Inserati ae sprejemajo iu veliA tristopua vrBta:
S kr., če se tiska lkrat.
H >) 11 M " *1 '6 o n n ii ^ -i »ri večkratnem tiskanji »e fena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo
Naročnino prejema opravnistvo administracija) in ekspedicija na Starem trgu h. »t. 16
Po pošti	prejeman	veli«:
Za cele ieto	, 10	gl. — kr.
ta pol ieta	. fi	,, — ,,
ta četrt ieia	. . 'i „ 6(1 „
V administraciji velia
Za eelo leto . . S gi. 40 kr.
r.a pol letu za četrt leta
•JO 10
V Ljubljani ua dom pošiljali velja 60 kr. več na Jeto.
Vredništvo je na Bregu nišna • nev. 190.
Izhais po Trikrat ua teden in sicer ^ Torek . eetrtek iu sobolu.

Oklic katoličanom avstrijskim,
k vdeležbi splošnega shoda avstrijskih katoličanov, ki se bode. za vso državo obhajal na Dunaju od 10. do 19. aprila 1877.
Neki vsej veri na razodeto resnico in na čeznatorni svetovni red tuj , ja celo sovražen duh si v našem času silno prizadeva, da bi razdejal vse krščanske naprave. Tudi v naših domačih deželah napravil je že pogubljive nasledke. Premnozega števila tistih, ki se čutijo poklicane pri vravnovanji javnih zadev vre-dovalno sodelovati, lotila se je strašna zmešnjava pojmov, da so skoraj nezmožni resnico ločiti od zmote, pravico od krivice, hudo od dobrega; pa tudi tistih, ki so vero ohranili, jih je mnogo glede milovanja vrednih dogodkov brez sveta in brez poguma, ker nimajo jasnega spoznanja, kako bi se pokončevalna reka varno zajezila. Najsvetejše zadeve človeštva so v nevarnosti; neprenehoma stresajo podstave pravnega reda krščanskega. Neizrečena revščina mora povsod biti nasledek njegovega padca.
V	teh okolišinah katoličani, ki dobro vedo, da si iz zmešnjav sedanjega časa nihče ne more pomagati, razun z lučijo krščanske resnice, čedalje bolj živo čutijo jiotrebo, se vsaj med seboj dogovoriti o pripomočkih, s kterimi bi se dale odvrniti preteče nevarnosti in ož viti za porabo teh pripomočkov potrebna krepkost.
V	ta namen smo podpisaui spodbujeni po veličastnem zgledu sovernih bratov naših na
i Nemškem, Francoskem in Italijanskem sklenili, tudi katoličane avstrijske povabiti k velikemu shodu.
Visokočislani cerkveni predstojniki in drugi skušeni somiselni tovarši so naš namen potrdili, ja z veseljem pozdravili ter nam obljubili svojo krepko podporo. Naš milostljivi in velečastiti knez in nadškof dr. Janez Rudolf Kučker so na našo prošnjo uašemu početju blagovoljno pritrdili ter ga zagotovili svojega pokroviteljstva.
Sveti oče papež Pij IX. so s premilost-Ijivim pismom danim v Rimu 19. junija 187«, kterega ob enem s tem oklicem objavimo v latinskem izvirniku in slovenski prestavi, namenjeni shod potrdili in mu podelili apostolj-ski blagoslov.
Splošni shod avstrijskih katoličanov iz cele države se bode obhajal na Dunaji od Hi. do 19. aprila t. 1. Da bode kolikor mogoče zadostoval svojemu namenu , se bode tako vravnalo, da se bode v prvih sejah dnevni red omejil na reči ograjene stroke, in da se bodo te reči najprej vsestransko obravnavale; pri teh pripravljevalnih obravnavah stavljeni nasveti se bodo v naslednjih sejah Se enkrat razpravljali ter shodu priporočili v sklepanje, in naposled se bodo ti sklepi v zadnji seji oklicali in dotične reči v javnih govorih po-jasnovale.
Reči, o kterih se bode shod posvetoval, in kterih dnevni red za pripravljevalne seje se bode pozneje natančneje določil , so za zdaj te-le:
Tiskovine.
A. Časnikarstvo.
1. Pregled katoliškega časnikarstva; razgovor o vprašanju, kakšno da naj bode glede sedanjih naših razmer, 2. Pretresovanje v ta namen potrebnih pripomočkov. B. Spisovanje, tisk in razširjevanj e spisov.
l. Pregled spisov obstoječih tiskovnih društev in njihovega vspeha. 2. Obravnava o njihovem razširjevanju iu pospeševanju.
Šolstvo.
1. Pregled sedanjih razmer, in kako naj se proti njim vedejo katoličani. 2. Pretres vprašanja, kaj naj za ponovljenje krščansko katoliške odgoje katoliške mladeži store katoličani vseh kraljevin in dežel v cesarstvu glede ljudskih, srednjih in višjih šol. 3. Pretres vprašanja, kaj naj se med tem stori, da se zabrani ponekristjanenje mladine. 4. Pretres vprašanja, kako bi se pričelo v^pešno delovanje za zboljševanje sedanjih razmer.
Imet nosi.
I. Pregled naših umetnijskih zadev v njihovih razmerah do krščanstva sploh, kakor tudi razmer krščanske umetnosti posebej. 2. Razgovor o sedanjih razmerah cerkvene godbe in o dosedaj storjenih poskušnjah za njeno reformo po načelih liturgičnih. 3. Pregld obstoječih umetnijskih društev in njihove delavnosti, in sicer posvetnih in cerkvenih. 4. Pretres vprašanja, koliko zaželjena in jiotrebna je s katoliškega stališča vstanovitev, ohranitev in
Šestnajst mescev pri Turkih vjet.
Iz sedanje turške vojske.
(Dalje.)
Da smo morali pretrgati ta sestavek, krivo je to-le: Ko je Mejač došel v Ljubljano, moral se je oglasiti pri tukajšnji komandi deželne brambe. Tu so ga, ker ga lansko leto ni bilo h kontrolskemu shodu, priprli za štiri dni. Čeravno tega, da ni prišel, ni bil kriv on, ker je bil zaprt v Serajevem in ga Turki niso hoteli izpustiti, mu ta izgovor ni obveljal.
Pisalec tega tedaj ni mogel nadaljevati, dokler je bil gosp. Mejač pod ključem. Zdaj, ko je izpuščen, pusti samemu besedo, ktero turški vjetnik poprime tam, kjer je bilo zadnje poročilo pretrgano.
Jesensko solnce — jiripoveduje sam — se je ravno za goro skrivalo, ko so me na pol mrtvega in zvezanega po ccsti gnali. Ker nisem mogel uaglo stopati, so mi pomagali z brcami in priganjali z grdimi psovkami. Vštric nas po brdih so hodili ustajniki in so vedno doli streljali. Zagleda me nekdo od Mrljakove čete, na to se jih zbere več, ki hočejo vdariti za nami in mene rešiti. To zapazi poveljnik turške čete (jus-baši) ter ukaže mojim straž
nikom urneje stopati z menoj, in začne se zopet pehanje in suvanje; da me je vse bolelo.
Tako dospemo v majhno, že bolj zavetno dolino. Tu se jamejo spremljevalci moji, ki so bosniški ali srbski govorili in ktere sem zato nekoliko razumel, popraševati, če ima kdo polno puško. Oglasi se eden zadej, da ima 011 malo puško še polno (nabasano). „Stoj!" zagromi zdaj za menoj; jaz mehanično po-stojim, in ko se malo postrani ozrem, zagledam puško v me namerjeno tik svoje glave. Vsak hip pričakujem, da se bom zvrnil na zobe, in vzamem od življenja slovo. Ali ni mi še bila namenjena smrt, kajti čez par za-me groznih minut reče vojak, da ne more mirno meriti, ker ima preveč sape. Zdaj vzame poveljnik mu puško iz rok in zopet čutim mrzlo jeldo tik ušes. Ali tudi zdaj se pištola ne sproži, poveljnik se je moral premisliti, ali pa ga je ostrašilo streljanje Mrljakove čete, ki se je nenadoma vnovič tik nas oglasilo, komaj 300 korakov daleč. Menjavši nekoliko strelov ž njo pobegne turško krdelo z menoj na neko višavo z imenov „Pastirjcvco." Bilo je to že v mraku. Tu je veča turška četa ravno štiri hiše (iz kterih so bili prebivalci menda prej že pobegnili ali pa so jih Turki poklali, ker videl nisem nobenega) zažgala, da je bila planina
vsa razsvitljeua. Pri tej svitlobi se je pričelo znovega streljanje , mene pa so na konja posadili in me trdo privezali nanj, potem ga pognali, da so se meni vse kosti stresle. Ker sem veliko krvi zgubil in bil tudi po nagli hoji ves spehan, me je hudo žejalo, prosil sem vode, a mestu tega dobil sem baclje in grdo zasmehovanje.
Proti 10. uri ponoči prijohamo v Kostaj-nico. Tu me odvežejo in peljejo v stražnico, kjer me vržejo na tla, slečejo do nazega in preiščejo vso obleko po denarjih ; pa ne najdejo nič ko moj potni list ali ,,pos", kterega pri-drže ; ravno tako mi vzamejo tri srajce, troje spodnje hlače (gače) in čevlje. Vsega tega nisem i>otem nikdar več videl. Godilo se je to s strašno surovostjo in zasramovanjem moje osebe in vere, da so se mi kar lasje ježili, čeravno me je rana na glavi grozno sklela.
Pustivši mi le gorenjo obleko mi naku-jejo dolgo in težko verigo na noge, ter me vlečejo v temnico; pa tudi turni ne dajo miru, da bi se mogel nekoliko počiti. Vso noč me hodijo gledat, če sem še živ, in svojo radovednost past nad vjetim „gjavrom", vsak hip mi je priletela kaka brca od kod, da menda ni bilo nobenega prostora na meni več brez bule.
Drugo jutro me zopet vlečejo v stražnico,
pospešitev umetnijskih društev. 5. Pretreso-vanje razmer med cerkvenimi semcuišči (za dečke in duhovnike) pa med umetnostjo krščansko. 6. Pretres vprašaaja o potrebi javnega centralnega glasila za krščansko umetnost v Avstriji glede svetovne in cerkvene vrste.
Socijalne zadeve.
1. Poročilo o resoluciji kat. političnega ljudskega društva na Spodnjem Avstrijskem od 18. maja 1875 in o poznejših njenih pri-trjilih. 2. Obravnava o tej resoluciji. 3. Pretres vpliva neposvečevanja nedelj in nepokristija-nenja zakona na razrešitev delavskih družin. 4. Pretres novejšega postavodajalstva o nakladanju denarjev (odrtiji in delničarstvu) nasproti socialističnim nameram in dotičnim naukom katoliškim. 5. Pretres vprašanja, koliko ima krščanska ljubezen sodelovati pri rešitvi soci-jalnih vprašanj, zlasti glede delavcev.
Katoliško življenje.
1. Javno spoznanje, da vnanja delavnost katoličanov je zavisna od njihove notranje popolnosti, od posluževanja cerkvenih pripomoč kov, in od tesne zveze vernikov s škofijstvom in svetim stolom rimskim. 2. Branitev in podpora sv. stolice, pregled bratovščin sv. Mihaele ter njihove delavnosti in pospeševanje teh bratovščin. 3. Podpora katoličanov med never-niki. Poročilo o zvezi z nemško družbo sv. Bonifacija, in pretres, kako bi se ta družba pospeševala. 4. Pregled, koliko se v Avstriji stori za vnanje misijone. Pospeševanje teb misijonov sploh in zlasti v sosednih deželah turških. 5. Katoliška usmiljena dela, zlasti skrb za bolnike in revne, družba sv. Vincen cija in njeno pospeševanje. 6. Poročilo o ka toliških družbah za delavce v vnanjih in domačih deželah. Pretres vprašanja, kako bi sc razširjale v Avstriji.
Katoliško delovanje političnih društev.
1. Pregled teh društev. Deželna in krajna društva. 2. Posvetovanje, kako bi se pospeševala njihova praktična delavnost, zlasti glede a. volitev, b. pravnih zadev, c. tiskovnih razmer, d. šolskih zadev.
S tem vabimo k splošnemu shodu katoličanov avstrijskih cele države vse odkritosrčno katoliške podložnike našega premilostljivega
cesarja in gospoda, ki enako nam čutijo potrebo medsebojnega porazumljenja in moralične podpore, ter upamo, da se ga bodo verni možje iz vseh kraljevin in dežel cesarstva našega kolikor mogoče obilno vdeležili, da bode v resnici pravi avstrijski shod in bogat vspešnega sadu.
Hvaležni bomo vsem tistim, ki nam bodo kmalo naznanili, da naše vabilo sprejmo. Vsa dotična naznanila, kakor tudi vprašanja o na-tančnejih pojasnilih naj se blagovoljno enemu ali drugemu podpisanih gospodov morebiti s pristavkom „in Angclegenheiten des Katholi-kentages" pošljejo pod naslovom: „Kathollsclics Vcroinshaus, Ilcicksrathstrasse, Nr. 3. I. Wien."
Od 3. aprila naprej se bodo v omenjeni katoliški društveni hiši, Heichsrathstrasse Nr. 3, od 10. do 12. ure dopoludne in od 3. do 5. ure popoludne delile vstopnice za obiskovanje omenjenega shoda. Podpisani se bodo tudi obrnili do železniških vodstev, da vde-ležnikom katoliškega shoda izprosijo znižane vožne cene.
Na Dunaju, v praznik stola sv. Petra, 22. februarja 1877.
Jožef grof Barbo Wa.renstein. Henrik grof Brandis. Jožef deželni grof Filrstenberg. Franc Oossner. Alojzij Karlon. Alojzij princ Liechtenstein. Dr. Jožef Anton Oelz. Anton grof Pergen. Dr. Julij pl. Riccabona. Franz tichuch. Leon grof T/run. Janez Thurnlier.
V oklicu omenjeno pismo sv. očeta se v latinskem izvirniku in slovenski prestavi glasi: Dilectis Fillis Nohilibus V i ris
C0M1TI ANTONI 0 DE PERGEN
ct cctria geiioralia catliolica coraitia lialiituris iu Autstria
PIUS p. P. IX.
Dilecti filii Nobiles Viri, Salutem et Apo-stolicam Benedictionem. Infensa prorsus, uti scite auimadvertitis, Dilecti Filii Nobiles Viri, tempora volvuntur Divinae religioni nostrae, sive ob generale bellum indietum ubique ca-tholicae Ecclesiae ct huic Apostolicae Sedi, sive ob illorum incuriam aut etiam neglectum, qui, cuir. sint potentes, opem illi, in propriam etiam tutelam, ferre deberent; ac praeterea periculosissima singulis fidelibus, ob artes,
quibus instituta tegitur inseetatio, et quibuu eorum bona fides aut oscitatio circumvenitur. Quidquid enim excogitatur, quidquid audetur in saera, juridica specie et forma sic obduci-tur, ut cae«utientibus haud dilficile suadere possit, in laicae majestatis assertionem ea fieri potius, quam in odium Ecclesiae. Deficere propterea causam, cur in hujusmodi scita in-surgatur; ubi aptius contentio componi possit, reseeto utrinque postulatorum excessu. Quo sano errore nihil periculosius. Ponit enim Ecclesiam a suo desciscentem olficio invadere posse in jura plane saecularia; eoque in času laicae potestatis esse illam coercere, atque ita contingere, ut, non pastor oves, sed istae illum ducere debeant. Ponit deinde, non minus Ecclesiae, a Domino constitutae sacrorum juriurn custodi et vindici, convenire ab eorum defen-sione desistere, eaque, studio pacis, occupantis arbitrio permittere; quam laicae potestati re-cedere ab usurpationibus suami|ue temperare jactantiam, quo tandem valeat justum cum injusto, verum cum falso, Christus componi cum Belial.
Ei vero intimae erroris malitiae novum etiam periculum accedit ex exteriore ejus in-dole. Siquidem is, prudentiae carnis plane consentaneus, commodissimus obvenit pacem habentibus in substantiis suis, suaviterque blan-ditur omnium ignaviae; corumque m primis, qui faciem potentum formidant, aut eorum gratiam studiose seetantur. Longe tamen »liter tu, Dilectc Fili, magnanimique sodales tui sensistis ab exordio conversionis rerum; qui cum sagaciter perspexissetis, quo demum spec-tarent osorum Ecclesiae consilia, non solum abjeetos hosce laqueos vitastis, sed alaeriter occrurrerc statuistis paratis machinationibus. Neglecta idcirco gratia pariter et simultate potentum, po.-thabitaque etiam propriorum bo-norum cura; ereeta fronte, veritatis et justi-tiae vexillum extulistis; et pro ipsis, proreli-gione, pro Ecclesiae juribus, pro vera patriae utilitate, servato semper obsequio laicae potestati debito, strenue pugnastis, reddituri sci-licet, juxta evangelicum mandatom, quae sunt Caesaris Caesari, et quae sunt Dei Deo. Ne vero vires vestrae sejunetae impares sint in-cepto, justoque et apto duce carerent; coivi-
da bi me izpraševali. Ko vidijo, da vsled slabosti ne morem ganiti nobenega uda, uiti jezika, mi prineso steklenico „rakijc" (žganja), da bi jim mogel odgovarjati. Mislili so namreč, da sem kak vodja, in hoteli so zvedeti od mene, koliko nas je bilo, kje so drugi, kaj naT&cvasajo itd. Ko hlastno iipijem p^jato ir> se mi jezik razveže, ženo me v neko hišo (konak)', kjer sedita „kadi" (sodnik) in kaj-makan" (neki starašina) na blazinah; nazočih je tudi bilo več drugih turških veljakov, ki so menda prišli iz radovednosti. Začno me izprašsvati, a ker se nismo mogli razumeti, pošljejo po nekoga — menda je bil avstrijski vice-konzul — ki me izprašuje po nemški. Iz vsega sem sklepal, da jim je najbolj ležeče na tem, zvedeti, kdo me je sem poslal. Zato sem pa jako previdno odgovarjal konzulu, kteri je bil prebral meni vzeta pisma in iz njih sklepal, da sem moral že celi mesec biti med ustajniki. Jaz sem to odločno zanikal in rekel, da sem šel čez mejo le z nekterimi ljudmi, ki so me prej z vinom omamili, da nisem prav vedel kam gremo, da tudi moj namen ni bil iti k ustajnikom, ampak ie v Osek na delo, da mc je pa v Dubici velik dež vstavil. Ne vem, so mi li to verjeli ali ne, njihovih pogovorov nisem razumel, ker so govorili turški.
Po tem izpraševanji ženo me nazaj v t< ranico in me puste pri miru. Tri dni se namreč nihče za-me ne zmeni, nihče ne prinese ne vode ne jedi. Na ta način sem se res zelo odjiočil; ali tretji dan me prime lakota iu žeja tako, da jamem butati ob lesene stene, naj bo iicVciV.(k'k Ivga žt kakmStii ko\i. Ropot privabi poveljnika straže (om-baši) in dva „neferja" (vojaka), ki me prašajo, česa bi rad; več nisem razumel, ker so turški govorili. Povem jim, kaj bi rad, iu menda so me razumeli, ker se med seboj proprašujejo, kolikor namreč se meni zdi, če mi ima kdo kaj dati. Vendar gre k trem drugim arestantom , kteri so bili v jetnišnici, popraševat, če imajo kaj jesti za-me, in prineso mi nekaj trdih skorij koruznega kruha ; slabe so bile, pa vendar za-me prava pečenka. Tako so mi metali tje tudi še daljne tri dni kake ostanke, s kterimi sem dušo privezoval na bolno telo. Drug ni za-me nihče skrbel, ker menda turška straža sama poje za jetnike odločeno in jim daje le po toliko , da ravno glada ne poginejo. Še le sedmi dan mi prinese „om-baši" hlepček koruznega kruha, a kmalu urnem to turško milost ; hoteli so mc namreč nekoliko okrepčati za daljno pot, ker so videli, da tak, kakoršen sem, ne morem nikamor. Nisem še pozobal
hlebčka , že me pokličejo v stražnico, tu mi odkujejo težko veliko verigo iu nakujejo manjšo ter vele: „sad ideš dalje." Le toliko mi še puste, da snem kruh, potem prideta dva vojaka više vrste, ine peljeta pred „konak" ter me izročita Chariin-begu , poveljniku baši-bo-/Aikov. Da vat v,e, čaka nit dobvega, to koj spoznam, ker vem, kako grozovite so ravno te čete. Na povelje begovo me zgrabijo , po-sade na konja in me trdo; privežejo nanj. Pred nami odide kakih 5 do 600 glav baši-bozuka; le „dženziliu (konjiki), „zabiti" (Častniki) in „bajraktarji" (zastavonosci) so šli z menoj. Nekteri so bili še nekaj prijazneji z menoj, dajali so mi celo cigaret, da sem pušil. Vendar je bila pot za-me jako težavna, ker sem bil trdo privezan na konja in sem vsled tega hudo čutil vsak njegov poskok po vseh udih; tudi me jc rana še hudo bolela, a zanjo se nihče ni zmenil. Nekteri so se ,,zabavali" po poti s tem, da so dražili mojega konja in se kro-hotali, če sem po njegevem poskoku jaz bolečin zaječal. Kmalo so se mi ožulile noge, ker so bile pod konjem trdo skup zvezane. Vezati znajo Turki, to jim moram pripoznati. Kogar dobe v pest, ne uide jim tako lahko.
(Dalje sledi.)
Btis simul, contulistis saepe consilia, eaque auctoritati ecclesiaaticae, quam eratis propug-naturi, subjecistis. Gaudemus itaque rursum vos convenire, rationem disquisituros, qua vo-bis, servato juris ordine, fas sit etficacius con-sulere religiosis rebus; idque peragere auspi-cantibus egregio Vindobonensi Metropolita aliisque illustribus Au.striae episcopis. Quos omnes eo ampliore commendatione dignos cen-semus, quod, invalescente periculo, libere et palam suffragati sint vobis, huic Apostolicae Sedi addictissimis, quibus ea licent per leges, quae perfici a Clero non sinerent adjuncta re-rum et prudentia. Quod certe nobile firmita-tis exemplum sicuti eos arctius inter se con-junget, novasque vires singulis addet; sic vos confirmabit in proposito, mu!tosque etiam, qui desides adhuc quievevunt, adjiciet electissimo agmini vestro. Coelestem Nos lueem et pru-dentiam adprecaraur conventui vestro, virtu-temque deinde parem iis, quae decreveritis, jierficiendis. Superni vero favoris auspicem et paternae Nostrae praecipuaeque benevolen-tiae testem unicuique vestrum Dilecti Filii Nobiles Viri ac toti cogendo coetui Benedictio-nem Apostolicam peramanter impertimus.
Datum Iiomae apud St. Petrum die 19 Junii Anno 1876.
Pontificatus Nostri Anno Tricessimo.
Pius P. P. m. p. Našim ljubim sinovom, plemenitim gospodom
Antona grofa Pergenu
in drugim osnovalcem splošnega shoda katoliškega v Avstriji.
Pij p. p. IX.
Ljubi sinovi, plemeniti gospodje! pozdrav in apostoljski blagoslov. Hudi časi, kakor ljubi sinovi in plemeniti gospodje dobro omenjate, so se pričeli za našo sveto vero, bodisi gledd splošne vojske katoliški eerkvi in tej apostoljski stolici povsod napovedane, bodisi glede brez-skrbnosti in nemarnosti tistih, ki bi mu morali, ker so mogočniki, že zarad lastne varnosti na pomoč hiteti; vrh tega so ti časi Bilno nevarni tudi za posamezne veruike, zarad zvijač, s kterimi se pričeto preganjanje skriva, in s kterimi se njih dobra vera in zdihavost zalezuje. Kar koli se namreč proti svetišču izmislijo, kar koli proti njemu počno, vse se obda s tako pravnim videzom in tako podobo, da slabovidnim ni težko dopovedati, da vse to se godi bolj v varstvo državnega veličastva kakor pa iz sovraštva do cerkve. Tedaj ni nobenega vzroka, tem sklepom nasprotovati, kjer se prepir marveč lahko poravna, če se na obeh straneh prikrčijo pretirane zahteve. Nič pa ni nevarnejši od te zmote. Misli si namreč , da se cerkev popustivši svoj poklic vtika v čisto svetovne reči, in da v tem primerljeju ima svetna oblast pravico jo zavrniti, in tako bi se zgodilo, da bi ne vodil pastir ovčic, ampak da bi ovčice morale voditi pastirja. Dalje si misli, da cerkvi, od Gospoda postavljeni varhinji in braniteljici svetih pravic ravno tako pristuje, to branitev popustiti, in jo iz miroljubnoiti prepustiti volji prisvojevalca, kakor pristuje svetni oblasti od kratenja tujih pravic odjenjati in svojo prevzetnost brzdati, po kterej poti bi se naposled pravica sprijaznila s krivico, resnica z zmoto, Kristus z Belialom.
K notranji zlobnosti te zmote pride pa še nova nevarnost iz njene vnanje narave. Ta zmota namreč, meseni previdnosti tolikanj v-godna, je tistim, ki v svojem imetju mir vži-vajo, jako primerna, ter se sladko prilega zložnosti vseh, zlasti pa tistih, ki se obraza
mogotcev boje, in goreče hrepenč po njihovi milosti. Vse drugače pa si Ti, ljubi sin, in so tvoji velikodušni tovariši mislili od početka teh prekucij; ko ste bistroumno sprevideli, iam da nameni sovražnikov cerkvenih naposled merijo, se niste le teh zaničljivih zanjk ognili, ampak ste čvrsto sklenili osnovanim spletkam se zoperstaviti. Ne zmenivši se tedaj za milost kakor tudi nemilost mogotcev, v nemar pustivši celo skrb za lastne koristi ste s ponosnim čelom povzdignili zastavo resnice in pravice, ter ste se za nji, za vero, za pravice cerkvene, za pravo korist domovine vrlo bojevali, vedno spolnovajoči svetni oblasti dolžno pokorščino, ker ste namreč po zapovedi evangelijski dali cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je božjega. Da bi pa vaše razdeljene moti ne bile nezadostne za pričeto delo ter ne ostale brez pravičnega in primernega vodila, ste se zedinili , ter večkrat posvetovali in svoje sklepe podvrgli cerkveni veljavi, ktero ste hoteli braniti. Veseli nas tedaj, da se hočete zopet zbrati ter preiskovati način, kako bi zamogli, obran i v š i pravni red, zdat-neje skrbeti za verske zadeve ter to izvršiti pod nadzorstvom vrlega nadškofa dunajskega in drugih prevzvišenih škofov avstrijskih. Vse te pa tem veče hvale vredne sodimo, ker so pri pomnoženih nevarnostih prostovoljno in odkritosrčno na pomoč prihiteli vam, ki ste tej apostoljski stolici verno vdani, in kterim je po postavah dovoljeno , kar bi duhovščini ne dovolile izvrševati okolščine in previdnost. Kakor bo ta plemeniti zgled stanovitnosti nje tesneje med seboj zvezal iu posameznim dal nove moči, tako bo tudi vas vtrdil v sklepu ter jih tudi mnogo vašemu izvoljenemu krdelu pridružil, ki so dosedaj ločeni mirovali. Nebeško luč in previdnost prosimo vašemu shodu, in potem enako krepkost za izvršitev vsega, kar boste sklenili. V znamenje nebeške milosti pa in v dokaz posebne naše blagovolj-nosti vsakemu izmed vas, ljubi sinovi in plemeniti gospodje, in celemu snidivšemu shodu, ki se ima zbrati, preljubeznjivo podelimo apostoljski blagoslov.
Dano v Rimu pri sv. Petru 19. junija 1876. v 30. letu našega papeštva.
Pij P. P. IX. m. p.
Ta oklic, kterega z nami vred danes objavljajo razni listi katoliški po vseh deželah avstrijskih, gotovo ne bode ostal glas vpijočega v puščavi, ker le preživo čutimo vsi, da je tudi za katoličane avstrijske skrajni čas in živa potreba zdramiti se iz mirnega spa-vanja, če hočemo odvrniti zlo, ki nas čedalje huje stiska. Kdor se želi vdeležiti shoda, pa se sam noče obrniti na Dunaj, naj željo svojo naznani vredništvu ,,Slovenca", ki mu bode rado vse potrebno preskrbelo.	Vred.
Hrvati in Slovenci, i.
„Veda ima biti prosta, nobene strankarske, zunej nje in zunej absolutne ali gotove, izkazane resnice se nahajoče namere se jej ne smejo staviti, vzlasti je nabožni oziri ne smejo omejevati. Nabožnost se giba na vse drugem polji, na polji vere; veda pa, kar kaže že njeno ime, na polji vedenja ali znanja!" Tako nekako se je ustilo bahauje, po kterem so se dali premnogi premotiti in od cerkve odvrniti; ne vedoči, dokler sveti oče kristjanov niso posvarili; v zavednem uasprotvanj i proti cerkveni veljavi in resnici pa, odkar jim je znano ono pojasnilo.
„Veda zunej absolutne, izkazane resnice nima nobenih namer!" Ali vendar so si v
vednosti prostrani obori postavili zelo strankarske namere in so celo neizkazane trditve raz-glaševati jeli za absolutne ali gotove, dovršene resnice. Oni se niso hotli dati cerkvi Božji voditi in omejevati, pa so se vdali prevari in očitni vrtoglavosti.
V kolike zmote je zablodila geologija na pr. po težnji ali vsled poskušanja, da bi pri prosto pa vendar tako neznansko umetno ge-ognozijo svetega pisma pripravila ad absur-dum! Kako silovito je prevračalo se prirodo-pisje, da bi utajiti moglo človeka stvarjenje iu človeštva edinstvo. Rajše naj mu bode preded batibij, žabar, opičar, nego roka stvar-nikova ali duh Božji!
Tako se je lahko zgodilo, da mnogi slabotni značaji in plitvo učeni duhovi se niso mogli ustaviti vabljivemu visoko vbranemu besedovanju ter so nesrečno prišli ob vero, predno so sprevideli nevarnosti, v ktere so bili zaves-lali. Zadnji čas je torej, da se zavarujemo proti še dalje pretečemu kvarjenju, in prav posebno nas veseli, pravi ,,Recht" (VI. 6), da se je v tem oziru v neki deželi ogerskega kraljestva storil jako pomenljiv korak.
Na Hrvaškem deluje društvo, kteremu je namen, da daje na svetlo in razširjuje dobre bukve t. j. društvo sv. Jeronima. To je 25. jan. t. 1. v Zagrebu imelo svoj občni zbor, k kteremu se je bilo sošlo jako mnogo družni-kov, kar je dokaz živega vdeleževanja.
Priobčil se je bil račun, kteri je kazal sploh dober vspeh, in po nekterih druzih točkah prišli so do 4. in 5., in tedaj se spopa-dejo duhovi med seboj, in krasno so vzmagali resni pa čvrsti krščanski duhovi.
Po domače spisano naravoslovje — tako glasi se v načrtu — pričel je že naš sloveči pisatelj Šulek; trije doslej izdani zvezki popularne lizike njegove razlagajo mehaniko, akustiko in optiko, in nadejati se smemo, da neka nepremišljena kritika g. Šuleka ne bo opovirala v tem delu, da ga dovrši. Tako je tudi g. Kišpatič pričel znanstveno naravopisje; društvo je že dve knjigi ,,o domačih živalih" in ,,o opicah" priobčilo iz pera tega pisatelja ; treba je le, da delo v pričetem smislu napreduje in Hrvatje dobimo delo a la ,,Brehms Thierleben." Po tem takem je društvena delavnost določena že naprej za mnogo let.|
Tedaj vstane profesor dr. Suk —• Slovenec, — češ, jaz se ne skladam z načrtovimi odločbami. Govoril sem že v lanskem občnem zboru, kako je osnovana, razlagovana in spisana Šulekova fizika popularna, ter sem rekel, da je nepristojna, sedanji potrebi in umevi našega ljudstva neprimerna. Opazke moje se imenujejo sicer „nepremišljena" kritika in so tedaj nektere zelo razdražile; vendar trdim še sedaj, kar sem trdil takrat. Šulekova fizika je vse, le knjiga za naše ljudstvo ne. Prav je, da društvo po svojih knjigah ljudstvu daje naravoslovne ali prirodopisne razlage, toda gleda naj se pri tem na sedanjo oliko našega ljudstva, in nauk ta naj se ne razlaguje po znanstveni, redovni sostavi, marveč v bolj dejanski, monografični obliki, kakor so na pr. sostavki v šolskih berilih ali cvetnikih, aii kakor so one kratke domače razprave, ki se o posameznih naravnih predmetih tako pogo-stoma nahajajo v raznih, tudi poduku namenjenih leposlovnih listih. Razun tega moram grajati še nekaj, pravi dr. Suk, in to je, da]doslej priobčenim naravoslovnim društvenim knjigam primanjkuje krščanskega duha. Po 1. svojih pravil si je društvo sv. Jeronima izbralo za namen, da daje na svetlo in razširjuje zabavne (kratkočasne) in podučne, v do-
brem duhu spisovane ljudske knjige, ali bukve za ljudstvo. V „dobrem duhu*- umevati se more pač le krščanski duh. Društvene knjige pa. o kterih govorim, niso niti krščanske, niti nekrščanske, one so brez duha in brez lica ali brez barve. Vzlasti velja to o Kišpatičevi knjigi „o opicah." Da, po tem, kakor je knjiga ta spisana, vsiljuje se manj olikanemu sama po sebi misel: ali smo mi človeki (ljudje) opice, ali so opice tudi ljudje. Jaz zahtevam, da vsaka knjiga, ktero društvo naše da na svetlo, naj že obravnava kterikoli predmet, ua sebi ima značaj krščanski in da spričevanje daje o krščanskem duhu svojega spisovatelja. Prava ljudska knjiga naj olikuje, torej ne le podučuje, temuč vzgojuje; naj prostega človeka ne le v vedah razsvetljuje, temuč naj mu tudi srce in duha oblažuje; naj se torej vjema z verskim prepričanjem ljudskim ali naj taistega vsaj popolnoma v nemar ne pušča.
,.Pravo, pravo, jako dobro I" se je razlegalo po dvorani v dokaz, da je skoro ves zbor potrdil nazore govornikove.
Proti njemu oglasil se je dr. Ivekovie, češ, pobožne molitve in vcrstvena razmišljanja ne spadajo v naravoslovno znanstveno knjigo, in dr. Kržan, češ, omenjene nevarnosti nekr-ščanskega izsledovanja ne bode se bati v prihodnjih knjigah na pr. o kebrih, metuljih, črvih itd.
Profesor dr. Suk odgovori), da molitve in razmišljanja v kakšinih bukvah še ne dokazujejo njihovega krščanskega duha. V Itatlovem prirodopisji, v „Domačem zdravniku", ki ga je na svetlo dalo slovensko društvo sv. Mohora, ni ne tega ne unega, in vendar ste obe knjigi spisane v prav krščanskem duhu. Tudi v delu Brehmovem kaže se očitno neki duh, kterega sv. Jerolimsko društvo doslej sicer še nima. Toda, Če se Brehui ni sramoval svo jega izvrstno naravoslovnega dela spisati v gotovem, in to v strankarskem duhu; kdo more reči, da ni opravičeno, ako se tirja, da se v vsakterem delu sv. Jeronimskega društva razodeva tudi njegov duh in namen. Kedar znanstvena obravnava kterega predmeta tega duha ne spričuje, vprav s tem dokazuje, da ni za ljudstvo, in da naj se za razpravo izbere drugačna oblika.
Nato spregovori profesor dr. Vojnovič, ter v daljšem jako živahnem govoru razkaže, kolike pomembe so načela, kterih se dotikajo misli in nazori, v zborovi razpravi razodeti. V sedanji, krščanstvu sovražni dobi razločujete se dve stranki: ena napada in očitno preganja krščanstvo, ena pa je hladna in vnemama. Iz te stranke se naravno prehaja k uni, in ravno tej — hladni in vnemami, pravi govornik, so vdani tudi v naši deželi mnogi celo v svojih književnih izdelkih. Potrebno, prav potrebno je torej, da društvo sv. Ilieronima v svojih blagih, olikovanju ljudstva našega posvečenih namerah očitno in odločno kaže krščansko stališče svoje in da z versko idejo vsegdar zedinja tudi narodsko.
Gromovita pohvala je sledila tem besedam.
Dr. Ivekovič je opomnil sicer, da je krščanski značaj društven v njegovih spisih versko-nravnega obsega dokaj zavarovan in da iz teh enako solnčnim žarkom obseva vse druge društvene proizvode ; vendar oporeka temu vrli pisatelj Stražimir ter zahteva bolj gotove dokaze in poroštva pri vsakteri društveni knjigi za njen krščanski značaj. Po tem takem je občni zbor društva sv. Jeronima sploh in posebej pri knjigah naravoslovnih dosedanjo misel in obliko, ktero so po načrtu namerjali nekteri slovesno potrditi za prihodnje, slovesno
zavrgel v veselem soglasji s Slovenci — skoro isti čas — v Matici iu v društvu sv. Mohora. Sloga jači!
Politični pregled.
V Ljubljani, !). marca.
Avstrijske dežele.
K Dunaja se piše „Politiki", da so na Ruskem prestregli pisma, ki pričajo o neki zvezi med Avstrijo in Anglijo glede zadev na izhodu. Toda ta zveza bila je sklenjena vsled prejšnih razmer; sedanje so za Rusijo jako vgodne. Dalje se omenjemu listu poroča o velikem vojnem svetu, ki se je 1. marca vršil v Petrogradu pod predsedništvom cara, ki je pa pred posvetovanjem gospodom priporočil, da naj sklepi ostanejo tajni. To se je tudi zgodilo iu zvedelo se je le toliko, da carjevič in general Ignatijev sta odločno govorila za vojsko. Živa duša v Petrogradu ue verjame, da bi se vojna razpustila, vendar se bode vojska najbrže pričela še le meseca maja ali pa k večemu v sredi aprila. Tudi se poroča, da je carjevič častnikom rekel: „Vojna, ki je tako navdušena kakor naša sedanja vojna južna, in ki je odšla proti jugu zarad hrambe najsvetejših koristi, se tako lahko ne pošlje domu. Osoda najsvetejše reči, za ktero se je Rusija potegnila, je v trdni roki. — Višji poveljnik armade ruske, veliki knez Nikolaj je že okreval toliko, da se brez vse skrbi zopet žrtvuje svojemu poslu, 12. divizija vojne ruske je dobila povelje marširati do Pruta.
Vnanje države, ■z CVtiiija se poroča, da obravnave med vlado in poslancema črnogorskima zarad sklenitve miru zastajajo, ker Crnagora odločno zahteva trdnjavo Nikšič. Brez posredovanja velikih vlad, pravi dotični telegram, se mir ne bode sklenil. Najbrže se bode prej pričela nova vojska s Turkom, kakor bodo dovršene obravnave med Črnogoro in Turčijo.
Domače novice.
V Ljubljani, i), marca.
(„Slovenec"j je bil od slavne policije tudi v četrtek zapečačen. Spod tikala se je nad člankom ..Tagblattovcev budaJost". v kterem smo zavračali nektere čenče tukajšnjega Jurskega lista" o vradnikili in profesorjih.
(-j- Gospa Antonija Maršalek-ova), rojena Ileidrichova, je It. t. m. po dolgej in hudi bo lezni umrla. Pogreb bode jutri 11. t. m. ob 5. uri popoludne. R. I. P.
(Iz seje mestnega odbora.) Konec. — O predlogu g. Potočnika se sklene, da se bode za poskušnjo poravnavalo in s travo obsejalo obrežje Ljubljanice med frančiškanskim in mesarskim mostom pa za judovskimi ulicami. Knako se bode vravnalo obrežje Gradašice, kjer se bode tudi nasadilo nizko grmovičje. Na Bregu pa se bode nad škarpo nasadil živ plot. Vse to delo se ima v tem mesecu pričeti in kolikor mogoče po ceni dovršiti. Vravnava nekega potoka na mahu se dovoli, ravno tako talije za mestne policaje, zaslužene v drugi polovici 1. 1876. — Za jirebivalstvo na malui se vstanovi služba babice, ki bode po nasvetu g. Iloraka dobivala GO gld. letne plače. Služba se bode razpisala. Tudi za mesto se bode nastavila druga babica, ker je sedanja jako oslabela. Policijski odsek bode imel potrebne reči pozvediti in poročati, koliko bi se dosedanji dalo pokojnine. — Ponudba g. Ma-
jerja, da naj mesto kupi kos njegove njive za posestvom Urbasovem, se zavrže. Prošnja stavbene družbe, da bi se ji prodal ali zamenjal kos mestne zemlje poleg Maličevih njiv, se še enkrat izroči odseku v posvetovanje in na tančneje poročilo. Po nasvetu g. Pirkerja se seja potem sklene, in nerešene reči pridejo na dnevni red prihodnje seje.
Javna zahvala.
„Narodna šola", društvo v podporo revnim šolani, je tudi letos sprejela od slavne hranilnice ljubljanske lep dar 100 gld. za nakupovanje šolskega blaga. V imenu revne šolske mladine, ki bode največ deležna tega lepega daru, se za-nj prisrčno zahvaljuje
odbor Narodne Šole."
Umrli so:
7. marca: Judita Sebmalz, žel. vradnika o., 14. m., za vnetjem možg. mrenice. Maria Drenik, ag. o., t 1 „ 1., za vnetjem dušnika. Ema pl. KIeinmayer, vrad. o., 3 */3 1., za sušieo. Andrej Sever, gostač, 67 I., za mrzlico. — Janez Tercel, del., 73 1.; Marijana 1'ožlep gostinja, 60 1., za vodenico. Tomaž Parso, loncovez, 29 1. za vtriplj. pljuč.
Listnica opravništva.
Ker se bodo naslovi za razpošiljatev Slovenca v novič tiskali, prosimo vse p. t. naročnike, pri kterih jc kaka pomota ali sicer kaki spremen želijo, nam to prav kmalo naznaniti. Tudi bi nam bilo vstreženo, ko bi gospodje, ki mislijo Slovenca v novič naročiti, ali ga popustiti, blagovolili že zdaj naznaniti, kjer nam spremen naslovov pozneje veliko dela in stroškov napravlja.
Trlricmlirui' ili-tiarn«' cene 7. marca.
Papirna renta 62.80 — Srebrna renta fi7.75 — Zlata renta 7 t 5:>. — lHROletno državno posojil.. 108 75 Bankitm akcija 825— Kreditne akcije 148.50 — London 123.90 — Srsbro 113—.— Ces. kr cekini 5 90 — 20-trankov 9-90 '/„.
Za s?, veliki teh
silno potrebna knjižica
Obrednik za cerkvenike
ali
nataiioon poduk
za vse
cerkvene služabnike
se dobiva v Ljubljani pri M. Gerberju, H. Ničmanu in J. Lerherju, v Celju pri J. Schmidtu. v Konjicah pri založniku č. g. Jerneju Vohu in dr. Vis. cenjeni školijski listi: Ljubljanski, kakor lavantinski in krški so to knjižico p. n. duhovščini tako gorko priporočali, da naj bi je v nobenem žagradu ne manjkalo. Da si jo cerkveniki ložej kupijo, sc je nizka cena še znižala. Mehkovezana velja samo 20 kr., trdo vezana 25 kr., prav lično v platno vezana pa 30 kr. — Kdor jo želi po pošti sprejeti, naj priloži 5 kr. za poštnino.
..Angeljska služba" posebej se dobiva po 4 kr.	(2)
M	«|
" V .T. mazilikovi tiskarni v «
U Ljubljani so ravnokar	^
I Kuharske bukve 1
v tretjem natisu na svitlo prišle. — Pri- mi ** djana je stari meri in vagi povsod tudi ^ m nova, kar bo gotovo vsim gospodinjamjn U kuharicam prav po volji.	(3) >3
__Hi
$ MT Cena mehko vezanim je (»O kr. g
H	H
M	«1