Usoda Male antanfe. češkoslovaškar republika, kraljevina Rumunija in kraljevina SHS tvorijo posebno državno zvezo pod imenom Mala antanta. Ta državna zveza se je ustanovila, da varuje mirovne pogodbe in sicer: v prvi vrsti trianonsko mirovno pogodbo proti Madžarski, neuillsko mirovno pogodbo pa proti Bolgariji, kajti Velika antanta je vštela Madžasko in Bolgarijo med premagane - države, države Male antante pa med zmagovalce. Vse tri države Male antante so imele sprva skupno potrebo skleniti zvezo proti Madžarski. Glede Bolgarije so bila pa mnenja in potrebe različne. Tedaj je še živel bivši avstrijski cesar in kralj Karel Habsburški ter je imel najvnetejše pristaše med madžarsko gospodo in pri sami vladi v Budimpešti. Ge bi z Ogrske izbruhnil habsburški monarhistični pokret, bi bile vse tri države, ki so v Mali antanti, enako ogrožene in bi morale zavzeti tudi enako stališče, če bi pa Bolgarija poskusila pršiti mirovne pogodbe, bi bila v prvi vrsti prizadeta Jugosla\»ija, potem precej manj Rumunija, Češka pa niti najmanj. V tem se vidi, da so bile države Male antante samo napram Ogrski enotne, drugače pa ne in to še tembolj Tadi tega, ker je vsaka po svoje uravnavala svojo zunanjo politiko. Članice Male antante so določile najprej vsako leto, potem za vsakega pol leta po eno redno konferenco in še poleg tega sestanke po potrebi. Zadnja konferenca je bila lani v Beogradu, prihodnja pa bi morala biti letos junija v Pragi, a se je odložila na še nedoločen čas, baje samo radi tega, ker ima češki zunanji minister dr. Beneš potrebno in nujno pot v Ame- riko, ; i.if.j-jH^,, ..¦;'«"• '!>:««;¦.,*:«*¦! , ,,*~; ,,\ ».»* :-i:**> i *•"» i^ Že ob lanski konferenci Male antante se je od mno- gih strani izražalo mnenje, da bo to najbrž zadrja konferenca in da se bo ta državna zveza razšla. Zakaj? Zato, ker je postala potreba te zveze vedno manjša, zunanja politika njenih držav pa od dneva do dneva raz- ličnejša. Karel Habsburški je bil že mrtev in monarhistična preobratna nevamost iz Madžarske je postajala vedno manjša. Na drugi strani sta pa imeli predvsem ^Ješka in Rumunija svoje posebne želje, naša država se- veda tudi, a če bi se hotelo učvrstiti zvezo Male antante, potem bi se pač moralo to prej ali slej izvajati na tak način, da bi se dve članici vedno morali žrtvovati za koristi ene same. Že lani se je namreč Rumunija silno bala Rusije radi prisvojene Besarabije in Rumunija bi seveda hotela samo tako zvezo, da bi ji ostali dve državi brez koristi in potrebe stali ob strani v slučaju spopada z Rusijo. Nadalje je bil tudi v Grčiji vedno bolj ogrožen prestol, ki ga je zasedala z rumunsko vladno hišo tesno sorodna vladarska družina. Rumunija bi seveda radi tega holela imeti zvezo in zaveznike, ki bi nastopili v varstvo njenih vladarsko-rodbinskih interesov. Take zveze so seveda nemogoče, enkrat že radi prevelike previdnosti Čehov, drugič pa v splošnem radi tega, ker se nobena vlada ne upa prav prevzeti obIjube, da bo svoje narode za tuje koristi vodila v vojno. Ta ali ona vlada bi to sicer obljubila, a se vendar kolikor toliko zaveda, da to ne bi bilo izvedljivo. Na zadnji konlerenci Male antante se je radi vsega tega enotno nastopilo samo glede pcisojila, ki ga je Madžarska prosila od zavezniških držav, drugače so se pa morali maloaniantni zavezniki že zaradi lepšega izjaviti, da prepuščajo vsaki državi v zunanji politiki »svobodne roke«. To se je izjavilo še posebej z ozirom na priznanje sovjetske Rusije, molčalo se je pa o tem, kako naj postopajo ostale članice Male antante, ako ena izmed njih sklene posebno zvezo s kako drugo državo. Tedaj je biia namreč Češka že.sklenila svojo posebno zvezo z Francijo in na beograjski kouferenci se je popolnoma opustilo sklepati in določati, kaj naj storita sedaj Rumunija in Jugoslavija. V teh mescih od beograjske konference sem se je v političnem položaju Evrope marsikaj spremenilo in članice Male antante gredo vedno bolj narazen. Kakor smo že zadnjič obravnavali, se še posebno zaostrujejo odnošaji med Rumunijo in našo državo. Rumunija se je v najvecji meri posluževala na beograjski konferenci odobrene »svobodne roke« v zunanji politiki. Na eni strani si išče zaveznike proti Rusiji, na dmgi strani pa tudi proti nam nastopa tako, kakor ne bi smel nastopati niti dobri sosed, kaj še le zaveznik. Znane so rumunske nasilnosti ob izpraznitvi našega ozemlja v Banatu. Poleg tega je še pa nekaj, kar posebno razburja Srbe ter je to razburjenje razvneto že tako daleč, da danes do malega vsi beograjski listi zelo ostro pišejo o Rumuniji. Rumunska vlada, ki krati Slovanom na svojem ozemlju vse pravice in svobodščine ter glede njih ne pripozna nobcne določbe o zaščiti narodnih manjšin, ki je naše državljane do golega izropala, se neprestano obrača do beograjske vlade, ter zahteva za svoje narodnoslne manjšine v Jugoslaviji celo to, kar ni v nobeni mednarodni pogobi in v nobenem mednarodnem doldcilu. Ni ji dovolj, da zahteva za Rumune v Banatu cerkvenošolsko avionomijo, ona smatra za svoje tudi pleme v Makedoniji živečih Kucovlaliiov in ko poznamo občutIjivost beograjske vlade glede Makedonije, si lahko predstavljamo odpor srbske javnosti proti rumunskim zahlevam. Zadnji čas so začeli pisati beograjski listi, da stopa Rumunija radi makedonskih Kucovlahov proti nam v zvezo z Bolgarijo. Če je to res, potem hoče Rumunija sama to kršiti, kar bi morala varovati kot članica Male antante. Mogoče, kakor večkrat, tudi v tem slučaju gledajo v Be^radu prečrno, pa bilo kakor bilo, ob slabih odnošajih, ki so nastali med nami in Rumunijo, se moramo vendar vprašati, kaj bo usoda državne zveze, katere eden član išče zavezništvo proti drugemu ali pa drugi njemu očita, da hoče teptati nekaj, kar je temelj in povod, da je taka zveza držav sploh nastala.