namenjena predvsem učencem, vajencem, dijakom in študentom višjih strokovnih šol ter strokovnim delavcem teh šol. Bolj podrobno opredeljujejo šolsko knjižnico Standardi za šolske knjižnice. Medtem ko zakon govori o podpori, pa Standardi šolsko knjižnico opredeljujejo kot sestavni del vzgojno-izobraževalnega dela. Tako je šolska knjižnica opredeljena tudi v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Poleg osnovne in srednje šole Standardi navajajo še vrtce, šole s prilagojenim programom, glasbene šole ter dijaš¬ ke in vzgojne domove. Ker je šolska knjižnica sestavni del vzgojno-izobraževal¬ nega dela na šoli, je tudi knjižničar postal eden izmed izvajalcev vzgojno-izobraže- valne dejavnosti Tako kot splošne knjižnice so tudi šolske knjižnice del knjižničnega informacijskega sistema Slovenije. 2.2.2 Cilji in naloge šolske knjižnice Čemu torej šolske knjižnice? Iz gornjih opredelitev je razviden smoter šolskih knjižnic: • zadovoljevati morajo potrebe učencev in delavcev šole po znanju, • za uresničevanje učnega načrta šole morajo zagotoviti ustrezno knjižnično gradivo ter program dela, • na različne načine morajo motivirati učence za poglabljanje in širitev "v razredu" pridobljenega znanja, • vzgajati morajo samostojnega in aktivnega uporabnika, ki bo knjižnice in njihovo gradivo trajno uporabljal. 2.2.3 Ureditev šolske knjižnice Kakšna je šolska knjižnica? Podobna je vsem drugim knjižnicam, a se vendarle od njih tudi razlikuje. Razlikuje se predvsem glede knjižničnih zbirk, glede uporabnikov in tudi glede nalog, kijih izvaja. S knjižničnim gradivom morajo biti zastopana vsa predmetna področja vzgojno- izobraževalne ustanove. Obseg določajo Standardi za šolske knjižnice. Gradivo je v prostem pristopu, postavljeno čim bolj dostopno in pregledno ter urejeno po sistemu univerzalne decimalne klasifikacije. V knjižnicah osnovne šole je leposlovno gradivo razvrščeno po starostnih stopnja: * s« Informacijsko opismenjevanje C - od predbralnega obdobja do 9. leta, P - od 10 do 12 let, M - od 13 do 15 let. V knjižnici srednje šole je gradivo razvrščeno po sistemu UDK. Tako kot druge knjižnice se mora tudi šolska knjižnica glede odprtosti prilagajati svojim uporabnikom - učencem in učiteljem. Zato mora biti odprta ves čas trajanja pouka oziroma poslovanja šole. Zaradi vloge, ki jo ima šolska knjižnica kot učno in informacijsko središče šole, ji moramo določiti tudi osrednji del šolske stavbe, v bližini prostorov, namenjenih pouku. 2.3 VISOKOŠOLSKE KNJIŽNICE Nemogoče si je zamisliti, da študijske poti mladega človeka, ki se je odločil študirati, ne bi zvesto spremljale knjižnice. Nekdanji srednješolec, ki je dozorel v študenta, je temu primerno tudi bolj zahteven uporabnik. To velja še zlasti pri izboru najnovejše literature. Potrebuje jo, če hoče slediti novim dosežkom na znanstvenem področju, ki je z odločitvijo za smer študija, postalo predmet njegovega zanimanja. Šolska knjižnica je svoje uporabnike usmerjala v samostojno odkrivanje znanj. Če je bila uspešna, potem se bo uporaba knjižnice v času študija na univerzi samo še povečevala. S tem pa postaja vedno večja tudi odgovornost knjižnice za znanstveno in strokovno znanje bodočega diplomanta. Dobro založena in organizirana visokošolska knjižnica omogoča študentom bolj kakovosten in hitrejši študij in tako izdatno prispeva k hitrejšemu razvoju tako po¬ sameznika kot celotne družbe. Hitrejši razvoj družbe pa omogoča več sredstev za nakup knjižničnega gradiva in tudi za sodobno opremo, kar zopet koristi uporabnikom. Tako se oblikuje dvigajoča se pozitivna spirala, ki vodi k bolj kakovostnemu življenju celotne družbe. Prav neverjetno je, kako ponekod prav nič glasna visokošolska knjižnica vpliva na hitrejši razvoj družbe. Visokošolske knjižnice so po mednarodni klasifikaciji knjižnice visokošolskih ustanov. Namenjene so v prvi vrsti študentom in profesorjem na univerzah in drugih visoko¬ šolskih ustanovah ter tudi javnosti. Mednarodna klasifikacije razlikuje tri kategorije visokošolskih knjižnic: • centralna univerzna knjižnica s skupino visokošolskih knjižnic, ki imajo skupno upravo, • knjižnice univerzitetnih inštitutov in fakultet, ki ne sodijo pod upravo centralne univerzitetne knjižnice, • knjižnice visokošolskih zavodov, ki niso sestavni del univerze. Zakon o knjižničarstvu opredeljuje visokošolske knjižnice glede na njihovo namembnost kot knjižnice, ki podpirajo študijski in raziskovalni proces. Knjižnično dejavnost izvajajo predvsem za študente, visokošolske učitelje in visokošolske sodelavce. Visokošolske knjiž¬ nice so javne ustanove in so dostopne tudi drugim uporabnikom. Zakonsko določilo drugih KNJIŽNIČNA DEJAVMOST H Knjižnica kot informacijsko središče KNJIŽNIČHA DEJAVNOST uporabnikov ne izključuje, ampak le poudarja primarno namembnost visokošolskih knjižnic za študente in učitelje. Glavne visokošolske knjižnice so knjižnice univerz - imenovane univerzitetne knjižnice. Kot univerzitetne knjižnice opravljajo naloge, ki so po¬ membne za celotni univerzitetni knjižnični sistem. Pri tem gre predvsem za koordiniranje knjižnične dejavnosti na univerzah. Koordinacija je potrebna zlasti pri nabavi in ponudbi knjižničnega gradiva, pri medknjižnični izposoji, pri deponiranju in izločanju gradiva na uni¬ verzah, pri izdelavi bibliografije visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visoko¬ šolskih sodelavcev univerze ter pri povezovanju v nacionalni knjižnični sistem. Pomembno je tudi delo z obveznimi izvodi gradiv, ki nastajajo na univerzi, zlasti diplomska, magistrska in doktorska dela. Kot glavna knjižnica univerze pripravlja tudi programe izobraževanja uporabnikov na univerzi ter nudi strokovno pomoč ostalim visokošolskim knjižnicam. Univerzitetna knjižnica oblikuje predvsem knjižnično zbirko, ki obsega temeljna dela z vseh področij znanosti, referenčno gradivo, doktorska, magistrska in diplomska dela, ki so nastala na univerzi in dela, katerih avtorji so zaposleni na univerzi. Visokošolske knjižnice na fakultetah gradijo knjižnično zbirko, ki obsega gradivo s predmetnih področij fakultet, ustrezne referenčne vire ter diplomska, magistrska in doktorska dela, ki so nastala na njihovi ustanovi. Tako univerzitetna knjižnica kot tudi ostale visokošolske knjižnice zagotavljajo uporabnikom dostop do tistih elektronskih virov, ki podpirajo študijske programe njihovih visokošolskih ustanov. Podrobna določila o nalogah in ureditvi visokošolskih knjižnic so v Standardih za visokošolske knjižnice ter v Pravilniku o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. 2.4 SPECIALNE KNJIŽNICE Vsem vrstam knjižnic je skupno to, da zbira jo gradivo zato, da bi ga posredovale upo¬ rabnikom. Lahko bi rekli, da je zbiranje gradiva njihova glavna, posredovanje pa naj¬ pomembnejša naloga. To velja za javne knjižnice, pri zasebnih knjižnicah gre pogosto predvsem za zbiranje. To je še zlasti veljalo za nekatere izredno dragocene knjižnice v preteklosti. Ko govorimo o specialnih knjižnicah, nehote pomislimo, da so to knjižnice, ki niso tako odprte javnosti kot druge knjižnice. To do neke mere celo drži. Vendar pa je za to kar nekaj razlogov. Več ali manj vsi izvirajo iz samega pojma specialne knjižnice. Prvi razlog je ta, da je gradivo teh knjižnic omejeno na zelo ozko znanstveno ali stro¬ kovno področje, s katerim se ukvarja le ožja skupina strokovnjakov. Drugi razlog je tesna povezava specialnih knjižnic v podjetjih in njim podobnih organizacijah s poslo¬ vanjem in ekonomsko uspešnostjo podjetij. Ta pa vključuje tudi konkurenčnost. Zato so mnoge informacije, ki se hranijo v takšni specialni knjižnici, zelo dragocene za ma¬ tično organizacijo in enako zaželene tudi pri konkurenčnih podjetjih. Specialne knjižnice pogosto financirajo njihove matične organizacije in ne davkoplačevalci. Matične orga¬ nizacije zato tudi določajo njihovo odprtost do javnosti. Sam nastanek specialnih knjižnic pa nedvomno govori v prid knjižnicam na splošno. Priča namreč o nujnosti knjižnice za razvoj organizacije. Specialna knjižnica je specialna tudi po tem, da se mora izredno hitro prilagajati poslovni politiki matične organizacije. Informacijsko opismenjevanje KNJIŽNIČNI DEJAVNOST Mednarodna klasifikacija med specialne knjižnice uvršča knjižnice raziskovalnih ustanov, knjižnice posameznih strokovnih področij, knjižnice organov državne uprave in parla¬ mentov, podjetij, zavodov in ustanov, društev in raznih organiziranih skupin. Imamo vtis, da se ta vrsta knjižnic nahaja v zelo različnih organizacijah. To prav gotovo vpliva na njihovo organiziranost. Glede na to bi lahko sklepali, da so zelo različne. Čeprav je res, da so zelo prilagodljive, pa vendar lahko pri vseh zasledimo nekatere skupne značilnosti. Prva takšna skupna značilnost specialnih knjižnic je zbirka knjižničnega gradiva, ki je osredotočena na ozko znanstveno ali strokovno področje. Gradivo je omejeno na ak¬ tualno znanstveno in strokovno literaturo, selekcionirano in pogosto tudi že priprav¬ ljeno za določene uporabnike. Ker gre za aktualno literaturo, je pri oblikovanju zbirke poudarek na serijskih publikacijah in informacijskih virih. Gradivo je vsebinsko čim bolj natančno obdelano ter prek podatkovnih zbirk dostopno uporabnikom. Informacije o znanstvenih dosežkih rabijo strokovnjaki pogosto za uporabo v praksi. Poleg relevant¬ nosti informacij je enako pomembna tudi pravočasnost. Zakon o knjižničarstvu poleg že naštetih nalog specialnih knjižnic navaja še usposabljanje uporabnikov za iskanje specializiranih informacij, ki so danes dostopne na zelo različnih medijih in tudi na različne načine. Med specialne knjižnice prištevamo tudi knjižnice, ki izvajajo knjižnično dejavnost v po¬ sebnih prilagojenih tehnikah za slepe in slabovidne ter specializirane informacijske centre. Vsebinsko obdelavo dokumentov in gradnjo specializiranih podatkovnih zbirk na posameznih znanstvenih, strokovnih in problemsko usmerjenih področjih koordinirajo osrednji specializirani informacijski centri. 2.5 NACIONALNA KNJIŽNICA V naravi stvari je, da imajo svoje središče. Vsaka država ima svoje glavno mesto. Vsaka dejavnost ima svojo osrednje področje. Navadno ima tudi vsaka dejavnost svojo osrednjo ustanovo. Tako so tudi knjižnice na določeni stopnji svojega razvoja dobile osrednjo institucijo. Ker je nastanek osrednje knjižnične institucije sovpadal z nasta¬ janjem nacionalnih držav, so te knjižnice dobile posebno mesto ne le v sami stroki, ampak tudi v sami nacionalni državi. Za razumevanje pomena in vloge nacionalne knjiž¬ nice je ta širši okvir ne le koristen, ampak tudi potreben. Nacionalna knjižnica je z vidika nacionalne samozavesti zelo pomembna. O tem zgovorno pričajo stare in še zlasti novejše stavbe nacionalnih knjižnic npr. v Londonu, Parizu, Zagrebu in tudi poskus grad¬ nje nove nacionalne knjižnice v Ljubljani. Vzrok za njeno gradnjo je res praktične narave, ker v Narodni in univerzitetni knjižnici primanjkuje prostora. Gotovo pa ni zgolj naključje, da je začetek gradnje časovno tesno povezan s slovensko osamosvojitvijo. Za narod in državo pomembna vloga, ki jo ima nacionalna knjižnica, je razvidna tako iz njenih tradicionalnih kot tudi sodobnih nalog. Knjižnica kot informacijsko središče ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ KHJIŽNIČtlA DEJAVNOST 2.5.1 Pomen in naloge nacionalne knjižnice Nacionalne knjižnice so osrednje knjižnice naroda oziroma države. Tako za narod kot za državo opravljajo pomembne funkcije. Zbirajo in hranijo vse pomembno natisnjeno ali drugače zapisano gradivo v državi in o državi ter delujejo kot depozitne knjižnice. S tem nacionalne knjižnice ohranjajo dokaze o civilizacijskem razvoju posameznega na¬ roda in tudi o njegovi trenutni razvojni stopnji, kakor jo izpričujejo pisni dokumenti. Z izdelavo tekoče nacionalne bibliografije omogočajo pregled nad zbranimi dokumenti ter oblikujejo temeljni in tudi najpopolnejši nacionalni informacijski vir za celotno natis¬ njeno ali drugače zapisano gradivo, pomembno za državo in narod. Bibliografski centri v nacionalnih knjižnicah z izdelavo bibliografij ustvarjajo nepogrešljiv vir bibliografskih informacij ne le za svoj narod, ampak tudi za celotno mednarodno skupnost. Njihovo mednarodno pomembnost povečuje poleg mednarodno dostopne nacionalne bibliografije lastnega naroda še povezava z drugimi nacionalnimi knjižnicami in vzajemno posredovanje bibliografskih informacij. Z vidika mednarodnih povezav je pomembna tudi reprezentativna zbirka tuje literature. Vse to omogoča neprestani pretok znanja z vseh področij znanosti, še zlasti pa s področja bibliotekarstva. Nacio¬ nalne knjižnice so v današnjem globalnem svetu križišča v svetovnem informacijskem omrežju. Če pa že so križišča, potem morajo biti organizirana tako, da "informacijski promet" oziroma pretok znanja poteka čim hitreje, brez "rdečih semaforjev". Nacionalno knjižnico postavljata vloga in poslanstvo za narodno in svetovno skupnost v vrh razvoja bibliotekarstva vsake države. Zaradi svojega doseženega razvoja - in pred¬ vsem zaradi tega! - je tudi sama po sebi usmerjevalka strokovnega razvoja knjižni¬ čarstva v nacionalnem okviru ter oblikovalka ali vsaj glavna sooblikovalka nacionalnega informacijskega sistema. Brez temeljite in stalne raziskovalne in razvojne dejavnosti je nacionalno in mednarodno poslanstvo nacionalne knjižnice okrnjeno. To pa se posle¬ dično odraža v celotnem nacionalnem knjižničnem sistemu. Pravijo, da je sistem toliko trden, kolikor je trden najšibkejši člen (podobno kot pri verigi). Toda trdnost najšibkejših členov - krajevnih knjižnic "na koncu Slovenije" ali šolskih knjižnic "na koncu hodnika" je močno odvisna od vitalnosti in odprtosti slovenske nacionalne knjižnice. 3 KNJIŽNIČARSTVO IN BIBLIOTEKARSTVO Če koga vprašamo, kaj mu pomeni beseda "knjižnica", bo kaj hitro odgovoril, da mu ta beseda pomeni stavbo, zbirko knjig, možnost za izposojo knjig in podobno. Ko pa ga vprašamo, kaj si predstavlja pod besedo knjižničarstvo, bo morda za hip pomislil, nato pa odgovoril: vse tisto, kar delajo knjižničarji v knjižnici. Odgovor je logičen in popolnoma v skladu z zdravo pametjo. Knjižničarstvo je vse tisto, kar so knjižničarji delali ali naj bi delali v knjižnicah v preteklosti, v sedanjosti in v prihodnosti. Kaj je Informacijsko opismenjevanje torej knjižničarstvo? Ker gre za nekaj, kar se ne dogaja spontano, ampak načrtno, ne moremo reči, da gre za dogajanje, ampak za dejavnost. Dejavnosti, s katerimi se ljudje ukvarjajo, so seveda zelo različne. Skupni sta jim vsaj dve značilnosti. Prvič so vse dejavnosti posledica potreb človeške družbe. Drugič pa opravljanje katerekoli dejavnosti omogoča njenim snovalcem in izvajalcem človeški razvoj in eksistenco. Od dejavnosti, ki jo opravljajo določene skupine usposobljenih ljudi, ima koristi širša družba in tudi sami izvajalci. Če družba ne bi imela koristi od določene dejavnosti oziroma dejavnost ne bi izponjevala njenih specifičnih potreb, potem takšna dejavnost nujno preneha, zamre. Prav tako pa dejavnost izgubi temelj za svoj obstoj, če nosilci določene dejavnosti v njenem iz¬ vajanju ne morejo več razvijati svojih osebnosti. Vse to velja tudi za knjižničarstvo. Če bi v opredelitev knjižničarstva hoteli zajeti preteklost, sedanjost in prihodnost, moramo reči, da je knjižničarstvo dejavnost, ki za družbo zbira, obdeluje, hrani in posreduje knjižnično gradivo. To knjižnično gradivo ni nič drugega kot na materialnih medijih shranjeni dosežki človekovega duha. Od stopnje tehnološkega razvoja so pač odvisni nosilci zapisanih človekovih spoznanj in načini njihovega zapisovanja. Knjižničarstvu moramo pripisati zasluge za to, da se človeško znanje iz preteklosti prek sedanjosti ohranja za prihodnost. Zanimivo bi bilo vprašanje, kdaj so ljudje začeli z zbiranjem znanja oziroma spoznanj in izkušenj z namenom, da jih posredujejo drugim ljudem svojega in prihodnjega časa. To se je zgodilo takrat, ko je človek v svojem osebnostnem razvoju dosegel takšno stopnjo razvoja, da je bil sposoben svoja spoznanja, izkušnje in doživetja posredovati drugim. V začetku sorodnikom, znancem, kasneje pa tudi popolnoma neznanim ljudem njihovega in prihodnjega časa. To stopnjo razvoja, ko je bil človek sposoben preseči svojo egocentričnost s tem, da je drugim posredoval svoje znanje - tisto torej, kar je bilo resnično njegovo -, smemo imeti za začetek človeške civilizacije. To je bila tudi edina resnična revolucija v dose¬ danjem človekovem razvoju. Človek je presegel svoj egoizem in začel ravnati altru¬ istično. Z drugimi deli ne le materialne dobrine, temveč tudi svoje znanje. Tisto torej, kar je z njim najtesneje povezano. In nekdo je moral tista spoznanja in znanja zbirati, jih urejati, hraniti in posredovati naprej. Vse to pa so oznake knjižničarske dejavnosti. Torej je knjižničarstvo v najširšem pomenu vzniklo hkrati z začetkom človeške ci¬ vilizacije. Ohranjalo je in "bilo hrana" za nadaljnji razvoj človeštva. Navadili smo se, da to zbiranje, urejanje, hranjenje in posredovanje znanja poimenujemo knjižničarstvo. V začetku gotovo ni bilo tako poimenovano. Današnje poimenovanje je povezano s knjigo. In prav je tako, ker je današnja znanost in kultura zgrajena na knjigi. Če pa bodo novi mediji informacijske in postinformacijske dobe prispevali človeštvu več, kot mu je knjiga doslej, potem bomo smeli to dejavnost poimenovati tudi kako drugače. Toda tudi tedaj bomo do knjige ohranili spoštljiv odnos, kajti brez nje tudi informacijske dobe ne bi bilo. SS Knjižnica kot informacijsko središče \ Bibliotekarstvo Bibliotekarstvo bi pravzaprav moralo pomeniti isto kot knjižničarstvo, vendar pod tem pojmom navadno razumemo vedo o knjižničarstvu. Za vsako dejavnost je značilno, da se prej ali slej začne ukvarjati sama s seboj. To pa počne z namenom, da bi odkrila osnove svoje dejavnosti ter zakonitosti svojega razvoja in delovanja. Znanost v bistvu pomeni zavest dejavnosti o sami sebi. Pomeni urejen, logičen sistem zakonitosti, ki so po eni strani zrcalo praktične dejavnosti, po drugi strani pa te zakonitosti prehitevajo praktično dejavnost in vplivajo na njen razvoj. Bibliotekarstvo kot znanost je torej miselni sistem zakonitosti, ki vladajo v knjižničarstvu in usmerjajo njegov razvoj, knjižničarstvo pa je kot praktična dejavnost "laboratorij" za preverjanje novih idej, ki se porajajo v bibliotekarstvu. 4 KNJIŽNIČAR IN BIBLIOTEKAR Podobno kot za opredelitev knjižničarstva in bibliotekarstva velja tudi za opredelitev pojmov bibliotekar in knjižničar. Uporaba oznake knjižničar velja predvsem za tisti profil poklica, ki bolj zadeva praktično in manipulativno delo v knjižnicah, oznaka bibliotekar pa se uporablja za strokovno in znanstveno delo v knjižničarstvu ali pa za delovna mesta v knjižnicah z znanstveno in strokovno literaturo. Oznako knjižničar uporabljamo tudi za poimenovanje delovnega mesta, ki ga lahko zasedajo knjižničarski strokovnjaki z različnimi nazivi. Ko govorimo o knjižnicah kot informacijskih središčih, morda celo pozabljamo, da je prvi, najhitrejši in tudi najbolj prilagodljiv informacijski vir v knjižnici prav knjižničar. Da bi to svojo vlogo "informacijskega vira" res dobro opravljal, mora knjižničar kar najbolje razviti štiri osebnostne in poklicne razsežnosti. Knjižničar mora biti: Predstavljene pojme moramo razumeti širše oziroma simbolno. Tako "bibliotekar" pomeni profesionalca v knjižničarski stroki. Gre za celoto znanj, ki knjižničarskemu strokovnjaku omogočajo suvereno gibanje znotraj stroke. Vključuje zlasti temeljito poznavanje teorije in prakse, dovolj široko in interdisciplinarno. "Antropotekar" je skovanka in nakazuje ciljnost in smiselnost prej opisanega pojma "bibliotekar". Če sploh v kateri stroki, potem je v knjižničarski smisel in cilj vseh strokovnih in drugih opravil in nalog človek. Gradivo zbiramo, ga obdelujemo in hranimo zato, da ga KltllŽNICNA DEJAVNOST mtmmm Informacijsko opismenjevanje posredujemo človeku. Kdo je ta človek? Če ga ne poznamo, če ne vemo dovolj o njem, potem se lahko zgodi, da bo celoten sistem zasnovan neustrezno. Celotna računalniška industrija se danes trudi, da bi oblikovala stroje in programe, prijazne človeku. Podobno je v avtomobilski industriji in tudi v vseh drugih, ki hočejo biti uspešne. Zato mora biti prvi del "bibliotekar" enakovredno uravnotežen s psihološkimi, sociološkimi in antro¬ pološkimi znanji. Kako zelo je to danes pomembno, izhaja že iz samega osnovnega načela sodobnega knjižničarstva, ki je povzeto v načelu splošne dostopnosti do znanja. Današnja stopnja razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije omogoča to splošno dostopnost. Toda le do virov. Za tradicionalnega knjižničarja je to dovolj. Cilj je dosežen. Za bodočega knjižničarja se tisto najbolj zanimivo tu šele začne. Kako omogočiti, da bo čim več znanja, shranjenega v naših knjižnicah, postalo človekova last. Človekova spo¬ sobnost sprejemanja znanja se do danes ni bistveno izboljšala. Ciklus knjige, ki doslej poteka od pisca do bralca, od ustvarjalca informacije do uporabnika informacije, se odslej podaljša za zelo zahtevno stopnjo: znanje, informacijo mora uporabnik "usvojiti". Težišče zanimanja bodočih in že današnjih bibliotekarjev se iz naveze z računalništvom prenaša na področje humanističnih znanosti: zlasti psihologije, sociologije, pedagogike, andragogike. Naveza z informacijsko tehnologijo je bila potrebna in bo seveda še, ampak če govorimo o trendih, ti gredo v smeri človeka. In prav je tako. Tretji temelj "bibliofilstvo" moramo prav tako razumeti širše. Termin vključuje običajni pomen, vendar je mnogo širši. Vključuje empatijo do knjižničarstva kot dejavnosti in do bibliotekarstva kot znanosti. Predstavlja emocionalni, pozitivni vrednotni odnos do profesionalnega področja. Če je pri prvem temelju "bibliotekar" poudarek na razumu, je tu poudarek na emociji, na sprejemanju stroke in vsega, kar je z njo povezano kot vrednote. Prvi (bibliotekar) in tretji temelj (bibliofil) sta celota. Študijski program za bibliotekarstvo je zasnovan tako, da vključuje čim bolj popoln opus znanj, ki jih potrebuje profesionalec. Ne vključuje pa "znanj" in spretnosti tretjega temelja" bibliofilstva. Ne naš slovenski program ne programi drugih šol. Pozitivni odnos do stroke je plemeniti virus, ki ga učitelji prenašajo študentom in ki ga vsa strokovna javnost prenaša mlajši generaciji. Tu ni predavanj ne kurikulov. Virus prihaja iz treh virov: iz profesionalnega etosa članov profesije, iz kolektivnega duha in iz temeljitega študija, ki vključuje ne le razum, ampak tudi človekovo čustveno in vrednotno razsežnost. Četrti temelj "antropofil" sekundira "antropotekarju. Še bolj je pomemben kot bibliofilstvo. Ne gre za pomehkuženo čustvenost v odnosu do uporabnikov, ampak za jasno zavest, da je vsak človek največja vrednota, da je neponovljiv, enkraten. Ta četrti temelj postavlja v pravi, vrednotni okvir tudi vsa znanja o človeku: psihološka, sociološka in vsa druga. Knjižničar oziroma bibliotekar, ki vključuje vse te štiri razsežnosti, ni poleg knjižnice nekakšen dodatni informacijski vir, marveč je pogoj, da je knjižnica sploh lahko živ vir informacij, znanja in modrosti. Knjižnica kot informacijsko središče KNJIŽIM DMOSI CITIRANI VIRI Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. 2003. Uradni list RS, št. 73 (29.07. 2003), str. [11085]-11097. Standardi za splošne knjižnice. Predlog. 2001. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, Državna matična služba za knjižničarstvo. Standardi za šolske knjižnice. Osnutek. 2001. Ljubljana: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, Sekcija za šolske knjižnice. UNESCO. Manifest o splošnih knjižnicah. 1994. Knjižničarske novice, št. 3. Priloga. Zakon o knjižničarstvu. 2001. Uradni list RS, let. 11, št. 87, str. 8685-8693 Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja.1966. Uradni list RS, št. 12 (29. II. 1966). Str. [8411-862. UPORABLJENI VIRI BERČIČ, Branko. O knjigah in knjižničarstvu: razvojne študije in analize. Ljubljana, 2000. CATES, Jean Key: Introduction to Librarianship. New York, 1990. HARISSON, Colin T. The Basics of Librarianship. London, 1996. ROTTCHER, Gunter. Basiskenntnis Bibliothek. Bad Honnef, 1995. Zakon o knjižničarstvu. Uradni list RS, let. 11, 2001, št. 87, str.8685-8693 Zbornik razprav. 10 let Oddelka za bibliotekarstvo : 1987-1997. Ljubljana, FF, Oddelek za bibliotekarstvo, 1998. V ^SBSsssmmsmaaaaBKammamammmmmtmm Informacijsko opismenjevanje KHIIŽNKtlA DEJAVKOST Serijske publikacije kot viri informacij (Cirila Gabron Vuk) UVOD Knjižnice ali informacijski centri nabavljajo, obdelujejo, hranijo in dajejo v uporabo knjižnično gradivo, ki ga imenujemo tudi knjižnična zaloga. Ta sestoji iz: 1. knjižnega gradiva, kamor spadajo zaključene publikacije (kot so knjige) in serijske publikacije (kot so časopisi itd.); 2. neknjižnega gradiva (kot so glasbeni tiski, kartografski dokumenti, multimedia itd.); 3. drobnih tiskov (kot so razglednice, letaki itd.). Knjižno gradivo lahko obstaja ali je izdano ali publicirano v različnih oblikah nosilcev informacij. Tako govorimo o pisani obliki (rokopisi prvopisi), tiskani obliki (tiskani viri na papirju), mikrozapisni obliki (mikrofilmi, miktofiši) in računalniški ali elektronski obliki (računalniške diskete, CD-ROM-i, magnetni trakovi, elektronski zapisi). SERIJSKE PUBLIKACIJE KOT VIRI INFORMACIJ Kaj je SERIJSKA publikacija (angl. Serial publication)? Strokovna definicija serijske publikacije po standardu ISO 2789:1991(E) opredeljuje to vrsto knjižnega gradiva kot publikacijo v tiskani ali netiskani obliki, ki izhaja v zaporednih delih, navadno z NUMERIČNIMI (ali številčnimi) in KRONOLOŠKIMI (ali časovnimi) oznakami, in ki namerava izhajati nedoločen čas, ne glede na njeno PERIODIČNOST (ali ponavljanje). Serijske publikacije sestavljajo: • časniki, • periodične publikacije, • vrstne publikacije, • knjižne zbirke. 1 ČASNIKI (angl. Nevvspapers) Časniki so serijske publikacije, ki izhajajo v točno določenih in pogostih intervalih, navadno dnevno, poltedensko, tedensko ali štirinajstdnevno. V tiskani obliki izhajajo na večjem formatu, na t. i. časopisnem (celuloznem) ali manj kakovostnem papirju. Praviloma so brez ovojnih strani, imajo impresum ali podrobne podatke o izdajatelju in kraju izdajanja, razdeljeni so na rubrike (zunanja politika, notranja politika, kultura, kronika, šport itd.), prispevki so tiskani v stolpcih. Prispevki prinašajo informacije o tekočih in dnevnih dogodkih in so namenjeni najširši javnosti. Imajo kronološko ali numerično štetje. Pri nas so dobro poznani časniki Delo, Večer, Dnevnik, Slovenske novice itd. Serijske publikacije kot viri informacij \SJt KIUIŽIUČNA DEMVNOSI 2 periodične publikacije (angl. Periodicals) Periodične publikacije so nezaključene ali ponavljajoče se serijske publikacije, ki pod istim naslovom izhajajo v rednih ali nerednih intervalih nedoločeno časovno obdobje. Posamezni zvezki so označeni ali z zaporedno številko ali z datumom ali z obojim. Značilnost periodičnih publikacij je različnost prispevkov in avtorjev v eni številki ali v vrsti številk. Standard ISO 9707 /6/ vključuje v definicijo vrstne publikacije, ne upošteva pa časnikov in knjižnih zbirk, medtem ko definicija Unesca časnike vključuje v periodične publikacije. Periodične publikacije sestavljajo: • časopisi, • druge periodične publikacije, • vrstne publikacije ali letopisi. 2.1 ČASOPISI Ti so STROKOVNI ZNANSTVENI ČASOPISI (angl. Joumals). V našem prostoru bi rekli strokovne znanstvene revije: npr. Časopis za zgodovino in narodopisje, Slavistična revija itd. To so periodične publikacije, ki praviloma izhajajo mesečno, dvomesečno, trimeseč¬ no, četrtletno ali polletno. So nosilci stro¬ kovne misli določenega strokovnega pod¬ ročja, objavljeni članki in prispevki pa prinašajo nova znanja in so pisani v skladu z normami in standardi znanstvenega pi¬ sanja, kar pomeni, da navajajo vire in lite¬ rature, povzetke v tujem jeziku, opremljeni so z mednarodno klasifikacijo za vsebino članka ali prispevka. Cas nrts r\mjKnsunjr in utnuira vjror. J«H ItMMOK l !\C.t i;mC*iAM>| m.BAMVSlMHM SRL T, U-T>tK tl ttf VTB.J-U. UC*U*V« HMUM Informacijsko opismenjevanje 9 l 7703S0‘934C03 1 SPLOŠNI ČASOPISI (ang. Magazines). V slo¬ venskem prostoru jih imenujemo magazini, najpogosteje kar revije: npr. Mladina, Glo¬ bus, Focus itd. Ti časopisi so oblika periodičnih publikacij, ki izhajajo tedensko, štirinajstdnevno ali mesečno in so namenjeni najširšemu krogu bralcev. Objavljeni članki in prispevki imajo vsebino aktualnih dogodkov, pisani pa so s tehtnejšim ali bolj analitičnim pristopom. Z odličnostjo, zaupanjem in tradicijo oblikujemo novo podobo bančne kultur Nova Ljubljanska banka e Ljubljanske banke d. d.. Ljubljana E ENO USPESNO LETO 2. 2 DRUGE PERIODIČNE PUBLIKACIJE To so periodične publikacije, ki izhajajo praviloma neredno ali občasno, vendar pogosteje kot enkrat letno. Objavljeni prispevki prinašajo informacije o delovanju ustanov ali združenj, ki so povezane z njihovim tekočim delovanjem, kot so posvetovanja, seminarji, razstave, organi¬ zacijske in proizvodne novosti itd. Sem štejemo strokovne in informativne biltene ali glasila podjetij, ustanov, združenj, šol, društev, družbenopolitičnih skupnosti, prireditev, sejmov, razstav itd. in zbornike ustanov, posvetovanj itd. H Serijske publikacije kot viri informacij KNJIŽNIČNA DEJAVHOST 3 VRSTE PUBLIKACIJE ALI LETOPISI (angl. Annuals) Te publikacije izhajajo enkrat letno in so navadno štete le z letnico. Izdajajo jih ustanove ali združenja, objavljene pa so informacije o njihovem delovanju. Sem štejemo letna poročila, koledarje, imenike, zbornike, razprave, spomenice, statistične letopise itd. % 2002 Informacijsko opismenjevanje ■MHHMBBnBMHNMMNBSHSra&EaSEHMIi X naborom predmetov to indijske Ido 2000/2001 2002 Svvets 6l£)& 'AUJJ3BŠS amšmifr TO.ua 'w> j uranu* mi Obstajajo matične publikacije, ki imajo vrsto stalnih prilog, kjer vsaka priloga obravnava določeno temo skozi časovni interval izhajanja (npr. Zdravstveno vars¬ tvo, ISSN 0351-0026). Druga oblika stalne priloge je taka, da obravnava vsaka številka priloge svojo temo (npr. Zdravstveno varstvo. Suplement, ISSN 1318-833X). Ta¬ ko prilogo imenujemo tematsko in se v knjižničnem katalogu obdela kot mono¬ grafska ali zaključena publikacija (ker ima svojega avtorja/avtorje in svoj naslov/ naslove glede na vsebino), prek podatka za zbirko pa je publikacija vezana na naslov stalne priloge, ki je serijska publikacija. 100 Serijske publikacije kot viri informacij KNJIŽI« DEJAVNOST Občasna ali enkratna priloga je taka, ki na matično ni vezana po vsebini, je le dodatek ali ilustracija matične publikacije. Taka priloga je lahko tematska in se v tem primeru v knjižničnem katalogu obdela kot monografska ali zaključena publikacija, če vsebinsko in oblikovno ustreza kriterijem monografske publikacije. V okviru revije Naš dom občasno izidejo enkratne priloge, ki obravnavajo najrazličnejše teme (npr.: Lep vrt, Pohištvo, Vitke in lepe itd.) iftt od Jamiai|a jo decembra Prave barve ra dobro Dočutie 8. Kazala, bibliografije Kazalo ali indeks je dodatek k določenemu naslovu serijske publikacije. Navadno izide ob zaključku letnika nekega naslova. Tako kazalo imenujemo letno kazalo in prinaša informacije o naslovih člankov in njihovih avtorjev, ki so sodelovali s prispevki v okviru določene serijske publikacije. Kazalo, ki prinaša informacije o naslovih člankov in njihovih avtorjev za daljše zaklju¬ čeno obdobje, imenujemo zbirno ali kumulativno kazalo. To kazalo seveda izide občasno. 101 KHJIŽHIČHA DEJAVHOST Informacijsko opismenjevanje Bibliografija člankov in prispevkov določenega naslova serijske publikacije je podobno kot kazalo v tesni povezavi s publikacijo. S kazalom se razlikuje po načinu obravnave vsebine, saj mora bibliografija slediti svojim zakonitostim obdelave. Podobno kot kumulativno kazalo tudi bibliografija obdela podatke za daljše zaključeno obdobje. Za neko serijsko publikacijo je lahko izdelanih več bibliografij glede na različna obdobja. Bibliografija je navadno avtorsko delo, tako da je ne moremo obravnavati kot serijsko publikacijo, temveč kot monografsko. LOKACIJA, ZALOGA SERIJSKIH PUBLIKACIJ V tem poglavju se bomo omejili na lokacijo in zalogo serijskih publikacij v knjižnici. Mesto ali lokacija, kamor odlagamo ali postavljamo periodične publikacije, je naj¬ pogosteje t. i. časopisna čitalnica ali njena bližina. V knjižnici, kjer je postavitev gradiva v prostem pristopu, so periodične publikacije ustrezno razporejene na določenih policah za periodiko, tako da imajo uporabniki prost dostop do gradiva in si lahko sami izbirajo naslove, ki jih zanimajo. Sistem, po katerem so razvrščene publikacije, je najpogosteje sistem UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), pri čemer ni pomemben jezik, ampak tema. Tako da so naslovi, ki obravnavajo isto temo, skupaj. V časopisni čitalnici so navadno na razpolago najnovejši (zadnji) letniki ali volumni posameznih naslovov periodičnih publikacij in časnikov. Starejši letniki, ki se vežejo ali spravljajo v mape ali ustrezne futerale, so odloženi ali v zaprtem skladišču ali pa v nekem prostoru, kamor imajo dostop tudi bralci ali pa samo izposojevalci knjižnice, ali pa so nedostopni za uporabnika zaradi nekakovostnega papirja (časniki). Predvsem za nacionalne časnike knjižnica poskrbi, da se vsebina prenese na mikrofilm ali v raču¬ nalniško obliko. V taki obliki je publikacija dostopna uporabniku, pregleduje pa jo s pomočjo mikročitalca ali prek računalnika. Nacionalne, centralne in univerzitetne knjižnice hranijo fizično zalogo starejših letnikov periodičnih publikacij, medtem ko splošne, šolske, inštitutske, specialne itd. knjižnice staro zalogo izločajo po določenem časovnem obdobju. Drugače je s serijskimi publikacijami, ki so vrstne publikacije aii knjižne zbirke. Te so pravzaprav napol serijske, napol monografske publikacije. Njihova postavitev ali lokacija je navadno skupaj z monografskimi publikacijami in tudi sistem izločanja, tam, kjer ta obstaja, ni tako strog kot pri periodičnih publikacijah. Danes se v našem nacionalnem prostoru gradi vzajemna podatkovna zbirka knjižničnih gradiv, med njimi tudi serijskih publikacij, ki jih imajo knjižnice v Sloveniji, ki so vključene v vzajemni sistem obdelave. Uporabnikom so tako dostopni podatki o zalogi naslovov serijskih publikacij v Sloveniji, ki obstajajo v posameznih knjižnicah, prek javno dostopnega računalniškega kataloga ali OPAC-a (ang. Open Access Catalogue). 102 Serijske publikacije kot viri informacij KNJIŽNIČNA DEJAVNOST SERIJSKE PUBLIKACIJE NA ELEKTRONSKIH MEDIJIH Serijske publikacije kot viri informacij na elektronskih medijih so rezultat hitro se razvijajoče tehnologije, kot sta optična tehnologija in medmrežje (ang. Internet), s pomočjo katerega je mogoč prenos datotek, kjer so zabeležene informacije o serijskih publikacij. To obliko gradiva upravlja računalnik ali računalnik in nanj priključena določena oprema (npr. predvajalnik za CD-ROM, ang. CD-ROM player) glede na to, ali gre za dostop na daljavo ali za lokalni dostop. Dostop na daljavo pomeni, da uporabnik ne more prijeti fizičnega nosilca (diskete, CD-ROM-a), temveč je dostop do informacije ali vira mogoč le s pomočjo računalniškega terminala, ki je priključen na računalniški sistem ali v računalniško mrežo. Informacija je shranjena v računalniškem pomnilniku, pri osebnih računalnikih, ki jih imamo tudi doma, pa na trdem disku. Lokalni dostop pomeni, da imamo serijsko publikacijo ali na disketi ali CD-ROM-u in jo pregledujemo tako, da nosilca informacij vstavimo v računalnik ali nanj priključeno določeno opremo, kar je tipično za osebni ali mikroračunalnik. 1 ELEKTRONSKI ČASOPISI V svetu je v zadnjih letih nastala zelo široka ponudba serijskih publikacij, predvsem časopisov in časnikov, v elektronski obliki, kar pomeni, da lahko dosegamo naslove prek medmrežja ali disket in CD-ROM-ov. Elektronski časopis je lahko: • reprodukcija tiskane oblike ali • elektronska verzija poleg tiskane oblike. Reprodukcija tiskane oblike časopisa v elektronsko je še posebej uporabna, ko je časopis ali časnik v trdi kopiji bodisi težko dostopen ali pa sploh nedostopen zaradi starosti vira ali slabega papirja ali zaradi omejenega števila izvodov. V takem primeru se določen naslov ali skenira ali preslika in spravi v elektronsko obliko. Lahko se vsebina prenese na disketo ali CD-ROM, lahko pa je dostopna na medmrežju. Tako ima uporabnik možnost pregledovati določen reproduciran naslov serijske publikacije prek lokalnega dostopa oziroma prek dostopa na daljavo. Elektronska verzija časopisa je publikacija, ki je izdana hkrati s publikacijo z istim naslovom na papirju oziroma je na voljo za uporabo le v elektronski obliki. Elektronski časopis ali časnik je mogoče pregledovati prek lokalnega dostopa na CD-ROM-u ali disketi ali pa na daljavo na medmrežju. Dostop do določenega naslova na medmrežju omogoča t. i. URL- naslovni sistem (ang. Uniform Resource Locator ali enotni naslov vira), ki določa lokacijo elektronskega časopisa v računalniškem omrežju. URL sestavljata identifikator servisa in navedba protokola, ki pomeni dostop do določenega naslova. Primer naslova za elektronsko obliko Uradnega lista RS je: htto://www.uradni-list.si/ulonline/index.htm . mmmmmmmammmmmmmmmm Informacijsko opismenjevanje KNilŽNIGIA DDAVNOST 2 PODATKOVNE ZBIRKE ELEKTRONSKIH ČASOPISOV Omenili smo že, da v svetu skokovito narašča število naslovov elektronskih periodičnih publikacij, dostopnih na medmrežju. Glede na ponudbo so začeli delovati servisi, ki ponujajo uporabnikom zbirke podatkovnih baz z elektronskim dostopom do naslovov. Te so danes v svetu zelo številčne in so na trgu ponudbe kot informacijski konzorciji. Vsebinsko so zbirke baz raznovrstne, ker so namenjene uporabnikom z različnih področij človekovih znanj, do njih pa vstopajo uporabniki ali brez plačila, če so člani določenih akademskih asociacij ali ustanov in pri tem ustanove poskrbijo za plačilo letnih naročnin, obstajajo pa tudi zbirke, ko mora uporabnik plačati posamezne poizvedbe. Pri nas je med drugimi na voljo zbirka podatkovnih baz z imenom eIFL Direct, ki opravlja nalogo informacijskega konzorcija za knjižnice. To je t. i. skupni projekt ustanov Zavoda za odprto družbo za Slovenijo, servisa EBSCO Publishing in knjižnic devetintridesetih držav. V konzorciju je na voljo okoli 3.500 naslovov časopisov, s polnimi besedili člankov s področja poslovnih ved, humanistike, družboslovja in drugih akademskih disciplin. Ponuja tudi polna besedila svetovno znanih magazinov in časnikov. Konzorcij Eifl Direct je brez plačila dostopen uporabnikom, ki so člani neke knjižnice. Omejitev za vstopanje ni, saj lahko zbirko podatkovnih baz hkrati uporablja neskončno število uporabnikov. Prav tako je neomejeno tiskanje in shranjevanje besedil. UPORABLJENI VIRI AMBROŽIČ, M. Definicije za potrebe zbiranja statističnih podatkov o delu knjižnic. Ljubljana: NUK, Enota za razvoj knjižničarstva, 1997. International standard ISO 8. Documentation. Presentation of periodicals. 1977. International standard ISO 3297. Documentation. International standard serial numbering (ISSN). 1986. International standard ISO 2789. Information and documentation. International library statistics. 1991. ISBD(S). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997. ISBD(ER). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 2000. Osnove knjižničarstva. Ljubljana: Posebna izobraževalna skupnost za kulturo, 1987. Sorošev informacijsko-knjižničniprogram pri ZBDS. EIFL direct. [citirano 2001-08-07] Dostopno na svetovnem spletu: http://www.zbds-zveza.si/soros_eifl.html. ŠTULAR SOTOŠEK, K. Sorošev informacijsko-knjižnični program. Knjižničarske novice, let. 11, 2001, št. 1-2. VESELKO, M. Osnove bibliologije in bibliografije. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo, 1984. Podatkovne zbirke x KNJIŽHIČMA DEJAVHOST Podatkovne zbirke (Maja Žumer) 1 DEFINICIJA PODATKOVNE ZBIRKE Po formalni definiciji je podatkovna zbirka (tudi zbirka podatkov, baza, skladišče podatkov) model okolja, iz katerega podatki izhajajo, in je osnova za tvorbo novih informacij o tem okolju. Bolj neformalna definicija pa pravi, da gre za sistematično zbrane in organizirane podatke, ki služijo poizvedovanju. Sama definicija ne določa, na kakšen način so podatki shranjeni, in je torej neodvisna od uporabljene tehnologije. Podatkovna zbirka so torej lahko v urejeni kartoteki spravljeni osebni podatki, pa tudi podatki o finančnih transakcijah v računalniku. Zaradi velike razširjenosti računalniških podatkovnih zbirk pa večina, ko govori o podatkovnih zbirkah, v resnici misli le na računalniške. V tem ožjem pomenu bomo podatkovne zbirke obravnavali tudi v tem priročniku. 2 VRSTE PODATKOVNIH ZBIRK Podatkovne zbirke lahko opisujemo in obravnavamo glede na različne kriterije. 2.1 ZBIRKE GLEDE NA TIP PODATKOV Glede na to, kakšne vrste so podatki, shranjeni v zbirki, jih delimo v: • besedilne Gre za zbirke, v katerih je večina podatkov zapisanih kot besedilo. Besedilne zbirke pogosto delimo še v zbirke s polnim besedilom (npr. celotno besedilo leposlovnega dela, zbirka celotnih besedil člankov) in strukturirane, katerih tipični predstavniki so bibliografske zbirke. • numerične Zbirke, v katerih so podatki pretežno številke. Navadno služijo za računanje. Primer so npr. zbirke statističnih podatkov. • zvočne Podatki v takih zbirkah so zvočni, npr. zbirka glasbenih posnetkov, zvočnih efektov. • slikovne Te zbirke vsebujejo slike, ki so lahko mirujoče ali gibljive (video). • večvrstne Kombinacija dveh ali več prej naštetih tipov, npr. elektronske enciklopedije. 2.2 ZBIRKE GLEDE NA NOSILCA Podatkovne zbirke delimo tudi glede na fizičnega nosilca: trdi disk, CD-ROM, DVD, disketa, magnetni trak,... Nosilec je pomemben, ker po eni strani predstavlja zahtevo soncam Informacijsko opismenjevanje KfUlŽNIČHA ODAVNOST po računalniški opremi, ki jo moramo imeti za uporabo zbirke, po drugi strani pa nosilec lahko pomembno vpliva na organizacijo zbirke; na magnetni trak npr. lahko zapišemo le sekvenčno zbirko. 2.3 ZBIRKE GLEDE NA AŽURIRANJE Glede na ažuriranje zbirke delimo na statične, to je take, katerih vsebina se s časom ne spreminja, in dinamične. Vsebina dinamičnih zbirk se s časom spreminja: lahko se podatki samo dodajajo, lahko pa se v celoti ali delno spreminjajo. 2.4 ZBIRKE GLEDE NA DOSTOP Lokalne so tiste zbirke, po katerih lahko poizvedujemo samo, če neposredno delamo na računalniku, kjer je zbirka instalirana. On-line dostopne zbirke lahko uporabljamo s katerega koli računalnika, ki je v istem omrežju: to je lahko vse od lokalne računalniške mreže (LAN) do svetovne mreže mrež, Interneta. Na drug način pa o vrsti dostopa govorimo tudi, kadar razlikujemo med javno dostopnimi zbirkami in tistimi, do katerih je dostop omejen: omejen samo na neko skupino uporabnikov, ali pa je uporabo treba plačati. 2.5 ZBIRKE GLEDE NA ORGANIZACIJO Gre za najbolj 'računalniški' pogled na zbirke. Čeprav delno vpliva na funkcionalnost zbirke in hitrost poizvedovanja, to razvrščanje za uporabnika ni najpomembnejše. Zato le nekaj izrazov, ki se uporabljajo: sekvenčne, hierarhične, invertirane, relacijske zbirke, pa hipertekst, hipermedija,... 3 PODATKOVNE ZBIRKE KOT INFORMACIJSKI VIRI 3.1 KNJIŽNIČNI KATALOG Katalog knjižnice je podatkovna zbirka, ki jo uporabniki knjižnice najpogosteje upo¬ rabljajo. Programska oprema, s katero se uporabniki pri tem srečajo, je on-line javno dostopni katalog, ki ga najpogosteje poznamo po angleški kratici OPAC (Online Public Access Catalogue). S poizvedovanjem po katalogu uporabniki sami (ali s pomočjo knjiž¬ ničarja) ugotavljajo, ali je med gradivom knjižnice tako, ki bi rešilo njihove informacijske zahteve (vprašanja). Če naj katalog izpolnjuje vse funkcionalne zahteve, mora omo¬ gočati poizvedovanje po različnih kriterijih. Seveda pa moramo, če hočemo vse mož¬ nosti izkoristiti, dobro poznati strukturo bibliografskega zapisa, pa tudi pravila, po kate¬ rih so posamezni podatki v njem oblikovani. Podatkovne zbirke x KmiŽHIČItt BEJAVNOSI Ker se uporabniki med seboj po svojem znanju, izkušnjah in potrebah zelo razlikujejo, ima večina računalniških katalogov na voljo različne vmesnike, med njimi tudi zelo preproste, ki v precejšnji meri spominjajo na spletne iskalnike. Iskanje ustreznega gradiva pa ni edina informacijska potreba, ki jo lahko zadovolji poizvedovanje po katalogu. Lasten katalog ali katalog drugih knjižnic je pomemben informacijski vir tudi za knjižničarja: pri usklajevanju nabave, kot pripomoček za katalogizacijo, pri preverjanju bibliografskih podatkov, za ugotavljanje karakteristik knjižnične zbirke... V svetu obstajajo številni programski paketi za vodenje knjižničnih katalogov, ki so sicer po osnovni funkcionalnosti podobni, po vmesnikih (in uporabljenih katalogizacijskih pravilih ter značilnostih bibliografskega zapisa) pa zelo različni. Posebej je treba omeniti še eno posebno vrsto katalogov: vzajemne kataloge. Vzajemni katalog je računalniška verzija centralnega kataloga, skupnega kataloga več knjižnic. Vzajemni katalog je torej katalog več knjižnic, ki ga te tvorijo skupaj, prestavlja pa jim pomembno orodje za medknjižnično izposojo, pa tudi prihranek pri katalogizaciji. Vzajemni katalog je pomembno orodje tudi za uporabnika, saj lahko v njem preveri, v kateri knjižnici bo lahko dobil želeno gradivo. 3.2 NACIONALNE BIBLIOGRAFIJE Nacionalna bibliografija je natančen popis vsega, kar izide v neki državi. Nekatere države (tudi Slovenija) vključujejo tudi prek meja izdane publikacije, ki so del tako imenovane nacionalne zbirke (dela v nacionalnem jeziku, svojih avtorjev, o državi). Številne države poleg (nekatere celo namesto) tiskane verzije izdajajo nacionalno bibliografijo tudi v elektronski obliki: na CD-ROM-u ali on-line dostopno. Elektronske nacionalne bibliografije so po vmesniku in funkcionalnosti podobne knjižničnim katalogom, se pa v nekaterih lastnostih tudi razlikujejo, npr. po možnostih sortiranja in shranjevanja zadetkov. Nacionalne bibliografije (tuje in lastne) so izredno pomembno orodje knjižničarju, so pa lahko informacijski vir tudi končnemu uporabniku. V nacionalni bibliografiji dobimo najpopolnejše in preverjene podatke o publikacijah, založnikih, o avtorjih. 3.3 CITATNI INDEKSI Citatni indeksi so posebna oblika bibliografskih zbirk. Zasnovani so bili v šestdesetih letih 20. stoletja kot pripomoček za iskanje člankov na neko določeno temo. Najbolj znani so citatni indeksi, ki jih pripravlja ISI: Science Citation lndex (naravoslovje in tehnika), Social Science Citation lndex (družboslovje) in Arts and Humanities Citation lndex 10 ] Informacijsko opismenjevanje KNJIŽNIČNA DDAVNOSI (humanistika). Članki, opisani v njih, ne vsebujejo vsebinskih oznak, ampak le seznam vseh citatov. Uporaba citatnih indeksov je zasnovana na predpostavki, da so dela, med katerimi obstaja vez citiranja, vsebinsko sorodna. Če torej najdemo en članek, ki ustreza naši informacijski potrebi, bomo s sledenjem citatov (aktivnega in pasivnega citiranja) zbrali mrežo med seboj vsebinsko povezanih člankov. Citatni indeksi se pogosto uporabljajo tudi kot orodje za vrednotenje znanstvenega dela. Osnova za to je predpostavka, da je citiranje mera za kakovost, pomen, vpliv. Število citatov, ki jih je prejel neki članek v določenem časovnem obdobju (to je faktor vpliva), naj bi torej odražalo kakovost članka, posredno pa tudi kakovost njegovih avtorjev in znanstvenega časopisa, v katerem je objavljen. 3.4 TEMATSKE BIBLIOGRAFSKE ZBIRKE Zelo pomembne so bibliografske zbirke, ki pokrivajo neko tematsko področje, npr. kemijo, matematiko, psihologijo. V njih shranjeni bibliografski zapisi so po svoji strukturi podobni zapisom v knjižničnem katalogu, so pa navadno bolj podrobno vsebinsko opredeljeni in vsebujejo pogosto tudi izvleček. Pri poizvedovanju je poudarek na poizvedovanju po vsebini: klasifikacijski oznaki, predmetnih oznakah, pogosto tudi po deskriptorjih v tezavru. Za kakovostno poizvedovanje po teh zbirkah je potrebno dobro poznavanje terminologije. Sodobne tematske podatkovne zbirke pogosto poleg bibliografskega zapisa vsebujejo tudi polna besedila člankov ali pa (v primeru zbirk na internetu) povezavo na polno besedilo. 3.5 DRUGI VIRI Poleg prej naštetih tipičnih bibliografskih zbirk poznamo še zelo različne druge zbirke. Primeri so slovarji, enciklopedije, celotna leposlovna in znanstvena dela, elektronski časopisi. Ker gre za zbirke, ki so namenjene zadovoljevanju zelo različnih potreb zelo različnih skupin uporabnikov, so tudi organizirane na zelo različne načine, različni so upo¬ rabniški vmesniki in načini oblikovanja poizvedb. Če tako zbirko uporabljamo, moramo poznati njeno vsebino in namen in se seznaniti z načinom poizvedovanja. Kot poseben primer v tej skupini lahko navedemo tudi tako imenovane spletne iskalnike. Gre za orodja različnih proizvajalcev, starejšim (Alta Vista, Lycos, Yahoo...) so se pridružili novejši (npr. Coogle) in lahko pričakujemo vedno nove, vsi pa ponujajo iskanje po splet¬ nih straneh. Kljub nekaterim bolj ali manj vidnim razlikam imajo precej skupnega: vmes¬ nik za poizvedovanje je zelo preprost, poizvedujemo po ključnih besedah, rezultati (zadetki) pa so urejeni padajoče po verjetni relevantnosti. Praviloma je zadetkov zelo veliko (tudi več milijonov zadetkov ni izjema). Zavedati pa se moramo, da ocena rele¬ vantnosti zadetkov (in s tem vrstni red zadetkov) ni osnovana na razumevanju naše Podatkovne zbirke x KNJIŽIM DEJAVNOST informacijske potrebe, ampak na tem, kje na spletni strani in kako pogosto se ključna beseda pojavi. Pri poizvedovanju po spletnih straneh pa ni odveč še opozorilo, da pri spletnih straneh nimamo nikakršnega zagotovila o njihovi pravilnosti oziroma kakovosti. Pri podatkovnih zbirkah (podobno kot pri 'klasičnih' publikacijah) proizvajalec, založnik zagotavlja kakovost. Zanesemo se torej lahko, da bo podatkovna zbirka, ki jo pripravlja ugledna organizacija, kakovostna, popolna in brez napak. Pri spletnih straneh nasploh take garancije nimamo, zato moramo biti pri uporabi informacij previdnejši. To pa seve¬ da ne pomeni, da na spletu ne najdemo tudi zelo koristnih in kakovostnih informacij. 4 POIZVEDOVANJE 4.1 POTEK POIZVEDOVANJA Poizvedovanje po podatkovnih zbirkah ni preprost proces in poteka v več fazah. Prvi korak predstavlja pretvorba informacijske potrebe v vprašanje. Knjižničarji ta postopek že dolgo poznamo kot referenčni pogovor in vemo, da ni vedno preprost. Naslednji korak je izbira vira, temu pa potem sledi oblikovanje poizvedbe v ožjem pomenu besede. Sledi prikaz rezultatov (zadetkov) in pregled ter ocena njihove relevantnosti. Glede na oceno kakovosti rezultata poizvedbe s poizvedovanjem zaključimo, ali pa vrnemo na katero od prejšnjih faz. Na sliki 1 so shematično prikazani postopki pri poizvedovanju. V Slika 1: Potek poizvedovanja 70f Informacijsko opismenjevanje 4.2 IZBOR VIRA (PODATKOVNE ZBIRKE) Ko je uporabnik (sam ali s pomočjo informacijskega strokovnjaka) oblikoval vprašanje, je na vrsti naslednja faza: izbira najprimernejšega vira. Izbiramo glede na tip vprašanja, glede na tematiko, zahtevnost in seveda med viri, ki so nam dostopni. Včasih je odločitev povsem preprosta, pogosto pa imamo na voljo več možnih virov. V takem primeru uporabimo najlaže dostopnega, najcenejšega, takega z najugodnejšim vmesnikom. Sposobnost, da za svojo informacijsko potrebo izberemo najprimernejši vir, je pomemben del informacijske pismenosti. 4.3 OBLIKOVANJE POIZVEDBE Ta faza je osrednji del poizvedovanja. Vprašanje moramo preoblikovati v obliko, primerno za izbrano zbirko. Nekatere zbirke dopuščajo vnos vprašanja kar v naravnem jeziku, za večino pa potrebna formalizirana oblika. Najpogostejša sta logični izraz in poizvedovalni obrazec. V obeh primerih najprej analiziramo vprašanje in se odločimo, kateri so najpomembnejši koncepti. V naslednjem koraku se odločimo, na katera iskalna polja bomo te koncepte omejili. Pri tem smo seveda omejeni z naborom iskalnih polj, ki so na voljo. Pri izbiri ustreznih vrednosti iskalnih polj si lahko pomagamo s pregledovanjem slovarjev polj, to je seznamov vseh vrednosti, ki v tem polju v zbirki nastopajo. Pogosto lahko posamezno vrednost označimo kar v slovarju in jo prenesemo v logični izraz ali poizvedovalni obrazec. 4.3.1 Logični operatorji Najpreprostejša poizvedba je zahteva, da zapis kjerkoli vsebuje neki niz znakov, npr. poizvedba gledališče pomeni zahtevo, da se ta beseda pojavi v zapisu. Lahko bolj natančno zahtevamo, da nastopa niz znakov v nekem polju: Tl = gledališče pomeni zahtevo, da je navedena beseda v naslovu, PY = 1999 pa določa leto izdaje. 110 Podatkovne zbirke KNJiŽtllČHA DEJAVNOST Take preproste zahteve pa lahko tudi kombiniramo v logične izraze. Pri tem upo¬ rabljamo logične operatorje. Logične ali Boolove operatorje je sredi devetnajstega stoletja vpeljal angleški matematik George Boole. Pri poizvedovanju uporabljamo operatorje AND (logični IN), OR (logični ALI) in NOT (v pomenu AND NOT, logični IN NE). Operator AND pomeni zahtevo, da sta hkrati izpolnjena oba navedena pogoja. Shematično ga prikažemo: r v J Med zadetki bodo torej le zapisi, ki vsebujejo hkrati besedi film in gledališče. An B Operator AND predstavlja presek dveh množic. 111 I ■■ Informacijsko opismenjevanje Če operanda povežemo z operatorjem OR, zahtevamo, da je izpolnjen vsaj eden od pogojev, lahko tudi oba. Shematično: \_ s Zadeti bodo zapisi, ki vsebujejo besedo gledališče, tisti, ki vsebujejo film, pa tudi tisti, ki vsebujejo oba. AuB Operator OR lahko predstavimo kot unijo dveh množic. Operator NOT je pri poizvedovanju skrajšana oblika kombinacije operatorjev AND in NOT, kar pomeni, da zahtevamo, da je izpolnjen prvi pogoj, drugi pa ne. -_____-v V--- m Podatkovne zbirke iSKORaamism^csrau«.* Zadeti bodo torej vsi zapisi, ki vsebujejo besedo gledališče, pa ne vsebujejo besede film. A-B Operator NOT predstavlja razliko množic. Sestavimo lahko tudi bolj zapletene logične izraze, tako da v istem logičnem izrazu nanizamo več operandov in operatorjev. Pri tem moramo upoštevati, da imajo logični operatorji različne prioritete. Operatorja AND in NOT imata višjo prioriteto kot OR, kar pomeni, da se bosta v izrazu izvršila pred OR. Če želimo vrstni red izvrševanja spremeniti, tako kot v matematičnem izrazu uporabimo oklepaje. Uporabljamo samo okrogle oklepaje, vendar v poljubno globino. Oklepaje včasih uporabimo tudi zato, da je logični izraz preglednejši. Na primer logični izraz (gledališče OR film) NOT režija pomeni vse zapise, ki govore o gledališču in filmu, vendar ne o režiji. Če pa bomo zapisali gledališče OR film NOT režija bomo dobili vse zapise o gledališču in vse zapise o filmu, ki hkrati ne vsebujejo besede režija. Raziskave vedno znova potrjujejo, da imajo uporabniki težave z logičnimi operatorji. Pomen logičnih operatorjev se namreč razlikuje od rabe v vsakdanjem jeziku. Če se v vprašanju pojavi veznik 'in' (npr. 'Zanima me vse o mačkah in psih'), moramo v logičnem izrazu uporabiti operator OR. 'Ali' ima v vsakdanjem jeziku pomen ali-ali. Težavo pred¬ stavlja tudi to, da so v izrazu vsi operandi med seboj enakovredni. Zaradi teh in drugih težav so bile uvedene številne izboljšave, med njimi tudi poizve¬ dovalni obrazec. Informacijsko opismenjevanje x KKJIŽmČNA DEJAVNOST 4.3.2 Poizvedovalni obrazec Poizvedovalni obrazec je vedno bolj razširjena oblika poizvedovanja. Uporabnik v okenca vpisuje svoje zahteve. Če je izpolnjenih več okenc, med njimi navadno velja privzeti operator AND, zahtevamo namreč, da so izpolnjeni vsi pogoji hkrati. Tako se izognemo eksplicitni uporabi logičnih operatorjev. Seveda pa je tak način manj fleksibilen, saj lahko poizvedujemo samo po tistih poljih (iskalnih elementih), ki jih je predvidel načrtovalec. 4.3.3 Krajšanje (odrez) Krajšanje je še eden od postopkov pri oblikovanju poizvedbe. Gre za uporabo poseb¬ nega znaka, ki nadomesti niz znakov. Pri krajšanju z dogovorjenim znakom (najpo¬ gostejša sta * in $) nadomestimo niz znakov poljubne dolžine. Najpogostejša je uporaba desnega krajšanja, nekatere zbirke pa dopuščajo tudi krajšanje z leve in /ali v sredini. Če na primer v poizvedbi zapišemo hiš* bomo med zadetki našli vse zapise, kjer se neka beseda začne s temi tremi znaki, torej: hiša, hiše, hišni, hišnik, pa tudi hiš. ‘račun nam pomeni račun, obračun, poračun... Posebna oblika krajšanja je maskiranje, pri katerem s posebnim znakom (maskirnim znakom) nadomeščamo en znak. Najpogostejši maskirni znak je L 4.4 PRIKAZ REZULTATOV Ko se je poizvedba izvršila, se nam izpiše obvestilo o številu zapisov, ki ji ustrezajo. Tem zapisom navadno pravimo zadetki. Včasih zadetkov tudi ne dobimo. To lahko pomeni dvoje: naredili smo napako pri oblikovanju poizvedbe ali pa v izbrani podatkovni zbirki ni zapisov, ki bi ustrezali naši informacijski potrebi. Najpogosteje pa zadetke dobimo; obvestilu o njihovem številu včasih že sledi njihov seznam, v katerem so samo nekateri najpomembnejši podatki. O relevantnosti posa¬ meznih zadetkov se lahko odločamo že na temelju teh najpomembnejših podatkov, če nam to ne zadostuje, izpišemo za posamezen zadetek več podatkov. Pri večini zbirk imamo na voljo več različnih izpisnih formatov. Razlikujejo se tako po naboru prikazanih podatkov, kot tudi po videzu. Pri bibliografskih zbirkah so najpogostejši formati: kopija kataložnega listka, format z imeni polj in izpis celotne vsebine formata MARC. Eden m Podatkovne zbirke ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ KHIIŽtDdH DEJAVNOST od teh je navadno privzet (najpogosteje oblika kataložnega listka), to nastavitev pa lahko kadarkoli spremenimo. Za lažje pregledovanje rezultatov imamo lahko na voljo tudi sortiranje. Od programske opreme je odvisno, po kolikih in katerih ključih lahko rezultate uredimo, najpogostejši so leto izdaje, avtor in naslov. Poleg prikaza na zaslon imamo pogosto možnost tiskanja rezultatov poizvedbe, večina pa omogoča tudi shranjevanje zadetkov na datoteko. Ta možnost je zanimiva pred¬ vsem, kadar želimo rezultat poizvedbe neposredno prenesti v drug programski paket, npr. urejevalnik besedila. 4.5 VREDNOTENJE REZULTATA POIZVEDBE 4.5.1 Odziv (priklic) in natančnost (preciznost) Poznamo dve meri za ocenjevanje kakovosti poizvedbe: odziv in natančnost. Zbirka in rezultat poizvedbe sta shematično predstavljena na sliki 2. V zbirki je za našo poizvedbo R relevantnih zapisov. Med našimi zadetki je r relevantnih in š nerelevantnih (šum). VBmsmammmmm Informacijsko opismenjevanje Odziv je definiran kot razmerje med številom relevantnih zadetkov in številom vseh relevantnih zapisov v zbirki: odziv = r / R Odziv je torej največ 1 (ali 100 %), ko smo v rezultatu poizvedbe zajeli vse relevantne zapise v zbirki. Z odzivom merimo, v kolikšni meri nam je uspelo zajeti možna relevantne zapise. Odziv povečujemo s širjenjem poizvedbe, npr. z uporabo operatorja OR. Natančnost je razmerje med številom relevantnih zadetkov in številom vseh zadetkov: natančnost = r / (r+š) Tudi natančnost je največ 1 (ali 100 %), kadar med zadetki nimamo šuma. Natančnost nam meri, koliko šuma smo dobili med zadetki. Natančnost povečujemo z oženjem poizvedbe (z uporabo operatorjev AND in NOT). Pri poizvedovanju praviloma težimo k čim večjemu odzivu in natančnosti. Zavedati pa se moramo, da sta ti dve meri na neki način povezani. Mehanizmi, s katerimi pove¬ čujemo odziv, praviloma zmanjšujejo natančnost in obratno: če večamo natančnost, se bo praviloma odziv zmanjševal. Pri izboljševanju poizvedbe se moramo torej odločiti, kateri kriterij nam je pomembnejši. Odločali se bomo glede na uporabnikovo infor¬ macijsko potrebo in okoliščine. Če nam je bistveno, da zajamemo vse razpoložljive infor¬ macije, bomo morali računati s tem, da bomo dobili tudi precej šuma. Če pa se želimo izogniti šumu, tvegamo, da ne bomo zajeli vseh informacij. Vodnik po iskalnih orodjih na internetu in podatkovne zbirke s polnimi besedili člankov KNJIŽMDMOST Vodnik po iskalnih orodjih na internetu in podatkovne zbirke s polnimi besedili člankov (Savina Zvvitter) 1 ISKALNA ORODJA NA INTERNETU Različna iskalna orodja na internetu lahko bolje uporabljamo, če vemo, kako so za¬ snovana, in če poznamo posebnosti in zakonitosti vsakega posebej. Vsak ima lahko prav posebne značilnosti in zahteve. Iskalna orodja so razvrščena glede na njihovo uporabnost. Ob vsakem je naveden tudi naslov. Temu sledijo pravila in navodila za uporabo ter nekaj skromnih primerov. Več primerov lahko vedno najdemo na sami strani. Namen tega prispevka je na enem mestu zbrati najuporabnejše namige za uporabnika različnih orodij. Na koncu je pregledna tabela, ki povzema nekaj zna¬ čilnosti iskalnih orodij, nekaj osnovnih namigov za iskanje in seznam drugih upo¬ rabnih člankov. NAJDI.Sl ( www.naidi.sn Osnovno iskanje Najdi.si je med slovenskimi indeksi skupaj z Matkurjo (Matkurja.com) največkrat uporabljen. Njegova dobra lastnost je v tem, da lahko izbiramo samo med slovensko mrežo ali med svetovnim spletom, ter v tem, da lahko postavljamo zahteve v slovenščini in v precej naravnem jeziku. V osnovnem iskanju ne upošteva Boolovih operatorjev in mu težko smi¬ selno omejimo iskanje. Pri tem nam nekoliko pomagajo zbirke, v katere so strani urejene. Napredno iskanje Omogočeno je za slovenske medmrežne strani. Ob izboru takega načina se nam odpre okno s številnimi omejevalnimi polji. Omejitev do besedah Izbiramo lahko med tem, da iščemo po vseh besedah, po katerikoli od navedenih besed, po celi frazi ali po logičnih izrazih. Npr. za besedno zvezo "zgodovina ljubljanskega tramvaja" lahko izberemo: • po vseh besedah, kar pomeni, da morajo biti v poiskanem prispevku vse tri besede, vendar ni treba, so skupaj. To pomeni, da tak zadetek ni nujno vezan na našo temo; • po katerikoli od besed, kar pomeni, da nam bo računalnik pokazal vse zadetke, v katerih bo našel vsaj eno od navedenih besed; • po celi frazi, kar je enako, kot če v osnovnemu iskanju vpišemo "zgodovina ljub¬ ljanskega tramvaja" (v narekovajih), kar pomeni, da bomo dobili samo tiste zapise, v katerih so iskane besede v natančno taki obliki in vrstnem redu, kot ga vpišemo; Opomba urednice: V zadnjem času se namesto polna besedila uveljavlja terminološko ustreznejši izraz celotna besedila mmmmKammBsmmsmmmmmmmmm Informacijsko opismenjevanje • po logičnih izrazih pa pomeni, da računalnik iz svojega slovarja poišče pomensko sorodne besede in jih upošteva kot enakovredne tistim, ki smo jih mi vnesli. To iskanje močno razširi. Krnilniki Lahko jih izbiramo po jezikih: slovenski, angleški ali nemški. Rezultati Omejimo, ali naj nam prikaže zadetke, združene po strežnikih, ali naj pokaže le en zadetek na strežnik. Z omejitvijo na en zadetek na strežnik se izognemo številnim ponovitvam istih zadetkov. Datumi Omejimo lahko zadetke glede na zadnjo spremembo. Naj prikaže zadetke, ki so bili spremenjeni: kadarkoli, v zadnjih 7 ali 14 dneh, v zadnjem mesecu, pol leta ali zadnjem letu. S tem določimo ažurnost strani. Po lokaciji Lahko izberemo samo en strežnik ali pa to omejitev izključimo. Po velikosti strani Omejimo lahko samo na manjše strani ali omejitev izključimo. Možnosti so: do 2, do 8, do 16, do 32, do 64, do 128, do 256 KB ali poljubno. Ta omejitev je zelo pomembna, če naša povezava z mrežo ni zelo hitra ali naš računalnik ni zelo zmogljiv. V tem primeru je smiselno izbirati le manjše strani, sicer se lahko nalagajo izjemno dolgo. Po jeziku: slovenske, angleške, nemške strani. Po tiou vsebine Omejimo lahko glede na format zapisa: html, golo besedilo, word, pdf, PostScript, audio, slika, video ali zip. Ta omejitev je smiselna glede na našo programsko opremo, da si lahko prikažemo strani, ki jih najdemo. Npr. če v računalniku nimamo Adobe Acrobat Readerja in ga ne želimo ali ne moremo nasneti, nima smisla iskati strani v formatu PDF. zahtevnejše tehnike iskanja Fraze Med narekovaji upošteva natančno obliko in besedni red, torej natančno zaporedje znakov. Npr. "Tinkara Kovač". V slovenščini, ki je močno fleksibilen jezik (besede lahko sklanjamo, spregamo, stopnjujemo...), je treba biti pazljiv, da si na tak način ne izločimo prevelikega števila zadetkov. Vodnik po iskalnih orodjih na internetu in podatkovne zbirke s polnimi besedili člankov KNJIŽNIČNA DEJAVtlOSr Klicaj S klicajem izključimo iskanje po različnih slovničnih oblikah, ki jih je v slovenščini zaradi pregibnosti jezika zelo veliko. Npr. Ljubljana! izključi iskanje Ljubljane, Ljubljani... + - Plus Poišče samo tiste strani, na katerih najde natančno to besedo, pred katero stoji znak +. Zahtevana beseda sledi plusu brez presledka, tik pred plusom mora biti presledek, če je podanih več zahtev. Npr. če želimo poiskati nekaj o filmu Lord of the rings: Npr. +Lord +of +rings +film. To je hkrati tudi privzeti način iskanja. - - Minus Minus izloči tisto besedo, pred katero stoji, in deluje kot Boolov operator NOT. Pravopisne zahteve so enake, kot pri plusu. Če bi torej radi iz iskanja o Gospodarju prstanov izločili samo filme in nas zanima knjiga, bi to lahko storili takole: +Lord +of +rings -film * - Zvezdica in ? - vprašaj Oba znaka nadomestita neznane črke, zvezdica nadomesti več neznanih črk, vprašaj pa natanko eno črko. Npr. in?titut* nadomesti varianti institut ali inštitut, zvezdica na koncu pa tudi različne oblike in sorodne besede iz iste besedne družine (instituta, institutu, institutski...; inštituta, inštitutu, inštitutski...). # - Iskanie do poljih Najdi.si nam omogoča, da izberemo samo natančno določena polja, in to so: url (URL- naslov), anchortext (deli besedila, po katerih se premikamo s klikom na drsnik navzdol ali navzgor), text (samo besedili zadetka), length (velikost strani), modified (datum zadnje spremembe), title (naslov), keywords (ključne besede, ki jih oblikovalec strani lahko vnese kot posebne metabesede) in abstract (povzetek, če je vnešen kot meta- besedilo). Struktura zapisa je npr.: #polje iskana_beseda, torej: #url gimb, pa bo našel npr. gimb.org. ali: #polje [vrednost_od vrednost_do], torej #modified [01.01.2002 20.05.2002]. Boolovi operatorji and, or, not - uporaba je enaka, kot pri drugih iskalni orodjih, le da jih lahko izpisujemo z velikimi ali malimi črkami. Zaradi drugih orodij v Najdi.si pa njihova uporaba ni nujna, je le stvar navade oziroma kot pravijo upravljalci Najdi.si v navodilih in pomoči: "Za navdušence, ki ne zmorejo brez logičnih izrazov." IVj mmmaaBBvmomametmmm Informacijsko opismenjevanje COOCLE (www.google.com) V zadnjih dveh letih seje iskalna strategija Coogla močno izboljšala in postal je skoraj edino iskalno orodje. Razveseljivo je tudi to, da uporabnika ne obremenjuje z oglasi. Če imamo v oknih slovenske nastavitve, nam sam ponudi komunikacijo v slovenščini. Osnovno iskanje Ponuja nam možnost iskanja po vsem spletu, posebej pa lahko iščemo med slikami, skupinami in po seznamih. V osnovnem iskalnem oknu lahko v naravnem jeziku vnašamo iskalne besede in nize besed. Iskalnik programsko izloči posamezne črke in številke ter nepoinopomenske besede (npr. veznike, pomožne glagole...). Omejevanje + - Plus Programsko iskalnik izloči posamezne črke in številke ter nepoinopomenske besede. Če želimo, da te elemente tudi upošteva pri iskanju, moramo prednje postaviti znak plus tik pred plusom mora biti presledek, zahtevana beseda pa mu sledi brez presledka. Npr. če želimo poiskati nekaj o filmu Star wars, pa nas posebej zanima drugi del, bi bilo smiselno iskati tako, da vtipkamo: Npr. +star +wars +film - - Minus Minus izloči tisto besedo, pred katero stoji, in deluje kot Boolov operator NOT. Pra¬ vopisne zahteve so enake, kot pri plusu. Če bi torej radi iz iskanja o filmu Star wars izločili prvo epizodo, bi to lahko storili takole: Npr. +star +wars +film -I Iskanie besednega niza ali fraze Če želimo najti natančno tak besedni niz, ga zapišemo med narekovaji: "To be or not to be" V tem primeru bomo kot zadetke dobili le tiste strani, kjer je ta citat iz Shakespearovega Hamleta zapisan v natanko taki obliki. Ta način je posebej priporočljiv, ko iščemo stalne besedne zveze, rekla, izreke, citate. Operator "OR" Boolov operator OR pomeni ali, torej naj bo izpolnjena ena zahteva ali druga; operator moramo izpisati z velikimi črkami, da ga program upošteva kot programsko besedo: "Lord of the rings" film OR novel 120 Vodnik po iskalnih orodjih na internetu in podatkovne zbirke s polnimi besedili člankov KHJIŽNIOiA DEJAVNOST Zahtevnejše iskanje Izbirnih možnosti pri zahtevnejšem iskanju je veliko. Natančnost uiemania Najprej izberemo med štirimi možnostmi glede natančnosti ujemanja naših iskalnih zahtev in poiskanih zadetkov: ali naj poiskani zadetki vsebujejo vse besede, ki jih vnesemo, ali naj gre za natančno enak besedni niz, ali je dovolj, da se ujema le ena od vnesenih besed, ali naj poišče le sorodne teme. Nato lahko omejimo število zadetkov, ki naj jih pokaže (10, 20, 30, 50 ali 100). Jezik Pri jezikih imamo veliko možnosti, med njimi je tudi slovenščina; torej nam lahko poišče tudi samo slovenske strani. Ob tem je treba opozoriti na možnost prevajanja: številne, zlasti neangleške strani imajo možnost strojnega prevajanja v angleščino. Če je le mogoče, se temu izognimo, saj je prevod, ki ga opravi strojni prevajalnik, pogosto tako jezikovno izmaličen, da težko razberemo pravo vsebino. Format zapisa Ker uporabnik včasih nima na voljo vseh različnih programskih podpor, lahko opredeli v iskanju tudi format zapisa, npr. naj poišče le strani v formatu (Adobe Acrobat PDF, Adobe Acrobat PostScript, Microsoft Word, Microsoft Exel, Microsoft Povverpoint ali Obogateno besedilo - Rich text format RTF), seveda pa lahko pustimo splošno na¬ stavitev na katerikoli format. Datum zadnje spremembe Programsko lahko omejimo tako, da nam poišče samo strani, ki so bile nazadnje posodobljene v zadnjih 3 ali 6 mesecih ali v zadnjem letu. To omejitev lahko, kot tudi druge, pustimo neizkoriščeno. Mesto poiavliania zahtevanih besed Zahtevane besede, iskalne zahteve, se lahko pojavljajo v različnih delih besedila: v naslovu prispevka, v URL-naslovu internetne strani, v povezavah, v glavnem besedilu. Če tega ne omejimo, išče kjerkoli. Lahko natančno opredelimo domeno ali pa jo popolnoma izključimo. Filter Stran nudi možnost vključevanja in izključevanja filtra za pornografijo in spolnost. Filter je zato, ker se te vsebine pri velikem številu uporabnikov nezaželene, vključen na zmerno stopnjo, lahko pa njegovo učinkovitost povečamo (na strogo) ali ga izklopimo. Nadzoruje ključne besede, fraze, URL-naslove in strani z odprtih imenikov. 121 Informacijsko opismenjevanje Novice Za tiste, ki želijo brskati med najnovejšimi novicami, je to omogočeno v predelu News Search (BETA), kjer lahko brskamo med novicami zadnjega tedna ali pa izločimo le "današnje". Povezava med stranmi Program zna najti strani, ki so vsebinsko podobne tisti, ki mu jo vpišemo, in najti povezave z izbrane strani. Posebej pa je izpostavljenih nekaj povezav s področja računalništva (Apple Macintosh, BSD Unix, Linux, Microsoft) ter povezave s stranmi ameriških univerz in vladnimi stranmi (.gov in .mil). Uporaba naslednjih iskalnih orodij je bila podrobneje opisana v Šolski knjižnici, letnik 9, št. 3- 4, december 1999, str. Sredica I- IV v prispevku Vodnik po iskalnih orodjih na internetu: • ALTA VISTA (www.altavista.com) / nima reklam. • EXCITE (Napaka! Vira sklicevanja ni bilo mogoče najti.) • INFOSEEK (infoseek.go.com) • LYCOS (Napaka! Vira sklicevanja ni bilo mogoče najti.) • Worldweb (Napaka! Vira sklicevanja ni bilo mogoče najti.) • WEBCRAWLER (Napaka! Vira sklicevanja ni bilo mogoče najti.) • YAHOO (www.yahoo.com), a danes jih je iz uporabe močno izrinil Coogle. Po času, ki ga uporabniki interneta porabijo za iskanje znotraj enega iskalnega orodja, je po podatkih za marec oziroma februar 2002, dostopnih pri Jupiter Media Metrix Search Engine Ratings in Nielsen//NetRatings Search Engine Ratings, daleč na prvem mestu Google z 12,9 milijona ur (v marcu) oziroma 11,7 milijona ur (v februarju). Sledi mu Yahoo! (5,4 oz. 6,5 milijona ur). V statistiki pa ni zajet Lycos, ker zbiralci zanj podatkov niso imeli. Zanimivo je, da je v dveh letih AltaVista izgubila velik del svojih obiskovalcev in tako padla v marcu celo iz skupine najbolj uporabljenih desetih iskalnih orodij. 122 2 VREDNOTENJE INFORMACIJ NA INTERNETU Kot vir informacij za resno delo ima svetovni splet hudo pomanjkljivost: na tej mreži lahko vsakdo objavi, kar hoče. Torej informacije niso vedno preverjene. Tu je nekaj Vodnik po iskalnih orodjih na internetu in podatkovne zbirke s polnimi besedili člankov KHJIŽIIOIA DEJAVNOST osnovnih vodil pri vrednotenju internetskih podatkov. Najdeno gradivo vrednotimo najprej po vprašanjih: • Ali ustreza naši temi? • Ali je datum objave primeren? • Ali je avtor primeren strokovnjak? • Kaj želi avtor s prispevkom doseči (informirati, prepričati...)? • Ali je informacija dejstvo, mnenje, oglas...? • Ali avtor svoje ugotovitve podpira z že obstoječo literaturo? • Kako (če sploh) kritične ocene vrednotijo ta prispevek? Poleg teh vprašanj nam kakovost prispevka pomaga oceniti že URL naslov. Po njem lahko pridemo do osnovnih zaključkov. Za slovenske naslove je značilna končnica si, ki je dvočrkovna koda za Slovenijo. Vendar tega ne najdemo v vseh naslovih. Ponekod se namesto tega pojavljajo sicer ravno tako mednarodno uveljavljene oznake gov, com, net, org. gov je oznaka za vladne strani (s tem so začeli v Ameriki, kasneje se je to razširilo tudi k nam), a vse naše vladne strani tega nimajo, npr. Ministrstvo RS za šolstvo ga v času pisanja ni imel. Torej, tu vlada precejšnja neenotnost. Vendar pa oznaka gov vsekakor pomeni določeno zanesljivost (npr. podatki Statističnega urada...). Slovenske vladne ustanove naj bi torej imele končnico gov.si. com pomeni, da gre za komercialno predstavitev, kar lahko pomeni tudi, da elektron¬ skega kupca ne pouči natančno o svojih ponujenih izdelkih, torej je treba biti ob teh podatkih previden. net je oznaka za strani, ki so lahko komercialne, lahko tudi ne, vendar velja glede zane¬ sljivosti podatkov podobno kot pri oznaki com. org je nekomercialni ponudnik informacij na internetu. Če hoče posameznik v okviru te oznake dobiti svojo stran, je zanjo odgovoren administrator. Tak naslov v Sloveniji pa lahko dobijo organizacije in društva. Tudi oznaka edus se pojavlja med slovenskimi naslovi (med ameriškimi je temu ena¬ kovredna edu) in označuje izobraževalne organizacije. Pri nas imata svojo posebno oznako še univerzi: uni-lj in uni-mb. Za te informacije jamči izobraževalna organizacija, zato so navadno dovolj zanesljive. Podobne oznake veljajo tudi po drugih državah. V splošnem velja pravilo, da je zadnja dvočrkovna oznaka prvega dela naslova (do prve poševne črte) oznaka države, le ZDA te oznake ne dodajajo. Veliko koristnih povezav v Sloveniji najdemo v indeksu ali imeniku MatKurja, torej na www.iis.s/slo ali matkuria.com in www.Najdi.si. Med najmanj zanesljive naslove pa sodijo osebne strani. Spoznamo jih po dveh osnovnih značilnostih: ali imajo v naslovu ~ ali pa osebno ime. Za te je značilno, da jih oskrbuje posameznik brez nadzora krovne institucije. Naslednji kriterij je sam prispevek na mreži. Najprej je tu avtor. Če avtorja poznamo kot uglednega strokovnjaka s svojega področja, je takemu prispevku lahko zaupati. Sicer pa je pomembna zgradba članka, ki naj vsebuje povzetek in bibliografijo, ki bi KNJIŽNIM« Informacijsko opismenjevanje ravno tako kot v tiskanih publikacijah morala biti del članka na mreži. Po bibliografiji in kritičnih komentarjih lahko hitro presodimo težo prispevka. 3 PODATKOVNE ZBIRKE S POLNIMI BESEDILI ČLANKOV Ko dijaki enkrat že poznajo iskanje po knjižničnem katalogu, jih seznanimo še z iskanjem po podatkovnih zbirkah s polnimi besedili člankov. Z IZUM-ove domače strani ( www.izum.si) lahko izberemo "Baze podatkov s polnimi besedili člankov in ostali servisi", kjer je prost dostop do baze EIFL, saj sta uporabniško ime (EIFL) in geslo (Slovenia) javna in v splošni uporabi, če nismo registrirani kot uporabniki. Bolj priporočljivo pa se je registrirati, tako da nam po programskem preverjanju omo¬ gočijo takojšen vstop. Baza je trenutno zastonj na voljo vsem nekomercialnim uporabnikom v Sloveniji. Druga zbirka, ki pa je dostopna samo raziskovalcem, a si z nekoliko pogajanj lahko zagotovimo dostop, je ProOuest, ki je ravno tako dosegljiva z iste vstopne točke. EIFL Ob vstopu v EIFL direct lahko najprej s klikom na kvadratek izberemo podatkovno zbirko (eno ali več), po kateri želimo iskati. Baze so urejene po tematikah in obsegu. Za vsako si vedno lahko ogledamo seznam publikacij, ki so vanjo vključene ("Click here for a complete title list."). 1. Izbira podatkovne zbirke • Najsplošnejša je Academic search premier, ki je tudi že izbrana za uporabnika ob prijavi. Omogoča nam dostop do člankov iz skoraj 3.400 publikacij s področja druž¬ benih ved, humanistike, izobraževanja, računalništva, tehnike, jezikoslovja, umet¬ nosti, medicine in etničnih študij. Posodabljajo jo vsak dan. • Business Source Premier prinaša polna besedila člankov več kot 2580 poslovnih revij s področja managementa, ekonomije, financ, računovodstva, mednarodnih poslovnih odnosov in podobnega. Posodabljajo je vsak dan. • Business Wire News prinaša celotne kratke novice iz poslovnega sveta. Seznam posameznih podatkovnih baz je naveden že v izhodišču. • MasterFILE Premier je zbirka člankov s polnimi besedili več kot 1890 serijskih publikacij z različnimi splošnimi temami: splošno priročno gradivo, poslovni svet, zdravje itd. • USP Dl Volume II, Advice for the Patient je prirejena za bolnike in prinaša podatke o zdravilih, zapisane v lahko razumljivem jeziku. V tej bazi lahko poiščemo zaščitne znamke - imena zdravil (velja za tiste, ki so v uporabi v ZDA in Kanadi), opise zdravil, napotke, na kaj moramo biti pozorni, preden posamezno zdravilo zaužijemo, kako jih pravilno uporabljamo, opozorila na stranske učinke. • Health Source: Nursing/Academic Edition. V to zbirko je vključenih skoraj 540 m Vodnik po iskalnih orodjih na internetu in podatkovne zbirke s polnimi besedili člankov Mičraviiosr strokovnih revij s polnimi besedili člankov ter povzetki in kazala še za več kot 570. Pokriva različna področja medicine. Posodabljajo jo vsak dan. • Nevvspaper Source je usmerjena predvsem ameriško, saj prinaša več kot 220 ame¬ riških regionalnih časnikov ter poleg nekaterih manjših serijskih publikacij še 18 mednarodnih. • MEDLINE, ki jo ureja National Library of Medicine, omogoča uporabnikom brskanje po povzetkih več kot 4000 serijskih publikacij s področja biomedicine. Glavna pod¬ ročja so medicina, nega, zobozdravstvo, veterina, skrb za zdravje idr. • ERIČ je usmerjena v izobraževanje. Vsebuje citate in povzetke več kot 980 izobra¬ ževalnih serijskih publikacij ter polna besedila iz več kot 2200 revij z ocenami. • Health Source - Consumer Edition nam omogoča iskanje podatkov o medicini, prehrani, otroški negi, športni medicini, splošni medicini. Odpira nam dostop do 190 naslovov serijskih publikacij s polnimi besedili člankov ter še več kot 200 naslovov, pri katerih lahko pregledujemo povzetke. • Agricola se specializira na kmetijstvo in njemu sorodne panoge. 2. Načini iskanja Ko izberemo eno ali več baz, se nam odpre iskalno okno. Tu izberemo svoje nasta¬ vitve, če z izbranimi nismo zadovoljni (Options): Vsako iskanje nam lahko pokaže: 5,10,20,50,40,50 zadetkov - izberemo eno možnost. Podatki se nam lahko izpišejo v različnih formatih, izbira katerih določi količino po¬ datkov: samo naslov (title only), kratki format (brief) ali podrobni format (detailed). Kratki format izpiše tudi osnovne podatke o avtorju (če je članek podpisan) in publi¬ kaciji. Podrobni format nam poleg tega izpiše še vsebino - popoln povzetek. Formate lahko izbirmo tudi potem, ko smo že dobili zadetke: iskanja ni treba po¬ noviti, samo z izbiro drugačnega formata in ukazom apply (izvedi) dobimo širši ali ožji izbor podatkov. Izbiramo lahko med tremi načini iskanja: osnovno (Basic search), vodeno (Guided search) ali napredno (Expert search). • Osnovno iskanje - Basic search: v tem načinu imamo spet več možnosti, kako bomo iskali. Lahko izberemo: - standardni način (standard search), v katerem z veliki črkami pišemo Boolove ope¬ ratorje AND (in), OR (ali) ali NOT (ne) in z njimi širimo ali ožimo svoj izbor. Če upo¬ rabimo AND, dobimo kot zadetke samo tiste prispevke, v katerih sta obe besedi, ki smo ju združili s tem operatorjem. Npr. če vtipkamo: bulimia AND anorexia - najde le tiste zadetke, v katerih se pojavljata obe besedi. Z uporabo NOT izločimo zadetke, v katerih se pojavlja druga beseda: bulimia NOTanorexia. poišče le tiste, v katerih je bulimia, izloči pa vse tiste, v katerih se pojavlja anorexia; to pomeni, da s tem močno zožimo izbor. Z OR pa izbor spet močno razširimo: poišče vse zadetke, v katerih je ena ali druga beseda. Torej bulimia ORanorexia, bo našel vse zadetke, v katerih je vsaj ena od teh dveh besed. masamamm na Informacijsko opismenjevanje ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ - Uiemanie vseh besed (Match ali words): z izbiro tega načina povemo iskalniku isto, kot bi med vsemi besedami pisali AND - torej naj bodo vse vpisane besede tudi v besedilu, ki ga poišče, npr. bulimia anorexia - v zadetkih morata biti oba izraza. - Uiemanie katerekoli besede (Match any words): s tem povemo iskalniku isto, kot bi med besede tipkali OR - naj poišče vse članke, v katerih je vsaj ena od navedenih besed. - Uiemanie cele fraze (Match exact phrase): v tem načinu iščemo zadetke, v katerih se pojavlja natančno tako zaporedje znakov, kot smo ga določili, vključno s presledki, vrstnim redom besed, npr. eating disorders. • Vodeno iskanje (Cuided search) je zahtevnejše in podatki morajo biti bolje strukturirani. Zato pa so tudi zadetki lahko natančnejši. Iskalno okno je razdeljeno na polja. V nekatera vnašamo svoje iskalne zahteve, npr. v polje Find (išči) in v polja za dodatne iskalne zahteve, v drugih iz spustnih seznamov izbiramo (npr. Booiove operatorje AND, NOT ali OR ali polja, kot so avtor, naslov, povzetek, ISSN...). Iskanja lahko še dodatno omejimo glede na svoj izbor podatkovne baze ali več baz, če izberemo gumb omejitve (Limiters). Za primer: v Academic Search Premier lahko med omejitvami izbiramo: recenzirane publikacije (peer reveivved journals) - izberemo s kljukico v okencu; vrsto publikacije; število strani; ali gre za zgodbo z naslovnice - izberemo s kljukico v okencu in če želimo članke s slikami - spet izberemo s kljukico v okencu. Iskanje lahko tudi razširimo, če izberemo Expand your search: - Also search for related words, naj išče tudi pomensko sorodne besede - Also search vvithin the f ull text of the article, na j išče po vsem besedilu članka, ne ie po povzetku. • Izvedensko iskanje (Expert search) zahteva največ izkušenj. V okence za iskanje vnašamo svoje iskalne zahteve, ki jih lahko strukturiramo po poljih, pri določanju oznak za polja pa si lahko pomagamo s klikom na gumb Field codes. Tam npr. izvemo, da je AU avtor, Tl naslov, AS avtorjev povzetek..., kar je zelo podobno kot v COBISS/ OPAC-u, zato ne dela težav. Lahko pa svoje iskanje še dodatno omejimo (limiters), ki so dveh vrst: splošni in specifični za posamezne baze. Če izberemo več kot eno bazo, lahko uporabljamo le splošne. Omejimo lahko npr. samo na članke s polnimi besedili, po naslovu serijske publikacije ali po datumu izida. V tem načinu je zaradi točnosti in preglednosti iskanja priporočljivo pisati zahteve, ki sodijo skupaj, v oklepajih. Če tega ne pišemo, moramo vedeti, da sta si operatorja AND in NOT enakovredna, torej se izvajata po zapisanem vrstnem redu, OR pa je zapostavljen in se izvaja na koncu. Npr. če bi zapisali bulimia OR anorexia AND consequences, bi nam poiskal najprej vse zadetke o anoreksiji in njenih posledicah ter jim dodal še vse o bulimiji. Če želimo izvedeti kaj o posledicah obeh, bi morali torej vpisati consequer\ces AND (bulimia OR anorexia) ali ( bulimia OR anorexia) AND consequences. V servisu EIFL si vedno lahko ogledamo tudi preišnia iskanja (your search history). Pri izvedenskem iskanju pa jih lahko tudi vključimo v novo iskanje, npr. prvo iskanje Vodnik po iskalnih orodjih na internetu in podatkovne zbirke s polnimi besedili člankov KNJIŽNIČNI DEJAVMOST se se samodejno shrani pod oznako S1, enako tudi drugo pod oznako S2. Če ju želimo kombinirati vtipkamo npr. S1 AND S2, pri čemer se znotraj vsake zahteve ohranijo vse kombinacije, ki smo jih prvotno določili. Če smo prej uporabljali osnovno ali vodeno iskanje, pa se nam iskanja za izvedenski način ne ohranijo. UPORABLJENI VIRI EBSCOhost select database [online]. EBSCOhost [citirano 2002-02-28]. Dostopno na svetovnem spletu: http://ehostvgw8.epnet.eom/selectdb.asp7loginH:rue. Jupiter Media Metrix Search Engine Ratings [citirano 2002-02-27]. Dostopno na svetovnem spletu: http://searchenginewatch.com/reports/mediametrix.html. Nielsen//NetRatings Search Engine Ratings [citirano 2002-02-27]. Dostopno na svetovnem spletu: http://searchenginewatch.com/reports/netratings.html. ProOuest [online]. ProOuest [citirano 2002-02-28]. Dostopno na svetovnem spletu: http://proquest.umi.com. ZVVITTER, S. Kako hitro zastareva znanje? Učenje iz informacijskih virov postaja nov pedagoški pristop v šolah. Šolska knjižnica, let. 7,1998, št. 3, str.78-81. - Knjižnična informacijska znanja v prenovljenem gimnazijskem programu. Šolska knjižnica, let. 10, 2000, št. 3, str. 109-112. - Vloga šolske knjižnice v mladinskem raziskovalnem delu. V Mladinska raziskovalna dejavnost v Ljubljani; 3. Ljubljana: Mestna občina, 1998. Str. 48-55. - Vodnik po iskalnih orodjih na internetu. Šolska knjižnica, let. 9, 1999, št. 3-4, str. Sredica I-IV. - Surfanje, križarjenje ali usmerjeno iskanje. Šolska knjižnica, let. 6,1996, št. 2, str. 6-10. Bibliografije (Franceska Žumer) KKIIŽNIOIA ICMVNOSf Informacijsko opismenjevanje 1 OPREDELITEV BIBLIOGRAFIJE 1.1 DEFINICIJA BIBLIOGRAFIJE Vsaka znanost se deli na več poddisciplin. Zato to velja tudi za bibliografijo, ki je ena od poddisciplin bibliotekarstva. Lahko rečemo, da je bibliografija celo najstarejša veja bibliotekarstva. Avtorji knjig so od vsega začetka hoteli narediti tudi popis tistega, kar so napisali. Zato so bibliografije kot »popisi« knjig sploh prva knjižnična pomagala. V zgodovini bibliografije zasledimo v različnih obdobjih različne definicije bibliografije. V nadaljevanju so prikazane nekatere definicije, ki so se pojavile v posameznih obdobjih. Beseda bibliografija se je prvič pojavila v 5. stoletju pri Grkih in je pomenila pisanje ali prepisovanje knjig. Bibiion pomeni knjiga, grafein pa pisati. Tudi izraz bibliograf je pomenil človeka, ki je knjige pisal ali prepisoval. Tak izraz se je ohranil do prve polovice 17. stoletja, ko se je začel izraz bibliografija pojavljati v pomenu popisovanja, bibliograf pa v pomenu popisovalca knjig. V zgodovini bibliotekarstva najdemo za izraz popis knjig tudi druga poime¬ novanja: catalogus, bibliotheca, index, repertorium, inventarium, thesaurus, anales, tresor, register, tesaurus, Ouellenkunde, Bucherschatz. To so izrazi za bibliografijo, ki jo zasledimo v tujih jezikih. Tudi Slovenci so skušali poimenovati bibliografijo s slovenskim izrazom. Zato najdemo v 19. stoletju za bibliografijo tudi druga poimenovanja, npr. knjigoznanstvo, knjigopisje. Vsi ti izrazi se niso udomačili, zato se je dokončno ustalil izraz bibliografija. 1.2 SODOBNA OPREDELITEV Bibliografija je strokovno-znanstvena dejavnost, ki zbira, vrednoti, izbira, vsebinsko analizira in opisuje javnosti namenjene dokumente v tiskani obliki ali na drugih medijih ter jih klasificira, ureja in navadno v obliki urejenih popisov tudi publicira z namenom dajati informacije o literaturi in s tem pripomočke za strokovno delo. Z izrazom bibliografija so poimenovani tudi rezultati bibliografskega dela, to je biblio¬ grafski seznami in urejeni popisi vseh vrst ter delo z njimi. Bibliografija je tudi nauk o teoretičnih in metodičnih osnovah bibliografovega dela. 1.3 PRIHODNOST DEFINIRANJA BIBLIOGRAFIJE V zadnjem času se torej definicija bibliografije dopolnjuje in spreminja, kar zasledimo tudi v najnovejši definiciji bibliografskega zapisa, kjer je opredeljen kot skupek podat¬ kov, ki se nanašajo na entitete 1 bibliografskega zapisa. Skupek podatkov zajema opisne nS Bibliografije KKIIZNIOM DEMVIIOST podatkovne elemente, ki so določeni v Mednarodnih standardnih bibliografskih zapisih, ISBD-jih. Entitete bibliografskih zapisov so razdeljene v tri skupine. Prva obsega proizvode intelektualnega ali umetniškega dela, ki so v bibliografskih zapisih poimenovane in opi¬ sane: delo, izrazna oblika, pojavna oblika, enota. V drugi skupini so entitete, ki nosijo odgovornost za intelektualno ali umetniško vsebino, fizično izdelavo in distribucijo ali skrbništvo za te proizvode: oseba ali korporacija. V tretji skupini so entitete dodatnega sklopa, ki so tema intelektualnega ali umetniškega dela: pojem, predmet, dogodek in kraj. Gre za razlikovanje med delom? (= work, abstraktna intelektualna ali umetniška stvaritev), izrazno obliko 1 2 * 4 5 6 7 * 9 (= expression, realizacija abstraktnega dela), pojavno oblike? (= manifestation, fizična oblika izraza), enoto 5 (= item, konkretni primerek pojavnosti), osebe? (= person, ustvarjalec ali izvajalec dela), korporacijo, (= Corporation, organizacija ali skupina ljudi in/ali organizacij), pojmom 7 (notion, abstraktna predstava), pred- metorrf (= subject, živi in neživi predmeti/ dogodkom? (= event, tema dela) in krajem 10 (= plače, prostor ali lokacija) 2 METODE BIBLIOGRAFIJE V procesu nastajanja bibliografije so pomembne naslednje faze: 1 zbiranje in izbiranje gradiva, 2. bibliografsko opisovanje oz. sistematsko obdelovanje, 5. klasificiranje in urejanje bibliografskih zapisov. 1 Entitete predstavljajo ključne interese uporabnikov bibliografskih zapisov (Funkcionalne, 2000: 21). 2 Delo je abstraktna entiteta, ki ne obstaja v materialni obliki (ibid.: 25). J Izrazna oblika je intelektualna ali umetniška izvedba dela v obliki alfanumeričnega, notnega ali koreo¬ grafskega zapisa, zvoka, slikovnega prikaza, predmeta, giba itd. ali poljubne kombinacije naštetih oblik (ibid.: 28). 4 Pojavna oblika je fizična izvedba izrazne oblike dela. Vključuje širok razpon gradiva in vključuje rokopise, knjige, serijske publikacije, zemljevide, plakate, zvočne posnetke, filme, videoposnetke itd. Pojavna oblika kot entiteta predstavlja vse fizične predmete, ki jih glede na intelektualno vsebino in fizično obliko družijo enake lastnosti. s Enota je posamezni primerek pojavne oblike in predstavlja konkretno entiteto. 6 Oseba kot entiteta je povezana z ustvarjanjem ali izvedbo dela (avtorji, skladatelji, izvajalci itd.) ali se pojavi kot tema dela (biografskega ali avtobiografskega dela). 7 Pojem je abstraktna predstava ali ideja in vključuje širok obseg abstrakcij, ki so lahko tema dela, npr. različna področja znanja, teorije, postopki, tehnike itd. (ibid.: 35). 0 Predmet je materialna stvar, ki vključuje žive in nežive predmete iz narave, nepremične, premične in premikajoče se predmete in tudi predmete, ki ne obstajajo več (ibid.: 35). 9 Entiteta dogodek je postopek ali pripetljaj, ki je tema dela (ibid.: 36). 10 Entiteta kraj vključuje prostor ali lokacijo, ki se pojavi v delu (ibid.: 37). Informacijsko opismenjevanje KNJIŽNIČNA DEJAVNOST 2.1 ZBIRANJE IN IZBIRANJE BIBLIOGRAFSKEGA GRADIVA Zbiranje gradiva za bibliografijo je prva faza v procesu nastajanja bibliografskega popisovanja. Že pred začetkom zbiranja gradiva je potreben natančen načrt, v katerem se opredelijo vsi dejavniki, na katere bo bibliograf naletel med samim procesom zbiranja in izbiranja gradiva. Bibliograf si mora predhodno odgovoriti na vsa ključna vprašanja, da si prihrani nepotrebno podvajanje dela, ponovno pregledovanje gradiva zaradi premajhne natančnosti itd. Bibliograf mora: • določiti predmet zbiranja in omejiti obseg, npr. šolske knjižnice, šolske knjižnice v serijskih publikacijah, slovenske pesnice; • določiti značaj bibliografije, npr. izčrpna ali selektivna; • opredeliti vrsto gradiva, v katerem bo zbiral in izbiral, npr. knjige, serijske publikacije, članki; • določiti jezik gradiva, npr. slovenski jezik, slovenski in angleški jezik itd.; • določiti mora geografsko območje zbiranja, npr. šolski okoliš, upravna enota, v kateri se šola nahaja, država; • omejiti časovno obdobje izhajanja gradiva; • določiti nosilce informacij, npr. tiskani viri, netiskani viri; • predvideti mora stopnjo podrobnosti popisa bibliografskih enot, npr. navajanje nujnih identifikacijskih elementov za prepoznavanje bibliografskih enot, podajanje bibliografskih opomb; • določiti način popisovanja, npr. izdelava bibliografskega popisa na temelju primar¬ nega dokumenta, ki ga ima bibliograf fizično pri sebi ob popisovanju, ali oblikovati popis na podlagi sekundarnega bibliografskega pomagala - povzemanje zapisov iz druge podatkovne zbirke, npr. iz podatkovne zbirke COBIB; • izbrati obliko ali način publiciranja, npr. samostojna knjižna izdaja, priloga k referatu, članku, seminarski nalogi, izdaja v elektronski obliki; • opredeliti tipologijo objav, ki jih bo vključil v bibliografijo, npr. samo znanstvena dela, strokovne in poljudne objave, bibliografija intervjujev, bibliografija razisko¬ valnih nalog; • za priporočilne bibliografije upoštevati specifične kriterije izbora, npr. starostno stopnjo leposlovja, leposlovje za posamezne starostne skupine C, P, M; tipologijo dokumentov glede na nivo zahtevnosti, poljudna, strokovna, znanstvena dela itd. • določiti obseg, namen in ciljno skupino uporabnikov bibliografije. Ne glede na kriterije za zbiranje in izbiranje gradiva mora bibliograf poznati veliko več gradiva, kot ga kasneje vključi v svoj izbor. Pri sestavljanju strokovnih bibliografij mora bibliograf že na začetku natančno omejiti obseg stroke in ga razmejiti od drugih so¬ rodnih in obrobnih področij. Poleg dobrega poznavanja strokovnega področja mora bibliograf obvladati tudi pedagoška, psihološka in informacijska znanja. Bibliografu mo¬ rajo biti kriteriji izbora jasni in nenehno pred očmi, mora jih dosledno upoštevati in jih med delom ne sme spreminjati. V uvodu k bibliografiji mora pojasniti in obrazložiti kriterije, na temelju katerih je bibliografija nastala. S tem pomaga uporabniku pri iskanju ¥ podatkov. Bibliografija, ki odstopa od svojega načrta, ni le slaba, ampak za uporabnika tudi neuporabna oz. celo zavajajoča in kot taka ne služi svojemu namenu. 2.2 BIBLIOGRAFSKO OPISOVANJE OZ. SISTEMATSKO OBDELOVANJE Vsebina in struktura zapisa bibliografske enote je uporabniško naravnana. To pomeni, da bibliograf navaja vse elemente, ki jih uporabnik potrebuje za identifikacijo biblio¬ grafske enote. Glavni viri za bibliografsko opisovanje so Mednarodni standard-ni bibliografski opisi za posamezne vrste gradiva (ISBD-ji - International Standard Bibliographic Descriptions) - ISBD(G), ISBD (M), ISBD(NBM), ISBD(ER), ISBD(PM), ISBD(S), Smernice za uporabo ISBD-jev pri opisu sestavnih delov, Abecedni imenski kata¬ log Pavleta Kalana, Priručnik i pravilnik za izradbu abecednih kataloga Eve Verone, PREKAT, ZNAČKA. Število uporabljenih elementov je lahko različno, kolikor več jih je, tem popolnejši je bibliografski zapis. Samo za izdelavo tekočih nacionalnih bibliografij so zaradi medna¬ rodne izmenjave podatkov zahtevani vsi elementi bibliografskega zapisa oz. popolni bibliografski zapis gradiva. Pri drugih bibliografijah ni nujno, da bibliografski zapis vklju¬ čuje vse elemente bibliografskega zapisa. Število obveznih in neobveznih elementov zapisa določi bibliograf sam. Upoštevati pa mora predpisani vrstni red in ustrezna ločila pripadajočih ISBD-jev in da uporabi vsaj najmanjše število elementov bibliografskega zapisa, ki onemogočajo zamenjavo, tj. skrajšani bibliografski zapis. Število elementov bibliografskega zapisa določa vrsta gradiva, vrsta bibliografije, njen namen, ciljna skupina uporabnikov itd. Obvezno pa je, da se bibliograf dosledno drži uporabljenga modela izbora elementov bibliografskega zapisa pri vseh bibliografskih zapisih v bibliografiji. Priporočljivo je, da bibliograf v uvodu pojasni, katere elemente je izbral za bibliografski zapis in da predstavi model bibliografskega zapisa. Na tem mestu ne bomo podrobneje predstavljali elementov bibliografskega zapisa za posamezne vrste gradiva, saj so ti natančno opredeljeni v ISBD-jih in drugih priročnikih, ki so navedeni v prvem odstavku tega poglavja. 2.3 KLASIFICIRANJE IN UREJANJE BIBLIOGRAFSKIH ZAPISOV Bibliografije so namenjene uporabnikom. Za pravilno branje mora vsak uporabnik vedeti, kako je bibliografija urejena, in poznati elemente bibliografskega zapisa. Bibliografije so različno urejene. Ureditev je odvisna od različnih elementov: od vrste bibliografije, od gradiva bibliografskih enot in predvsem od uporabnikov, katerim je namenjena. Osnovno ureditev bibliografije dopolnjujejo dodatna kazala, ki omogočajo iskanje po različnih kriterijih. To poveča uporabnost bibliografije. Vrste in število dodatnih kazal so odvisne od osnovne ureditve bibliografskih enot. Glede na to ločimo več vrst kazal. Informacijsko opismenjevanje KtUIŽNIOlA DEJAVNOST • Avtorsko kazalo prinaša po abecednem vrstnem redu seznam vseh avtorjev, ki se pojavljajo v bibliografiji. Lahko so navedeni goli priimki in imena, lahko pa je poleg avtorja navedena tudi njegova funkcija, npr. prevajalec, urednik, zbiratelj itd. • Imensko kazalo prinaša seznam vseh imen, ki se pojavljajo v bibliografiji. Pogosto sta avtorsko in imensko kazalo združena v enotno avtorsko-imensko kazalo. Za oblikovanje imenskih oznak upoštevamo pravila za oblikovanje predmetnih oznak. • Naslovno kazalo prinaša naslove posameznih bibliografskih enot. • V predmetnem kazalu je opredeljena vsebina bibliografske enote s predmetno oznako. To je beseda ali skupina besed, ki predstavlja vsebino dokumenta bibliografske enote in jo uporabljamo za iskanje po bibliografiji. Postopek oblikovanja in dodeljevanja predmetnih oznak se imenuje »predmetno označevanje«. Predmetne oznake so enostavne in sestavljene. Enostavne predmetne oznake so izražene z eno samo besedo; sestavljene predmetne oznake so izražene z dvema ali več besedami. Pri oblikovanju predmetnih oznak uporabljamo ednino in množino. Predmetna oznaka je v ednini, če označuje abstraktni pojem (npr. duša, ljubezen), verski ali vrednotni sistem (npr. altruizem, krščanstvo), znanstveno vedo ali panogo (npr. bibliotekarstvo, bibliografija), organ ali del telesa (npr. oko, roka), književno zvrst in vrsto (npr. sonet, pridevnik), proizvode človekove intelektualne ali umetniške ustvarjalnosti (opera, učbenik, esej), proces ali postopek (npr. kajenje, raziskovanje), materiale in snovi (npr. vino, voda). Predmetna oznaka je v množini, če označuje generične pojme (npr. domače živali, gozdovi), imena plemen, narodov, prebivalcev (Slovenci, Grki, Rimljani), poklice (zdravniki, biblioteklarji), naravne pojave (npr. potresi, poplave), proizvode človekovega dela (npr. knjige, ceste, letala), skupine materialov in snovi (npr. alkoholne pijače, kovine, gradbeni materiali). V ednini in množini se uporablja izraz tedaj, ko ima več pomenov, npr. bibliografija kot veda in bibliografije kot seznami. Predmetne oznake so: imenske, tematske, zemljepisne in oblikovne predmetne oznake. Imenske predmetne oznake označujejo osebna imena, npr. Jakob Aljaž (1845-1927); imena korporacij, npr. Zveza bibliotekarskih združenj Slovenije; imena rodbin, npr. celjski (rodbina). Tematske predmetne oznake označujejo vsa področja človekovega bivanja, znanja in delovanja, npr. poklici, rezultati človekovega dela, naravni pojavi in pojmi iz narave, družbeni pojavi, znanosti, panoge, jeziki. Zemljepisne predmetne oznake označujejo zemljepisno enoto kot celoto ali specifične značilnosti, ki so z njo neločljivo povezane, npr. teritorialne enote, naravne oblike, kot so morja, jezera, reke, gore, nebesna telesa. Oblikovne predmetne oznake označujejo obliko knjižničnega gradiva glede na namemb¬ nost, npr. leksikoni, katalogi znanja za osnovno šolo. • Sistemsko kazalo, kjer se uporablja sprejeta sistematizacija, npr. UDK. Bibliografije KNJIŽNIČNA DEJAVNOST 3 VRSTE BIBLIOGRAFIJ Vrste bibliografij glede na čas izhajanja: • retrospektivna bibliografija je popis bibliografskih enot, ki so izšle v krajšem, daljšem ali celotnem preteklem obdobju; • tekoča bibliografija je bibliografija, ki izhaja v določenih vnaprej določenih oz. do¬ govorjenih časovnih presledkih in popisuje zlasti nove bibliografske enote, npr. tedenska, mesečna, letna bibliografija. Posebna podskupina tekoče bibliografije je sprotna bibliografija, ki popisuje bibliografske enote takoj po izidu; • zaključena bibliografija je tista bibliografija, katere izhajanje velja za končano; • kumulativna bibliografija je bibliografija, ki združuje bibliografske enote iz že objavljnih bibliografij v nov, enoten bibliografski popis. Vrste bibliografij glede na zunanjo obliko oz. način publiciranja: • knjižna bibliografija, je bibliografija, ki je objavljena kot samostojno delo v obliki samostojne publikacije; • skrita bibliografija je bibliografija, ki ni samostojno objavljena, ampak je del neke druge celote, npr. del knjige, bibliografija pri članku; • listkovna ali kartotečna bibliografija je bibliografija z zapisi bibliografskih enot na kartotečnih listkih; • elektronska bibliografija je bibliografija, ki se nahaja na elektronskem nosilcu infor¬ macij oz. v elektronski publikaciji. Vsem elektronskim publikacijam je skupno to, da so ustvarjene s pomočjo računalnika, pa tudi uporabljamo jih lahko le z ustrezno informacijsko tehnologijo. Elektronske bibliografije so popisi bibliografskih enot na CD-ROM-u ali zgoščenki, magnetnem traku ali disketi, on-line dostopne zbirke, drugi elektronski viri. Bibliografije na CD-ROM-u ali zgoščenki in na magnetnem traku ali disketi so zaradi distribucije na fizičnem mediju zelo podobne tiskanim publikacijam. Njihova prednost je v veliki količini podatkov, ki jih zgoščenka, magnetni trak ali disketa lahko sprejme. Druga njihova prednost je hitro iskanje po različnih kriterijih in je zato za uporabnika izjemno privlačen medij. Ponavadi so izdelane v velikih nakladah. On-line dostopne bibliografske zbirke so locirane na disku računalnika in jih uporabniki dosegajo prek omrežja, večinoma interneta. Bibliografske zbirke so lahko statične (take, ki so objavljene enkrat in se časovno ne spreminjajo) ali dinamične (se dopolnjujejo in spreminjajo). Spremembe so lahko dveh vrst: podatki se samo dodajajo ali pa gre za spreminjanje celotne vsebine (ibid ). V skupino drugih elektronskih virov se uvrščajo predvsem bibliografske zbirke na internetu, javno dostopni viri na FTP-strežnikih in WWW-vstopne (domače) strani (ibid.). KtUIZNICIIA DDAVN0S7 Informacijsko opismenjevanje Vrste bibliografij glede na značaj oziroma način zbiranja bibliografskega gradiva: • izčrpna bibliografija, je bibliografija, ki v okviru izbranega kriterija vključuje biblio¬ grafske enote kar se da popolno; • izbirna ali selektivna je bibliografija, ki popisuje bibliografske enote, izbrane po določ¬ nem kriteriju, npr. glede na vsebino, pomembnost, aktualnost, namembnost, čas. Vrste bibliografij glede na izbor nosilca informacij oz. na gradivo bibliografskih enot opisovanja so se v zgodovinskih obdobjih povečevale ob pojavu novih nosilcev informacij. Prvi zapisi so se nahajali na rokopisnih, razmnoženih in tiskanih nosilcih informacij: • v knjižni obliki (monografije, kamor spadajo tudi redke in dragocene knjige, rokopisne knjige, inkunabule, serijske publikacije, glasbeni tiski/muzikaiije itd.); • v neknjižni obM (kartografsko gradivo, plakati, letaki, lepaki, pisma, razglednice itd.). • S pojavom novih medijev se je obseg bibliografije razširil na netiskane in drugače razmnožene publikacije: zvočni posnetki različnih vrst - gramofonske plošče, magnetofonski trakovi, zvočne kasete; slikovni zapisi in v/deozapisi: filmi, diapozitivi, diafilmi, videokasete; prosojnice ; mikroo blike - mikrofilmi, mikrokar- tice; elektronske publikacije: zgoščenke, magnetni trakovi, diskete, on-line do¬ stopne zbirke, drugi elektronski viri - www-strani; igrače ; komplete- sestavljajo jih zapisi na različnih nosilcih. Vrste bibliografije glede na geografsko območje: • mednarodna ali svetovna ali univerzalna bibliografija je bibliografija, ki skuša zajeti svetovno pomembna umetniška in znanstvena dela; • narodna ali nacionalna bibliografija, je popis bibliografskih enot o celotni založniški produkciji neke države in avtorjev države ne glede na kraj izida in jezik; • pokrajinska ali regionalna ali domoznanska bibliografija je popis bibliografskih enot o določeni pokrajini ali bibliografskih enot avtorjev iz te pokrajine; • krajevna ali lokalna bibliografija je popis bibliografskih enot o določenem kraju ali bibliografskih enot avtorjev iz tega kraja. Vrste bibliografij glede na vsebinski izbor bibliografskih enot: • splošna bibliografija je bibliografija, ki popisuje bibliografske enote ne glede na njihovo vsebino oz. strokovna področja; • posebna ali specialna bibliografija je bibliografija, ki popisuje bibliografske enote po kriteriju, ki ni vsebinski, npr. po stanu avtorja, obliki publikacije; • strokovna bibliografija je bibliografija, ki popisuje bibliografske enote določene stroke, strokovnega področja ali znanstvene discipline: bibliografija bibliografij, bibliografija izseljenskih tiskov, bibliografija disertacij, bibliografija pisateljic, biblio¬ grafija prevodov, osebna bibliografija, bibliografija časopisja itd.; • temeljna ali elementarna bibliografija je podskupina v okviru strokovne bibliografije, ki popisuje osnovno literaturo o določeni znanosti, stroki, predmetu. Vrste bibliografij glede na obdelavo bibliografskih enot: m Bibliografije x KlUIŽIIIČm DEJAVNOST • popisna bibliografija opisuje bibliografske enote samo z osnovnimi bibliografskimi elementi, ki so nujni za identifikacijo zapisa; • opisna bibliografija je tista, ki poleg osnovnih bibliografskih elementov dodaja opisu bibliografske enote še druge, podrobnejše podatke, npr. analitična, kritična bibliografija. • Anotirana bibliografija ali analitična bibliografija z anotacijami je bibliografija, pri kateri so bibliografske enote dopolnjene z bibliografskimi opombami. • Če bibliografska opomba podaja vsebino bibliografske enote, se imenuje analitična bibliografija. • Če bibliografska opomba kritično vrednoti vsebino bibliografske enote, se imenuje kritična bibliografija. Vrste bibliografij glede na način popisovanja bibliografskih enot: • primarna bibliografija je tista bibliografija, v kateri so bibliografske enote popisane neposredno po gradivu; • sekundarna je bibliografija, v kateri so zapisi bibliografskih enot prevzeti iz drugih virov, npr. bibliografij, katalogov. Bibliografije glede na različne druge kriterije: • informativna ali signalna bibliografija je tista, ki obvešča o novostih na knjiž¬ nem trgu; • napovedna ali indikativna bibliografija je bibliografija, ki obvešča o publikacijah še pred njihovim izidom; • založniška bibliografija popisuje izdaje določene založbe ali tudi literaturo o njej; • osebna ali personalna bibliografija popisuje bibliografske enote določenega avtorja in/ali o njem. Če poleg bibliografskih podatkov prinaša tudi biografske podatke o avtorju, se imenuje bloblbliografija. Če bibliografski popis vključuje več avtorjev, se imenuje skupinska osebna bibliografija. Informacijsko opismenjevanje KmiŽNIOlADEJAVNOST -. SLOVENSKE BIBLIOTEKARSKE BIBLIOGRAFIJE V KNJIŽNI OBLIKI LOGAR JANEZ je napisal eno temeljnih del o bibliografiji na Slovenskem z naslovom Uvod v bibliografijo. Leta 1970 je knjigo izdala Narodna in univerzitetna knjižnica. Pri posameznih vrstah bibliografij so navedene tudi pomembnejše bibliografije. Bibliografijo slovenskih bibliografij 1561-1973 je sestavila ŠTEFKA BULOVEC in jo je leta 1973 izdala Narodna in univerzitetna knjižnica. Urejena je po sistemu univerzalne decimalne klasifikacije. Vsebuje Predmetno osebno in krajevno kazalo in Kazalo avtorjev bibliografij. Od leta 1973 dalje tekoči Letni pregledi slovenskih bibliografij izhajajo letno v reviji Knjižnica. Sestavlja jo LIDIJA VVAGNER. Urejena je po sistemu univerzalne decimalne klasifikacije. Slovensko bibliotekarsko bibliografijo 1945-1980, izbor prispevkov iz časopisja in zbornikov, je sestavila BOŽA PLENIČAR in izdala Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Izšla je leta 1983. Urejena je po sistemu univerzalne decimalne klasifikacije. Vsebuje Avtorsko kazalo. Slovensko bibliotekarsko bibliografijo, ki vsebuje dva dela: Serijske publikacije in monografije do leta 1984 in Izbor člankov in prispevkov v serijskih publikacijah in zbornikih do 1944, je kot raziskovalno nalogo sestavila ŠTEFKA BULOVEC, izdala Narodna in univerzitetna knjižnica leta 1989. Oba dela sta urejena po sistemu univerzalne decimalne klasifikacije. Vsakemu delu sta dodani Imensko kazalo in Stvarno kazalo. Diplome iz knjižničarstva na Pedagoški akademiji v Ljubljani od 1977 do 1986 je kot diplomsko delo sestavila TATJANA ŠMID. JANA AHAČIČ ŠTROMAJER je kot diplomsko delo napisala Prispevki o knjižnicah in knjigah v Glasu Gorenjske 1948-1960: vsebinski in bibliografski pregled. Bibliografijo objav o šolskih knjižnicah v bibliotekarskih in pedagoških serijskih publikacijah v letih 1945 do 1999 je kot magistrsko delo sestavila FRANCESKA ŽUMER. Bibliografija je urejena kronološko. Vsebuje Avtorsko kazalo in Predmetno kazalo. V J Bibliografije KNJIŽNIČNA DEJAVNOil Bibliografsko kazalo popisuje prispevke, objavljene v določeni periodični publikaciji v enem, več ali vseh letnikih. Tako ločimo npr. letna bibliografska kazala (bibliografska kazala revij Šolska knjižnica, Knjižničarske novice. Glasba v šoli, Slovenščina v šoli), bibliografska kazala za daljše časovno obdobje (npr. Jubilejna bibliografija objav v reviji Zgodovina v šoli v letih 1992 do 2001). Primer bibliografskega kazala v reviji Šolska knjižnica "Ciste" bibliografije, ki bi ustrezala samo enemu od omenjenih kriterijev, ni. Vsaka bibliografija ponavadi nastane na temelju več različnih kriterijev, po katerih je bibliograf gradivo zbiral, izbiral, bibliografsko popisoval in klasificiral. Informacijsko opismenjevanje KNJIŽNIČHA DEJAVNOST 4 PREGLED POMEMBNEJŠIH BIBLIOGRAFIJ DOMA IN V SVETU /-- : \ ALI VES? Prvo znano bibliografijo na svetu, od katere se je ohranilo le nekaj delov, je sestavil KALLIMAH v 3. stoletju pr. n. š. v aleksandrijski knjižnici. Bibliografija je imela naslov" Tablice teh, ki so se proslavili na vseh področjih znanja, in tega, kar so napisali'’. V knjigi je bila popisna antična literatura, vendar ne obstajajo zanesljivi podatki o ureditvi, bibliografskih zapisih in obsegu Tablic. Prvo strokovno urejeno evropsko bibliografijo je leta 1545 izdal CONRAD CESNER. Bibliografija je trojezična v latinskem grškem in hebrejskem jeziku. Avtorje hotel pred propadom ohraniti zapise o vseh dosegljivih knjigah in rokopisih v tedanji Evropi. Bibliografija ima zelo dolg naslov Univerzalna biblioteka ali najbogatejši katalog vseh spisov v treh jezikih - latinskem, grškem in hebrejskem - še dosegljivih ali že izgubljenih, starih in novejših do današnjega dne, učenih in neučenih, objavljenih ali skritih v knjižnicah. Novo delo, ki ni potrebno le za usta¬ navljanje javnih ali privatnih knjižnic, marveč vsem, ki se bavijo s kakršnokoli umet¬ nostjo ali znanostjo, prekoristno za pospeševanje njihovega študija. Prva nacionalna bibliografija v svetu ima letnico 1548 in jo je sestavil angleški du¬ hovnik JOHN BALE. Bibliografija je napisna v latinskem jeziku in vključuje vsa dela angleških avtorjev, ki jih je našel pri založnikih in knjigarnarjih. Prvo slovensko bibliografijo je sestavil PRIMOŽ TRUBAR z naslovom Register und summarischer Innhalt aller der Windiscen Buecher leta 1561. Primož Trubar je popisal vse svoje izdaje in vsa dela v slovenskem jeziku, ki so izšla dotlej. Prvo slovensko retrospektivno bibliografijo je sestavil FRANC SIMONIČ, kustos dunajske univerzitetne bilbioteke. Njen naslov je Knjige (1847-1919). Izšla je v Ljubljani pri Slovenski matici v letih 1903-1995. V bibliografiji so zbrani bibliografski zapisi knjig, muzikalij, geografskih kart, časnikov in časopisov. Bibliografija je urejena po abecedi avtorjev in naslovov anonimnih del. Pomožnih kazal nima. Prvi letnik tekoče slovenske nacionalne bibliografije je izšel leta 1869 v Letopisu Matice slovenske z naslovom Bibliografija slovenska, ali slovensko knjigoznanstvo od začetka 1868. leta do konca meseca oktobra 1869. leta. Bibliografijo je uredil ETBIN H. COSTA Bibliografski zapisi so razvrščeni po strokah. Tekoča slovenska nacionalna bibliografija je izhajala neprekinjeno naslednjih 45 let. Od leta 1995 izhaja tekoča slovenska bibliografija tudi v elektronski obliki Slovenska bibliografija CD-ROM. Sestavljena je na temelju vzajemnega kataloga COBIB. V J Bibliografije KNJIŽIM« 5 NACIONALNA BIBLIOGRAFIJA Nacionalna bibliografija je v modernem pomenu navadno definirana kot popolna zbirka zglednih bibliografskih zapisov o založniški produkciji neke države, ki redno in s čim manjšim časovnim zaostankom izhaja v tiskani ali drugi fizični obliki in jih v skladu z mednarodnimi standardi pripravlja nacionalna bibliografska agencija. Nacionalna biblio¬ grafija odraža kulturno in znanstveno, politično, socialno, gospodarsko in ekonomsko stanje države. S preučevanjem nacionalne bibliografije spoznamo specifične značilnosti neke države v določenem časovnem obdobju, njeno rast, razvoj in spremembe na vseh področjih življenja. Nacionalna bibliografija je pomemben informacijski vir, zato je potrebna visoka kako¬ vost in popolnost zapisov na temelju nacionalnih in mednarodnih standardov, ki omogočajo poizvedovanje po vseh elementih bibliografskega zapisa, izbiro in nabavo knjižničnega gradiva v knjižnicah in drugih organizacijah, čim lažji prenos oz. kopiranje zapisov v lokalne knjižnične kataloge in izdelavo različnih statistik. Kriterij za uvrstitev gradiva v slovensko nacionalno bibliografijo je: • da je avtor po narodnosti Slovenec, • da je besedilo pisano v slovenščini, • da je enota izšla pri slovenski založbi, pri čemer so upoštevani tudi zamejski in izseljeniški založniki in izdajatelji. Slovenska bibliografija vključuje izvirna dela slovenskih avtorjev, prevode del slovenskih avtorjev v tuje jezike in tuja dela, prevedena v slovenščino, ter celotno produkcijo slovenskih založb, razen tiska, ki so ga slovenske tiskarne natisnile za tujega naročnika. Slovenska bibliografija ne vsebuje aktov delovnih organizacij in družbenopolitičnih skupnosti krajevnega in občinskega značaja, tovarniških katalogov, cenikov, turističnih prospektov in informacij, programov raznih prireditev, voznih redov, telefonskih ime¬ nikov, drobnih tiskov itd. Slovenska bibliografija nastaja na osnovi obveznega izvoda publikacij in spremljanja produkcije zamejskih in izseljeniških založnikov. Bibliografski zapisi so izdelani v skladu z mednarodnimi standardi (ISBD-ji) za posamezne vrste gradiva. Od leta 1988 naprej je Slovenska bibliografija izdelana iz računalniške baze slovenskega vzajemnega kataloga COBIB. 5.1 TEKOČA SLOVENSKA BIBLIOGRAFIJA Prvi poskus tekoče slovenske bibliografije predstavljajo bibliografski pregledi v Kmetijskih in rokodelskih novicah od leta 1860 ( Slovensko slovstvo v letu 1859) do leta 1866 (Slovstvene stvari. Pregled slovenskega slovstva v letu 1865), ki jih je sestavljal Anton Kos - Cestnikov. Prvi bibliografiji, ki vsebuje 8 abecedno urejenih bibliografskih Informacijsko opismenjevanje KHJIŽNIČNA DEJAVNOST zapisov za leto 1859, sledijo od leta 1863 naprej bibliografije, ki so že tematsko urejene in leta 1865 premorejo 74 bibliografskih zapisov, leto kasneje 60. V naslednjih letih tekoča slovenska bibliografija ni izhajala do ustanovitve društva z imenom Slovenska matica, ki je med svoje naloge zapisala tudi izdajanje tekoče bibliografije. Kot začetek izhajanja tekoče slovenske bibliografije se šteje leto 1869, ko je v Letopisu Matice slovenske izšla prva tekoča bibliografija z naslovom Bibliografija slovenska, ali slovensko knjigoznanstvo od začetka 1868. leta do konca meseca oktobra 1869. leta. Že naslednje leto se je izraz "knjigoznanstvo" preimenoval v "knjigarstvo" in se ohranil vse do leta 1890, ko ga je nadomestil izraz "knjištvo" do leta 1901, ko ob¬ staja le še termin bibliografija. Bibliografijo je do leta 1872 sestavljal Etbin Henrik Costa, ki ga je v letih 1873 do 1892 nasledil Ivan Tomšič, v letih 1893 do 1899 Rajko Perušek in Karel Claser v naslednjih treh letih do leta 1912. Od leta 1899 dalje je bibliografija izhajala v novoustanovljenem Zborniku znanstvenih in poučnih spisov Slovenske matice. Bibliografski zapisi so imeli zaporedno štetje v letih 1869 do konca leta 1999 do številke 2717, medtem ko v naslednjih letih bibliografski zapisi niso bili več šteti. Vsebinsko je bila bibliografija v vseh letih urejena po strokah, ki so se spreminjale in dodajale nove glede na vsebinsko usmeritev gradiva. Največji strokovni napredek je slovenska bibliografija doživela, ko jo je začel sestavljati bibliograf Janko Šlebinger. Z njim smo Slovenci dobili strokovnjaka bibliografa, ki je vključil elemente sodobnih bibliografskih tokov v svetu v slovensko bibliotekarsko stroko ter tako postavil temelje za sistematično in vsestransko delo na bibliografskem področju. Njegovi letni bibliografski pregledi so izhajali v letih 1903 do 1907. Zaradi njegove premestitve v Novo mesto v naslednjih letih tekoča letna slovenska biblio¬ grafija ni več izhajala. Pač pa je leta 1913 izšla slovenska bibliografija za obdobje 1907 do 1912. Bibliografija za obdobje 1907 do 1912 je izšla kot samostojna knjižna izdaja z naslovom Slovenska bibliografija za leta 1907-1912. Bibliografija je razdeljena v 19 tematskih skupin, vendar nima nobenega dodatnega kazala. Po letu 1912 je tekoča slovenska bibliografija prenehala izhajati vse do leta 1945. Slovenska matica je sicer imela v načrtu izdajanje tekoče bibliografije za petletna obdobja, vendar do uresničitve ni prišlo iz različnih razlogov. Vzrokov za prenehanje izhajanja slovenske bibliografije je več, vendar niso znani. Eden je verjetno prva svetovna vojna in ukinitev Slovenske matice. Z ustanovitvijo nove države se je prenehalo tako intenzivno dokazovanje slovenskega jezika kot v tedanji avstro-ogrski državi. V letih po 1927 je bila uvedena stroga cenzura, saj so si učenci vseh šol nižje in srednje stopnje šolanja lahko izposojali knjige le v šolskih knjižnicah. Eden od vzrokov je verjetno tudi premestitev Šlebingerja v Novo mesto, saj mu je bil tako otežen dostop do knjižnih novosti na trgu. V obdobju med prvo in drugo svetovno vojno so bili posamezni poskusi ponovne oživitve tekoče slovenske bibliografije, a so vse bibliografije popisovale le določena strokovna področja, in še to le v posameznih časovnih obdobjih, npr. Janko Šlebinger je v letih 1915-1919 v Carnioli objavljal tekočo slovensko bibliografijo za nekatera stro- 140 Bibliografije mn mmmammm KHJIŽMICHA DDAVNOST kovna področja, in sicer: zgodovino, zemljepis, narodopisje, umetnost, slovstveno zgo¬ dovino, jezikoslovje in prirodoslovje, za zadnji dve leti tudi matematiko in tehniko. Šlebingerjev ponovni poskus tekoče slovenske bibliografije je bil v časopisu Slovenski tisk, kjer je izšla Slovenska bibliografija za leto 1929 in za polovico leta 1930. Ponovno je tekoča slovenska bibliografija začela izhajati po letu 1945. Prva knjiga tekoče slovenske bibliografije po drugi svetovni vojni je izšla leta 1948 in vsebuje bibliografske zapise za obdobje 1945 do 1947 in je do leta 1977 izhajala letno. Sledita dva dvojna letnika za obdobji 1978-1979 in 1980-1981, ko je spet izhajala letno do leta 1984, ko je izšel 38. letnik Slovenske bibliografije. Skupni naslov tekoče bibliografije po drugi svetovni vojni v letih 1948 do 1977 je bil Slovenska bibliografija: časopisje in knjige, članki in leposlovni prispevki v časopisju in zbornikih s številčen jem 1945/1947 do 1984 in z ISSN 0350-3585. Slovensko bibliografijo je po letu 1945 začela izdajati Narodna in univerzitetna knjižnica. Slovenska bibliografija za obdobje1945/47 do 1950 oz. prvi štirje letniki vsebujejo bibliografske zapise za serijske publikacije, knjige in muzikalije. Bibliografija člankov za obdobje 1945 do 1950 je izšla v samostojni knjižni izdaji z naslovom Slovenska biblio¬ grafija. Člankih leposlovje v časopisju in zbornikih 1945-1950. Uredili so jo Janez Logar, Štefka Bulovec in Ančka Posavec, izdala pa Slovenska akademija znanosti in umetnosti leta 1963. Po letu 1950 je bila Slovenska bibliografija razdeljena v dva dela. Del A je opisoval serijske publikacije, knjige, zemljevide, muzikalije, gramofonske plošče in magnetofon¬ ske trakove, ki izpolnjujejo vsaj enega od pogojev za uvrstitev enote v bibliografijo. Del A je bila razdeljen na sedem poglavij: Serijske publikacije. Knjige, Zemljevidi in atlasi, Muzikalije, Gramofonske plošče, Magnetofonski trakovi in Pregledi, ki vključujejo na¬ slednja kazala in statistične preglede: Serijske publikacije in knjige po strokah UDK, Knjižne zbirke, Imensko kazalo, Statistika serijskih publikacij SR Slovenije, Statistika knjig SR Slovenije. Bibliografski zapisi so bili od leta 1975 dalje izdelani v skladu z mednarodnim standardom ISBD. Del B je prinašal izbor člankov in leposlovja, ki je bilo natisnjeno v serijskih publikacijah in zbornikih, opisanih v prvem delu. Pri izboru gradiva za bibliografsko obdelavo je bibliografe vodila želja po tem, da ohranijo pred pozabo vse gradivo, ki bi bilo lahko v pomoč strokovnjakom in znanstvenikom pri raziskavah. Del B ima tri poglavja: Preglede po strokah UDK, Abecedno kazalo strok in Abecedno kazalo avtorjev. Bibliografski zapisi so poenostavljeni in upoštevajo najnujnejše elemente bibliografskega zapisa, ki so potrebni za njeno identifikacijo. V taki obliki je izhajala do leta 1977, ko se je razdelila v tri samostojne dele, od katerih vsak je dobil svojo ISSN-številko in je bil delno nadaljevanje Slovenske bibliografije: • Slovenska bibliografija. A, Serijske publikacije = ISSN 0353-1724 • Slovenska bibliografija. B, Knjige = ISSN 1318-0479 • Slovenska bibliografija. Serija C: Članki in leposlovni prispevki v serijskih publikacijah in zbornikih = ISSN 0353-4340 141 Informacijsko opismenjevanje KliJIŽNIČMA DEJAVNOST mmmm Slovenska bibliografija. A. Serijske publikacije je začela izhajati kot dvojni letnik z zaporednim štetjem številka 32-33 in vključevala serijske publikacije v obdobju 1978- 1979. Kot dvojni letnik je izhajala do številke 48-49 za leti 1994-1995. Od 50. letnika dalje izhaja kot letna bibliografija v enem zvezku. Vsebuje bibliografske zapise serijskih publikacij: časnike, časopise, glasila raznih društev, inštitucij, šolska glasila, glasila delovnih organizacij, letna poročila zavodov, uradov in inštitucij. Ne vključuje pa alamanahov, koledarjev, občasnih zbornikov, serijskih publikacij na drugih medijih, npr. diskete, CD-ROM, mikrofilmi itd. Bibliografski zapisi so izdelani v skladu z mednarodnimi pravili po ISBD(S)-standardu. Vsak bibliografski zapis ima dodano signaturo enote v Narodni in univerzitetni knjižnici ter ISSN-številko. Bibliografski zapisi so urjeni po abecedi stvarnih naslovov serijskih publikacij. Bibliografija ima dodatna kazala: • Pregled serijskih publikacij po strokah UDK, • Imensko kazalo urednikov, • Abecedni seznam skupin UDK-vrstilcev za razvrščanje serijskih publikacij in • Seznam kratic. Slovenska bibliografija. B. Knjige = ISSN 0353-1716 je ravno tako nadaljevanje publikacije Slovenska bibliografija = ISSN 0350-3585. Letnik 32-33 je vključeval knjige za obdobje 1978-1979. Do leta 1984 je izhajal letno. Leta 1985 je prišlo do večjih sprememb. Bibliografija je začela izhaja štirikrat letno (enojnih ali dvojnih snopičih) in popisuje samo knjige. Bibliografski zapisi so izdelani v skladu z mednarodnimi pravili po ISBD-standardu. Vsak bibliografski zapis ima dodan vrstilec univerzalne decimalne klasifikacije (UDK), identifikacijsko številko zapisa enote v vzajemnem katalogu COBISS - ID in številko bibliografskega zapisa. Ta sestoji iz treh oznak: oznake za slovensko bibliografijo (SL), leto izdaje bibliografije in zaporedne številke bibliografskega zapisa v tekočem letu. Bibliografski zapisi so razvrščeni po strokah UDK, znotraj posameznih skupin po abe¬ cednem vrstnem redu značnic. Na koncu vsakega snopiča je imensko kazalo vseh avtorjev in sodelavcev ter predmetno kazalo. Vsak tekoči letnik bibliografije vključuje tudi register, ki vsebuje naslovno kazalo, imensko kazalo in predmetno kazalo vseh snopičev. Slovenska bibliografija. Serija C: Članki in leposlovni prispevki v serijskih publikacijah in zbornikih = ISSN 0353-4340 je za obdobje 1978/1979 izšla z letnico izida 1989. Kasneje bibliografija člankov ni več izhajala v knjižni obliki. Od leta 1988 dalje jo nadomešča vzajemni katalog COBIB. Za vmesno obdobje 10 let za članke ne obstaja tekoča slovenska bibliografija. Od leta 1995 dalje letno izhaja tekoča slovenska bibliografija tudi v elektronski obliki Slovenska bibliografija CD-ROM = The Siovenian national bibliography CD-ROM = ISSN 1318-5640. Vsebuje vse zapise o monografskih publikacijah, ki so izšle po letu 1988, in tudi nekaj zapisov starejših publikacij, ki jih je Narodna in univerzitetna knjižnica pridobila z zamudo. Bibliografija vključuje tiskano tekstovno gradivo - knjige in brošure, 142 jubilejne zbornike in zbornike s posvetovanj, elektronske publikacije, glasbene tiske oz. tiskano notno gradivo in kartografsko gradivo, radijske igre, ki jih izdaja Radio Slovenija. Podobno kot klasična tiskana slovenska bibliografija tudi elektronska izdaja ne vsebuje aktov delovnih organizacij in družbenopolitičnih skupnosti krajevnega in občinskega značaja, tovarniških katalogov, cenikov, turističnih prospektov in informacij, programov raznih prireditev, voznih redov, telefonskih imenikov, drobnih tiskov itd. Bibliografski zapisi so oblikovani v skladu z mednarodnimi pravili po ISBD-standardih. Elektronska oblika slovenske bibliografije je do uporabnikov mnogo prijaznejša, saj omogoča poizvedovanje po različnih vrednostih, ki se vnašajo v okno za poizvedovanje in vsebuje naslednja vnaprej določena polja - vrsta gradiva, avtor, drugo avtorstvo, besede iz naslova, leto, predmetne oznake, beseda kjerkoli, založba, jezik ter eno izbirno polje. Slednje nudi možnost poizvedovanja po UDK, zbirki, korporaciji, ISBN/ISMN, kraju izida, državi izida, naslovu izvirnika, jeziku izvirnika, vrsti publikacije in umetniški zvrsti. Za oblikovanje poizvedbe so na voljo logični operatorji, slovarji, krajšanje in tabela znakov. Program omogoča poleg prikazovanja tudi izpis v različnih formatih (ISBD, UNIMARC in ISO 690) in shranjevanje zadetkov v datoteke. 5.2 RETROSPEKTIVNA SLOVENSKA BIBLIOGRAFIJA Prvo splošno in do sedaj tudi najobsežnejšo retrospektivno bibliografijo v slovenskem jeziku je sestavil bibliotekar Franc Simonič z naslovom Slovenska bibliografija. I. del: Knjige. (1550-1900). Izdala in založila jo je Slovenska matica v letih 1903-1905. Biblio¬ grafske enote obsegajo knjige, muzikalije, geografske karte, pa tudi časnike in časopise. Bibliografski zapisi zelo natančno opisujejo posamezne enote in so narejeni na temelju primarnih dokumentov. Bibliografija je avtorjevo življenjsko delo, saj je predstavlja petindvajset let sistematičnega zbiranja podatkov o slovenskih knjigah. Bibliografski zapisi so razvrščeni po abecedi avtorjev in anonimnih del. Bibliografija nima dodatnih kazal, kar je njena največja pomanjkljivost. Avtor je že v uvodu predvideval tudi izdajo bibliografije člankov in razprav, a do njene uresničitve ni prišlo. Simoničeva bibliografija predstavlja najpopolnejšo in zanesljivo bibliografijo do leta 1990. Po tem letu Slovenci splošne retrospektivne bibliografije nimamo. Še posebej bi jo potrebovali za obdobje do leta 1945, kajti tudi tekoča slovenska bibliografija je izhajala le v fragmentih. Druga pomembna splošna retrospektivna bibliografija je izšla leta 1937 in popisuje serijske publikacije oz. časopisje. Ob 140. obletnici izhajanja Vodnikovih Lublanskih novic in ob 30. obletnici ustanovitve novinarskega združenja je bila v Ljubljani razstava slovenskega časopisja, ob kateri je izšel tudi zbornik Razstava slovenskega novinarstva. Najobsežnejši del zbornika je predstavljala bibliografija Janka Šlebingerja Slovenski časnikih časopisi. Bibliografski pregled 1797-1936, ki je izšla tudi kot samostojen odtis na 175 straneh in vsebuje 1074 bibliografskih zapisov. Avtor je v bibliografijo vključil vse serijske publikacije v slovenskem jeziku ne glede na kraj izida in jih je razvrstil kronološko. V okviru posameznega letnika je upošteval vse serijske publikacije, ki so v ■■■■■■ Informacijsko opismenjevanje KlUIZNICNA DEJAVNOST tistem letu začele izhajati, in jih je razvrstil po mesecu prvega izida. Pri vsakem bibliografskem zapisu je zelo natančno in skrbno popisal elemente za identifikacijo, podatke o začetku in koncu izhajanja, podnaslove, pogostost izhajanja, naštel urednike, izdajatelje, založnike. Vsaka serijska publikacija je popisana le enkrat v letu začetka izhajanja. Bibliografija vsebuje tudi tri pomožna kazala: Abecedno kazalo naslovov, Strokovni pregled in Kazalo krajev izhajališč in tiska. Sestavljalec je v opombi opozoril, da je načrtoval tudi imenik urednikov in izdajateljev, a je zaradi tehničnih vzrokov izpadel. Bibliografija je pomembna tudi zato, ker je Šlebinger v uvodu opredelil termina časnik in časopis, tako kot je v rabi še danes. Šlebingerjevo bibliografijo slovenskega časopisja je nadaljeval Jože Bajec v bibliografiji z naslovom Slovenski časniki in časopisi. Bibliografski pregled od 1. januarja 1937 do osvoboditve 9. maja 1945. Knjigo je izdala Narodna in univerzitetna knjižnica leta 1973. vsebinsko je Bajec v bibliografijo vključil tudi drugojezične serijske publikacije Slovenije in drugojezično časopisje slovenskih izdajateljev v tujini. Tudi Bajec serijske publikacije bibliografsko opisal kronološko glede na letnico prvega izida. Novost je tudi, da na začetku vsakega leta najprej našteje vse naslove, ki so izhajali že prejšnja leta, šele potem začne z opisovanjem novih serijskih publikacij. Bibliografija vsebuje tudi več pomožnih kazal, npr. Statistični pregled, Pregled po strokah, kazalo urednikov, Kazalo izdajateljev, lastnikov in založnikov ter krajev itd. Vsak bibliografski zapis ima tudi podatek, o nahajališču, bodisi signaturo enote v NUK ali podatek, kje se nahaja opisano gradivo. UPORABLJENI VIRI BARTSCH, E. Die Bibliographie. Munchen ... [etc.]: K. C. Saur, 1989. BELANCER, T. 2001. Descriptive Bibliography, [citirano 2001-02-27]. Dostopno na svetovnem spletu: http://www.bibsocamer.org/bibdef.htm. Bibliotekarski terminološki slovar: poskusni snopič. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1996. Elektronske publikacije: kako jih bomo ohranili za prihodnost? Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1998. Funkcionalne zahteve za bibliografske zapise: končno poročilo. 2000. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo. ISBD(CM): mednarodni standardni bibliografski opis kartografskega gradiva. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1999. ISBD(ER): mednarodni standardni bibliografski opis elektronskih virov. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 2000. ISBD(G): splošni mednarodni standardni bibliografski opis. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997. ISBD(M): mednarodni standardni bibliografski opis monografskih publikacij. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997. ISBD(S): mednarodni standardni bibliografski opis serijskih publikacij. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997. m Bibliografije ttUliNDMI KIDRIČ, F. Ob Slebingerjevi petdesetletnici. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, let. 6,1927, št. 1-4, str. 245-248. KOCIJAN, G. Bibliograf Janko Šlebinger (1876-1951). Knjižnica, let. 45, 2001, št. 1-2, str. 7-22. KOS, A.C. Slovensko slovstvo v letu 1859. Novice gospodarske, obertnijske in narodske, 18 (1860) 4. jan., 1, str. 5. KOTNIK, F. J. Šlebinger, Slovenska bibliografija za 1.1907-1912. Časopis za zgodovino in narodopisje, let. 11,1914, št. 1, str. 84-85. KRUMMEL, D.W.: Bibliographies: their aims and methods. 1984. London, New York: Mansell, 1984. LOGAR, J. Uvod v bibliografijo. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1970. MUNDA, J. Knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1983. (Literarni leksikon. Študije; 22). Novice gospodarske, obertnijske in narodske. Ljubljana: J. Blaznikovi dediči, 1860-1866. PINTAR, L. 1914. J. Šlebinger, Slovenska bibliografija za 1.1907/1912. Ljubljanski zvon, let. 34,1914, št. 4, str. 197-200. Prekat: PRIročnik za Enostavno uporabo KATalogizacijskih pravil. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 2002. PRYTHERCH, R. Harrod's Librarians' Clossaarv Eight Edition. Govver, 1995. Slovenski tisk. Ljubljana: Zveza faktorjev za Slovenijo, 1929-1930. Splošni slovenski geslovnik: navodila za predmetno označevanje knjižničnega gradiva in geslovnik. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 2002. STOCKES, R. The Function of Bibliography. London: Govver Publishing Companv Limited, 1982. ŠLEBINGER, J. Bibliografska komisija. Sedanje stanje in naloge slovenske bibliografije. Letopis AZU, 1(1938-1942). Ljubljana: AZU, 1943.Str. 343-351. ŠLEBINGER, J. Slovenska bibliografija za 1.1907-1912. Ljubljana: Matica slovenska, 1913. ŠLEBINGER, J. Slovenska bibliografija za leto 1929. Ljubljana: Slovenski tisk, 1930. Theories of bibliograhpic education. New York, London: R. R. Bovvker Companv, 1982. Tipologija dokumentov/del za vodenje bibliografij v okviru sistema Cobiss [citirano 2001-12-12 ). Dostopno na svetovnem spletu: http://izum.si/scripts/flt71- bibliografije/tipologija_dokumentov.html &lang=WIN. VESELKO, M. Osnove bibliologije in bibliografije. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 1984. Vsebinska obdelava v vzajemnem katalogu: predmetne rubrike: seznami in navodila za oblikovanje. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997. WAGNER, L. Clanek-primerjalna analiza z bibliografskega vidika. Knjižnica, let. 37,1993, št. 1-2, str. 41-60. Značka: priročnik za določanje ZNAčnic pri Katalogizaciji. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 2002. ŽUMER, F. Bibliografija objav o šolskih knjižnicah v bibliotekarskih in pedagoških serijskih publikacijah v letih 1945-1999. Magistrsko delo. Ljubljana: samozal., 2001. ŽUMER, M. Nacionalne bibliografije - njihova zgodovina in pomen. Knjižnica, let. 44, 2000, št. 1-2, str. 57-73. m v«* Informacijsko opismenjevanje Primer pisanja osebne bibliografije (Jana Golob) 1 UVOD Osebna bibliografija je bibliografija, ki prika¬ zuje delo določenega avtorja (subjektivna bibliografija), literature o njem (objektivna bibliografija) ali oboje hkrati (monografska bibliografija). Osebne bibliografije so najpogostejše in jih je med slovenskimi več kot polovica. Med njimi je precej skritih, saj objave enega sa¬ mega avtorja velikokrat ne dosežejo tolikš¬ nega števila, da bi bile dovolj za samostojno publikacijo. Sama sem se lotila sestavljanja bibliografije o Avgustu Pirjevcu. Odločila sem se, da v bibliografijo vključim vsa Pirjevčeva dela in literaturo o njem (torej sestavim monograf¬ sko bibliografijo). Ker je bilo to moje prvo delo na področju sestavljanja bibliografij, sem imela nekaj težav. 1. Na začetku raziskovanja nisem imela izdelanega natančnega načrta, ki bi me vodil skozi vse pomembne faze pri nastajanju bibliografije. Posledica tega je bila, da se mi je delo kasneje podvajalo. Ko sem se lotila zbiranja podatkov, nisem bila dovolj natančna pri prepisovanju podatkov oz. se mi je pri takšni množici podatkov preprosto zgodilo, da sem stvari pozabila. Veliko gradiva sem morala še enkrat pregledati, kar mi je vzelo veliko časa in ponovnega iskanja. 2. Vedela sem, kaj želim vključiti v bibliografijo, in želela sem, da bi bila bibliografija izčrpna, zapisi popolni in opremljeni z opombami, zato sem pregledovala vse vrste gradiva. Da bi odpravila morebitne nedoslednosti in popravila manjkajoče podatke, sem se odločila za popisovanje primarnih dokumentov. Težava pa seje pojavila pri samem urejanju bibliografije, saj sem v literaturi zasledila veliko različnih načinov urejanja bibliografij. Zaradi obsežnosti bibliografije (obsega 418 bibliografskih enot) sem se odločila, da bibliografijo dopolnim z biografijo, tako da ima bibliografija status samostojne knjižne izdaje, ki sem jo dopolnila tudi z elektronsko obliko. Šolski center Celje BIBLIOGRAFIJA AVGUSTA PIRJEVCA Jana Golob Celje, 2001 Slika 1: Naslovna stran bibliografije Primer pisanja osebne bibliografije Milili DEJAVNOST 2 FAZE, KI SO POMEMBNE ZA NASTANEK DOBRE BIBLIOGRAFIJE 2.1 IDEJA IN PRVI KORAKI K NASTAJANJU BIBLIOGRAFIJE Moja naloga je bila izdelava bibliografije bibliotekarja Avgusta Pirjevca, ki je napisal prvi slovenski bibliotekarski priročnik z naslovom Knjižnice in knjižničarsko delo. Začetniško navdušenje za nalogo me je kmalu minilo, saj sem ugotovila, da bo podatke zelo težko zbrati. Pomembno je bilo, da sem si takoj na začetku zadala naslednje cilje: 1. sestaviti popis Pirjevčevih del; 2. poiskati odmeve in kritike na njegova dela; 3. ugotoviti, kaj je bilo o njem že napisanega. 2.2 ISKANJE IN ZBIRANJE INFORMACIJ Prve informacije sem najprej poiskala na vzajemnem katalogu v bazi COBIB, vendar je takoj nastal problem, saj je Pirjevec umrl leta 1943. To je pomenilo, da vseh podatkov ne bo lahko najti. hnze rezultptl izposoja, našla- infor- podatkov iskanje iskonjo zapis košarica podoljš vlive macije pomot izhod (baza podatkov: COfjIB.Sl ) osnovno iskanje ](izbirno iskanje"}fukazno iskanje) tehnike iskama Avtor: Naslov: Leto izida: Ključne besede: |Avgust Pirjevec Založnik: | vsi jeziki Vrsta gradiva: J vse gradivo E-dostop: P “3 C? izpis zadetkov/stran fTTU * baze nodalkov iskanj? rezultati iskanja zapis koSaiica izposoja, podali j nastavitve informacije pomg{ i;hq trpljenje in ponižanje. Literarno se je P. uspešno uveljavil z daljšo vrsto poljudnih življenjepisov »Slo¬ venskih mož«, M 1924—6 (ponat. MK 20, Celje 1927). V prvi skupini je očrtal nad 40 mož v časovnem redu od Trubarja do Cankarja, ki eo bili »stožerji, po katerih je vzklilo in 6e razvijalo naše kulturno življe- njec, in ki so gradili temelje naši splošni prosveti. V dodatnem drugem delu je v zelo zgoščeni obliki označil nad 30 oseb, ki so bile za razvoj raznih kulturnih panog med Slovenci dovolj pomembne od narodnega prebujenja do najnovejše dobe. Opisal je samo osebe, za katere eo mu bile na raz¬ polago tudi slike, ki jih je M. Maleš priredil v preprostih lesorezih. — Za prvih šest zvezkov SBL je prispeval 154 biografij o naših politikih, publicistih in narodnih go¬ spodarjih. Svoj nekrolog o Maksu Pleteršni- ku v praški Slavijl (II, 1924, 779—81) je za slovensko javnost razširil v .popolno življenj¬ sko in književno sliko o zaslužnem leksiko¬ grafu (LZ 1924). Ob nabiranju gradiva za slov. politično in gospodarsko zgodovino sta nastali razpravi Iz zgodovine kranjskega de¬ želnega zastopstva (NDk 192(7 št. 48—52), Začetki kmetijskega šolstva na Kranjskem (NDk 1926 št. 259—62); medi članki pri^od- niškega značaja 6ta: Goethe in Slovenci (S 1902 It. 63), Med Vrazom in Prešernom (Sja 2. dec. 1932). Za stoletnico Levstikovega rojstva je za SM priredili znanstveno kritič¬ no izdajo njegovih pisem po abecednem redu naslovljencev ter dodal seznam korespon¬ denc Levstikovih dopisnikov (1931). Iz ko¬ respondence Matija Čopa (AZN I, 1900—2) je objavil 8 Slomškovih, 5 Smolnikarjevih pisem in eno Vrazovo Čopu. — Posebno skrb je P. posvečal izdajam slovenskih pesnikov in pisateljev. Za Jugoslovansko knjigarno je z Glonarjevim sodelovanjem uredil Dčktorja Francčta Preščma Zbrano delo (1929). V uvodu je očrtal Prešerna kot človeka in pesnika, nato ponatisnil nespremenjene Po¬ ezije iz L 1847, jih izpopolnil z Dodatkom 2.3 IZBIRANJE PODATKOV ZA BIBLIOGRAFIJO Odločila sem se, da v bibliografijo Avgusta Pirjevca vključim njegove knjige, članke in rokopisno zapuščino. Želela sem dobiti celoten pogled na Pirjevčevo knjižno zapuščino ter literaturo o njem in njegovem delu. j Slovenski biografski leksikon. Knj. 2: Maas-Qualle. V Ljubljani: Zadružna gospodarska banka, 1933-1952. Str. 359-360. m KNJIŽIM« Informacijsko opismenjevanje ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ 6 BIBLIOGRAFIJA AVGUSTA PIRJEVCA.56 6.1 Uvod...56 6.2 Analiza bibliografije.62 6.3 Bibliografija.70 6.3.1 Samostojne objave.70 6.3.2 Uredniško delo.71 6.3.3 Avgust Pirjevec - prevajalec.78 6.3.4 Objave v monografskih publikacijah.79 6.3.5 Objave v Časopisju.79 6.3.6 Leksikografsko delo.85 6.3.7 Rokopisna zapuščina Avgusta Pirjevca.111 6.3.7.1 Korespondenca.111 6.3.7.1.1 Pirjevčeva pisma.111 6.3.7.1.2 Pisma Pirjevcu.112 6.3.7.1.3 Ostalo gradivo.114 6.3.7.2 Zapuščina.116 6.3.72.1 Ostalo.121 6.3.8 Ocene Pirjevčevih del.121 6.3.9 Literatura o Avgustu Pirjevcu. 126 6.4 Seznam kratic.130 7 KAZALA.....132 7.1 1 rnensko kazalo.132 7.2 Naslovno kazalo.145 7.3 Predmetno kazalo.149 7.4 Kazalo založb in založnikov.160 7.5 Kazalo časopisja.161 Pri fazi izbiranja podatkov so mi veliko pomagali cilji, ki sem si jih zadala na začetku. Slika 5: Primer kazala bibliografije o Avgustu Pirjevcu 2.4 BIBLIOGRAFSKI OPIS GRADIVA Pri opisovanju gradiva je pomembna natančnost, saj lahko v nasprotnem primeru hitro pride do zamenjave podatkov. Da bi odpravila napake, razne nedoslednosti in dopolnila manjkajoče podatke, sem vse tiskane objave pregledala in popisala po izvirniku. Zaradi nedostopnosti nekaterih gradiv pa žal to vedno ni bilo mogoče. Tako sem manjši del objav popisala po sekundarni literaturi, kar sem v bibliografiji označila z *. Bibliografski opisi knjig in člankov so popolni in sem jih oblikovala v skladu s priporočili ISBD (M) in ISBD (CP). V opisih sem upoštevala vsa predpisana območja in elemente. Problem je predstavljalo samo 8. območje (območje standardne ali druge številke in pogojev dostopnosti), saj je iSBN-številka v uporabi šele od leta 1967 (Velika Britanija) oz. od leta 1969. Veliko zapisov v bibliografiji tako ne vsebuje ISBN- ali ISSN-številke. ¥ Primer pisanja osebne bibliografije KlUIŽhlČMA DDAI/MOST Bibliografski opisi so lahko različni, prikazala bom samo nekatere. Sama sem izbrala listek format, ki ga bom v nadaljevanju tudi predstavila. • Knjižnice in knjižničarsko delo • (Znanstvena knjižnica; 12), Družba sv. Mohorja, Celje 1940 • KNJIŽNICE IN KNJIŽNIČARSKO DELO • (Znanstvena knjižnica; 12), Družba sv. Mohorja 1940 • Knjižnice in knjižničarsko delo, 1940 • Knjižnice in knjižničarsko delo. Družba sv. Mohorja 1940 (Znanstvena knjižnica; 12) • Knjižnice in knjižničarsko delo. - Celje: Družba sv. Mohorja, 1940-358 str.; 22 cm. - (Znanstvena knjižnica; 12) • Knjižnice in knjižničarsko delo / spisal Avgust pirjevec. - Celje: Družba sv. Mohorja, 1940-358 str.; 22 cm. - (Znanstvena knjižnica; 12). 2.4.1 Bibliografski opis monografskih publikacij stvarni naslov navedba odgovornosti značnica PIRJEVEC, Avgust Knjižnice in knjižničarsko delo / spisal. - Avgust Pirjevec. - V Celju : Družba sv. Mohorja, 1940 (v Celju: Mohoijeva tiskarna). - 358 str.: ihistr.; 22 cm.^ Bibliografija: str. 13421-352. - I.IOO izv. 96 Slika 6: Bibliografski opis monografskih publikacij Značnica V večini primerov je značnica avtorska, pojavlja pa se tudi stvarna značnica (če gre za anonimno delo oz. delo, pri katerem so sodelovali več kot trije avtorji). Iztočnica (avtorjev priimek ali prva beseda stvarnega naslova) je izpisana z velikimi tiskanimi črkami, avtorjevo ime je od priimka ločeno z vejico. V bibliografiji je tudi nekaj takšnih primerov, v katerih je znan samo avtorjev psevdonim oz. kriptonim, ki ga nisem mogla razrešiti, zato sem v tem primeru enoto katalogizirala kar na psevdonim oz. kriptonim. Informacijsko opismenjevanje Stvarni naslov in navedba odgovornosti Stvarni naslov je vedno prepisan v celoti. V primerih, ko je bil znan tudi vzporedni naslov ali dodatek k naslovu, sem navedla tudi te. V navedbi odgovornosti navajam avtorja besedila, zaradi izčrpnosti opisa pa tudi vse osebe, ki so s svojim delom prispevale k nastanku bibliografske enote (soavtor, urednik, ilustrator). Izdaja Kadar je podatek o izdaji naveden v publikaciji, ga dosledno navajam z izrazom, kot je naveden na publikaciji. Impresum Tukaj navajam kraj izida in ime založnika, kraj tiskanja in ime tiskarja, kadar je podatek naveden v knjigi, ter letnico izida. Fizični opis Navedeni so podatki o številu strani ali foliev, priloge, morebitne ilustracije ter mere. Naslov knjižne zbirke in številko knjige v zbirki Ti podatki so navedeni v oklepaju. Opombe Opombe prinašajo podatke, ki jih nisem mogla vključiti v prejšnja območja: opombe o dodatku k naslovu, opombe o prevodu, opombe k območju izdaje, opombe o vsebini in o dodatkih k vsebini ter opombe o številu izvodov. Območje standardne (ali druge) številke in pogojev dostopnosti Tu sem navedla ISBN-številko, kadar je bila znana, sicer sem podatek izpustila. 2.4.2 Bibliografski opis članka značnica stvarni naslov povezovalni element navedba odgovornosti identifikacija matične knjižnice navedba lokacije Slika 7: Bibliografski opis članka Primer pisanja osebne bibliografije Značnica Podobno kot pri bibliografskem opisu monografskih publikacij. Stvarni naslov in podatki o odgovornosti Podobno kot pri bibliografskem opisu monografskih publikacij. Povezovalni element Ima formalno obliko in predstavlja besedico v jeziku ustanove, ki članek obdeluje. V mojem primeru gre za oznako V in dvopičje. Identifikacija matične enote Pomeni navajanje vira. V bibliografiji so tako primeri navajanja iz periodičnih publikacij kot tudi iz monografskih publikacij, pri katerih je bilo treba navesti točen opis matične enote, da ne pride do zamenjave oz. dileme, za katero publikacijo gre. Pri periodičnih publikacijah sem navedla stvarni naslov periodične publikacije in ISSN [če je bil znan). Pri monografskih publikacijah sem upoštevala naslednje elemente: stvarni naslov publikacije, prvi podatek o odgovornosti, izdajo, kraj distribucije in založništva ter letnico izida. Navajanje mesta oz. točne lokacije sestavnega dela v matični enoti Pri opisu člankov iz periodičnih publikacij sem navajala letnik, številko zvezka periodične publikacije, leto (v nekaterih primerih delni ali popolni datum) ter število strani {prvo in zadnjo stran članka). Pri navajanju sem upoštevala dogovorjene besedne oznake: letn. (letnik), št. (številčna oznaka periodične publikacije), podatke o datumu oz. letu sem navajala v okroglem oklepaju ter okrajšava str. za podatke o straneh. Pri opisu člankov iz monografskih publikacij sem v tem segmentu navedla samo strani in v primerih, ko je imela publikacija več zvezkov, še oznako zvezka. Posamezni številčni podatki so ločeni z vejico. Za identifikacijo avtorjev sem uporabljala različne bibliografije in enciklopedije. Okrajšave, ki jih uporabljam v bibliografiji, ustrezajo mednarodno sprejetim okrajšavam v ISBD (M) in priročniku Eve Verona. Informacijsko opismenjevanje ■BEna5S8MHHB>BHB>HKNHnHHUi KHJIŽNIČNA DEJAVNOST 2.4.3 Bibliografski opis rokopisnega gradiva Opis rokopisne zapuščine sem priredila po zgledu opisovanja člankov v monografskih publikacijah in se nisem držala opisa, kot je naveden v Katalogih rokopisov, saj se mi ni zdel smiseln za bibliografijo. Za bibliografijo so mi bili pomembni naslednji podatki: naslovljenci, dopisniki ter signatura. Vir za zapisovanje korespondence sta mi bila dva kataloga: Katalog rokopisov Narodne in univerzitetne knjižnice in Katalog rokopisov Univerzitetne knjižnice Maribor. Zapu¬ ščinsko gradivo je shranjeno posebni mapi in je v lasti Alenke Pirjevec. Med korespondenco so najprej navedena pisma po abecedi naslovnikov, nato sledi v oklepaju število pisem in leto nastanka, kasneje so navedeni po abecedi dopisniki, v oklepaju je podatek o številu dopisov in leto nastanka. Pomemben podatek je vsekakor število kosov (kos pomeni določeno zaključeno enoto). Naslednji podatek je navedba vira. Tu sem navedla stvarni naslov, kraj distribucije in založništva, letnico izida ter strani. Čisto na koncu sem v oklepaju dodala tekočo signa¬ turo posameznega rokopisnega oddelka. Signatura je sestavljena iz dveh delov: oznake Ms (manuskript) in tekoče številke. Podobno sem uredila tudi zapuščinsko gradivo. Gradivo je urejeno kronološko, tudi znotraj posameznega leta. Opis predstavlja skrajšano vsebino celotnega dokumenta, v oklepaju je podatek o številu dopisov in datum nastanka. Kadar so dokumenti napisani v cirilici ali nemščini, sem to navedla v oklepaju, pri slovenskih dokumentih pa tega podatka nisem navajala. m Primer pisanja osebne bibliografije KNJI!« DEJAVNOST 2.5 UREDITEV BIBLIOGRAFIJE Bibliografija Avgusta Pirjevca obsega 418 bibliografskih enot in je razdeljena na devet poglavij oz. na posamezne vsebinske sklope, ki so razvidni iz dodanega kazala vsebine. Znotraj teh sklopov so bibliografski opisi urejeni kronološko po letih, v okviru posameznega leta pa po abecednem zaporedju značnic ali stvarnih naslovov, razen pri poglavju Literatura o Avgustu Pirjevcu, kjer sem zapise uredila po abecedi. Ureditev bibliografije je predvsem bibliografova osebna presoja glede na to, kaj obravnava in komu je namenjena. 6.3.4 Objave v monografskih publikacijah 1930/32 PIRJEVEC, Avgust Iz korespondence Matije Čopa / Objavlja Avg. Pirjevec. V: Arhiv za zgodovino in narodopisje. Knj. 1 / uredil Fr. Kovačič. - V Mariboru : Zgodovinsko društvo, 1930-1932. - Str. 2- 21 . Vsebina: 8 pisem Antona M. Slomška Matiju Čopu, 5 pisem p. Bernarda (Andreja) Smolnikarja Matiju Čopu in 1 pismo Stanka Vraza Matiju Čopu 32 6.3.5 Objave v časopisju 1909 PIRJEVEC, Avgust A. Rape: Mladini / A. P-c. V: Naši zapiski. - ISSN C503-1397. - Leto 6, št. 6(1909), str. 140. Ocena dela: Rapč, Andrej: Mladini. Zv. I. Ljubljana : [Učiteljska tiskarna], 1909. - Avtorja ugotovil J. Logar" 2 33 1913 PIRJEVEC, Avgust K. Gersin: Altserbien u.jndj d.[iej alhanesische Frage / C. P. V: Naši zapiski. - ISSN C503-1397. - Leto 10, št. % (1913), str. 120-121. Ocena dela: Zupanič, Niko: Altserbien und die albanesische Fragc. Wicn; Leipzig: Anzengruber Vcrlag: Brtldcr Suschitzkv, 1912. - K. Gersin [ps.] = Niko Zupanič. - Podatek o avtorju: dr. D. Kermauner 113 34 Slika 9: Primer zapisov v bibliografiji Informacijsko opismenjevanje KKJIŽmČCMDEJAVNOSI Poseben problem mi je predstavljalo urejanje njegove rokopisne zapuščine, kjer je gradivo razdeljeno na korespondenco in zapuščinsko gradivo. Korespondenco sestavljajo Pirjevčeva pisma (urejena so po abecedi naslovljencev), pisma Pirjevcu (urejena po abecedi dopisnikov) ter poglavje Ostalo gradivo (urejeno po abecedi opisanih gesel). Vsa pisma iste osebe ali isti osebi so zbrana pod njenim imenom v kronološkem zaporedju. Za lažje iskanje in večjo izkoriščenost bibliografije sem izdelala dodatna pomožna kazala: imensko kazalo, naslovno kazalo, predmetno kazalo, kazalo založb in kazalo časopisja. V imenskem kazalu so po abecednem vrstnem redu navedeni avtorji, uredniki, pisci spremnih besed, ilustratorji. V imensko kazalo sem vključila tudi vsa osebna imena, ki so se pojavila v bibliografiji ter dodala razrešene in nerazrešene psevdonime oz. kratice posameznih avtorjev v obliki kazalk. V naslovnem kazalu so po abe¬ cedi zajeti vsi stvarni nalovi knjig in člankov. V kazalo nisem vklju¬ čila rokopisne zapuščine in na¬ slovov člankov iz Slovenskega biografskega leksikona (leksiko¬ grafsko delo), kajti imena posa¬ meznikov so navedena v imen¬ skem in predmetnem kazalu. Predmetno kazalo je rezultat vsebinske analize enot, ki so za¬ pisane v bibliografiji. Gesla pred¬ stavljajo osebna imena ter neka¬ tere ostale pojme, s katerimi sem skušala čim natančneje izraziti vsebino bibliografske enote. Osebna imena so sestavljena iz priimka in imena. S splošnimi predmetnimi oznakami (splošnimi pojmi) sem opredelila tiste pub¬ likacije, katerih vsebina prinaša pogled na določene družbene pojave in procese ter zgodovin¬ ske dogodke. Slika 10: Primer imenskega kazala Primer pisanja osebne bibliografije KlUIŽinOU DEJAVNOST Kazalo založb vsebuje abecedno urejen popis vseh založb, ki so v bibliografiji, v kazalu časopisja pa so zajeti vsi časniki in revije iz bibliografije, ki so prav tako navedeni po abecednem zaporedju. V kazalih so ob avtorjih, naslovih, geslih, založbah in časopisih navedene zaporedne šte¬ vilke posameznih enot v bibliografiji, kar omogoča večjo preglednost bibliografije. 3 ZAKLJUČEK Pisanje oz. sestavljanje bibliografije zahteva veliko natančnega dela in časa. Bibliografija naj bo urejena tako, da bo uporabna tudi za druge in bo tako predstavljala pomemben vir informacij za nadaljnje raziskovalno delo. Vsaka bibliografija mora imeti na začetku ustrezne uvodne informacije, ki prikazujejo ureditev bibliografije. Sama sem v uvodu predstavila, katero gradivo je zajeto v biblio¬ grafiji in na kakšen način je oblikovano oz. zapisano. Zaradi celovitosti sem v posebnem poglavju grafično analizirala bibliografijo. Zanimalo me je, kdaj je bil Avgust Pirjevec najbolj dejaven, s katerimi založbami je sodeloval, kje je objavljal svoje članke, kakšne zvrsti so bili itd. Bibliografijo lahko popestrimo še z biografijo in slikovnim gradivom, saj skupaj dobimo celoten prikaz življenja in dela posameznega ustvarjalca. Sicer pa je ureditev vsake bibliografije prepuščena bibliografu, ki lahko po svoje uredi zapise, najbolj pomembno pa je, kot je zapisal prof. Maks Veselko :'Bibliografija je dobra, če prinaša vse. kar naslov obljublja, brez hudih vrzeli in brez nepotrebnega balasta; če je urejena pregledno, da se uporabnik ne izgubi v goščavi podatkov, in če ima dovolj primernih kazal, ki mu kažejo pot vanjo iz različnih izhodišč".' 4 UPORABLJENI VIRI BAJEC, J.: Slovenski časniki in časopisi: bibliografski pregled od 1. januarja 1937 do osvo¬ boditve 9. maja 1945. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1973. BAJT, D.: Slovenski kdo je kdo. 1. izd. Ljubljana: Nova revija, 1999. Bibliografija rasprava, čtanaka i književnih radova. Zagreb: Leksikografski zavod FNRJ, 1956-1986. Bibliotekarski terminološki slovar: poskusni snopič. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1996. BULOVEC, S.: Bibliografija slovenskih bibliografij: 1561-1973. Ljubljana: Narodna in uni¬ verzitetna knjižnica, 1976. Enciklopedija Slovenije. Knj. 8: Nos-Pli. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994. GOLOB, J.: Bibliografija Avgusta Pirjevca: diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, 2001. Informacijsko opismenjevanje KNJIŽniČHA DEJAVNOST International standard. ISO 832. Information and documentation. Bibliographic description and references. Rules for the abbreviation of bibliographic terms. 2nd ed. Ljubljana: Urad RS za standardizacijo in meroslovje, 1996, cop. 1994. ISBD (M): mednarodni biliografski opis monografskih publikacij. Predelana izd. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997. ISBD (S): mednarodni biliografski opis serijskih publikacij. Predelana izd. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997. LOGAR, J. Uvod v bibliografijo. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1970. MUNDA, J. Knjiga. Ljubljana: DZS, 1983. (Literarni leksikon; 22) PLENIČAR, B. Slovenska bibliotekarska bibliografija: 1945-1980: izbor prispevkov iz časopisja in zbornikov. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1983. PLENIČAR, B. Slovenska bibliotekarska bibliografija: raziskovalna naloga. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1986 [i.e. 1989]. Prekat: priročnik za enostavno uporabo kataiogizacijskih pravil Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 2000. Slovenska bibliografija: članki. [Elektronski vir]. Bibliografska podatkovna zbirka. [Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, Oddelek za bibliografijo, 199?] Slovenski biografski leksikon. Knj. 1: Abraham-Lužar. V Ljubljani: Zadružna gospodarska banka, 1925-1932. Slovenski biografski leksikon. Knj. 2: Maas-Qualle. V Ljubljani: Zadružna gospodarska banka, 1933-1952. Slovenski biografski leksikon. Osebno kazalo. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1991. VERONA, E. Pravilnik ipriručnik za izradbu abecednih kataloga. Dio 1, Odrednice i redalice. 2., izmijenjeno izd. Zagreb: Hrvatsko bibliotekarsko društvo, 1986. (Posebna izdanja / Hrvatsko bibliotekarsko društvo; knj. 5). VERONA, E.: Pravilnik i priručnik za izradbu abecednih kataloga. Dio 2, Kataložni opis. Zagreb: Hrvatsko bibliotekarsko društvo, 1983. (Posebna izdanja/Hrvatsko biblio¬ tekarsko društvo; knj. 4). VESELKO, M. Osnove bibliologije in bibliografije. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo, 1984. (Srednje izobraževanje). VVAGNER, L. ISBD (CP) in opis članka. Knjižnica, let. 35,1991, št. 4, str. 105-111. ijS knjižnična dejavnost Tretji del Učenje z informacijskimi viri (Majda Steinbuch) . Učenje z informacijskimi viri Klun DUM Učenje z informacijskimi viri (Majda Steinbuch) UVOD V predhodnih poglavjih so opredeljeni tematski sklopi iz učnega načrta za izbirni predmet informacijsko opismenjevanje, ki so pretežno teoretični. V tem poglavju želimo prikazati potek informacijskega opismenjevanja z informacijskimi viri skozi razreševanje informa¬ cijskega problema. Informacijska pismenost je splošno opredeljena kot sposobnost opre¬ delitve informacijske potrebe, pridobivanja, vrednotenja in uporabe informacij iz različnih virov... Je sestavna vsebina človekovega neprestanega učenja. Učimo se jo obvladovati, da bi se lahko učili, raziskovali (Novljan, 2002, str. 10). Učence zato sistematično navajamo na učenje in delo z informacijskimi viri predvsem v povezavi z razreševanjem dejanskega informacijskega problema. Cilj informacijskega opismenjevanja je usvojitev informacijskega procesa, za kar je potrebno uporabiti sposobnost kritičnega mišljenja, kamor sodijo razumevanje, sinteza, analiza, interpretacija, povzetek, vrednotenje, in zajema zavedanje problema, analiziranje informacijske potrebe in oblikovanje vprašanj, določitev lokacije in izbor informacij, sposobnost za konstruktivno mišljenje pri uporabi in komuniciranju. Pri tem je nujna uporaba ustrezne sposobnosti za razumevanje in predstavitev informacij, kot so branje, pisanje, računanje, opazovanje, poslušanje, govor in risanje (ibid., str. 13). V času kurikularne prenove slovenskega šolstva se različni teoretiki med drugim ukvar¬ jajo tudi z različnimi taksonomijami znanja (npr. po Bloomu, Marzanu), ki pomagajo sistematizirati znanje. Marzanova (Sentočnik in Rutar Ilc, 2001, str. 25) izpostavlja pro¬ cese, s katerimi se izgrajuje, razširja, izpopolnjuje in uporablja vsebinska znanja, zanimivi pa so tudi za razumevanje in obvladovanje informacijskega procesa: • procesi kompleksnega razmišljanja: primerjanje, razvrščanje, sklepanje z indukcijo, utemeljevanje, abstrahiranje, analiziranje perspektiv, analiziranje napak, reševanje problemov (v smislu premagovanja ovir), invencija, eksperimentalno raziskovanje, preučevanje (preiskovanje), analiza sistemov; • delo z viri; • sodelovalno delo; • predstavljanje idej na različne načine. Če torej želimo, da bodo učenci postopoma, njihovi starosti in sposobnostim primerno, usvojili informacijski proces, jih moramo za to sistematično usposabljati in pri tem razvijati kritično mišljenje. Fizična dosegljivost je le ena od stopenj v informacijskem procesu. Uporabnik mora zase znati izbrati pomembno informacijo in jo uporabiti Cim večji je obseg medijev, informacij, tem bolj se veča potreba po organiziranju le-teh in po učenju njihovega izbora in uporabe (Novljan, 2002, str. 12). To je za učence težka naloga, zato jo je treba skozi vzgojno-izobraževalni proces na vseh stopnjah razvijati in spodbujati do take mere, da bodo obvladali informacijski proces za potrebe učenja in za reševanje problemov tudi v drugih situacijah. Za to lahko uporabljamo različne aktivne metode poučevanja, najbolj celovito pa takšno vrsto znanja in spretnosti raz- I Informacijsko opismenjevanje vijamo s projektnim učnim delom, pri katerem so učenci aktivni, si z različnimi infor¬ macijskimi viri gradijo lastno znanje, sami načrtujejo svoje delo, si zastavljajo končne cilje in se odločajo za različne pristope in strategije učenja. Vendar pri tem potrebujejo tudi vodenje in usmerjanje. Projektno učno delo (Novak, 1999) je didaktični sistem, pri katerem gre za povezovanje teorije in prakse. Znanje, pridobljeno pri pouku, je treba povezati z znanjem, pridob¬ ljenim prek lastnih izkušenj. Je odprta učna oblika, pri kateri je učitelj pobudnik, us¬ merjevalec in animator, učenec pa aktivni načrtovalec, organizator, izvajalec in poro¬ čevalec. Celotna priprava učitelja na pouk je usmerjena v smislu problemskega pristopa, saj nalogo zastavimo v obliki problema, ki ga skušamo rešiti in pripeljati do konkretnega izdelka. Problem naj bo tematsko zaokrožen, kar zahteva sodelovanje strokovnjakov z različnih strokovnih področij. Aktivnost učenca v vseh etapah projektno izvajanega učnega dela je temeljna značilnost tega dela. Zelo pomembno je sodelovanje učencev pri izbiri tematike, ker lahko izrazijo svoje interese, izkušnje ter si izberejo aktivnosti in obveznosti glede na svoje potrebe, želje in sposobnosti. Pri tem je pomembna varna in sproščena klima, v kateri učenci svobodno izrazijo svoje poglede, občutke, razpolo¬ ženja, sposobnosti, kritične poglede in upoštevanje sodelovanja drugih. V tovrstnih situacijah se razvija potreba po sodelovanju in demokratičnih odnosih. Kilpatnik loči naslednje vrste projektnega dela: • projekt konstruktivnega tipa -»izdelava izdelka, • projekt usvajanja in vrednotenja -> vrednotenje dogodka, • problemski projekt -» reševanje problema, • projekt tipa učenja -4 usvajanje znanja. Pri poučevanju izbirnega predmeta informacijsko opismenjevanje upoštevamo tako bibliotekarska kot pedagoška izhodišča za usvajanje informacijskega procesa in pro¬ cesov kompleksnega razmišljanja, starost in zmožnost učencev, ki jih z različnimi aktiv¬ nimi metodami vodimo skozi vzgojno-izobraževalni proces večinoma na projektni način. Skozi različne aktivnosti in procese usvajajo hkrati tudi vsebine iz učnega načrta, vendar na izkustveni, predvsem pa na uporaben način. Pouk zastavimo problemsko, učenci z različnimi kognitivnimi strategijami in ustreznimi informacijami razrešujejo informacijski problem. Zavedajo se pomembnosti lastnega znanja, znajo presoditi njegovo ustrez¬ nost za razrešitev problema in opredeliti informacijsko potrebo. Za rešitev informa¬ cijskega problema znajo pridobiti ustrezne informacije iz različnih informacijskih virov, ob tem spoznajo, uporabljajo in vrednotijo knjižnico kot informacijsko središče, znajo pridobivati in uporabljati informacije tudi zunaj knjižnice, poznajo knjižnične zbirke in razvrstitev knjižničnega gradiva, lokacije informacij, še posebej pa uporabljajo serijske publikacije, članke, bibliografije in različne podatkovne zbirke. Posebno pozornost na¬ menimo kritični rabi, vrednotenju in razumevanju uporabe informacij glede na namen. Končni cilj je rešitev problema in izdelava izdelka, v našem primeru učenci napišejo in predstavijo seminarsko nalogo, za kar obvladajo postopke poizvedovanja in raziskovanja s knjižnico in informacijskimi viri. Učenje z informacijskimi viri ■■■■■■■■■■■■■■■■ V prvem, splošnem delu poglavja predlagamo nekaj primerov, različnih vaj in drugih skupinskih oblik dela, ki spodbujajo aktivnost, razumevanje in kritičnost učencev za delo z informacijskimi viri. V angleški literaturi smo našli odličen primer učenja s knjižnico in informacijskimi viri (Tools..., 1986), zato smo poglavje Orodje za učenje poimenovali po njem, prav tako smo po njem povzeli tudi osnovne korake za tovrstno delo. Že prvi korak v procesu razreševanja informacijskega problema je v obstoječi šolski praksi pogosto spregledan, za nadaljnje delo pa zelo pomemben. Gre za premišljevanje o problemu, ki bistveno vpliva na razumevanje zastavljenega problema in naloge. Knjižničarji, tako splošni kot šolski, bodo to potrdili, saj učenci zelo pogosto prihajajo v knjižnico samo z naslovi za seminarske naloge ali referate, ki jih velikokrat niti ne razu¬ mejo, brez navodil, kaj naj naloga vsebuje, prav tako nimajo navedene nobene litera¬ ture, ki bi jim jo priporočili učitelji. Šolski knjižničarji, ki v knjižnici lahko opazujejo tudi t. i. nevidno učenje, to je učenje, ki se odvija zunaj razreda in učnega procesa, lahko vidijo različne stiske učencev, ki nastajajo zaradi nerazumevanja problema in tudi zato, ker učencev ne uvajamo sistematično v informacijski proces in pisanje referatov, seminarskih in drugih nalog. Zato v tem delu predlagamo vrsto aktivnosti, ki spodbujajo razumevanje problema, postavljanje idej, ključnih besed in vprašanj ter vrednotenje opravljenega dela in hkrati tudi načrtovanje nadaljnjega dela. Za premišljevanje o iskanju informacij smo za delo z informacijskimi viri in razvijanje informacijske potrebe prevzeli model virov informacij po Bredi Filo (1993). Ta faza dela je ključna za opredelitev informacijske potrebe, učencem prikažemo, da izhajamo iz lastnega znanja, zato je pomembno, da znajo presoditi, če struktura znanja zadošča za rešitev problema ali pa nastopi informacijska potreba, ki jo je treba razrešiti z ustrez¬ nimi informacijami in informacijskimi viri, med katerimi smo dali večji poudarek zapi¬ sanim zunanjim virom informacij. Pri tem se je treba odločiti za uporabo najprimer¬ nejših informacijskih virov, razumeti klasifikacijski sistem in zgradbo knjige, učinkovito uporabljati knjižnico in nove tehnologije. V nadaljevanju sledi še premišljevanje o zapisovanju informacij, pri čemer namenimo velik poudarek branju z razumevanjem in nekaterim strategijam iskanja bistva in pomembnih informacij, izpisovanju in orga¬ nizaciji izpisanih informacij v obliki bibliografskih kartic, opozorimo tudi na pomembnost sprotnega navajanja bibliografskega opisa citiranega vira. Tej fazi dela sledi premišlje¬ vanje o uporabi informacij, komunikaciji, kamor sodi tudi oblikovanje naloge in znan¬ stvena dokumentacija oz. oprema besedila... ter pregled opravljenega dela. V drugem delu, ki smo ga poimenovali praktikum, pa so prikazani še praktični primeri z vajami za razrešitev konkretnega informacijskega problema vulkani. Naš končni cilj je, da skupaj z učenci napišemo seminarsko nalogo na temo vulkani z najnovejšimi informacijami in aktualnim dogajanjem na tem področju z namenom, da jih sistema¬ tično uvedemo v informacijski proces, ki vključuje tudi delo z informacijskimi viri. Večji poudarek smo namenili značilnim knjižničarskim vsebinam, kot so npr. ključne besede, predmetne oznake, klasifikacija strokovnih področij, načini in strategije iskanja, uporaba Informacijsko opismenjevanje katalogov, iskanje po vsebini v COBISS/OPAC, poizvedovanje, različne strategije iskanja, uporaba Booiovih operatorjev, iskanje člankov v podatkovni zbirki COBIB.SI, vrednotenje zapisov po bibliografskih elementih, iskanje serijskih publikacij, avdiovizualnih ter elektronskih informacijskih virov, uporaba spletnih strani in še nekaterih drugih iskalnih orodij na internetu. Ostali koraki v informacijskem procesu so le nakazani. Praktikum je rezultat mojih dolgoletnih izkušenj dela v šolski knjižnici, še zlasti na področju izobraževanja uporabnikov šolske knjižnice srednje šole, kjer sem iskala različne oblike in načine dela, dokler niso nazadnje gimnazije leta 1998 začele izvajati prenovljenih knjižničnih informacijskih znanj v okviru obveznih izbirnih vsebin, ki vključujejo vse elemente informacijske pismenosti s poudarkom na aktivni uporabi knjižnice in informacijskih virov. (Steinbuch, 1999,2000) Vendar je ves čas z mano ostajal model virov informacij Brede Filo, pri kateri sem se lahko že v osemdesetih letih na tem področju učila in z njo tudi sodelovala. Vsa leta sem ga uporabljala, ga vedno bolj razumela, v celoti pa sem ga dojela in povezala z informacijskim procesom šele pri pisanju pričujočega praktikuma. Ugotavljam torej, da je še danes aktualen, zato je ta del tudi njen in ga posvečam slovenski bibliotekarki Bredi Filo. 164 Učenje z informacijskimi viri KNJIŽNIČNA DEJAVNOST ORODJE ZA UČENJE Informacijsko opismenjevanje \Sjt KKIIŽHIOIA DEJAVNOST (Povzeto po Tools for learning: information skills and learning to learn in secondary school. London: British library board, 1986, str. 23.) m Učenje z informacijskimi viri KNJIŽIM« Premišljevanje o problemu Najprej z učenci izberemo problem oz. temo, ki jih zanima. O izbranem problemu morajo zbrati, izbrati, uporabiti, oceniti in posredovati čim več relevantnih informacij. Lahko pa za nalogo (referat, esej, seminarsko ali projektno nalogo) dobijo že določen problem. V vsakem primeru gre za problem, ki ga je treba razrešiti in določiti tudi temo oz. predmet obravnavanja. Problem je treba najprej razumeti in na tem temelju raz¬ misliti o možnih poteh za dosego končnega cilja. Ob tem se učenci urijo v različnih spret¬ nostih: videnje problema, nazorna predstavitev, možganska nevihta idej, postavljanje vprašanj, določanje ključnih besed, organizacija idej, postavljanje realnih ciljev, načrtovanje lastnega dela. Načrtujejo pa tudi čas, ki ga imajo na voljo, in faze dela, ki jih morajo v določenem času opraviti glede na končni rok izdelave projekta oz. naloge. 1. Razumevanje naloge oz. problema: problem shematično prikažemo in ga razstavimo na sestavne dele, pri čemer z učenci vadimo organizacijo zapisa, shematičnost, določamo medsebojna razmerja (splošno > posebno, celota > del), razvrščanje (klasifikacijo), hierarhijo in urejenost. Učenci naj se takoj na začetku seznanijo s področjem naloge in z neznanimi izrazi. Razdelitev področja na sestavine po njihovem logičnem zaporedju pomaga pri razumevanju problema in pri načrtovanju lastnega dela. Učencem razdelimo različne primere, ki jih skušajo razporediti in urediti od splošnega k posebnemu (živali, rastline, okolje, voda, onesnaževanje itd.) r -\ vaja 1. primer Živali divje domače na kmetiji hišne mačka pes j 1(7 ■■m ■■■■■ Informacijsko opismenjevanje izrazov, najbolje je, da učenci to storijo v skupinah. Ko začenjamo z novo učno temo in nalogo, je zaželeno, da učenci pri tem sodelujejo. Tako pouk napravimo bolj živ¬ ljenjski in uporaben, saj upoštevamo učenčeve individualne sposobnosti in interese. Na tak način se tudi skupaj z učenci odločamo za nove prijeme v poučevanju, pre¬ pričamo se, ali so pripravljeni za projektno učno delo. lbS Učenje z informacijskimi viri HUMI DEM! '^Skupinsko delo učencev ^ Ko skupinam učencev razdelimo teme za iskanje idej po metodi možganske nevihte, jim je treba dati za delo jasna navodila: - določimo čas, ki ga imajo na voljo za iskanje idej. Prav tako predvidimo čas za poročanje skupin celemu razredu, - razložimo jim, da je cilj ustvariti čim več idej in da na tej stopnji ne presojajo idej drugih, - prosimo jih, da pomagajo razvijati ideje drugih, - naročimo jim, da v skupini izberejo predstavnika, ki bo v obliki ključne besede ali izraza zapisal vse ideje, ki se jim bodo porodile. V_/ 3. Ključne besede in besedne zveze so pomembni izrazi pri delu z informacijskimi viri in pri urjenju spretnosti razumevanja problema, zapisovanju in organizaciji idej. Prav tako so nepogrešljivi pri sestavljanju različnih iskalnih strategij. So uporabni in koristni na različne načine: • z njimi si priskrbimo in organiziramo primerno osnovo za pisanje, pogovor itd. • lahko sprožijo naš spomin, kar je koristno npr. pred izpiti, spraševanjem, kontrolno nalogo, • z njimi lahko zapišemo osnutek (shemo) projekta, • so tudi začetni iskalni izrazi za iskanje informacij v informacijskih virih. Zato je že na začetku in v povezavi z iskanjem idej pomembno, da učenci zapišejo ustrezne ključne besede za svoj problem. - - \ Vaja: ključne besede pomagajo definirati problem in poiskati informacije. 1. primer: določi in zapiši ključne besede za projektno nalogo z naslovom Kako mladi preživljajo prosti čas: mladi, mladina, srednješolci, dijaki, učenci, prosti čas, šport, zabava, ples, glasba, branje, televizija, računalnik, računalniške igre... 2. primer: učenci na temo pisave zapišejo čim več besed, ki vsebinsko opre¬ deljujejo izbrani problem: pisave, razvoj pisave, zgodovina pisav, zgodovinski pregledi, hieroglifi, stari Egipt, klinopisi... Na temelju zapisanih besed se v skupini odločijo, katere ključne besede bodo uporabili za iskanje informacij. ___ ' ib<) Informacijsko opismenjevanje BananBUB Kitili* DEJAVNOST Zapisovanje ključnih besed je pomembno opravilo, zato učence spodbujamo, da jih zapišejo, najbolje v eni od grafičnih podob. Na ta način si določene elemente in tematiko bolje zapomnijo, pomaga pa lahko tudi pri organizaciji gradiva, pri določanju in izgradnji razmerij med ključnimi besedami in frazami. Aktivnost učencev v skupinah Skupinam učencem damo v branje odlomke besedila z nalogo, da izberejo in določijo ključne besede in besedne zveze. Prosimo jih, da obrazložijo svojo izbiro, ki jo predstavijo celotnemu razredu. Poslušalci se lahko z izbiro strinjajo ali pa tudi ne, zato se lahko razvije razprava in utemeljevanje. Utemeljevanje je razvijanje argumentov za določene trditve ali proti njim. Tipično vprašanje, ki ga uvaja, je: Kako utemeljuješ svojo trditev? Ali pa: Zakaj meniš tako? (Rutar Ilc, 2002, str. 15) V_/ 4. Postavljanje vprašanj je temelj za dobro raziskavo. Za začetek lahko uporabljamo vprašanja (kot v novinarstvu) kdo, zakaj, kaj, kdaj, kje, kako. Najpreprostejša vprašanja so tista, ki sprašujejo po točno določeni informaciji (npr. Kdo je včeraj zmagal na nogometni tekmi v Ljubljani? Kdo je napisal delo Luža?). Preden začnemo s projektom, damo učencem nalogo, da postavijo in napišejo vsaj eno vprašanje o svoji temi. Za domačo nalogo lahko spremljajo tudi intervju na televiziji in ugotavljajo, kakšna vprašanja so bila postavljena, ali so bili odgovori zadovoljivi, katera vprašanja bi sami postavili itd. r~ - n Vaja Učence vprašamo, kakšna so dobra vprašanja. Pri tem jim pomagamo tako, da odgovore zapišemo, sami pa morajo označiti tiste, s katerimi se najbolj strinjajo. Dobra vprašanja so: kratka natančna vsebujejo veliko vprašanj neposredna zahtevajo odgovor DA/NE raziskovalna razumljiva retorična diplomatska možen le en odgovor _Z V Učenje z informacijskimi viri KUKIH DUMI jasna razumljiva koristna uporabna odkrita nejasna j 5. Pregled omogoča učencem, da določijo dobra in slabša področja, pretehtajo sorodnosti in razlike med nalogami. Lahko ga organiziramo večkrat, pri različnih fazah dela, da ocenimo že opravljeno delo. Pomaga tudi pri premišljevanju, kaj bo še treba storiti za uspešen zaključek naloge. Pri tem jim lahko pomagamo tako, da se z njimi pogovarjamo. Diskusijo lahko organiziramo s celotnim razredom, po skupinah ali individualno. Učencem postavljamo vprašanja, lahko pa si jih za lastno vrednotenje postavljajo tudi sami. Kaj si najprej naredil? Kaj bo tvoj naslednji korak? Kje si našel informacije? Kako si našel informacije? Ali si delal izpiske? Kako si delal izpiske? Kako si hranil informacije? Kako si pisal svoje delo? Kateri del si z lahkoto našel? Kateri del si težko našel? Kaj si nazadnje naredil? Vaja Učencem lahko razdelimo različne (boljše in slabše) že izdelane naloge, ki pa morajo biti anonimne. Učenci jih po določenih kriterijih ocenijo. Vsebina Oblika Ali ima naslovnico? _ Ali gre samo za povzemanje?_ Ali ima kazalo vsebine? - Ali vsebuje originalno idejo? _ Ima izdelana poglavja? - Ali je vsebina berljiva? - Kako uporablja ilustracije? - Ali misliš, da je točna? _ Ali navaja literaturo in vire?- v<* Informacijsko opismenjevanje KHJIZHIOIA DEMVNOST Učenci lahko izdelajo sezname boljših in slabših nalog oz. ugotavljajo dobre in slabe lastnosti posameznih delov nalog, kar lahko vodi k splošni razpravi o projektnem delu in kako se ga lotiti. Takšen pregled opravljenega dela jim koristi pri razmišljanju o njihovem lastnem delu. Premišljevanje o iskanju informacij Poznamo dve vrsti znanja. Prvo je naše lastno znanje, drugo pa tisto, ki ga imajo drugi in vemo, kje in kako lahko pridobimo informacije. Odločanje o koristnih informacijskih virih 1. Odločitev, katere informacijske vire bomo lahko koristno uporabili za rešitev svoje naloge. rz — “ Učence prosimo, da na liste zapišejo različne vrste informacijskih virov, potem jih po njihovih predlogih zapišemo na tablo in jih skušamo razvrstiti (klasificirati) po določenih kriterijih. Skupaj ugotavljamo, kateri viri so najbolj množično zastopani, s katerimi se v življenju največ ukvarjamo in na katere pogosto pozabimo (ponavadi učenci ne navedejo lastnega znanja), na kar jih opozorimo. Informacijske vire razvrstimo v skupine, iščemo sorodnosti posameznih infor¬ macijskih virov znotraj skupine itd. V___/ Za prikaz iskalne strategije, ki jo bomo uporabili za razreševanje informacijskega problema, smo prevzeli model virov informacij po Bredi Filo (1993, str. 27), ki smo ga v drugem delu prispevka delno priredili in dopolnili s konkretnim informacijskim problemom. Shema nam pomaga tudi pri razvrščanju informacijskih virov, ki jih naštejejo in predlagajo učenci. m Učenje z informacijskimi viri x ■■■■■■■■■ KNJIŽHIČNADDAVNOST Viri informacij notranji zunanji dedukcija spomin ustni zapisani opazovanje knjige članki v polpublicirana serijskih gradiva publikacija druga Informacije nas obkrožajo v vsakdanjem in poklicnem življenju, zato moramo učence navajati na ravnanje z njimi in razvijati potrebo po delu z relevantnimi informacijami. Glavne vrste informacijskih virov: notranji: - mi sami (Pogosto vemo več, kot mislimo, da vemo. Lastno znanje je vedno temelj za nadaljnje delovanje.) zunanji: ustni: • drugi ljudje (starši, učitelji, knjižničarji, strokovnjaki...) • organizacije (informacijski centri, knjižnice, muzeji, šole, arhivi...) zapisani: • publikacije (tiskane: knjige, serijske publikacije, članki; netiskane: avdiovizualna gradiva...) • računalniški in drugi elektronski informacijski sistemi (računalniki, internet, podatkovne zbirke, online sistemi, TV, CD-ROM-i...). opazovanje: • prosto, eksperimenti... Pri vsakem informacijskem problemu, ki ga moramo razrešiti, najprej izhajamo iz lastnega znanja. Vprašamo se, kaj o problemu že vemo in kaj lahko o njem sklepamo na osnovi spomina in lastnega znanja. Na temelju tega presodimo, ali je naše znanje za razrešitev problema ustrezno ali pa bomo morali strukturo znanja razširiti s primernimi informacijami. Informacijsko opismenjevanje KIUIŽIM DEJAVNOST Informacijska potreba je posledica težnje po razrešitvi problemske situacije s pomočjo ustreznih informacij. Belkin in sodelavci so uvedli koncept neustreznega znanja. Ko nastopi informacijski problem in struktura znanja, ki jo ima posameznik, ne omogoča razrešitve tega problema, se pojavi informacijska potreba, ki pripelje do poizvedbe s pomočjo ustrezne iskalne zahteve. S pomočjo relevantne informacije, ki jo uporabnik potrebuje, se struktura znanja spremeni in preoblikuje v ustrezno strukturo znanja, ki je potrebna za razreševanje informacijskega problema. Informacija je torej tisti del znanja, ki spremeni obstoječo strukturo znanja sprejemnika (Zupanič, 1996,1997). Če torej ocenimo, da naše znanje ne zadošča za razrešitev problema, presodimo, da je nastopila informacijska potreba. Opredeljena potreba in problem prisilita posa¬ meznika, da stopi v informacijski proces, v katerem je treba uporabiti sposobnost za kritično mišljenje (razumevanje, sintezo, analizo, interpretacijo, povzetek, vrednotenje): od zavedanja problema, analiziranja informacijske potrebe in oblikovanja vprašanj, prek določitve lokacije informacij, izbora informacij, in sposobnost za konstruktivno mišljenje pri uporabi, komuniciranju. Pri tem uporabi ustrezne sposobnosti za razumevanje in predstavitev informacij: branje, pisanje, računanje, opazovanje, poslušanje, govor, risanje (Novljan, 2002, str. 13). Napočil je čas, da sprožimo postopek poizvedbe z ustrezno iskalno zahtevo. Uporabimo prirejen model virov informacij (Filo, 1993). Z učenci ugotavljamo in razvrščamo infor¬ macijske vire za razvoj informacijske potrebe, pri čemer izhajamo iz predhodnega znanja. Za razvrščanje (klasificiranje), ki je organiziranje postavk oz. elementov v kategorije na podlagi njihovih značilnosti, so značilna vprašanja: Kaj boš združeval? Kaj sodi skupaj? V kakšne skupine lahko združuješ stvari? Po čem so si stvari v posameznih skupinah podobne? Kakšna pravila odrejajo članstvo v skupini? Ali kaj izpade? Ali je treba narediti še kakšno skupino? (Rutar lic, 2002, str. 15) Lastnemu znanju pravimo notranji vir informacij, ki nas usmerja pri nadaljnjem iskanju informacij. Na temelju lastnega znanja določimo tudi strokovna področja, ki nas zanimajo in nam bodo v pomoč pri iskanju informacij v različnih informacijskih virih. Od zahtevnosti problema, vrste naloge in učnega stila posameznika je odvisno, kako bomo ravnali naprej. V vsakem primeru moramo poseči po zunanjih virih informacij. Če ne gre za zahtevno nalogo, se lahko napotimo k ustnim zunanjim virom, ki pa so odvisni od znanja (notranjega vira informacij) posameznika in so kot taki nezanesljivi in nepre¬ verljivi. Lahko se napotimo tudi v ustrezne ustanove, kjer nam svetujejo in nudijo različne vire informacij, ki jih zbirajo in posredujejo glede na namen in vrsto organizacije. Zapisani zunanji viri (publikacije), ki se sistematično in organizirano nahajajo in po¬ sredujejo v knjižnicah, so najobičajnejši informacijski viri pri iskanju informacij za pro¬ jektno delo, pisanje referatov ali seminarskih nalog. Učencem prikažemo razvoj infor¬ macijske potrebe in začetek razreševanja problema tako, da najprej zaradi razjasnitve osnovnih pojmov in drugih temeljnih zakonitosti izhajamo iz splošnih leksikonov in enciklopedij, ki nas usmerjajo k specialnim virom. m Učenje z informacijskimi viri KtUIŽHiČtlA DEJAVHOSI Primer Informacijski problem pisave notranji (lastno znanje) zunanji dedukcija spomin ustni zapisani opazovanje (sklepamo) (kaj že vemo) (vprašamo) (publikacije) posamezniki (bratje, sestre, starši, učitelji, knjižničarji, strokovni...) organizacije (turistični uradi, muzeji, šole, arhivi, knjižnice...) prosto (v muzejih: materialni viri) knjige članki v serijskih publikacijah (strokovni in poljudnoznanstveni članki: Cea, Življenje in tehnika.... baza COBIB.SI) avdiovizualna gradiva (videokasete, video DVD...) kontrolirani eksperiment (izdelovanje pisnih dokumetnov v stari pisavi) elektronski viri CD-ROM-i, internet, podatkovne zbirke, TV... referenčni viri leksikon (splošni, abecedno geslo: pisave) enciklopedija (specializirana, abecedna predmetna ali stvarna kazala) monografije (knjige o zgodovini knjige, strokovno gradivo v prostem pristopu na policah z UDK oznako 0, 9), uporaba lokalnega kataloga, COBISS/OPAC-a: iskanje po naslovu, ključni besedi, vsebini: predmetne oznake... V Primarni viri Sekundarni viri Informacijsko opismenjevanje KIUIŽMDMOST Odločanje o uporabi informacijskih virov V svetu je veliko vrst informacijskih virov, ki so organizirani na različne načine, prav tako je veliko tudi njihovih definicij, ki so podrobno prikazane in predstavljene v poglavju Vrste informacijskih virov. V tem delu podajamo samo nekaj splošnih idej, ki so po¬ membne za razumevanje in kritično rabo informacijskih virov. 1. Razumevanje klasifikacijskega sistema pomaga pri razumevanju postavitve gradiva v knjižnicah. Univerzalna decimalna klasifikacija se uporablja v večini slovenskih knjižnic, zato naj jo učenci spoznajo in razumejo. Poučevati UDK ali ne? Menimo, da je osnovno znanje in poznavanje tega klasifikacijskega sistema potrebno in koristno, vendar naj se podajanje te snovi ne odvija samo na predstavitveni ravni, ampak naj posamezne vrstilce UDK učenci spoznajo, uporabljajo in razumejo postopoma, ob razreševanju konkretnega problema (npr. tudi ob podajanju nove snovi določenega predmetnega področja lahko neprisiljeno predstavimo tudi pripadajoči UDK). Vaja Pri projektni nalogi Razvoj pisave učenci predlagajo strokovno področje (ali področja), kamor uvrščamo pisave. Pri tem jih usmerjamo in jim pomagamo, vendar jih spodbujamo, da prihajajo do lastnih zaključkov. Pripomočki so lahko UDK-tablice ali COBISS/OPAC (baza podatkov UDK). Ko določimo strokovna področja, ki nas zanimajo, določimo tudi UDK-vrstilce, za vsakega pa poiščemo in preverimo še njegov pomen. Klasifikacija širšega in ožjega področja teme pisave: 0 Splošno. Znanost 003 Pisava. Znaki. Simboli. Kode. Grafični prikazi 003.3 Posamezne pisave Sorodne stroke: 655.1 (tiskarstvo) 81 (jezikoslovje) 930 (zgodovina, zgodovinopisje...) 2. Uporaba šolske knjižnice je nujna za dobro poznavanje in uporabo drugih vrst knjižnic. Obstaja veliko načinov in metod, s katerimi učence navajamo na uporabo šolske knjižnice skozi celotno šolanje od 1. razreda osnovne šole dalje. Najbolje je z bibliopedagoškimi urami, pri katerih se medpredmetno povezujejo različni pred¬ meti in knjižnična informacijska znanja. Učenci si pri teh urah z informacijskimi viri gradijo lastno znanje, pri čemer jih vodita in usmerjata učitelj in knjižničar. Na ta način učenci predvsem uporabljajo informacijske vire in informacije, ki jih dejansko potrebujejo pri pouku predmetov za usvajanje in utrjevanje nove snovi ter za reševanje problemov in nalog. Za razumevanje knjižnice kot organizirane zbirke znanja in informacijskih virov pa lahko uporabimo še bolj praktični in izkustveni način, ko učenca postavimo v vlogo knjižničarja. Učenje z informacijskimi viri KNilŽHIČIIA DEJAVNOST Najboljši način za razumevanje in aktivno uporabo knjižnice je, da ustvarijo in organizirajo lastno knjižnico. Predlagamo nekaj možnosti, kijih lahko realiziramo na projektni način. Vaja 1. primer Skupina učencev pripravi predstavitev šolske knjižnice, ki jo morajo podati drugim skupinam ali razredom (sošolcem, mlajšim učencem) tako, da jo bodo razumeli. Predstavitev je lahko posneta tudi z video kamero in kot taka uporabna še za druge namene. 2. primer Učenci lahko za nalogo organizirajo domačo knjižnico (pri tem upoštevajo klasifikacijski sistem, postavitev, vrste knjižničnega gradiva...) in o njeni ureditvi poročajo v razredu. Pri tem naj uporabijo čim bolj nazorno predstavitev (npr. fotografije, poster s shemo postavitve itd.). 3. primer Učenci naj informacijske vire, ki jih bodo potrebovali in uporabili za svojo projektno nalogo, organizirajo v obliki projektne knjižnice, ki jo lahko hranijo v razredu ali v knjižnici. V_/ 3. Razumevanje zgradbe knjige je prav tako pomembno za učinkovito in neodvisno uporabo informacijskih virov. Ker je vedenje o tem, kako so informacije znotraj knjige organizirane, pomembno, je lahko koristno, če učence spodbujamo, da pri uporabi informacijskih virov uporabljajo referenčne sezname, v katere navedejo izbrane vire s potrebnimi bibliografskimi elementi za citiranje in tudi razloge, zakaj je posamični vir uporaben in katere koristne značilnosti vsebuje (npr. kazala, slovar izrazov, bibliografija, povzetki itd.). Primer (priloga 2): VREDNOTENJE INFORMACIJSKIH VIROV Nekatere značilnosti informacijskega vira (označi ali vpiši komentar) itd. m Informacijsko opismenjevanje KHJIŽNIČMA DEJAVMOST 4. Ustvarjanje informacij: zbiranje informacij z anketnimi vprašalniki, intervjuji itd. vključuje ljudi kot informacijske vire. Pomembno je postavljanje vprašanj, za uspešen intervju pa moramo imeti neprestano pred očmi osrednji problem in cilj: “Kaj želim izvedeti?"'Katera vprašanja naj postavljam?" Intervjuji so lahko zaprti (vsa vprašanja smo vnaprej pripravili) ali odprti (začnemo s pripravljenim osrednjim vprašanjem, potem pa v nadaljevanju pogovora ravnamo glede na odgovor). Lahko pa so tudi kombinirani, ko imamo seznam splošnih vprašanj, na katera bi radi odgovore, kljub temu pa lahko, odvisno od poteka pogovora, postavljamo nova vprašanja. Intervjuvanje razvija dobre socialne spretnosti in poslušanje. Pri projektnem delu spodbujamo učence, da intervjuvajo razne strokovnjake, druge učence, učitelje, ljudi iz lokalnega okolja itd. Pred tem moramo učence na to ustrezno pripraviti. 5. Nove tehnologije so se uveljavile na vseh področjih življenja, zato jih uporabljamo tudi pri šolskem in projektnem delu. Vendar smo pri tem previdni, učence navajamo na kritično rabo elektronskih informacijskih virov in pazimo, da ne bi prevladali, saj velja načelo, da tovrstne informacije dopolnjujejo klasične vire. Za popestritev in dopolnjevanje informacij poiščemo še druge informacijske vire: videokasete, elektronske vire (CD-ROM-e, internet ali podatkovne zbirke s polnimi besedili). Projektno nalogo lahko aktualiziramo tudi z najnovejšimi informacijami, za kar lahko uporabimo televizijski informacijski vir (novice, poročila, dokumentarni posnetki, posnetki v živo, poročanje s terena, intervjuji itd.). Premišljevanje o uporabi informacijskih virov Katere vire uporabiti Glede na to da je dostopna množica različnih informacijskih virov, je treba posamezne dele virov pazljivo pregledati in se na temelju tega odločiti, ali bomo konkretni vir izbrali ali zavrnili. Učenci se zelo pogosto prehitro odločajo za uporabo prvega navidezno relevantnega vira, ki jim pride pod roke. Odločitev, katere vire bomo uporabili za svojo nalogo, je odvisna od razumevanja naloge in predhodnih korakov, ki smo jih prikazali v prejšnjih poglavjih (ključne besede, postavljanje vprašanj...). Šele s tem predznanjem, idejami in vprašanji lahko nadaljujemo z odločanjem o vrstah informacijskih virov. V nadaljevanju se sprašujemo: Kai nai gledam? (npr. naslovno stran, vsebinsko kazalo, kazala, preglede, bibliografijo, predstavitev avtorja, predgovor, povzetek...); Katera vprašanja nai postavim? npr. Ali je raven zahtevnosti primerna? (preveč preprosta?, prezahtevna?) So informacije v delu točne in zanesljive? Kakšna avtoriteta je avtor? Ali je delo sodobno? Je zastavljen cilj pravi? (preširok?, preozek?)... i]S Učenje z informacijskimi viri miinmumn Kako uporabiti vire? Ko učenci najdejo in izberejo relevantne informacijske vire, se soočijo s problemom, kako uporabno zbrati in izbrati informacije iz njih. Treba je razviti dobro strategijo za uporabo knjig in drugih informacijskih virov. V tej fazi je pomembna kombinacija branja, poslušanja in gledanja, odvisno od vira, ki ga uporabljajo. Več o bralnih strategijah glej Pečjak, Cradišar, 2002, str. 98-270. Premišljevanje o zapisovanju informacij Odločitev, katere informacije zapisati, je težka. Ponavadi zahteva predhodno anali¬ ziranje in vrednotenje dostopnih informacij glede na nalogo, ki jo moramo rešiti. V tej fazi dela obstaja nevarnost nekritičnega in nepremišljenega prepisovanja, še zlasti če učenci prezrejo in ignorirajo možnosti zapisovanja informacij. Obstaja veliko mož¬ nosti izpisovanja, zapisovanja in organizacije informacij, zato moramo učence spod¬ bujati, da vadijo, preizkušajo in uporabljajo različne načine in tehnike, ki vplivajo na razvoj njihovih lastnih stilov. Ko učenci preiskujejo problem z informacijskimi viri, vča¬ sih v njih naletijo na informacije, ki obravnavajo problematiko z različnimi infor¬ macijami, podatki se med seboj celo razlikujejo, kar jih lahko zmede. Primerjanje, ki je ugotavljanje in opisovanje razlik in podobnosti med dvema ali več postavkami oz. elementi, uvajajo vprašanje: Kaj lahko primerjaš? Po čem boš primerjal? V čem opaziš podobnosti, v čem razlike? (Rutar Ilc, 2003, str. 9). Če še to ne zadostuje, navedejo različna dejstva in podatke z navajanjem ustreznih virov za posamične trditve. Katere informacije izbrati Pomembno je izluščiti bistvo, znati je treba izbrati relevantne dele informacij (besedilo, slike ali celo zvok), kar pa je odvisno od sposobnosti učencev 1 . Branje z razumevanjem je veščina, ki je potrebna za učinkovito rabo informacij večine informacijskih virov. Govorimo o različnih tehnikah branja (npr. branje za iskanje informacij, hitro branje, površno branje, kako izluščimo bistvo itd.). Informativno branje -cilj tega branja je, da zvemo, za kaj gre. Zato najprej pregle¬ damo kazalo, poglavja in podpoglavja, pregledamo prve stavke v odstavku, saj večinoma vsebujejo bistvo, z očmi preletimo celo stran in iščemo ključne besede. Tako pregledno branje je velikokrat že prvi korak v učinkovito branje in učenje. Kako izluščimo bistvo? Včasih beremo samo zaradi tega. Odstavki so najmanjše enote, zato začnemo z njimi. Analiziramo odstavek, poglavja, izpišemo bistvo, pri tem pa ne smemo pozabiti na pomembne podrobnosti, ki ponavadi ilustrirajo bistvo (praktična zanimivost, anekdota, ilustracija itd.). Informacijsko opismenjevanje 1. primer Pet korakov učinkovite uporabe učbenika (povzeto po Deese, 1994, str. 44- 56): 1. Pregled, prvi vpogled v učbenik - preden se lotimo branja, pregledamo učbenik, da dobimo predstavo o celoti in tudi o posameznih delih. Preberemo uvod, da zvemo, kaj je želel avtor povedati, s tem pa navadno tudi zvemo, za kakšno knjigo gre. Morda nam tudi pove, kakšno predznanje potrebujemo za branje besedila. Pregledamo kazalo, da izvemo, kakšna poglavja knjiga vsebuje, in prelistamo celo knjigo. Sem in tja pogledamo kako stran, ilu¬ stracijo, preberemo kak stavek, pregledamo naslove. S tem dobimo občutek, kaj je v knjigi, in zvemo, kako je organizirana. Potem pregledamo poglavja. Avtorji navadno že z naslovi povedo, kaj so hoteli povedati. Veliko učencev prezre naslove in bere učbenik kot roman. S tem spregledajo najbolj značilno in koristno stvar. Naslovi so za uporabo. Ko beremo posamezne dele, si sku¬ šajmo zamisliti, zakaj je avtor uporabil prav take naslove. To je že del aktiv¬ nega branja. Prav tako je pomemben tudi vrstni red naslovov. Večina učbenikov uporablja 2-4 vrste ali stopnje naslovov. Prvič uporabljamo naslove pri pregledu knjige, naslednjič pri branju, lahko pa jih uporabljamo tudi pri ugotavljanju bistva. 2. Vprašanja. Postavljanje vprašanj med učenjem je zelo pomembno. Večina stvari, ki si jih je vredno zapomniti, so odgovori na vprašanja, saj si večina ljudi laže zapomni odgovore na vprašanja kot pa vse besedilo. - Spraševanje samega sebe - zakaj pomaga, kakšne vrste vprašanj naj si postavljam? Ali jih lahko zapišem? Bistvo je, da smo sami sebi najboljši vir spraševanja že zato, ker sami najbolje vemo, kaj naj bi se radi naučili, in tudi zato, ker nam je znano, kaj že vemo. Najbolj preprosta so vprašanja s pomočjo naslova. Umetnost spraševanja bo postala navada, tako da se ne bomo niti zavedali, da jih postavljamo. Glavni namen spraševanja med branjem je, da nas usmerja k bistvu in pomaga združiti novo misel s tem, kar že vemo. - Avtorjeva vprašanja - če so v knjigi, so zato, da jih uporabimo. Navadno so to najbolj zanemarjeni deli knjige, še zlasti, če so na koncu poglavja. 5. Branje je naslednji korak učinkovitega učenja, ki izpolni predznanje in dopolni predhodni pregled knjige s podrobnostmi. - Aktivno branje. Večina učbenikov zahteva takšno branje. Spraševanje med branjem je eden od načinov, da se izognemo pasivnosti. Aktivno branje zahteva različne spretnosti: - branje pomembnih podrobnosti. Najprej iščemo bistvo, pomembne pa so tudi podrobnosti, na katere lahko obesimo bistvo (razni primeri, zgodovinske anekdote); j Učenje z informacijskimi viri KIUIŽMIČNA DEJAVNOST ( N - zapisovanje pomembnih izrazov. Avtorji na različne načine označijo zares pomembne podatke (z italiko, mastnim tiskom za ključne besede in fraze). To so znaki, da se je treba pri njih ustaviti, premisliti, ali vemo, kaj pomenijo, in pa tudi, ali jih znamo pravilno izgovoriti. Včasih pa moramo take besede sami poiskati, ker jih avtorji niso označili; - pregled grafov, tabel in ilustracij. Najsiabše je, če jih pri branju spuščamo. Avtorji dajejo podatke v drugo obliko z določenim razlogom. Včasih čisto preprosta fotografija ali risba pove, za kaj gre v poglavju. 4. Glasno ponavljanje (angl. recite) je najstarejši način učenja, ki so ga poznali še pred knjigami. V nekaterih delih sveta je še vedno v veljavi. Današnje glasno ponavljanje je mišljeno kot zapomnitev, ki temelji na razumevanju in spraševanju. Gre torej za razumevanje in priklic. - Glasno ponavljanje in priklic je verjetno najboljši način posameznikovega aktivnega branja. Ko beremo, mislimo, da vse razumemo in da smo si vse za¬ pomnili. Toda ko hočemo prebrano glasno ponoviti, ugotovimo, da to ne drži. Najbolje je, da se preizkusimo takoj po prebranem določenem delu. To je učinkovita metoda, ki nas sili aktivno brati, in je eden od načinov progra¬ miranega učenja, saj je ponavljanje priklic iz spomina. Strokovnjaki svetujejo, da se med branjem večkrat ustavimo in s svojimi besedami ponovimo, kar smo prebrali. Na ta način manj pozabimo. - Koliko moramo ponavljati? Koliko časa naj porabimo za to? To je odvisno od vrste študija in učbenika. V nekaterih lahko za ponavljanje porabimo celo do 90 % časa, še zlasti, če gre za težko snov z veliko podatki in nepovezanimi dejstvi. Čas, ki ga porabimo za ponavljanje, je odvisen tudi od tega, kako aktivno je branje. Raziskave so pokazale, da so študenti, ki so porabili več časa za po¬ navljanje (več kot 80 %), boljši od tistih, ki za to vrsto dejavnosti porabijo manj časa. 5. Končni pregled (angl. review). Večina to stori pred ocenjevanjem, izpiti ali pisanjem nalog. - Pregled gradiva. Ponovno pregledamo vse gradivo, da se prepričamo, ali nismo kaj izpustili, in da si osvežimo spomin. Ponovimo pred branjem in po njem (pred branjem zato, da vemo, kako podrobno brati, po branju pa zato, da ugo¬ tovimo, koliko smo se naučili). Če imamo izpiske, jih uporabimo kot vodilo za pregled in ponavljanje. - Kdaj pregledamo? Če smo prejšnje aktivnosti dobro opravili, ni treba izgubljati veliko časa s tem. Navadno sami vemo, kaj naj pregledno ponovimo in koliko¬ krat. Dobro je pregledati malo pred izpitom, ne tik pred njim. 7/7 J Informacijsko opismenjevanje 2. primer Podčrtavanje, označevanje in izpisovanje informacij Veliko učencev podčrtava, označuje dele besedila ali izpisuje iz učbenikov in drugih informacijskih virov. Pri tem jih moramo opozoriti na pravilno ravnanje s knjigami in drugim gradivom, še zlasti če je izposojeno iz knjižnice. Kadar pa imajo opravka s fotokopijami člankov ali delov publikacij, če obdelujejo natisnjene elektronske publikacije ali dele računalniških dokumentov, pa jim lahko priporočamo to metodo dela z besedilom. 1. Podčrtavanje in označevanje. Najprej je treba besedilo pregledati in si po¬ staviti vprašanja, poiskati bistvo in potem podčrtavati in označevati. Če imamo izposojene zapiske in že podčrtano besedilo, to navadno ni dobro, saj nas lahko zavede. Podčrtavanje in označevanje imata svojo vrednost. Nekateri imajo radi ta način, drugi ne. Če jih uporabljamo, jih moramo pametno, ob pravem času in po določenem načrtu: - najprej pregledamo, kaj bomo prebrali, - potem postavimo nekaj vprašanj in poskušamo na njih odgovoriti, ko beremo. Pri prvem branju je bolje, da še ne podčrtavamo, kajti dokler ne bomo vsega prebrali, ne bomo vedeli, kaj je zares pomembno. Ko odgovorimo na vprašanje, ali ko mislimo, da poznamo bistvo in tudi razne pomembne podrobnosti, to označimo na robu; - ko beremo naslednjič, iščemo oziroma potrjujemo bistvo, pomembne podrob¬ nosti ali razne tehnične izraze. To so podatki, ki jih hočemo podčrtati. Celo po drugem, ponovnem branju še ne podčrtamo stavkov, ki jih beremo. Po branju enega ali dveh odstavkov se vrnemo in odločimo, kaj bomo označili. Vodilo je oznaka na robu. Če ne označuje bistva, je ne upoštevamo. Ne podčrtamo ce¬ lega stavka, saj je veliko besed nepomembnih, zato jih izpustimo. Podčrtamo samo besede ali fraze, ki so pomembne. 2. Izpisovanje je pomembna aktivnost v učnem procesu. Kratko izpisovanje tega, kar pove avtor, postane del duševnega procesa. (Deese, 1994) v___/ Kako informacije zapisati in shraniti Ob vsem tem moramo primerno organizirati izpisovanje informacij, da kasneje pri pisanju naloge in uporabi informacij ne bomo imeli težav s povzemanjem in navajanjem informacij iz različnih virov. Pri tem opravilu se tudi že odločamo, katere informacije bomo izbrali za svojo nalogo. Za organizacijo izpisanih informacij lahko uporabimo t. i. bibliografske kartice (Steinbuch, 1995) ali drugače organizirane bibliografske za¬ piske z izpisanimi informacijami. To še zlasti velja za informacije iz knjig in člankov, lSi Učenje z informacijskimi viri KltllŽIllOlA DEJAVNOST medtem ko elektronske informacije, še zlasti polna besedila, slike in drugo lahko prenesemo in shranimo neposredno v računalniško obliko (npr. v word dokument), vendar ne smemo pozabiti citirati in navesti vira informacij. Za vsak informacijski vir, ki ga uporabljamo, pripravimo kartico ali večji list papirja s popolnimi bibliografskimi elementi, ki so potrebni za identifikacijo primarnega vira. Natančnost in doslednost nam bo prihranila veliko časa kasneje, da se ne bo treba vračati v knjižnico in preverjati vire. Kljub temu je možno, da se pojavi potreba po ponovni uporabi vira, zato je priporočljivo na kartico navesti tudi lokacijo in signaturo vira, če je iz knjižnice. Kartice so bolj vsestransko uporabne kot papir, tako tudi lažje sestavimo končno bibliografijo. V začetni fazi sestavljanja izpiskov kartic ni treba razvrščati po abecedi, ampak jih vodimo kar po vrsti, kot smo odkrivali vire. Kasneje ta način organiziranja kartic nudi različne možnosti. Lahko jih glede na namen in načrt naloge razvrstimo po tematskih sklopih, dodajamo tudi vire, ki smo jih odkrili kasneje, na koncu pa jih lahko razporedimo po abecedi značnic in tako z lahkoto sestavimo končno bibliografijo uporabljenih virov. Če so kartice manjše, na eno stran napišemo bibliografske podatke, šifro kartice, ki je lahko številka ali kakšen drug znak in predstavlja posamično bibliografsko enoto (če imamo več kartic z izpisanimi informacijami iz istega informacijskega vira, zadostuje, da vse naslednje kartice označimo s šifro, ki ji dodamo še drug znak, npr. 1 a, 1 b, 1 c itd., bibliografskega opisa pa ni treba več navajati), in lokacijo vira. Na drugo stran kartice pa pišemo izpisane informacije, ki se nam zdijo pomembne za nalogo, označimo tudi stran ali strani, od koder smo povzemali. Priporočljivo je, da na izpiskih pustimo prostor tudi za zapisovanje lastnih opomb, idej in morebitnih vprašanj, ki se nam porajajo med izpisovanjem in delom z viri in informacijami. To lahko storimo ob strani, na koncu, s posebno barvo ali na kak drug način. Pomembno je, da se naše misli ločijo od izpisanih informacij. Primer bibliografske kartice številka 1 (spredaj) Sms: mmm ■■■■■■■■■■■■■■■■■■Hi Informacijsko opismenjevanje ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ni Primer bibliografske kartice številka 1 (hrbtna stran) Če so izpiski na večjem listu papirja, organiziramo vse potrebne informacije na drugačen način (npr. portfolio, razne mape z možnostjo vstavljanja listov in različnim urejanjem, uporabimo različne barve itd.), vendar moramo paziti, da vsebujejo vse omenjene elemente. Še zlasti je treba učence opozoriti, da ne pozabijo na bibliografski opis uporabljenega informacijskega vira. Na vsebino tematskih sklopov lahko opozorimo tudi s poudarjenimi napisi, ki jih vidno izpostavimo. Organizacija izpisovanja na listih Učenje z informacijskimi viri KNJIŽKIOU DEJAVNOST Premišljevanje o uporabi informacij Nove informacije je treba vključiti v obstoječe znanje, zato je pomembno, da jih učenci znajo učinkovito in uspešno uporabiti v skladu s ciljem, ki so si ga zastavili na začetku naloge (Novljan, 2002, str. 15). Potrebno je presoditi vrednost zbranih informacij in se odločiti, ali je zbranih dovolj informacij ali naj se poizvedovanje nadaljuje. Ko presodimo, da imamo zbranih dovolj uporabnih informacij, se moramo odločiti, kako bomo izvirno idejo in lastno znanje z novimi informacijami povezali v novo znanje in s tem razrešili informacijski problem. Za to je potrebno ustrezno interpretirati infor¬ macije in na temelju tega oblikovati določene sklepe in zaključke, posploševati, ute¬ meljevati (Tools..., 1986), nakazati ali predlagati rešitve. V tej fazi dela pride do izraza kritično mišljenje in miselni procesi, kot so npr. utemeljevanje, primerjanje, ki je ugo¬ tavljanje in opisovanje razlik in podrobnosti med dvema ali več postavkami oz. elementi, uvajajo ga vprašanja: Kaj lahko primerjaš? Po čem boš primerjal? V čem opaziš podobnosti, v čem razlike?, sklepanje z indukcijo, ki je, ohlapno rečeno, ustvarjanje posplošitev iz informacij in opazovanj, izzovemo ga z vprašanji Kaj opaziš/vidiš? Kaj ti to pove? Kaj lahko iz tega sklepaš? Kakšne dokaze imaš za to? Kakšna je verjetnost, da se bo kaj zgodilo?, sklepanje z dedukcijo pa je sklepanje na konkretni primer, npr. Kaj lahko iz tega pravila (principa) zakonitosti sklepaš za dani primer?, abstrahiranje predstavlja iskanje skupnih značilnosti oz. luščenje glavnih potez, npr. s pomočjo vpra¬ šanja: Kaj je skupnega? Kakšen splošen vzorec tu razberemo? (Rutar Ilc, 2003, str. 9) Informacijsko opismenjevanje KNJIŽIM DEJAVNOST Seveda so učenci tega sposobni postopoma, učitelj pa jih sistematično spremlja in spodbuja, zato razne aktivnosti, ki to vrsto dela razvijajo, prilagodi starosti, sposob¬ nostim in zmožnostim učencev. Premišljevanje o komunikaciji Ko zaključimo z izpisovanjem in drugimi vrstami zapiskov, začnemo razmišljati o obliki naloge. Zato je najprej treba izdelati shemo oz. načrt naloge, ki je lahko v obliki kazala, poglavij itd. Pomagamo si s tem, kar smo že predhodno naredili, ko smo razmišljali o problemu, določali ključne besede in se odločali, katere informacijske vire in informacije bomo izbrali in uporabili. Več o oblikovanju pisne naloge je predstavljeno v poglavju Izdelava pisnega izdelka avtorice Melite Ambrožič, zato v nadaljevanju prikazujemo samo nekaj praktičnih napotkov. r - OBLIKOVANJE NALOCE • Naloga je napisana z računalnikom, • na belem papirju formata A 4 z robovi: zgornji 25 mm spodnji 25 mm levi 30 mm desni 25 mm. • Razmaki med vrsticami so ena in pol, • velikost črk je 12. • Paginacija (številčenje strani) poteka tekoče z arabskimi številkami blizu zunanjega roba na vrhu strani (desni zgornji rob). NASLOVNA STRAN vsebuje: • ustanovo (uradni naziv šole in kraj) • ime in priimek avtorja/avtorjev naloge • naslov in podnaslov naloge • vrsto naloge (npr. referat, seminarska naloga, projektna naloga, maturitetna naloga) • razred • ime in priimek mentorja/mentorjev • predmet, pri katerem je nastala naloga • kraj in datum naloge SPROTNI NASLOV (pagina viva ali živa pagina) Za naslovno stranjo in različnimi vrstami kazal začnemo pisati besedilo. Nad besedilom lahko oblikujemo sprotni naslov, ki ga od besedila ločimo s črto. Sprotni ___ J iš Učenje z informacijskimi viri %«g s KtUŽnMIADEMVIKKT naslov vsebuje naslednje bibliografske elemente: PRIIMEK, I. Naslov naloge. Vrsta nal„ Naziv ustanove, leto. IZVLEČEK - abstrakt (ISO 214) Če naloga vsebuje tudi izvleček, ga uvrstimo takoj za naslovno stranjo. Vsebuje največ 200 besed, v njem pa zajamemo smoter, metode, izsledke in sklepe raziskave. Damo ga v okvir 70 x 103 mm. Napišemo ga v jeziku naloge, lahko pa tudi v angleščini, skupaj z bibliografskim opisom in podatkom o številu ilustracij, preglednic in referenc, brez odstavkov v tretji osebi, z uporabo in razlago kratic in z dodanimi gesli. KAZALA so za naslovno stranjo in so iahko: • kazalo vsebine • kazalo preglednic • kazalo slik • kazalo grafikonov • kazalo prilog. POGLAVJA številčimo (ISO 2145) Za oštevilčenje poglavij uporabljamo arabska števila in dekadni sistem. Poglavja označujemo s števili od 1 dalje. Za številom ne pišemo pike. Podpoglavja ločimo s piko (npr. 1.1). Iz velikosti črk je razviden rang poglavja: • poglavja 1, 2, 3 VELIKE ČRKE, POLKREPKO • poglavja 1.1,1.2,1.3 VELIKE ČRKE • poglavja 1.1.1,1.1.2 male črke, polkrepko • poglavja 1.1.1.1,1.1.1.2 male črke PREGLEDNICE, GRAFI, SLIKE ... • imeti morajo zaporedno številko in naslov, • naslov preglednice mora biti nad preglednico, • naslov grafikona ali slike pod njima. PRILOGE • označimo jih z zaporednimi številkami, • vsaka priloga naj se začne na novi strani, • v besedilu se na priloge sklicujemo (priloga 1). ZNANSTVENA DOKUMENTACIJA OZ. OPREMA BESEDILA Kadar povzemamo besedila drugih avtorjev, moramo v nalogi to tudi primerno označiti. Tuja besedila lahko povzemamo na dva načina: s citiranjem (dobesedno navajanje besed) ali parafraziranjem (besede tujega avtorja razložimo oz. povemo z drugimi, svojimi besedami). Informacijsko opismenjevanje Kadar citiramo, moramo biti zelo pazljivi in natančni. Citat (navedek) moramo pravilno označiti (npr. z narekovaji, ležečimi črkami), bibliografski vir pa takoj označiti z bibliografsko opombo, ki je lahko končna opomba in označena s številko (numerično citiranje) ali takoj za citatom v oklepaju (avtorsko citiranje). Pri navajanju virov v referatu, projektni ali seminarski nalogi priporočamo avtor¬ sko citiranje, to je navedba avtorja in letnice izdaje citiranega dela med besedilom v oklepaju (Jambrek, 1992). Več del istega avtorja v istem letu razmejimo z oznakami a, b, c... Na koncu v bibliografiji, ki jo navedemo na posebnem listu, pa avtorsko citiranje navedemo takole: JAMBREK, P. 1992. Uvod v sociologijo. Ljubljana: DZS. Primer uporabe citata in avtorskega citiranja • Citat: "Do sprememb pa ne bo prišlo brez prizadevanja neposredno prizadetih žensk in moških" (Jogan, 1999,144). • Parafraziranje: Kakor piše Joganova (1999), do sprememb ne bo prišlo brez prizadevanja neposredno prizadetih žensk in moških. V končni bibliografiji (Bibliografske reference-Citirani viri ali Navedeni viri) pa bo bralec naloge lahko našel popolni bibliografski zapis citiranega dela: JOGAN, M. 1999. Evropa (ne)enakih možnosti spolov. Anthropos, 31, 4/6, str. 142-149, (ali let. 31, št 4/6). Za oblikovanje nalog upoštevajte tudi navodila za izdelavo pisnih nalog po mednarodnh standardih ISO Milene Bon in Polone Lah Škerget v Vodniku za šolske knjižničarje (Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 1999, str. 133-150) in kasnejše dopolnitve. \_______ j Način predstavitve naloge je pogosto določen vnaprej. V tem primeru moramo dati učencem ustrezna navodila ali vsaj priporočila, da se navajajo na zahtevano predstavitev. Dobro je, če včasih prepustimo učencem, da se morajo sami odločiti za obliko predstavitve. Odločanje je izbiranje med alternativami, npr. ob vprašanju: Kaj bi bilo najbolje? Kaj bi izbral za dano situacijo? (Rutar Ilc, 2003, str. 10) Pri tem morajo upoštevati, komu je namenjena, in glede na to, kdo bodo njihovi poslušalci, izberejo ustrezno obliko predstavitve, ki je lahko govorna, pisna, multimedijska itd. Temu primerni so tudi vsebina in slog poročanja ter organizacija predstavitve. Premišljevanje o opravljenem delu Zadnja faza dela je pomembna za ovrednotenje uspešnosti opravljenega dela, zato je potreben premislek o opravljeni nalogi. Učence spodbujamo, da prepoznajo svoja močna in šibka področja, ko ocenjujejo posamezne faze in dele naloge. Ko premišljujejo o pridobljenem znanju in spretnostih, hkrati preverjajo, kaj in kako so ravnali pri Of Učenje z informacijskimi viri KNJIŽHKNA DEJAVNOST reševanju problema in naloge, ocenjujejo, kako uspešni so bili, se odločajo o možnih izboljšavah pri prihodnjih nalogah in hkrati premišljujejo, kaj bi lahko storili drugače. Če z opravljenim delom niso preveč zadovoljni, je možna uporaba metode analize napak. ki je proces, pri katerem prepoznavamo napake v svojem ali tujem ravnanju, izvajanju, izdelkih, postopkih ipd. in se vprašamo: Kaj bi utegnilo biti narobe? (Rutar Ilc, 2003) Lahko pa čisto preprosto sami ugotovijo, da bi naslednjič: "... rad bolje organiziral izpiske ..."ali "... rad hitreje bral ..." Vendar ne smemo pustiti, da bi v razredu prevladala negativna miselnost in nezadovoljstvo z opravljenim delom. Spodbujajmo tudi pozitivne strani in zadovoljstvo z opravljenim delom, učenci naj razmišljajo tudi o tem, kaj so se novega naučili in kako bodo nova znanja in spretnosti lahko uporabljali tudi v novih situacijah. Primerna metoda za premišljevanje o uspešnosti opravljenega dela je lahko tudi, če učence prosimo, da napišejo na liste, katere dele naloge so dobro opravili in so z njimi zadovoljni, kateri pa so tisti deli, s katerimi niso zadovoljni in si jih želijo izboljšati. Ocenijo lahko tudi posamezne faze dela, spretnosti in pridobljena znanja, ki se jim zdijo najbolj koristni in uporabni za reševanje problemov v vsakdanjih življenjskih situacijah. PRAKTIKUM: RAZREŠEVANJE INFORMACIJSKEGA PROBLEMA V drugem delu prispevka bomo na temelju informacijskega problema vulkani shematično po korakih prikazali opredelitev informacijske potrebe, potek iskanja, pridobivanje, uporabo in vrednotenje informacij v različnih informacijskih virih, ki so potrebne za razrešitev informacijskega problema. Ob tem bomo upoštevali tudi opredelitve in izhodišča iz prvega dela prispevka Orodje za učenje. Naš končni cilj je, da skupaj z učenci napišemo seminarsko nalogo na temo vulkani z najnovejšimi informacijami in aktualnim dogajanjem na tem področju z namenom, da jih sistematično uvedemo v informacijski proces, ki vključuje tudi delo z informacijskimi viri. Večji poudarek je namenjen tipično knjižničarskim temam, kot so npr. ključne besede, predmetne oznake, klasifikacija strokovnih področij, načini in strategije iskanja, uporaba katalogov, iskanje po vsebini v COBISS/OPAC, poizvedovanje, različne strategije iskanja, uporaba Boolovih operatorjev, iskanje člankov v podatkovni zbirki COBIB.SI, vrednotenje zapisov po bibliografskih elementih, iskanje serijskih publikacij, avdiovizualnih ter elektronskih informacijskih virov, uporaba spletnih strani in še nekaterih drugih iskalnih orodij na internetu. Ostali koraki v informacijskem procesu (premišljevanje o zapisovanju, uporabi in komunikaciji informacij ter vrednotenje opravljenega dela) so le nakazani. Premišljevanje o problemu Za boljše razumevanje naloge in opredelitev informacijske potrebe je treba najprej shematično prikazati problem in ga skicirati. Učenci vadijo zapisovanje, shematičnost, z metodo možganske nevihte iščejo in zapisujejo izraze, ki sodijo skupaj, določajo ■■■BBBBHHni ■m Informacijsko opismenjevanje \$jr ključne besede in strokovna področja iskanja. S tem ugotavljajo in vrednotijo svoje znanje o problemu, pri čemer izhajajo iz lastnega znanja. Za razjasnitev pojma si lahko pomagajo s kakšnim splošnim referenčnim virom. Vaja Učenci na temo vulkani zapišejo čim več besed, ki vsebinsko opredeljujejo izbrani problem: vulkani, ognjeniki, lava, Etna, gora, magma, zemlja, krater, izbruh, pepel... Na osnovi zapisanih besed se v skupini odločijo, katere ključne besede bodo uporabili za iskanje informacij. Naslednji korak, ki pomaga pri razumevanju naloge, je razmišljanje in določanje razmerij, opredeljevanje in zapisovanje različnih področij znotraj glavne teme, s katerimi se bomo v nadaljevanju ukvarjali. Pri tem upoštevamo ključne besede, ki smo jih že določili, lahko pa ponovno pobrskamo po kakšnem referenčnem viru ali uporabimo tudi ustni vir. Vaja Učence v skupinah prosimo, da opredelijo vulkane in skicirajo ožja področja, ki jih bodo prikazali v projektni nalogi. Izhodišče je predhodni pogovor o tej temi, ključne besede, ki so jih že določili, in referenčni viri. Primer: Kaj je/oblika: gora, stožčaste oblike vulkani/ognjeniki Nastanek: erupcija magme na zemeljsko površje Vrste homogeni stratovulkani ali plastoviti Delovanje delujoči ugasli izbruh, lava Evropa, večina na obrobju Italija, Tihega oceana Etna 1)0 Učenje z informacijskimi viri KHJIM DEJAVNOST ( " \ Shematično opredelimo in zapišemo pomembnejša izhodišča za nadaljnje delo in hkrati že tudi načrtujemo potek in obseg dela. Po temeljitejšem razmišljanju o problemu opredelimo dodatno izhodišče naloge, poleg splošnega izhodišča o vulkanih bomo prikazali še najnovejše dogajanje na tem področju, ki se dogaja v naši neposredni bližini v Italiji. Na temelju te odločitve natančneje določimo ključne besede, ki nas zanimajo in bomo z njimi lažje iskali informacije. Ključne besede: vulkani, ognjeniki, izbruh, lava, Italija, Etna Za boljše razumevanje izbranega problema smo uporabili Leksikon CZ. \ _ V nadaljevanju določimo strokovna področja, ki jim dodamo ustrezne vrstilce UDK. Osnovno področje je geologija, širše morda še naravoslovje in ekologija ter sorodno področje, ki lahko obravnava izbrani problem, geografija. r~ -\ Vaja Učenci predlagajo strokovno področje (ali področja), kamor uvrščamo vulkane. Pri tem jih usmerjamo in jim pomagamo, vendar jih spodbujamo, da prihajajo do lastnih zaključkov. Pripomočki so lahko UDK-tablice ali COBISS/OPAC (baza podatkov UDK). Ko določimo strokovna področja, ki nas zanimajo, določimo tudi UDK-vrstilce, za vsakega pa poiščemo in preverimo še njegov pomen. Primer: v bazi UDK poiščemo pomen 551.24 in najdemo dva izraza: geotektonika, tektonika. Oba izraza razložimo s pomočjo slovarja ali drugega referenčnega vira (v geologiji: nauk o nastanku, legi in sestavi zemeljskih plasti in procesih, ki se v njih razvijajo = geotektonika, Verbinc, F: Slovar tujk, V Ljubljani, Cankarjeva založba, 1991, str. 703). Poiščemo lahko tudi v obratni smeri: najprej izraz, potem pa ustrezni UDK-vrstilec. V___/ Klasifikacija širšega in ožjega področja teme vulkani: geologija > 55 55.1/.4 (splošna geologija) 551.1 oblika, zgradba, nastanek zemlje 551.2 notranja geodinamika (endogeni pojavi) 551.21 Vulkani. Erupcijski pojavi. Izbruhi 551.24 Tektonika. Geotektonika naravoslovje > 5 ekologija > 504 geografija > 91 W Informacijsko opismenjevanje mtmmmammtmmamB KNJIŽNIČNA DEJAVNOST ■■mnBHHBmm Premišljevanje o iskanju informacij Po uporabi in izrabi lastnega znanja presodimo, da ta ne zadošča za dosego končnega cilja, izdelave projektne naloge na temo vulkani s primerom izbruha Etne. Ugotovimo, da je nastopila informacijska potreba, zato moramo sprožiti poizvedbo s pomočjo ustrezne iskalne zahteve. Delo v skupinah Učenci v skupinah naštejejo in zapišejo čim več informacijskih virov, s katerimi bi pridobili dodatne informacije na temo vulkani. Vsaka skupina se pogovori o načinu iskanja, skupaj izberejo poročevalca, ki o strategiji skupine poroča celemu razredu. Na ta način se soočijo z različnimi načini in pristopi, se o njih pogovorijo, pri čemer jih usmerja knjižničar. Skupaj izberejo najboljši način in ga tudi preizkusijo. Tako preverijo, ali so upoštevane in izrabljene različne možnosti. Učencem prikažemo zahtevnost procesa iskanja informacij, jih opozorimo na površnost in prehitro zadovoljstvo z najdenimi informacijami ter na potreben čas, ki ga zahteva vsako iskanje, na vrednotenje in uporabo informacij. J Informacijske vire razvrstimo v skupine, iščemo sorodnosti posameznih virov znotraj skupine, ugotavljamo, kateri so najbolj množični in jih zato tudi najpogosteje uporabljamo, kako jih iščemo, vrednotimo, kje jih najdemo in kako. Uporabimo shemo viri informacij Brede Filo (1993), ki jo delno priredimo in na temelju informacijskega problema vulkani opredelimo informacijske vire ter postopke poizvedovanja in raziskovanja za razrešitev problema, ki jih bomo prikazali v nadaljevanju prispevka. Od notranjih virov informacij se napotimo k zunanjim zapisanim virom, ki se sistematično in organizirano nahajajo v (šolski) knjižnici. Zapisane vire pa lahko uporabljamo tudi zunaj knjižnice (doma, pri prijateljih...). V zapisanih informacijskih virih (publikacijah) iščemo informacije v knjigah, člankih, avdiovizualnih gradivih in elektronskih virih. 1 . Pri iskanju informacij v knjigah se ravnamo po načelu od splošnega k posebnemu, ter najprej uporabljamo referenčne vire, ki nam pomagajo pri razumevanju problema in nudijo osnovne informacije. Poiščemo tudi različne monografije ali knjige na izbrano temo. 2. Med časopisjem poiščemo primerne naslove serijskih publikacij (npr. Gea, Življenje in tehnika...) in poiščemo članke o tej tematiki. Učence opozorimo, da v COBISS/ OPAC-u za iskanje člankov izberemo podatkovno zbirko COBIB.SI. Način iskanja člankov je podrobno prikazan v nadaljevanju. !f2 Učenje z informacijskimi viri 3. Za popestritev in dopolnjevanje informacij poiščemo še: videokasete, elektronske vire (CD-ROM-e, internet ali podatkovne zbirke s polnimi besedili). Projektno nalogo lahko aktualiziramo tudi z najnovejšimi informacijami, za kar lahko uporabimo televizijski informacijski vir (novice, poročila, dokumentarni posnetki, posnetki v živo, poročanje s terena, intervjuji itd. Primer: izbruh Etne v Italiji, o čemer poročajo v informativnih oddajah na vseh domačih in tujih televizijah itd.). /- Informacijski viri o vulkanih notranji (lastno znanje) zunanji dedukcija spomin ustni zapisani opazovanje (sklepamo) (kaj že vemo) (vprašamo) (publikacije) posamezniki (bratje, sestre, starši, učitelji, knjižničarji, strokovni...) organizacije (turistični uradi, muzeji, šole, arhivi, knjižnice...) prosto kontrolirani (v naravi: eksperiment npr. izlet v Italijo, opazovanje Etne) knjige članki v serijskih publikacija (strokovni in poljudnoznanstveni članki: Cea, Geografski obzornik, Življenje in tehnika, baza COBIB.SI) avdiovizualna elektronski gradiva viri (videokasete, CD-ROM-i, video DVD...) internet, podatkovne zbirke, TV... referenčni viri leksikon (splošni, geslo: vulkan/ognjenik) enciklopedija (specializirana, abecedna predmetna ali stvarna kazala) V. monografije (knjige o zgodovini knjige, strokovno gradivo v prostem pristopu na policah z UDK oznako 5, 55, 91, uporaba lokalnega kataloga, COBISS/ OPAC-a: iskanje po naslovu, ključni besedi, vsebini: predmetne oznake... I Primarni viri Sekundarni viri Shema Viri informacij je prirejena po Bredi Fito 11993). MmrnmMammmmMmmmmmmmmammtiBammmitmm Informacijsko opismenjevanje KNJIŽNIČNA DEJAVMOST Premišljevanje o uporabi informacijskih virov Iskanje informacij v knjigah 1. Referenčni viri Od splošnega k posebnemu Za razumevanje obravnavanega problema moramo najprej preveriti in razširiti obstoječe znanje, zato se najprej napotimo k referenčnim virom. V splošnem leksikonu, ki je urejen po abecedi gesel, pod črko V poiščemo razlago gesla vulkan. Uporabimo lahko Leksikon Cankarjeve založbe in Veliki splošni leksikon v osmih knjigah. V obeh leksikonih so gesla urejena po abecedi, zato je postopek iskanja enak, primerjamo pa lahko zapisane informacije iz obeh leksikonov. V referenčni zbirki smo našli še splošno enciklopedijo, ki pa je v angleščini, zato je treba najprej prevesti izraz vulkan v angleščino (za kar uporabimo angleško-slovenski slovar v knjižni ali elektronski obliki). Dobimo izraz volcano, ki nam bo prišel prav tudi pri nadaljnjem iskanju po internetu in podatkovnih zbirkah s polnimi besedili, ki so običajno v angleščini. V VVorld book encyclopedii smo v 20. knjigi (U-V) pod črko V poiskali geslo, ki nas zanima, in odkrili veliko koristnih informacij o vulkanih. Od splošnega se usmerimo k posebnemu, poiščemo kak specialni referenčni vir, npr. specialno ilustrirano enciklopedijo. Našli smo Zemljo, v kateri uporabimo abecedno predmetno kazalo. Pod geslom vulkan odkrijemo sopomenko ali sinonim ognjenik. Poiščemo pod geslom ognjenik in najdemo navedene strani, ki prinašajo informacije (besedilo in slike) o iskani temi. 2. Monografije Od referenčnih virov se usmerimo k iskanju informacij v monografijah, zato iščemo strokovne knjige o vulkanih. V šolski knjižnici lahko najprej pregledamo police, kjer hranijo strokovno gradivo (pod UDK 5 - naravoslovje, 55 - geologija, 91 - geografija). Na ta način lahko najdemo kako knjigo, vendar je takšen neposreden način iskanja na policah nezanesljiv, ker je gradivo lahko izposojeno. Zato je priporočljivo uporabiti knjižnični katalog (za lokalno podatkovno zbirko in COBISS/OPAC). Uporaba knjižničnega kataloga Najprej uporabimo iskanje po lokalnem knjižničnem katalogu šolske knjižnice, ki je lahko knjižnični katalog INFO ali knjižnični katalog v COBISS/OPAC-u. V INFO knjižničnem katalogu izberemo iskanje v polju geslo. V izbrano polje vpišemo geslo vulkani oziroma drugo ustrezno geslo. Ker gre za lokalni katalog in knjižničar dobro pozna gesla, ki jih sam vnaša, je iskanje preprosto. Ko dobimo rezultat iskanja, lahko iz seznama zadetkov, ki ustrezajo geslu vulkani, poleg bibliografskih elementov razberemo tudi število enot, lokacijo in postavitev, da posamično gradivo lahko poiščemo na polici. m Učenje z informacijskimi viri KHJIŽNIČm DEJAVNOST V COBISS/OPAC-u izberemo katalog šolske ali najbližje knjižnice. Uporabimo iskanje po vsebini. V osnovnem iskanju lahko iščemo po vsebini s pomočjo naslova in ključnih besed, izbirni način omogoča tudi iskanje po predmetnih oznakah, v ukaznem iskanju pa lahko za iskanje po vsebini uporabimo dodatne iskalne predpone. Ključne besede in predmetne oznake, ki so vsebinski predstavniki iskanih informacijskih virov, so pri iskanju po vsebini zelo pomembne (ne pozabimo na oba izraza vulkani in ognjeniki, ker ne vemo, pod katero predmetno oznako so v bibliografskih zapisih dokumenti vsebinsko obdelani). Iskanje po naslovu: predpona pri ukaznem načinu iskanja je Tl=vulkan* (zadetke dobimo samo, če je beseda vulkan v naslovu dela. Dobro je, da krajšamo (*), ker je beseda v naslovu lahko tudi vulkani, vulkanski itd. Iskanje po vsebini: za ukazni način iskanja uporabimo predpono SU, ki velja za vse vrste predmetnih oznak. Iskalna poizvedba: SU=vulkan* OR SU=ognjenik*. Opozoriti velja na razliko med uporabo ključnih besed s predpono KW in uporabo predmetnih oznak s predpono SU, ki velja za vse predmetne oznake v COBISS-u. Kadar uporabimo ključno besedo kot iskalni pojem, bomo iskali po naslovu, predmetni oznaki, vsebini, založbi, zbirki itd., medtem ko predmetna oznaka odraža izključno vsebino dokumenta (samo tiste oznake, ki so vnesene v polja 600 do 610, ki označujejo vsebino). Iskanje po jeziku publikacije: za ukazni način iskanja uporabimo predpono LA=slv (jezik publikacije je slovenščina). Želimo monografske publikacije na temo vulkani samo v slovenščini: (SU=vulkan* OR SU=ognjenik*) AND LA=slv. Zaradi pravilnega vrstnega reda operacije, moramo uporabiti tudi oklepaj, saj ima operator OR nižjo prioriteto kot AND. Več o iskanju in uporabi COBISS/OPAC glej COBISS/OPAC V4.1: priročnik za uporabnike, ki ga je izdal IZUM. Več o poizvedovanju pa v poglavju Podatkovne zbirke avtorice Maje Žumer. m wamm Informacijsko opismenjevanje Kadar gre za iskanje v lokalnem knjižničnem katalogu, kjer poznamo strukturo zapisov in vnesene predmetne oznake, je iskanje po ključnih besedah laže. Tako smo v knjižničnem katalogu II. gimnazije Maribor, ki je vključen v sistem COBISS.SI, za iskanje po vsebini najprej uporabili ključne besede (KW=vulkan* OR KW=ognjenik*) in dobili 7 zadetkov. Pregledamo zapise in publikacije s pomočjo signature poiščemo na policah. Našli smo naslednje zapise: 1. ZAVARICKA, E. P. Vulkani. V Ljubljani: Slovenski knjižni zavod, 1949. Sign. Knjižnica 55 ZAVARICKA E. P. Vulani 2. WYKOFF, H. Skrivnosti Zemlje: geološke spremembe skozi stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971. Sign. Knjižnica 55 WYKOFF J. Skrivnosti 3. TAZIEFF H. Živi ognjeniki. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1960. (Nova ljudska knjižnica). Sign. Knjižnica 55 TAZIEFF H. Živi 4. LOWRY, M. Pod ognjenikom. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1965. (Sodobni roman). Sign. Knjižnica 820(73)-3 LOWRY M Pod ognjenikom S pomočjo signature ugotovimo, da gre za leposlovje (ameriško prozno delo) in ne geologijo. Ob tej priložnosti lahko dijake ponovno opozorimo na pomen razumevanja signature, ki ni uporabna samo za lokacijo informacij, amapk nam opredelit tudi vsebino. 5. KNAPP, B. Challenge of the naturalenvironment. 2. izd. Harlovv: Longma, 1990. Sign. Čitalnica MM 91 KNAPP B. Challenge 6. Vulkani Evrope. [Videoposnetek]. Ljubljana: Video marketing, 1993. (Naravne lepote Evrope). Sign. Učilnica V 55 VULKANI Evrope 7. VAN Rose, S. Vulkani. Murska Sobota: Pomurska založba, 1997 (Svet okrog nas). Sign. Čitalnica 55 VAN Rose S. Vulkani Če uporabimo iskanje izključno po vsebini s predmetnimi oznakami, npr. SU=ognjenik* OR SU=vulkan*, dobimo samo 5 zadetkov. Med najdenimi zadetki ni 1. zapisa iz gornjega seznama (Zavaricka: Vulkani), ker v lokalnem zapisu nima predmetne oznake, ključna beseda pa predstavlja tudi besedo iz naslova, in tudi ne 4. zapisa (leposlovnega dela). Pregledovanje knjižnega gradiva po strokah na policah Ker je možno, da vsi zapisi različnih razpoložljivih informacijskih virov ne vsebujejo ustreznih predmetnih oznak (ali pa gre za zbornik, v katerem je za obravnavani problem primerno le posamično poglavje), je kljub vsemu priporočljivo pregledati tudi ustrezne police za strokovna področja (UDK-oznake), ki smo jih že predhodno predvideli. Zato pregledamo poleg referenčnih virov v čitalniškem delu knjižnice še učbenike, razne naravoslovne, ekološke, geografske in geološke monografske in serijske publikacije v okviru UDK 5,504,55,91, odvisno od knjižnične zbirke in njene postavitve v posamični knjižnici. Pregledamo tudi polpublikacije oz. sivo literaturo (razne raziskovalne, maturitetne ali seminarske naloge, če so vključene v knjižnično zbirko). Na ta način najdemo še nekaj koristnih informacijskih virov. Poleg že omenjenih splošnih leksikonov Učenje z informacijskimi viri KNJIŽIM DEM« in splošnih ali specialnih enciklopedij, obvezno pregledamo še nekatere temeljne učbenike in monografije. Med knjigami o geologiji v vsebinskih kazalih pregledamo posamezna poglavja o vulkanih ali ognjenikih in najdemo še nekaj koristnih informacij: • "Vulkani". V: Geologija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991. (Naravoslovni atlasi). Str. 48. • "Vulkani". V: HERAK, M. Geologija. 4. dop. izd. Zagreb: Školska knjiga, 1987. Str. 93-97. • "Vulkanizem". V: US, H. Geologija. Ljubljana: DZS, 1965. Str. 14-22. • "Vulkanizem". V: BORENOVlC, T. Geologija. Ljubljana: Valuk, 1989. Str. 38. • RAMOVŠ, A. Zemlja skozi milijone let. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960 (pregledamo poglavja na str. 23-33, 34-37). Presojanje informacij v monografskih publikacijah Najprej presodimo, ali smo v šolski knjižnici našli dovolj informacij za svojo informacijsko potrebo. Če nam ne zadoščajo in presodimo, da nimamo dovolj monografskih publikacij za izbrano temo, s pomočjo COBISS/OPAC-a izberemo katalog najbližje knjižnice in na opisan način poiščemo še druge ustrezne monografske publikacije. Iskanje informacij v člankih 1. Iskanje v bazi COBIB.SI Za izbrani informacijski problem poiščemo tudi primerne članke. Iskanju in vrednotenju člankov v nadaljevanju posvečamo večjo pozornost, saj so v referatih in seminarskih nalogah naših učencev pogosto prezrti in se premalo uporabljajo. V COBISS/OPAC za učinkovito iskanje člankov izberemo bazo COBIB.SI. Izberemo način iskanja, vrsto gradiva (članki), določimo ustrezne predpone za iskanje in sestavimo iskalno poizvedbo. Za iskanje po vsebini v ukaznem načinu iskanja uporabimo enako poizvedbo, kot smo jo že uporabili za iskanje monografskih publikacij. Prva iskalna poizvedba je (SU=vulkan* OR SU=ognjenik*) AND LA=slv, vendar z njo nismo preveč uspešni, saj dobimo preveč zadetkov (87). Zato je potrebno še dodatno omejili iskanje, da bo priklic informacij ustreznejši naši potrebi. Uporabimo še druge ključne besede, ki smo jih že določili (npr. lava, izbruh, Etna), vendar zapisi člankov niso tako podrobno vsebinsko opredeljeni. Šele s poizvedbo (SU=ognjenik* OR SU=vulkan*) AND su=Etna dobimo 3 zadetke. Število zadetkov: 3 Informacijsko opismenjevanje 2. Poizvedovanje in vrednotenje člankov po bibliografskih elementih Kaj lahko odkrijemo in razberemo iz bibliografskih zapisov? Za podrobnejši pregled najdenih zadetkov vsak zapis še podrobneje pregledamo, za kar izberemo enega od možnih izpisov. Za naše potrebe izberemo uporabniški izpis: 1. Zapis iz baze podatkov COBIB.SI AVTOR.: Ravbar, Nataša - avtor NASLOV.: Zmaj, ki bruha lavo in kiha prah : pod Etno V PUBLIKACIJI.: Trip. - ISSN 1580-3202. - 77, ((06.09.2001)), str. 14-14. PREDMETNE OZNAKE.: // vulkan // Etna // Sicilija // Italija UDK.: 551.21 (450"Etna") VRSTA GRADIVA: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano, 1.05 - Poljudni članek COBISS.SI-ID.: 226221 / Glej publikacijo: TbTTip: turizem, rekreacija in prosti čas ISSN: 1580-3201 * 2. Zaois iz baze podatkov ...: COBIB.SI AVTOR.: Ravbar, Nataša - avtor NASLOV.: Etna : večni žareči mit V PUBLIKACIJI.: Park. - ISSN 1408-7189. - 5,1 (2001), str. 16-16. PREDMETNE OZNAKE.: // vulkan // Etna // Sicilija // Italija UDK.: 551.21 (450"Etna") VRSTA GRADIVA: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano, 1.05 - Poljudni članek COBISS.SI-ID.: 226989 Glej publikacijo: TNPark : novomeški mladinski časopis ISSN: 1408-7189 S 3. Zaois iz baze podatkov ...: COBIB.SI AVTOR.: Pfeiffer, Tom - fotograf NASLOV.: Vrat v šesti krog Dantejevega pekla? V PUBLIKACIJI.: Proteus. - ISSN 0033-1805. - Letn. 64, št. 8 (april 2002), str. 344 Fotografija. PREDMETNE OZNAKE.: // Etna // vulkan // UDK.: 551.21 (450.82) "2001" (084.12) VRSTA GRADIVA: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano COBISS.SI-ID.: 10570807 Glej publikacijo: TI=Proteus ISSN: 0033-1805 v- J Učenje z informacijskimi viri Ugotovimo, da gre za tri različne periodične publikacije. Dva članka, ki nista obsežna, saj sta oba objavljena na eni strani, je napisala ista avtorica, iz česar lahko sklepamo, da gre za podobna članka informativne narave. Ugotovimo tudi, da sta brez fotografij, v nasprotju s tretjim zapisom, iz katerega razberemo, da gre pravzaprav za fotografijo v reviji Proteus, na kar nas opozarja vrsta avtorstva (fotograf) in navedba fotografija v fizičnem opisu. Presodimo, da poiskani zadetki ne zadoščajo, saj bi radi poiskali nekaj splošnejših člankov o vulkanih, odkrili kakšno zanimivost in podobno. Revija Gea je zelo primerna za mladino, zato lahko poizvedbo omejimo tako, da iščemo članke po vsebini samo v določeni reviji, za kar moramo poznati ISSN številko in ustrezno predpono za iskanje člankov po ISSN številki. Predponi SU (predmetne oznake) dodamo še predpono SN. Sestavimo poizvedbo (SU=ognjenik* OR SU=vulkan*) AND SN=0353-782X. Shematični prikaz poizvedbe v___' Select: (SU=vulkan* OR SU=ognjenik*) AND SN=0353-782X Vrsta gradiva: omejevanje članki Dobimo 22 zadetkov. m ■w Informacijsko opismenjevanje ■sHonm 200 Učenje z informacijskimi viri Zapise podrobneje pregledamo in jih skušamo s pridobljenim znanjem in drugimi izkušnjami selekcionirati in izbrati primerne članke za naš namen. Ker smo že predhodno določili ključne besede in UDK-vrstilce za stroke, ki nas v našem primeru zanimajo, so lahko ti bibliografski elementi že tudi tisti, s katerimi vrednotimo najdene članke. Premišljujemo in vrednotimo ustreznost predmetnih oznak, naslovov, UDK-vrstilcev, avtorjev in iščemo še kakšen element, ki nas usmerja v natančnejše iskanje. ( ---N 1. Zapis iz baze podatkov COBIB.SI AVTOR.: Trnkoczy, Amadej - avtor ODGOVORNOST.: Trnkoczy, Matej - fotograf NASLOV.: Ustvarjalci in uničevalci: ognjeniki V PUBLIKACIJI.: Gea. - ISSN 0353-782X. - Letn. 9, št. 9 (september 1999), str. 72-74 llustr. PREDMETNE OZNAKE.: // vulkani // lava // laharji // izbruhi UDK.: 551.21 VRSTA GRADIVA.: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano COBISS.SI-ID.: 171848 Glej publikacijo: TI=Gea : poljudnoznanstvena revija ISSN: 0353-782X S 2. Zapis iz baze podatkov ...: COBIB.SI AVTOR.: Trnkoczy, Amadej - avtor - fotograf NASLOV.: "Instant" ognjeniki - Ubehebe. Ognjeniki - ustvarjalci in uničevalci V PUBLIKACIJI.: Gea. - ISSN 0353-782X. - Letn. 9, št. 12 (december 1999), str. 76-78 llustr. OSTALI NASLOVI.: Instant ognjeniki - Ubehebe PREDMETNE OZNAKE.: // vulkani // tektonika UDK.: 551.24 VRSTA GRADIVA.: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano COBISS.SI-ID.: 173128 Glej publikacijo: TNGea : poljudnoznanstvena revija ISSN: 0353-782X v___/ Oba članka je napisal isti avtor, zato si ga velja zapomniti in morda poiskati še kako njegovo delo z avtorskim iskanjem, primerne predmetne oznake so vulkani, lava, izbruhi, oba članka sta ilustrirana, med avtorji je naveden tudi fotograf, UDK-vrstilca sta 551.21 in 551.24 (ki ni čisto ustrezen). Na seznamu označimo zapis, ki smo ga izbrali za podrobnejši pregled vsebine. 201 Informacijsko opismenjevanje MIŽMOMT 3. Zapis iz baze podatkov COBIB.SI AVTOR.: Grmovšek, Andrej - avtor NASLOV.: Vulkani sredi Amerike V PUBLIKACIJI.: Gea. - ISSN 0353-782X. - Letn. 9, št 6 (1999), str. 72-74. PREDMETNE OZNAKE: // geologija // vulkani // narodni parki // fizična geografija // geomorfologija // vulkanski relief // Združene države Amerike // Craters of the Moon National Monument UDK.: 913(71) VRSTA GRADIVA.: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano, 1.05 Poljudni članek COBISS.SI-ID.: 9743714 Glej publikacijo: TI=Gea: poljudnoznanstvena revija ISSN: 0353-782X 4. Zapis iz baze podatkov ...: COBIB.SI AVTOR.: Avsec, Sašo - avtor NASLOV.: Vulkanski izbruhi: geofizika V PUBLIKACIJI.: Gea. - ISSN 0353-782X. - Letn. 7, št. 9 (september 1997), str. 65Fotogr. PREDMETNE OZNAKE.: // vulkani // geofizika // izbruhi UDK.: 551.21 VRSTA GRADIVA.: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano COBISS.SI-ID.: 12194363 Glej publikacijo: TI=Gea : poljudnoznanstvena revija ISSN: 0353-782X 5. Zapis iz baze podatkov COBIB.SI AVTOR.: Kajfež-Bogataj, Lučka - avtor NASLOV.: Vulkani in klima : meteorologija V PUBLIKACIJI.: Gea. - ISSN 0353-782X. - Letn. 7, št. 10 (oktober 1997), str. 9 Fotogr. PREDMETNE OZNAKE.: // meteorologija // vulkani // klima UDK.: 551.590.3 VRSTA GRADIVA: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano, 1.05 - Poljudni članek COBISS.SI-ID.: 12203835 Glej publikacijo: TI=Gea : poljudnoznanstvena revija ISSN: 0353-782X \ _ / Geofizika, meteorologija in UDK 913(71) nas ne zanimajo, zato bomo te članke izločili. Kljub temu nam je podroben pregled člankov koristil, saj smo ponovno opazili oznako pri vrsti gradiva, ki utegne biti zanima za naš namen. Ugotovimo nov element vrednotenja in možnost nadaljnjega omejevanja iskanja za poljudni članek (1.05). Hkrati 202 Učenje z informacijskimi viri ■NIČNA DEJAVNOST učence opozorimo, da nimajo vsi tovrstni zapisi takšne oznake, saj je vnašanje neenotno in odvisno od katalogizatorja. 6. Zapis iz baze podatkovCOBIB.S1 AVTOR.: Trnkoczy, Amadej - avtor ODGOVORNOST.: Trnkoczy, Matej - fotograf // Sigurmonsson, Simon - fotograf NASLOV.: Strato-ognjeniki, svete in nevarne gore. Ognjeniki - uničevalci in stvaritelji V PUBLIKACIJI.: Gea. - ISSN 0353-782X. - Letn. 9, št. 11 (november 1999), str. 74-76 llustr. PREDMETNE OZNAKE.: // vulkani // lava // laharji // izbruhi UDK.: 551.21 VRSTA GRADIVA.: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano COBISS.SI-ID.: 12617787 Glej publikacijo: TI=Gea: poljudnoznanstvena revija ISSN: 0353-782X v 7. Zaois iz baze podatkov ...: COBIB.SI AVTOR.: Tmkoczv, Amadej - avtor NASLOV.: Na kamnitih ladjah - teorija tektonike plošč. Ognjeniki - ustvarjalci in uničevalci V PUBLIKACIJI.: Gea. - ISSN 0353-782X. - Letn. 9, št. 10 (oktober 1999), str. 44-46 llustr. PREDMETNE OZNAKE.: // vulkani // tektonika UDK.: 551.24 VRSTA GRADIVA.: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano COBISS.SI-ID.: 12628283 Glej publikacijo: TI=Gea: poljudnoznanstvena revija ISSN: 0353-782 8. Zaois iz baze podatkov ...: COBIB.SI AVTOR.: Trnkoczy, Amadej - avtor NASLOV. : Kaldere - nemirna pokopališča ognjenikov. Ognjeniki - ustvarjalci in uničevalci V PUBLIKACIJI.: Gea. - ISSN 0353-782X. - Letn. 10, št. 2 (februar 2000), str. 38-41 Fotogr. PREDMETNE OZNAKE.: // vulkani // kaldere // Long Valley // izbruhi UDK.: 551.21 VRSTA GRADIVA.: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano COBISS.SI-ID.: 12697659 Glej publikacijo: TI=Gea: poljudnoznanstvena revija ISSN: 0353-782X V J ■UH HHHHUH Informacijsko opismenjevanje 9. Zapis iz baze podatkov COBIB.S1 AVTOR.: Trnkoczv, Amadej - avtor NASLOV.: Bazaltni stebri - igra ognjenikov. Ustvarjalci in uničevalci V PUBLIKACIJI.: Gea. - ISSN 0353-782X. - Letn. 10, št. 4 (april 2000), str. 60-63 Fotogr. PREDMETNE OZNAKE: // gorovja // kamniti stebri // ognjeniki // bazalt // Devils Postpile // Kalifornija UDK.: 551 . 43 ( 794 ) VRSTA GRADIVA.: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano COBISS.SI-ID.: 12747835 Glej publikacijo: TI=Gea: poljudnoznanstvena revija ISSN: 0353-782X 10. Zapis iz baze podatkov...: COBIB.SI AVTOR.: Trnkoczv, Amadej - avtor - fotograf NASLOV.: Ognjeniške razpoke - ognjenik Black Point. Ustvarjalci in uničevalci V PUBLIKACIJI.: Gea. - ISSN 0353-782X. - Letn. 10, št. 6 (junij 2000), str. 26-29 Fotogr. PREDMETNE OZNAKE.: // ognjeniki // ognjenik Black point // ognjeniške razpoke UDK. : 551.43 VRSTA GRADIVA.: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano COBISS.SI-ID.: 13037371 Glej publikacijo: TI=Gea : poljudnoznanstvena revija ISSN: 0353-782X Pozorni smo na avtorja, ki smo ga že opazili, vendar smo na osnovi vseh že znanih bibliografskih elementov izbrali samo en članek, za katerega menimo, da vsebinsko ustreza. Ostale izločimo (neustrezen UDK, geografsko področje zunaj Evrope ...). Vrednotenje člankov nadaljujemo po enakem postopku in izberemo še: Učenje z informacijskimi viri 16. Zapis iz baze podatkovCOBIB.SI AVTOR.: Drnovšek, Igor - avtor NASLOV.: Vulkani v Sloveniji V PUBLIKACIJI.: Cea. - ISSN 0353-782X. - Letn. 10, št. 8 (avg. 2000), str. 62-63 Fotogr. PREDMETNE OZNAKE.: // Slovenija // geologija // endogeni procesi // vulkani UDK.: 551.21(497.4) VRSTA GRADIVA: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano, 1.05 - Poljudni članek COBISS.SI-ID.: 13248610 Glej publikacijo: TI=Gea: poljudnoznanstvena revija ISSN: 0353-782X 19. Zapis iz baze podatkov...: COBIB.SI AVTOR.: Strahovnik, Vojko - avtor NASLOV.: Stromboli: naravni svetilnik V PUBLIKACIJI.: Gea. - ISSN 0353-782X. - Letn. 10, št. 11 (nov. 2000), str. 42-45 Fotogr. OSTALI NASLOVI.: Sanjski kraji sveta PREDMETNE OZNAKE.: // Italija // Stromboli // geologija // endogeni procesi // vulkani UDK.: 551.21(450) VRSTA GRADIVA: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano, 1.05 - Poljudni članek COBISS.SI-ID.: 13851234 Glej publikacijo: TI=Gea: poljudnoznanstvena revija ISSN: 0353-782X S Med 22 zadetki smo za podrobnejši pregled vsebine izbrali samo štiri članke, ker smo zanje po določenih bibliografskih elementih, ki smo jih določili pred poizvedbo, ugotovili, da bi utegnili biti relevantni. Med njimi je tudi članek, ki ni čisto ustrezen, vendar nam raziskovalna radovednost nalaga podrobnejši vpogled v vsebino članka, saj nas zanimajo vulkani v Sloveniji, ker nam je to področje neznano. Iskanje nadaljujemo in sestavimo novo poizvedbo, v katero dodamo omejitev za vrsto gradiva poljudni članek (1.05). V seznamu predpon in pripon poiščemo ustrezno predpono za tipologijo dokumentov in najdemo TD=. Ker smo že v prejšnjih zapisih razbrali, da je oznaka za poljudni članek 1.05, lahko izpolnimo predpono TD=1.05 in sestavimo novo iskalno poizvedbo, ki izhaja iz prejšnje, in ji dodamo novi omejitvi (prva omejitev se nanaša na poljudni članek, druga pa na serijsko publikacijo Gea). Tako sestavimo naslednjo poizvedbo: 20J Informacijsko opismenjevanje ((SU=vulkan* OR SU=ognjenik*) AND TD=1.05) NOT SN=0353-782X Dodali smo še operator NOT, ker ne želimo, da bi bili med zadetki tudi poljudni članki za iskano vsebino iz revije Cea, ker smo jih že našli v prejšnji poizvedbi. Učence posebej opozorimo na rabo oklepajev, ki so potrebni zaradi pravilnega poteka operacije in hierarhije operatorjev. Na ta način dobimo še 14 zadetkov, ki jih pregledamo in vrednotimo za enak način kot pri prejšnji poizvedbi. / \ Število zadetkov: 14 zob Učenje z informacijskimi viri ■HMBHi Sledi podrobnejši pregled zadetkov po enakih kriterij kot pri predhodni poizvedbi: 8. Zapis iz baze podatkovCOBIB.SI AVTOR.: Natek, Karel - avtor NASLOV.: Smrtonosni ognjeniki V PUBLIKACIJI.: Proteus. - ISSN 0033-1805. - Letn. 48, št. 6 (febr. 1986), str. 211-215 llustr. PREDMETNE OZNAKE.: // geologija // vulkani // lava // geology // volcanoes // lava tubes UDK .: 551.2 VRSTA GRADIVA: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano, 1.05 - Poljudni članek COBISS.SI-ID.: 11626029 Glej publikacijo: TI=Proteus ISSN: 0033-1805 Vsi članki so iz revije Proteus. S pomočjo ključnih besed (stratigrafija, terciar...), vrstilcev UDK, letnic izida člankov (1948) jih ne uvrstimo v svoj seznam delovne bibliografije. Kljub oznaki poljudni članek predmetne oznake, ki so tudi v angleščini, kažejo na strokovnost posameznih člankov, kar še dodatno potrjujejo nekateri avtorji (npr. Anton Ramovš). Izjema je 8. članek, ki smo ga zaradi zanimivega naslova izbrali za podrobnejši pregled vsebine. Na izbor vpliva tudi starostna stopnja in izkušnje učencev ter zahtevnost naloge. Pri nadaljnjem pregledovanju bibliografskih zapisov smo zaznali še nekaj zanimivosti. Odkrili smo še druge serijske publikacije. 20 / Informacijsko opismenjevanje / ■ —V 7. Zaois iz baze podatkov COBIB.SI AVTOR.: Kunaver, Jurij - avtor NASLOV.: Ognjeniki - gorje in blagor V PUBLIKACIJI.: Pionir. - ISSN 0350-977X. - Letn. 38, št. 8 (apr. 1983), str. 3-5. PREDMETNE OZNAKE.: // geologija // endogeni procesi // vulkani UDK.: 551.21 VRSTA GRADIVA: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano, 1.05 - Poljudni članek COBISS.SI-ID.: 18463330 Glej publikacijo: ThPionir: poljudnoznanstvena revija za mlade ISSN: 0350-017X ✓ 9. Zapis iz baze podatkov ...: COBIB.SI AVTOR.: Rozman, Peter - avtor NASLOV.: Ko vulkani podivjajo V PUBLIKACIJI.: Življenje in tehnika. - ISSN 0514-017X. - Letn. 48 (januar 1997), str. 65-70 llustr. PREDMETNE OZNAKE.: // vulkani // vulkanski izbruhi UDK. : 551.21 VRSTA GRADIVA: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano, 1.05 - Poljudni članek COBISS.SI-ID.: 79360512 Glej publikacijo: Thživljenje in tehnika ISSN: 0514-017X y/ 11. Zapis iz baze podatkov COBIB.SI AVTOR.: Bavec, Miloš - avtor ODGOVORNOST ...: Žen, Tina - ilustrator NASLOV.: Vulkani V PUBLIKACIJI.: Otrok in družina. - ISSN 0030-6681. - št. 2 (februar 1999), str. 46-47. PREDMETNE OZNAKE.: // vulkani// geologija UDK. : 551.2 VRSTA GRADIVA: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo - tiskano, 1.05 - Poljudni članek COBISS.SI-ID.: 861781 Glej publikacijo: TI=Otrok in družina: revija za družinsko in družbeno vzgojo ISSN: 0030-6681 X _ 1 J 108 Učenje z informacijskimi viri atmmmmmaam Izberemo članek v Pionirju, ki je revija za mlade, in predhodnica revije Gea, zato pred¬ videvamo, da bo raven prispevka primerna za učence, čeprav je letnica izida starejšega datuma, prav tako prispevek v reviji Otrok in družina, kjer bomo verjetno našli kakšno splošno razlago naše teme na dovolj poljuden in razumljiv način. Seznamu bomo dodali še članek iz revije Življenje in tehnika, ker piše o vulkanskih izbruhih, na koncu opazimo še dva prispevka avtorice Nataše Ravbar, ki smo ju izbrali že pri prvi poizvedbi. 3. Končni izbor člankov / \ Izbrani članki iz baze COBIB.SI na temo vulkani: 1. BAVEC, M. Vulkani. Otrok in družina, (februar 1999), str. 46-47. 2. DRNOVŠEK, I. Vulkani v Sloveniji. Cea, 10 (2000) 8, str. 62-63. 3. KUNAVER, J. Ognjeniki - gorje in blagor. Pionir, 38 (april 1983) 8, str. 3-5. 4. NATEK, K. Smrtonosni ognjeniki. Proteus, 48 (1986) 6, str. 211-215. 5. RAVBAR, N. Etna: večni žareči mit. Park, 5 (2001) 1, str. 16. 6. RAVBAR, N. Zmaj, ki bruha lavo in kiha prah: pod Etno. Tnp, (06.09.2001), str. 14. 7. ROZMAN, P. Ko vulkani podivjajo. Življenje in tehnika, 48 (januar 1997), str. 65-70. 8. STRAHOVNIK. V. Strambolini: naravni spomenik. Cea, 10 (2000) 11, str. 42-45. 9. TRNKOCZY, A. Ustvarjalci in uničevalci: ognjeniki. Gea, 9 (1999) 9, str. 72-74. 10. TRNKOCZY, A. Strato-ognjeniki, svete in nevarne gore. Ognjeniki - uničevalci in stvaritelji. Cea, 9 (1999) 10, str. 74-76. \ ___ / 4. Iskanje serijskih publikacij in naročanje člankov Izbrane članke naročimo s potrebnimi bibliografskimi elementi za identifikacijo člankov. Poleg imena avtorja in naslova članka je potreben še naslov serijske publikacije, letnik, letnica, številka in strani serijske publikacije, v kateri se članek nahaja. Najprej preverimo, ali ima šolska knjižnica na zalogi iskano številko revije, sicer podatke poiščemo s pomočjo COBISS/OPAC-a. Ponovno je najbolje izbrati bazo COBIB.SI in z ISSN-številko poiskati iskano serijsko publikacijo. Tokrat iščemo s predpono SP=, omejimo vrsto gradiva na serijske publikacije, izberemo najbližjo knjižnico, ki hrani iskano periodiko, se še prepričamo, da imajo na zalogi tudi iskani letnik in številko revije, in članek naročimo medknjižnično prek šolske ali druge knjižnice, v katero je uporabnik včlanjen. Pri tem si lahko pomagamo z bazo COLIB.SI, v kateri najdemo vse potrebne podatke za naročilo: ime in naslov knjižnice, vodjo ali kontaktno osebo, telefonsko številko, elektronski naslov in še druge podatke o izbrani knjižnici. 20 <) Informacijsko opismenjevanje KmiŽHIČNA DCMVNOST Primer iskanja revije Cea: Select: SP=0353-782X Vrsta gradiva: omejevanje serijske publikacije Število zadetkov: 1 ISSN.: 0353-782X NASLOV.: Gea: poljudnoznanstvena revije ŠTEVILČENJE.: Let. 1, št. 1 (januar 19991) - IMPRESUM.: Ljubljana (Slovenska 29): Mladinska knjiga, 1991 - FIZIČNI OPIS.: 30 cm POVEZOVANJE.: Nadaljevanje publikacije Pionir (Ljubljana) = ISSN 0350-977X KLJUČNI NASLOV.: Gea (Ljubljana) SKRAJŠANI KLJUČNI NASLOV: Gea (Ljublj.) PREDMETNE OZNAKE.: // naravoslovje // biotehnologija // zanimivosti / / ekologija UDK.: 5/6 COBISS.SI - ID.: 16802306 V_I_/ Zaloga po knjižnicah (izberemo knjižnico in pregledamo, ali imajo iskano številko in letnik revije, v kateri je objavljen iskani članek). Novejši članki revije Gea so dostopni tudi on-line v elektronski obliki (tudi prek COBISS/ OPAC-a: izberemo vrsto gradiva online in predmetne oznake, lahko tudi ključne besede naravoslovje, zgodovina). Iskanje avdiovizualnih informacijskih virov Že v lokalnem knjižničnem katalogu II. gimnazije Maribor smo pri prvi poizvedbi našli tudi videoposnetek Vulkani Evrope, ker iskanja nismo omejili in smo pri vrsti gradiva imeli izbrano vse gradivo. Zanima nas, ali v bazi COBIB.SI obstaja še kak videoposnetek na iskano temo. Iskanje je preprosto, lahko ga omejimo po vrsti gradiva in izberemo videoposnetek ali pa pri ukaznem načinu iskanja sestavimo ustrezno poizvedbo s predpono RT (vrsta gradiva) = g (videokasete): Select: (SU=vulkan* OR SU=ognjenik*) AND RT=g 210 in dobimo 3 zadetke: Učenje z informacijskimi viri ■■■H Število zadetkov: 3 1. Vulkani Evrope 1993- siv videokaseta 2. Eyewitness, Volcano = Očividec, # MacLeod, Anne 1997- siv videokaseta 3. In the shadovv of Vesuvius 1987 eng videokaseta Iskanje elektronskih informacijskih virov 1. Nekatere možnosti iskanja elektronskih informacijskih virov preko COBISS/OPAC Omejitev po vrsti gradiva: izberemo lahko računalniški CD/DVD-ji ali on-line (on-line je na voljo npr. serijska publikacija Cea, ki je v slovenskem jeziku, članek s polnim besedilom o človeški ribici itd.). Primer: ISSN.: 1581-033X NASLOV.: Cea [Elektronski vir] IZDAJA.: [Online] IMPRESUM.: Ljubljana : Mladinska knjiga (Slovenska 29), 1991 - ELEKTRON. LOKACIJA/DOSTOP : Način dostopa (URL): http://qea-on.net KLJUČNI NASLOV.: Cea (Ljubljana. Online) SKRAJŠANI KLJUČNI NASLOV...: Gea (Ljubi,. Online) PREDMETNE OZNAKE.: Znanost - Zanimivosti PREDMETNE OZNAKE.: // naravoslovje // zgodovina // ekologija UDK.: 001(05) (497.4), 05(497.4): 001 COBISS:SI - ID.: 19972141 S klikom na spletni URL-naslov http://gea-on.net se lahko v trenutku preselimo na spletne strani, ki jih ponuja Cea online, in pregledamo, ali vsebujejo kake zanimive in koristne informacije tudi za našo nalogo. Iskalna poizvedba v ukaznem načinu: tovrstno iskanje lahko nadomestimo z ustrezno iskalno poizvedbo v ukaznem načinu in uporabimo predpono RT (vrsta gradiva) = I (elektronski viri): (SU=vulkan* OR SU=ognjenik*) AND RT=I Select: mmammm Informacijsko opismenjevanje mmmmmmsms KfUlZNICtiA DEJAVNOST in dobimo 3 zadetke: /- 1. Geometrics Število zadetkov: 3 0000-0000 1995-9999 serijska p. 2. Journal of volcanology and geot# 0000-0000 1995-9999 serijska p. 3. Natural disasters: cause, cour# Frater, Harald 1998 ger CD-ROM V formatu izpisa COMARC izberemo 2. zapis, ga pregledamo in ovrednotimo: V6 01.03.2001 CTK::LIDIJA1 2. ID=23085061 LN=0000113147 S updated: 11.03.2002 CTK::LIDIJA1 001 an - novi zapis bi - elektronski viri cs - serijska publikacija dO - ni hierarhičnega odnosa 011 COOOO-OOOO Z0377-0273 100 ba - serijska publikacija, ki še izhaja c1995 d9999 hslv - slovenski Iba - latinica 1010 aeng - angleški 102 ausa - Združene države Amerike 110 aa - serijska publikacija (časopis) bu - ni znano 135 av - kombinacija bi - online 2001 aJournal of volcanology and geothermal research bElektronski vir 205 a[Online ed.] 207 OaVol. 64, Iss. 1 (1995) - 210 aNewYork cElsevier d1995- 230 a(EI.) časopis 3001 aNaslov z naslovnega zaslona 3001 aOpis vira z dne: 1.02.2001 3001 alma tiskano izdajo: Jornal of volcanology and geothermal research = ISSN 0377-0273 326 aNi znano 336 aPolni tekst 337 aSistemske zahteve: spletni brskalnik 488 0x0377-0273 6100 ageologija avulkanologija ageotermalna energija arudišča atektonika aekologija 675 vdo 4. izd. c55 - Geologija a551.2 686 aMRG 2CTK - Klasifikacija CTK 85640actk uhttp://www.sciencedirect.com/science/iournal/05770275 zdtu Dostop do polnega teksta za CTK, IJS, KI in Univerzo v Ljubljani zEl dostop do: Vol. 64, Iss. 1 (1995) - 212 Učenje z informacijskimi viri KlUIŽNIČtIA DEJAVNOST S klikom na URL-naslov pridemo do spletnih strani Science & Direct, ki nudijo veliko možnosti, med drugim tudi dostop do elektronskih serijskih publikacij s polnimi besedili, za kar je potreba registracija z uporabniškim imenom in geslom. Spletne strani splošnih in drugih knjižnic Kadar izberemo katalog posamične knjižnice, se pri nekaterih večjih knjižnicah (npr. NUK- u, CTK itd., še zlasti pa pri večini splošnih knjižnic) v zgornjem delu zaslona pri bazi podatkov v sistemu COBISS.SI pojavi poleg kratice izbrane knjižnice tudi njen spletni naslov. S klikom na ta URL-naslov lahko vstopimo na domače strani izbranih knjižnic, kjer ponujajo vrsto koristnih informacij in povezav. r \ Primer Izbrali smo domačo stran Mariborske knjižnice: httD://sikmb.mb.sik.si. ki med drugim ponuja tudi spletne strani po temah, ki so uporabne za referate, seminarske naloge, raziskovanje... (http://sikmb.mb.sik.si/temediiaki.htm ). Med ponujenimi gesli, ki so urejeni po abecedi, izberemo tisto, ki nas zanima, tako da izberemo začetno črko gesla. V našem primeru izberemo črko v: ABCČDEFGHUKLMNOPRSŠIUVZŽ Kliknemo V in dobimo naslednja gesla: V Vegetarijanstvo Velikonočnica Veneti Vetrovi Vesolje Vinogradništvo Vivarij Voda 1, 2, 3,4 29 Ker med ponujenimi temami ni vulkanov, pregledamo še druga, podobna gesla (npr. oblaki in padavine, potresi, puščave...) in prek njih pridobimo koristne naslove za pridobivanje ustreznih informacij (npr. http://projekti.svarog.org - Izobraževalno društvo Svarog, projekt je omogočil študentski svet Univerze v Mariboru - najdemo tudi informacije o vulkanih; http://www.belokrainc.net (med drugim najdemo razne potopise, zanimivosti: zgodovina, znanost, tehnika, narava itd.); http://www.s-3gim.mb.edus.si/timko1 - projekt Timko: primeri dijaških projekt¬ nih nalog pri informatiki v povezavi z učitelji predmetov...) Informacijsko opismenjevanje aaawi Spletne strani knjižnic in drugih ustanov so dostopne tudi na druge načine; želeli smo prikazati možnost dostopa prek COBISS/OPAC-a. Ker moramo biti pri informacijah, ki jih pridobimo z interneta, previdni in na kritično uporabo in vrednotenje tovrstnih informacij navajati tudi učence, je bolje, da prikažemo dostopanje do njih prek različnih ustanov, ki se ukvarjajo s tem in ponujajo preverjene informacije. Več o vrednotenju informacij na internetu je napisano v poglavju Vodnik po iskalnih orodjih na internetu avtorice Savine Zvvitter. 2. Iskalna orodja na internetu Vsebino projektne naloge želimo še dodatno aktualizirati z najnovejšimi informacijami, ki jih lahko pridobimo z interneta. Izberemo iskalno orodje Najdi.si (www.najdi.si) in napredno iskanje. f @ Najdi.si Najdi.si>Napredno iskanje Opiši, kar želiš poiskati. Vtipkaj ključne besede ali kratko vprašanje: vulkani etna Najdi Iskanje naj vsebuje: Krnilnik: Omejitev po poljih Iskane besede naj bodo: Po datumu spremembe Poišči samo strani, ki so bile nazadnje spremenjene: Po jeziku Išči samo po straneh, katerih jezik je: J 214 Učenje z informacijskimi viri Najdemo 65 strani, ogledamo si prvih deset in izberemo tri novice po vrsti (27,28. in 29. 10. 2002), kakor so si v resnici sledile. Ker gre za novice različnih svetovnih ali domačih agencij (STA, Reuters, 24ur.com), jim lahko zaupamo, poleg tega pa smo dogajanje zasledili tudi v dnevnem časopisju, na radijskih in televizijskih poročilih. Z izbranimi informacijami (polno besedilo, slike) lahko pomembno aktualiziramo svojo nalogo in dodamo tudi slikovno gradivo, kar moramo ustrezno označiti. /---s Primer izbranega članka s sliko Etna se trese in bruha lavo (Catania | 29.10.2002 | Reuters/STA/J.K. Vulkan Etna na Siciliji že tretji dan bruha lavo in vulkanski pepel. Oblak pepela je dosegel tudi otoško državo Malto in severno Afriko. Območje ob vznožju vulkana pa je v noči na torek znova streslo več potresov. Ekipe civilne zaščite poskušajo z bagri preusmeriti dva toka lave, ki se zlivata po pobočju, čeprav sta še daleč od najbližjih naselij. Nad območjem v okolici vulkana se razprostira ogromen pepelnat oblak, na stavbe, ulice in avtomobile pa pada temen prah. Na Siciliji so zaradi vnovičnega izbruha vulkana, predvsem pa zaradi vulkanskega pepela danes zaprte vse šole, saj je po besedah župana mesta Catania pepel najbolj nevaren za otroke in starejše ljudi. Župan je začasno prepovedal promet s kolesi, motornimi kolesi in motorji, saj bi tovrstna vozila lahko zdrsnila na pepelu. Zaprto je ostalo tudi tamkajšnje letališče, ki je sicer zaprto že od nedelje. Catania je drugo največje mesto na Siciliji. Strašen in hkrati veličasten prizor (Foto: Reuters) Etna je znova začela bruhati v nedeljo, ko je iz na.novo odprtega kraterja 200 metrov visoko začela bruhati lava in pepel. Nov izbruh Etne po enoletnem premoru je najbrž povzročil niz več kot 200 potresov. Vulkanologi 'na Siciliji, ki nenehno nadzorujejo Etno in merijo vsako njeno aktivnost, še ne morejo napovedati, koliko časa bo trajal tokratni izbruh. Zadnji večji izbruh je bil leta 1992. \ ____ ) v<*r IMUN — Informacijsko opismenjevanje Premišljevanje o zapisovanju informacij Organizacija informacij Za organizacijo izpisanih informacij smo izbrali bibliografske zapiske. Ob robu smo pustili prostor za zapisovanje opomb, idej in vprašanj, ki so se porodile med izpisovanjem in delom z informacijami. To metodo izpisovanja smo uporabili za tiskane zapisane vire (zlasti za knjige), medtem ko smo izbrane elektronske informacije prenesli in shranili kot word dokument v računalniško obliko. Dokumente smo tudi natisnili in jih na ta način lažje kritično ovrednotili. Uporabili smo metodo označevanja in podčrtavanja, ob robu pa smo lahko zapisali tudi opombe. Enako smo tudi ravnali s fotokopijami izbranih člankov. Primeri bibliografskih zapiskov 2lt> Učenje z informacijskimi viri KNJIŽNIČNA DEJAVNOST Zapisovanje informacij V obliki kazala načrtujemo glavna poglavja naloge. Osnutek vsebinskega kazala naloge 1 UVOD 2 VULKANI 1.1 OBLIKA 1.2 NASTANEK 1.3 VRSTE 1.3.1 Homogeni 1.3.2 Stratovulkani 3 DELOVANJE 3.1 DELUJOČI 3.2 EVROPA 3.2.1 Vulkani v Italiji 3.2.1.1 Etna 4 SKLEP 5 BIBLIOGRAFIJA 21J maomm Informacijsko opismenjevanje KNJIŽIIIČNA DEJAVNOST Preden oblikujemo shemo/načrt naloge, lahko prebiramo zapiske, preurejamo kartice, iščemo dodatne zamisli. Med tovrstnim delom lahko pride do novih idej, kako naj bi bila naloga sestavljena. Večini ljudi ustreza, da nekaj časa posvetijo urejanju in skiciranju kazala, saj to pripomore k temu, da bo nadaljnje pisanje bolje organizirano in bo zato laže steklo. Tudi če kasneje, ko začnemo pisati, načrt spremenimo, glavne ideje in poudarki navadno ostanejo, hkrati pa nas prvotni načrt vodi in opozarja na to, kaj smo želeli povedati. Pisanje prvega osnutka Sledi pisanje prvega osnutka, ko začnemo pisati po vrsti, pri čemer se držimo načrta in izpiskov. V tej fazi pisanja ni treba skrbeti za razne tehnične napotke, jezik in morebitne napake, saj gre za prvi osnutek. Presojamo, katere informacije bomo zapisali pod posamična poglavja, če se ne moremo spomniti, lahko pustimo prazen prostor in se kasneje vrnemo na takšno mesto, da ga dopolnimo. Ravno tako lahko ravnamo z raznimi idejami, ki se nam porajajo med pisanjem, saj je pisanje po delih z računalnikom danes zelo olajšano. Ko končamo prvi osnutek, ga preberemo in ustrezno popravimo ali dopolnimo. Popravljanje, obnova, pregled pisanja Priporočljivo je, da med pisanjem prvega osnutka in popravljanjem mine nekaj časa, da nismo preveč obremenjeni z besedilom, saj imamo tako drugačen odnos do zapisanega in ga laže kritično vrednotimo. Prepričamo se, ali smo povedali, kar smo želeli, ali je razumljivo in napisano v tekočem jeziku. Popravimo morebitne pravopisne in druge napake, po potrebi dopolnimo ali preoblikujemo besedilo. Predvsem pa se prepričamo, ali imamo vse, kar smo hoteli, ali pa smo morda na kaj pozabili. Zastavimo si lahko naslednja vprašanja: Smo na kaj pozabili? Ali naloga vsebuje vsa poglavja? Ali je smiselna? Dokumentiranje pisanja (opombe, citati, bibliografija) Celotno nalogo moramo opremiti z znanstvenim aparatom, to je z opombami in bibliografijo, ter citiranjem. Poskrbimo, da bo naloga s tega vidika neoporečna, učence opozarjamo na avtorske pravice in nevarnost prepisovanja brez navajanja (plagiat). 11$ Učenje z informacijskimi viri ( ” N Primer pisanja referenc (metoda III: prvi bibliografski element in datum oz. leto izida - avtorsko citiranje): Dobesedno navajanje: "Pr/ vulkanskem izbruhu pridejo na dan plini in pare, vulkanski pepel, pesek in lava. Če se na prerezu vulkana menjavajo plasti sipkega gradiva s plastmi lave, gre za stratovulkan aliplastoviti vulkan (npr. Vezuv)." (Leksikon..., 1973, str. 1045) Parafraziranje: Po poročanju Reuters, ki ga povzema tudi STA, je Etna začela bruhati v nedeljo, ko je iz na novo odprtega kraterja 200 metrov visoko začela bruhati lava in pepel. Vulkanologi na Siciliji še ne morejo napovedati, koliko časa bo trajal tokratni izbruh. Zadnji večji je bil leta 1992. (Etna ..., 2002) Avtorsko citiranje v bibliografskih referencah: Leksikon Cankarjeve založbe. 1973. Ljubljana: Cankarjeva založba. Vulkan Etna še vedno bruha [online]. [citirano 19. novembra 2002]. Dostopno na svetovnem spletu: http://24ur.com. naslovnica/svet/20021028 2Q16520.php. \ ___ Več o dokumentiranju pisanja je prikazano v poglavju Informacijski viri in izdelava projektnega oz. raziskovalnega dela avtorice Melite Ambrožič. Tej fazi dela sledi še priprava in oblikovanje končne naloge. Če je potrebno, pripravimo tudi ustni zagovor ali poročilo, kar lahko popestrimo z multimedijsko predstavitvijo. Sledi še končno vrednotenje in pregled opravljenega dela. CITIRANI VIRI BON, M., LAH ŠKERGET, P. 1999. Navodila za izdelavo pisnih nalog po mednarodnih standardih ISO. V Vodnik za šolskega knjižničarja v osnovni in srednji šoli ter v domovih za učence. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. (Modeli poučevanja in učenja. Knjižnična dejavnost). Str. 133-155. COBISS/OPAC V Ah: priročnik za uporabnike. 2002. Maribor: Institut informacijskih znanosti. DEESE. J., DEESE, EK. 1994. How to study and other škiliš for success in college. 4th ed. New Yok: McGeaw-Hill. FILO, B: 1993. Informacijska pismenost. V Zbornik ob devetdesetletnici Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1993) in stoletnici rojstva Janka Claserja (1893-1975). IV) Informacijsko opismenjevanje KNJIŽNIČNA DEJAVNOST Maribor: Univerzitetna knjižnica Maribor. NOVAK, B. 1999. Projektno učno delo (didaktični sistem). V Vsebinsko delo študijskih skupin: delovno gradivo za izvajalce študijskih skupin. Postojna, 8. oktober 1999. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo; Program načrtovanje in razvoj; Modeli poučevanja in učenja. Str. 8-13. NOVLJAN, S. 2002. Informacijska pismenost. Knjižnica, let. 46, št. 4, str. 7-24. PEČJAK, S., GRADIŠAR, A. 2002. Bralne učne strategije. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. RUTAR ILC, Z. 2002. Aktivni učenec: zakaj in kako? V Simpozij Modeli poučevanje in učenje. Zbornik prispevkov. Portorož, 3. do 5. marec 2002. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. RUTAR ILC, Z., SENTOČNIK, S. 2001. Koncepti znanja, učenje za razumevanje. V Simpozij Modeli poučevanja in učenja. Zbornik prispevkov. Portorož, 1. do 3. april 2001. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. RUTAR ILC, Z. 2003. Ravnateljeva vloga pri spremljanju in spodbujanju učnociljnega in procesnega (razvojnega) pristopa. Vzgoja in izobraževanje, let. 34, št. 1, str. 6-10. STEINBUCH, M. 2000. Informacijska pismenost, knjižnična informacijska znanja in prenova gimnazij. Šolska knjižnica, let. 10, št. 2, str. 78-83. STEINBUCH, M. 1999. Knjižnična informacijska znanja v gimnaziji. V Vodnik za šolskega knjižničarja v osnovni in srednji šoli ter v domovih za učence. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. (Modeli poučevanja in učenja. Knjižnična dejavnost). Str. 83-112. STEINBUCH, M. 1995. Pisanje različnih spisov v srednji šoli ali zakaj so nekoga obtožili plagiatorstva. Šolska knjižnica, let. 5, št. 2, str. 24-32. Tools forlearning: information škiliš and learning to learn in secondary school. 1986. London: British library board. ZUPANIČ, S. 1997. Kognitivni pristop k iskanju in komunikaciji informacij. Knjižnica, let. 42, št. 4, str. 41-54. ZUPANIČ, S. 1996. Referenčni pogovor kot nujni del referenčnega procesa. Knjižnica, let. 40, št. 3-4, str. 79-103. 220 Učenje z informacijskimi viri Priloga 1: Iskalna strategija za iskanje in izbor informacijskih virov . v Predmet poizvedovanja: Tema poizvedovanja: Delovni naslov naloge: Ključne besede: Osnovni koraki pri iskanju in izboru informacijskih virov: Premišljevanje o problemu: razumevanje, ključne besede, shema, strokovno predmetno področje Zapis (oris) problema Premišljevanje o iskanju informacij: 1 Pregled referenčnih virov, priročnikov, učbenikov, monografskih in serijskih publikacij s predmetnega področja poizvedovanja (npr. pisave 003, vulkani 551.21). Zapiši ustrezne bibliografske elemente za posamezno publikacijo in številke strani: 2. Kritičen pregled teme in določitev ključnih besed: 3. Izbor ustrezne podatkovne zbirke s pomočjo COBISS/OPAC (baza COBIB ali katalog izbrane knjižnice). 4. Izberi način iskanja (osnovni, izbirni, ukazni). 5. Uporabi Boolove (logične operatorje za sestavo iskalne poizvedbe (AND, OR, NOT). 6. Preglej zadetke, izberi izpis in zalogo po knjižnicah in izberi ustrezne vire. 7. Prepoznaj in loči monografske publikacije in članke ter poišči ustrezne serijske publikacije. \ ___ / 221 Informacijsko opismenjevanje 222 Priloga 2: VREDNOTENJE INFORMACIJSKIH VIROV Dodatek knjižnična dejavnost Seznam kratic Abecedno kazalo Informacijsko opismenjevanje KNJIŽNIČNA MOST Seznam kratic KNJIŽNIČNA DEJAVNOST SEZNAM KRATIC 22 / Informacijsko opismenjevanje ISBD (NBM) ISBD (PM) ISBD (S) ISBN ISMN ISO ISSN izbr. izd. izv. kaz. knj. letn. loc. cit. mag. delo N. N. nadalj. nasl. nat. non seg. obiter dieta OCLC odd. odg. ur. op. op. cit. OPAC orig. popr. prev. pril. prir ps. red. ref. reg. rkp. s. I. mednarodni standardni opis neknjižnega gradiva mednarodni standardni opis glasbenih tiskov mednarodni standardni opis serijskih publikacij International Standard Book Number: mednarodna standardna knjižna številka International Standard Musič Number: mednarodna standardna številka glasbenega tiska International Standard Organisation (International Organization for Standardization): mednarodna organizacija za standardizacijo International Standard Serial Number: mednarodna standardna številka serijske publikacije izbral izdaja izvod kazalo knjiga letnik loco citato: referenca se nanaša na isto delo in na isto stran magistrsko delo nomen nescio; nomen nominandum: ki ga je treba imenovati nadaljevanje naslov natis ne sledi: opozorimo na zmotnost ali irelevantnost sklepa pisanje ni v zvezi s predmetom, je izven konteksta Online Computer Library Center: vodilni bibliografski servis v svetu iz ZDA oddelek odgovorni urednik opomba opere citato: iz že citiranega dela Online Public Access Catalogue: online javno dostopni katalog original popravljen prevedel priloga priredil psevdonim redakcija referat register rokopis sine loco: brez kraja 226 Seznam kratic 22 ] S« Informacijsko opismenjevanje KNilŽmOH DEJAVNOST ABECEDNO KAZALO ■■■■■■■■■ A abecedni imenski katalog 34-35 abecedni stvarni katalog 35 adresarji 21 almanahi 21, 31-32 analitična bibliografija gi. tudi anotirana bibliografija 135 analiza 24 anotacije 33 anotirana bibliografija 135 arhivi 76 atlasi 33 avdiovizualni informacijski viri/mediji 74, 75,175,192,193 avtorsko citiranje 60-62,188, 219 avtorsko kazalo 132 avtorsko pravo 47-48 B baza gl. podatkovne zbirke beležke 44-46 besedilne podatkovne zbirke 105 bibliograf 128,130,131 bibliografija 32, 48, 54, 64,128-129, 218 bibliografija Avgusta Pirjevca 146,149,155 bibliografije 29, 75,101-102,128-144 bibliografije člankov 102 bibliografske kartice 163,182-184 bibliografske navedbe 56 bibliografske opombe 56, 57,188 bibliografske reference gl. reference bibliografski opisi 131,150-155,183,184, 216, 217 bibliografski opis članka 152-153 bibliografski opis monografskih publikacij 151-152 bibliografski opis rokopisnega gradiva 154 bibliografski zapisi 129,131,198, 201, 202, 203, 204, 205, 207, 208, 210, 211, 212 bibliografski zapiski 182,184, 216 nS Abecedno kazalo KHIIŽNIČNA DEJAVNOST bibliografsko kazalo 137 bibliografsko opisovanje 131 bibliografsko popisovanje 130 biblioteka 72, 75 bibliotekar 89-90 bibliotekarstvo 87,89 bilteni 21, 33, 94 biografija 30,146,148 biografski leksikoni 30 biografski slovarji 31 bistvo 179 Boolovi operatorji 42,110-113,119,164,189 branje 45, 53,179-182 branje z razumevanjem 179 brošure 17,18 C celotna besedila gl. polna besedila celotna leposlovna dela 108 celotna znanstvena dela 108 centralni katalogi 107 Citati 45, 54-56,108,188, 218 citatni indeksi 107 citiranje 45-46, 48, 54-56,108,187, 218 COBIB.SI 39,147,164,189,192,193, 197-213 COBISS.SI 39, 213 COBISS/OPAC 40,164, 175,176,189, 191,192,193,194,195,197, 214 COLIB.SI 39, 209 COMARC 212 e časniki 21, 22, 92 časopisi 21-22, 93 časopisna čitalnica 102 članki 21, 22-25,173,175,192,193 D decimalna klasifikacija 36 delo z informacijskimi viri 163,189 delo z viri 161 delovna bibliografija 43, 207 delovni osnutek besedila 49-50 deskriptorji 108 Informacijsko opismenjevanje KHJIZHICNA DEJAVMOST Dewey, Melvil 36 Deweyeva decimalna klasifikacija 36 diplomsko delo 26 dispozicija 48-49, 50, 53 dnevniki 21 doktorska disertacija 27 dokumenti 15 dokumentiranje naloge 218 domače strani 213 domoznanska bibliografija 134 domoznanska dejavnost 81-82 drobni tiski 92 dvojezični slovarji 31 E ednina 132 EIFL direct 40,104,124-127 elektronske bibliografije 133 elektronske knjige 19 elektronske nacionalne bibliografije 107 elektronski časopisi 22,102,108 elektronski dokumenti 16 elektronski informacijski viri 39-40,175,192,193 elektronski mediji 74,103 elementarna bibliografija gl. temeljna bibliografija enciklopedije 29-30,108,174,175,193 Enciklopedija Slovenije 19,148 enkratne priloge gl. občasne priloge enojezični slovarji 31 entitete 129 F faktor vpliva 108 Filo, Breda 163,164,172,192,193 fizični opis 152,199 format listek 151 formati 114,125, 212 fotokopiranje 47 C gesla 29, 30, 35,156,175,193,194 glasila 94 glavni del 50-52 Ooogle 108,120-122 2]0 Abecedno kazalo \&r KNJIŽIM DMOST H habilitacijsko delo 27 hipoteze 41, 50 I identifikacija matične enote 153 imeniki 32, 33, 95 imensko kazalo 132,156 impresum 98,152 indeksi gl. kazala indeksi citatov gl. citatni indeksi indikativna bibliografija gl. napovedna bibliografija INDOK 76 INFO 194 informacije 75, 76, 77,105 informacijska in dokumentacijska dejavnost gl. INDOK informacijska pismenost 110 informacijska potreba 107,108,109,162,163,174,189,192 informacijske ustanove 76 informacijski centri 76 informacijski problem 189,192 informacijski proces 161,162,163,189 informacijski viri 14, 89,161,162,172-179,192,193 informacijsko opismenjevanje 161,162 informativna bibliografija gl. signalna bibliografija internet 30,117-124,189,193, 214 ISBD-ji 21,129,131, 150 ISBN 18,150,152 iskalna orodja 117,189, 214 iskalna zahteva 174,192 iskalne strategije 163,172,189, 221 iskanje avdiovizualnih informacijskih virov 164,189, 210 iskanje člankov 164,189,197-209 iskanje elektronskih informacijskih virov 164,189, 211 iskanje informacij 41 -48, 47-149,190,192-193,194-216 iskanje po jeziku 195 iskanje po naslovu 175,193,195 iskanje po vsebini 164,175,189,193,195,197 iskanje serijskih publikacij 164, 209 ISO 690 57, 58-62 ISO 690-2 62-63 ISSN 21, 97,150,199 izbiranje gradiva 130 Informacijsko opismenjevanje KNIIŽNICNA DEJAVNOST izbiranje podatkov 149-150 izbirna bibliografija 154 izbirno iskanje195 izbor člankov 209 izbor informacij 179 izbor informacijskih virov 178-179 izčrpna bibliografija 134 izdaja 152 izdelava pisnega izdelka 48-54 izpisi 98, 212 izpiski 44-46, 49,184 izpisni format 114 izpisovanje 182-185 izposojevališča gl. krajevne knjižnice izvedeno delo 18 izvedensko iskanje 126-127 izvirni znanstveni članek 23 izvleček 33, 50,108,187 J javna informacijska dejavnost 76, 76 jezik besedila 98-99 jezikovni slovarji 31 K katalogi 75,164 kazala 29, 30, 38-39,101,131-132,156-157,175,187,193, 217 kazala citatov 38 kazala časopisja 156,157 kazalke 35,45 kazala založb 156,157 klasični knjižnični katalogi 34-37 klasificiranje 131-132 klasifikacija 163,176,189,191 klasifikacijski sistemi 36,163 ključne besede 108,163,169-170,175,189,190,191,193,197, 201 knjige 17,18,19, 72-73, 74, 75, 77, 78,173,175,177,192,194-197 knjižna bibliografija 133 knjižne zbirke 19, 92, 96,152 knjižnice 34, 71-87, 89,174,192 knjižničarji 89-90,163,176,192 knjižničarstvo 87-88 knjižnična klasifikacija 36 Abecedno kazalo mama X aommmmmammaammm KKIŽNIOtt DEJAVNOST knjižnične zbirke 34,92 knjižnični informacijski sistem 81 knjižnični katalogi 34-38,106-107 knjižnično gradivo 17,81, 92 knjižno gradivo 17,19, 81, 92 koledarji 95 komentar 25 kompendij 20 končno besedilo 52-53 konvencionalni dokumenti 16 konvencionalna kazala 38 konzorcij 104 krajevna bibliografija 134 krajevne knjižnice 81 krajšanje 114 kritična bibliografija 135 kritično branje 44, 53 križni katalog 37 kumulativna bibliografija 133 kumulativno kazalo gl. zbirno kazalo L leksikoni 30-31,174,175,193 lektor 54 letnik 21,102 letno kazalo 101 letna poročila 21, 95 letopisi 31, 95 listkovna bibliografija 133 literarni medij 75 literatura 73-74 logični izrazi 110,111 logični operatorji gl. Boolovi operatorji lokacija 102,153,183 lokalna bibliografija gl. krajevna bibliografija lokalne podatkovne zbirke 106 Lycos 108 M magistrsko delo 26-27 maskiranje 114 mediji 74-75, 77, 78 medknjižnična izposoja 81,107, 209 Informacijsko opismenjevanje x »irMiiMMiMmrimrirni KNJIŽNIČNA DDAVNOST mednarodna bibliografija 134 mednarodna standardna serijska številka gl. ISSN mednarodni standardni bibliografski zapisi gl. ISBD-ji metode bibliografije 129-132 množina 132 model virov informacij 163,172-173,174,192 monografije 18,19,175,193,194 možganska nevihta idej 168-169,189 muzeji 76 N nacionalne bibliografije 87,107,134,139 nacionalna knjižnica 75, 79 nacionalna zbirka 107 načrt dela 41 načrt razporeditve snovi 48-49 Najdi.si 117-119, 214 napovedna bibliografija 135 napredno iskanje 117-118 narodna bibliografija gl. nacionalna bibliografija Narodna in univerzitetna knjižnica 148 narodna knjižnica gl. nacionalna knjižnica Narodni muzej 148 naslov 50, 97 naslovni katalog 35 naslovno kazalo 132,156 natančnost 115-116 navajanje elektronskih virov 62-63 navajanje gl. citiranje navedba odgovornosti 151,152 navedki gl. citati neknjižno gradivo 17,19, 81, 92 nekonvencionalni dokumenti 16 neobjavljeni dokumenti 15,16, 25-27,173 neperiodično gradivo 17 neposredni viri 15 netiskano gradivo 19 nevidno učenje 163 nezaključene publikacije gl. serijske publikacije nosilci podatkovnih zbirk 105-106 notranji viri informacij 173,174,175,192,193 numerične podatkovne zbirke 105 m Abecedno kazalo KtUIŽNIČNA DEJAVNOST O občasne priloge 99,101 objavljeni dokumenti oblikovanje naloge/pisnega izdelka 52,163,186-188 oblikovne predmetne oznake 132 OCLC 40 Oddelek za bibliografijo 148 odrezgl. krajšanje odziv 115-116,197 omejevanje 120 on-line 38,39, 42,133, 211 on-line dostopne podatkovne zbirke 106 on-line javno dostopni katalogi gl. OPAC on-line poizvedbe 75 OPAC 38, 42,102,106 opazovanje 173,175,193 operator AND 111,195 operator NOT 111,112-113, 206 operator OR 111,112,113,120,195 opisna bibliografija 135 opombe 48, 52-53, 54, 63-64,184, 216, 217, 218 organizacija informacij 151,152,216 orodje za učenje 163,165-166 osebna bibliografija 135,146-157 osnovno iskanje 117,120,125-126,195 osnutek naloge 217 osrednje knjižnice 81 osrednje območne knjižnice 80-81 oštevilčene reference 58 oštevilčene sprotne bibliografske opombe 58-60 označevanje 182 P paginacija 98 parafraza 55 parafraziranje 45-46, 55, 219 periodične publikacije 21, 92, 93-94,187 periodično gradivo 18 permutacijska kazala 38 personalna bibliografija gl. osebna bibliografija Pirjevec, Avgust 148,149 pisanje 49-50, 52-53, 216-219 pisni izdelek/prispevek gl. izdelava pisnega izdelka KtUIŽHIČNA DEJAVNOST plagiat 55,218 podatki 105,193 podatkovne zbirke 40, 75,105-109,124-127,193 podatkovne zbirke elektronskih časopisov 104 podčrtavanje 182 podrobni format 125 poglavja 50, 52-53,187, 217 poizvedba 109,110,192,195,197,198, 205, 206, 210, 211 poizvedovalni obrazec 110,114 poizvedovanje 108,109-116,164,189,192,198-209 poizvedovanje po vsebini 108 pokrajinska bibliografija gl. domoznanska bibliografija polemika 25 poljudni članek 202 poljudnoznanstveni članek 24 polna besedila 40,108,124-127,193, 211 polpublikacije gl. neobjavljeni dokumenti popisna bibliografija 135 popisovalec gl. bibliograf popisovanje gl. bibliografija popolni bibliografski zapis 131 posebna bibliografija gl. specialna bibliografija posredni viri 15 postavitev gradiva 176,194 postavljanje vprašanj 170-171 potujoče knjižnice 81 povezovalni element 152,153 praktikum 20,163,189-219 preciznost gl. natančnost predgovor 50 predmet 40-41 predmetne oznake 108,132,163,175,189,193,195, 201 predmetna kazala 156,175 predmetno označevanje 132 predpone 195,197,199, 205 pregled 43-44, 53,171 pregledni znanstveni članek 23 pregledovanje polic 196-197 prejšnja iskanja 126 premišljevanje o iskanju informacij 163,165,172-178,192-193 premišljevanje o komunikaciji 163,166,186-188 premišljevanje o opravljenem delu 163,166,188-189 premišljevanje o problemu 163,165,167-172,189-191 premišljevanje o uporabi informacij 163,166,185-186 Abecedno kazalo KNJIŽI« DEJAVNOST premišljevanje o uporabi informacijskih virov 165,178-179 premišljevanje o zapisovanju informacij 163,165,179-185, 216-219 preprinti 21, 22 presojanje informacij 197 prikaz rezultatov 109,114-115 priklic gl. odziv priloge 99-101,187 primarna bibliografija 135 primarni dokumenti/informacijski viri 17,18-27,175,193 priročniki 29 problem 40-41, 43, 50, 51,167,189,190 programski paketi 107 projektno učno delo 40,162 ProOuest 40,124 publicirani dokumenti 15,16,18-25 publikacije 16,174,192,193 publikacije v več zvezkih 19 R računalniške podatkovne zbirke 105 računalniški knjižnični katalogi 38,106-107 raziskovalno delo 40,42 razprave 24, 95 razreševanje informacijskega problema 161,162,189-219 razumevanje klasifikacijskega sistema 176 razumevanje knjižnice 176 razumevanje naloge/problema 167,189,190 razumevanje zgradbe knjige 177, 222 recenzija 25, 54 redakcija 53 referati 24,163 referatni časopisi 33 reference 48, 56-62, 219 referenčni pogovor 109 referenčni viri 28-33,190,194 referenčno gradivo 17 regionalna bibliografija gl. domoznanska bibliografija relevantnost 108,109 retrospektivna bibliografija 133 retrospektivna slovenska bibliografija 143-144 revije gl. časopisi rokopisni dokumenti 27 Rokopisni oddelek 148 m Informacijsko opismenjevanje s SDI39 sekundama bibliografija 135 sekundami dokumenti/informacijski viri 17,175,193 selektivna bibliografija gl. izbirna bibliografija selektivna diseminacija informacij gl. SDI seminarske naloge 162,163,189 seminarsko delo 26 separati gl. preprinti serijske publikacije 18, 20-22, 92-104,173,192,193, 209-210 sestavek v enciklopediji 24 signalna bibliografija 135 signalne informacije 39 signatura 154,183,196 sistematski katalog 36 sistemi za iskanje informacij 41-42 sistemsko kazalo 132 siva literatura gl. neobjavljeni dokumenti skladišče podatkov gl. podatkovne zbirke sklepni del 50 skripta 20 skrita bibliografija 133 skupinska osebna bibliografija 135 slikovne podatkovne zbirke 105 slovarji 31,108 Slovenska bibliografija 32,139,141-143 slovenska nacionalna bibliografija 139 slovenske bibliotekarske bibliografije 136 Slovenski biografski leksikon 148,149 sortiranje 115 specialistično delo 27 specialne bibliografije 32,134 specialne enciklopedije 30 specialne knjižnice 76, 85-86 specialni leksikoni 30 specialni slovarji 31 spletne strani 109, 213 spletni iskalniki 108 splošne bibliografije 32,134,148 splošne enciklopedije 30 splošne knjižnice 75, 79-82 splošni časopisi 94 splošni knjižničarji 163 Abecedno Kazalo KNJIŽNIČNA DEM«! spomenice 95 stalne priloge 99-100 statistični letopisi 95 storitve 77 strategije iskanja gl. iskalne strategije strokovna bibliografija 134 strokovna področja 174,176,190,191,195 strokovni članek 24 strokovni elaborat 25 strokovni znanstveni časopisi 93,98 strokovno poročilo 25 struktura besedila 50-52 stvarni naslov 151,152,153 svetovna bibliografija gl. mednarodna bibliografija svetovni splet 30, 39 Š šolske knjižnice 75, 82-84,177 šolski knjižničarji 163 številčenje 98 študija 25 šum 115-116 T tedniki 21 tekoče bibliografije 32,133 tekoče nacionalna bibliografije 87,131 tekoča slovenska bibliografija 139-143 tema 40-41, 50,167,190 tematske bibliografske zbirke 108 tematski katalog 37 temeljna bibliografija 134 terciarni dokumenti 17 terminološki slovarji 30 tipologija dokumentov 205 tiskano gradivo 19 u učbenik 20 učenje s knjižnico 163 učenje z informacijskimi viri 163 učitelji 163 UDK 36-37, 81,175,176,191,196, 201 V<£ s, Informacijsko opismenjevanje ukazno iskanje 195,197 univerzalna bibliografija gl. mednarodna bibliografija univerzalna decimalna klasifikacija gl. UDK univerzitetne knjižnice 84-85 uporaba informacij/informacijskih virov 41-48,178-179,185,192,194 uporaba knjižničnega kataloga 176-179,189,194-196 uporaba spletnih strani 164,189 uporaba šolske knjižnice 176 uporaba učbenika 180-181 uporabniki 77, 81,107,131 uporabniški izpisi 198, 201, 202, 203, 204, 205, 207, 208, 210, 211, 212 ureditev bibliografije 155-157 URL-naslov 30,103,123, 211, 213 ustni zunanji informacijski viri 173,174,175 ustvarjanje informacij 178 uvod 50-52 V večjezični slovarji 31 večvrstne podatkovne zbirke 105 videokasete 175,193 viri informacij gl.informacijski viri virtualna knjižnica 38, 79 visokošolske knjižnice 75, 84-85 vmesniki 107,108 vodeno iskanje 126 vodilke 35 volumen gl. letnik vprašanja 109,170,180 vrednotenje 192 vrednotenje člankov 198-209 vrednotenje informacij na internetu 122-124 vrednotenje rezultata poizvedbe 115-116 vrednotenje zapisov 164,189 vrste bibliografij 133-135 vrste informacijskih virov 13-40 vrste knjižnic 78-87 vrste podatkovnih zbirk 105-106 vrstilec 36 vrstne publikacije 21, 22, 92, 95, 98 vzajemna katalogizacija 81 vzajemni katalogi 107,147 240 Abecedno kazalo KHJIŽhlČNA DEJAVNOST Y Yahoo 108,122 Z zadetki 108,109,195, 197, 198, 200, 206, 207, 210, 211, 212 zahtevnejše iskanje 121 zahtevnejše tehnike iskanja 118-119 zaključek 51-52 zaključena bibliografija 135 zaključene publikacije 17,18 zaloga 102,210 založniška bibliografija 135 zapisani zunanji viri informacij 173,174,175,192,193 zapiski 45-46 zapisovanje informacij 179, 217-218 zbiranje gradiva 41,42,129,130 zbiranje informacij 147-149 zbirka knjig 72-73 zbirka literature 73-74, 78 zbirka medijev 74-75 zbirka podatkov gl.podatkovna zbirka zbirno kazalo 101 zborniki 20, 21, 94, 95 zemljevidi 33 značnica 151,152,153 znanje 173,174,175,190,192,193 znanstvena dokumentacija gl. znanstvena oprema znanstvena oprema 48, 54-65,163,187-188, 218-219 znanstveni aparat 54, 218 znanstveni članek 23-24 zunanji viri informacij 173,174,175,193 zvočne podatkovne zbirke 105 ' Modeli poučevanja in učenja KNJIŽNIČNA DEJAVNOST Melita Ambrožič, Cirila Gabron Vuk, Jana Golob, Jože Urbanija, Majda Steinbuch, Savina Zvvitter, Franceska Žumer, Maja Žumer INFORMACIJSKO OPISMENJEVANJE Priročnik za delo z informacijskimi viri Izdal in založil Zavod Republike Slovenije za šolstvo Predstavnik Alojz Pluško Urednica založbe Mira Turk Škraba DTP Boex DTP, d. o. o. Tisk Kurir Prvi natis Ljubljana 2004 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA Serijske publikacije kot viri informacij * Podatkovne zbirke * Vodnik po iskalnih orodjih na internetu in podatkovne zbirke s polnimi besedili člankov * Bibliografije Primer pisanja osebne bibliografije Učenje z informacijskimi viri d) Zavod Republike Slovenije za šolstvo